Primer posega v zasebnost poslanca Aurelia Jurija s prispevki v prilogi Bulvar Slovenskih novic je medijsko že precej izrabljen. Komentatorji so največkrat izražali svoje vrednostne sodbe o tem, ali je v tem primeru medij prekoračil mejo glede dopustnosti posega v zasebnost, kako daleč lahko gredo mediji v primeru politikov in drugih javnih oseb, ali je to pri nas najvišji domet preiskovalnega novinarstva in podobno. Manj je bilo komentarjev o pravnih vidikih dopustnosti posega v zasebnost v tem primeru, ki jih bom poskušal predstaviti v nadaljevanju. Največ pravnikov, predvsem odvetnikov, ki so komentirali ali bili zaprošeni za komentar tega primera, meni, da poslanec v primeru tožbe na sodišču v tem primeru ne bi uspel. Raziskovanju tega vprašanja se je posebej posvetil novinar Borut Mekina v članku, ki je bil objavljen v Večeru.1 Odvetniki, s katerimi se je novinar pogovarjal, so ocenili – v skladu dosedanjo prakso slovenskih sodišč –, da je bil poseg Slovenskih novic v Jurijevo zasebnost pravno dopusten, čeprav je bil to »eden najbolj smelih korakov rumenega tiska pri nas«. Stojan Zdolšek, eden izmed slovenskih medijskih odvetnikov, je novinarju dejal: »Če bi Juri tožil Novice, bi lahko Bauer odprl steklenico, ker bi se mu naklada povečala v neskončnost.« Odgovorni urednik Slovenskih novic Marjan Bauer je novinarju tudi povedal, da so se pred objavo članka posvetovali s pravniki, predvsem z njihovim odvetnikom Emilom Zakonjškom, ki pozna prakso slovenskih sodišč v medijskih sporih, ki je v skladu z njo tudi svetoval novinarjem, kako naj članek napišejo. Na vprašanje, zakaj ljudje, ki tožijo Slovenske novice, nimajo veliko možnosti, je Bauer odgovoril, da zato, »ker imamo pri Slovenskih novicah sredstva, znanje ali oboje, znamo pa zgodbo tudi dobro napisati, tako da je to neiztožljivo«. Če pa se jim kdaj le zalomi, imajo rezerviran sklad, iz katerega poplačajo kazni. A tudi če proces izgubijo, to koristi nakladi, saj so iztoženi zneski nizki in le redko višji od nekaj milijonov tolarjev. Pri odvetnikih v Sloveniji torej prevladuje mnenje, da poslanec v tem primeru tožbe ne bi dobil; razširjeno je mnenje, da ima javnost so pri javnih osebah, zlasti politikih, legitimno pravico zvedeti vse tudi o njihovem zasebnem življenju. To utemeljujejo z dosedanjo, čeprav skromno sodno prakso. Ko mi je novinar Borut Mekina pred pripravo omenjenega članka postavil takšno vprašanje, sem izrazil mnenje, da bi poslanec pravdo lahko dobil, če bi naša sodišča upoštevala novejšo prakso evropskih sodišč. Podobnega mnenja je bil le še pravnik dr. Andrej Berden, ki se tudi ukvarja z mediji. Ob tem se je vprašal: »Zakaj je v Sloveniji praktično nemogoče dobiti kakršni koli spor proti tisku?« Okoliščine, razloge in posledice velike moči komercialnih medijev pri posegih v zasebnost in druge človekove pravice posameznikov sem bolj temeljito in obširno obdelal v knjigi zbirke Mediawatch Mirovnega inštituta Zasebno in javno v medijih, ki je pred izidom. V tem članku pa bom poskušal utemeljiti razloge, zaradi katerih menim, da bi v obravnavnem primeru poslanec v primeru tožbe na sodišču lahko uspel. Pri tuji sodni praksi je očiten premik Evropskega sodišča za človekove pravice, ki sem ga že predstavil v Medijski preži.2 Tovrstne domače sodne prakse ni veliko, ni primerljiva ali je zastarela, zato se bom oprl predvsem na tiste odločitve Ustavnega sodišča RS, ki govorijo o pomenu pravice do zasebnosti kot človekove pravice. Menim, da je sodna praksa, na katero se sklicujejo slovenski odvetniki, zastarela in iz časov, ko informacije o zasebnosti niso imele tako velike tržne cene kot danes, saj takrat komercialnih medijev v današnjem pomenu še ni bilo. Na tej podlagi so zato lahko dvomljive tudi napovedi o nizki pričakovani odškodnini zaradi posegov medijev v osebnostne pravice. Poslanec je medtem že javno povedal, da novinarjev ali medija ne bo tožil. Odločitev je mogoče razumeti glede na stanje v našem sodstvu in v medijih. Sodišča so počasna in konservativna glede vrednotenja »teže« posegov v zasebnost, saj ne priznavajo ali nizko vrednotijo nepremoženjsko škodo (zmanjšanje ugleda, stresi, neprijetnosti v socialnem okolju in podobno). Videli smo, da bi se uredniki rumenega tiska tožbe le veselili. Poleg pričakovane nizke odškodnine bi vsaka obravnava na sodišču pomenila le novo pogrevanje vseh dosedanjih in novih informacij o posegu v zasebnost. Z vsako obravnavo bi se »sočni« podatki iz zasebnega življenja tožnika medijsko ponovno eksploatirali. Pri tem ne bi sodeloval le tožen medij, ampak tudi drugi vključno z »resnimi«, ki bi z veseljem objavljali podrobnosti iz sojenja. Računati je tudi z stanovsko solidarnostjo novinarjev, ki bi se razumljivo postavili na stran toženih kolegov. Takšna je bila vsaj prevladujoča praksa doslej. Glede na navedeno je odločitev poslanca, da ne bo iskal zadoščenja na sodišču, razumljiva, čeprav je škoda, ker ne bomo imeli judikata, ki bi lahko pomagal določiti mejo dopustnosti posegov v zasebnost javnih oseb. Zato bodo komercialni mediji to mejo še naprej potiskali proti sredini krogov zasebnosti, in očitno še dolgo ne bo nikogar, ki bi jih pri tem lahko ustavil. Najprej bom poskušal predstaviti možnosti za uspeh poslanca, če bi se odločil za civilno pravno proti mediju zaradi posegov v zasebnost, z argumentacijo, ki izhaja iz (maloštevilnih) tovrstnih primerov drugod, pri nas pa iz prakse ustavnega sodišča. Na koncu bom opozoril na elemente, ki dopuščajo tudi kazensko odgovornost novinarjev v primerih nezakonitega zvočnega in slikovnega snemanja, kar je večina komentatorjev tega primera spregledala.

