Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Primerjava vsebine osrednjih informativnih oddaj TVS in POP TV od 28. februarja do 6. marca 2005 – POP TV je v dveh oddajah namenila skoraj 19 minut poročanju o zapletih s poukom romskih otrok v novomeški osnovni šoli Bršljin, medtem ko v osrednji informativni oddaji javne televizije takrat ni bilo niti sekunde obdelave te problematike
Analiza vsebin obeh osrednjih televizijskih oddaj TV Slovenija (Dnevnik) in POP TV (24 ur) v času od 28. februarja do 6. marca je pokazala, da televiziji kot ključne dogodke dneva večinoma izbirata iste dogodke, predvsem v prvem delu obeh informativnih oddaj. Večkrat pa je opaziti različne poudarke in vrstni red novic, ki so uvrščeni v oddaji. Med prvimi petimi najpomembnejšimi dogodki ponedeljka, 28. februarja, tako na obeh televizijah najdemo novinarsko konferenco notranjega ministra Dragutina Mateja in obisk Romana Prodija v Sloveniji, skupno pa je bilo v ponedeljek v televizijskih prispevkih več polovica dogodkov, ki so se obema televizijama zdeli vredne pozornosti. Enak začetek informativnih oddaj na obeh televizijah smo opazili drugi, tretji in šesti dan analize (polarni mraz, obisk vlade v Pomurju, izpustitev italijanske novinarke v Iraku).

TVS več informativnih minut, POP TV več gostov
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV in ima tudi večjo minutažo prispevkov z informativno vsebino (pri tem ne upoštevam športa in družabne kronike na POP TV oz. borznega in kulturnega dodatka ter športa na TVS). Pri primerjavi je sicer treba upoštevati dejstvo, da ima nacionalka tudi več drugih informativnih oddaj – predvsem oddajo Odmevi –, zaradi česar ima POP TV v edini informativni oddaji praviloma nekoliko daljše prispevke in tudi večkrat goste v studiu. V zvezi s celovitostjo poročanja je analiza pokazala na prednost TVS, saj novinarji bolj natančno poročajo z dogodkov, predvsem novinarskih konferenc. To se je pokazalo, na primer, pri predstavitvah dela ministrstev, kjer se POP TV večinoma omeji na eno ali dve temi. Tako, na primer, gledalci POP TV z novinarske konference notranjega ministra niso dobili informacij o novostih pri potnih listinah ali o načrtih v zvezi z uvedbo schengenskega režima. Kljub daljšemu prispevku od TVS (za 45 sekund), je bilo v njem govora le o zamenjavi generalnega direktorja policije in o izbrisanih. Prednost TVS je tudi v boljši mreži dopisnikov, ki se kaže predvsem pri poročanju iz tujine. Tako je imel, na primer. Dnevnik v sredo, 2. marca, blok treh prispevkov dopisnikov, dveh iz Bruslja o hrvaških prizadevanji za vstop v EU in o obisku palestinskega premiera, in iz Iraka, medtem ko je POP TV pokrila le enega od teh treh dogodkov in še to le z vestjo iz Iraka. Problem dopisniške mreže POP TV se je pokazal tudi ob poročanju o volitvah župana Slovenske Bistrice in Brežic v nedeljo, 6. marca, saj so bili gledalci v obliki prispevka obveščeni le o bistriških volitvah. Hkrati pa je POP TV dokazala, da ni vse v dopisnikih. Pri poročanju o zapletih s poukom romskih otrok v novomeški osnovni šoli Bršljin v četrtek in petek, 3. in 4. marca, je namreč veliko bolj celovito poročala od javne televizije, ki tej temi v Dnevniku ni posvetila nobene pozornosti (tema je bila obširneje obdelana šele v petkovih Odmevih). POP TV, ki je v Novo mesto praviloma pošiljala novinarje iz Ljubljane, velja pohvaliti predvsem zaradi uravnoteženega poročanja o konfliktu, saj so imeli Romi priložnost razložiti svojo perspektivo dogajanja na šoli, kjer so nastale zahteve po selitvi dela romskih učencev na druge novomeške šole. Pri tem velja omeniti, da je POP TV v preteklosti o Romih velikokrat poročala enostransko oziroma tako, da v prispevkih ni bilo izjav predstavnikov te manjšine. Tokrat smo lahko slišali obe plati zgodbe, v studiu sta se soočila predstavnik nezadovoljnih staršev in predstavnik Romov, v petek pa je bilo v 24 urah poleg dveh prispevkov moč videti tudi primer dobre prakse iz Prekmurja, kjer otroci romskih in drugih otrok živijo v sožitju, v studiu pa so gostili varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka. POP TV je temi v dveh oddajah namenila skoraj 19 minut, medtem ko v osrednji informativni oddaji javne televizije ni bilo niti sekunde obdelave te problematike.

Malo tem, neodvisnih od tekočih dogodkov
Vsebino obeh oddaj narekujejo predvsem dogodki, ki jih pripravijo njihovi akterji (novinarske konference, izjave, sporočila), predvsem v drugem delu oddaj in konec tedna pa so bolj v ospredju teme, ki jih uredniki in novinarji pripravljajo bolj ali manj neodvisno od tekočih dogodkov. Pri tem je boljša POP TV, ki se ji to včasih ne posreči najbolje. Tako smo v četrtek, dan po obisku vlade v Pomurju, na relativno visokem mestu pomembnosti (šesti prispevek po vrsti, 20. minuta) gledali prispevek dopisnika, ki ni imel informativne vrednosti. Med drugim smo izvedeli, da v tistih krajih že dolgo niso videli toliko dobrih avtomobilov, da je obisk spominjal na Titove obiske in da ima predsednik vlade visoko mnenje o gostoljubnosti domačinov. Deležni smo bili še komentarja, da je ministrska ekipa delovala pripravljeno in prepričljivo ter da je opozorila domačine, da se morajo »zganiti tudi sami«.

Komentiranje in patriotizem v poročanju obeh televizij
Tudi sicer je v nekaterih prispevkih POP TV pri poročanju opaziti komentiranje, na primer v četrtkovem prispevku dopisnice s Primorske o srečanju tamkajšnjih županov glede odnosov med Italijo in Slovenijo oziroma do filma Srce v breznu. Tako je po mnenju poročevalke »nerazumljivo«, da so se župani na aktualne dogodke odzvali »šele po mesecu dni«. Komentiranja na TVS je manj oziroma se včasih pojavlja predvsem pri napovedih prispevkov, v katerih je mogoče večkrat zaslediti tudi uporabo prve osebe množine. Tako je voditelj četrtkovega Dnevnika po prispevku o neuspešnih prizadevanju po vrnitvi umetnin, ki so jih pred desetletji Slovenije odnesli Italijani, napovedal naslednji prispevek z besedami, da »smo neuspešni« tudi pri zahtevah, da bi bila vsa slovenska zemljišča vpisana v »našo zemljiško knjigo« (gre za kraj Pregara, ki je vpisan v buzetsko zemljiško knjigo). Konec Dnevnika v sredo, 2. marca, pa je bil obarvan tudi nekoliko patriotsko, ko je voditelj po kritiki kulturnega ministrstva, ki je neko pošto poslalo v Šempeter, misleč, da se nahaja že v Italiji, v napovedi naslednjega prispevka dejal, da se selimo v »kljub drugačnim željam v preteklosti prav tako slovenski Maribor«, kjer je potekala premiera nekega dokumentarnega filma. V obeh informativnih oddajah je tudi (pre)večkrat zaslediti izraz Slovenci namesto državljani, prebivalci ali podobno. V zvezi z uravnoteženostjo poročanja je analiza pokazala, da v prispevkih praviloma nastopajo vse vpletene strani in da se obe televiziji ob informacijah z novinarskih konferenc ali izjav, ko akterji sporočajo svojo plat zgodbe, potrudita najti drugo stran. Velikokrat so bolj zapletene teme gledalcu pojasnjene z ozadjem dogodka (dober primer je TVS ob obletnici napada na Mira Petka v ponedeljek, 28. februarja) ali pa s pojasnili, ko želijo akterji dogodka prikriti celovito informacijo (primer POP TV v sredo, ko je televizija sicer z enodnevno zamudo poročala o primeru Zupan, ki je želel javnost prepričati, da mu je sodišče dalo prav zaradi napak v postopku in ne zaradi podeljene imunitete, kar je novinarka dokazala s citati iz sodbe višjega sodišča). Pri poročanju obeh televizij o vladi in vladajoči koaliciji večinoma ni bilo opaziti očitne naklonjenosti vladajočim ali opoziciji, čeprav bi kakšen gledalec morda pri pogovorih v studiih obeh televizij pogrešal nekoliko več vztrajanja voditeljev pri odgovorih sogovornikov na postavljena vprašanja (primer nedeljskega TV-kluba na POP TV in gostovanja predsednika vlade, ko novinar ni dobil odgovora na vprašanje o žaljivem napisu o izbrisanih na vratih poslanske skupine SNS).

