N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
uvodnik
reguliranje medijskega pluralizma
spreminjanje zakona o medijih
kadrovske spremembe v medijih
medijska kronika
it
multikulturalizem in mediji
družba in mediji
v medijih
položaj novinarjev
le monde diplomatique
mediji in manjšine, velika britanija in slovenija
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Ker država najverjetneje še ne bo kmalu posegala na trg digitalne televizije, bo projekt digitalizacije prevzel trg. V praksi to pomeni, da bodo Slovenijo prej ali slej doleteli globalni telekomunikacijski trendi: resen spopad različnih ponudnikov digitalnih vsebin.
Vlada Republike Slovenije je 15. februarja 2006 sprejela strategijo prehoda z analogne na digitalno radiodifuzijo. Ta je bila javno predstavljena 14. decembra 2005 na razpravi, ki so se je udeležili predstavniki televizijskih in radijskih hiš, kabelskih in mobilnih operaterjev ter ponudniki večpredstavnih vsebin. Strategija bi morala odgovoriti na vprašanje, kaj se bo zgodilo po letu 2012 , ko bo po državah EU ukinjena analogna radiodifuzija. Z odločnim uvajanjem digitalne radiodifuzije hoče evropska komisija potrošnikom omogočiti boljši sprejem, izboljšano sliko, kakovostnejši zvok, boljši prenosni in mobilni sprejem, več televizijskih in radijskih programov ter več informacijskih storitev. Podobno blagodejni bodo menda vplivi na gospodarstvo, saj bo nova tehnologija oddajanja omogočala večjo pluralnost medijev in raznovrstnost programskih vsebin, kar bi odprlo prostor številnim novim telekomunikacijskim akterjem. Nova digitalna prizemna tehnologija (DVB-T) bo po mnenju komisije omogočala boljšo ekonomiko frekvenc (več programov na eni frekvenci), znižanje stroškov oddajanja zaradi manjše oddajniške moči in možnost sprejemanja signalov na različnih napravah, denimo mobilnih telefonih (DVB-H). Del sproščenega analognega spektra bi komisarji namenili razširjanju vseevropskih vsebin, zanj pa se zanimajo tudi operaterji mobilne telefonije. Na prvi pogled se zdi, da se je s sprejetjem strategije slovenska vlada začela resneje ukvarjati s področjem digitalnih vsebin, vendar je z objavo strategije tudi pokazala, da se vseh razsežnosti problematike ne zaveda najbolje. Strategija je bila sprejeta prepozno, avtorji so jo zastavili preveč tehnicistično (ukvarja se predvsem s tehničnimi in delno gospodarskimi platmi radiodifuzije digitalnih signalov, ne pa tudi s programi, novimi storitvami in dostopnostjo medijskih vsebin ), v njej pa manjkajo konkretni predlogi, pobude ter ocene stroškov in družbenih posledic digitalnega prehoda. Pri uvajanju digitalne radiodifuzije (in drugih oblik digitalne televizije) namreč ne gre le za distribucijo starih vsebin na novih tehnoloških temeljih, ampak je treba med drugim razmišljati tudi o novih oblikah produkcije vsebin in drugačni ekonomiki (oglaševanje) medijskih družb ter zagotoviti enake možnosti dostopa, saj lahko v odsotnosti regulacije nastanejo infrastrukturni monopoli, ki bodo resno omejili potrošnikovo izbiro. Tega razmisleka doslej ni bilo.

Zamude pri pripravi strategije
Slovenska vlada problematiki digitalne televizije doslej ni namenjala pretirane pozornosti. Ko bi morala Slovenija do 28. februarja 2005 pripraviti prve zahtevke za pridobitev digitalnih radiodifuznih kanalov, se je izkazalo, kako hud je njen zaostanek, saj ni imela pripravljene niti okvirne strategije prehoda, v kateri bi povedala, kako bo ravnala s preostankom frekvenčnega spektra in kako bo prehod na digitalno radiodifuzijo vplival na radijske in televizijske gledalce. Zahtevke bi morala pripraviti agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek), nekdanje ministrstvo za informacijsko družbo (Mid) pa je bilo zadolženo za pripravo strategije. Ker je Mid ni pripravil, je bila Slovenija ena zadnjih evropskih držav brez strategije digitalnega prehoda.