V prid uspehu poslanca v civilnem odškodninskem postopku, če bi se zanj odločil, govori predvsem teža posega v najbolj intimen del človekove zasebnosti – spolno življenje, ki sodi v najožji krog zasebnosti, v katerega praviloma nihče nima pravice posegati. Argumenti medija, ki je objavil poslančevo zgodbo, so bili tudi že večkrat objavljeni: poslanec je uporabljal službeni telefon in računalnik v službenem času za zasebne namene, zaradi česar naj bi javnost – davkoplačevalci imeli pravico vedeti. Drug nosilni razlog naj bi bila njegova domnevna dvoličnost, ko je v odgovoru na vprašanja iz namišljene »ankete«, ki mu jo je podtaknil časopis, zagovarjal drugačne moralne vrednote, kot jih je odkril medij. Poudariti pa je treba, da pred tem poslanec svoje politične kariere ni gradil na teh vprašanjih in jih ni posebej poudarjal. Bil je tudi malomaren in lahkomiseln pri varovanju podatkov o svoji zasebnosti. Če bi dali na tehtnico argumente za in proti, ki sem jih zgoraj nekoliko poenostavil, menim, da je bil poseg medija v zasebnost v tem primeru nesorazmeren, da razlogi za objavo in interes javnosti ne odtehtajo grobega posega v zasebnost poslanca. Domnevna zloraba javnih sredstev (neupravičena uporaba službenega telefona in računalnika) nima tako velike teže in pomena za javnost, da bi opravičila »preiskovalne metode« in način objave podrobnosti o spolnem življenju poslanca in o drugih članih družine, ki z zgodbo niso povezani. Razloge za takšno mnenje bom utemeljil z nekaj primeri iz prakse domačih in tujih sodišč.

Tako pravica do zasebnosti kot svoboda izražanja sta človekovi pravici, ki ju varujeta ustava in ratificirane mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic. Pri objavah podatkov iz zasebnega življenja v medijih se soočita pravici iz EKČP do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen) in do svobodnega izražanja (10. člen), ki vključuje tudi pravico do obveščenosti o javnih zadevah. Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (ESČP) je v svojih odločbah večkrat poudarilo, da nobena konvencijska pravica vnaprej nima večje teže ali prednosti pred drugimi. Ko se sooči več človekovih pravic, morajo sodišča skrbno pretehtati vse okoliščine posameznega primera, da bi na tej podlagi odločila, katera pravica naj ima prednost težo pri varovanju pravic posameznikov. V analizi in komentarju primera monaške princese Caroline3 sem poudaril, da se je s to odločbo in še nekaterimi drugimi4 nihalo v praksi tega sodišča usmerilo v večjo varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic kot dotlej. Do takrat je ESČP praviloma v primeru obsodb novinarjev ugotovilo, da so države posegle v pravico do svobodnega izražanja kot temelja demokratičnih državnih ureditev. K temu obratu so prispevali zlasti dogodki po smrti princese Diane, ki je umrla tudi zaradi agresivnega zasledovanja snemalcev komercialnih medijev. Po tem dogodku je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela posebno resolucijo o pravici do zasebnosti.5 V tej resoluciji, poleg priporočil državam za učinkovitejšo varstvo žrtev vdora v zasebnost v okviru instrumentov civilnega in kazenskega prava, Svet Evrope predlaga tudi ekonomske sankcije za založnike in založniške skupine, ki ustvarjajo dobičke z sistematičnimi posegi v zasebnost. Bistvo odločitve ESČP v primeru monaške princese Caroline6 je, da je država (Nemčija) kršila 8. člen EKČP, ker ni učinkovito zaščitila tožnice pred neupravičenimi vdori medijev v zasebnost in da imajo tudi javne osebnosti legitimno pravico pričakovati varstvo svoje zasebnosti tudi na javnih mestih. Več o tej sodbi si bralec lahko prebere v omenjenem članku v Medijski preži št. 20/21. V evropskih državah je praksa glede varovanja zasebnosti javnih oseb različna. Od strožje francoske do liberalne v Veliki Britaniji, ki sploh ne pozna civilnega delikta posega v zasebnost (v takšnih primerih tožniki iščejo pravico v okviru varstva zaupnosti osebnih podatkov). Čeprav je v Veliki Britaniji zakonodaja in sodna praksa izrazito naklonjena pravici novinarjev, da razkrivajo tudi podrobnosti iz življenja javnih oseb, je zanimiva končna odločitev najvišjega britanskega sodišča (House of Lords) v primeru znane manekenke Naomi Campbell. Primer je bil predstavljen že v 15. številki Medijske preže (december 2002), vendar je bila takrat znana šele sodba višjega sodišča v Londonu, ki je, drugače kot prvostopenjsko sodišče, razsodilo v prid časopisa, to je založniške skupine Mirror Group Newspapers. Višje sodišče v Londonu je odločitev v prid časopisa utemeljilo z dvoličnostjo tožnice, saj je v javnosti dotlej vseskozi zanikala, da bi se zdravila zaradi odvisnosti od mamil. Sodniki lordske zbornice7 pa so v nasprotju z višjim sodiščem v Londonu dali prednost tožnici, čeprav s tesno večino trije proti dvema. Odločili so, da je časopis sicer upravičeno objavil informacijo o manekenkini odvisnosti od drog, vendar pa je bila neupravičena objava podatkov o tem, kdaj, kje in kako se je zdravila ter objava posnetkov, ko je tožnica zapuščala zdravstveno ustanovo. Najvišja sodna instanca v VB, ki je primerljiva z ustavnim sodiščem, je torej tudi znani in razvpiti medijski osebnosti priznalo pravico, da varuje podatke o svojem zdravstvenem stanju in zdravljenju, ki po teoriji o zasebnosti sodijo, skupaj s podatki o spolnem življenju, v najožji krog zasebnosti.