Tri minute oglasov na TVS, 10 minut na POP TV
Dnevnik TVS sicer v povprečju traja 50 minut, od katerih je bilo v ponedeljek, 28. februarja, moč videti 15 prispevkov, sedem kratkih vesti in tri napovedi vsebine. Znotraj tega časa so gledalce dvakrat prekinili oglasi (pred vremensko napovedjo in pred rubriko Magnet) v skupni dolžini tri minute. Športna rubrika je ločena od Dnevnika, pred njo pa se zavrtijo oglasi. POP TV ima malo drugačno strukturo oddaje, ki traja nekaj več kot 60 minut, v njej pa smo v ponedeljek videli 13 prispevkov, šest vesti in dve napovedi vsebine oddaje. V oddaji je tudi športna rubrika, oglasov je bilo za dobrih deset minut. Zaradi oglasov se je oddaja prekinila štirikrat, vsakič naslednjič pa je oglasni blok daljši.

nazaj

Alenka Kotnik

Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
O dejanju Romov po videnju dopisnice Dela ni dvomov, o početju učitelja pa je izrazila dvom
Strpni Slovenci in nasilni Romi, tako bi lahko označili prevladujoč podton v nekaterih medijskih poročilih o dogajanju v dolenjski Osnovni šoli Bršljin. Pri poročanju o dejanjih učiteljev, ravnatelja ali staršev neromskih otrok se novinarji odločajo za slovnično obliko naj bi, ki izraža dvom v dejanja, za opis dejanj Romov (ki so z vidika verjetnosti enako dvomljiva) pa uporabijo trdilno obliko. Ja, Romi so se »s pestmi /…/ lotili učitelja«1, čeprav sta tudi pri tej zgodbi dve plati. Zgodba, ki pravzaprav še ni končana, saj se v času zaključevanja članka romski starši pripravljajo na bojkot pouka, se je začela s sporom med Romi in učiteljem Osnovne šole Bršljin, ki se je končal s telesnim obračunom. Kot je poročal Večer2, so »Romi napadli« zaradi »domnevnega učiteljevega nasilja nad romskim učencem«. Svojo različico zgodbe so menda potrdili vsi udeleženi, če naj bi bil članek novinarsko uravnovešen, toda … Romu je »prekipelo«, piše v članku, učitelj pa ni želel komentirati dogodka. Toda novinar se je kljub temu postavil na (kot je v nekem televizijskem prispevku ujela Vlasta Jalušić) stran »našega učitelja«3: »Kot smo neuradno izvedeli, je zgodba o nasilju učitelja nad učencem bolj ali manj privlečena za lase.«2 (podč. a.) Navedena vrednostna sodba pa nima opore dokazih. V že citiranem članku Slovenskih novic »Romi s pestmi nad učitelja angleščine«1 pa je novinar dosledno »pobral« izjave ravnatelja in predstavnika lokalne skupnosti, ki si že nekaj časa prizadeva za odstranitev Romov, »pozabil« pa je na vpletene Rome. Članek se zaključi s kritiko države, ki bržkone v primeru domnevnega telesnega obračuna ni povsem na mestu: »Romom zagotavlja precejšnjo socialno pomoč, ki je včasih večja od plače prenekaterega državljana.«1 Zgodba je nato dosegla vrelišče na začetku marca, ko so starši neromskih otrok napovedovali bojkot pouka. Mimogrede, oznako Neromi uporabljajo skoraj vsi mediji za razločevanje akterjev v zgodbi, čeprav Jalušićeva ob tem opozarja na (institucionalni) rasizem: »Uvedba razlike med Romi in nerazlikovanimi Neromi je neposredna uvedba rasnega razlikovanja.«3 Konflikt se po pisanju Dela ni razrasel zaradi januarskega (bržkone pa tudi drugih in starejših) konflikta, ampak »zaradi nasilja Romov«.4 Staršem neromskih otrok je namreč dokončno »prekipelo po januarskem obračunu treh odraslih Romov z enim od učiteljev na šoli, ker naj bi ‘maltretiral’ in celo pretepel enega izmed romskih učencev«.5 (podč. a) O dejanju Romov po videnju dopisnice Dela ni dvomov, o početju učitelja pa je izrazila dvom in ga zapisala v navednice. Njeno osebno stališče do romske tematike lahko razberemo tudi iz sosednjega komentarja, v katerem je zapisala, da je nestrinjanje Romov z ločenim poukom »pač napredek«, saj jih je šola doslej »zanimala le toliko, da so dobivali na obiskovanje šole vezano državno denarno pomoč.«6

Fantomskih 400 podpisov
Novinarjeva osebna stališča se seveda ne bi smela kazati v njegovem poročanju, čeprav včasih ravno novinarjeva osebnost vpliva na kvaliteto pridobljenih podatkov. Denimo v članku »Mehka segregacija«7 beremo o 400 zbranih podpisih neromskih staršev, ki so grozili z bojkotom pouka in od ravnatelja, občine in šolskega ministra zahtevali, da romske otroke prešolajo na druge osnovne šole. Razen novinarke Mladine ni nihče zahteval dokaza o 400 zbranih podpisih. Izkazalo se je, da jih pobudniki bojkota niso mogli dokazati. Je bila akcija v Bršljinu potemtakem res plod dela »članov SDS«7, kot meni Mladina?! Ob navajanju razlogov za napovedani bojkot neromskih otrok se mediji sicer niso podali v past vrednotenja in so dosledno pripisovali vire izjav ali pa uporabili obliko »naj bi«, ki izraža dvom v trditve in vrednostno obarvane sodbe, kot so bile denimo tista, da so varnostne razmere na šoli slabše zaradi Romov ali pa, da je kvaliteta pouka zaradi njih nižja. Mladinin članek »Pravice, ki bolijo«8 bi lahko služil kot zgled uravnovešenega in objektivnega novinarskega pristopa, saj vsebuje izjave vseh vpletenih v dogodek pretepa (kot pravijo Romi, jih doslej novinarji še niso bili pripravljeni poslušati). Podobno velja za poznejši prispevek, objavljen v oddaji Preverjeno9, v katerem je novinarka ne le izprašala vse vpletene strani ter »zaslišala« šolskega ministra Zvera, pač poudarila, da je krizni sestanek (kot so imenovali sestanek po incidentu) potekal brez predstavnikov Romov, o ukrepu ločevanja pa je vprašala tudi tiste, ki se jih odločitev najbolj dotika – romske in neromske šolarje.

