Styria Medien AG ni medijska družba, ki bi jo redno omenjala poročila v popisih medijskih krajin. Nima globalnega vpliva kot Murdochov News Corporation niti razvpitega regionalnega modela, ki ga pooseblja nemški Westdeutsche Algemeine Zeitung s svojim pustošenjem časopisnih trgov v jugovzhodni Evropi. Styria je zgolj tretja največja medijska družba v Avstriji, ki si lahko s kapitalskim presežkom dovoli regionalno širitev, o njenem načinu delovanja pa lahko največ povedo njeni časopisi, ki jih v Avstriji izdaja že več desetletij. Styria je zato zanimiva predvsem regionalno: ker kupuje slovenske časopise, ne skriva svojega cerkvenega porekla, in ne zanika, da jo zanimajo predvsem trgi z močno katoliško tradicijo.

Začetki sedanjega koncerna Styria Medien AG segajo v leto 1869, ko je graško-stechauska škofija ustanovila Katoliško tiskarsko društvo (Katholische Preßverein). Njeni ustanovitelji so bili prepričani, da je dežela v takšnem družbenem in političnem stanju, da katoliki potrebujejo nekaj, kar jih bo utrdilo in povezalo, saj naj bi naraščajoče sovraštvo do katoliške cerkve zahtevalo odločne ukrepe. Tiskarsko društvo je tako postalo združenje katolikov, ki so svoje poslanstvo nazadnje povzeli na generalni skupščini leta 1983 – podpirati publicistično delovanje v krščanskem duhu in javnem interesu. Za to delovanje naj bi bil značilen odprt pogled na svet, ki se kaže tudi v delovanju njihovih medijev: skrbi za človeško dostojanstvo; dostojanstvo njihovih bralcev, gledalcev in spletnih obiskovalcev ter dostojanstvo ljudi, o katerih poročajo. Po prvi svetovni vojni se je Styrii pridružila graška knjigarna Buchhandlung Moser, zasnovane so bile prve podružnice v na Dunaju, v Salzburgu in na Bavarskem. Leta 1938 je nacistična oblast zaplenila zavode Tiskarskega društva in odpustila ter aretirala nekatere sodelavce. Ker ni želel sodelovati z nacizmom, so tedanjega generalnega direktorja Karla Mario Stepana poslali v koncentracijsko taborišče. Leta 1997 se je koncern preoblikoval v delniško družbo Styria Medien AG, ki se ukvarja z izdajanjem tiskanih in avdiovizualnih medijev, knjižnim in spletnim založništvom ter distribucijo teh vsebin. Zasebni sklad Katoliške medijske družbe (Katholischen Medien Verein Privatstiftung), nekdanje Katoliške tiskarne, je ohranil 98,33-odstotni lastniški delež družbe. Za sklad skrbijo predsednik Johann Trummer in še trije člani odbora: Heribert Gasser, Leopold Städtler in Harald Mandl. Na čelu današnje Styrie je Horst Pirker1, rojen na avstrijskem Koroškem leta 1959. Predsednik uprave družbe je od leta 1999, njegov najljubši učenjak pa je psiholog Viktor E. Frankl. Pod njegovim vodstvom je postala Styria tretja največja avstrijska medijska družba. Njihova najpomembnejša dnevna časopisa Kleine Zeitung (naklada čez 250.000 izvodov, dodati je treba tudi Kleine Zeitung Graz s 166.000 izvodi) in Die Presse (78.000 izvodov) dnevno dosežeta 1,169.000 bralcev; močni so tudi na področju regionalnega tiska, saj Steiermark Woche doseže 613.000, Kärntner Woche pa 338.000 bralcev. Spletno mesto Kleine Zeitunga mesečno zabeleži 1,671.584 obiskov, radijske postaje Antenne Steiermark, Antenne Kärnten in Radio Harmonie dosežejo 253.000 poslušalcev. Styria je leta 2004 vstopila v drugo največjo avstrijsko založbo ET Multimedia AG, ki je ob švedski medijski skupini Dagens Industri 50-odstotna lastnica sestrskega poslovnega dnevnika Financ, časopisa WirtschaftsBlatt. Matični tržišči Styrie sta zvezni deželi Koroška in Štajerska, kjer je tudi vodilni medijski ponudnik časopisov, prevlado pa hočejo doseči tudi na področju spletnih medijev in zasebne radiodifuzije. Z naložbami v Presse, Tele, SAT 1 Österreich in Furche želijo okrepiti svojo prisotnost na Dunaju, z nakupom hrvaškega Večernjega lista in ustanovitvijo slovenskega brezplačnika Žurnal pa so se podali tudi na rastoča tržišča jugovzhodne Evrope. Širitev v Slovenijo in na Hrvaško »nima le gospodarske podlage, ampak so namenjeni tudi vzpostavljanju stikov med državami«, je še mogoče prebrati na njihovi spletni strani. V prihodnosti Styrio zanimajo tudi časnikarske hiše na Madžarskem.