Ustavno sodišče RS (v nad.: US) o primeru, kot je obravnavani, še ni odločalo. Kljub temu je mogoče iz obrazložitev nekaterih odločb US ugotoviti, kakšen pomen daje ustavnim pravicam, ki varujejo zasebnost in osebnostne pravice posameznikov. V 20. točki obrazložitve odločbe Št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003, s katero je razveljavilo določbe zakona o policiji in pravilnika o policijskih pooblastilih, ki so urejale pogoje in postopek za odreditev posebnih ukrepov, kot so tajno opazovanje, sledenje, slikovno snemanje, prisluškovanje telefonom in v prostorih, je ustavno sodišče tako opredelilo oziroma povzelo svoja stališča glede varovanja pravice do zasebnosti in drugih osebnostnih pravic: Pravica do (nedotakljivosti) zasebnosti vzpostavlja posamezniku krog intimnega lastnega delovanja, v katerem sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil (odločba št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310). Zasebnost je bolj ali manj sklenjena celota človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi živi v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogar koli nezaželenega (odločba št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, OdlUS IV, 38). Izhajajoč iz teh stališč je predmet z Ustavo varovane zasebnosti opredeljen funkcionalno in prostorsko. Zasebna je lahko zadeva glede na svojo vsebino ali glede na prostor, kjer se odvija. Pred razkritjem so varovane posameznikove osebne zadeve, ki jih ta želi ohraniti skrite in ki po naravi stvari ali glede na moralna in drugače ustaljena pravila ravnanja v družbi veljajo za take (na primer spolno življenje, zdravstveno stanje, zaupni pogovori med bližnjimi, dnevniški zapisi). Prostorski vidik zasebnosti je ustavno sodišče opredelilo že v odločbi št. U-I-25/95. Posameznik je pred razkritjem svojega ravnanja varovan tam, kjer utemeljeno pričakuje, da bo sam. Njegovo domovanje je prvi, ne pa edini tak kraj. Varovan je na vsakem kraju, kjer lahko utemeljeno in s tem razvidno za druge pričakuje, da ne bo izpostavljen očem javnosti (točka 20 obrazložitve Odločbe US, Št. U-I-272/98). Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami. Med osebnostne pravice sodi tudi pravica do samostojnega odločanja v lastnih zadevah. Ta predpostavlja, da je posameznik svoboden v odločanju o tem, kako naj ravna, in tudi v ravnanju v skladu s svojo odločitvijo. Svoboda odločanja osebe, ki ne more dovolj zanesljivo imeti pregleda nad tem, katere informacije, ki jo zadevajo, so znane v okolju, kjer živi, in ki ne more vsaj do določene mere oceniti vedenja, kaj sogovornik ve o njej, je bistveno omejena. Pravni red, v katerem posameznik ne more več vedeti, kdo, kaj in kdaj o njem ve, ni združljiv s pravico do samostojnega odločanja v lastnih zadevah (točka 21 obrazložitve iste odločbe). Že iz okoliščine, da se lahko osebo opazuje tudi na zasebnih ali drugače zaprtih krajih, se pravi na krajih, kjer upravičeno pričakuje zasebnost, izhaja, da lahko ukrep posega v ustavno zagotovljeno nedotakljivost zasebnosti. Če traja nadzor toliko časa, da si je mogoče ustvariti podobo o posameznikovem življenju, gre za poseg v osebnostne pravice (točka 22 obrazložitve iste odločbe). US je v odločbi Up 472/02 z dne 7. 10. 2004, s katero je razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča zaradi kršitev pravice do zasebnosti iz 35. člena oziroma pravice do tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave, utemeljevalo, v katerih primerih je v pravdnem postopku dopuščena možnost pričanja o vsebini zasebnega pogovora. V obrazložitvi te odločbe je US ponovilo, »da je človekova zasebnost, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen Ustave, v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogar koli nezaželenega … Vanje sodi tudi pravica človeka do lastnega glasu. Ta zagotavlja vsakomur, da sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugimi. V človekovi besedi se namreč izraža njegova osebnost. Vsak ima pravico, da lahko govori prosto, brez zadrege in v normalnih okoliščinah.Varstvo te pravice zajema možnost, da se človek v komunikaciji po lastni presoji odzove na najustreznejši način in se prilagodi vsakokratnemu naslovniku. K tej temeljni pravici sodi tudi to, da se človek sam odloči o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije – le sogovornik, določena zaključena skupina ljudi ali javnost. Odločitev o sebi in o svoji besedi zajema torej tudi določitev kroga oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora. Svojo vsebino najde ta pravica v upravičenju vsakega človeka o tem, ali bo njegov glas posnet in s tem preko nosilca zvoka morda posredovan tretjim osebam, s čimer se beseda in glas od njega ločita in osamosvojita. Zapis daje oblast nad tujo osebo, tujo osebno dobrino, ker omogoča ponovitev in tako posega v izključno pravico osebe, da razpolaga s tem, kar je govorila, da sama odloča, kdo naj to sliši ali kdo lahko to sliši. Človeška komunikacija je z zagotovljenim varstvom v 35. in še posebno v 37. členu Ustave RS zaščitena pred tem, da bi besede (nepremišljena ali impulzivna izjava, površno mnenje ali pa kakršen koli pogovor zaradi vsebine ali tona glasu v drugačnih okoliščinah) pričale proti tistemu, ki jih je izgovoril. Zato je zagotovljeno varstvo pred (tajnim) snemanjem pogovorov brez dovoljenja vseh oseb, ki v pogovoru sodelujejo. Zagotovljeno pa ni samo varstvo pred snemanjem, temveč tudi pred drugimi kršitvami. Varstvo se razteza tudi na položaj, ko sogovornik brez vednosti drugega v pogovor kot poslušalca vključi tretjo osebo. Varstvo te pravice ni odvisno od tega, ali se dejanje kvalificira kot kaznivo dejanje iz 148. člena Kazenskega zakonika.« (poudarki J. R.). V 6. točki obrazložitve iste odločbe (Up-472/02) je US poudarilo razlikovanje med pričakovano zaupnostjo poslovnega in intimnega pogovora. Ta del obrazložitve se glasi: … »če ni bila zaupnost pogovora očitna zaradi prepletenosti poslovnega pogovora s strogo zasebno (na primer erotično intimno) vsebino …« Iz tega sicer iztrganega citata je očitno, da se po mnenju ustavnega sodišča mora zasebnost intimnega pogovora z erotično vsebino presojati strožje. V 14. točki obrazložitve te odločbe je ustavno sodišče dodalo, da bi morale »v pravdnem postopku za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave).« Ustavno sodišče je skratka reklo, da se posnetek pogovora brez vednosti prizadetega v pravdnem postopku praviloma ne sme upoštevati. Gre za dokaz, ki je bil pridobljen nezakonito, zato bi morali za njihovo uporabo obstajati posebej utemeljeni razlogi, podprti z uveljavljanjem neke druge ustavne pravice. Če se pri tem vrnemo na obravnavani primer, ni videti, kateri ustavnopravno razlogi ali uveljavljanje katere druge pravice bi utemeljevalo uporabo posnetka pogovora, ki je bil pridobljen nezakonito in brez vednosti prizadetega v morebitnem pravdnem postopku.

Članek v prilogi Bulvarju je vseboval tudi dobesedne zapise in slikovne posnetke pogovora med poslancem in osebo, ki se je izdajala za »svingerja«. Kazenski zakonik RS v 148. členu definira znake kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanje in zvočno snemanje z naslednjimi besedami:

1. Kdor neupravičeno s posebnimi napravami prisluškuje pogovoru ali izjavi, ki mu nista namenjena, ali ju zvočno snema, ali kdor takšen pogovor ali takšno izjavo neposredno prenaša tretji osebi, ali ji takšen posnetek predvaja ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
2. Enako se kaznuje, kdor zvočno snema njemu namenjeno zaupno izjavo drugega brez njegove privolitve z namenom, da bi takšno izjavo zlorabil, ali kdor takšno izjavo neposredno prenaša tretji osebi ali ji takšen posnetek predvaja ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani.

Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog (oškodovanca), za dejanje iz drugega odstavka pa na zasebno tožbo. Neupravičeno slikovno snemanje kot kaznivo dejanje definira 149. člen KZ RS tako: (1) Kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegove privolitve in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost, ali kdor takšno snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji takšen posnetek prikazuje ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. Ukrepe tajnega opazovanja, snemanja glasu, fotografiranja ali videosnemanja lahko državni organi (policija) izvajajo le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika ali tožilca v natančno določenih primerih suma storitve najtežjih kaznivih dejanj, v omejenem času in na način, ki v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci. Na ta način zbrani podatki se lahko uporabijo le v sodnem postopku, sicer se morajo pod nadzorstvom sodnika uničiti. Uporabo navedenih posebnih ukrepov nadzora natančno ureja zakon o kazenskem postopku (Uradni list Rs, št. 63/94 in drugi) v členih 149 do 256. Ustavno sodišče je večkrat poseglo v tovrstne določbe zakona o kazenskem postopku in zakona o policiji zato, da bi bilo posegov v človekove pravice do zasebnosti in zaupnosti komunikacij čim manj in le pod strogim nadzorom pravosodnih organov.