Etnično ločevanje kot »rešitev«
In »salomonska«10, kot jo je označil Mag, rešitev? V nekaterih časopisih je bilo, če si sposodim ugotovitev Mladine, moč »prebrati skorajda oglaševalske slogane Konec zapleta na OŠ Bršljin: minister Zver je ponudil rešitev«.7 Dnevnik »Rešitev: ločene učne skupine«11 pa dan pozneje vendarle objavi drugo videnje: »Ne ločujte, za Rome je prava pot vključevanje« in piše o »nezakoniti«12 predlagani rešitvi, v komentarju pa Ranka Ivelja bralcem s preprosto metaforo pojasni vse posledice ministrove ideje: »Tako kot ognja ni mogoče pogasiti z ognjem, tako ni mogoče mirnega, strpnega sobivanja doseči s segregacijo ene od etničnih skupin.«13

Obravnavali smo naslednje prispevke:
1 Romi s pestmi nad učitelja angleščine, Slovenske novice, 20. januar 2005.
2 Rom prijavil učitelja, učitelj pa Roma, Večer, 20. januar 2005.
3 Hvala bogu, da smo relativno etnično čisti!, Mladina, 21. marec 2005.
4 Bojkot pouka preklican, Delo, 5. marec 2005.
5 Romski in neromski šolarji ostanejo skupaj, Delo, 10. marec 2005.
6 Bršljinski kompromis, Delo, 10. marec 2005.
7 Mehka segregacija, Mladina, 14. marec 2005.
8 Pravice, ki bolijo, Mladina, 7. marec 2005.
9 Preverjeno, POP TV, 15. marec 2005.
10 Ločitev od Romov, Mag, 16. marec 2005.
11 Rešitev: ločene učne skupine, 10. marec 2005.
12 Ne ločujte, za Rome je prava pot vključevanje, 11. marec 2005.
13 Kompromis razdora, Dnevnik, 11. marec 2005.

nazaj

Tanja Taštanoska

Pravica do imena, do jezika in do medija
Poročanje o pripadnikih narodov nekdanje Jugoslavije – Naslovi člankov, kot so »Poročilo o manjšinah pod embargom?«, »Sprenevedanje o manjšinah«, »Stop! Objave pa ne bo!« in »Skrivnostni trdi oreh« kažejo, da je medije bolj kot poziv manjšin samih k urejanju položaja pritegnilo skrivanje rezultatov družboslovne raziskave, financirane iz državnega proračuna.
V Mladini je 18. oktobra v rubriki »pisma« izšlo pismo s podpisom predsednika Koordinacije zvez in kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti razpadle SFRJ v Republiki Sloveniji.1 V njem je predsedujoči dr. Ilija Dimitrijevski obvestil slovensko javnost o obstoju koordinacije in želji tukaj živečih pripadnikov narodnosti, da se narodi bivše Jugoslavije kot konstitutivni del državljanskega telesa Slovenije vpišejo v slovensko ustavo in da se pravno uredi njihov status.

Tajna raziskava
Odziv na pismo je bil beden, razprave o pobudi za priznanje statusa manjšine pripadnikom narodov in narodnosti bivše Jugoslavije ni bilo. Vse dokler ni uredništev – enega za drugim – pritegnila novica, da v predalih Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani z oznako zaupno že dobro leto leži raziskava z naslovom Položaj in status pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji, ki jo je naročil vladni Urad za narodnosti. Naslovi člankov, kot so »Poročilo o manjšinah pod embargom?«2, »Sprenevedanje o manjšinah«3, »Stop! Objave pa ne bo!«4 in »Skrivnostni trdi oreh«5 kažejo, da je medije bolj kot poziv manjšin samih k urejanju položaja pritegnilo skrivanje rezultatov družboslovne raziskave, financirane iz državnega proračuna. Učinek tovrstnega medijskega poročanja in pritiska na Urad za narodnosti prek pooblaščenke za javne informacije je bila objava raziskave na spletni strani Urada za narodnosti 20. januarja 2005. Uradna pojasnila, zakaj je morala slovenska javnost tako dolgo čakati na objavo rezultatov raziskave, so bile navedbe Janeza Obreze, da se morajo pristojni organi najprej seznaniti z rezultati raziskave, šele nato pa so ti lahko dostopni javnosti. Zato ne čudi satira, objavljena v Večeru v rubriki Toti list pod naslovom »Slovenska kokoška je ogrožena«6, v kateri avtor – podpisan kot Tropinovec – takrat še tajno raziskavo opredeljuje kot »raziskavo s področja državi nevarnih elementov – neavtohtonih narodih, ki povsem nekontrolirano naseljujejo naše prostrane slovenske ravnice«. Članek je prežet s stereotipi o narodih bivše Jugoslavije in se sklene tako: »Rezultati raziskave so nas naravnost osupnili in tudi šokirali – narodi bivše Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji, očitno predstavljajo permanentno nevarnost za ozemeljsko celovitost, duhovni mir ter ekonomsko stabilnost ter nenazadnje tudi za brezskrbno prihodnost Republike Slovenije.«

Asimilacija kot pravica posameznika?
Čeprav je članek v Večeru neposrečena satira, kar nam sicer lahko da vedeti le objava v rubriki in podpis, se lahko bere tudi kot povsem resno branje in zatorej bralca, ki je neuk branja v kontekstu, spodbuja k nestrpnosti; povsem drugače je s člankom Marka Crnkoviča (objavljenim na mnenjski strani Dnevnika) »ABČHMS sem, je mati d’jala«.7 Crnkovič pavšalno in vnaprej spodbija vrednost raziskave: »Že vnaprej si upam trditi, da raziskava, ki jo napovedujejo z nakladanjem o ‘nasilni’ ali ‘prikriti’ asimilaciji, že ne more biti relevantna.«8 Crnkovič je tako v članku prepričan, da za javno debato »ni pametnega razloga in še manj potrebe« in da formalizacija odnosov lahko stvari še poslabša in da se »tako začne valiti snežena kepa«. Prepričan je, da »asimilacija ali getoizacija Neslovencev ni moj problem, še manj pa problem slovenske države«. Zagovarja tezo, da je asimilacija pravica posameznika in tako povsem sprevrača dejstvo, da gre pri asimilaciji za prisilno (in nikakor ne prostovoljno) brisanje identitete skupnosti ali posameznika, ki je v nasprotju s proklamirano toleranco in multikulturnostjo slovenske države.