Pavel Gantar, nekdanji minister za informacijsko družbo, nam je tedaj povedal, da je imelo ministrstvo druge prednostne naloge, predvsem pripravo širokopasovne strategije. Njegov naslednik Matjaž Janša, ki je vršil dolžnosti generalnega direktorja direktorata za elektronske komunikacije in pošto na gospodarskem ministrstvu, pa je priznal, da je bilo pod prejšnjim ministrstvom na tem področju narejeno zelo malo. »Za zamudo je odgovoren bivši minister Gantar, ki bi moral sodelujoče pri pripravi strategije pravilno usmeriti,« je bil oster Janša in zagotovil, da bodo strategijo končali do sredine leta 2005. Pozneje je objavo strategije »zaradi kadrovskih težav« preložil še za pol leta.

Na posledice zamude so opozarjali le na javnem zavodu RTV Slovenija, saj se zaradi neobstoječe zakonodaje niso lotili novih projektov, ker niso mogli pridobiti dovoljenj niti za poskusno oddajanje. Hkrati je pomenila zamuda pri oblikovanju strategije tudi precejšnjo posredno škodo, saj so sosednje države že začele z uvedbo digitalne radiodifuzije – Italija celo na neusklajenih frekvencah. »Ker na območju zahodne Slovenije kratko malo ne bo več na voljo frekvenčnega prostora, se nam zaradi vpliva motenj iz Italije obeta huda radijska džungla ,« je pojasnil Miran Dolenec, vodja oddelka oddajniki in zveze na RTVS. Poleg tega bi morala država povedati, kako bo v prihodnje vodila radiodifuzno politiko (digitalni radio in digitalno televizijo) in katerim podatkovnim vsebinam bo namenila sproščeni radijski spekter. Ker pomeni digitalni prehod tudi postopno ukinitev analognega oddajanja v Sloveniji, bosta radijski in televizijski program dosegljiva le prek sprejemnikov, ki bodo znali sprejemati digitalni signal (set-top box). Zato bi bilo treba pred analognim izklopom zagotoviti 90-odstotno pokrivanje ozemlja z digitalnim signalom in poskrbeti, da ne bo nihče nenadoma ostal brez možnosti spremljanja informacij na radiu in televiziji.

Podlago za prehod na digitalno radiodifuzijo naj bi poleg strategije prinesel tudi novi zakon o RTVS, ki je bil sprejet 15. julija 2005. Ta v 7. členu določa, da mora RTVS pri načinu razširjanja svojih programov skladno s svojimi tehnološkimi razvojnimi zmožnostmi uvajati nove tehnologije (internet, digitalna radiodifuzija, satelit) in omogočiti dostop do programskih vsebin čim širšemu krogu državljanov doma in v tujini. V 13. členu novega zakona pa piše, da RTVS kot javna služba izvaja tudi digitalno oddajanje programov. Vendar pa se tudi zakon o RTVS ne ukvarja s posebnostmi digitalnega oddajanja, ampak digitalizacijo le omenja.

Dolenec je potrdil, da je digitalno oddajanje v novem zakonu omenjeno le z besedico, vendar bi to moralo zadostovati Apeku za izdajo ustreznih dovoljenj za digitalno oddajanje RTVS. Bolj zadržan je bil Slavko Splichal, profesor komunikologije na fakulteti za družbene vede, ki verjame, da novi zakon prehoda na digitalno oddajanje ne ureja natančno. »Zdi se, da pisci zakona niso kaj dosti razmišljali o digitalizaciji, saj jo besedilo le omenja in je ne postavlja med razvojne prioritete. Dober zgled je lahko britanska javna radiotelevizija BBC, na kateri so sami pripravili belo knjigo o javni RTV, imam pa občutek, da pri pripravi slovenskega zakona o RTV niso sodelovali tisti, ki se na nacionalki ukvarjajo z digitalnim oddajanjem,« je pojasnil za Delo in dodal, da v Evropi potekajo burne razprave, kaj sploh je javna RTV – naj se javna RTV razvija kot splošen servis z majhnim številom programov, ki so namenjeni celotni populaciji, ali naj izkoristi možnosti digitalizacije in ponudi več specializiranih programov za ožje ciljne skupine.

