»... naučiti fante, da je lepo imeti mamico rad in da je treba biti s punčkami nežen in spoštljiv, ker so občutljive kot krhek porcelan; pokazati sinovom, kakšne cilje naj si moški zastavi, in pokazati hčeram, kako je moški drugačen od ženske in kako lahko najdeš po do njega. (...) Pri nas doma bomo imeli ta slavnostni ples zadnje maturantke letos in ob zadnjih pripravah nanj vedno več mislim na nesrečnice, ki so jim v noveli zakona omogočili, da bodo lahko spočele, rodile in vzgajale otroke brez očetov. (...) Mlade in manj mlade ženske, ki si menda želijo, da jih s ponikljanimi, sterilnimi, blestečimi medicinskimi orodji oplodijo moški v dolgih belih haljah, v gumijastih rokavicah in z maskami na obrazih, v tišini velikih operacijskih dvoran, močno razsvetljenih in dišečih po razkužilu in brezkužni čistosti, se mi smilijo. Predvsem pa se mi smilijo otroci, ki bodo nastali iz teh neuravnovešenih, sebičnih želja. (...) Kaj bo samska mati, ki se moških še dotakniti noče, privzgojila fantku ali kaj deklici? Noben človeški parlament, nobena vlada in nobena znanost nima pravice delati protinaravnih reči, s katerimi »narejene« že vnaprej izključuje iz kroga navadnih, vsakdanjih ljudi (tako sem se izognila besedi normalnih!) in jih dela posebneže, ki bodo morali živeti v posebnih okoliščinah in s posebnim, še neznanim bremenom. Po kom bodo imeli oči, kdo jih bo imel rad namesto očeta in kakšno sliko človeštva, ustvarjenega v dveh spolih, si bodo pridobili?« (Ubogi otroci, Družina, 6. maja 2001)

»Tukaj igra nenadomestljivo vlogo žena, ki je prejela od Boga posebno karizmo ljubezni, s katero omogoča moškemu, da ne roma osamljen na zemeljski polobli. (...) Skratka, ne smemo pozabiti, da je življenje močnejše od smrti tudi zaradi žene, ki jo je usmiljeni Bog podaril moškemu, da bi ga razveseljevala s svojo milino in ljubeznijo.« (Vloga in poslanstvo žene v Cerkvi, Družina, 27. maja 2001)

»Morda bo napovedani referendum o pravici do umetnega oplojevanja zdravih samskih žensk (kar zveni precej veterinarsko) za nekaj časa nekoliko zmotil politični red v državi. (...) Naj mi kdo pove, v čigavem interesu je bilo v resnici dopolnilo spornega zakona? Morda dveh, treh pregretih ideoloških glav v vrhu stranke (LDS, op. p.) in dveh, treh vročekrvnih žensk, ki imajo težave zaradi neuresničenega materinstva (pri tem še nihče ni natančno pojasnil, kaj naj bi bil dejanski vzrok za njihovo prikrajšanost; nekomunikativnost, fobije, telesna neprivlačnost, preobčutljiva vagina itd.).« (Napitek belih kapljic, Mag, 16. maja 2001)

»Dileme okrog umetne oploditve sicer zdravih žensk z biomedicinsko pomočjo so tako kompleksne, občutljive in zapletene, da jih je treba laični javnosti, še preden bo šla na referendum, vsestransko in temeljito pojasniti. (...) Ker akcija rodi reakcijo in ker mentalno posilstvo dandanes ni nič bolj čislano od klasičnega, upam in se hkrati bojim, da je izid glasovanja že vnaprej znan. Razen če k biomedicinski pomoči zagrizenim samicam sodi tudi psihiatrično zdravljenje koitofobij, penisofobij, malefobij in kar je še podobnih strahov, ki menda niso več bolezen, marveč zgolj izraz drugačnosti. Pravica do drugačnosti pa je zdaj sveta ...« (Čas posilstev, Mag, 23. maja 2001)

