Medijska preža št. 11, pomlad 2001

Skoraj triletno rojevanje novega zakona o medijih očitno ni bilo dovolj, da dete ne bi ostalo nedonošeno. Še bolj verjetno je, da so babice skupaj s porodno vodo izlile tudi novorojenca. To, kar ostaja, je namreč nekaj zelo nedoločnega, kar zadeva temeljni namen takšnega zakona. Če se strinjamo, da bi moral biti temeljni namen urejanja razmer na medijskem področju spodbujanje rasti in pluralizacije medijev. Pluralizacija množičnih občil je brez dvoma pomembno jamstvo za demokratičnost družbe, vprašljivo pa je, če k temu pripomore tudi rast medijev samih. A najbrž je povsem razumljivo, da bi dober zakon moral omogočati tudi razvoj področja, ki ga upravlja, torej zagotavljati tudi razmah podjetništva, ker je to v kapitalizmu pač gibalo razvoja. Hkrati pa bi moral uredništva pred pretiranimi podjetniškimi prijemi tudi varovati. Podjetniški interesi lahko hitro zadušijo demokratično in z ustavo zagotovljeno pravico do izražanja mnenj. Na zahodu imajo veliko izkušenj z neposrednim vmešavanjem kapitala (ali vsaj z njegovim vplivanjem) v urednikovanje občil, pri nas pa jih dobivamo šele v zadnjem času. A tendenca lastnikov in upravljavcev medijev, da bi vedno bolj vplivali na uredniško politiko s prisvajanjem pravice do izbiranja odgovornih urednikov, postaja vse močnejša, novi zakon pa kot edino obrambo ponuja novinarskim kolektivom pravico do svojega mnenja.

Vlada lahko odobri izjemo

Glede na to bi utegnili pomisliti, da novi zakon pač časom ustrezno bolj ščiti pravice lastnikov in izdajateljev kot prejšnji. Vendar je to le prvi vtis. Zakon o javnih glasilih je podjetništvo držal na kratko z omejitvami lastniških deležev in strogimi prepovedmi navzkrižnih lastništev. (Druga zgodba je, da jih ni mogel zadušiti. Kdor je hotel, se je lahko izognil zakonskim oviram, toda kmalu mu je postalo jasno, da razcvet medijev bolj kakor zakon ovirajo predvsem oglaševalski potenciali.) V novem zakonu pa je zakonodajalec s celo vrsto členov in spet novih odstotkov omejil navzkrižna povezovanja med radijskimi in televizijskimi hišami ter med tiskanimi občili in rtv hišami, pa celo med samimi tiskanimi mediji. Drnovškova vlada se je res odločila, da bo člen, ki govori o omejitvah lastništva, kar črtala, zato pa je zelo podrobno opredelila prepovedi navzkrižnih lastništev.

Ta ne smejo presegati petinskega deleža v drugem mediju, razen izjemoma. Monopol nad temi izjemami pa si je vlada prihranila kar zase. Pri vsem tem silnem omejevanju povezav, ki so menda izumljene kot še ena pregrada proti nekakšnim pohlepnim tujcem, ki z vrečami denarja komaj čakajo, da se polastijo naših medijskih ognjišč, je zakonodajalec tudi velikodušen: pri večini teh prepovedi lahko državni birokrati napravijo izjemo, če se jim tako zazdi ali če jim je kakšen medij ljubši od drugih.

Kdo bo nadzoroval izvajanje zakona?