Prav tako se novi zakon o RTVS ni dotaknil financiranja digitalnega prehoda, čeprav finančno breme ob napovedano zmanjšani televizijski naročnini in uvajanjem parlamentarnega kanala ni zanemarljivo. »Digitalni prehod pomeni tudi velik investicijski zalogaj, ki ga javni zavod sam ne bo zmogel. Povsod po svetu, kjer njena uvedba že poteka, je država v takšni ali drugačni obliki pomagala sofinancirati njeno izgradnjo,« je povedala Tatjana Ljubič, pristojna za odnose z javnostjo v RTVS. Po grobi oceni to pomeni okrog 800 milijonov tolarjev za uvedbo digitalnega radia DAB z nacionalnim pokrivanjem in okrog dve milijardi tolarjev za prenosno omrežje enega multipleksa digitalne televizije DVB-T z nacionalnim pokrivanjem. V to oceno še niso zajeti stroški dela – inženirskega ali vsebinskega.

Trg digitalne televizije v Sloveniji
Pojem digitalne televizije pa ni omenjen le na digitalno radiodifuzijo. Z razmahom digitalne televizije se za evropska gospodinjstva ne bo spremenila le ponudba, ampak tudi način ponudbe. Digitalen televizijski signal bodo na domove poleg klasičnih radiodifuznih akterjev (javne in komercialne televizijske postaje) »dostavljala« tudi telekomunikacijska podjetja skupaj s širokopasovnim internetom in telefonijo. Potrošniki bodo lahko izbirali med različnimi ponudniki (telekomi, kabelskimi operaterji) in tehnologijami – kablom, brezžičnim prenosom podatkov (npr. wimax) in različnimi digitalnimi priključki (xDSL, optično infrastrukturo).

Po definiciji Apeka lahko pojem »digitalna televizija« uporabljamo zelo splošno. Za digitalno televizijo šteje vsak linearen digitalen prenos slike in zvoka do končnega uporabnika, zato sodi k digitalni televiziji tudi storitev prenosa digitalne televizije preko protokola IP (»internetne televizije«), ki jo že nekaj let zagotavlja največji slovenski internetni ponudnik Siol. Ker za tovrstno »oddajanje« ni treba pridobiti posebnih frekvenc, je področje bistveno manj regulirano. Slovenska zakonodaja tako opredeljuje digitalno televizijo le v zakonu o elektronskih komunikacijah (v 113. členu, ki govori o široko-zaslonskih televizijskih storitvah in programih ter v 144. členu, ki govori o sistemih s pogojnim dostopom), nekatere določbe, ki se nanašajo na digitalno televizijo, pa so predvidene tudi v noveli zakona o medijih. Ker slovenska zakonodaja ne predvideva posebnih dovoljenj (ali licenc) za opravljanje dejavnosti prenosa televizijskih signalov v digitalni obliki po kablu ali preko protokola IP (interneta), za tovrstno dejavnost zadostuje obvestilo agenciji o opravljanju javnih komunikacijskih storitev. Posledica manjše regulacije je tudi odsotnost zanesljivih podatkov o deležu digitalne televizije v Sloveniji (kabel, satelit, internet), saj jih Apek ne zbira. Kljub temu je za lažjo predstavo prihodnjega razvoja digitalne televizije treba vsaj na grobo oceniti, kakšno je danes stanje na trgu.