Terminologija avtohtonosti
Uveljavljena zaščita manjšin v slovenskem prostoru se je po vzoru iz Evrope doslej opirala na pojmovanje o tako imenovanih tradicionalnih oziroma avtohtonih manjšinah, kot sta italijanska in madžarska, ki živita na strnjenem ozemlji ob državnih mejah. Enotne definicije avtohtonosti ni. Nekateri trdijo, da gre za najmanj tri generacije, drugi za stoletno bivanje, tretji za 130 let … Raba termina avtohtonost je že povzročila razcep v romski skupnosti, ki jo ob Romih iz Prekmurja in Dolenjske v Sloveniji sestavljajo tudi pripadniki romske skupnosti iz drugih delov nekdanje Jugoslavije. Jezikovni in pravni koncepti namreč še zdaleč niso samo odsev stvarnosti, temveč tudi njeni kreatorji. Dejstvo je, da so Slovenci z ostalimi narodi živeli v skupni državi več kot tri generacije. Priseljevanje, ki so ga spodbudili tudi slovenski delodajalci, pa je bilo v času skupne države pojmovano kot notranja migracija. Pred razpadom Jugoslavije so imeli vsi narodi konstitutivno vlogo in so bili torej enakopravni. Ob osamosvojitvi Slovenije Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Srbi in Makedonci niso bili poimensko vpisani v slovensko ustavo, temveč so se znašli v kategoriji »ostali«. Tukaj so živeli še preden je nastala nova država. Termin neavtohton so avtorji pri poročanju o pripadnikih narodov nekdanje Jugoslavije sicer večinoma uporabljali s previdnostjo. Vodja raziskave Vera Kržišnik Bukić se je na mnenjski strani Dela9 tako razpisala pod naslovom, v katerem je termin »neavtohton« postavljen v navednice, saj avtorica verjame, da je treba v sodobnem manjšinskem varstvu koncept avtohtonosti preseči. Nadnaslov članka10 Boruta Mekine v Večeru se glasi »Težave neavtohtonih manjšin: Bo Janša zadevo uredil bolje«, toda avtor v članku pred besedno zvezo neavtohtone manjšine dosledno pristavlja še »tako imenovane« in s tem relativizira pomen besedne zveze. Jurij Gustinčič, voditelj oddaje Omizje11 na TV Slovenija, se je ob rabi besede neavtohton celo opravičil: »To je zelo nesrečen izraz, ker se postavlja vprašanje, koliko časa mora nekdo živeti v eni deželi, da bi postal avtohtoni prebivalec ... Izraz uporabljamo samo začasno dokler se ne najde bolj posrečen izraz.« V Studiu ob 17h so pozorni poslušalci lahko ujeli tudi pojasnilo soavtorice raziskave Vere Klopčič, da je koncept avtohtonosti vezan na teritorialni princip varstva manjšin, vendar »to varstvo manjšin po teritorialnem principu dopolnjuje z varstvom manjšinskih pravic v sklopu človekovih pravic, mednarodnega pravnega varstva človekovih pravic. Kot sem že omenila, konvencija za varstvo narodnih manjšin, ki obvezuje tudi Slovenijo, okvirno določa, da je sklop varstva manjšin del mednarodnega pravnega varstva človekovih pravic.«12 Opiranje na upravičenost do manjšinske zaščite na podlagi koncepta avtohtonosti je seveda voda na mlin tistim, ki odrekajo manjšinske pravice pripadnikom tistih narodov, za katere na splošno velja, da v Sloveniji (ali kje drugje) ne živijo že stoletja.13 Takšen je bil, na primer, odziv bralca članka Uroša Škerla »Mati Hrvatica, oče Bošnjak, brat Slovenec«, ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela:14 »Žal g. Škerl ne upošteva, da se bodo morali tukajšnji priseljenci iz drugih republik bivše Jugoslavije navaditi, da živijo sedaj v drugi državi, zaradi česar njihov odnos do večinskega prebivalstva ne more več biti enak, kot je bil prej, ko so kar naprej zahtevali, zahtevali in zahtevali, večino od tega pa tudi dobili. Naš državni proračun, ki je že sedaj preobremenjen, ne more prenesti še dodatnih stroškov za priseljene manjšine.«15 V Večeru je v pod nadnaslovom Pogled izza meje v članku »Manjšine in ‘nove’ manjšine« Bojan Brezigar iz Trsta zapisal: »Vključevanje emigrantov oziroma ‘novih manjšin’ v skupino tradicionalnih manjšin bi bilo izven standardov Evropske unije in tudi izven standardov Sveta Evrope, to je menda vsem jasno. To seveda ne pomeni, da tem skupnostim ne gre priznati nikakršnih pravic; nasprotno, v Sloveniji je kar nekaj problemov nerešenih, gre pa za probleme človekovih pravic, ki s klasičnimi manjšinami nimajo nič skupnega.«16 Podoben pogled odseva tudi odgovor vlade, povzet v Delovem članku avtorja Matjaža Albrehta z naslovom »Manjšinske pravice niso kratene«; pisanje ima podnaslov Pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije živijo v Sloveniji »kot posledica novejših in najnovejših migracij«.17 Avtor v članku povzema enega redkih odzivov vlade na zahteve narodnih skupnosti: »Po mnenju vlade, mednarodne pogodbe ne vsebujejo definicije pojma narodne manjšine, zato je vsaki državi podpisnici prepuščena odločitev o določitvi etnične skupine, ki se šteje za narodno manjšino na njenem območju ... V klasični teoriji varstva manjšin, še navaja vlada, se izraz etnična, narodna ali jezikovna manjšina ne nanaša na kategorijo migrantov in njihovih družinskih članov.«18

Dialog brez sogovornika ali bob ob steno?
Objavljeno pismo v Mladini, o katerem smo govorili na začetku članka, je bil odkrit poziv k razpravi o priznavanju manjšinskih pravic narodom nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. A tudi po objavi poročila je med državnimi funkcionarji očitno zavladal tihi konsenz, da o tej temi ne bodo soočali mnenj s predstavniki manjšine. Viri, ki se pojavljajo v poročanju o položaju manjšin, so neverjetno skopi in se ponavljajo. Vključujejo vse tri avtorje raziskave – dr. Vero Kržišnik Bukić, dr. Vero Klopčič in dr. Mirana Komaca ter za področje pravic nemške manjšine dr. Dušana Nečaka; s tem je področje ekspertov, vsaj tako se zdi, izčrpano. Kot viri se s strani zastopnikov manjšinskih interesov pojavljajo predsednik koordinacije zvez in društev narodov nekdanje Jugoslavije dr. Ilija Dimitrievski, Fahir Gutić, predsednik Bošnjaške kulturne zveze, Admir Baldić, član Bošnjaške kulturne zveze, Milenko Vakanjac, Roberto Battelli, poslanec italijanske narodne skupnosti. V zvezi s pravicami obravnavanih skupnosti se oglašata še varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek in njegov namestnik Jernej Rovšek. V pregledanih prispevkih in člankih ni opaziti, da bi se člani vlade oglašali – z izjemo dr. Milana Zvera, ki je potrdil, da se je pred volitvami srečal s člani koordinacije.19 Med državnimi funkcionarji je edino izpostavljeno ime Janez Obreza, vršilca dolžnosti direktorja Urada za narodnosti, ki se pojavlja kot naročnik raziskave. Toda po objavi raziskovalnega poročila tudi Obreza ni več pripravljen dajati odgovorov na vprašanja novinarjev, saj pravi, da tema ne sodi v področje delovanja urada, kar navajajo različni mediji. Ministrstvo za kulturo, ki je po navedbah vlade pristojno za uresničevanje pravic omenjenih skupnosti, pa je še mesec dni po objavi raziskave na spletni strani zavrnilo udeležbo predstavnika v radijski oddaji Studio ob 17 z utemeljitvijo, »da bodo na javno razpravo o tem pripravljeni šele, ko bodo zadeve dovolj preučene«.20 Iz tega sledi, da se je vlada načrtno izločila iz javne debate in ji s tem odvzela težo.