Takšno vpletanje vlade, ki bo vnašalo na trg zmedo, tudi ne bo prav veliko pripomoglo k razvoju pluralnosti, najbrž pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo zakon, kolikor že bo sprostil vajeti kapitalskim vlagateljem, bistveno pripomogel k razcvetu trga, saj je ta odvisen predvsem od rasti oglasnega kolača. Ta se v zadnjih letih le navidezno napihuje, predvsem na račun številnih popustov, s katerimi se mlatijo med seboj televizije, realno pa komajda raste. Zato televizijcev tudi ne skrbijo hudo splošna določila o omejevanju oglaševanja na petino celotnega časa in 12 minut na uro, saj pravijo, da takšnega obsega ne dosegajo niti v tujini. Več pripomb imajo seveda komercialne televizije na dovoljeni obseg oglaševanja na javni televiziji. Tem bo zakon pustil skoraj enake pravice kakor doslej, torej 15-odstotni delež v programu, a ne več kot 12 minut na uro, edina res nova omejitev za RTVS je omejitev televizijske prodaje med 18. in 23. uro. Precej liberalne možnosti oglaševanja na javnem zavodu RTVS je zakonodajalec opravičeval s povečanimi zahtevami pri ustvarjanju domače produkcije. Podpora države pri razvoju domače in evropske produkcije je menda eden bistvenih namenov tega zakona. Tudi prav, če bi to res pomagalo, a bolj se je bati, da bo novi zakon, okrepljen s celo falango podzakonskih aktov, potreboval vrsto birokratov, da ga bodo nadzirali. Zasnovan je namreč v takšnem duhu, da predpisuje skoraj vsem in vsakomur v medijih, kaj sme, kaj mora in predvsem, česa ne sme početi.

Ta ésprit najbolj nazorno povzema 20 členov kazenskih določb s kakšno stotnijo okvalificiranih kazenskih dejanj. Ko bodo birokrati po vladnih uradih prelili duh tega zakona v merila in postopke, bo postala medijska krajina podobna minskemu polju, ki bo nevarno še posebej za elektronska občila, katerim zakon s surovimi aritmetično izraženimi odstotki predpisuje, kako naj izgleda njihov program, da bo v njem zadoščeno javnemu interesu Slovenije.

Odstopanje od deklariranih ciljev zakona

Eden najbolj glasno deklariranih ciljev zakona je menda razvoj domače produkcije in s tem varovanje slovenske kulture, jezika in ustvarjalnosti.. Zlagoma se je nakopičilo veliko število določil o tem, koliko kakšnega programa smejo ali morajo rtv organizacije producirati in predvajati, da ne bodo preveč potujčile Slovencev, in nastal je zakon, ki se z varstvom domače besede ukvarja dvakrat bolj kot zakon, ki menda varuje javni interes na področju kulture. Zdi se kot da je zakonodajalec hotel z medijskim zakonom regulirati tudi vprašanja slovenske kulture, očitno pa je prezrl, da gre pri medijih lahko le za popularno ali t. i. množično kulturo. Ta pa se ne napaja pri državnem koritu kot kakšna visoka kultura, ampak živi predvsem od trga. Tega za množico 130 elektronskih medijev v Sloveniji že zdaj ni bilo veliko, z novimi predpisi o odstotkih lastne, lokalne, slovenske in evropske produkcije pa bo njegovo delovanje še bolj omejeno.

Zadeve so zanje dramatične že zdaj, sicer ne bi toliko obletavali politikov in pihali na njihova lokalistična čustva, da so nazadnje odrezali nekaj drobtinic za lokalne radije kar od rtv prispevka. Tako so mimogrede, samo da bi ustregli lokalnim rtv postajam, ker jih bodo morda kmalu potrebovali, povozili še enega izmed zakonskih ciljev, ki se je držal skoraj do zadnjega: da bi namreč kolikor toliko v nekaterih okoliščinah poslovanja izenačil komercialne in nekomercialne postaje. Z nekoliko ugibanja je moč ugotoviti, da bodo zahteve po višjih deležih lastnih produkcij poslovanje rtv medijev le še podražile, zato se slovenski medijski industriji pod diktatom novega zakona prav gotovo ne piše nič dobrega. Produkcija bo po eni strani dražja in tako kakor doslej je ni mogoče nikamor drugam prodajati, mediji pa imajo po drugi strani precej zvezane roke tudi pri morebitnih povezovalnih ambicijah.