Digitalno televizijo v Sloveniji ponujajo kabelski in telekomunikacijski operaterji. Najdaljšo »tradicijo« imajo kabelski operaterji, ki imajo po podatkih slovenskega združenja kabelskih operaterjev približno 300.000 uporabnikov (polovica gospodinjstev). Kljub razmeroma visokemu številu kabelskih priključkov, naročnino za ogled digitaliziranih programov plačuje le približno 5000 ali 1,6 odstotka uporabnikov. Tudi pri največjem slovenskem ponudniku kabelske televizije Telemachu (108.000 naročnikov) imajo le okoli 1500 ali 1,4 odstotka naročnikov digitaliziranih programov. Našo oceno zajemajo tako naročniki plačljivega televizijskega kanala HBO (v Sloveniji ni uspešen, saj imata Telemach in Ljubljanski kabel le približno 2000 naročnikov HBO) kot tisti, ki si standardno kabelsko ponudbo ogledujejo v »digitalni« kakovosti (DVB-C). Med digitalno televizijo lahko štejemo tudi brezžično kabelsko televizijo, ki jo je ponudil Ljubljanski kabel pod blagovno znamko Lastovka in je omejena na del Gorenjske in Ljubljanske kotline, saj je za sprejem potrebna optična vidljivost antenskega stolpa pa Krvavcu. Tehnično gledano je trenutno največji slovenski ponudnik digitalne televizije internetni ponudnik Siol, saj njihovo Siol TV uporablja približno 5500 uporabnikov internetnega priključka ADSL. Čeprav se je Siol zaradi visokih tehničnih zahtev (predvsem po prepustnosti internetne povezave) televizijske ponudbe načrtno loteval zelo previdno, zdaj ne skrivajo želje, da bi postali resen tekmec kabelskim operaterjem. V prvih mesecih letošnjega leta so komercialno ponudili nadgrajeni širokopasovni priključek ADSL 2+ in povedali, da lahko Telekomova infrastruktura danes prenese še približno 35.000 novih naročnikov. Digitalno »internetno« televizijo je nedavno ponudil tudi mariborski alternativni telekomunikacijski operater T-2, ki do konca leta 2006 napoveduje tudi video na zahtevo in nekatere nove storitve, ki jih bo omogočala hitra širokopasovna optična povezava. Digitalno televizijo utegnejo že kmalu ponuditi mobilni operaterji (na mobilnikih si je sicer že mogoče ogledati krajše videovsebine), saj je bila mobilna televizija ena ključnih tem letošnje največje mednarodne konference mobilne telefonije 3GSM, na Mobitelu in Simobilu pa si neuradno že ogledujejo tehnologije za prenos mobilne televizije, predvsem DVB-H.

Digitalna regulacija
Ker država najverjetneje še ne bo kmalu posegala na trg digitalne televizije, bo projekt digitalizacije prevzel trg. V praksi to pomeni, da bodo Slovenijo prej ali slej doleteli globalni telekomunikacijski trendi: resen spopad različnih ponudnikov digitalnih vsebin, med katerimi ima vsak akter svoje strateške prednosti in slabosti. Digitalna radiodifuzija ima med vsemi tehnologijami potencialno najboljši dostop do končnih uporabnikov (pokritost ozemlja) in dobro kakovost slike, zato pomenijo uspešni digitalni projekti veliko grožnjo ponudnikom satelitske plačljive televizije in kabelskim operaterjem. To med drugim kažeta primera britanskega Freeviewa in berlinski prehod na digitalno oddajanje, zaradi katerega so tamkajšnji kabelski operaterji skoraj bankrotirali, saj so se gledalci hitro odločili za novo tehnologijo. Najresnejši akterji na trgu digitalne televizije bodo verjetno postali kapitalsko močni nacionalni telekomi, ki imajo v primerjavi s kabelskimi operaterji boljšo pokritost prebivalstva, saj lahko v domove vstopajo skozi telefonske priključke, ki jih ima velika večina evropskih gospodinjstev. Hkrati so si telekomi v zadnjih dveh letih priključevali svoja nekdanja hčerinska podjetja (operaterje mobilne telefonije in ponudnike interneta), ki so se v začetku tisočletja osamosvajala. Tako želijo zaokrožiti ponudbo in omogočiti televizijske vsebine na domačem televizorju, osebnem računalniku in mobilnem telefonu. Glavni težavi telekomov – slabši dostop do vsebin in prepočasne internetne povezave, zaradi katerih prenos televizijskega signala včasih ni dovolj zanesljiv – kmalu ne bosta več bistveni, saj so vlaganja evropskih telekomov v telekomunikacijsko infrastrukturo nove generacije velikanska, lastniki vsebin pa se zavedajo, da bodo morali čimprej razviti nove prodajne modele, v katerih bodo imele internetne tehnologije pomembno vlogo.