Pravica do učenja maternega jezika
Mediji so sicer navajali, da imajo pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije v sklopu svojih pravic tudi pravico do učenja maternega jezika.21 Toda natančnega pregleda stanja ni bilo moč najti v nobenem članku. Analiza pa bi nedvomno pokazala, da tudi tisti pripadniki manjšin drugih in tretjih generacij, ki sicer obvladajo pogovorni jezik, v jezikih svoje manjšine večinoma niso pismeni. Precej je okrnjeno tudi poznavanje kulturne zgodovine matičnih narodov. Melita Steiner, ki je na ministrstvu za šolstvo pristojna za jezikovno izobraževanje po meddržavnih pogodbah, je potrdila, da možnosti učenja jezikov manjšin obstajajo. A realna slika kaže, da so te zelo okrnjene. Kot izbirni predmet v zadnjem triletju osnovne šole si lahko otroci izberejo le pouk hrvaškega jezika. Pouk vseh ostalih jezikov poteka zunaj šolskega programa, torej so otroci v neenakem položaju. Trenutno v Sloveniji obstaja možnost fakultativnega učenja makedonskega jezika v Ljubljani, Novi Gorici, Kranju in na Jesenicah; po meddržavni pogodbi učitelja plačuje Republika Makedonija. Srbsko se otroci lahko učijo v Mariboru, učitelja pa plačuje tamkajšnje srbsko kulturno društvo. Ministrstvo za šolstvo se po navedbah Steinerjeve dogovarja z Bošnjaško kulturno zvezo o uvedbi pouka jezika kot izbirnega predmeta, menda pa pripravljajo tudi načrte za srbščino. Dopolnilni pouk albanskega jezika je, tako Steirerjeva, nekdaj financirala Slovenija iz proračuna, vendar zanj ni bilo dovolj interesa, zato ga ni več. Obetal pa naj bi se tudi pouk nemškega jezika za nemško govorečo manjšino v Sloveniji. Slednje je obveznost, ki jo Sloveniji nalaga direktiva EU o obvezni ponudbi maternega jezika za državljane vseh članic EU, sprejeta že davnega 25. julija 1977. V isti direktivi je tudi enako priporočilo za državljane tretjih držav, ki v večjem številu bivajo v državi članici. Ker pa gre le za priporočilo, je od interpretaciji in odločitev oblasti odvisno, ali jih bo tudi uresničila.

Medijska (ne)dejavnost
Predsednik koordinacije dr. Ilija Dimitrijevski je v času zaključevanja redakcije Medijske preže povedal, da se aprila obeta sestanek s predstavniki na ministrstvu za kulturo, na katerem naj bi se pogovarjali o sredstvih za kulturne dejavnosti in medijskem udejstvovanju pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije. Kdo ve, če bo ta novica prišla na ušesa članom skupnosti? Za obveščanje oziroma medijsko dejavnost so društva in zveze vseh narodov nekdanje Jugoslavije in Kočevarsko društvo skupaj iz proračuna ministrstva za kulturo v letu 2003 pridobila približno štiri milijone sredstev.22 Tako podhranjeni so mediji manjšin iz Jugoslavije bolj ali manj le na fotokopirnem stroju razmnoženi ljubiteljski bilteni, ki obsegajo v najboljšem primeru 20 strani in izhajajo neredno. Svoj prostor so manjšine našle še v programih Radia Študent in Radia MARŠ; zanju se zdi, da edina uresničujeta funkcijo javnega medija v slovenskem prostoru, saj odstopata prostor marginalnim skupinam in avtorjem oddaj ponujata uredniško avtonomijo. V osrednjih medijih temam, ki bi zadevale manjšine, namenijo le malo prostora. Uredniška politika pa seveda ni v rokah pripadnikov manjšin. Medijska dejavnost je v sodobni družbi eden ključnih oblikovalcev identitet in skupnosti, naj gre za nacionalne ali kakšne druge. Pravica do ohranjanja identitete pa je zapisana v slovenski ustavi. Reduciranje ohranjanja manjšinskih identitet na folkoristična društva na eni in elitistične kulturne izmenjave na drugi strani je najperfidnejši način, s katerim država mlade pripadnike manjšin odvrača od ohranjanja lastne identitete. V ohranjanje kulture sicer sodi tudi petje narodnih pesmi, toda težko je pričakovati, da se bo velik del mlade manjšinske populacije vključeval v takšne dejavnosti. Sveže čtivo v maternem jeziku na knjižnih policah knjigarn in knjižnic, filmi v televizijskem programu in na platnih kinodvoran, koncerti, ki kupcem vstopnic ne bodo izvrtali lukenj v žepih, in informacije o dogajanju v širšem kulturnem prostoru nekdanje Jugoslavije so poleg pouka jezikov in letovanj v »matični« domovini tisti, ki bodo pripomogli k ohranjanju manjšinskih kulturnih identitet pri generacijah, ki prihajajo. Sistematična podpora in prilagoditev zakonodaje za možnost delovanja medijev v maternih jezikih za zdaj nepriznanih manjšin je torej nujna. Odtod tudi zahteva po prostoru v programu RTV Slovenija, ki doslej ni doživela nikakršnega odziva vrhov nacionalke. Da bi si TV Slovenija spet prislužila naziv »javna« in ne »nacionalna« televizija, je nujna vsaj uvedba oddaje z informacijami in v jezikih državljanov Slovenije, ki predstavljajo desetino prebivalstva in so del slovenske javnosti.

1 Po podatkih iz popisa prebivalstva Republike Slovenije v letu 2002 se je 1,631.363 prebivalcev Slovenije opredelilo za Slovence, kar pomeni dobrih 83 odstotkov prebivalstva. V ustavi zapisani manjšinski skupnosti Italijanov in Madžarov dosegata 0,11 in 0,32 odstotkov prebivalstva, skupaj 0,43 odstotka. Za Rome se je opredelilo 0,17 odstotkov prebivalstva. Za pripadnike narodov nekdanje Jugoslavije se je opredelilo 127.502 prebivalcev, kar znese nekaj več kot 6,5 odstotka prebivalstva. V okolju, ki je do manjšin odbojno, se mnogi ne želijo opredeliti. Neuradni podatki o populaciji pripadnikov narodov in narodnosti bivše Jugoslavije, ki so jih v poročanju navajali tudi vsi mediji, segajo do 200.000, oziroma 10 odstotkov prebivalstva.
2 Borut Mekina, Poročilo o manjšinah pod embargom?, Večer, 18. 11. 2004.
3 Matjaž Albreht, Sprenevedanje o manjšinah, Delo, 28. 12. 2004.
4 Tatjana Pihlar, Stop! Objave ne bo!, Dnevnik, 19. 1. 2005.
5 Andraž Gombač, Skrivnostni trdi oreh, Primorske novice, 7. 1. 2005.
6 Večer, 16. 12. 2004.
7 Marko Crnkovič, ABČHMS sem je mati d’jala, Dnevnik, 20. 1. 2005.
8 Marko Crnkovič, ABČHMS sem je mati d’jala, Dnevnik, 20. 1. 2005.
9 Vera Kržišnik Bukić, »Neavtohtone« narodne manjšine v Sloveniji, Delo, 19. 11. 2004.
10 Borut Mekina, Poročilo o manjšinah pod embargom?, Večer, 18. 11. 2004.
11 Jurij Gustinčič, Omizje, RTV SLO 1, 24. 11. 2004.
12 Vera Klopčič, Studio ob 17h, VAL 202, 23. 2. 2005.
13 Ta argument pa pade vsaj pri srbski skupnosti, za katero je znano, da v Beli krajini že izpolnjuje pogoje še tako razširjenega koncepta avtohtonosti.
14 Uroš Škerl, Mati Hrvatica, oče Bošnjak, brat Slovenec, Sobotna priloga Dela, 29. 1. 2005.
15 Peter Starič, Poštni predal, Delo, 5. 2. 2005.
16 Bojan Brezigar, Manjšine in »nove« manjšine, Večer, 8. 1. 2005.
17 Matjaž Albreht, Manjšinske pravice niso kratene, Delo, 4. 1. 2005.
18 Matjaž Albreht, Manjšinske pravice niso kratene, Delo, 4. 1. 2005.
19 Andraž Gombač, Skrivnostni trdi oreh, Primorske novice, 7. 1. 2005.
20 Gojko Bervar povzema predstavnico za stike z javnostjo MK Nino Orel, Studio ob 17h, VAL 202, 23. 2. 2005.
21 62. člen slovenske ustave zagotavlja vsakomur pravico do ustne in pisne rabe maternega jezika.
22 Oddelek za podporo narodnim skupnostim, Romski skupnosti, drugim manjšinskim skupnostim in priseljencem je leta 2003 za kulturne dejavnosti, vključno z medijskimi, razdelil sredstva v višini: italijanski skupnosti 42,079.000 SIT, madžarski skupnosti 69,694.211 SIT, romski skupnosti 12,600.000 SIT, drugim 18,210.091 SIT. Vir: Letno poročilo Ministrstva za kulturo 2003.