»Da pa pogovori Bush-Putin ne bi bili popolnoma neuspešni, moramo gosta, ki prideta 16. junija, povabiti, naj naslednji dan glasujeta na našem referendumu, na katerem bomo odločali, ali se pri nas lahko rodijo otroci brez očeta. Ker Teksačani in Rusi slovijo kot dedci, ki očetovstva nikdar ne bodo predali frustriranim babnicam, bosta vsaj v tem soglasno proti evpruveticam ...« (Izza kongresa, Mag, 30. maja 2001)

»Slovenci bomo čez debel mesec znova na voliščih in 17. junija dokončno referendumsko dorekli, ali bomo samskim plodnim ženskam dovolili umetno oploditev. (...) Za opravilo takih razsežnosti je zakon seveda nujen. Parlament ga je sicer sprejel, popolnoma prav pa je, da ga potrdi še ljudstvo. In odloči, ali lahko zanosi tudi samska plodna ženska, ki noče ali ne zmore imeti spolnih odnosov. Bodisi zato, ker se ji gnusijo potencialni naravni oplojevalci ali ona njim, bodisi zavoljo druge vrste prepričanj. Tomaž Tomažič, predsednik državne komisije za oploditev z biomedicinsko pomočjo, je celo prepričan, da je bila tiha želja predlagateljev zakona o umetni oploditvi plodnih osebkov prav ta, da bi lahko otroka imele tudi homoseksualne ženske. (...) Izhod naj bi bil uvoz moških spolnih celic. To pa utegne biti za prepoznavnost slovenstva hudo vprašljivo. Zlasti, če se za umetno oploditev na leto odloči več kot ena samska plodna ženska. Denimo sto ali tisoč. In bi jih oplodili s semenčicami, izbrizganimi nekje v Afriki.« (Odločili bodo moški, Slovenske novice, 11. maja 2001)

»V prošnjih dneh bi veljalo prositi Nebo, naj nas obvaruje pred čarovnijo avtomatov. Res je dobro, če nam manjkajoči bankovec prileti iz bankomata, iz drugih pa sladoled, kavica in sendvič. Glede na to, katere vrste avtomatov imajo zdaj po šolah, pa se je bati, da bo tam in drugod kmalu mogoče dobiti iz njih droge, pasje bombice in pištole. Potem je tu še onesnažena narava in skrajno zanemarjena kamrica duha.« (Kruhova pijanost, Družina, 20. maja 2001)

»Dan se je počasi nagibal h koncu, ko je Na planini v Kranju Radivoj malce preobilno zalil kosilo. Žena in dva mladoletna otroka niso bili najbolj srečni, Radivoj pa tudi ni bil zadovoljen, ker ga družina ni podprla in mu je še očitala dobro voljo. Menil je, da se bo s klofuto ženi družinica malce sprostila, a je s tem le še prispeval k splošnemu nelagodju. Svoji razposajenosti je poskušal dati duška z razbijaškim pohodom po stanovanju, vendar so bili navzoči zdaj še bolj mrki. Hčerka je celo poklicala policijo in omenila, da bi bilo njihovo posredovanje dobrodošlo.« (Nad ženo in zakon, Mag, 6. junija 2001)

»Izsiljevanja, grožnje, opozorilni ukrepi. Tri najbolj tipične mafijske metode so, na žalost, postale nekakšen vzorec vedenja in življenja skupine mladih Izolanov. Osem mladoletnikov je izsiljevalo predvsem dijake srednje gostinske in turistične šole, ki so prišli iz drugih krajev in prebivajo v tamkajšnjem dijaškem domu. So prišleki in zato morajo bivanje na našem ozemlju plačati, je vodilo skupine mladih izsiljevalcev, ki zase pravijo, da so braća, kar samo po sebi razodeva njihov rod.« (Osem mladoletnikov izsiljevalo in grozilo, Slovenske novice, 12. junija 2001)

»Pod obtožbo, da sta skupaj z neznanci iz Turčije in BiH organizirala prevoz doslej največje količine zaseženega heroina v Sloveniji (skupaj nekaj manj kot 357 kilogramov), sta včeraj na zatožno klop koprskega okrožnega sodišča sedla 33-letni Kemaludin Hasanbegović iz Sarajeva in tri leta mlajši Mojmir Wolf iz Gornje Radgone. (...) Bosanca so aretirali v Opatiji, Wolfa pa v Kopru. (...) Kot se je zagovarjal Bosanec, se je odločil, da bo prišel v Koper urejat formalnosti za prevzem, ker z uvozom blaga v zabojniku ni imel še nobenih izkušenj.« (Heroin je bil skrit med dateljni in ratlukom, Delo, 30. marca 2001)

