Medijska preža št. 19, marec-april 2004

Vibeke Sperling, zunanji dopisnik in komentator za danski dnevnik Politiken in nekdanji moskovski dopisnik za Danish Broadcasting in Politiken, in Michael Seidelin, ki dela za zunanjepolitično redakcijo dnevnika Politiken, bil pa je tudi dopisnik iz Pariza in Bruslja za isti dnevnik in druge danske medije, v reviji Mednarodnega novinarskega inštituta IPI Global Journalist (The Magazine of the International Press Institute) pišeta o novinarjih, ki so v boju za resnico izgubili življenje. V zadnjih treh letih jih je umrlo 220, okoliščine njihove smrti pa so preiskali le v nekaj primerih. Novinarji še vedno umirajo, da bi javnost lahko izvedela za resnico. Alekseja Sidorova, urednika ruskega časopisa Togliati Review, so do smrti zabodli 7. oktobra lani pred njegovim stanovanjem v mestu Toljati ob Volgi. Pri časopisu so preiskovali organizirani kriminal in korupcijo v tem mestu s 700.000 prebivalci, kjer je največja ruska avtomobilska tovarna AvtoVaz. Sidorov je hotel tudi pojasniti smrt svojega predhodnika Valerija Ivanova, ki so ga ustrelili 29. aprila 2002, a skrivnost o ljudeh, ki so zakrivili umor, pa je pa šla skupaj z njim v grob. Podobno kot pri še drugih 200 novinarjih, ki so po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 zaradi svojega dela izgubili življenje. Uradna preiskovalna komisija je primer Sidorov zaključila z besedami, da se je urednik na poti od službe do doma ustavil in ker je preveč pogledal v kozarec, se je zapletel v pretep, zaradi katerega je umrl. Uradna verzija je bila, da se pretep ni vnel zaradi stvari, povezane s preiskovalnim novinarstvom. Njegova namestnica Rimma Mikhareva je povedala, da so oblasti primer hotele zaključiti, kakor hitro je bilo mogoče. »Aleksej Sidorov je pisarno zapustil okoli 21. ure, petdeset minut zatem pa so ga pred njegovo hišo zabodli. V tem času zagotovo ne bi prišel do doma, če bi se vmes ustavil, popival in se zapletel še v pretep,« je prepričana Mikhareva. Ne samo v Rusiji, temveč tudi drugod po svetu se oblasti bolj zanimajo za preiskovalno delo novinarjev, kot da bi pred roko pravice pripeljale tiste, ki jim strežejo po življenju. Več sto novinarjev vsako leto zaprejo zaradi javnega obrekovanja, korupcije, utaje davkov ali katerega drugega kaznivega dejanja, hkrati so v zadnjih desetih letih - kot kažejo podatki mednarodnega združenja novinarjev (International Federation of Journalists) - na sodišče privedli manj kot pet odstotkov morilcev novinarjev. Mednarodni tiskovni inštitut (International Press Institute) poroča, da je v preteklem letu med svojim delom življenje izgubilo 53 novinarjev, 2002. leta 54, 55 jih je bilo ubitih leta 2001, leta 2000 pa 56. Pri moskovskem centru za novinarstvu v izrednih razmerah (Center for Journalism in Extreme Situations in Moscow) so povedali, da je bilo število kaznivih dejanj proti novinarjem med triletnim obdobjem vladanja Vladimirja Putina večje kot v desetletju, ko je bil na oblasti Boris Jelcin. Po podatkih omenjenega centra so zaznali 27 kaznivih dejanj, v katerih so jo skupili novinarji. Kako nezaščiteni so novinarji, je bilo mogoče videti tudi med oktobrskimi volitvami v nekdanji sovjetski republiki Azerbajdžanu. Več kakor 20 novinarjev je končalo v bolnišnici. Ko so želeli poročati o izgredih, ki so se vneli zaradi volitev, so posredovale varnostne sile. Novinarje so obsodili odgovornosti za nasilje, predstavniki varnostnih sil pa za svoja dejanja niso bili kaznovani. V