nazaj

Iztok Šori

Medijska percepcija smrti Olene Popik
Delo je o Oleni Popik pisalo v članku z naslovom »Medicinska atomska bomba«, v Mladini smo lahko brali, da v nočnih lokalih pri nas pleše »600 tempiranih bomb«, bosanski magazin Walter jo je imenoval »kužna bomba« (23. 11. 2004), mostarski Monitor pa »ekološka bomba« – Novinarjem pa se ni zdelo vredno poudariti, da je nekdo okužil tudi Oleno Popik.
V Bosni in Hercegovini je prvega novembra lani neznani moški v mostarsko bolnišnico pripeljal 21-letno žensko, ki je nekaj ur zatem umrla. Obdukcija je pokazala, da je bila okužena z virusom HIV, hepatitisom C, tuberkulozo in sifilisom. Kratka vest o prostitutki Oleni Popik iz Ukrajine, ki je bila po pisanju medijev »okužena skoraj z vsemi mogočimi spolno prenosljivimi boleznimi in umrla tako rekoč na nogah« (Večernji list, 10. 11. 2004) ter imela doma triletnega otroka, se je takoj pojavila tudi v Sloveniji. Dogodek je sprožil pravo medijsko kampanjo, ki je bila namenjena vsem drugim temam, le kruti usodi te žrtve trgovine z ljudmi ne. Že prva komentarja bralcev, objavljena v Mladini (10. 11. 2004), sta nakazala, v katero smer bo šla medijska gonja. Neki bralec je tako sočutno zapisal: »Ne bi bil rad v koži njenih strank.« Nakar mu je bralka odgovorila: »A v njeni bi pa rad bil, teslo!« Ko je mostarska policija objavila Olenino fotografijo in poziv, da naj se vsi moški, ki so bili v seksualnem stiku z njo, nemudoma testirajo, se je sprožil pravi medijski vrtinec pomilovanja njenih klientov in njihovih družin. Tudi predstavniki nevladne organizacije La Strada, ki so z Oleno preživeli njene zadnje ure, so ob poplavi medijskih poročil na svoji internetni strani ugotavljali, da je bilo za medije najvažnejše to, da je verjetno okužila desetine strank, ne pa da je bila žrtev trgovine z ljudmi in izkoriščana vse do svoje smrti. Kot kaže pregled poročanja v slovenskih, hrvaških, bosansko-hercegovskih, srbskih in črnogorskih medijev, je bilo res zelo malo sočustvovanja z nepredstavljivo krutim ravnanjem z Oleno, zato pa toliko bolj z moškimi, ki so plačevali zvodnikom za seks z njo.

Spodbujanje panike in histerije
Paniko in histerijo so mediji spodbujali tudi z matematičnimi izračuni, da bi lahko v zadnjem letu okužila 1000 ljudi, ti še 5000 in tako dalje (Monitor, 7. 11. 2004). Hkrati so potekala razkrivanja njene poti po državah bivše Jugoslavije, z dnevno novimi odkritji in tako imenovanimi veznimi členi pa se je širilo tudi sejanje strahu. Tega so mediji začeli kmalu izkoriščati tudi v Sloveniji, saj so odkrili, da se je Olenina pot začela v nočnih klubih v Dobrni pri Celju in Podovi pri Mariboru. Jezik, ki so ga v svojem senzacij željnem poročanju uporabljali nekateri novinarji, je služil spodbujanju panike, pokazal pa je tudi zaničujoč odnos do prostitutk – v tem primeru do nesrečne Olene Popik. Delo je 9. 11. 2004 o njej pisalo v članku z naslovom »Medicinska atomska bomba«, v Mladini smo šest dni za tem lahko brali, da v nočnih lokalih pri nas pleše »600 tempiranih bomb«, bosanski magazin Walter jo je imenoval »kužna bomba« (23. 11. 2004), mostarski Monitor pa »ekološka bomba« (7. 11 .2004). Ta tednik je v istem članku strah in sumničenja, da bi lahko vsi bili v stiku z Oleninimi boleznimi, spodbujal tudi s takšnimi zapisi: »Vsak dan je osem ‘tistih’ moških prejemalo dozo 4–5 nalezljivih bolezni, potem so odšli v svoja »normalna življenja«, se družili s prijatelji, soprogami, hodili v iste lokale, restavracije, toalete kot oni ‘ostali’«. Predvsem časopisi so histerijo stopnjevali z vedno bolj osebnimi in konkretnimi primeri, ki da so se zgodili. Večernji list je 11. 11. 2004 poročal, da se je v patriarhalni in konservativni Imotski krajini menda okužil 41-letni moški, ki je virus prenesel tudi na svojo nosečo 16-letno ženo, s katero se je pravkar poročil. Isti časnik je tudi pisal, da je bila Olena atraktivno dekle, pa je zato lahko hitro izzvala hrepenenje moških, s čimer je v svetu dvojne morale, ki prežema odnos do seksualnosti in prostitucije, spet prevalil »krivdo« z že po naravi promiskuitetnih moških, ki se ne morejo upreti ženski lepoti, na ženske same (Večernji list, 20. 12. 2004). Svoj gnev so zlivali tudi na Milana Galića, Oleninega zvodnika, ker je »klientom za 100 mark nudil neozdravljivo bolezen«. Objavili so govorice, da se je šlo v Posušju, kjer jo je prodajal omenjeni zvodnik, testirat 15 ljudi, trije naj bi bili okuženi, eden oče treh otrok, drugi naj bi se ravno nameraval poročiti (Večernji list, 20. 12. 2004). Slobodna Dalmacija je objavila čustveni zapis, da je Olena Popik vzela nedolžnost katoliški Hercegovini. »Ker se nič ne dogaja slučajno, mednarodni upravitelji v BIH (a tudi v Hrvaški) namerno zastrupljajo prebivalstvo,« so še klavstrofobično dodali in pozvali k odgovornosti tudi cerkvene dostojanstvenike, naj razkrijejo organizatorje prostitucije (13. 11. 2004).

