N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
uvodnik
medijska politika
medijski trg
analize medijskega poročanja
zasebno in javno v medijih
spol in mediji
mediji v svetu
av kultura
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Kaj torej preostane političarki? Če je resna, ni dovolj feminilna, če je feminilna, ni primerna za politiko – Tudi slovensko medijsko konstituiranje »ženskosti« političark se pretežno formira glede na normo feminine zunanjosti
Na Danskem je ministrica za pravosodje Lene Espersen po zaslugi medijev postala sinonim za dekolte. Po besedah Karen Sjørup, raziskovalke danskega Centra za enakost spolov, se je položaj v državi s perspektive družbene enakosti spolov v politiki, medijih in družbi nasploh zelo poslabšal. Ulrikke Moustgaard, glavna raziskovalka tega centra, ki je lani vodila raziskavo »Ženske in oblast na Danskem«, je ugotovila, da 80 odstotkov anketiranih političark ne verjame, da je spol ovira v politični karieri, hkrati pa je večina prepričanih, da je politični status spolno pogojen, enako kot tudi moč, ki pripada moškim. Za situacijo in možnosti učinkovanja političark, ki se nenehno reproducira, bi bilo patetično obdolžiti medije, gotovo pa so ti eden od pomembnih dejavnikov nepravične delitve vlog po spolih v političnem življenju tako v omenjeni državi kot v večini drugih evropskih držav, s Slovenijo vred. Kirsten Gomard, profesorica na Oddelku za študije spolov Inštituta za zgodovinske in okoljske študije na Univerzi v Aarhusu, je s skupino raziskovala povezavo med »ustvarjanjem politike« in »ustvarjanjem spola« skozi medijske reprezentacije političark, politikov in same politike v nordijski politični kampanji leta 2001.1 Ugotovila je, da kreiranje politike označujejo samostalniki, ki po stereotipni klasifikaciji spolov – tj. gender konstrukciji – pomenijo sinonim »moškosti«: moč, vidnost / prezenca, avtoriteta, nadzor. V logični izpeljavi in praksi medijskega reprezentiranja oseb v politiki je prototip (George Lakoff) politika moških. Z drugimi besedami, delati politiko pomeni delati »maskulinost«.2 Kaj torej po mnenju profesorice K. Gomard preostane političarki? Če je resna, ni dovolj feminilna, če je feminilna, ni primerna za politiko. V logični izpeljavi so ženskam namenjena področja, ki reprezentirajo stereotipno ženske interesne sfere (odnosi – sociala). Ženske politične enklave, ki tvorijo mehkejša, manj ugledna področja politike, so potemtakem vrsta izobčenja iz »prave«, pomembne politike. Danske političarke so poskušale preseči lastno samopercepcijo kot politično šibkih oseb s pre-pojmovanjem oziroma ospolnjenjem politične moči. Nekatere med njimi so uvedle kategorijo »vpliva« (influence) kot ženske politične moči v razliki od moči (power) kot moške kategorije.3 Seveda pričujoči postopek implicira vsaj dvoje pojmovanj, ki ne pomenijo prispevka k redistribuciji politične moči med spoloma: kot pravi Kirsten Godard, se na ta način zbuja vtis, da ženske same želijo manj »zaresne« politične moči, hkrati pa gre tudi za implicitno privolitev v spolne stereotipe oziroma obstoječe gender konstrukcije. Z opisano invencijo nekatere danske političarke skupaj z mediji kreirajo femininost v politiki. V skladu z rezultati navedene danske raziskave je za medije veliko bolj zanimivo, kako političarke delajo »ženskost«, kot kako delajo politiko. Same lahko s kulturološke in feministično epistemološke perspektive ugotovitev razumemo v smislu, da je femininost nekaj, kar mediji naredijo ženskam, ki so v politiki. Naključen analitičen sprehod skozi slovensko medijsko obravnavo političark (random sampling) pritrjuje obema pravkar izpostavljenima tezama o razmerju mediji / političarke.4 Če so se politiki/čarke v imenu všečnega vedenja do volivk in politične korektnosti v veliki meri že navadili uporabe obeh spolov, zlasti v naslavljanju volilne baze in kolegov in kolegic v politiki, pa v žurnalizmu še vedno prevladuje raba generičnega moškega spola za označevanje politično aktivnih oseb.5 Politična oseba – generično – torej nasploh in v izpeljavi posamično, je v medijskem govoru moškega spola. Tudi slovensko medijsko konstituiranje »ženskosti« političark se pretežno formira glede na normo feminine zunanjosti, torej glede na normativne atribute, feminilnost. Nazoren primer so bili številni komentarji zunanjosti nove parlamentarke poslanske skupine SDS; evforija ob izvolitvi peščice poslank po paradigmi lepotnega tekmovanja se je močno prijela, o čemer je pričal komentar na osrednjem televizijskem dnevniku, ki se je sicer hotel dotakniti resne teme – skromne parlamentarne reprezentiranosti žensk: »Dodajmo še, da nekateri namigujejo, da bo ravno v tem mandatu največ kandidatk za miss parlamenta.«6

Medijska tipizacija estonskih političark: privlačne in čustvene
Estonija, s katero se Slovenija družbenopolitično politično z lahkoto primerja, se v nasprotju z našo državo lahko pohvali z raziskavo »Reprezentacije ženskih kandidatk med volitvami za Evropski parlament«, ki je bila izpeljana lani pod okriljem estonskega ministrstva za socialne zadeve.7 Študija zajema 1264 enot materiala – medijskih tekstov in metodološko temelji na diskurzivni analizi. Med zanimivejšimi rezultati je gotovo teza o privzemanju tradicionalnih atributov femininosti s strani političark8, ki se demonstrira predvsem v ženskem tisku – poleg skrbi za privlačno, feminilno zunanjost gre še za poudarjanje čustvenosti, skrbnosti, vsakdanje človeškosti; trditev je argumentirana z izjavami samih žensk v politiki, ki menijo, da na ta način delajo v dobro samopromocije. Raziskava umešča navedeni trend v kontekst sodobne orientiranosti politike h kultom osebnosti in njeni inklinaciji k zabavništvu. Uklanjanje političark normativom tradicionalnih ženskih vlog, ki se v veliki meri dogaja skozi medijske (samo)reprezentacije, vključuje poleg feminilne zunanjosti, čustvenosti in skrbstvenega potenciala tudi – zgolj na prvi pogled paradoksno – podobo političarke kot »moškega s častjo«, gentlemana.9 V medijskem obravnavanju političark je poleg norm »mehkobe« in osmišljenosti skozi zunanjost, in všečno, podredljivo vedenje gotovo implicirana tudi ideja o neprimernosti lastnosti, kot so pokončnosti in konsistentnosti v okviru (korumpiranih) političnih realitet. Čeprav je morebitna etičnost političark lahko sklop lastnosti, ki vzpodbuja medijske in javne simpatije, pa gotovo velja, da bodo le-te prej zavrle, kot pa stimulirale politično kariero. Že same besede, kot so poštenost, načelnost in resnicoljubnost so v političnem besednjaku devalvirane; njihova morebitna uporaba ne zbuja zaupanja v dejanski obstoj teh kakovosti. Politika kot bolj ali manj eksplicitno deklariran prostor trde moči, korumpiranosti, showbussinessa in trgovanja je vsestransko neprimerna za ženske v smislu družbene konstruiranosti spola.

