Medijska preža št. 22, maj 2005

Analiza vsebin obeh osrednjih televizijskih oddaj TV Slovenija (Dnevnik) in POP TV (24 ur) v času od 28. februarja do 6. marca je pokazala, da televiziji kot ključne dogodke dneva večinoma izbirata iste dogodke, predvsem v prvem delu obeh informativnih oddaj. Večkrat pa je opaziti različne poudarke in vrstni red novic, ki so uvrščeni v oddaji. Med prvimi petimi najpomembnejšimi dogodki ponedeljka, 28. februarja, tako na obeh televizijah najdemo novinarsko konferenco notranjega ministra Dragutina Mateja in obisk Romana Prodija v Sloveniji, skupno pa je bilo v ponedeljek v televizijskih prispevkih več polovica dogodkov, ki so se obema televizijama zdeli vredne pozornosti. Enak začetek informativnih oddaj na obeh televizijah smo opazili drugi, tretji in šesti dan analize (polarni mraz, obisk vlade v Pomurju, izpustitev italijanske novinarke v Iraku).

TVS več informativnih minut, POP TV več gostov

TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV in ima tudi večjo minutažo prispevkov z informativno vsebino (pri tem ne upoštevam športa in družabne kronike na POP TV oz. borznega in kulturnega dodatka ter športa na TVS). Pri primerjavi je sicer treba upoštevati dejstvo, da ima nacionalka tudi več drugih informativnih oddaj – predvsem oddajo Odmevi –, zaradi česar ima POP TV v edini informativni oddaji praviloma nekoliko daljše prispevke in tudi večkrat goste v studiu. V zvezi s celovitostjo poročanja je analiza pokazala na prednost TVS, saj novinarji bolj natančno poročajo z dogodkov, predvsem novinarskih konferenc. To se je pokazalo, na primer, pri predstavitvah dela ministrstev, kjer se POP TV večinoma omeji na eno ali dve temi. Tako, na primer, gledalci POP TV z novinarske konference notranjega ministra niso dobili informacij o novostih pri potnih listinah ali o načrtih v zvezi z uvedbo schengenskega režima. Kljub daljšemu prispevku od TVS (za 45 sekund), je bilo v njem govora le o zamenjavi generalnega direktorja policije in o izbrisanih. Prednost TVS je tudi v boljši mreži dopisnikov, ki se kaže predvsem pri poročanju iz tujine. Tako je imel, na primer. Dnevnik v sredo, 2. marca, blok treh prispevkov dopisnikov, dveh iz Bruslja o hrvaških prizadevanji za vstop v EU in o obisku palestinskega premiera, in iz Iraka, medtem ko je POP TV pokrila le enega od teh treh dogodkov in še to le z vestjo iz Iraka. Problem dopisniške mreže POP TV se je pokazal tudi ob poročanju o volitvah župana Slovenske Bistrice in Brežic v nedeljo, 6. marca, saj so bili gledalci v obliki prispevka obveščeni le o bistriških volitvah. Hkrati pa je POP TV dokazala, da ni vse v dopisnikih. Pri poročanju o zapletih s poukom romskih otrok v novomeški osnovni šoli Bršljin v četrtek in petek, 3. in 4. marca, je namreč veliko bolj celovito poročala od javne televizije, ki tej temi v Dnevniku ni posvetila nobene pozornosti (tema je bila obširneje obdelana šele v petkovih Odmevih). POP TV, ki je v Novo mesto praviloma pošiljala novinarje iz Ljubljane, velja pohvaliti predvsem zaradi uravnoteženega poročanja o konfliktu, saj so imeli Romi priložnost razložiti svojo perspektivo dogajanja na šoli, kjer so nastale zahteve po selitvi dela romskih učencev na druge novomeške šole. Pri tem velja omeniti, da je POP TV v preteklosti o Romih velikokrat poročala enostransko oziroma tako, da v prispevkih ni bilo izjav predstavnikov te manjšine. Tokrat smo lahko slišali obe plati zgodbe, v studiu sta se soočila predstavnik nezadovoljnih staršev in predstavnik Romov, v petek pa je bilo v 24 urah poleg dveh prispevkov moč videti tudi primer dobre prakse iz Prekmurja, kjer otroci romskih in drugih otrok živijo v sožitju, v studiu pa so gostili varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka. POP TV je temi v dveh oddajah namenila skoraj 19 minut, medtem ko v osrednji informativni oddaji javne televizije ni bilo niti sekunde obdelave te problematike.