Klienti: nedolžni, preveč zaupljivi in predvsem slepi
Eden izmed sadov takšnih novinarskih prispevkov je bilo res povečano število testiranj za spolne bolezni, o čemer so mediji ponovno obširno poročali. Takoj po objavi policijskega poziva je v Mostarju prišlo na testiranje 29 občanov, kar je bilo po besedah pomočnika županijskega ministrstva za zdravje nad pričakovanji, je sporočila agencija NINA (17. 11. 2004). Večina slovenskih medijev je poročala, da je v Ljubljani v ponedeljek po objavi tragične zgodbe prišlo na Infekcijsko kliniko 48 namesto običajnih 20 ljudi. Težko je reči, ali so prišlo zato, ker so bili res v stiku z Oleno, ali pa jih je nekaj kratko malo ob vsem medijskem pompu postalo zaskrbljenih. Vendar pa smo v Sloveniji podobne situacije v preteklosti že beležili, denimo leta 1999, ko je policija na podlagi okužb dveh barskih plesalk iz mariborskega in celjskega območja objavila, da se je med prostitutkami v Sloveniji pojavila okužba s HIV. Pozneje se je izkazalo, da nobeden izmed novih primerov okužb ni bil povezan z barskima plesalkama. Okužbo s HIV so pri Oleni Popik menda odkrili vsaj že junija lani, ko je v mostarski bolnišnici opravljala abortus. Takrat naj bi zdravnikom povedala, da je prostitutka in da ima z večino strank nezaščitene odnose. Mediji so te informacije hitro razgrabili in začeli krivdo za okužbe med strankami iskati med zdravniki, češ da niso ukrepali in javnosti zaščitili pred Oleno (Svijedok, 16. 12. 2004). Ko je postalo jasno, da je Olena gotovo delala tudi v nočnem klubu v Dobrni pri Celju, je njegov lastnik hitel v izjemno odmevni oddaji POP TV Preverjeno (18. 11. 2004) zatrjevati, da je imela v tem času ukrajinsko potrdilo, da ni okužena s HIV. Seveda se je takoj zastavilo vprašanje, zakaj ga je sploh potrebovala, če se je ukvarjala le s tako imenovanim »table danceom«. Verjetno pa je bil njegov cilj dosežen – ohranjanje dobrega imena kluba. Če je Olena Popik prodajala ali morala prodajati spolne usluge tudi v Sloveniji, za zdaj ni potrjeno, nedvomno pa je bila prisiljena v prostitucijo na njeni nadaljnji poti. A zakaj bi se klienti sploh spuščali v nezaščitene spolne odnose s prostitutkami? Eden izmed bošnjaških komentatorjev je pisal, da je kriva neumnost bosanskih moških, ki da »odhajajo v javne hiše, kot da bi šli v svate«, razen tega naj bi dojemali »kurbe kot ženske, njihovo fizično lepoto pa kot čistost« (Walter, 23. 11. 2004). Brali smo lahko celo, da so stranke kratko malo nasedle lastnikom lokalov oziroma Oleni, da je še nedolžna. Tako smo bili ponovno priča opravičevanja moških, ki da so preveč nedolžni ali zaupljivi, da bi razumeli svet prostitucije. Novinarjem pa se ni zdelo vredno poudariti, da je nekdo okužil tudi Oleno. Novice, ki so pretresale javnost in predvsem zaskrbljene starše, so sklicevale tudi na informacije, da so bili menda njeni klienti večinoma mladoletniki (Večernji list, 10. 11. 2004). Naj so bili mladi ali starejši, kljub temu še vedno ostaja fenomen, da niso opazili katastrofalnega stanja, v katerem je bilo Olenino telo in še več – imeli z njo nezaščitene spolne odnose. Žal je res, da klienti v prostitutkah in prostitutih vidijo le seksualne objekte, ki jih morajo za določeno vsoto denarja primerno zadovoljiti. Potrošniško blago torej, ki mora ustrezati svojemu opisu. Kaj vse stoji za tem, da se nekdo ukvarja s prostitucijo, jih ne zanima, ne zavedajo se (ali se nočejo zavedati) realnega ekonomskega položaja, zvodništva, trgovine z ljudmi, psihičnih in fizičnih obremenitev, zlorab in ostalih težav, s katerimi se srečujejo seksualni delavci. In novinarji? Ta analiza je pokazala, da so neobčutljiv odnos do teh problemov ne le širili, ampak celo spodbujali. Eksploatacija negativno zaznamovane, obsojane in zaničevane Olene Popik se je tako nadaljevala tudi po njeni smrti z ustvarjanjem histerije, ki je hotela pritegniti več bralcev oziroma gledalcev.

nazaj

Boštjan Nedoh

Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Z nastopom diskurza strateškega sveta vlade v medijih so postale pomoči za brezposelne »potuha nedelu«, varne zaposlitve »ovira produktivnosti«, sindikalno organiziranje in minimalne plače pa »ovira tržnemu delovanju« - Neoliberalizem je postal osrednji miselni aparat tudi v številnih medijih
Medtem ko naj bi v ZDA vzpostavili skrajno neoliberalen kapitalistični red, ki zajema visoko stopnjo t. i. fleksibilnosti trga delovne sile, nizko stopnjo socialne pomoči in drugih olajšav za brezposelne in tiste, ki živijo na robu revščine, se Evropa menda od tega razlikuje po svoji socialni naravnanosti družbe; to pomeni večjo skrb za ljudi v slabšem socialno-ekonomskem položaju in zavzemanje za bolj egalitarno družbo. S tega vidika je bil (tudi v Sloveniji) neoliberalni diskurz pogosto postavljen v ekscentrično pozicijo, kar je lahko povezano s programskimi usmeritvami političnih oblasti v posameznih evropskih državah. Na vprašanje socialne države pa lahko po menjavi oblasti pogledamo s stališča nosilcev neoliberalne misli (Mrkaić, Damijan, Masten, Polanec itd.), imenovanih v t. i. Strateški svet nove vlade, ki deluje kot vladni svetovalni organ. Tak pogled pokaže, da kar je bilo nekdaj ekcentrično, vse bolj zaseda centralno – temeljno pozicijo. Poglejmo zato nekaj primerov iz slovenskih medijev.

Negotovost zaposlitve kot zdravilo proti »zabušavanju«
Teme, ki se neposredno dotikajo področja dela in odnosa do delavcev in se v Sloveniji v zadnjem obdobju pogosto odpirajo, se vrtijo okoli konceptov, kot so: kako uveljaviti lažje odpuščanje delavcev, kako zmanjšati socialno pomoč in znižati olajšave, najpomembnejše pa je, kako znižati plače delavcev in vseh dodatkov, ki jim ob plači pripadajo. Čeprav sedanja delovna zakonodaja omogoča kontinuirano zaposlovanje za določen čas, pa po mnenju neoliberalcev problem nastaja pri odpuščanju: »Dejstvo je, da zakon sedaj zelo ščiti delavce in ne omogoča delodajalcu, da se jih znebijo. Zakon dopušča odpuščanje iz krivdnih razlogov, vendar ne dopušča nekega normalnega odpuščanja.«1 Seveda je debata o odpuščanju tesno povezana z zahtevami po večji produktivnosti delavca, kar edino omogoča razvpito konkurenčnost našega gospodarstva. Z lažjim odpuščanjem »bi se produktivnost delavca lahko povečala, ker trenutno lahko nekateri mirno ‘zabušavajo’ na delovnem mestu, pa jim delodajalci ne morejo do živega. Na ta način, ko bi imeli večjo negotovost zaposlitve, pa bi bili bolj prizadevni.«2 Seveda se moramo tukaj spomniti na to, čemur je Marx rekel eksploatacija delovne sile.3 Med kapitalistično logiko, ki je bila predmet Marxove analize, in neoliberalnim novorekom lahko potegnemo vzporednice. Zadeva je še bolj jasna, če k tem pritiskom po »večji produktivnosti« dodamo grožnje z »uvozom« cenejše delovne sile, saj se brezposelni v Sloveniji naenkrat preobrazijo v »odvečno armado delovne sile«, »rezervna armada« pa postane cenejša delovna sila.