Slovenska politična scena – trivializacija žensk
Če povzamemo, pojavnost žensk v politiki z vsemi tipičnimi lastnostmi, povezanimi s klasičnimi ženskimi vlogami je trivializirana, »resna« politika je za ženske »pretežavna«. Tudi ženske na vodilnih položajih so s postopkom trivializacije postavljene na politično margino.10 Mediji soustvarjajo opisano situacijo. Povedano še drugače: osrednji problem medijsko posredovanih tipičnih podob političark je njihov učinek v razmerjih političnih moči11, njihovo sodelovanje v procesih političnega odločanja, ki se dogaja s spolnih (tj. ženskih in moških) pozicij. V tej trditvi je mogoče najti tudi razlog ponižujočega in smešnega učinka političnih floskul iz ust političark. Farsične ponovitve moških retoričnih invencij so simptom podrejenega statusa političark na splošni državno-politični in strankarski ravni. Če vzamemo za primer sedanjo slovensko politično sceno, v tem smislu odzvanja na primer fraza o » (potrebni) politični volji do uravnotežene participacije žensk v politiki«, ki poskuša zakriti nujo po vzpostavitvi učinkovitih mehanizmov za doseganje želenega stanja, tj. uvedbo kvot za enakopravno zastopanost žensk v politiki v vseh sistemih političnega kadrovanja.12 Danske raziskovalke so tipizirale medijske reprezentacije političark. Tipične vloge žensk v politiki vključujejo mater, modrooko blondinko, učiteljico, železno lady, čarovnico, ledeno kraljico, otročka, zapeljivko, staro gospodinjo, medijsko vlačugo ipd.13 Shematizacija medijskih uprizarjanj političark je ne le najbolj kredibilna, temveč tudi najbolj zanimiva v danskem kontekstu. V tekstu že omenjena danska ministrica se je odločila soočiti z medijsko uporabo stereotipov političark tako, da je v prakso prevedla teorijo Judith Butler o subvertiranju genderja skozi proliferacijo, torej potenciranje stereotipov.14 Na fotografijah, ki se pojavljajo v danskih tiskanih medijih, Lene Espersen preigrava vloge zapeljivke, lepe blondinke, železne lady, matere itd.; najbolj učinkovito subverzivna je v kombiniranju stereotipov – ko na primer pozira v moški obleki s kravato in svojim majhnim otrokom v naročju – in v maškaradnih pretiravanjih, na primer v oprijeti svetleči se obleki in v vetru plapolajočih las pred ministrstvom. Strategija združevanja nasprotujočih si stereotipov je poleg izogibanja spolnih generalizacij dragoceno navodilo za dobro medijsko prakso tako samih političark kot novinark in novinarjev.15 Dansko poljudno kulturološko shemo medijskih podob političark bi lahko aplicirali na slovenske medijske reprezentacije političark z nekaterimi pomisleki oziroma dopolnitvami, ki izvirajo iz drugačnega zgodovinskega in družbenega konteksta, bolj natančno predvsem iz polpreteklih in aktualnih prezenc komunističnih (tudi ZSMS) političark. Za razumevanje problematike v okviru domačega prizorišča pa bo gotovo imela večjo analitično vrednost kratka diskurzivna analiza aktualnega primera (ne)upodabljanja političark v osrednjem slovenskem dnevniku in njegovih publikacijah. Osmi marec, ki ga zadnjih nekaj let spremlja medijski trend ozaveščanja tradicije praznika (in v posameznih primerih tudi konfrontacije s politično popularizacijo materinskega dne), je v medijih spremljala prevladujoča ignoranca slovenskih političark in njihovega statusa. Politični dogodek v organizaciji eldeesovk je v Nedelu skozi naslov mistificiran (»V novem tednu … se bo Ženska pisalo z veliko«) umeščen na področje esencialne ženskosti. Žal idejo o stereotipnih ženskih preokupacijah spodbuja tudi tema dogodka sama. Tekst opozarja na ekskluzivnost prisotnosti samih žensk na okrogli mizi; ekskluzivno prisotnosti samih moških bi lahko – pa ne – v medijih omenjali ob premnogih političnih dogodkih.16 Periodična ženska publikacija, ki je sicer posvetila prazniku tri prispevke, komentarje in refleksije, objavlja na sam dan praznika v osrednji rubriki – intervjuju – pogovor z igralcem in voditeljem in ne izrabi priložnosti za tehtnejšo predstavitev katere od slovenskih političark, kar bi bilo povsem v duhu prej omenjene promocije zgodovinskega izvora dneva žensk.17 Dnevnik Delo v rubriki Tedensko ogledalo pa posveti 8. marcu odstavek z naslovom »Zapostavljene ženske«, ki argumentira tezo o družbeni marginalizaciji žensk s številkami o moško – ženskih razmerjih v registrih zaposlenosti, plač, vodstvenih položajev in posebej predsedovanja uprav, in visokošolskega učiteljevanja. Delež žensk v slovenskih političnih institucijah ni omenjen.18 Ta primer medijskega zapostavljanja političark je simptomatičen – politika kot simbolno mesto družbenih moči je največja trdnjava maskulinizma v družbi in slovenski mediji evidentno in trdno ščitijo njene okope.