Nekateri imajo zmotno mnenje o tako imenovanem preiskovalnem novinarstvu. Mislijo, da novinarske »preiskave« dovoljujejo tudi tajno sledenje, zvočno, slikovno ali filmsko snemanje. Novinarji in mediji nimajo glede posegov v človekove pravice nič več pravic kot vsi drugi. Tudi, na primer, zasebni detektivi ne smejo izvajati ukrepov tajnega zasledovanja ali snemanja. Takšno ravnanje je prepovedano in kaznivo ne glede na motiv. Iz nemške sodne prakse se citira primer8 pravice do objave nezakonito posnetega pogovora med kanclerjem Helmutom Kohlom in nekim drugim visokim politikom. Čeprav je bila vsebina pogovora pretežno politična, sodišče objave nezakonito in brez vednosti udeležencev posnetega pogovora ni dovolilo. Če bi poskušali definicijo preiskovalnega novinarstva iz literature prenesti na obravnavani primer, je težko pritrditi, da je šlo v obravnavanem primeru za to zvrst novinarstva. Za takšno novinarstvo naj bi bilo značilno predvsem, da

1. razkriva dejstva, ki jih posamezniki ali institucije želijo prikriti ter
2. da so ta dejstva za družbo relativno velikega pomena.9

Ostale značilnosti se nanašajo na metode in tehniko novinarskega dela. Kaj je bilo v obravnavanem primeru velikega pomena (za javnost), kar je javna oseba skrivala? Kakršna bi bila škoda za javnost, če podrobnosti iz spolnega življenja ne bi bile razkrite in objavljene? Ali javni stroški nekaj telefonskih pogovorov opravičujejo razkritje? Ali podatki o zasebnem in družinskem življenju poslanca vplivajo na njegovo politično delo? Odgovori na ta vprašanja povedo, ali je šlo v tem primeru za preiskovalno novinarstvo in ali je bil poseg v zasebnost upravičen zaradi interesa javnosti, da je obveščena o pomembnih družbenih vsebinah.

Mediji imajo veliko moč. Ne pravijo jim brez razloga četrta veja oblasti ali sedma sila. Z razkrivanjem domnevnih nepravilnosti, predvsem v javnem sektorju, opravljajo mediji vlogo »četrte veje oblasti«. Vsaka oblast pa potrebuje nadzor. Oblast brez nadzora lahko pripelje do zlorab in kršitev človekovih pravic. Kadar v pravice človeka poseže oblast, je na voljo veliko sredstev pravnega in drugega varstva, ki so nastali in se uveljavili v dolgih letih delovanja državne oblasti. Za vsako nezakonitost ali nepravilnost v javnem sektorju mora biti na voljo učinkovit pritožbeni postopek. Poleg sodnega varstva so se v zadnjih desetletjih uveljavili tudi nekateri neformalni mehanizmi za varstvo temeljnih človekovih in drugih pravic, kot so ombudsmani. Manj možnosti za varstvo svojih človekovih in drugih pravic pa imajo tisti, ki so jih prizadeli mediji. Upam si trditi, da so pravni in drugi postopki za primere, ko v pravice posameznikov posegajo mediji – predvsem gre tu za pravice do zasebnosti, ugleda in časti –, manj učinkoviti. Če medij koga neupravičeno oblati ali obtoži zakonsko ali moralno spornega ravnanja, ima ta realno le majhne možnosti, da bi si povrnil svoj ugled. Če uporabi sodno pot, se bo moral pri predvideni dolgotrajnosti postopka sprijazniti tudi s tem, da se bo neupravičena obtožba v medijih ponovila pri vsaki obravnavi na sodišču ali na vsaki stopnji pritožbenega postopku. Formalno pravico lahko dočaka čez nekaj let, vendar mu moralno ali denarno zadoščenje ne bo povrnilo izgubljenega ugleda, izgubljenih prijateljev in let, ki jih je preživel z neupravičeno označbo. Ne brez razlogov se je za posege medijev v pravice do zasebnosti, časti in dobrega imena ali domneve nedolžnosti uveljavil izraz »medijsko sojenje«. Ombudsmani, pri nas je to varuh človekovih pravic, glede medijev in novinarjev kot zasebnih subjektov nimajo pristojnosti. Uveljavljanje pravice do popravka in odgovora v praksi pogosto ni učinkovito.10 Medijska vzgoja, ki bi »prevzgajala« bralce, da bi znali razlikovati med dobrimi in slabimi mediji in prispevki, ima lahko rezultate le na daljši rok, ali pa sploh ne. Realno in kratkoročno ne vidim učinkovitega mehanizma, ki bi lahko ustavil komercialne medije pri njihovem napredovanju v najožje kroge zasebnosti. Ti imajo »sredstva, znanje ali oboje« in »rezervni sklad, če se jim kdaj le zalomi«, kot je rekel urednik Slovenskih novic. Na drugi strani so posamezniki, ki vsega tega, in še neomejenega dostopa do javnosti, nimajo. Formalno jih pri tem napredovanju lahko ustavijo le sodišča, če bi sodila hitro, upoštevala novejšo evropsko prakso in za primere neupravičenih in prekomernih posegov v zasebnost, čast in dobro ime prisojala primerno visoke odškodnine. Vendar pri sedanji počasnosti in konservativnosti sodišč ter neugodnostih, ki spremljajo tožnike, če se za takšen korak odločijo, ni upanja, da bi na ta način v bližnji prihodnosti lahko spremenili trende pri poseganjih v zasebnost. Očitno je, da se na tem področju ne bo nič spremenilo brez zunanjih pritiskov, vključno z državno (so)regulacijo. Iz odločb ESČP izhaja, da so države dolžne sprejeti mehanizme za učinkovito varstvo pravice do zasebnega in družinskega življenja. V okviru EU so vse glasnejše govorice, da bo sprejeto priporočilo državam za uvedbo sistema t. i. soregulacije medijev. To pa je tisti sistem, ki pri novinarjih upravičeno zbuja nezaupanje, saj predvideva vpliv države, kar vedno pomeni grožnjo pravici do svobodnega izražanja. Mehanizmi medijske samoregulacije in odgovornosti z udeležbo predstavnikov javnosti so bili dejansko v večini držav sprejeti šele po pritisku državnih organov, da bodo takšen sistem uvedle same. Za ohranitev neodvisnosti medijev in pravice do svobodnega izražanja bi bilo bolje, da bi pri medijskih akterjih prevladalo spoznanje, da je v javnosti bolje imeti zaveznika ter uvesti kredibilen sistem samoomejevanja, ki bo lahko učinkovito reguliral in sankcioniral primere prekomernih in neutemeljenih posegov v zasebnost, čast in dobro ime.