Socialni sistem podpira nedelo
Poglejmo sedaj primere s področja socialnih pomoči za nezaposlene. Po mnenju neoliberalcev, ki jim asistira vlada (na primer Drobnič), in sedaj celo neprikrito novinarji, je Slovenija preveč socialna država. V oddaji Tarča (22. 2. 2005) na prvem programu TV Slovenija je po predvajanju prispevka, v katerem je novinar dokazoval, kako štiričlanska družina z enim zaposlenim zasluži »zgolj« okoli 30.000 tolarjev več (skupaj z vsemi olajšavami, dodatki, štipendijami) kot enaka družina z obema staršema brez zaposlitve (ceteris paribus), voditeljica Lidija Hren predstavnika sindikatov začela spraševati, »ali nismo prišli do nekega absurda, da praktično ni razlike med družino, kjer je en zaposlen in tisto, kjer sta oba nezaposlena?«4 Da bi še bolj poudarila svoje prepričanje v preveč socialno naravnan sistem pomoči, ki da »podpira nedelo«, je postavila dodatno vprašanje: »Ali je razlog ta (da nezaposleni odklanjajo delo), da če je doma, dobiva približno enako, kot če dela?«5 Odgovor je bil pritrdilen: »Ker so ta nadomestila in socialne pomoči tako visoke, se delavec noče zaposliti na najnižjih delovnih mestih. Socialna varnost je tako visoka, da se brezposelnim ne splača delati.«6 S tega vidika so za neoliberalce problematične tudi minimalne plače in sindikati kot sredstvo boja za delavske pravice. »Zaradi tega bi se morale minimalne plače in pa sindikalno določene plače odpraviti, trgu pa prepustiti oblikovanje plač in obsega zaposlenosti. Posledica tega je seveda povečanje neenakosti.«7

Delavci, ki izkoriščajo delodajalce
Namerni cilj ali pa zgolj »bistven stranski proizvod razprave«8 neoliberalcev je predvsem prikazovanje dejanskih socialnih razmer kot pravičnih ali celo preveč ugodnih za delavce. Zdi se, kot da so marksistično razumevanje kapitalističnega izkoriščanja delavcev postavili na glavo. Po njihovih izjavah delavci izkoriščajo delodajalce. Vprašanje »v kakšni državi živimo, da so plače tako nizke, da jih dohitijo socialni transferji za brezposelne«, se obrne v »kam smo prišli, da država s socialnimi pomočmi nagrajuje in spodbuja nedelo«. Zdi se, da se na ta način poskuša popolnoma razvrednotiti človeško delo in ga izenačiti z ostalimi produkcijskimi sredstvi, torej s predmeti. Z ukinjanjem dodatkov na delovno dobo, nižanjem plač, podaljševanjem delovnega časa in delovne dobe ter podobnimi ukrepi v resnici poskušajo zabrisati razliko med strojem kot produkcijskim sredstvom in delavcem kot delovno silo. Karl Marx9 je kot edinega producenta dodane ali presežne vrednosti, ki pomeni dobiček kapitalistu, postavil delavca oziroma delovno silo. Medtem ko se vrednost strojev in ostalih produkcijskih sredstev v delovnem procesu z njihovim trošenjem s strani delavca zgolj prenaša na produkt, pa delavec v delovnim procesu opravlja »dvojno delo«. Hkrati ko s trošenjem delovnih sredstev in surovin prenaša njihovo vrednost na produkt, istočasno dodaja produktu neko novo, dodano vrednost. Tako poteka temeljna razlika med udejstvujočo se delovno silo (delavci) in ostalimi produkcijskimi faktorji. Za razliko od slednjih, ki se ne reproducirajo, se človeška delovna sila mora reproducirati, da bi bila v določenem obdobju (delovna doba) zmožna opravljati delo za delodajalca. Toda ravno zniževanje ali celo ukinjanje postavk, kot je recimo dodatek na delovno dobo zaposlenega, nasprotuje tej logiki in je na ta način tudi sam v protislovju. Bolj kot je delovna sila starejša in iztrošena, več sredstev potrebuje za lastno reprodukcijo. Zato je samo po sebi razumljivo, da delavec prejema dodatek na delovno dobo, ki je seveda iz leta v leto višji.

Socialni diskurz kot neperspektiven
Tu velja opozoriti še na eno glavno novost, ki jo opazimo v tej medijski zgodbi. Če smo na začetku pojasnjevali, da se je še ne dolgo tega na tleh Stare celine takšne neoliberalne ideje razumelo kot ekscentričnost – (večina) medijev pa jih je tudi predstavljala na takšen način –, so sedaj v Sloveniji razmere bistveno drugačne. Neoliberalizem je postal osrednji miselni aparat tudi v medijih (sicer ne vseh). Vzporedno s tem pa se vsaj delno marginalizira socialni diskurz, ki se ga označuje za neperspektivnega in zaostalega. Predlagane ukrepe neoliberalnih ekonomistov vladnega Strateškega sveta se v medijih predstavlja kot edino razumno rešitev za izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva, katerega zgolj kolateralna škoda naj bi bilo drastično poslabšanje socialnega položaja delavcev. S takim načinom medijske naracije se dosega dvoje:
  1. Z grožnjami delavcem, da bodo namesto njih za bistveno manjše mezde delo opravljali tujci in da bodo tako izgubili zaposlitev, dosegajo podrejanje delavcev ter vzpostavljajo prostor, v katerem se s sklicevanjem na težnje po konkurenčnosti (ki v kapitalizmu edina omogoča preživetje) lahko uveljavi nižanje skozi stoletja pridobljenih socialnih in delavskih pravic.
  2. Glede na svetovalno vlogo strateškega sveta lahko pričakujemo spremembe vladne politike v skladu z zgoraj omenjenimi stališči članov sveta. Centraliziranje pozicije radikalno liberalističnega diskurza lahko tako v bodoče služi kot podlaga za legitimizacijo predlogov vladnih ukrepov, ki utegnejo temeljito poseči v pojmovanje socialne države in s tem socialne pravice prebivalcev Slovenije.


1 Sašo Polanec, Izzivi, TVS1, 7. 3. 2005.
2 Sašo Polanec, Izzivi, TVS1, 7. 3. 2005.
3 Glej Karl Marx, Kapital. Kritika politične ekonomije (prvi zvezek; prva knjiga, druga izdaja), Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986.
4 Lidija Hren, Tarča, TVS1, 22. 2. 2005.
5 Lidija Hren, Tarča, TVS1, 22. 2. 2005.
6 Jože P. Damijan, Tarča, TVS1, 22. 2. 2005.
7 Jože P. Damijan, citat v Mladini, 10. 1. 2005.
8 Za razumevanje teorije stanj, ki so bistveni stranski proizvodi, glej Ciril Oberstar, Teorija bistvenih stranskih proizvodov – Primer izbrisanih, Medijska preža 20:21, Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004.
9 Glej Karl Marx, Kapital. Kritika politične ekonomije (prvi zvezek; prva knjiga, druga izdaja). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986, str. 184–194.

nazaj