1 Gomard in Krogstad (ur.), Instead of the Ideal Debate. Doing Politics and Doing Gender in Nordic Political Campaign Discourse 2001, povzeto po prezentaciji na evropski konferenci v organizaciji latvijskega ministrstva za socialne zadeve »Mass Media in (Re)distribution of Power«, Riga, 12. do 14. 1. 2005. Konferenca je bila eden od dogodkov v okviru projekta Evropske komisije »Programme Related to the Community Framework Strategy on Gender Equality (»001 – 2005), poleg Latvije kot nosilke so z raziskavami in organizacijsko sodelovele še Estonija, Danska, Italija in Malta.
2 Do enake ugotovitve sta pripeljali tudi partnerski raziskavi v izvedbi latvijskega Inštituta za javne politike »Gender in Governance« in Centra za študije spolov »Vloga javnih medijev v (re)distribuciji moči (2004)« .
3 Na »moško«, torej falogocentrično definiranje moči v politiki je v okviru empirije vsakdanjega medijskega življenja opozorila menedžerka RAI Loredana Cornero; navedeno po prezentaciji na evropski konferenci v organizaciji latvijskega ministrstva za socialne zadeve »Mass Media in (Re)distribution of Power«, Riga, 12. do 14. 1. 2005.
4 Pozorni smo bili predvsem na osrednji državni televizijski program in največji slovenski dnevnik s periodičnimi publikacijami.
5 Nekaj izstopajočih primerov smo zabeležili tekom poročil o izidu zadnjih parlamentarnih volitev, zlasti moteče je, da jezikovne refleksije načela družbene enakosti spolov ne more osvojiti TV Slovenija. Na primer trmasto vztrajanje pri »imenih poslancev« s strani novinarke Maje Sodja in voditeljice Petre Kerčmar, Dnevnik na prvem programu TV Slovenija, 11. 10. 2004.
6 Novinarka Polona Movrin v oddaji 24 ur POP TV 14. 10. 2004.
7 »Mass media in (Re)distribution of Power«, Ministry of Social Affairs of the Republic of Estonia, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005.
8 Kot kurioziteto naj omenimo na citiranem mestu navedeno zgodbo o politični institucionalizaciji lepe zunanjosti političark – neimenovana stranka je za novoizvoljene članice parlamenta organizirala tečaj stylinga in ličenja.
9 »The Role of Mass Media in (Re)destribution of Power«, Center for Gender Studies, University of Latvia, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005. Ženska poštenost in načelnost, če ju jemljemo izvorno, v okviru starogrške misli, izhajata iz omejenosti žensk na dom: gre za njeno prepoznavanje in privzemanje moške moči v okviru gospodinjstva. Je varuhinja reda in časti znotraj domače hiše. Ta vloga se okrepi s krščanstvom, s podobo ženske, ki se častno brani pred pred moškimi. Gl. M. Foucault, Zgodovina seksualnosti 2, Uporaba ugodij, Škuc, Ljubljana 1998, str. 53.
10 Primerjaj »Mass media in (Re)distribution of Power«, Ministry of Social Affairs of the Republic of Estonia, 2004, in »The Role of Mass Media in (Re)destribution of Power«, Center for Gender Studies, University of Latvia, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005.
11 Prav tam.
12 Glavnina ženskih političark se boji argumentirane razprave o kvotah, če je to v nasprotju s politiko stranke, prav tako »nemogoča« beseda kot kvote v političnem diskurzu je »feminizem«. Slovenska situacija je tudi s tega vidika primerljiva z Estonijo, s pomembno razliko, naj ponovimo – estonska vlada si upa privoščiti raziskavo, ki artikulira navedeno dejstvo. Gl. »Research on Governance: Women and Men Politician’s Equality, Ministry of Social Affairs of the Republic of Estonia, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005.
13 Gl. Ulrikke Moustgaard, »The Handbag, the Witch and the Blue-Eyed Blonds. Portrayal of female politicians in the Danish Media.«, 2004. Prav tam.
14 Gl. Judith Butler, Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete, Škuc, Ljubljana 2001.
15 Fondazione Giacomo Brodolini, »Mass Media and the Redistribution of Power«, 2004. Gl. www.medijuprojekts.lv, zajem 12. 3. 2005. Navedena študija priporoča poleg omenjenih še strategijo »utelešanja izven običajnega konteksta«.
16 Nedelo, 6. marec 2005, str. 4.
17 Ona, 8. marec 2005 (7, 9).
18 Delo, 14. marec 2005, str. 2.

izpis

Majda Hrženjak

»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Prvoaprilska oglasna priloga dnevnika Finance z naslovom »Materinstvo in kariera« je to resno, kompleksno, ekonomsko in politično relevantno temo izkoristila v oglaševalske namene.
V Sloveniji problematika usklajevanja delovnega in zasebnega življenja, tradicionalno »ženska tema«, doslej ni bila prav aktualna niti na političnem niti na medijskem prizorišču. Mediji so ji posvečali pozornost zlasti na tak način, da so vidnejše predstavnice ženskega spola, ki so prodrle v politiki, znanosti ali gospodarstvu, nujno povprašali po tem, kako uspejo uskladiti številne delovne obveznosti s skrbjo za družino, otroke, gospodinjstvo, moža … Slovenija slovi kot država z enim od najdaljših porodniških dopustov v Evropi in z dobro organizirano in razvejano mrežo javnih vrtcev. In kot država z enim najvišjih odstotkov polno zaposlenih žensk, ki se (vsaj javno) prav nič ne pritožujejo nad svojo dvojno obremenjenostjo: z delovnimi in z družinskimi obveznostmi. Kot da za Slovenke ne velja teza, ki jo je leta 1974 postavila Ann Oakley v svoji slavni Gospodinji: »Zakon in gospodinjenje sta temeljni oviri za spolno enakopravnost v poklicih.«1 Še več, iz svoje dvojne obremenjenosti so mnoge Slovenke naredile vrlino, gospostvo žrtve. Zato usklajevanje kariere in družinskega življenja v Sloveniji ni viden problem. Pa bi moral biti. Na primer podatki o koriščenju bolniškega dopusta za nego družinskega člana kažejo na velik razkorak med spoloma. Ženske so bile leta 2003 odsotne z dela zaradi nege družinskega člana skoraj šestkrat pogosteje kot moški (ženske 513.609 dni, moški 87.237 dni). V zadnjih letih je postala vidna skrita diskriminacija žensk pri zaposlovanju, saj delodajalci zahtevajo določena zagotovila v zvezi z načrtovanjem družine in materinstvom. Nadalje, statistike kažejo, da se ženske zaposlujejo v »feminiziranih sektorjih«, za katere je značilen nižji dohodek, in da, kljub povprečno višji stopnji izobrazbe, ne zasedajo vodilnih položajev v takem številu kot moški. Stopnja anketne brezposelnosti2 kaže trend večjega naraščanja brezposelnosti žensk v primerjavi z moškimi, še posebno med mladimi ženskami: medtem ko je bila za moške ocena brezposelnosti za leto 2003 13,1 odstotna, je bila za mlade ženske 18,7 odstotna.