Malo tem, neodvisnih od tekočih dogodkov

Vsebino obeh oddaj narekujejo predvsem dogodki, ki jih pripravijo njihovi akterji (novinarske konference, izjave, sporočila), predvsem v drugem delu oddaj in konec tedna pa so bolj v ospredju teme, ki jih uredniki in novinarji pripravljajo bolj ali manj neodvisno od tekočih dogodkov. Pri tem je boljša POP TV, ki se ji to včasih ne posreči najbolje. Tako smo v četrtek, dan po obisku vlade v Pomurju, na relativno visokem mestu pomembnosti (šesti prispevek po vrsti, 20. minuta) gledali prispevek dopisnika, ki ni imel informativne vrednosti. Med drugim smo izvedeli, da v tistih krajih že dolgo niso videli toliko dobrih avtomobilov, da je obisk spominjal na Titove obiske in da ima predsednik vlade visoko mnenje o gostoljubnosti domačinov. Deležni smo bili še komentarja, da je ministrska ekipa delovala pripravljeno in prepričljivo ter da je opozorila domačine, da se morajo »zganiti tudi sami«.

Komentiranje in patriotizem v poročanju obeh televizij

Tudi sicer je v nekaterih prispevkih POP TV pri poročanju opaziti komentiranje, na primer v četrtkovem prispevku dopisnice s Primorske o srečanju tamkajšnjih županov glede odnosov med Italijo in Slovenijo oziroma do filma Srce v breznu. Tako je po mnenju poročevalke »nerazumljivo«, da so se župani na aktualne dogodke odzvali »šele po mesecu dni«. Komentiranja na TVS je manj oziroma se včasih pojavlja predvsem pri napovedih prispevkov, v katerih je mogoče večkrat zaslediti tudi uporabo prve osebe množine. Tako je voditelj četrtkovega Dnevnika po prispevku o neuspešnih prizadevanju po vrnitvi umetnin, ki so jih pred desetletji Slovenije odnesli Italijani, napovedal naslednji prispevek z besedami, da »smo neuspešni« tudi pri zahtevah, da bi bila vsa slovenska zemljišča vpisana v »našo zemljiško knjigo« (gre za kraj Pregara, ki je vpisan v buzetsko zemljiško knjigo). Konec Dnevnika v sredo, 2. marca, pa je bil obarvan tudi nekoliko patriotsko, ko je voditelj po kritiki kulturnega ministrstva, ki je neko pošto poslalo v Šempeter, misleč, da se nahaja že v Italiji, v napovedi naslednjega prispevka dejal, da se selimo v »kljub drugačnim željam v preteklosti prav tako slovenski Maribor«, kjer je potekala premiera nekega dokumentarnega filma. V obeh informativnih oddajah je tudi (pre)večkrat zaslediti izraz Slovenci namesto državljani, prebivalci ali podobno. V zvezi z uravnoteženostjo poročanja je analiza pokazala, da v prispevkih praviloma nastopajo vse vpletene strani in da se obe televiziji ob informacijah z novinarskih konferenc ali izjav, ko akterji sporočajo svojo plat zgodbe, potrudita najti drugo stran. Velikokrat so bolj zapletene teme gledalcu pojasnjene z ozadjem dogodka (dober primer je TVS ob obletnici napada na Mira Petka v ponedeljek, 28. februarja) ali pa s pojasnili, ko želijo akterji dogodka prikriti celovito informacijo (primer POP TV v sredo, ko je televizija sicer z enodnevno zamudo poročala o primeru Zupan, ki je želel javnost prepričati, da mu je sodišče dalo prav zaradi napak v postopku in ne zaradi podeljene imunitete, kar je novinarka dokazala s citati iz sodbe višjega sodišča). Pri poročanju obeh televizij o vladi in vladajoči koaliciji večinoma ni bilo opaziti očitne naklonjenosti vladajočim ali opoziciji, čeprav bi kakšen gledalec morda pri pogovorih v studiih obeh televizij pogrešal nekoliko več vztrajanja voditeljev pri odgovorih sogovornikov na postavljena vprašanja (primer nedeljskega TV-kluba na POP TV in gostovanja predsednika vlade, ko novinar ni dobil odgovora na vprašanje o žaljivem napisu o izbrisanih na vratih poslanske skupine SNS).