Čeprav je slovenski trg digitalne televizije še slabo razvit, lahko stanje hitro spremenijo domiselni digitalni paketi kabelskih operaterjev in odločnejši televizijski nastop internetnih ponudnikov. Pravi razmah pa lahko pričakujemo šele, ko se bo spremenil odnos do produkcije vsebin in ponudniki gledalcev ne bodo vabili le z obljubami o »izboljšanem zvoku in sliki«, ampak bodo omogočili prilagajanje vsebine po zahtevah ali potrebah potrošnikov, interaktivnost televizijskih programov, vpliv na čas in način spremljanja programov ter možnost preprostega shranjevanja vsebin. Ker pa se država ukvarja predvsem s tehnološkimi vidiki digitalizacije in razmišlja o gospodarskih prednostih učinkovitejše izrabe radiofrekvenčnega spektra, si ne zmore zastaviti zelo pomembnega vprašanja: na kakšen način lahko več kanalov potrošniku res zagotavlja boljši dostop do vsebin in učinkovitejše delovanje v javnem interesu? Novi telekomunikacijski akterji, ki veliko vlagajo v izgradnjo lastne infrastrukture, bodo težko privolili v »naknadno« vsebinsko regulacijo, če se bo izkazalo, da njihova programska ponudba in sistemi pogojnega dostopa izključujejo določene vsebine ali dele populacije. Zato bi morala že danes izdelati mehanizme, ki bi zagotovili, da bo tudi na zasebnih infrastrukturah ostalo določeno število programskih vsebin (vsebin javnega interesa) dostopno vsem gledalcem – pod enakimi pogoji in za enako ceno. V nasprotnem primeru lahko digitalna tehnologija namesto obljubljene večje medijske pluralnosti prinese le nove, še trdnejše medijske monopole.

1. Po arabskem in afriškem predlogu bi morala EU izvesti digitalni prehod šele leta 2028 (do najpozneje 2038), na izvedljivost načrta opozarjajo tudi v telekomunikacijski industriji, čeprav jim je digitalni prehod v interesu.
2. Pri pripravi strategije je poleg projektnih skupin za tehnični in ekonomski del sodelovala tudi skupina za programski del, ki jo je vodilo kulturno ministrstvo.Kljub temu sta pripravljavec strategije Smiljan Mekičar in Matjaž Janša (oba iz gospodarskega ministrstva) nekajkrat poudarila, da programska vprašanja ne sodijo v strategijo digitalnega prehoda. Kulturno ministrstvo na javni debati ni imelo predstavnika, na vprašanja o strategiji pa tudi pozneje niso odgovarjali.
3. Čeprav so se na RTVS pogosto izgovarjali na ta dovoljenja, je vprašanje, kaj bi sploh oddajali, saj doslej niso pripravili programov, ki bi v digitalnem svetu prinesli »programsko dodano vrednost«: videa na zahtevo, programskih vodnikov, interaktivne televizije …
4. Italija je prijavila 26 kanalov UHF in 6 kanalov na VHF ter načeloma upoštevale kanale, ki so bili dogovorjeni v okviru Jadranskega sporazuma, čeprav ga sama ni nikoli podpisala. Strategija prehoda sicer predvideva delitev države na tri osnovne in dve posebni enoti, Slovenija naj bi imela v začetni fazi tri multiplekse – enega namenjenega RTVS, druga dva si bodo delile ostale televizije. Frekvenčna območja bodo dokončni razdelili maja in junija 2006 v Ženevi na radijski konferenci RRC-06.
5. Ta izračun je potrdila tudi groba ocena stroškov za postavitev oddajne infrastrukture za eno omrežje za en multipleks DVB-T, objavljena v strategiji. Slovenija bo menda za spodbudo digitalnega prehoda z nekaterimi posegi sodelovala (subvencionirala) pri opremljanju (socialno šibkega) dela državljanov z osnovnimi napravami za sprejemanje digitalne radiodifuzije – predvsem tiste, ki so odvisni samo od prizemnega načina sprejema televizijskega signala (manj poseljena območja in podeželje). Po predvidevanjih je takih približno 20.000 gospodinjstev.
6. Pri Ljubljanskem kablu so napovedali približno 3000 naročnikov do konca leta 2005.
7. V digitalnem svetu bodo lahko že elektronski programski vodniki postali nekakšni »vsebinski uredniki«, saj bodo pomenili prvo odskočno desko za dostop do programov.

izpis

Kaja Jakopič

Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Je politika nenaklonjena aktivnejši participaciji državljanov ali pa e-demokracije še ni prepoznala kot sestavnega elementa vladanja?
V Sloveniji se je prav v zadnjem času začelo malo bolj pogosto omenjati pojma e-demokracija in e-participacija, čeprav bi bilo glede na visoko število uporabnikov interneta bolj logično, da bi o tem pri nas razpravljali že kaj bolj zgodaj.