Usklajevanje dela in zasebnega življenja
V večjem delu Evrope je področje usklajevanja dela in skrbi (work and care) ali dela in družine (work nad family) ali dela in zasebnega življenja (work-life balance) že več let vroča politična tema, zlasti na področju družinskih politik in politik enakih možnosti spolov. V raznih diskusijah pa je tema usklajevanja dela in zasebnega življenja bojno polje za raznolike ideološke, demografske, ekonomske in druge interese. V sedanji evropski retoriki je usklajevanje dela in zasebnega življenja pereč problem zlasti zato, ker onemogoča vpreganje neizkoriščenega potenciala žensk v dvigovanje ekonomske produktivnosti. Da bi ta potencial vseeno lahko koristno uporabili v ekonomske namene, je treba poskrbeti za podaljšanje obratovalnega časa vrtcev, za fleksibilne zaposlitve za ženske, za pomoč na domu za premožne ipd. Tam, kjer pa se ženske, pod pezo ideologema, da je njihovo vključevanje na trg delovne sile dokaz njihove emancipiranosti, vseeno vse bolj številčno odločajo za kariero, postane usklajevanje dela in družine demografski problem. Če bodo ženske delale kariere, kdo bo pa rojeval in vzgajal otroke ter negoval bolne in ostarele? Morda bi bilo vseeno bolje, da ostanejo doma ali pa delajo samo po štiri ure … Malokateri oblikovalec/oblikovalka politik, tako na evropski ravni kot na nacionalnih, pomisli, da usklajevanje dela in zasebnega življenja ni samo problem žensk, ampak tudi moških. In da bi sistematično spodbujanje večjega vključevanja moških v (neplačano, tako imenovano neproduktivno in zasebno) družinsko in skrbstveno (ne)delo lahko pripomoglo k reševanju te problematike. Pa ne zato, da bi ženske čas, ki bi ga s tem pridobile, morale porabiti za »produktivno delo«, temveč zato, da bi sploh imele izbiro.

Brez resne medijske obravnave
Kot rečeno, tema, pa če je še tako občutljiva, v slovenskih medijih do sedaj ni bila deležna skoraj nobene, kaj šele resne obravnave.3 Slovenski mediji, za katere je večinoma še vedno značilna kronična neobčutljivost za problematiko politik enakih možnosti nasploh, še posebno pa enakih možnosti spolov, temo usklajevanja dela in zasebnega življenja zaznavajo kot »lahkotno temo, »žensko temo« in jo temu primerno tudi predstavljajo. Prvoaprilska oglasna priloga dnevnika Finance z naslovom »Materinstvo in kariera«4 pa se odlikuje po tem, da je to resno, kompleksno, ekonomsko in politično relevantno temo – poleg lahkotne obravnave – tudi nadvse domiselno izkoristila v oglaševalske namene. S to prilogo in z načinom, na kakršnega se loteva tematike usklajevanja dela in zasebnega življenja, je namreč od prve do zadnje strani narobe čisto vse:
  1. Izogiba se problematiziranju vloge moških. »Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja je danes težavno predvsem za matere. /…/ Ker na moške družba gleda drugače kot na ženske, se te še vedno prepogosto sprašujejo, ali sploh imajo pravico uresničiti svoje vizije, cilje in hotenja.« (str. 29). V razgovoru z direktorico Urada RS za enake možnosti je premajhno sodelovanje moških pri skrbi za otroke postavljeno na isto raven kot diskriminacija delodajalcev in prekratek obratovalni čas vrtcev. Jasno pa je, da je diskriminacija žensk s strani delodajalcev in potreba po vse daljšem varstvu otrok posledica nezadostnega vključevanja moških v skrb za otroke. Prav tako ni problematizirano uveljavljanje možnosti očetovskega dopusta. Zakonske možnosti očetovskega dopusta predstavijo čisto formalno, medtem ko številke, ki kažejo, koliko očetje dejansko koristijo možnost očetovskega dopusta, kar vpijejo po kritiki zakona. Vendar kakšne kritične besede v tej prilogi bralec in bralka ne bosta našla.
  2. Izbor sogovornikov in sogovornic, ki bi kompetentno govorili o temi, je nadvse zavajajoč: državni uradnik in uradnica, ki, tudi če bi hotela in si drznila, ne moreta biti kritična, in po službeni dolžnosti ne moreta zavrniti sodelovanja, pa čeprav v oglasni prilogi (drugače si njunega sodelovanja v omenjeni prilogi ne znamo razložiti). In intervju z naslovom »Sanjala sem, da bom imela dvanajst otrok!« z medijsko osebnostjo, mater treh otrok, ki med drugim pravi takole: »Poudariti moram, da nisem bila nikoli preveč emancipacijsko nastrojena. Prepričana sem, da mora vsak prevzeti tiste naloge, ki jih najbolje opravlja. /…/ Načeloma pa se mi materinstvo in ukvarjanje z otroki ne zdi posebno težko, sploh ne med porodniško, ko tako ali tako nimaš početi česa drugega kot dojiti in počivati.« (str. 36)
  3. Nelogičen izbor tem, ki pa ima, povsem neprikrito, razloge v eksploataciji problematike enakih možnosti spolov na področju usklajevanja delovnih obveznosti in skrbi za otroke za oglaševanje hrane za dojenčke. V prilogi »Materinstvo in kariera« je šest člankov, od tega sta najbolj obsežna članka »Dojenje je način življenja družine« in »Materino mleko je za dojenčka, kravje pa za telička«. Preko kakšnih miselnih krivulj je urednica uspela povezati probleme materinstva in kariere, favoriziranje dojenja in oglaševanje hrane za dojenčke (znamke Fructal in Milupa) v enotno oglasno prilogo z naslovom »Materinstvo in kariera« pravzaprav ni vredno poglabljanja. Medikalizacija prehranjevanja dojenčkov v obliki zdravniških napotkov za dojenje in pravilno uporabo pravilnih znamk otroške hrane je pač še eno izmed vplivnih sredstev družbene regulacije materinstva in s tem ženskosti, ki se mu pridružujejo tudi mediji in oglaševalci (glej, na primer, revije, kot so Moj malček, Mama, Moj otrok, Otrok in družina ipd.). Priloga »Materinstvo in kariera« tako še enkrat dokaže, da ni priloga za ženske, ampak je priloga za discipliniranje žensk.
Prilogo »Materinstvo in kariera« dnevnika Finance velja izpostaviti kot primer, kako medijski in oglaševalski mlini sebi v prid obrnejo še tako perečo družbeno problematiko in družbenokritično temo. Pa to niti ne bi bil problem, če ne bi mediji in oglaševalci v želji po lahkem zaslužku teh vsebin prav slaboumno poenostavljali, banalizirali, stereotipizirali in s tem izničili njihov družbenokritični in subverzivni potencial.