Styria se je že leta 2000 dejavno zanimala za nakup mariborskega Večera.2 Takrat je se s prevzemnimi ponudbami tekmovala z drugo avstrijsko družbo, štajersko SPÖ, ki je večinska lastnica tiskarne in papirnice Leykam, danes druge največje lastnice Večera. Že takrat so se pojavile tudi prve govorice, da Styrio zanimajo tudi deleži v Delu in Dnevniku, njena širitev pa naj ne bi imela le gospodarske podlage. Simon Zdolšek, predsednik uprave Krekove družbe, je tedaj zanikal govorice in za časopis Finance povedal, da so »še sredi leta resen interes za nakup našega deleža v Delu pokazale tri ugledne evropske založniške hiše. Krekova družba z nikomer ni sklenila nobenega dogovora.«3 Strahove o morebitnih negospodarskih namenih avstrijske založbe je dve leti kasneje povzel predsednik uprave Dnevnika Branko Pavlin, ki se je spraševal, zakaj bi nekdo ponujal tri- do štirikratnik knjigovodske vrednosti za nakup gospodarske družbe, če se zanjo zanima le zaradi nakupa delnic in ne zaradi drugega interesa. »Dnevnoinformativni časopis, kot je Delo, lahko lastnikom omogoči posredovanje svojih mnenj prek vpliva na uredniško politiko. Temu se lahko časopisna hiša izogne samo z razpršenim lastništvom. Če želijo tujci pridobiti lastništvo nad kontrolnim paketom Dela, se moramo ob tem vprašati, kakšen je lahko njihov razlog. Odgovor je lahko samo: lastništvo v gospodarski družbi želijo uporabiti za posredovanje svojih mnenj prek vpliva na uredniško politiko, kar pa bi bilo slabo za nevtralni razvoj časopisa. Razen tega bo tako lahko tujec usmerjeno vplival na mnenje slovenskih bralcev, ki jih Delo nima malo.«4 Ko je bilo že jasno, da Styria ne bo uspela pridobiti lastniškega deleža v Delu, saj si je četrtinski delež uspela kupiti Pivovarna Laško, je bilo mogoče slišati tudi ugibanja, ali nemara Styrio zanima nakup slovenskega političnega tednika Mag. Klaus Schweighofer, ki je v Styrii odgovoren za naložbe v Sloveniji, je tedaj povedal, da ga nakup tednika Mag zagotovo ne zanima, čeprav je tudi potrdil, da so se z urednikom Maga Danilom Slivnikom o tem pogovarjali, ko so proučevali možnosti nakupov slovenskih medijev. »Trenutno ne načrtujemo nobenega dodatnega nakupa kakšnega medija v Sloveniji,« je tedaj povedal Schweighofer.5 Sedmega novembra 2003 je izšla prva številka brezplačnika Žurnal, s katerim je Styria vstopila na slovensko medijsko prizorišče. Styria naj bi bila le finančna vlagateljica, kot take pa je ne zanimata Žurnalova vsebina in oblika. Časopis tiskajo v Gradcu (razlog menda niso manjši stroški, ampak kakovost), vlagateljica pa ima očitno precej besede tudi pri oglasni politiki, saj od začetka nekaj oglasov celo ni bilo prevedenih iz nemškega jezika. Sledil je nakup 19,5 odstotkov lastniškega deleža v Dnevniku, drugem največjem slovenskem dnevnoinformativnem časopisu. Styrii je 16. 1. 