Potem ko so na začetku letošnjega leta tako na državnem portalu e-uprave kot tudi na internetni strani državnega zbora državljanom predstavili novo možnost sodelovanja preko medmrežja, smo dobili tudi poseben portal e-participacija www.e-participacija.si, ki je namenjen prav krepitvi e-sodelovanja in e-soodločanja državljanov in strokovne javnosti v demokratičnih procesih v naši državi. Kljub vsem tem primerom pa lahko brez zadržkov že takoj na tem mestu poudarimo, da je elektronska demokracija v Sloveniji še vedno na stopnji posrednega sodelovanja državljanov v procesih odločanja oz. soodločanja, saj smo še vedno v fazi, ko nas politične elite prepričujejo, da je e-demokracija pridobivanje pomembnih informacij javnega značaja, elektronsko formiranje ljudi o aktualnih problemih in pridobivanje različnih obrazcev s pomočjo interneta, medtem ko neposrednega participiranja državljanov s pomočjo novih tehnologij skoraj še ni.

Kako bi e-demokracija morala izgledati v praksi?
Nove informacijske in komunikacijske tehnologije (internet, mobilna komunikacija in druge tehnologije) bi državljanom morale omogočiti večjo, aktivnejšo participacijo pri strategijah političnih in vladnih procesov na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Torej e-demokracija ni samo možnost komuniciranja državljanov preko elektronski pošti s svojimi političnimi predstavniki in niti ni samo sodelovanje na e-forumih, kjer državljani med seboj razpravljajo ali podajajo svoja mnenja.

V e-demokraciji državljani participirajo aktivno, saj se njihova mnenja tudi upoštevajo. Pravzaprav v tem kontekstu lahko govorimo o dveh pojmih, o e-demokraciji i o e-participaciji. E-demokracija pomeni predvsem možnost elektronskega glasovanja, na primer volitev, e-participacija pa storitev, ki poskuša ljudem olajšati njihovo vključevanje v delovanje družbe. To dosega na dva načina, s komunikacijo med njimi samimi in z ustvarjanjem dialoga z vlado, na lokalni ali nacionalni ravni.

Prvi primeri e-demokracije v Sloveniji niso nastali na vladni ravni, ampak v kontekstu lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij in so bili, kot poudarja Simon Delakorda s Centra za e-demokracijo, večinoma omejeni na hkratno uporabo enega ali največ dveh orodij e-demokracije. Iz leta 2002 je znan primer e-demokracije v mestni občini Velenje, v precej grobih nastavkih pa tudi primer občine Nova Gorica. Delakorda omenja še primer poskusa e-demokracije pri sprejemanju nacionalnega energetskega programa, primer e-participacije nevladnih organizacij pri pripravi Nacionalnega programa varstva okolja in projekt Dodogovor, v katerem gre za spletno podporo dialoga med nevladnimi organizacijami in Vlado RS.

Kakšne so trenutne možnosti e-participacije za slovenske državljane?
V Sloveniji je beseda e-demokracija v tem trenutku največkrat poudarjena na državnem portalu e-uprave (http://e-uprava.gov.si), na katerem piše, da je sodelovanje civilne družbe v procesu odločanja bistvo demokratičnega vladanja, bistvo e-demokracije pa uporaba novih tehnologij, ki spodbuja politično in demokratično življenje prebivalstva.

Prvi primer je pravkar omenjen primer portala e-uprave. V začetku letošnjega leta so namreč na tej strani odprli nov e-naslov, na katerem, kot poudarjajo, zainteresirana javnost lahko sodeluje pri odločanju. Vabijo nas, da komentiramo, pišemo pripombe, mnenja in predloge, ki bi lahko prispevali k bolj učinkovitemu delovanju javne uprave in odpravi administrativnih ovir. Nas bodo upoštevali? Tega, žal, ne moremo vedeti, tako kot tudi tega ne, koliko državljanov in državljank RS te ponujene »storitve« zares uporablja. Na portalu e-uprave v okviru e-demokracije ponujajo še tri »storitve«: dostop do informacij javnega značaja, kontakt z izvoljenimi predstavniki in vpogled v sodelovanje v razpravah o prihodnosti Slovenije.