»Na leto dni zapora so na novogoriškem okrožnem sodišču obsodili Hrvata Franja Tuko, ki je 29. marca letos pripeljal tovornjak na mejni prehod Vrtojba. Carinik, ki se je odločil za pregled, je odkril, da se med hrastovimi letvicami skriva kar 48 Kitajcev. Hrvatu je sodišče še podaljšalo pripor in mu izreklo varnostni ukrep izgona tujca iz države za pet let. (...) Med hrastovimi letvicami se je gnetlo kar 48 Kitajcev, nihče med njimi ni imel pri sebi nobenega dokumenta. Preden so Kitajce izročili hrvaškim policistom, so naši izvedeli, da je za pot na Zahod vsak odštel po 15.000 dolarjev. (...) Za enako kaznivo dejanje je bil namreč Hrvat Stjepan Duić, ki so ga decembra 1998 ustavili na mejnem prehodu Vrtojba, ko je v preurejenem tovornjaku prevažal 43 Kurdov, na prvi stopnji obsojen na pet mesecev zapora, višje sodišče pa ga je nato celo oprostilo.« (Kitajci kot sardine, Slovenske novice, 1. junija 2001)

»Direktor, star 44 let, je brezplačno razpošiljal pornografske posnetke med svoje sodelavce, s čimer je hotel krepiti njihovo delavnost in pripadnost podjetju. (...) Vendar pa si je domiselni šef nakopal tudi grajo: eni od njegovih sodelavk prijem nikakor ni ugajal. Seveda gre za prepirljivo žensko, 26-letno Tao Ball, ki je direktorja tožila – za spolno nadlegovanje. Namesto da bi se veselila več kot sto posnetkov, ki jih je prejela v letu dni, zahteva odškodnino. (...) Zagotovo pa si bo s tem nakopala jezo svojih moških sodelavcev, ki bodo poslej ostali brez slik lepih deklet v podjetniškem e-omrežju. Šef pa še zmeraj upa, da se je nad slikami iz računalnika naslajala tudi Tao.« (Prepirljivka vmes, Slovenske novice, 25. aprila 2001)

»Iz ZRJ ne prihajajo samo navijači, ki jih navdušuje nogomet, temveč tudi nepridipravi s popolnoma drugačnimi željami in nameni. To pa je, po domače, na lahek način priti do cvenka in vrednejših reči, ki se jih lahko hitro pretopi v denar. Tako so te dni kriminalisti ovadili trojico, ki je po ugotovitvah policijske preiskave v Ljubljani in bližnji okolici zagrešila osem vlomov v stanovanja in stanovanjske hiše, lastnike pa oškodovala za okrog osem milijonov tolarjev. (...) Vsi trije so brez zaposlitve in so se očitno že na začetku februarja pretihotapili čez mejo v Slovenijo, kjer so si obetali bogat plen. (...) Vse tri je že zaslišal preiskovalni sodnik, ki je oba Jugoslovana poslal v pripor, Hrvata pa izpustil.« (Trije brezposelneži, Delo, 30. marca 2001)

»Poročali smo, da je prejšnji torek okrog pol enajstih zvečer 42-letni Ljubljančan M. P. streljal na 25-letnega Hrvata I. G., ki ga je krogla oplazila po glavi, potem pa so ga hitro prijeli policisti, ki so prihiteli na Trg OF oziroma do železniške postaje, kjer se je to zgodilo. Hrvat se je s svojim 28-letnim rojakom G. T. s fiatom tipom pripeljal tja. (...) M. P. je potem odšel do bližnjega lokala, vendar se je hitro vrnil in začel Hrvata spet izzivati, nato pa nenadoma potegnil pištolo in jo nameril v I. G. Krogla je Hrvata oplazila po glavi in je v Kliničnem centru dobil potrebno pomoč.« (Strelec s postaje izpuščen, Delo, 9. junija 2001)