Velik del strokovno-znanstvene literature v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ugotavlja, da je novinarstvo zašlo v krizo, ki da je celo trojna: »kriza zaupanja, kriza verodostojnosti in kriza, ki se kaže v tabloidizaciji, v vzponu tabloidnega in trivialnega na naših straneh in zaslonih, in v naraščajočem pritisku, da bi se novinarji prilagodili vrednotam svojih korporacijskih lastnikov«.1 V tako imenovanem tržnem novinarstvu, v nasprotju s klasičnim novinarstvom – ki je na splošno opredeljeno kot dejavnost za obče dobro –, zabavno in dobičkonosno prevladujeta nad javnim diskurzom. Primarni cilj je zadovoljevanje potrošnikov in ne informiranje državljanov. »Namen ni zagotoviti javnosti, kar potrebuje /poudarki že v originalu, op. M. K./, ampak ponuditi občinstvu, kar (domnevno) hoče in bo kupilo oziroma, kar hoče (potrebuje) in bo za to tudi plačal nosilec določenega interesa.«2 Skratka, medijev, ki tekmujejo na trgu – čeprav nekatere študije ugotavljajo, da je tudi pri medijih, ki se financirajo iz državnega proračuna, opaziti čedalje več senzacionalizma3 – ne zanimajo javne zadeve, ampak vsebina, ki pritegne čim več bralcev, poslušalcev ali gledalcev, ki bodo primerno občinstvo za oglaševalce. Perečo družbeno vsebino je zamenjala ponudba senzacij, škandalov in obrekovanja. V največji meri to velja za tako imenovano popularno novinarstvo, ki smo ga pri nas v zelo mili obliki poznali že v Jugoslaviji (na primer tednik Kaj), po letu 1991 pa so pionirsko vlogo na tem področju prevzele Slovenske novice. Po mnenju dr. Marka Milosavljevića s katedre za novinarstvo Fakultete za družbene vede (FDV), se je situacija s prihodom Nove (ena izmed edicij Burde) in Bulvarja (tedenska priloga Slovenskih novic) radikalizirala in dobili smo dve popolnoma »rumeni« reviji.4

V zadnjem času smo na straneh omenjenih tabloidov lahko zasledili tri odmevnejše »afere«: domnevno nasilništvo urednika razvedrilnega programa na TV Slovenija Vanje Vardjana (Bulvar) nad ženskami, domnevne swingerske spolne prakse poslanca Aurelija Jurija (Bulvar) in domnevno lažno bujno oprsje estradnice Natalije Verboten (Nova). Ti primeri so v javnosti dvignili kar nekaj prahu in okoli njih so se razvile polemike, kako daleč lahko gredo tabloidi, kaj je še primerno za objavo, kaj je interes javnosti, kje se začne pravica do zasebnosti javnih oseb in podobno. V članku poskušam prikazati, kako so uredniki in novinarji Slovenskih novic, Bulvarja in Nove v javnosti pojasnjevali oziroma opravičevali svoje »poslanstvo«. V ta namen sem uporabil magnetograma oddaj Studio City (6. september 2004) in Trenja (10. februar 2005) ter članka iz Slovenskih novic (11. januar 2002).

Uredniški direktor Burde Boštjan Jevšek je v oddaji Studio City, v kateri je bilo govora o »aferah« Vardjan in Verboten, dejal, da pri njih delajo revijo, ki je namenjena bralcem. »Tako kot delajo avtomobilistične tovarne različne modele avtomobilov za svoje kupce, tako delamo mi revijo, ki je namenjena naši ciljni publiki. In mi smo v službi naših bralcev, nismo v službi politike, tega ali drugega estradnika.« Bralcem je torej po mnenju Jevška treba dati, kar si želijo. Želeli pa naj bi si, tudi po mnenju nekaterih teoretikov, predvsem lahkotnih tem (šport, zabava, spolni škandali) in preprostih odgovorov na težka vprašanja, medtem ko menda interes za težke in kompleksne teme upada.5 Vendar ali bralci lahko vedo, kaj hočejo? Bralci vedo, katero izmed alternativ, ki so jih že izkusili, imajo raje, ne morejo pa vedeti, ali si želijo nekaj, česar še niso izkusili. Dr. Manca Košir s katedre za novinarstvo FDV meni, da so množična občila naslovnike navadila na senzacionalizem in ti pogosto sploh nimajo druge izbire. Novica ponavadi postane tisto, »kar imajo ljudje raje med tistimi izbirami, ki jim jih ponudimo zaradi dobičkonosnosti,«6 trdi dr. Lance Bennet z oddelka za komunikacije in politično znanost na Washingtonski univerzi. To potrjujejo tudi besede odgovornega urednika Slovenskih novic Marjana Bauerja. Tudi on je bil gost v oddaji Studio City, v kateri je med drugim pojasnil, da je njihov časopis v službi radovednosti, ne v službi bralcev. Dodal je še: »Radovednost prodajamo in vsa čustva, ki se na podlagi tega generirajo.« V oddaji Trenja (10. februar 2005), v kateri je bila tema »afera Juri«, pa je to svoje stališče še podrobneje pojasnil, ko je odgovarjal poslancu Alešu Guliču na njegovo trditev, da je šlo v primeru Juri časopisu (Slovenskim novicam) za to, da naredi zgodbo in jo dobro proda: »Seveda, časopisi smo vedno za dobro zgodbo. Ne moreš ti meni sugerirat, kaj je meni glavni catch v zgodbi ... To mi sami odločamo. Mi sami odgovarjamo.« Pozneje pa je še dodal: »... ker interes javnosti ni ne Bogec v kotu, ki ga gledamo in občudujemo. Interes javnosti se oblikuje. Časopis, kot so Novice, pa podobni časopisi širijo interes javnosti.« Sklepamo lahko torej, da radovednost novinarjev tabloidov, ki se hkrati še dobro prodaja, določa, kaj je interes javnosti. O tem potemtakem ne odločajo bralci sami. Dr. Breda Luthar s katedre za novinarstvo FDV trdi, da popularni časopis »nastaja v interakciji pisca teksta z zamišljeno, predvideno publiko«.7 In še: »Institucija popularnega tiska torej deluje na podlagi fikcije o svojem občinstvu.«8

Kaj si pri Bulvarju predstavljajo, da zanima javnost, pa je v Trenjih razkril njegov urednik Bojan Požar: »Tabloid ima vedno pred očmi tri osnovne elemente za pisanje zgodb; eno je oblast, seks, ženske ali pa oblast, seks, denar recimo. Če imamo enega od teh elementov, je že za tabloid zanimiva zgodba.« Morda določen del javnosti res zanimajo nenavadne spolne prakse bogatih in vplivnih ljudi ter podobne teme, vendar ni vse, kar bi ljudje ali mediji radi izvedeli, tudi v interesu javnosti. Če govorimo o primeru poslanca Jurija, je interes javnosti vsekakor, da izve za nenamensko porabo davkoplačevalskega denarja9, vendar je sporno, kako so pri Bulvarju to storili. Ne samo da so objavili fotografijo, na kateri naj bi bil gol poslanec v družbi prav tako golega para, ampak so v članku razkrili zelo intimne podrobnosti o Juriju in njegovi družini, ki jih je ta zaupal novinarju »pod krinko«. Poleg tega so z manipulacijo (domnevno anketo) Jurija dobili na laži, češ da je zvest svoji ženi. Ob tem naslednje besede Požarja, ki jih je izrekel v Trenjih, izzvenijo vsaj čudno, če ne kar cinično: »Jurijeva erotična praksa je tukaj samo sredstvo, da se dokaže, kako on troši denar, kako laže in kako je dvoličen.«