Tri minute oglasov na TVS, 10 minut na POP TV

Dnevnik TVS sicer v povprečju traja 50 minut, od katerih je bilo v ponedeljek, 28. februarja, moč videti 15 prispevkov, sedem kratkih vesti in tri napovedi vsebine. Znotraj tega časa so gledalce dvakrat prekinili oglasi (pred vremensko napovedjo in pred rubriko Magnet) v skupni dolžini tri minute. Športna rubrika je ločena od Dnevnika, pred njo pa se zavrtijo oglasi. POP TV ima malo drugačno strukturo oddaje, ki traja nekaj več kot 60 minut, v njej pa smo v ponedeljek videli 13 prispevkov, šest vesti in dve napovedi vsebine oddaje. V oddaji je tudi športna rubrika, oglasov je bilo za dobrih deset minut. Zaradi oglasov se je oddaja prekinila štirikrat, vsakič naslednjič pa je oglasni blok daljši.

Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
O dejanju Romov po videnju dopisnice Dela ni dvomov, o početju učitelja pa je izrazila dvom

Strpni Slovenci in nasilni Romi, tako bi lahko označili prevladujoč podton v nekaterih medijskih poročilih o dogajanju v dolenjski Osnovni šoli Bršljin. Pri poročanju o dejanjih učiteljev, ravnatelja ali staršev neromskih otrok se novinarji odločajo za slovnično obliko naj bi, ki izraža dvom v dejanja, za opis dejanj Romov (ki so z vidika verjetnosti enako dvomljiva) pa uporabijo trdilno obliko. Ja, Romi so se »s pestmi /…/ lotili učitelja«1, čeprav sta tudi pri tej zgodbi dve plati. Zgodba, ki pravzaprav še ni končana, saj se v času zaključevanja članka romski starši pripravljajo na bojkot pouka, se je začela s sporom med Romi in učiteljem Osnovne šole Bršljin, ki se je končal s telesnim obračunom. Kot je poročal Večer2, so »Romi napadli« zaradi »domnevnega učiteljevega nasilja nad romskim učencem«. Svojo različico zgodbe so menda potrdili vsi udeleženi, če naj bi bil članek novinarsko uravnovešen, toda … Romu je »prekipelo«, piše v članku, učitelj pa ni želel komentirati dogodka. Toda novinar se je kljub temu postavil na (kot je v nekem televizijskem prispevku ujela Vlasta Jalušić) stran »našega učitelja«3: »Kot smo neuradno izvedeli, je zgodba o nasilju učitelja nad učencem bolj ali manj privlečena za lase.«2 (podč. a.) Navedena vrednostna sodba pa nima opore dokazih. V že citiranem članku Slovenskih novic »Romi s pestmi nad učitelja angleščine«1 pa je novinar dosledno »pobral« izjave ravnatelja in predstavnika lokalne skupnosti, ki si že nekaj časa prizadeva za odstranitev Romov, »pozabil« pa je na vpletene Rome. Članek se zaključi s kritiko države, ki bržkone v primeru domnevnega telesnega obračuna ni povsem na mestu: »Romom zagotavlja precejšnjo socialno pomoč, ki je včasih večja od plače prenekaterega državljana.«1 Zgodba je nato dosegla vrelišče na začetku marca, ko so starši neromskih otrok napovedovali bojkot pouka. Mimogrede, oznako Neromi uporabljajo skoraj vsi mediji za razločevanje akterjev v zgodbi, čeprav Jalušićeva ob tem opozarja na (institucionalni) rasizem: »Uvedba razlike med Romi in nerazlikovanimi Neromi je neposredna uvedba rasnega razlikovanja.«3 Konflikt se po pisanju Dela ni razrasel zaradi januarskega (bržkone pa tudi drugih in starejših) konflikta, ampak »zaradi nasilja Romov«.4 Staršem neromskih otrok je namreč dokončno »prekipelo po januarskem obračunu treh odraslih Romov z enim od učiteljev na šoli, ker naj bi ‘maltretiral’ in celo pretepel enega izmed romskih učencev«.5 (podč. a) O dejanju Romov po videnju dopisnice Dela ni dvomov, o početju učitelja pa je izrazila dvom in ga zapisala v navednice. Njeno osebno stališče do romske tematike lahko razberemo tudi iz sosednjega komentarja, v katerem je zapisala, da je nestrinjanje Romov z ločenim poukom »pač napredek«, saj jih je šola doslej »zanimala le toliko, da so dobivali na obiskovanje šole vezano državno denarno pomoč.«6

Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Poročanje o pripadnikih narodov nekdanje Jugoslavije – Naslovi člankov, kot so »Poročilo o manjšinah pod embargom?«, »Sprenevedanje o manjšinah«, »Stop! Objave pa ne bo!« in »Skrivnostni trdi oreh« kažejo, da je medije bolj kot poziv manjšin samih k urejanju položaja pritegnilo skrivanje rezultatov družboslovne raziskave, financirane iz državnega proračuna.

