Medijska preža št. 11, pomlad 2001

Turški mediji doživljajo eno najhujših obdobij v zadnjem stoletju. Zaradi ekonomske krize upada število medijskih hiš, nove zakonske rešitve pa nalagajo radijskim in televizijskim postajam vedno višje kazni zaradi kršitev nejasnih in kompliciranih omejitev za oddajanje.

Omejitvene odredbe turškega parlamenta so po eni strani medije zaustavile, hkrati pa so razrešile vse legalne ovire medijskim velekapitalistom, katerih cilj je združiti medijsko lastništvo v rokah nekaj ljudi.

Huda ekonomska kriza, ki je povzročila 30 odstotno devalvacijo turške lire, je najbolj prizadela medije. Iz dneva v dan se na cestah pojavljajo jezni novinarji, ki stavkajo zaradi nenehnega masovnega odpuščanja. Vendar njihovi časopisi in televizijski kanali o tem dogajanju ne obveščajo javnosti (ali vsaj zelo malo).

Novo novinarsko združenje

V februarju je val odpuščenih dosegel vrhunec, vendar se odpuščanja delavcev vrstijo vsak teden. Poleg 3000 odpuščenih v zadnjih treh mesecih (med njimi je kar 1000 novinarjev) so pred kratkim poročali, da so odpustili tudi več deset novinarjev dnevnega časopisa Aksam.

Zato so bili novinarji prisiljeni zapustiti svoja združenja. Sedaj iščejo podporo v okviru združenja, imenovanega Novinarski svet iniciative. Prepričani so, da obstoječe novinarske organizacije niso sposobne najti poti iz tega obupnega položaja. »Prijatelj me je poklical in mi sporočil, da so mojo rubriko odstranili, kar je bilo povedano na dnevnem jutranjem sestanku. Odpustili so me, vendar me o tej odločitvi sploh niso obvestili,« je povedala izkušena novinarka dnevnega časopisa Milliyet Nilgun Cerrahoglu. Večina novinarjev misli, da je skupina 183 novinarjev dnevnika Milliyet najbolj dramatični primer v »čistilnih postopkih« vodilne medijske usmeritve. Poleg novinarke Cerrahoglu, dveh mednarodno priznanih veteranov – karikaturistov Turhana Selcuka in Bedrija Koramana – so brez kakršnega koli obvestila odpustili tudi Duygu Asena, vodilno feministko in avtorico uspešnice, ter še tri starejše novinarje, bivše glavne urednike, ki so pri časopisu delali že desetletja.

»Masaker« nad novinarji

Delodajalci svojih uslužbencev o prenehanju delovne pogodbe uradno ne obveščajo. Tako novinarji novico izvedo šele takrat, ko njihove magnetne kartice ne odprejo glavnih vrat medijske hiše ali ko bankomat ATM ne sprejme njihove kartice, kar pomeni, da ne bodo več prejemali mesečne plače.

Delodajalci ne ravnajo v skladu s predpisi in namerno po cele mesece odlašajo z uradnimi obvestili o odpustu. Tako so odpuščeni novinarji prisiljeni podpisati sporazume o prejemkih plačila v obrokih.

Turško novinarsko združenje razglaša masovna odpuščanja kot »masaker« in poroča o »aroganci delodajalcev do novinarjev«. »Drugo, kar podžiga medijske magnate, so njihove močne povezave s političnim razredom,« verjame bivši predsednik turškega novinarskega združenja Nail Gureli. »Zanikanje nadomestil in prisila novinarjev k podpisovanju dogovorov o obročnem prejemanju denarja – to početje je preprosto nezakonito.«

Novinar in strokovnjak za komunikacije na istanbulski univerzi Galatasaray Ragip Duran misli, da so politični motivi vzrok za množična odpuščanja.

»Ljudje na vodilnih medijskih položajih opravičujejo odpuščanja novinarjev z nenehno ekonomsko krizo, vendar je večina odpuščenih prav tistih, ki so dosledno spoštovali novinarsko etiko in se upirali korupciji,« pravi Duran.

»Turški mediji so že dolgo pod političnim in vojaškim nadzorom in zato sedaj sploh ne zaslužijo svojega imena«.

Majhna skupina nadzoruje veliko število medijev

Majhna skupina poslovnih konglomeratov nadzoruje veliko število turških medijev, ki zajema več kakor deset nacionalnih dnevnikov, 17 komercialnih nacionalnih televizijskih kanalov, nešteto radijskih postaj ter veliko število tedenskih in mesečnih publikacij. Poslovni konglomerati investirajo v nekaj neodvisnih časopisov z manjšo naklado, poleg tega pa jih zanima področje bančništva, zavarovanja, turizma, zdravstva in celo nogometa, ki je v lasti turških medijev.

Družba Dogan Holding nadzoruje dva največja dnevnika – Hurriyet in Milliyet ter kvaliteten časopis Radikal, dva nacionalna televizijska kanala, CNN Turk in Kanal D. Sredstva vlaga v bančništvo in finance, komunikacije, zavarovanje, zdravstvo, prodajo olja in časopisa ter si prizadeva ustvariti še večji delež v privatizaciji električne energije. Bilginska skupina investira v dva nacionalna in en lokalni dnevnik, dva nacionalna in en lokalni televizijski kanal ter radijske postaje, tedenske in mesečne publikacije. Poleg tega vlaga tudi v področje izdajanja knjig, marketinga, varnostnih služb, zavarovanja in bančništva.

Omenjena skupina je letos prišla na slab glas zaradi finančnih nepravilnosti; njihova Etibanka je bila nacionalizirana, saj so odkrili, da je skupina nezakonito nakazovala skoraj ves dobiček banke svojim podružnicam. Bilginska skupina, ki vladi dolguje najmanj en bilijon dolarjev, je pred kratkim odpustila nekaj tisoč medijskih delavcev.

Neorganizirana delovna sila

»Delovna sila v poslovno nadzorovanih turških medijih je neorganizirana in med delavci so velike razlike v zaslužku. Medtem ko znaša povprečna mesečna plača od 500 do 1000 dolarjev, so nenavadno visoke plače namenjene osebju z daljšo delovno dobo, in sicer od 5000 do 100.000 dolarjev. Pravo nasprotje pa so začetniki, ki več let delajo brez kakršnih koli prejemkov ali zagotovljenega socialnega zavarovanja,« povzema novinar in ekonomski analitik Mustafa Sonmez.

»Turški mediji delujejo kot vzvod moči za poslovne konglomerate. Mediji predstavljajo močno orožje za napad, preplah drugih in zaščito njihovih lastnikov. S pomočjo medijev magnati izvajajo pritisk na vlado tako, da jo podpirajo ali oslabijo in podpisujejo pogodbe, « trdi Sonmez.

V zadnjem desetletju je bila istanbulska medijska industrija, ki je temeljila na slabi ekonomski in finančni racionalnosti, priča neverjetnemu porastu zaposlitev – okoli 15.000 delavcev. Kljub temu pa so naklade in dohodki upadali. »Kakor koli že, dnevna naklada natisnjenih medijev ostaja na ravni leta 1960, to je 3–4 milijone, medtem ko se je število prebivalstva povečalo na 65 milijonov,« zaključuje Sonmez.

Protestno pešačenje novinarjev

Zaradi vedno večje krize je Novinarski svet iniciative zbral 500 novinarjev. S konvojem avtobusov so se marca odpeljali od Istanbula do glavnega mesta Ankare, da bi obiskali ministra za delo Jasarja Okuyana. Svoj protest so izrazili s pešačenjem od Ankare nazaj do Istanbula.

Protestniki so se zbrali v istanbulskem parku Abdi Ipekci, imenovanem po umorjenem novinarju, ki ga je leta 1980 ubil terorist in pripadnik desnice Mehmet Ali Agca. Brezposelni novinarji so nato odkorakali do sedeža časopisa Sabah, ki je postal simbol nepravičnosti in korupcije za vso novinarsko skupnost.

V turški novinarski skupnosti, ki v preteklosti ni kazala zanimanja za organizacijo, je vladalo očitno spremenljivo razpoloženje. Na stotine ljudi je korakalo po dežju z baklami v rokah. Novinarski svet iniciative, ki ga predstavljajo govorniki, izvoljeni na novinarskih komitejih, namerava pripraviti vrsto dejavnosti, s katerimi želi javno in kritično opozarjati na nastali položaj. Novi val protestov se začenja s vnovičnim obiskom glavnega mesta in izdajo revije Novinar. Tako hočejo protestniki pridobiti pravico dostopa do informacij, nadaljevati z organiziranimi javnimi diskusijami in pritegniti pozornost javnosti. Svojo kampanjo nameravajo zaključiti z javnim shodom.

Berat Güncikan, predstavnica Novinarskega sveta iniciative, ki dela za neodvisen dnevnik Cumhuriyet, trdi, da so masovna odpuščanja rezultat povečane monopolizacije medijev. »Poslovni magnati, ki investirajo v bančništvo in izkoriščajo moč medijev za povečanje svojih profitov, so odgovorni za nastalo krizo. Medijski uslužbenci zdaj plačujejo ceno. Moramo se združiti. Novinarji morajo razumeti, da so hkrati tudi delavci,« poudarja Güncikan.

Starejši poročevalec Celal Baslangic, ki so ga nedavno odpustili pri dnevniku Radikal, misli, da kriza v turških medijih v prvi vrsti ogroža pravico ljudstva pri dostopu do informacij. »Odpuščanja iz delovnih razmerij so povezana z neenakomernim razvojem turških medijev. Medijska industrija je neverjetno hitro naraščala, medtem ko je število bralcev in poslušalcev drastično upadlo,« je povedal odpuščeni novinar.

Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
V Italiji si lahko novinar le, če ti to dovoli zakon

Italijanska novinarska zbornica, stanovska organizacija novinarjev, je posebnost italijanskega novinarskega ceha in svojevrsten unikat v novinarskem poklicu nasploh. Ustanovljena je bila leta 1963 s posebnim zakonom, ki hkrati določa, da novinarskega poklica ne morejo opravljati tisti, ki niso člani novinarske zbornice. Če te ni v uradnem imeniku organizacije, nisi novinar. Če nisi član zbornice, nisi del sistema.

Član novinarske zbornice (torej novinar) lahko postane kandidat, ki je končal vsaj srednjo šolo, opravil osemnajstmesečno delovno prakso v novinarski hiši in v Rimu uspešno opravil državni novinarski izpit.

Danes ima italijanska novinarska zbornica okoli 70.000 članov, vsak od njih letno prispeva članarino, ki znaša okrog 170.000 lir.V upravna telesa zbornice, predsednika in podpredsednike, finančni odbor, člane nacionalnega in deželnih svetov, novinarji volijo kolege iz svojih vrst.

Novinarska zbornica v Italiji ni edina stanovska organizacija. Deluje jih več kakor trideset, svojo imajo arhitekti in zdravniki, odvetniki in notarji, vse skupaj pa imajo več kot 1,400.000 članov. Te zaprte, močne in vplivne organizacije so pravzaprav svojevrstni cehovski lobiji. Od leta 1992 je bilo v italijanskem parlamentu vloženih več kakor 220 zakonskih osnutkov, ki so predlagali tako njihovo ukinitev kot vsaj korenite spremembe, a ni bil doslej sprejet niti eden.

Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Novi ruski predsednik medijem ni ničesar dolžan – Ker kot nekdanji tajni agent ni vajen sprejemati kritik in zajedljivih satir, si je ustvaril medijski svet po svoji volji

Naenkrat sta ugasnila dva medija, ki sta bila izredno kritična do ruskega predsednika Vladimirja Putina. In to na mehak tržni način. Televizijska postaja NTV je z novimi lastniki zavzela bolj državotvorno pozicijo, dnevnik Segodnja pa so izdajatelji prenehali tiskati zaradi finančnih izgub. Z elegantnim slogom se Putin ni le znebil zanj neprijetnih medijev, temveč je vpeljal žametno samocenzuro: to bo usoda vsakogar, ki bo proti kremeljskemu vladarju!

Kako je bilo sploh mogoče tako preprosto in enostavno utišati medije? Na trgu je sicer še nekaj samosvojih medijev ter številni komunistični in antisemitski listi, ki prav tako niso naklonjeni ruskemu predsedniku, toda to so bolj partijska glasila, ki prepričujejo že prepričane. Brez vpliva na ustvarjanje javnega mnenja.

Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
CNN je začel odpuščati sistematično in brezkompromisno – Vzroki so bili popolnoma poslovne narave: preiskovalno novinarstvo je predrago – Čemur smo priča v Ameriki, se imenuje razvrednotenje novičarskega in preiskovalnega novinarstva, ki bo po mnenju Steva Rendalla imelo globoke posledice v ameriški družbi

CNN doseže več kakor milijardo ljudi po celem svetu v dvanajstih jezikih in po nekaterih podatkih zaposluje okrog 150 dopisnikov v 42 mestih – več kakor ABC, CBS, NBC in Fox skupaj. V zadnjih dveh desetletjih je bil prisoten ob vseh največjih dogodkih: zalivski vojni, smrti princese Diane, letalski nesreči Johna F. Kennedyja Jr. in lanskih predsedniških volitvah z znamenitim štetjem glasov na Floridi. CNN je imel do leta 1996 monopol nad nacionalnimi kabli, potem pa sta se pojavila še MSNBC (NBC in Microsoft skupaj) in Fox News Channel Ruperta Murdocha. Mreži sta vedno bolj pridobivali vpliv in popularnost, CNN pa je popolnoma otopel in začel izgubljati občinstvo ter gledanost. Vse skupaj je vodilo k dogodkom sredi letošnjega januarja, ko je CNN objavil »radikalne spremembe«, zaradi katerih je odpustil 400 delavcev. Nekatere izmed njih so k pisalnim mizam spremljali agenti varnostne službe CNN, jim ukazali, naj nemudoma pospravijo svoje stvari in jih v eni uri razrešili dolžnosti.

Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Makedonski mediji so v časih spopadov še bolj državotvorni kakor sicer – O stališčih druge etnične skupnosti ne poročajo – V Makedoniji zdaj vsak bere svoje – Ker ni skupnih virov informacij, so tudi razmišljanja povsem različna

Pred dobrim mesecem dni sem morala v Makedoniji za teden dni zamenjati našega dopisnika Vanjo Vardjana, ker zaradi dogodkov v Beogradu ni mogel potovati v Skopje, od koder sicer tudi poroča. Možnost sem pograbila, čeprav ne brez tihih pomislekov. Razvijanje makedonske krize in njeni glavni protagonisti so mi bili sicer znani, bala sem se pasti, ki čakajo novinarja na terenu, ki ga ne pozna do obisti, a mora tisti teden dni verodostojno poročati. Toda takšno smiljenje samemu sebi je pravzaprav povsem nesmiselno. Tudi večina drugih tujih novinarjev, ki sva jih srečevala s snemalcem Darkom, je bila v Makedoniji šele nekaj dni. Prišli so, ko so se začeli spopadi na območju Kumanova in Lipkova. Nekateri so bili po dveh dneh že pravi strokovnjaki za makedonsko krizo. Čakajoč na vsakodnevni »brifing« tiskovnega predstavnika ministrstva za obrambo, so si izmenjevali štorije o poveljnikih uporniške vojske, s katerimi so se dobili v hribih nad Kumanovim, o intervjujih z voditelji podtalnih makedonskih nacionalističnih organizacijah, ki menda orkestrirajo napade na albanske lokale v Bitoli, in o drugih sočnih zgodbah o »makedonski resničnosti«, ki jih pošiljajo svojim medijem. Ko so nato odbrzeli v svojih dragih oklepnih vozilih, opremljenih z neprebojnimi jopiči in čeladami, so najbrž v mislih že sestavljali svoja suverena poročila o »makedonskem plamenu, ki bi se spet znal razplamteti v balkanski požar«, o »zatiranem albanskem narodu« in o »uresničevanju projekta velike Albanije«.

Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Srbski mediji očitno niso pripravljeni na teme, ki ne obravnavajo dnevne politike, ampak družbene vrednote in človekove pravice – Poročanje srbskih medijev o seksualno-politični aferi je pokazalo, da niso pripravljeni avtonomno razvijati teme in da le sledijo diktatu politične elite

Poročanje medijev o prvi srbski seksualno-politični aferi lahko pogojno razdelimo na tri faze: sramežljivo, mačistično in kadrovsko-politično. Afera je nastala, ko je Ljiljana Nesterović, predstavnica za odnose z javnostjo Socialdemokracije, stranke vladajoče koalicije DOS, javno povedala, da jo je predsednik stranke Vuk Obradović »seksualno vznemirjal«. Pozneje so se po kuloarjih pojavile govorice, da Obradović nadleguje tudi druge članice stranke, novinarke in uslužbenke v srbski vladi, kjer je bil podpredsednik, vendar ga zaradi škandala niso zamenjali.

Mediji so najprej oklevali, ali bi sploh načeli to temo. Prvo vest je objavil dnevnik Danas, ki se je zavaroval z »zvedelo se je«, čeprav jo je objavil na naslovni strani. Pomenljivo je, da je afero začel časopis, katerega ambicija ni biti najhitrejši, medijska promocija afere pa se je zgodila v trenutku, ko je celotna politična »čaršija« že na veliko govorila o incidentu. Ostali dnevniki so počakali še dan ali dva, potem pa so začeli odkrito poročati.

Naslednjo fazo je zaznamovala eksplozija kontroverznih izjav akterjev dogajanja v Socialdemokarciji, ki so jih mediji ob velikem številu velikokrat nedostojnih in pikantnih podrobnosti posredovali v velikih količinah. Politika in Glas sta izjavam udeležencev afere dnevno namenjala več kakor eno stran. V večini primerov ni bilo analiz ali raziskovanja dejstev, vzrokov in posledic. Zanimivo je, da se v tej mačistični fazi noben medij ni posvetil raziskovanju dejstev dogodka, ki je bil povod za zamenjavo prvega »postmiloševičevskega« visokega politika. Tudi analize vzrokov, smisla in morebitnega vpliva na politično, moralno in družbeno zavest, prav tako ni bilo zaslediti. V tretji fazi afere se je pojavilo politično-kadrovsko vprašanje, kdo bo na pomembnih funkcijah zamenjal Vuka Obradovića, predsednika Socialdemokracije, podpredsednika srbske vlade in prvega človeka vladne komisije za ugotovitev malverzacij, kraj in korupcije prejšnjega režima. To temo so vsilili politiki, mediji pa so nalogo z olajšanjem sprejeli. Ta faza je potekala najdlje in še traja.

Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Kaj je z nakupom 39 odstotkov sarajevskega dnevnika Oslobođenje – za katerega direktor Salko Hasanefendić priznava, da je v dolgovih za več kakor milijon nemških mark – dobila slovenska Kmečka družba, še vedno ni jasno.

Neuradno je menda največja časopisna hiša v času socializma in vojne v Bosni in Hercegovini pridelala dolg v višini štiri milijone mark. Šala, ki kroži v novinarskih krogih, pa se glasi: Ljubljanska banka vendar bosanskim varčevalcem dolguje okrog 300 milijonov mark. Nakup Oslobođenja je torej treba razumeti kot začetek odplačila slovenskega dolga. Toda Oslobođenja se kljub temu ne da rešiti.

Uprava časopisa (ki jo vodita direktor Salko Hasanefendić in predsednik upravnega odbora Emir Hrustanović) je pripeljala Oslobođenje na najnižjo raven po drugi svetovni vojni. Časopis je sredi maja prenehal izhajati za šest dni, stavkovni odbor pa je postavil zahteve, čeprav niso vedeli niti tega, kdo je pravi lastnik časopisa.

Hasanefendić, ta velemojster zakulisnega poslovanja, pa je potegnil iz rokava »adut«, ki se mu reče »strateški partner« iz Slovenije. Ker je imelo Oslobođenje v času agresije na BiH v Ljubljani eno od točk, kjer se je pripravljala evropska izdaja (Delo je zagotovilo svoje prostore, denarne in donacije v opremi pa so prihajale skorajda vsak dan), je mogoče sklepati, da je do sodelovanja med Salkom Hasanefendićem, Matjažem Gantarjem in Matjažem Prinčičem prišlo med vojno.

Ko so je razvedelo, da ima Kmečka družba v lasti 39 odstotkov delnic časopisa, so stavkajoči na novo oblikovali zahtevke in zahtevali, da nadzorni odbor izvoli začasnega glavnega urednika in da skupščina delničarjev na naslednji seji izvoli nov nadzorni odbor, ta pa novo upravo, direktorja in glavnega urednika.