Če odgovorni urednik Slovenskih novic pravi, da je njihov časopis v službi radovednosti, je novinar istega časopisa Bojan Budja mnenja, da pri njih pišejo tisto in na tak način, kar je všeč ljudstvu. To je zapisal v komentarju pogovora s takratno direktorico Mirovnega inštituta dr. Vlasto Jalušič.10 Mirovni inštitut je namreč konec leta 2001 izdal prvo Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti, v katerem so raziskovalci med drugim analizirali tudi Slovenske novice, omenjena članka pa sta bila neke vrste odgovor na to poročilo. Poročilo ugotavlja, da so določeni mediji, posebno popularni tisk, diskriminatorno poročali o določenih družbenih skupinah, pri tem pa so se nekritično opirali na tako imenovani »glas ljudstva«. Pri glasu ljudstva gre za »oblikovanje ali povzemanje mnenja nekaterih delov javnosti, ki se s pomočjo medijev oblikuje in celo deluje kot večinski glas ljudstva«.11 Kot že rečeno, se Budja v odgovoru na poročilo sklicuje prav na glas ljudstva: »Zgodbe so tisto, kar dela časnik drugačen od telefonskega imenika. In če so začinjene s ščepcem ali dvema senzacionalizma, nič slabega. Kajti bralci hočejo zgodbe, da se bodo obveščali in vzgajali. Berljive in sočne. Pa četudi je zavoljo tega pogled na etiko časnikarstva nekoliko drugačen.«12 Iz omenjenega članka iz neprizanesljivih vprašanj novinarke Barbare Pance13, ki jih je zastavljala direktorici Mirovnega inštituta, je med drugim mogoče razbrati opravičevanje diskriminatorne in ekstremne govorice Slovenskih novic, ki jo ugotavlja Poročilo14, v imenu zahtev, ki da jih imajo bralci časopisa. Torej v imenu svobode govora in pluralizma oziroma relativizma mnenj, ki naj bi bili značilnost demokracije. Še sreča, da bralci razumejo, kot se je v Studiu City izrazil Marjan Bauer, da so Slovenske novice takšne vrste časopis, ki ga ljudje ne jemljejo preveč resno.



Viri: Erjavec, Karmen (2000): »Medijska pismenost kot pogoj uspešne politične socializacije«. Teorija in praksa, 37, 4, str. 672–685. Luthar, Breda (1998): Poetika in politika tabloidne kulture. Znanstveno in publicistično središče. Ljubljana. Luthar, Breda (2001): »Žurnalizem: poetika skupnosti pod krinko kronologije dogodkov«. Teorija in praksa, 38, 2, str. 201–212. Poler Kovačič, Melita (2003) »Komunitaristični pristopi k novinarstvu: naslovnik kot subjekt«. Teorija in praksa, 40, 1, str. 57–73. Bezjak, Branka in Matija Stepišnik (2004): »Tiranija ‘’radovednosti’’«. Medijska preža, 20–21, str. 4–6.

Bojan Požar je v oddaji Trenja, v kateri so razpravljali o primeru Juri, med drugim dejal, da ne ve, koga bi lahko poklical v torek popoldne, ko postavlja Bulvar, in ga vprašal, ali je morda njegov članek pravno sporen. Prav zato, ker je dan pred izidom članka težko dobiti takšno informacijo, še teže pa je razmisliti o etičnem ravnanju in sprejeti etično odločitev, bi morale medijske hiše razmisliti, kako bodo reševale etične dileme, še preden te nastanejo. Najslabše, kar se jim lahko zgodi, je, da dan po tistem, ko naredijo nekaj etično spornega, na vprašanje, zakaj so to naredili, odgovorijo: »Ker se nam je v tistem trenutku to zdelo pametno.« Ameriški novinarji, vsaj tisti v resnih medijih, kjer se zavedajo nevarnosti, da napačne etične odločitve škodijo njihovi kredibilnosti in ugledu, poznajo interne etične kodekse in imajo svoje ombudsmane. Posamezni inštituti in organizacije so celo vzpostavile centre, kjer lahko medijske hiše, ki so se znašle pred etično dilemo, v 24 urah izvedo, kakšno je mnenje tega inštituta o njihovi dilemi in kako naj se je lotijo. V Sloveniji poznamo samo kodeks Društva novinarjev Slovenije in interni kodeks RTV Slovenija. Nobena od medijskih hiš ni postavila svojega ombudsmana. Že bežen prelet časopisov in revij pokaže, da o etiki skoraj nikjer posebno ne razmišljajo, kaj šele da bi imeli vzpostavljene mehanizme, ki bi omogočili racionalno etično odločitev. Podobno velja tudi za radijske in televizijske vsebine. O etiki slovenski novinarji spregovorijo šele, ko je nekaj res hudo narobe. In takrat se čudijo, kako je do tega lahko prišlo.

Kaj je morala in kaj etika? Morala je vrednotenje in usmerjanje medsebojnih odnosov kot posledica pojmovanja dobrega in slabega. Glede na nazor jo delimo, denimo, na krščansko ali meščansko, glede na področje delovanja pa, na primer, na poslovno, politično in tudi novinarsko. Etika so načela o dobrem in zlem. Etično ravna tisti, ki sledi moralnim dolžnostim in ne dela tistega, kar je moralno prepovedano. Na primer: moralno prepovedano je delati zlo! To počne tisti, ki, na primer, zakrivi smrt, poškodbo ali bolečino, ali pa nekoga prikrajša za svobodo ali zadovoljstvo. Temu se lahko izognemo, če sledimo preprostim moralnim pravilom: ne ubijaj, ne povzročaj poškodb in bolečine, ne jemlji svobode in zadovoljstva, ne varaj in ne goljufaj. In še: drži obljubo, spoštuj zakone in opravljaj svojo dolžnost. Vsak bi se moral držati moralnih pravil, razen če je kršitev upravičena. Kaj to pomeni? Če nekoga zapremo, mu jemljemo svobodo. Toda ker se vsi nepristranski racionalni ljudje v neki družbi strinjamo, da je treba nekoga, ki je zakrivil kaznivo dejanje in bil spoznan za krivega, kaznovati, torej zapreti, je ta kršitev moralnih pravil upravičena. Kršitev pa ni upravičena, ko opravljamo dolžnost ali si prizadevamo za moralni ideal. Ni enega samega pravega odgovora na etično dilemo. In nekatere odločitve so moralno in etično sporne. Najpomembneje je, da takrat, ko se znajdemo pred etično dilemo, vemo, zakaj smo se v nekem trenutku odločili, kot smo se, tudi če se naša odločitev pozneje izkaže za sporno.