V Mladini je 18. oktobra v rubriki »pisma« izšlo pismo s podpisom predsednika Koordinacije zvez in kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti razpadle SFRJ v Republiki Sloveniji.1 V njem je predsedujoči dr. Ilija Dimitrijevski obvestil slovensko javnost o obstoju koordinacije in želji tukaj živečih pripadnikov narodnosti, da se narodi bivše Jugoslavije kot konstitutivni del državljanskega telesa Slovenije vpišejo v slovensko ustavo in da se pravno uredi njihov status.

Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Delo je o Oleni Popik pisalo v članku z naslovom »Medicinska atomska bomba«, v Mladini smo lahko brali, da v nočnih lokalih pri nas pleše »600 tempiranih bomb«, bosanski magazin Walter jo je imenoval »kužna bomba« (23. 11. 2004), mostarski Monitor pa »ekološka bomba« – Novinarjem pa se ni zdelo vredno poudariti, da je nekdo okužil tudi Oleno Popik.

V Bosni in Hercegovini je prvega novembra lani neznani moški v mostarsko bolnišnico pripeljal 21-letno žensko, ki je nekaj ur zatem umrla. Obdukcija je pokazala, da je bila okužena z virusom HIV, hepatitisom C, tuberkulozo in sifilisom. Kratka vest o prostitutki Oleni Popik iz Ukrajine, ki je bila po pisanju medijev »okužena skoraj z vsemi mogočimi spolno prenosljivimi boleznimi in umrla tako rekoč na nogah« (Večernji list, 10. 11. 2004) ter imela doma triletnega otroka, se je takoj pojavila tudi v Sloveniji. Dogodek je sprožil pravo medijsko kampanjo, ki je bila namenjena vsem drugim temam, le kruti usodi te žrtve trgovine z ljudmi ne. Že prva komentarja bralcev, objavljena v Mladini (10. 11. 2004), sta nakazala, v katero smer bo šla medijska gonja. Neki bralec je tako sočutno zapisal: »Ne bi bil rad v koži njenih strank.« Nakar mu je bralka odgovorila: »A v njeni bi pa rad bil, teslo!« Ko je mostarska policija objavila Olenino fotografijo in poziv, da naj se vsi moški, ki so bili v seksualnem stiku z njo, nemudoma testirajo, se je sprožil pravi medijski vrtinec pomilovanja njenih klientov in njihovih družin. Tudi predstavniki nevladne organizacije La Strada, ki so z Oleno preživeli njene zadnje ure, so ob poplavi medijskih poročil na svoji internetni strani ugotavljali, da je bilo za medije najvažnejše to, da je verjetno okužila desetine strank, ne pa da je bila žrtev trgovine z ljudmi in izkoriščana vse do svoje smrti. Kot kaže pregled poročanja v slovenskih, hrvaških, bosansko-hercegovskih, srbskih in črnogorskih medijev, je bilo res zelo malo sočustvovanja z nepredstavljivo krutim ravnanjem z Oleno, zato pa toliko bolj z moškimi, ki so plačevali zvodnikom za seks z njo.

Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Z nastopom diskurza strateškega sveta vlade v medijih so postale pomoči za brezposelne »potuha nedelu«, varne zaposlitve »ovira produktivnosti«, sindikalno organiziranje in minimalne plače pa »ovira tržnemu delovanju« - Neoliberalizem je postal osrednji miselni aparat tudi v številnih medijih

Medtem ko naj bi v ZDA vzpostavili skrajno neoliberalen kapitalistični red, ki zajema visoko stopnjo t. i. fleksibilnosti trga delovne sile, nizko stopnjo socialne pomoči in drugih olajšav za brezposelne in tiste, ki živijo na robu revščine, se Evropa menda od tega razlikuje po svoji socialni naravnanosti družbe; to pomeni večjo skrb za ljudi v slabšem socialno-ekonomskem položaju in zavzemanje za bolj egalitarno družbo. S tega vidika je bil (tudi v Sloveniji) neoliberalni diskurz pogosto postavljen v ekscentrično pozicijo, kar je lahko povezano s programskimi usmeritvami političnih oblasti v posameznih evropskih državah. Na vprašanje socialne države pa lahko po menjavi oblasti pogledamo s stališča nosilcev neoliberalne misli (Mrkaić, Damijan, Masten, Polanec itd.), imenovanih v t. i. Strateški svet nove vlade, ki deluje kot vladni svetovalni organ. Tak pogled pokaže, da kar je bilo nekdaj ekcentrično, vse bolj zaseda centralno – temeljno pozicijo. Poglejmo zato nekaj primerov iz slovenskih medijev.