»V noči s sobote na nedeljo je v portoroški diskoteki Tivoli tekla kri. Enega gosta so zabodli, tri varnostnike pa pošteno porezali in zbežali v noč. Policisti vedo za enega od storilcev, to je 24-letni Portorožan N. D., vendar so ga včeraj še vabili na zaslišanje. Neuradno smo zvedeli, da je N. D. šele nedavno pridobil slovensko državljanstvo.« (En gost zaboden, trije varnostniki porezani, Delo, 21. maja 2000)

»O Samiru Bigi je malo znanega, njegovega pravega imena ne poznajo niti sodniki niti uslužbenci na uradu za priseljence. Je eden izmed 2300 prosilcev za azil v Hamburgu, ki skrivajo pravo identiteto, da jih ne bi poslali domov. Brez veljavnih dokumentov jih po nemških zakonih ne morejo izgnati nazaj, ne morejo pa dobiti papirjev za stalno bivanje v Nemčiji. (...) Ko so naslednjega dne objavili njegovo sliko v časopisih in prosili ljudi, ki ga poznajo, naj se javijo, so odkrili vso resnico o nasilnem prebežniku, ki je hotel izsiliti to, za kar je prepričan, da mu je dolžna država. (...) Samira Bigo bodo obsodili in poslali v zapor, potem pa bo spet prost in zgodba se lahko ponovi. (...) Tudi azila ne bo dobil, lahko ga le zaprejo v dom in čakajo.« (Azilant – kriminalec, Slovenske novice, 3. maja 2001)

»M. K. je v bližini naselja Damelj ilegalno prek državne meje z osebnim avtom pripeljal štiri Kitajce. (...) V nesreči sta se dva Kitajca lažje ranila. (...) Policisti so M. K. s kazensko ovadbo privedli k preiskovalnemu sodniku, Kitajce pa po postopku pri sodniku izgnali.« (Kitajce v graben, Slovenske novice, 9. maja 2001)

»Moški, ki si je predzadnjega avgusta 1994 zaželel muckanja v ljubezenskem gnezdecu, si prav gotovo niti v sanjah ni predstavljal, kako se bo končala njegova avantura. Ko je bil v kopalnici, ga je namesto brhke ženske presenetil zakrinkani specialec. Pregnal ga je izpod prhe in ga z orožjem v roki prisilil, da je gol in moker legel na tla. Njegova dostojanstvo in moškost pa nista bili edini »žrtvi« policijske racije, saj je eni od maserk celo ušlo v hlače, ko so policisti vdrli v stanovanje na Šaranovićevi ulici v Ljubljani. (...) Podpečan naj bi z oglasi tudi pridobival ženske za erotično masažo in prostitucijo. (...) Med Slovenkami sta se znašli tudi Ukrajinka in Rusinja, (...) Moški, ki se mu je zahotelo sprostitve, je običajno že po telefonu izbral maserko, ki mu je nato tudi odprla vrata, odjemalec njenih čarov pa je moral kar takoj pokazati denarce. (...) Zabava se je potem lahko začela ...« (Z golo ritjo na ploščicah, Delo, 23. maja 2001)

»Deloma zaradi Cotterjevega poskusa, da bi ponovno osvojil tudi srce seksi Ashie, ki mu je telo tu in tam redno dajala, deloma pa zato, da bi napad in zgodbo o ljubezenskem razmerju z osvajalko zlatega odličja v troskoku na zadnjih igrah Britanske skupnosti narodov prodal tabloidu Daily Express, ki mu je zanju obljubil 6000 funtov ...« (Rasistična pisma, laži in seks, Dnevnik, 9. maja 2001)

»Uslužbencem sta zagrozila s strelnim orožjem, na srečo pa nista nikogar ranila. Roparja, visoka okrog 180 centimetrov, sta bila oblečena v siva kombinezona, na glavah sta imela rdeče-črni čeladi, eden od storilcev pa naj bi govoril s hrvaškim naglasom. Po ropu sta pobegnila z belim motorjem za kros.« (Rop banke v Vitanju, Dnevnik, 5. junija 2001)