Sklad za avdiovizualne medije

Posebno poglavje je prav gotovo sklad za avdiovizualne medije, ki je menda namenjen spodbujanju domače avdiovizualne produkcije. Povsem utemeljena so vprašanja, če ni s takšnim skladom v zakonu porušena enakopravnost tiskanih in elektronskih glasil. Razvoja tiskanih medijev zakon ne spodbuja z nobenim podobnim instrumentom. Zdi se, kot da se zakonodajalcu zdi samoumevno, da bo trg sam od sebe poskrbel za razvoj pluralizma tiskanih medijev, čeprav ni videti, da bi naš omejen, zaprt in majhen trg lahko opravljal tako pomembno nalogo.

Zelo kočljivi so tudi načini zbiranja sredstev za omenjeni avdiovizualni sklad. Poleg proračunskega denarja se bodo vanj namreč stekala tudi sredstva iz posebnih pristojbin. Eno, v višini osmih odstotkov od vsakega uporabnika njegovih storitev, naj bi plačevali vsi operaterji, ki razširjajo rtv signal. Drugo v višini treh odstotkov pa naj bi plačevali kar vsi izdajatelji rtv programov, čeprav je svoboda izražanja njihova ustavna pravica, ki jo uveljavljajo z razširjanjem programskih vsebin. Obe določili sta že predmet pritožb pred ustavnim sodiščem. Na prvo so se pritožili kabelski operaterji, na drugo pa komercialna televizija Pro plus, na odgovor ustavnega sodišča pa že čakajo tudi pri RTVS, tiskovni agenciji Morel in morda še kje.

Razvid medijev

Nove težave, morda celo upravičeno, bo brez dvoma povzročal tudi člen, ki določa, da izdajatelj ne more vpisati medija v razvid medijev – brez tega pa ne sme delovati – če ni predložil dokazila, da ima sklenjene pogodbe s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorskih in sorodnih pravic. Te pogodbe namreč že dolgo zavračajo komercialne televizijske postaje, tudi televiziji POP TV in Kanal A, ker mislijo, da so tarife, ki jih je enostransko določil Sazas, previsoke in nepravične.

Zakon že zaradi svoje obsežnosti vsebuje še celo vrsto zank, ki bodo odmevale šele, ko bo zaživel, prvi vtis pa je, da bo razmere, vsaj na radiodifuznem področju, morda res napravil bolj pregledne, a hkrati poslabšal: omejitve oglaševanja so minimalne in ne bodo bistveno prispevale k spremembi medijske krajine, zahteve za povečanje deležev lastne produkcije bodo bistveno podražile poslovanje rtv organizacij, taksa za izdajatelje televizijskih programov pa bo še zmanjšala njihove prihodke. Namena spodbujati mnenjski pluralizem ni zaslediti, nasprotno pa je, kot rečeno, veliko regulative namenjene spodbujanju domače in evropske avdiovizualne produkcije. Pa še ta ni zrasla v naših glavah, ampak smo jo za domačo nalogo prepisali iz bruseljskih direktiv. In, nazadnje, še poglavje kazenskih določb. Če jih primerjamo s tremi kazenskimi določbami, kolikor jih vsebuje že omenjeni kulturniški zakon in kolikor jih običajno vsebujejo »kulturno« napisani zakoni, ugotovimo, da smo dobili cel kazenski zakonik z okroglo sto najrazličnejšimi prepovedi. Skoraj čudno, da kršitve sankcionirajo le denarne kazni. Specifična skupna teža teh prepovedi in kazni pa zato seveda ni nič manjša.

Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Sprejet je skrajno nekoherenten zakon, ki v celoti zanesljivo ne bo vzdržal preizkusa v praksi.

Tehtnejšo oceno nedavno sprejetega medijskega zakona bo lahko dala le praksa. Uspešen bo le s prispevkom k izboljšanju obče medijske klime in pogojev za delo medijev v Sloveniji. Možnosti za to pa so bolj slabe. Zakon so ustvarjale kar tri vlade. Način, kako je nastajal in kako se je usklajeval, gotovo ni izkaznica posebno razvite demokracije, zlasti pa ne transparentnega procesa, kjer bi imela stroka kakršno koli pomembno vlogo.

