Vzvišena odziva gospodov Koširja in Lesjaka na pisanje v prejšnji Medijski preži sta bolj simptomatična, kakor bi se morda zdelo celo njima samima. Samozadovoljstvo, ki kar veje iz vsake vrstice, je posledica trenutnega stanja na trgu dnevnih časopisov, ko so vsi bolj ali manj zadovoljni s svojimi tržnimi deleži in jim status quo povsem ustreza. Tako seveda tudi ni pravih motivov za izboljšanje (pogosto šibke) kakovosti vsebine. V takšnih razmerah je še toliko večja potreba po neodvisnih civilnodružbenih forumih, ki ponujajo kritično razmišljanje o delu medijev. Če zgoraj omenjena gospoda ne bi jadrala tako visoko nad oblaki, bi verjetno uvidela, da jima prav takšni forumi ponujajo izjemne možnosti premakniti tiste stvari znotraj svojih medijev, ki jih zaradi pogosto strah zbujajoče neobčutljivosti nekaterih akterjev (tako novinark in novinarjev kakor urednikov) za subtilnejša vprašanja in teme (seksizem, šovinizem, rasizem in žal še mnogi drugi izmi) ne moreta zadovoljivo rešiti, pa bi si tega verjetno želela. Upam, da bosta v prihodnje morebitne kritike sprejemala tako, kakor so izrečene, torej dobronamerno in s skupnim ciljem, da izboljšamo vsebino medijev, ne pa kot napad na dozdevno veličino svojega medija ali nemara celo svoje osebe.

Ker bi odgovor na vse, kar sta zapisala gospoda Košir in Lesjak, zahteval veliko preveč prostora, naj se omejim le na posamezne točke:

• G. Košir mi vehementno očita neobjektivnost in zlobo, pri tem pa je najbolj neobjektiven kar sam. Ko trdi, da v Delu pod agencijske novice nikoli ne podpisujejo avtorjev, mu seveda povsem verjamem, toda hkrati nekaj prej že sam ugotavlja, so se poročila na prvi strani »morda komu res zdela kot povzetki agencijskih novic«. Tudi na očitek o pomanjkanju lastnih zgodb odgovori g. Košir kar sam, ko navaja število poročil in komentarjev, ki jih je Delo objavilo. Poročilo, (pogosto zapisnikarsko) nizanje preteklih dogodkov, pač ni lastna zgodba. Je pa g. Košir tudi nenatančen, saj opazka o pomanjkanju lastnih zgodb nikakor ni naslovljena le na Delo, pač pa na vse dnevne časopise, ki so edini tiskani mediji v Sloveniji z zadostnimi potenciali, da bi si lahko privoščili ustvarjanje zahtevnejših lastnih zgodb in »pravo« preiskovalno novinarstvo, pa vendar tega ne počnejo. Očitka o zlobi pa sploh ne razumem; zakaj naj bi bila trditev, da bi večja konkurenca izboljšala kakovost medijev, zlobna, ve najbrž le g. Košir.
• G. Miran J. Lesjak zna človeka res spraviti v dobro voljo. Naj se na kratko dotaknem le nekaterih njegovih najbolj posrečenih misli. Da bi prispevek z naslovom »kratka analiza…« moral biti z vsemi metodološkimi kanoni podprta medijska raziskava, seveda ne drži; namen te »kratke analize« je bil le vzporedna razčlemba analizi pisanja dnevnih časopisov o določeni temi. Očitek, da bi moral namesto prvih dni vojne v pisanje vključiti vseh 80 dni, je približno toliko umesten, kakor če bi kdo zahteval, da bi Večer moral izhajati v četvernem obsegu. Mirana moti, da ni mogoče empirično preverjati trditev, ker ni eksplicitno navedenih datumov analize. Ob vsakem navedenem članku je opomba z navedbo vira, ki vsebuje tudi številko časopisa, ki implicitno vsebuje datum. Miranu ni všeč, da so v članek vključene različne zvrsti prispevkov. Le zakaj? Saj jih ne primerjam med seboj, ampak z enakimi zvrstmi v drugih časnikih. Mirana jezi še vrednotenje komentarjev, očita mi, da ocenjujem, kdo misli »prav« in kdo »napak.« Pri analiziranju pisanja za nazaj si tisti, ki to počne, po oni znani »po bitki je vsak general« more privoščiti tudi to, da oceni, ali je nekdo zgrešil ali pa zadel bistvo, kar so seveda pokazali naslednji dnevi. Da bi si moral biti »na ti« s tiskarji, da bi si smel drzniti pisati o vsebini časnikov; ta pa je tudi za hudomušnega Mirana malce prehuda. To, da se dnevni časopis tiska ob dveh popoldne, je zelo neprijetno za urednika, bralk in bralcev pa to ne more zanimati, zanima jih le, ali je dogodek »pokrit.« In natanko to je zanimalo tudi mene.