1 A. Oakley, Gospodinja, Ljubljana: *cf., 2000, str. 95.
2 Anketa o delovni sili 2002, Statistični urad RS.
3 Pozitivna izjema je članek dr. Mirjane Ule v Delovi rubriki Mnenja Rodnost med »šprinterskim« in »maratonskim« modelom družinske politike, 19. marec, str. 5.
4 Dnevnik Finance, Finance Club Materinstvo in kariera, 1. april, str. 29–36.

izpis

Lilijana Burcar

Seks v mačo cityju
Prispevek v oddaji Studio City športnic in športnikov ne obravnava v luči njihovih dejanskih fizičnih zmogljivosti in sposobnosti, marveč njihovim telesom dodeljuje družbeno razmejene lastnosti femininosti in maskulinosti ter jih tako posledično vpenja v posebno obliko izsiljenega vzpostavljanja in utrjevanja medsebojnih razmerij moči.
Televizija Slovenija je v oddaji Studio City 23. novembra 2004 predvajala prispevek z naslovom »Seks in šport«, ki ga je voditelj oddaje napovedal kot obliko pretresanja tega, »kako seks vpliva na šport in, kako šport vpliva na seks«. V nasprotju z uvodno špico, prispevek dejansko postavlja pod drobnogled spol in občasno vzporedno temu oblike spolnih praks. Od slednjih posebej izpostavlja le homoseksualnost in lezbijštvo, medtem ko (svojemu načinu gledanja prikrojeno in predvsem falocentrično-osredotočeno) heteroseksualnost med vrsticami prizemljuje kot tiho uravnilovko gledanja na obravnavo sprejemljive spolnosti. Prispevek se torej kaže predvsem kot zgnetenka medsebojno prežarčenih stereotipnih postavitev ženskosti in moškosti; deluje na ravni umetnih, hierarhično poplastenih binarnih napetostih, ki jih zatrdi z izsiljenimi primerami in umetno nastavljenimi korelacijami. To pomeni, da športnic in športnikov ne obravnava v luči njihovih dejanskih fizičnih zmogljivosti in sposobnosti, marveč njihovim telesom dodeljuje družbeno razmejene lastnosti femininosti in maskulinosti ter jih tako posledično vpenja v posebno obliko (izsiljenega) vzpostavljanja in utrjevanja medsebojnih razmerij moči. Že v uvodniku avtorica prispevka simptomatično navaja: »Medtem ko se moški posvečajo modi, pa vse več žensk zaradi mišične mase in vzdržljivosti jemlje moške hormone. Kaj torej seksualnost pomeni v športu, in zakaj se moška in ženska vloga menjata med seboj?« Zvočni komentar avtorice pomenljivo spremlja posnetek olimpijske dvigalke uteži, ki se ob vidnem fizičnem naporu in neuspelem poskusu zruši pod njihovo težo. Izbira vizualnega posnetka tako podčrtuje nujnost in neizbežnost poseganja žensk po moških hormonih, saj lahko le na ta način pridobijo potrebno telesno moč, ki je na podlagi prikazanega same po sebi očitno nikakor nimajo. Moč, vzdržljivost in mišična masa so izrisane kot avtomatično pripadajoče moškemu, ki se zato v lahkotnosti in naravnosti njegove moči nemoteno posveča novim izzivom kot so moda (Beckham), medtem ko ženske zamejuje obsojenost na večni napor v želji po dohajanju naravno močnega moškega. V svojih izveriženih izpeljavah in sopostavitvah ta del prispevka seveda pozablja, da moč, vzdržljivost in mišična masa moškim ni avtomatično dana, temveč jo je potrebno pridobiti, kar je tudi vzrok zakaj tudi moški sami posegajo po uživanju steroidov. Prav tako pozablja, kot dokazujejo dvigovalke uteži in rekreativke v fitness centrih, da ženske s treningom samim občutno pridobivajo na obsegu moči in mišične mase, ki pa ju pod pritiskom budnega očesa kamer na športnih prizoriščih in ponotranjenih zakonov femininosti nenehno nadzorujejo pred nadaljnjim razraščanjem.