Gre za izrazito politični zakon. Najboljši dokaz je bil način sprejemanja v državnem zboru, večnih odlaganj, nenadnih uvrščanj na dnevni red, nekoherentnih dopolnil in popravkov ter vedno novih amandmajskih presenečenj , ki kažejo povsem neustrezen vpliv in učinek določenih lobistov ter ozkih krogov, ki se jim poslanci zaradi prepogostega dela »iz rok v usta« ne znajo in ne zmorejo dovolj utemeljeno upirati.

Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Nov zakon o medijih prinaša nove rešitve in vprašanja, saj manjka veliko podzakonskih aktov – Želimo aktivno sodelovali pri pripravi podzakonskih aktov, da bi lahko vplivali nanje, pravočasno opozorili na posledice in se pripravili na spremenjene pogoje dela

V gospodarskem interesnem združenju nekomercialnih radijskih postaj Slovenije je združenih 16 izmed 21 postaj s tem statusom (ali dobre tri četrtine vseh s tem stutusom, ki je začasen oziroma traja v skladu z zakonom o medijih do 26. maja 2002). Poleg tega se nekomercialne radijske postaje združujejo tudi v Združenju nekomercialnih radijskih postaj pri GZS.

Doslej sprejete zakonske rešitve, ki zadevajo medije, niso dorečene, saj manjka vrsta izvedbenih predpisov. Zato ni mogoče reči, ali so slabe ali dobre. Prav gotovo pa bodo vplivale na strateške odločitve poslovodstva o prihodnjem razvoju posamezne radijske postaje v tem in naslednjem letu. Poleg tega ni jasno, kako bodo vplivale odločitve Ustavnega sodišča RS, ko bo odločalo o presoji ustavnosti posameznih zakonskih členov.

Nov zakon o medijih prinaša nove rešitve in vprašanja, saj manjka veliko podzakonskih aktov, zato je v tem trenutku nemogoče pričakovati dokončne ocene o posledicah tega zakona. V luči ocenjevanja prihodnjih pogojev za delo radijskih postaj je treba upoštevati še zakon o telekomunikacijah ter spremembe zakona o RTV, na pogoje dela pa bodo vplivale tudi spremembe na področju obdavčevanja dela, nova delovno pravna zakonodaja itd.

Prva težava novega zakona o medijih je prehodno obdobje. Kaj je s spremljanjem izpolnjevanja pogojev za posamezni status, kdo spremlja in kaj se upošteva, kako je s podaljševanjem radijskih dovoljenj, ki se jim rok v tem prehodnem obdobju do leta 2002 izteka?

Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Dopolnitve zakona o RTV Slovenija po drugi obravnavi v državnem zboru.

Ko so lani pred začetkom koledarske jeseni poslanci odbora za kulturo, šolstvo in šport še zadnjič v takratnem sklicu parlamenta ugotovili, da se o medijskem zakonu pred razpustitvijo državnega zbora ne bodo mogli dokončno dogovoriti, so sprejeli vsaj en dober sklep: da bodo zakon o RTV Slovenija sprejemali šele po sprejetem krovnem zakonu o medijih. Maja se je – v drugem branju zakona o RTV Slovenija – le zgodila ta uskladitev z medijskim zakonom. Čeprav so sedaj v zakonsko besedilo uvrstili člene, ki menda zagotavljajo »poslovno higieno javnega zavoda RTVS«, boja za njihovo dokončno sprejetje še ni konec. Izkušnje pri sprejemanju krovnega medijskega zakona so pokazale, da so mediji mikavno bojišče za vsakogar. Novinarji na RTVS bodo nekoliko bolj mirno spali, ko bo zakon objavljen v Uradnem listu.

»Primer Čadež« svojega pečata ni pustil le na RTV Slovenija, kjer še vedno izginjajo posamezne pogodbe, temveč so tudi poslanci morali priznati, da na nacionalki vse ne deluje, kot bi moralo. Vendar najprej novinarjem na Kolodvorski niso rešiteljsko kot don Kihot prijezdili naproti. Počakali so, da je pobudo prevzel sindikat novinarjev RTVS.