2004 večino svojega deleža prodala skupina družba KD Holding, del skupine KD. Styria je na ministrstvo za kulturo takrat tudi vložila prošnjo za odobritev nadaljnjih nakupov delnic Dnevnika v skladu z veljavno zakonodajo. Povedali so tudi, da želijo delež v Dnevniku povečati na več kot 25 odstotkov, ne zanima pa jih večinski lastniški delež. Ministrstvo za kulturo je 27. 1. 2004 Styrii izdalo soglasje za pridobitev več kot 20-odstotnega lastniškega deleža v Dnevniku. Klaus Schweighofer je za Finance povedal, da se bodo o nakupu delnic najprej pogajali s KD Holdingom. Ta ima v lasti 6,2 odstotka delnic, ob morebitni prodaji celotnega svežnja Styrii pa bi jih skupaj imela 25,7 odstotka in s tem pridobila kontrolni sveženj.6

Na prvi pogled je videti, da Styria prihaja v Slovenijo kot medijski igralec, ki ga zanima predvsem posel. Schweighofer je povedal, da se v Sloveniji zanimajo še za tri medijske posle. Znani so dogovori o ustanovitvi novega slovenskega dnevnega časopisa z delovnim imenom Express7, pri katerem bo Styria sodelovala s finančnim vložkom (projekt sicer pooseblja Marko Crnkovič), o preostalih treh pa Schweighofer ni hotel razkriti nobenih podrobnosti. Povedal je le, da jih zanimajo le naložbe v slovenski in hrvaški trg. Redkobesednost za Styrio tudi v preteklosti ni bila neobičajna praksa. Ko so leta 2000 avstrijski novinarji vprašali predsednika uprave Pirkerja, ali se res zanima za nakup hrvaškega Večernjega lista, ugibanj ni komentiral, čez dva tedna pa so bile pogodbe podpisane. Predstavniki Styrie so se 23. 1. sestali s predsednikom uprave DZS Bojanom Petanom, večinskim lastnikom Dnevnika. Podrobnosti pogovorov vpleteni niso želeli razkrivati. Petan je povedal le, da se niso pogovarjali o morebitnem nakupu večinskega dela Dnevnika, »pričakujem pa, da bo sodelovanje z Avstrijci lažje, kot je bilo z Matjažem Gantarjem iz finančne družbe KD Holding«.8 Predsednika uprave Dnevnika Branka Pavlina, ki je pred dvema letoma trepetal pred Styriinim nakupom Dela, prav tako ne skrbi morebitna pridobitev večinskega deleža. Styria naj v Dnevniku še kako leto ne bi zahtevala sprememb, gospodarska uspešnost pa bo še naprej zagotavljala nevtralnost Dnevnika. Razen tega naj bi Styrio bolj kakor povečevanje lastniškega deleža zanimala distribucija Dnevnika. Da je distribucija ključna za vsako časopisno podjetje, so nas naučile zgodbe o propadlih dnevniških poskusih Slovenca, Republike in Jutranjika. Največja slovenska distribucijska hiša je Delo Prodaja, katere največji lastnik je Banka Celje, do pred kratkim pa je svoj lastniški delež neposredno in preko povezanih oseb krepila tudi DZS9, Marjan Božnik, član nadzornega sveta Dnevnika (Dnevnik je v večinski lasti DZS) je celo postal zastopnik Dela Prodaje. Krekova družba je 4. 1. 2004 kupila 13 odstotkov delnic, ki so bile prej v lasti DZS, in postala njena tretja največja lastnica. O Krekovi družbi, ki so jo ustanovile cerkvene pravne osebe, so novinarji zbrali precej podatkov maja 2000, ko so tedanjega predsednika uprave in člana nadzornega sveta časopisa Delo Milana Geriča razrešili zaradi suma domnevnega izkoriščanja notranjih informacij.10 Takrat so bili lastniki Krekove družbe za upravljanje mariborska rimokatoliška nadškofija, Družina, Tiskovno društvo Ognjišče in Mohorjeva družba iz Celja, za Geričevo odstavitev pa naj bi bil najbolj odgovoren Mirko Krašovec, tedaj ekonom mariborske škofije in predsednik uprave Krekove družbe, ki naj bi dejansko sprejemal vse pomembne odločitve v družbah11, poimenovanih po Janezu Evangelistu Kreku. Krekova družba je tudi lastnica četrtinskega deleža televizijske postaje TV3, ki si jo deli z družbami, povezanimi s hrvaškim poslovnežem Ivanom Ćaleto, do februarja 2003 pa so bili tudi lastniki 24,98-odstotnega deleža časopisa Delo. Krekova banka je bila ustanovljena leta 16. oktobra 1992. V vlogi, naslovljeni na Banko Slovenije, je bilo mogoče prebrati tudi utemeljitev, po kateri naj bi kristjani dobili priložnost, da prispevajo k bolj pravičnemu družbenemu redu, zato so ekonomi škofij ter zastopniki duhovnikov in redovnikov začeli razmišljati o ustanovitvi neke skupne bančne ustanove, ki bi ji lahko zaupali in bi bila v vsestransko pomoč pri gospodarjenju s cerkvenim premoženjem. Spoznanje, da ima cerkev pravico in dolžnost dobro gospodariti s svojim premoženjem, jih je tudi opogumilo, da so začeli delati na projektu banke.12 Da bi zbrali zadostno količino kapitala, potrebnega za ustanovitev banke, so morali zbrati najmanj 5 milijonov tedanjih nemških mark, kar so dosegli s tem, da so nominalno vrednost delnice nastavili na 200 mark in jih naredili dostopne kar najširšemu krogu ljudi. Tako so dosegli izjemno razpršeno lastniško strukturo, ki so jo razen cerkvenih fizičnih in pravnih oseb sestavljali tudi povsem običajni državljani ter podjetja. Večino upravljavskih delnic je takrat zadržala Rimskokatoliška cerkev, predsednik odbora za ustanovitev banke je bil Mirko Krašovec, banka pa naj bi bila kot vsaka druga banka, le prežeta s krščanskim etosom. V nadzornem svetu Styrie sedi tudi Georg Doppelhofer iz štajerske deželne Raiffeisenlandesbanke. Banka je del avstrijske bančne skupine Raiffeisen Zentralbank (RFZ), del skupine pa je tudi Raiffeisen International Beteiligung, ki obvladuje mrežo bančnih podružnic Raiffeisen Zentralbank v srednji in vzhodni Evropi. Raiffeisen International Beteiligung je od 5. 4. 2002 večinska lastnica (97,322 odstotkov) Krekove banke.13 Pri prodaji Krekove banke je svetoval France Arhar, ki je bil hkrati uradno še vedno zaposlen pri Banki Slovenije, kar mu je precej škodovalo pri predsedniški kandidaturi. Tudi zato, ker si je želel poprej nabrati nekaj političnih točk s podpisom referendumske pobude za preprečitev prodaje Nove Ljubljanske banke tujemu lastniku. Odločitev za RFZ naj bi bila logična, saj je avstrijska skupina ponujala »ohranitev identitete, sedanje ime, skupno upravljanje in na gospodarsko sprejemljivi ravni upoštevanje krščanskih načel«.14 Čeprav Krekova banka ni neposredno povezana s Krekovo družbo, je Simon Zdolšek, predsednik uprave Krekove družbe, tedaj izjavil, da od posla pričakuje tudi okrepitev finančne podpore Krekovi družbi.

Da je Styria medijska družba v lasti katoliške cerkve, niso njeni predstavniki nikoli prikrivali. Zgodovina, poslanstvo in cilji družbe so zapisani tudi na njihovi spletni strani, kjer jih lahko vsakdo prebere. Zato sem želel bolj natančno opisati predvsem njene posredne, neposredne in svetovnonazorske povezave s kapitalom, ki ga lahko pogojno poimenujemo »katoliški«, »desni« ali »cerkveni«. Namenoma pa sem se izognil ugibanju, kakšne so lahko posledice pritoka svetovnonazorsko obarvanega kapitala na slovenski medijski trg, saj je Styria strateški medijski lastnik, katere konkretno delovanje je mogoče preučiti na avstrijskem in hrvaškem medijskem trgu. Poslovno gledano so vsekakor uspešni. Kljub krizi je Styria leta 2003 na domačem trgu dosegla najvišjo rast dnevno prodanega števila časopisov: naklada časopisa Die Presse je narasla za 2,5, Kleine Zeitunga za 2,3 in WirtschaftsBlatta za 1,1 odstotka.15

Avstrijski medijski koncern Styria je danes drugi največji založnik medijev na Hrvaškem in je po moči in vplivu takoj za založniško hišo Europapress holding, ki je v lasti nemškega koncerna WAZ. Styria se je na hrvaškem medijskem trgu pojavila decembra 2000, ko je kupila zagrebški Večernji list, dnevnik z največjo naklado na Hrvaškem. Prevzem tega časopisa se je zgodil po sili razmer: dnevnik je namreč še pred tem v sumljivih (kriminalnih) okoliščinah privatizirala vlada Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ), ki je hotela časnik preko dveh fiktivnih lastnikov, Pava Zubaka in Ivana Nuića, zadržati za stranko, in sicer kot izvor finančne moči in sredstvo za ustvarjanje političnega vpliva. A goljufijo so odkrili in privatizacijo razveljavili, Styria pa je postala novi lastnik Večernjega lista. Styria je takrat za dvajset milijonov nemških mark postala 98-odstotna lastnica dnevnika, kar se je vsekakor pokazalo za dobro investicijo. Večernji list ima naklado, ki presega 130.000 izvodov dnevno, ima 15 različnih regionalnih izdaj in tudi nezanemarljive lastniške deleže v nekaterih drugih podjetjih. Še posebej je pomembno lastništvo v največjem distributerju tiska na Hrvaškem, podjetju Tisak. Kot vodilni distributer časopisov na Hrvaškem Tisak letno ustvari okrog 276 milijonov evrov prometa. Eden od večinskih lastnikov Tiska s približno 27 odstotki delnic je Styria postala preko Večernjega lista. Tisak ima sicer na Hrvaškem preko 1100 prodajnih mest, zaposluje 2700 ljudi in velja za eno od najperspektivnejših hrvaških podjetij. Lastniški deleži Styrie v hrvaških podjetjih se sicer ne bodo bistveno spremenili, tako da je Styria glede na sedanje razmere verjetno dosegla največ, kar je lahko. A Styria je v perspektivi zelo zainteresirana tudi za nakup paketa delnic najvplivnejšega regionalnega dnevnika na Hrvaškem, Slobodne Dalmacije, katere naklada je okoli 50.000 izvodov. V pismu o namerah, ki ga je Styria malo pred novim letom poslala hrvaškemu skladu za privatizacijo, so predstavniki koncerna opozorili, da načrtujejo v Večernji list samo letos investirati skoraj dva milijona evrov. To naj bi zagotavljalo tudi »hitro investiranje« v Slobodno Dalmacijo, konkretno ponudbo pa bodo poslali ob naslednjem razpisu. Styria se zanima tudi za elektronske medije na Hrvaškem. Nek dogodek je dal povod za razmišljanje, da delovanje koncerna tu in tam morda presega zakonske okvire. Styia je namreč 55-odstotna lastnica podjetja Velmedia, ki je nedavno sodelovalo na razpisu za zagrebško mestno televizijo, a na tem razpisu niso uspeli dobiti koncesijo. Predstavnik Velmedie Drago Sinković, je v izjavi za nek hrvaški časopis dejal, da je njihova prednost v tem, da lahko preko drugih medijev dodatno prispevajo h kvaliteti televizijskega programa, ki bi, kot je dejal, vseboval številna javljanja s terena. Na vprašanje o podatku, da ima Styria 55-odstotni lastniški delež v podjetju, kar ni v skladu s hrvaškimi zakoni, je Sinković odgovoril, da so jim strokovnjaki zagotovili, da je to dovoljeno, če pa ni, bodo prilagodili lastniško strukturo podjetja. Styria je imela veliko ambicijo dobiti tudi koncesijo za nacionalno televizijo oziroma za tretji program Hrvaške televizije, ki je bil prodan lani jeseni. Na natečaju je zmagal konzorcij RTL Hrvatska, v katerem imata vpliv WAZ in Europapress holding. Na področju tiskanih medijev je Styria doslej poslovala transparentno, ni bilo tudi nobenih škandalov. V političnem smislu Styria v Večernjem listu promovira desno, konservativno opcijo, a od prihoda avstrijskih lastnikov naprej ni bilo večjih napak v smislu širjenja šovinistične ali politične histerije oziroma govorice sovraštva v širšem pomenu. Prav tako ni bilo tudi javnih pritožb na morebitno nedovoljeno vpletanje lastnika v uredniško politiko. Preko Večernjega lista je Styria poleg lastništva v medijih postala tudi lasnica VIP-neta, drugega največjega hrvaškega operaterja mobilne telefonije. Ne gre za velik lastniški delež (manj kot deset odstotkov), a VIP-net je močno in donosno podjetje. Vse to pomeni, da je Styria na Hrvaškem poslovno povlekla niz dobrih potez in da ima realna tržna vrednost njenih investicij tendenco stalne rasti. Majhni in srednje veliki založniki medijev na Hrvaškem se opazno bojijo širjenja Styrie in koncerna WAZ. Ta strah je še večji z domnevnim dogovorom Večernjega in Jutarnjega lista glede delitve tržišča in vplivnih sfer. Ta dogovor domnevno vsebuje usmeritev Večernjega lista na tako imenovane »navadne ljudi« in vsakdanje življenje, Jutarnji list pa naj bi pokrival bolj politične teme. Za ta dogovor ni dokazov, toda očitno je, da oba časopisa že dolgo časa nista zapletena v ostre bitke, ki so bile nekaj časa zelo intenzivne. Nekateri manjši regionalni časopisi zato poskušajo najti rešitev v združevanju regionalnih časopisov; s tem bi ustvarili protiutež omenjenima dvema podjetjema. Če bo Styria kupila Slobodno Dalmacijo, bo ta odpor veliko težji. Analitiki ocenjujejo, da ima za zdaj prav Styria največ možnosti za nakup njenih delnic. Naprodaj je 368.821 od skupaj 707.986 delnic Slobodne Dalmacije, ki so nominalno vredne 4,8 milijona evrov, delnice pa so v lasti hrvaškega sklada za privatizacijo in državne agencije za zavarovanje hranilnih vlog in sanacijo bank. Država od potencialnih interesentov pričakuje tudi dodatne investicije v podjetje v višini najmanj 6,5 milijona evrov, opredeliti pa je treba tudi dinamiko naložb. Eden od argumentov v prid oceni, da ima Styria največ možnosti za nakup Slobodne Dalmacije, je v dejstvu, da Styiria kot predstavnica konservativnih avstrijskih krogov uživa močno naklonjenost vladajoče hrvaške stranke HDZ. Drugi razlog pa je v tem, da se je WAZ na Hrvaškem že tako razširil, da bi njegova nadaljnja širitev pomenila tudi kršenje zakona o svobodni tržni tekmi na področju medijev.

Študentje novinarstva na Fakulteti za družbene vede so 23. 2. 2004 organizirali okroglo mizo o študiju novinarstva. Kot glavni problem je bilo izpostavljeno dejstvo, da je večina mladih novinarjev brez redne zaposlitve, delo pa jim delo prevzemajo tudi diplomanti drugih fakultet. Zato so se navzoči spraševali o smiselnosti obstoječega načina študija novinarstva in o perspektivah poklica. TV Slovenija je v Odmevih istega dne poročala o dogodku in predvajala naslednjo izjavo Grega Repovža, predsednika Društva novinarjev Slovenije in novinarja Dela. »Jaz temu pravim, da je to kar neka subpopulacija ljudi, ki živijo v nekem svojem svetu in vsi so brez socialnega zavarovanja, vsi so podnajemniki in vsi so prepričani, da bodo že.« Izjava je bila verjetno iztrgana iz konteksta in ton Repovževega nastopa na okrogli mizi je bil morda drugačen, a predvajani izsek sproža nekatere pomisleke. Ti pomisleki niso usmerjeni nujno proti izjavljalcu, ampak bolj izzivajo analitični premislek.

Negotov socialni položaj, začasnost prihodkov in nastajanje velike subpopulacije oz. podrazreda so kruta dejstva in osnovni problem večine mladih delojemalcev na različnih področjih oblikovanja besedil in podob. A presežek objavljene Repovževe izjave je v navedbi oz. obravnavi subjektivne plati negotovega ekonomskega položaja. Biti »prepričan, da bo že« je le drug izraz za optimizem oz. upanje, kar je pozitivni psihološki odziv na razmere, v katerih se znajde posameznik brez širšega socialnega varstva (sindikati, stanovske organizacije, socialni kapital). Ton sintagme »živeti v nekem svojem svetu« pa je drugačen in vsebuje očitanje nečesa, celo moraliziranje. Mladi novinarji blodijo, nimajo realnih predstav o življenju, nimajo načrta, kako priti do ekonomske gotovosti ali ga ne znajo uresničiti – zato nosijo soodgovornost za lastni položaj. Stališče, da so mladi v novinarskih in drugih komunikacijskih poklicih sami odgovorni za svoj bedni položaj, spominja na mnenje utemeljitelja neoliberalizma in neokonservativizma Ronalda Reagana: »Reveži so sami krivi za svojo nesrečo.« Takšno stališče pozablja, da so negotovost, začasnost in odvisnost v omenjenih poklicih strukturno nujna posledica kapitalske organiziranosti delodajalcev in trenutne faze neoliberalnega kapitalizma, ki breme tveganj prenaša navzdol, na kapitalsko bolj šibke člene v poslovni verigi. Kapitalskim lastnikom medijev ustreza nezaposlovanje novinarjev, saj s tem dosegajo največjo mogočo fleksibilnost delovne sile. Ustreza jim tudi bazen podzaposlenosti, ki omogoča večje izkoriščanje: nižanje mezd in neplačevanje socialnih zavarovanj in prispevkov s strani medijskih podjetij. Poleg tega neurejenost delovnih razmerij omogoča večjo diferenciacijo honoriranja po sposobnosti, uspešnosti oz. odmevnosti. To sicer pomeni, da lahko najboljši zaslužijo relativno veliko, čeprav niso redno zaposleni, a začasnost in prekerizacija dela nista s tem nič manjši. Sta pa zato toliko večji lojalnost do posebnih interesov medijskih lastnikov in samocenzura. Izjema v stopnji ekonomske gotovosti so predvsem tisti posamezniki, ki imajo dovolj socialnega kapitala (zvez in poznanstev, družinskega zaledja), da dobijo privilegij redne zaposlitve. Ta selekcija ni nujno naravnana meritokratsko: izjemna sposobnost se ne ujema vedno z visokim položajem. To ima tudi ekonomske posledice: dobimo liberalno-fevdalno mešanico kapitalizma, ki v imenu večje ekonomske učinkovitosti proizvaja obsežno izkoriščanje in socialne izključitve. Iz tega so izvzeti nekateri posamezniki in zanje podjetja plačujejo več, toda ne po kriteriju poslovne uspešnosti, ampak po kriteriju zunajekonomskih privilegijev. Ti kriteriji pa relativno zmanjšujejo poslovno uspešnost podjetij in posledično tudi večajo pritisk na navadne mezdne delavce brez privilegijev oz. z nižjim socialnim kapitalom.

Če sta objektivna negotovost in začasnost delovnih, prihodkovnih in življenjskih položajev najemnih delavcev strukturni posledici neoliberalnega kapitalizma v medijskem sektorju, ima slednje tudi realni subjektivni učinek. Ravno blodenje kot začasnost življenjskih perspektiv, načrtov in samopodob je nujni subjektivni učinek začasnosti ekonomskega položaja. Ne govorimo torej samo o začasnosti ekonomskih položajev, ampak tudi o ideologiji začasnosti. Ta se kaže preko sprememb vrednot in življenjskih slogov na vseh področjih: začasnost dela, začasnost načrtov, začasnost stanovanja, začasnost identitet, začasnost partnerstva itd. Kapitalu vse to ustreza, saj pogosta menjava izbir omogoča poglabljanje tržnih odnosov na omenjenih področjih. Če bi množica mladih, na primer, prišla do lastniških stanovanj, bi bili njihovi izdatki za stanovanje razen ob začetni investiciji izvzeti iz stanovanjskega trga. Nakup lastnega stanovanja pomeni izstop iz odnosov kapitalskega posredovanja, saj zavira hitrost kroženja denarja in krči možnosti za akumulacijo kapitala. »Življenje v nekem svojem svetu« oz. ideologija začasnosti je iz perspektive kapitalskih interesov bistvena in nujno potrebna, saj omogoča nesprevidenje okoliščin kapitalizacije vseh plati življenja, odpira pa tudi možnosti novih tržnih niš posebnih življenjskih slogov. Orisani trendi začasnosti v delovnih razmerjih, ekonomsko-socialnem položaju in subjektivnih perspektivah (blodenja) mladih v komunkacijskih poklicih so splošni trend, ki se postopno širi na vse skupine v družbi. Zaskrbljenost mladih novinarjev in udeležencev okrogle mize nad razmerami je zato upravičena, postopno pa bi morala postati eno glavnih političnih vprašanj. Subjektivne predstave, ki ustrezajo ideologiji začasnosti in zamenjevanje blodenja s priložnostmi, so pri tem ovira za razmislek o objektivnih ekonomskih učinkih poglabljanja kapitalsko-tržnih odnosov in tudi za politično (oz. sindikalno) artikulacijo nematerialnih delavcev nasproti kapitalu. V tem smislu je izstop iz lastne ideološke perspektive začasnosti oz. izstop iz »nekega svojega sveta« mladih novinarjev in ostalih subpopulacij nujen, a morda najtežji del emancipatorne strategije, za katero si predsednik DNS gotovo prizadeva. Objektivna negotovost in začasnost delovnih, prihodkovnih in življenjskih položajev najemnih delavcev sta strukturni posledici neoliberalnega kapitalizma v medijskem sektorju.