Drugi primer poskusa e-participacije pri nas je prav tako nedavno ponujena možnost na spletnih straneh državnega zbora (www.dz-rs.si); gre za e-forum »Javna prestavitev mnenj« v okviru podstrani Dialog, kamor državljani lahko spet pošiljajo svoje predloge, mnenja in drugo, vendar znova ni jasno, če bodo dobili tudi odgovore in če bodo pripombe vplivale na morebitne spremembe. Na straneh državnega zbora si lahko pogledamo tudi predloge zakonov, seje vlad, dnevne rede in javnomnenjske raziskave.

Oba primera torej ne ponujata dosti več kot zgolj dostop do informacij javnega značaja. Simon Delakorda se strinja, da je takšno sodelovanje državljanov zasnovano precej restriktivno in netransparentno. Ključen problem je v njegovi neinteraktivnosti, ker sodelovanje v procesu odločanja ni podprto z javnimi e-posvetovanji in tematskimi forumi, kot je običajno v nekaterih drugih državah, v Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji … Delakorda tudi misli, da v Sloveniji še nimamo pravno-normativnega okvira, kot ga imajo v Veliki Britaniji, ki bi zavezal Vlado RS, da v največjem mogočem obsegu upošteva elektronsko posredovana mnenja in predloge državljanov. Problem sodelovanja na straneh e-uprave je tudi ta, da ima zainteresirana javnost praviloma zelo malo časa (10 do 14 dni pri primeru uvedb), da pošlje že izdelane pripombe in dopolnila na predloge dokumentov v obravnavi. Vlada pa še vedno ni začela z objavljanjem prispelih pripomb in komentarjev na posamezen dokument v obravnavi, niti ni javno objavila argumentov, zakaj nekega predloga državljana ali nevladne organizacije ni sprejela v končno besedilo dokumenta. Sodelovanje državljanov torej ni samo netransparentno, ampak za slovensko politično elito tudi povsem neobvezujoče.

Te ugotovitve potrjuje tudi poročilo Združenih narodov o stanju e-uprave v 919 državah za leto 2005, v katerem se je Slovenija uvrstila na skromno 46. mesto. Indeks e-participacije je meril obseg in pripravljenost držav za spodbujanje sodelovanja državljanov v deliberativnem in participativnem odločanju o javnih politikah. Kot poudarja Delakorda, pa je skrb zbujajoč tudi podatek, da je Slovenija v poročilu poslabšala rezultat iz prejšnjih dveh let. Leta 2004 je namreč zasedala 41.–49. mesto, leta 2003 pa je bila 36.

»Partnerska mreža za razvoj e-demokracije v Sloveniji«
Čisto nov primer je stran e-participacija, ki skuša nizko raven e-participacije pri nas zvišati. Portal je projekt sodelavcev Centra za e-demokracijo na Inštitutu za ekologijo v Ljubljani. V centru pripravljajo tudi pobudo »Partnerska mreža za razvoj e-demokracije v Sloveniji«, ki bi povezala posameznike, institucije, organizacije in medije pri javni promociji, obveščanju, izobraževanju in aplikativnemu uveljavljanju e-demokracije. Portal pravzaprav predstavlja skupno točko do e-sodelovanja in e-soodločanja o zadevah javnega pomena, ponuja pa različna komunikacijska orodja, kot so e-anketa, e-peticije, tematski e-forumi in e-posvetovanja. Namen teh orodij, kot poudarjajo, je, da v procesu demokratičnega oblikovanja političnih odločitev omogočijo transparentno in vključujoče soodločanje, toda, kot sami ugotavljajo, je vključevanje e-sodelovanja v končne odločitve še vedno odvisno od politikov.

Pa si politiki želijo večje e-participacije državljanov? Za zdaj kaže, da e-demokracija oz e-participacija v Sloveniji igra zgolj posredno vlogo pri sodelovanju državljanov v procesih odločanja. Je politika nenaklonjena aktivnejši participaciji državljanov ali pa e-demokracije še ni prepoznala kot sestavnega elementa vladanja?

Kljub majhnim možnostim e-participacije v Sloveniji, državljanom ostaja politični spletni dnevnik (t. i. blog), ki je ravno tako učinkovito orodje e-demokracije. Blogi, ki se vedno bolj razvijajo tudi na slovenskem spletu, prispevajo h krepitvi politične participacije in širjenju prostora politične svobode, saj avtorji skozi njihovo vsebino sporočajo, nagovarjajo in tudi izobražujejo.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih