Ko je vojna, tudi mediji poročajo po vojaško, je bila ena od misli Branka Geroskega, odgovornega urednika največjega makedonskega dnevnega časopisa Dnevnik, na 44. novinarskem večeru v galeriji ŠKUC. Po njegovih besedah makedonski mediji med marčevskim oboroženim konfliktom niso uporabljali jezika sovraštva, bilo pa je veliko navijanja za eno oziroma drugo stran. Nismo opravili zrelostnega izpita, saj smo bili velikokrat le prenašalci novic, je dejal Geroski. Kot enega od takšnih primerov je omenil poročanje BBC, ki je po njegovi oceni slabo opravil svoje delo. Vest britanske televizije, da je na meji med Kosovim in Makedonijo pripravljenih 4000 albanskih upornikov, je prevzela tudi največja makedonska televizijska postaja A1 in povzročila veliko paniko med prebivalstvom. Izkazalo se je, da je bila vest napačna. Drugi gost novinarskega večera je bil direktor edinega elektronskega medija v Makedoniji, ki oddaja v albanščini in makedonščini, Artan Skenderi. Lokalni TV Tetovo, ki je nastala leta 1993, so med dvotedenskim konfliktom uničili oddajnik, vendar so novinarji nadaljevali z delom. Njihova poročila je v javnost posredovalo prek 60 radijskih postaj, tako tistih, ki oddajajo v albanščini, kot tistih, ki oddajajo v makedonščini. Makedonija je zanimiva po tem, da državni mediji niso odigrali sramotne vloge, tako kot v drugih državah nekdanje Jugoslavije, kjer je prišlo do vojn. Razlog je tudi v tem, da imajo v Makedoniji ti mediji majhen vpliv, saj so zasebni mediji veliko bolj brani, poslušani in gledani. Dnevnik je bil kot prvi neodvisni časnik ustanovljen pred petimi leti, ko je sedem nezadovoljnih urednikov zapustilo državno Novo Makedonijo. Prvo leto jim ni šlo najbolje, nato pa so se odločili, da bodo drastično, za štirikrat, znižali ceno časopisa, kar jim je za več kot desetkrat povišalo naklado. Geroski je dejal, da je bilo v začetku precej političnih pritiskov in napadov državnih medijev, sedaj pa je po njegovem mnenju najpomembnejša finančna neodvisnost. TV Tetovo so ustanovili nekdanji zaposleni na RTV Priština, ki so bili odpuščeni v čistkah srbskega režima leta 1990. Imajo 20 redno zaposlenih novinarjev, ki štirikrat dnevno pripravljajo poročila. Pri posameznih oddajah imajo od 55.000 do 60.000 gledalcev. Televizija je bila, kot je dejal Skenderi, »naš mali eksperiment«, ki pa so ga kljub začetnemu nasprotovanju nekako vsi sprejeli. Tudi oni so se soočali s političnimi pritiski, leta 1995 je bila televizija celo tri mesece zaprta, zdaj pa gre bolj za ekonomske pritiske. Arten priznava, da se morajo prilagajati tudi tržni tekmi, zato je program nekoliko bolj komercialen. Glede politične situacije Geroski ni optimist, saj je na obeh straneh veliko togosti in nezaupanja, kar lahko povzroči nove spopade. Albanci se bojijo, da bodo državljani drugega reda, Makedonci pa, da hočejo Albanci odcepiti zahodni del države. Vendar pa so razmere drugačne kot na Kosovu, saj tam brezpravni Albanci niso imeli kaj izgubiti, v Makedoniji pa lahko veliko izgubijo tako Albanci kot Makedonci. To pa je tudi glavno upanje, da do večjih spopadov kljub vsemu ne bo prišlo. Na obeh straneh se po mnenju makedonskega novinarja ne zavedajo, da morajo nekaj spremeniti. Razmere so namreč podobne kot v začetku devetdesetih na območje nekdanje Jugoslavije: vsi so vedeli, da bo država razpadla, vprašanje je bilo samo, kakšno ceno bo treba plačati. Jasno je, da se mora Makedonija obdržati kot enotna država, saj je to za Makedonce imperativ, to pa je tudi usmeritev Zahoda. Vendar pa je nujna decentralizacija države in uvedba albanščine kot enakopravnega jezika v tistih lokalnih skupnostih, kjer so Albanci v večini. Spremeniti se bo morala tudi sporna preambula ustave, ki določa, da je Makedonija država makedonskega naroda in ostalih nacionalnih skupnosti. Skenderi je opozoril na to, da se je Makedonija kot edina država na območju nekdanje Jugoslavije doslej uspela izogniti vojni, vendar pa z reformami zamuja že deset let. Vendar pa po njegovem mnenju do vojne ne bo prišlo zaradi pritiska Zahoda in zaradi tega, ker se Makedonci in Albanci v zgodovini niso vojskovali. Glavni problem po mnenju Geroskega pa ni v sodelovanju med narodoma, ki kljub vsemu še vedno obstaja, ampak v skrajnežih na obeh straneh. »Lahko je doseči kompromis, težje pa ga je svoji strani 'prodati'«, je problem slikovito opisal urednik Dnevnika.