republikah nekdanje Sovjetske zveze se pogosto sklicujejo na Zakon o žaljenju in javnem obrekovanju, s čimer hočejo utišati novinarje. Zakoni o svobodi govora so pozabljeni, pogosti napadi na novinarje so v večini primerov prezrti, krivci pa nekaznovani. V diktatorskih in poldiktatorskih režimih v državah srednje Azije je bila vojna proti terorizmu pretveza, pod katero so izvajali še večje pritiske na politične nasprotnike. Ernesta Nazalova, dopisnika časnika Kirgiz Ruhu v Kirgizstanu, so septembra našli mrtvega v reki. Policisti so povedali, da na njegovem truplu ni bilo znakov nasilja, a Nazalov oče je zatrjeval, da je imel vbodne rane in zlomljeno roko. V tem času pa je Nazalov preiskoval korupcijo v tamkajšnjih uradih. Kot trdijo viri, sta dva človeka pretepla Nazalova in mu ukradla dokumente, povezane z njegovim preiskovanjem, štirinajst dni pred njegovo smrtjo. Preiskovalci, ki so njegov umor označili za nesrečo, so mu pred tem grozili s kaznijo zaradi žaljenja uradnikov. Mednarodni pritisk in podpora lokalnim novičarskim organizacijam lahko pripomore, da zločince, ki napadajo novinarje, privedejo pred roko pravice. Ameriško tiskovno združenje (The Inter American Press Association) je pred sedmimi leti zasnovalo program, s katerim želijo doseči, da so morilci novinarjev tudi obsojeni. S svojim delovanjem so za zgled drugim tovrstnim organizacijam in združenjem, čeprav je na njihovi spletni strani mogoče prebrati, da je 46 primerov še vedno ostalo nerešenih. Septembra lani je sodišče v Itabuni v brazilski državi Bahia enega od dveh morilcev, ki sta zakrivila smrt urednika, obsodilo na 18 let zapora, drugega domnevnega morilca pa še iščejo. Novinarji z vsega sveta so pozorno sledili razpletu sodnega procesa o umoru 67-letnega Manoela Leala de Oliveira, odgovornega urednika brazilskega tednika A Região v Itabuni, ki so ga ubili januarja 1998. Leala de Oliveira je razkril nečedne posle tamkajšnjega župana Fernanda Gomesa. Resnico je razkril v več člankih, v katerih je navajal zanesljive vire. Očitki županu, številnim mestnim uradnikom in policistom so bili podprti z uradnimi dokumenti in računi. Dan pred umorom je Manoel Leal de Oliveira prejel števila grozilna pisma. Čeprav je zatrjeval, da v svojih grožnjah ne mislijo resno in da ga v resnici ne nameravajo ubiti, pa se je zgodilo najhujše. Tamkajšnja policija je pokazala zelo malo zanimanja in vložila zelo malo truda, da bi našla morilce in njihove naročnike. Primer je bil videti kot vsi drugi, pri katerih krivci odnesejo celo kožo: pričo so ubili, policija z drugimi pomembnimi pričami sploh ni navezala stikov, dokumenti so izginili, župana, ki ga je razkril umorjeni novinar, pa niso zaslišali. Lokalna policija je primer zaključila osem mesecev po umoru, septembra 1998, župan in njegov krog ter vladajoča stranka pa so si lahko oddahnili. Ponovna preiskava se je začela aprila leta 2000, ko so se v časniku A Tarde pojavljali kritični članki o tem primeru. Poročevalec Marconi de Souza je preiskoval tam, kjer policija ni želela, in takrat že nekdanjega župana Fernanda Gomesa in nekatere ljudi iz njegovega kroga označil za naročnike umora Manoela Leala de Oliveira. Medijske organizacije so Marconiju de Souzi poslale na pomoč nekaj novinarjev, da bi skupaj razkrili ozadje zločina. Njihovo delo in spremenjeno politično ozračje tako v Bahii kot tudi na zvezni ravni je pripomoglo, da so prišli do novih podrobnosti, toda brez večjih posledic za vpletene. Župana in njegove zaveznike še zdaj niso pripeljali pred sodnike. Mozart de Costa Brazil, ki so ga obsodili septembra predlani, je bil policist in pomočnik Fernanda Gomesa. To kaže, da je bila v umor vpletena mestna hiša in policija, toda nadaljnja preiskava poteka počasi, če sploh. Od leta 1991 je bilo v Braziliji ubitih 15 novinarjev, večinoma zato, ker so preiskovali pomembne lokalne veljake ali poslovneže. Na vpletenost oblastnikov v umore novinarjev kažejo tudi okoliščine, v katerih so ubiti. Indijskega novinarja Parmananda Goyala, ki je delal za časopis Punjab Kesari, so septembra 2003 ustrelili neznanci. Zaradi kritiziranja policije in ministra v indijski državi Haryana je prejel številne grožnje, uradniki pa tudi po njegovem umoru niso storili nič, da bi našli zločinca. Na Srednjem vzhodu se razprostira še eno krvavo bojno polje za novinarje. Deset novinarjev so ubili med izraelsko-palestinskimi spopadi. Novinarji so jo skupili v več kot 116 nesrečah, bombnih napadih in obstreljevanjih. Streljanje, pretepi, cenzura, grožnje in drugi načini oviranja so sestavni del novinarskega poklica na tem območju. Nad novinarji se znašajo različne izraelske in palestinske skupine, tako vojaki, policisti in civilisti. Večina ubitih novinarjev na tem območju je bilo Palestincev - kar osem od desetih. »Morda največ skrbi pri tem zbuja dejstvo, da izraelske oblasti opravičujejo napade na medije s tem, da svojim vojakom implicitno zagotavljajo imuniteto pri napadih na predstavnike medijev ali jim celo zapovedujejo, naj napade izvršijo,« so o intifadi zapisali v poročilu IPI. ZDA in Izrael sta edini državi, ocenjeni z indeksom o svobodi izražanja v tisku (RSF Index on Press Freedom), kar zadeva svobodo izražanja v njunih državah, medtem ko se uvrščata na 135. in 136. mesto, ko gre za njuno vedenje zunaj meja svojih držav. Novinarji so bili večkrat tarča izraelske vojske na zasedenih ozemljih, nesprejemljivo pa je tudi ravnanje vojske Združenih držav Amerike v zadnji iraški vojni, saj je dopustila smrt več novinarjev, so zapisali v poročilu RSF. Pozornost svetovne javnosti je uprta v države, kot sta Izrael in Rusija, in na vojna prizorišča, kot je Irak, še zlasti ker je videti napade, mučenje in strogo nadzorovanje medijev, prezrti pa ostajata, denimo, etiopijska pokrajina Eritreja in Gvatemala. RSF je leta 2002 Eritrejo poimenoval »največji zapor za novinarje na svetu«. Zaprli so 18 novinarjev na podlagi zelo nejasno opredeljenih obsojanj in razlogov; navajali so, da so novinarji predsednika ali vladajoče stranke izdali ali kritizirali. Veliko eritrejskih novinarjev živi v azilu, leta 2002 pa so ustanovili združenje eritrejskih novinarjev v azilu. Evropski parlament je leta 2003 sprejel tudi resolucijo, v kateri so obsodili pritisk na svobodo in neodvisnost novinarstva v Eritreji. V Gvatemali od konca državljanske vojne leta 1996 bolj spoštujejo človekove pravice, a novinarji so še vedno žrtve nasilja desno usmerjenih paravojaških skupin. Najbolj so na udaru novinarji, ki poročajo o državljanski vojni, njenih posledicah in o vlogi paravojaških skupin med in po vojni, ki je trajala od leta 1954 do 1996. Neprizanesljivi so tudi do novinarjev, ki poročajo o življenjskih razmerah, civilnih in socialnih pravicah Indijancev. Štiri novinarje, ki v glavnem mestu delajo za dnevnik Pensa Libre, so pripadniki paravojaških skupin oktobra lani zaprli kot talce. Spustili so jih po štirih dneh, ko so oblasti privolile v njihove zahteve. Te skupine zahtevajo plačilo za opravljanje svojega dela med državljansko vojno. Toda kot poudarjata Vibeke Sperling in Michael Seidelin v svojem članku, je imela omenjena zgodba tudi svetlejšo stran. Oblast je zaradi neljubega dogodka ustanovila preiskovalni odbor, ki se ni lotil le tega primera, temveč nadaljuje s preiskovanjem tudi drugih nasilnih dejanj nad novinarji. Iduvina Hernandez, direktorica združenja za raziskovanje in spodbujanje varnosti v demokraciji, ki se med drugim ukvarja tudi s pravicami novinarjev, je povedala, da ugrabljanje novinarjev in telesno nasilje nad njimi postajata del vsakdana v Gvatemali. Juan Luis Fonta, urednika dnevnika elPeriódico, so napadli in mu grozili z ugrabitvijo in umorom. Po besedah Hernandezove so predsednika sveta časopisa elPeriódica Jose Rubena Zamoro v začetku lanskega leta ujeli in mučili neznanci. Pri tem velja omeniti, da časnika elPeriódico in Pensa Libre nista uporniška ali revolucionarna časopisa, temveč sodita med spoštovane in konservativne. A ker so svoje komentatorske strani odprli pluralističnemu dialogu o politiki, so njihovi novinarji in vodstvo v nevarnosti. Za nasiljem, s katerim želijo onemogočiti novinarsko delo, se skrivajo nekdanji pripadniki paravojaških skupin, ki so povezani z današnjimi ekonomskimi in politični interesi v državi. Nasilje nad novinarji je večinoma političnega izvora, razkritje vezi pa pripelje tudi do kolumbijskih mafijskih botrov in prekupčevalcev droge. Kolumbija šteje še za eno od držav Južne Amerike, kjer so razmere za delo novinarje katastrofalne. Novinarji po svetu imajo bolj učinkovite vplivne in nadzorovalne skupine, toda zaradi vse večje represije na medije v številnih državah je njihovo življenje ogroženo. Ker oblasti v mnogih državah nasprotujejo ali niso pripravljene izvesti preiskave o smrti novinarjev, se njihovo število še veča. Vojna v Iraku je enega postavila v ospredje tudi enega v demokratični državi. Španski snemalec José Couso, ki je delal za zasebno postajo Telecinco, je umrl 8. aprila 2003, ko je ameriški tank streljal na Hotel Palestina v Bagdadu, kjer je živelo mnogo tujih novinarjev. Nekaj mesecev si je Cousojeva družina, ki so jo podpirale španske tiskovne organizacije, prizadevala, da bi začeli preiskovati sorodnikovo smrt, skupino vojakov iz tanka pa obsodili za vojne zločince. Španska vlada je zahteve zavrnila in sprejela uradno ameriško razlago, da se je zgodila nesreča. Cousojeva družina in prijatelji so bili prepričani, da je skupina ameriških vojakov iz tanka streljala na novinarje, zato da bi jim preprečila videti, kar je Jon Sistiaga opisal kot pokol iraških civilistov. Španski novinarji so v znak protesta, ker oblast ni zahtevala javne preiskave, začeli stavkati in prenehali poročati s političnih razprav in srečanj. Privolitev madridskega sodišča v preiskavo vojnih zločincev pa štejejo kot zmago. Omenjeni primer dviga zavest o zaščiti novinarjev, ki poročajo z vojnih prizorišč in o drugih konfliktnih situacijah, o njihovi vlogi in delovnih razmerah. Čeprav je bila vojna v Iraku kratka, pa nobena druga v sodobni zgodovini ni zahtevala toliko žrtev med novinarji. Od 19. marca, ko je ameriški predsednik George Bush napovedal vojno Iraku, in do konca 1. maja 2003 je umrlo najmanj 15 poročevalcev. Večina od njih je padla pod strelnim orožjem zaveznikov. To pa po mnenju Vibekeja Sperlinga in Michaela Seidelina kaže, da tako ZDA kot druge države zaveznice bolj kot kdaj koli prej vidijo novinarje kot legitimne tarče.