Kako naj to vemo? Pomaga osnutek postopka morebitnega odločanja, tako imenovana sistemska moralna analiza. Deni Eliott, profesorica medijske etike z Univerze v Montani, je pripravila niz etičnih odločitev, ki so razvrščene od moralno prepovedanih, preko moralno dovoljenih do moralnega ideala. Njena meja med prepovedanim in dovoljenim je moralni minimum, ki se ga moramo držati. Svojo razdelitev je utemeljila na delu ameriškega filozofa Bernarda Gerta On Morality. Sistemska moralna analiza nam razjasni, kaj je v določenem primeru moralno in kaj ni; kaj je prepovedano, kaj zahtevano (to je moralni minimum), kaj zaželeno in kaj spodbujano. Slednje je moralni ideal. Sistemsko moralno analizo bi bilo koristno uporabiti, kadar obstaja verjetnost, da bo zaradi naše odločitve oziroma ravnanja nekdo oškodovan. Pri tem moramo imeti v mislih, da ni vedno nekdo odgovoren, zato ker je bil nekdo drug oškodovan. Na kaj moramo torej biti pozorni? Najprej na to, zakaj je nekaj moralni problem. Potem na to, kakšna je morebitna škoda. In nazadnje še na to, kdo o neki stvari odloča oziroma kdo je za nekaj moralno odgovoren. Kako upravičimo našo odločitev: najprej razmislimo, kaj je moralno prepovedano, kaj smo dolžni narediti, na katere načine lahko še opravimo nalogo in katero škodo lahko preprečimo, ko izbiramo med različnimi možnostmi za ravnanje. Pri odločitvi nas lahko vodi dvoje – kako bi na našem mestu ravnal naš osebni idol, če ga imamo, in kako bomo v javnosti upravičili našo odločitev.

Preden sprejmemo neko odločitev, poskušamo odgovoriti na vprašanje, kakšna škoda lahko nastane. Koga lahko z našim ravnanjem prizadenemo? Kdo je odgovoren za dejanje, ki lahko nekomu škodi (novinar, urednik, vir informacij)? Ta oseba, imenujemo jo moralni agent, mora vedeti, kaj mora narediti, česa ne sme in kaj bi bilo zaželeno, da naredi. In če krši moralna pravila: je to upravičeno? Včasih se ljudje, ki razpravljajo o neki etični dilemi, ne strinjajo, ali je konkretno ravnanje moralno sporno; lahko pa se dogovorijo, katera splošna ravnanja niso moralna. Tudi za novinarje veljajo splošni etični principi: kadar so si v nasprotju, moramo vedeti, zakaj smo sledili enemu in ne drugemu. Prvi princip je ne ubijaj. Vedeti moramo, da lahko novinarsko besedilo koga pripravi do samomora in da v državah, kjer imajo smrtno kazen, novinarska besedila lahko za nekoga pomenijo smrtno obsodbo. Drugi princip je zmanjšuj škodo: ta je lahko fizična, čustvena, lahko vključuje kršitev pravic, pomeni žalitev nekoga ali prizadene interese posameznika ali skupine. Tretji princip je ravnaj pravično (podobne stvari je treba podobno obravnavati, različna obravnava pa mora biti moralno upravičena). Četrti princip je pomagaj tistim, ki potrebujejo takojšnjo pomoč (če smo prvi na prizorišču prometne nesreče, najprej pomagamo, potem si beležimo, kaj se dogaja; ko je treba javnost posvariti pred splošno nevarnostjo, tega ne hranimo zase kot ekskluzivno informacijo). Peti princip je drži obljubo. Pisanje člankov vsebuje obljubo, da bomo obveščali javnost in da bomo imeli v mislih interes javnosti. Toda obljube dajemo tudi virom informacij in tudi teh se moramo držati. Šesti princip je spoštuj ljudi: ohraniti moramo njihovo zasebnost, dostojanstvo in avtonomijo. Ne smemo jih zlorabljati v namene, s katerimi se ne bi strinjali. Sedmi princip je ne goljufaj: ne smemo lagati, se pretvarjati, zavajati vira z napačnimi podatki o članku, ki ga želimo napisati.

Kaj naj naredi, recimo, fotoreporter, ki je priča javnemu skupinskemu posilstvu? Naj poskuša pomagati žrtvi ali naj – ker vidi, da ji ne more, saj je sam proti množici – zadevo dokumentira. In kaj naj potem stori s fotografijo? Jo objavi in tvega, da bodo gledalci prepoznali storilce in, kar bi bilo se hujše, žrtev? Naj jo preda policiji kot dokaz? Naj jo ohrani zase? Poglejmo primer prelomljene obljube: moralno pomembna značilnost obljube je, da neko moralno nevtralno dejanje spremeni v moralno pričakovanega. Obljuba je moralna jezikovna zaveza. Prelomljena obljuba zmanjšuje zaupanje. Ko se moramo odločiti, ali je upravičeno prelomiti obljubo, se lahko vprašamo: je bila obljuba prostovoljna? Če je bila, jo je moralno prepovedano prelomiti, razen če za to ni opravičljivega razloga. Izjema se lahko zgodi takrat, ko bi bila škoda zaradi držanja obljube večja od tiste, če je ne bi držali. Hkrati mora biti posledica prelomljene obljube v korist najšibkejšega izmed vpletenih. Za povrh vsega pa moramo pojasniti, zakaj smo obljubo prelomili. Marjan Zlobec je sicer pojasnil, zakaj je prelomil obljubo Ireni Grafenauer. Vendar – ali bi bila škoda večja, če bi jo držal? In kdo je bil v tem primeru najšibkejši (flavtistka, upravni odbor oziroma njegov tedanji predsednik, javnost?) Kdaj smo novinarji moralno odgovorni za svoje ravnanje? Če je škoda nastala zaradi naše malomarnosti, na primer zaradi zanemarjanja dolžnosti. Če smo zavestno škodovali. Ali če bi kot odgovorna oseba lahko predvideli posledice ravnanja (škodo) in bi lahko cilj dosegli z manj storjene škode.

V programih t. i. realne televizije nastopajo »navadni« ljudje, anonimneži, ki živijo v posebnih situacijah, in tekmujejo za denarno nagrado, vse skupaj pa nenehno snemajo kamere. Gledalci lahko dogajanje spremljajo v skrajšanih epizodah, hkrati pa lahko tudi sodelujejo in glasujejo za tistega tekmovalca, ki si po njihovem mnenju zasluži glavno denarno nagrado.

Vendar realna TV ni nov fenomen, saj je ameriška televizijska postaja PBS takšen format prvič prikazala že leta 1973, ko je vrtela serijo An American Family, kjer so člane družine Loud snemali sedem mesecev, po televiziji pa prikazali 12 ur njihovega življenja. V tem obdobju so bili gledalci priča različnim zgodbam v družini Loud, med drugim tudi homoseksualnemu razkritju enega izmed družinskih članov ter ločitvi staršev. Ta serija je bila gotovo navdih za ameriško postajo MTV, ki je leta 1992 začela predvajati oddajo Real World, v kateri je sedem mladostnikov, ki se med seboj niso poznali, tri mesece skupaj živelo v stanovanju, njihovo življenje pa so seveda nenehno spremljale kamere. Začetek realne televizije je torej pomenil Real World, ki je postal matrica za vse poznejše oddaje istega tipa. Oddaje Big Brother, American Idol, Temptation Island in ne nazadnje Pop Stars ter Sanjski moški in Sanjska ženska, ki smo ju lahko videli tudi v slovenski različici, so le blaga verzija oddaj resničnostne TV, ki so se v zadnjih petih letih intenzivno začele pojavljati po televizijskih programih. Pravzaprav so serije resničnostne televizije v zadnjih nekaj letih postale najhitreje rastoči žanrski trend na televiziji, saj so jim nedavno celo podeljevalci nagrade emmy namenili posebno kategorijo »najboljša resničnostna serija«. Stroški produkcije večine serij so relativno nizki, prav tako pa televizijskim mrežam omogočajo hitro in poceni zapolnjevanje programskih lukenj v najbolj gledanih terminih, ki nastajajo zaradi odpovedanih igranih serij. Prav to dejstvo, ki je seveda povezano z bitko za čimveč gledalcev, je ustvarjalce oddaj realne televizije pripeljalo do tekme za najbolj bizarni reality show – kdo se upa iti dlje. Debate o morali in etičnost vsebin oddaj realne televizije trenutno najbolj zaposlujejo medijske strokovnjake, sociologe in psihologe, ki so prepričani, da je vse skupaj šlo že čez vse meje okusa in dostojanstva. Pravzaprav še noben televizijski žanr ni spodbudil toliko debat, kritike in zgražanja kot prav format oddaj realne televizije.

Prva zgražanja in dileme so prinesle oddaje Extreme Makeover in The Swan, v katerih so nastopali tekmovalci, ki so se odločili za različne plastične operacije, seveda posnete s kamerami, MTV pa je naredila še korak dlje in v svojem šovu I Want a Famous Face tekmovalcem omogočila in plačala plastične operacije, ki so jih spremenile v njihove najljubše zvezdnike. A to je bil le začetek skrajnosti. Američani so lani predvajali oddajo Win the Green oziroma Gana la Verde, v kateri so se tekmovalci, večinoma Hispani v ZDA, ki so želeli pridobiti ameriško »zeleno karto«, pred kamerami poniževali na različne načine, zmagovalcu pa so ustvarjalci oddaje obljubili »zeleno karto«, čeprav se je kmalu izkazalo, da so zmagovalca »nagradili« le z možnostjo, da ta dokument pridobi, torej da se uvrsti med množico tistih, med katerimi Američani izžrebajo le nekaj ljudi, ki dejansko dobijo ta dokument.

Poniževanje sodelujočih tekmovalcev v oddaji realne televizije se je nadaljevalo tudi v britanski resničnostni oddaji Guantanamo Guidebook, v kateri so sedem tekmovalcev zaprli za 48 ur v skladišče, preurejeno v zapore podobne tistim na Guantanamu. Izpostavljeni so bili videonadzoru, spolnemu in verskemu poniževanju, prisiljeni goloti, pomanjkanju spanja, skratka vsem tehnikam mučenja, ki so jih Američani uporabljali v zaporih na Guantanamu. Oddajo so začeli predvajati potem, ko so iz zloglasnega zapora izpustili štiri Britance, tehnike mučenja pa so televizijski producenti priredili na osnovi njihovih pričevanj. »Busheva administracija poudarja, da so takšne metode bistvene za zaščito demokracije, borci za človekove pravice pa trdijo, da gre za mučenje. Gledalci naj sami presodijo, če so upravičene,« so razlagali producenti kontroverznega šova, kjer sta dva tekmovalca že kmalu na začetku snemanja od same groze bruhala, eden pa izgubil zavest. Oddaja je bila le ena od štirih oddaj v tej sezoni, ki so »raziskovale« uporabo mučilnih metod v vojni proti teroristom.

Nizozemska produkcijska hiša Endemol, ki je lastnica najbolj uspešne oddaje realne TV Big Brother, namerava v Nemčiji producirati oddajo, v kateri bodo iskali moškega z najhitrejšimi spermiji. Oddaja bo na sporedu še letos, tekmovalci pa bodo sodelovali tako, da bodo v banko sperme donirali svoje »tekmovalce«, ki jih bodo pred kamerami potem simultano spustili v epruveto s kemično substanco podobno tisti v ženskih rodilih, zmagovalec pa bo moški, čigar spermij bo prvi priplaval do cilja – jajčeca. V ZDA so tudi že napovedali nov resničnostni šov Make Me a Mum, v katerem se bodo moški tekmovalci potegovali za darovalca sperme ženski, ki si želi postati mamica. Bodoča mama bo med 1000 moškimi izbrala svojega finalista, znanstveniki pa svojega – na podlagi biološke združljivosti. Žensko bodo poskusili oploditi s spermo obeh moških, tako da bodo videli, ali bo na koncu zmagala znanost – sperma moškega, izbranega na biološki podlagi – ali ljubezen – sperma moškega, ki ga je izbrala bodoča mama. Seveda pa bodo vse postopke izvajali pred kamerami. Predstavniki britanske BBC so ponudbo za odkup licence že zavrnili, bolj naklonjeni za odkup so predstavniki nemških televizijskih postaj, zatrjujejo ameriški producenti.

Nov izum so ponudili zdaj v Nemčiji. Mednarodni uspeh oddaje Big Brother je zbudil zanimanje pri nemških producentih, saj nameravajo narediti resničnostni šov, podoben filmu Trumanov šov, z naslovom Big Brother - Das Dorf (vas Velikega brata), ki naj bi trajal kar nekaj let. V bližini Kölna že postavljajo konstrukcijo vasi, ki se bo razprostirala na 4000 kvadratnih metrih, poleg hiš pa nameravajo zgraditi tudi cerkev, knjižnico, banko in šole. Upajo, da bodo lahko izbrali 26 tekmovalcev, ki bi v tej vasi preživeli nekaj let svojega življenja. Povprečen resničnostni šov je doslej trajal do sto dni, ta bi trajal več let, uporabili pa bodo kar 2000 kamer. Vsi protesti in zgražanje v javnosti zaradi vsebine oddaj realne televizije so bili do sedaj le dobra reklama, saj je znan le en primer, ko so oddajo ukinili še pred koncem nameravanega predvajanja. To je bila nizozemska oddaja The Tokkies, v kateri je nastopala istoimenska družina, ki so ji ponudili oddajo, potem ko so se člani družine pred kamerami pretepli z bejzbolskimi kiji in zažgali stanovanje. Po incidentu so jih naselili v hiši blizu Amsterdama in jih začeli snemati, vendar so zaradi slabega odziva oglaševalcev oddajo ukinili.

Verjetno je kar nekaj razlogov, da so oddaje realne televizije kljub vsemu tako priljubljene. Eden je koncept instantne slave tekmovalcev, saj v oddajah nastopajo običajni posamezniki v sicer posebnih situacijah, gledalci pa jih ves čas spremljajo po televiziji. Drugi razlog je gotovo denar, saj oddaje tekmovalcem obljubljajo nagrade, le-ti pa običajno niso nikakršni strokovnjaki, ki bi takšno vsoto lahko zaslužili s svojim znanjem in delom. Tretji razlog za uspeh pa je, ne nazadnje, zagotovo t. i. sindrom guilty pleasure, ki ga imajo gledalci oddaj – uživati v nesreči drugih. Gledalci imajo občutek, da tega ne bi smeli gledati. Tekmovalci v oddajah realne televizije so pripravljeni na poniževanje in druge morbidnosti pred kamerami. Lahko bi rekli, da gre v tem primeru tudi za laboratorijski eksperiment, v katerem je človek kot podgana izpostavljen različnim omejevanjem, družbenim interakcijam in pravilom, medtem ko ga snemajo in umetno spodbujajo z raznimi nagradami in kaznimi. Preizkušajo njihovo možnost preživetja v posebnih okoliščinah. In mnogi so za svojih 15 minut slave očitno pripravljeni na vse.