O ženskih telesih in možatih športih
Ker prispevek temelji na vzpostavljanju umetnih binarnih razslojenosti, katerim oporo dajejo izsiljene primere in umetno nastavljene korelacije, ni presenetljivo, da neposredni in medvrstični1 govor o seksu spremlja izključno le ženske športnice. Skozi to prizmo govora je ženska športnica zvedena na raven seksualnega objekta, ki je še dodatno oblepljen s pregnetenko stereotipnih zaznamk, od katerih je najbolj izstopajoča prav oznaka »možače«, v kolikor športnice gojijo ali kažejo telo, ki predstavlja nevaren odklon od narekovane femininosti. Telo tu nastopa kot politična arena v malem, tj. kot prizorišče bojev, kjer se družbena konstrukcija teles kaže kot političen proces, skozi katerega se zrcali, utrjuje, vsekakor pa ne v okviru obravnavanega prispevka tudi načenja, kaj šele kruši razporeditev razmerij moči med kategoričnima zamejitvama moškega in ženskega. Pri razumevanju telesa in telesnosti na splošno velja poudariti, da biološkost ni statična, nespremenljiva danost, kulturne inskripcije pa le nekakšen vžgani nanos ali dodatek. Biološkost in kultura vedno nastopata v procesu vzajemnega učinkovanja in izgrajevanja, kjer se telo kaže kot nedokončani vir, ki ga je potrebno znotraj trenutno veljavnih dogem in družbeno-materialnih praks strenirati, zmanipulirati, prelisičiti, organizirati in ukrotiti. Žensko telo je znotraj patriarhalnega konteksta, katerega izrastek je tudi obravnavani prispevek, še prav posebno izpostavljeno in predeterminirano; sondirano, razlomljeno in preurejeno. S tem pa je v svoji predpisani, ozko zamejeni pojavnosti nehote postavljeno tudi kot svojevrstni dokument politično narekovane metamorfoze utelešenosti. Patriarhalna dominacija, kot navaja Bartky (2002), se je ponovno posodobila s privzetjem treh sklopov disciplinskih praks, katerih cilj je, da na osnovi predpisovanja še dopustnih oblik pojavnosti ženskega telesa in njegove ozko odmerjene tipologije gibov žensko telo ponovno pregnetejo v utelešenje kulturno zaželene in obvladljive femininosti. Tako gre za disciplinske prakse, katerih cilj je vzpostaviti telo določene velikosti in določene konfiguracije, mu predpisati in nadeti določeno zbirko gest, drž in načinov gibanj ter dotično telo razstaviti kot okrašeno površino. Na ta projekt prisega tudi obravnavani prispevek, še zlasti zavzeto pa mu v svojem izjavljanju prikimava intervjuvani športolog, kar je razvidno iz naslednjega primera njegovega načina govora o ženskih telesih in športnicah: »Če želi ženska biti uspešna v možatih športih, mora prevzemat moške vedenjske vzorce in se jih mora naučit. Vleče pa jo v ženskost. Izraznost, pokazati svoje telo moškemu, ampak na nezavedni ravni. Potem ko športnice končajo kariero, jih kar nenavadno vleče v aerobiko, ples. Po duši so plesalke. Ampak za časa kariere pa mora bit v bistvu možača. Zdej kulminacija z lezbijštvom, ni pa nujno, da je to tako.« Tovrstno izjavljanje ne dopušča obstoja tekmovalnosti, fizične moči in vzdržljivosti, neodvisnosti in samosvojosti, agresije, in fizične intimnosti med športnicami. Te elemente prestavlja izključno v domeno teles športnikov – vzpostavljajoč tako tipologijo t. i. moških športov –, telo športnice pa s tlačenjem v femininost zvaja na raven krhkosti, ranljivosti in nemoči. Hkrati to izjavljanje kaže, da je vstopanje ženskega telesa v sodobni javni prostor, ki je do nedavnega veljal za maskulinističnega, tesno povezano z manjšanjem, ožanjem in tanjšanjem ženskega telesa, ki mora pod novimi vžganinami disciplinskih praks kar najbolje utelešati telesni ustroj komajda vzniklega adolescentskega telesa – tj. (presušeno) vitkega, a krušljivega, v celoti še neformiranega telesa z ozkimi boki in oprsjem punčke Barbie, katerega vitkost se spaja z obrisi izstradanosti. To je telo, ki mu manjka tako mišičnost kot tkivnost/snovnost, in ki lahko v svoji pokrčenosti zavzema le majhno prostorsko nišo. Žensko telo, ki ne povnanja predpisanih norm ali pa se jim noče podrejati, je označeno in ostaja v začaranem krogu nemogočih in neizpolnljivih normativov, vedno ožigosano kot defektno, v našem primeru športologa kot »možačasto«. Telo športnice, ki izžareva telesno moč in vzdr­žljivost, predstavlja izziv patriarhalno postavljenim normativom pokrčenega, zoženega in stanjšanega telesa in zato posebno grožnjo ozko zamejenemu pojmovanju ženskosti. To je normativno pojmovanje, ki ženskost želi postaviti v okvire krhkosti, ranljivosti in nemočnosti, kar športolog Vodeb v tipičnem patriarhalnem načinu razmišljanja (tj. razosebljanja in popredmetenja ženskega subjekta, ki je nastavljen moškemu pogledu) označuje kot edino pravo obliko ženske heteroseksualne privlačnosti. Če telesa športnic razkazujejo fizično moč, kar je razumljeno kot nepodrejanje in kršenje ideološkega imperativa, po katerem moč in vzdržljivost telesa pripadata izključno moškemu2, so označena in izključena kot neženska. Tem ideološkim normativom v svojem razlaganju in doumevanju športa sledi do pike natančno naš intervjuvani športolog. Z načinom montaže pa ga podpira tudi metaogrodje prispevka samega, ki od ponesrečenega poskusa dvigovalke uteži postopoma preide h kadru s športno plesnim parom, v katerem perjasto-puhasto oblečena in povsem naslanjajoča se plesalka drsi prislonjena ob boku vodečega plesalca. Kader uvede zvočni komentar intervjuvane dr. Mete Zagorc, ki navaja, da si morajo ženske plačevati svojo rekreacijo, vendar kljub temu v slovenskem prostoru obstaja veliko denarja za športnice. Zlepljen s tovrstnim komentarjem dr. Mete Zagorc, kader utrjuje uradni imaginarij še dovoljenih pojavnih oblik ženskega telesa v športu, saj jasno ponazarja, za katere še dovoljene in priznane vrste športa gre pri financiranju žensk. Takšne, ki peljejo v razlastitev statusa atletinje/športnice, saj gre le za ples in zato v njihovem primeru zgolj za sprofesionaliziran hobi.3 Kljub dodatni navedbi avtorice prispevka, da »aerobika, ritmična gimnastika in ples večinoma niso tretirane kot pravi šport«, ta izjava ne deluje kot protiutež. Nastopa namreč kot naknadni, mimobežni in nerazčlenjeni komentar, čigar morebitno kritično ostrino povsem razelektri hiter prehod k naslednji tematiki – homoseksualnosti.

Predpisovanje oblik ženskega telesa
V zvezi s predpisovanjem pojavnih oblik ženskega telesa in njegovih še dopustnih športnih udejstvovanj ostaja poleg metaogrodja obravnavanega prispevka še posebej skrb zbujajoče izjavljanje intervjuvanega športologa. S poudarjanjem možače kot nezaželenega odklona od predpisanih pojavnih oblik ženskega telesa igra na struno (falocentričnega) poustvarjanja kategoričnih zamejitev in binarno poplastenih napetosti. Hkrati svojevrsten prizvok že tako spornemu vzpostavljanju umetno zategnjenih binarnosti dodaja še podton gledanja, ki aktivna, močna telesa športnic obravnava kot potencialne nosilce lezbijštva. Zanimivo je, da se je v kliničnem in medijskem pogledu, ki je zasledoval športnice z atletsko razvitimi telesi na začetku njihove zgodovine vstopanja v športne arene, zrcalil strah in prepričanje, da so takšna telesa nagnjena k izkazovanju nebrzdane heteroseksualne želje ter zapadanju v promiskuiteto (Cahn 2003). Pravi strah, ki je seveda vel izza tovrstne karakterizacije, pa je bil povezan s spoznanjem, da so se ženske vse bolj osvobajale okovov falocentrične dogme, ki jih je učila, da o svojem izgledu in spolnosti razmišljajo kot nečemu, kar je namenjeno zgolj pogledu in užitku moškega, in da so ženske začele odkrivati svojo spolnost kot nekaj, v čemer lahko uživajo tudi same, z moškimi ali brez njih. To je za falocentrično osredotočen svet, v katerem moški in njegova spolnost nastopata kot edino prepoznavno merilo človeštva, ultimativni škandal. Če je torej fizično močna, vzdržljiva in mišičasta telesa športnic na začetku njihove zgodovinske poti spremljala oznaka promiskuitete in neobrzdane heteroseksualne sle, pa se je v 30. letih 20. stoletja zgodil popoln ideološki preobrat in s tem enačenje tovrstnih ženskih teles s konceptom »heteroseksualnega poloma« (Cahn, nav. d.). Ženskam, ki so s svojimi atletskimi telesi (in v širši družbi tudi brez njih) izkazovale status moči, neodvisnosti, sposobnosti in agilnosti, so jim kot del disciplinskih praks in ukrepov pripisali heteroseksualno neprivlačen izgled ali celo pomanjkanje heteroseksualnega zanimanja. Izjavljanje športologa, v katerem nakazuje možnost, da bi možačasta telesa športnic potencialno lahko vodila v privzemanje lezbijštva (feminina pa ne!), neposredno podpira tovrstne ideološke izpeljave. Pri tem seveda obravnava izkazovanje femininosti in heteroseksualnosti kot naravno sovpadajoča in nevprašljiva pojava, pozabljajoč, da »femininost« ne pripada nujno le ženskim telesom, »maskulinost« pa le moškim. Predvsem pa pozablja, da spolnost ni omejena na in se ne suče izključno le okoli prisotnosti ali odsotnosti določenih spolnih organov, kot tudi, da oblike spolnosti niso izomorfne izključno z enim tipom izkazovanja družbenega spola.

Glorifikacija falusa
Vzpostavljanje in utrjevanje prepričanja, da ženske poosebljajo in utelešajo manko, je nepretrgan kulturni projekt. Pri tem gre za oblikovanje simboličnega pozicioniranja in ustvarjanja kulturnega reda, ki se osredinja okoli vzpostavljanja falusa kot označevalca spolne razlike. Ta razlika je retrospektivno dodeljena in je torej konceptualna razlika, ki narekuje sprejetje določenega simbolnega reda in pozicioniranja. Tako posedovanje penisa ali vagine samo po sebi ne pomeni apriornega posedovanja moči; šele z vstopanjem v kulturni red so ti atributi simbolno pregneteni v zagovor ali opravičilo vzpostavljanju določenih razmerij moči. Zato v oči bodeta izjavi novinarke in športologa, ki si v prispevku sicer ne stojita z ramo ob rami, se pa medbesedilno in vizualno podpirata:

Glas novinarke: Ne glede na to, da so ženske v agresivnih tekmovalnih športih, prosto po Freudu, proglašene za neprivlačne možače, ki se z moškimi športi ukvarjajo, zato ker jim v življenju manjka falus …

Glas Romana Vodeba: Beckhamizacija družbe, … fantazma naša je, da nas bodo ženske raje imele, če bomo lepi. Ampak to bi lahko včasih bila tudi kategorija nesamozavestnih moških, ker znano je, da ženske fascinira moška zmaga. Moška boljšost [premor za premislek], boljšost od drugega; moški imperativ in zato smo mi tekmovalno izjemno navdahnjeni, patološko tekmovalni. [prizor z nogometaši; gol] V tem falocentrično naravnanem hetero­sesksis­tičnem diskurzu je proces razlaščanja in izluščevanja športnice iz njene atletske telesnosti, v širši družbi pa odtujevanje telesa ženski sami, povezan z vzpostavljanjem in vsiljevanjem občutenja ženskega telesa kot nepremostljivega manka. Ta proces preosmislitve ženskega telesa na manko je tesno prepleten s procesom dodeljevanja statusa objekta tovrstno poploščenemu telesu, ki omogoča moškemu vzpostavitev subjektivitete, medtem ko ženskost skonstruira kot ogledalo skozi katero moški ugleda in motri samega sebe. Tako je v falocentričnem izjavljanju športologa ženski subjekt nujno prepoznan le kot utelešenje pasivnosti, skozi katero moški/športnik lahko gleda in si monopolistično prisvaja svoje zmage. Skozi govor, ki ženske postavlja za pasivne, zato da zmaga lahko absolutno pripada le moškemu, se kaže posebna naturalizacija zgodovinsko specifičnih in kulturno pogojenih dualističnih razvodij moškega in ženskega ter z njimi zlepljeno politiko družbenospolnih identitet. Vzpostavljanje te naturalizacije, tako v izjavljanju avtorice prispevka kot intervjuvanega športologa, temelji na principu umetnih hierarhičnih bipolarnih razdelitev, v kateri je eden izmed dvojice nastopajočih členov postavljen kot avtomatično privilegirani, drugi pa njemu prisiljeno podrejeno »nasprotje«. V tej tehnologiji spolne razlike kot metafizično vzpostavljene polarnosti, v kateri ženska nastopa zgolj kot odsevni drugi maskulinistično označenega dualističnega člena, ni sledu o spolni razliki kot taki. Na njenem mestu, kot izpostavlja Irigaray, se bohotita kvečjemu istost ali manko. Povedano drugače, falocentrično osredinjene heteroseksistične norme, katerim v svojem izjavljanju ali nekritičnem povzemanju Freuda prikimavata tako avtorica prispevka kot športolog, poskušajo ženski subjekt in posredno njeno spolnost oblikovati in ustoličiti le kot dopolnilo moškemu subjektu in njegovi spolnosti, kot njegovo zrcalo ali manko, ki ga lahko odpravi ali zapolni le moški akter. V tej dinamiki je ženska kot aktivno udejstvujoči akter razveljavljena, hkrati pa je njena lastna spolnost preprosto izbrisana oziroma je označena za patološko ali povsem obrobno, če ni osredinjena okoli faličnih ciljev. Tako naj bi se v skladu s falocentrično logiko športologa, ki žensko zvaja na manko ali čisto odsotnost, pravilno socializirane ali »prave« ženske morale kar raztapljati nad moškimi zmagami v pomanjkanju svojih (nasilno odvzetih ali nepriznanih dosežkih). Medtem ko so moški, ki se ne uklanjajo maskulinističnemu imperativu in svoje telo izpostavljajo kot spremenljivo in gnetljivo, torej v nasprotju s faličnim imperativom statičnega, vedno samozadostnega in povsem nezlomljivega, transcendentnega faličnega telesa, avtomatično in v enem hegemonističnem zamahu postavljeni za »neprave« moške – moške, ki jih po prepričanju športologa pesti pomanjkanje samozavesti. V resnici gre le za to, da seveda motijo in krušijo stereotipične predstavnosti ženskosti in moškosti in s tem povezano vzdrževanje simbolnega reda ter porazdelitev razmerij moči. V igri pa je še nekaj več, na kar kaže nenehno vračanje športologa k referencam na lezbijštvo in homoseksualnost, ter nenazadnje s strani prispevka izključno obravnavo in poudarjanje moškega telesa le znotraj okvirov homoseksualnosti.

O pokopu maskulinosti
Ker sta v prispevku seks in spol pri moškem obravnavana in problematizirana le kot homoseksualnost, je heteroseksualnost postavljena kot tiha, uravnavajoča in neproblematična norma. Hkrati s tem utelešenost heteroseksualnega moškega/športnika ostaja neizprašana ali izbrisana, saj jo lahko nosi le za-to postavljeni in njegov homoseksualno označeni drugi, ki pa je razumljen kot oblika moške preutelešenosti. V falocentričnem sistemu falično heteroseksualno telo moškega nastopa kot utelešenje neranljivosti, in zato sploh ne kot telo. To je torej transcendentalno telo, telo kot simbolični konstrukt, katerega po sporazumni patriarhalni logiki ne zaznamujejo fiziološko podčrtane potrebe, katerega ne zadevajo telesni procesi in je zato iz njih izvzeto, in ki ni podvrženo biološkim spremembam. Falično telo je postavljeno kot neobčutljivo za telesno bolečino, in s tem kot statično, vedno samozadostno in povsem nezlomljivo. Najsi gre za feminino ali hipermaskulinistično telo homoseksualno označenega moškega, ga falocentrično naravnani maskulinistični diskurz postavlja za presežek in odklon od moške utelešenosti. Takšno telo namreč razkriva natančno to, kar mora falično maskulinistično telo prikrivati, da bi ohranilo svojo pozicijo namišljene avtoritete: tj. svojo utelešenost in ranljivost. Razkriva in poudarja torej, da je nedotakljivo falično telo konstrukt in da je telo moškega ne nazadnje le telo, ki kot vsa telesa ni samozadostno in povsem izdelano. Predvsem pa ruši paradigmo neranljivega, nedotakljivega in transcendentalnega telesa, saj kaže na to, da dejanski moški in njihova telesa niso brezčasni simbolični konstrukti, marveč so biološko, historično in izkustveno utelešena bitja. Prispevek se z nenadnim preskokom od seksualizacije ženskega telesa k homoseksualnosti, ki jo obravnava na ravni škandaloznosti, pomudi nazadnje še pri temu, kar pojmuje za feminizacijo športa. Ta termin konceptualno enači s »poženščenjem« oz. feminilnostjo (»lakiranjem nohtov« in »oblačenjem moških v krila« v primeru Davida Beckhama) ter posledičnim pokopom maskulinosti. To predstavo utrjuje končni posnetek športnika z baklo v roki, ki se na ciljnem izteku spotakne in pade po vsej dolžini telesa. Feminizacije športa torej ne enači z vstopom oz. s sistematično vodenim in odmerjenim pripuščanjem žensk v (le določene sfere) javni (-ega) prostor(-a), kar feminizacija kot termin dejansko označuje. Že na samem površju je sporni prispevek torej prežarčen tako s konceptualno-ideološkimi kot terminološkimi anomalijami. Njegova natančna razčlemba pa razkriva še marsikaj več: pravo brstišče stereotipnih naborov znotraj patriarhalno heteronormativno utrjene matrice pojmovanja spolnosti, bioloških in družbenih spolov.

1 Roman Vodeb, intervjuvani športolog: »Gol ni gol; gol je nadomestek za ženske genitalije [nasmešek Mete Zagorc, ki pa ga takoj samozavedno ukroti; Vodeb nemoteno nadaljuje ]. Košarka je bila izželjena, ne izmišljena.« Op. Pri tem se samodejno zastavlja vprašanje, kaj v luči tovrstne razlage pomeni, če gol da košarkarica.
2 To je enako dobro razvidno tudi iz montaže vizualnih podob v ozadju tekočih komentarjev prispevka, v katerem prehod na obravnavo moških v športu spremlja ena sama vizualna podoba: posnetek torza mišičastega tekača, ki se hitro premika skozi pokrajino; za tem se zvrstijo posnetki športnikov, ki so prikazani kot veliki, neprekosljivi posamezniki. Ti se ne le soočajo, temveč uspešno spopadajo z naravo, tako da jo v svojih športnih dosežkih premagujejo in obvladujejo; poveličevanje neprekosljivega in vedno zmagujočega individualizma, kjer moško telo deluje kot merilo človeštva, podčrtuje temu ustrezen izbor triumfalne glasbe.
3 Hkrati pa se ta kader v sonavezi z edinim poprejšnjim prikazom športnice – neuspele dvigovalke uteži – zliva v jasen prikaz prostora, kjer morajo športnice najti svoj dom.


Viri: Bartky, L. S., »Suffering to Be Beautiful«, v Mui, L. C. in Murphy, S. J., Gender Struggles: Practical Approaches to Contemporary Feminism, Rowman and Littlefield Publishers, lanham, Boulder, New York in Oxford, 2002, str. 241–256.
Bartky, L. S., »Foucault, Femininity, and the Modernization of Patriarchal Power«, v Weitz, R., The Politics of Women’s Bodies, Oxford University Press, New York in Oxford, 2003, str. 25–45.
Cahn, K. S., » From the “Muscle Moll” to the “Butch” Ballplayer: Mannishness, Lesbianism, and Homophobia in U.S. Women’s Sports«, v Weitz, R., The Politics of Women’s Bodies, Oxford University Press, New York in Oxford, 2003, str. 67–81.
Irigaray, L., This Sex Which Is Not One, Cornell University Press, Ithaca, 1985.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev