Medijska preža št. 19, marec-april 2004

Jezik je najbrž tista vrsta vedênja, s katero je zaznamovan največji del človekove dejavnosti. Človeka opredeljuje, zaznamuje in izraža njegovo družbenost, je nepogrešljiv posrednik med ljudmi. Z njegovo pomočjo ljudje oblikujemo svoje zaznavanje sveta. A jezik je seveda tudi del ideološkega aparata – v pomenu, ki ga je dal temu aparatu Louis Althusser – in celo njegov bistven del. Z jezikom se po eni strani utrjuje obstoječe, po drugi pa se le z jezikom lahko projicira alternativna politika, drugačna oblast, drugačni odnosi med ljudmi, torej drugačna politična ureditev. S pomočjo besed je mogoče tudi manipulirati s stvarmi, in sicer tako, da se pretrga naravna povezava med besedami in stvarmi. To dejstvo, na katerega je briljantno opozoril, na primer, Orwell v romanu 1984, ni značilnost samo totalitarnih sistemov, temveč manipulirajo tudi demokratični sistemi. Naj navedem kot primer samo zlorabo besede »islam«, ki se jo v določenih krogih (tudi v Sloveniji) že nekaj časa skoraj enači s »terorizmom«. Besede torej nimajo pomenov, ki so neločljivo povezani z njimi, ampak se njihov pomen »ustvari«. To pa je zgodovinski proces, ki po določenem času ponavljanja, preračunljive in selektivne uporabe, povzroči, da se nam pomen neke besede zdi povsem »naraven«. V članku bom poskušal v tej luči predstaviti, kako se skuša manipulirati z besedami civilizacija, integracija, socializacija, ko se govori o romski etnični skupnosti. Za izhodišče mi je služila javna tribuna z naslovom »Kako zaščititi državljane pred Romi«, čeprav ne le ona. Tribuna je bila oktobra 2003 v Novem mestu, na njej pa so sodelovali župani, predstavniki okoliških občin in krajevnih skupnosti in dva poslanca državnega zbora. Mislim, da vsebine – glede na naslov tribune – ni treba posebno komentirati, mogoče pa je bilo slišati izjave, kot sta »Romi so zašli v slabšo civilizacijsko obliko obnašanja«, »Rome je potrebno integrirati in socializirati«.

»Civilizacija«

»Težko bomo pričakovali, da bi se to prebivalstvo, ki je po svojem zašlo v neko, lahko rečem tudi slabšo civilizacijsko obliko obnašanja, da bi jih preokrenili v krajšem času.« (Janez Drobnič o Romih na javni tribuni Kako lahko zaščitimo državljane pred Romi?)

Skoraj nemogoče je v nekaj besedah povzeti, kaj vse pomeni pojem »civilizacija«. Lahko gre za načine vedenja, življenja, za razvoj znanstvenega spoznanja, za religiozne ideje in navade ... Na splošno pa »civilizacija« zajema vse tisto, v čimer zahodne družbe vidijo svojo prednost pred prejšnjimi ali pa »bolj primitivnimi« današnjimi družbami. S tem pojmom poskušajo označiti svoja znanstvena spoznanja, religiozne ideje in podobno. A kar se ne ujema z normami in vrednotami zahodne civilizacije, kar je tuje, drugačno, tega se (pre)rado oprimejo etikete, kot so »necivilizirano«, »barbarsko«, »divjaško«. To naj bi bile značilnosti »nerazvitih« ali pa vsaj »manj razvitih« družb, ki so s tem reducirane na bolj ali manj zaostale kopije zahodne civilizacije. A tako dojemanje razvoja je zelo omejeno, saj implicira, da se v »zaostalih« družbah ni dogajalo nič ali zelo malo – vse človeške družbe imajo namreč za sabo približno enako dolgo preteklost, ki je v mnogih primerih niti ne poznamo –, kar pa seveda ne drži. Človeštvo se ne razvija v eni sami smeri, ne razvija istih vrednot, interesov in podobno. Claude Lévi Strauss v delu Rasa in zgodovina piše, da je to, koliko se nam neka družba zdi (ne) razvita, odvisno od položaja, v katerem smo mi glede na njo, in od referenčnega sistema, ki nam ga je »vcepila« naša kultura. Za ilustracijo si poglejmo dva primera. Zahodna civilizacija se je pred približno tremi stoletji popolnoma posvetila razvoju vse močnejših mehaničnih sredstev. Tako bi, če bi za merilo večje ali manjše razvitosti družbi vzeli količino energije, ki je na voljo na prebivalca, zahodna civilizacija nedvomno prevladala na ostalimi (nekaterih po tem kriteriju sploh ne bi mogli opredeliti, saj jim ta razvojna črta manjka, ali pa ima le nepomembno vlogo). Popolnoma drugače pa bi bilo, če bi malo spremenili položaj in za merilo vzeli, na primer, stopnjo sposobnosti, kako se znajti v kar se da sovražnem geografskem okolju, kjer bi nedvomno zmagali na eni strani Eskimi, na drugi pa Beduini. Civilizacija torej ni samo stvar zahodnih družb, ampak implicira soobstoj kultur, ki se med sabo kar najbolj razlikujejo. Uporaba oznak »necivilizirano«, »barbarsko« ali »divjaško« je lahko posledica našega nepoznavanja drugih in drugačnih, lahko pa za tem stoji ideologija, ki služi temu, da se to drugo in drugačno odrine na rob, izključi. Ti izrazi namreč asociirajo na nekaj slabega, nekaj, kar vzbuja strah, tako kot se je to, na primer, dogajalo v času »divjih« Hunov ali »barbarskih« Mongolov. Nasprotje temu naj bi bil »civiliziran« zahodni svet, ki svoje ideale – (liberalna) demokracija, svobodni trg in podobno – ostalemu svetu vsiljuje tudi s »civiliziranimi« vojnami, če je potrebno. Poglejmo sedaj konkretni primer. Na že omenjeni javni tribuni je poslanec državnega zbora, ko je govoril o Romih, dejal: »Težko bomo pričakovali /.../, da bi se to prebivalstvo, ki je po svojem zašlo v neko, lahko rečem tudi slabšo civilizacijsko obliko obnašanja, da bi jih preokrenal v krajšem času.« Romi so torej po njegovem »slabše civilizirani« od nas, pri tem pa ni podal nobenih argumentov, zakaj misli, da je tako, niti ni navedel meril, po katerih je to ugotovil. Zanj je to pač dejstvo. Po tistem, kar smo ugotovili za pojem »civilizacija« že prej, lahko sklepamo, da je to posledica nepoznavanja romske kulture. Seveda pa je mogoč tudi sklep, da govornik pozna – ali vsaj misli, da pozna – romsko kulturo in je, zaradi takih ali drugačnih razlogov, namenoma uporabil zavajajočo trditev. Kakor koli že, ni poskušal razumeti te drugačne kulture, ampak jo je nonšalantno označil za slabšo, manjvredno od tiste, ki ji pripada sam.

»Integracija«

»Ni se mogoče pogovarjati o integraciji, če ne veš, koga imaš v državi. Ne moreš za vse potegniti istih mer. Ljudje prihajajo iz različnih okolij. Bodimo pošteni: če imamo na eni strani romskega otroka, na drugi pa srčnega kirurga, ju ne moremo poslati na isto učno uro.« (Alenka Mesojedec Pervinšek z ministrstva za notranje zadeve v članku Zakoreninjena podoba o lovcih na srečo, Dnevnik, 11. 10. 2003)

S pojmom »integracija« se v sociologiji označuje proces, s katerim se ustvarja določena družbena celota, skupina oziroma proces, s katerim se posameznik ali skupina povezuje v večjo skupino. Ko pa govorimo o »procesih integracije« oziroma o »integracijskih procesih«, imamo v mislih konkretnejše družbene procese, gibanja in interakcije, kot so procesi sodelovanja (kooperacije), prilagajanja (akomodacije), kulturnega stapljanja (asimilacije), vzgoje (socializacije), družbene menjave, vodenja, načrtovanja in usmerjanja. Integrirana družba naj bi bila notranje usklajena, urejena, takšna, ki dobro »deluje«. Tako ni čudno, da je prav več stoletij trajajoč val vedno večjega integriranja pripeljal do nastanka sodobnih (nacionalnih) držav. Ravno želje po homogenosti sodobnih družb pa so zaznamovale 20. stoletje v Evropi. Prihajalo je do raznih konfliktov in vojn, vendar, kot piše Ulrich Bielefeld v delu Tujci: prijatelji ali sovražniki, razlogi za to niso bile in še danes niso razlike med skupinami, ampak so za to krivi poskusi, da bi se dosegel ideal homogenosti. Po njegovem je ta ideal realno nemogoče doseči, tudi z najbolj strašnimi in najbolj nečloveškimi metodami uničenja sočloveka – holokavstom, raznim »etničnim čiščenjem«. Integracija ima svoje slabe strani, na katere se v vsakodnevni rabi tega pojma pogosto pozablja. Gre za to, da v »integrirani« družbi različne oblike odstopanja od običajnih norm, vrednot, obnašanja in podobno, kaj hitro postanejo »deviantno obnašanje«, ali pa se jim prilepi »etiketa« oziroma se jih izključi, odrine na obrobje. Razlike se ne smatrajo konstitutivne za družbo in predstavljajo grožnjo družbeni konsistentnosti. Tako je mogoče v imenu odpravljanja teh anomalij mobilizirati družbe tudi za najbolj krvave morije. Integracijske politike držav bi morale temeljiti na kulturnem pluralizmu in biti usmerjene na celotno družbo, kajti integracija je vedno dvostranski proces, ki zahteva določena prilagajanja tako s strani tistih, ki se jih integrira, kot s strani večinske družbe. Glavni cilj bi moral biti vključitev družbenih skupin (priseljencev, etničnih skupnosti in podobno) v večinsko družbo na tak način, da te postanejo njen funkcionalni člen, enakopravno sodelujejo pri njenem razvoju in imajo možnosti za samostojno življenje. V poročilu Slovenije o uresničevanju mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije je zapisano, da se ustavna norma o položaju in posebnih pravicah Romov »uresničuje v številnih zakonih, ki urejajo različna področja družbenega življenja, katerih namen je z zakonom in drugimi ukrepi zagotoviti Romom take možnosti, da se bodo hitreje integrirali v slovensko družbo in ohranjali svoj jezik in identiteto«. V realnosti pa žal ni vse tako, kot piše na papirju. Že navedeno poročilo nekaj strani naprej ugotavlja, da »občasno prihaja do posameznih negativnih pojavov zlasti v odporu do naseljevanja Romov«. Nadalje, prebivalci Bučne vasi, na primer, za to, ker imajo za sosede Rome, zahtevajo denarno kompenzacijo in oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj da so njihova zemljišča zaradi bližine romskega naselja manjvredna. Svojo nejevoljo so že dvakrat izrazili tudi s protestom, na zadnjem je prišlo tudi do manjšega prerivanja med Romi in »civili«. Publikacija Mirovnega inštituta Prepoznavanje rasne diskriminacije in borba proti njej med drugim navaja, da zavod za zaposlovanje vodi tako politiko, da zavrača romske kandidate za delo; to počnejo tudi delodajalci. Urad za stanovanjsko politiko namerno in premišljeno dodeljuje Romom podstandardne stanovanjske prostore. Nadalje, številni bari in restavracije ne dovoljujejo vstopa Romom ali osebam temnejše polti, za kar uporabljajo razne izgovore. Očitno obstajajo v naši družbi – ko govorimo o Romih, pa ne samo o njih, sem bi lahko uvrstili vsaj še begunce – globlji problemi, kot je integracija. Vendar se o njih ne govori – vsaj ne preveč na glas –, ampak se vztrajno ponavlja, da je Rome treba integrirati v družbo.

»Socializacija«

»V družbi Mercator Dolenjska in Novega mesta že iz leta v leto ugotavljamo, da v naših prodajalnah, da se stopnjujejo kazniva dejanja tatvine, zmerjanja prodajnega osebja in ti neljubi dogodki se pojavljajo v glavnem s strani pripadnikov te romske skupnosti. Poudariti moram, da to moje izvajanje nima namena zapostavljati romsko narodno manjšino ali pa dvigovati kakršnegakoli druge nestrpnosti do drugače mislečih prebivalcev, temveč le odgovorne seznaniti s težavami, ki jih imajo naši prodajalci z nesocializiranimi pripadniki romske skupnosti.« (Ljubica Murn, direktorica maloprodaje Mercatorja za Dolenjsko, na javni tribuni Kako lahko zaščitimo državljane pred Romi?)

Socializacija je najpogostejši izraz, ki se uporablja za označevanje procesa usklajevanja posameznika z družbo, kar je temeljni družbeni proces. V tem procesu si ustvari predstave o družbenem svetu, način mišljenja in obliko družbene zavesti, tudi način govora in komuniciranja, čustvovanja in vrednotenja. Prevzame delovne navade in norme družbenega in kulturnega vedenja, izoblikuje svojo identiteto kot občutek pripadnosti (človeški vrsti, rasi, narodu, etnični skupini in podobno) in izoblikuje svojo osebnost. Ta proces traja seveda vse življenje, najbolj intenziven pa je v zgodnjih letih, v obdobju primarne socializacije, katere učinki so trajni in relativno nespremenljivi. Sekundarna socializacija, ko človek dozoreva, je le še nadaljnje prilagajanje med družbo in njeno kulturo ter že oblikovano temeljno osebnostjo posameznika. Seveda pa v določeni družbi nimajo vsi enakih pogojev za socializacijo; pri tem imam v mislih tako imenovane startne razlike med posamezniki, ki so vir neenakopravnosti in ovira enakim možnostim. Določene posameznike namreč zaznamujejo njihovo izvor ali pripisani status in vnaprej določene vloge, kar lahko bistveno vpliva na njihovo celotno življenje. Zaradi potreb tega članka tukaj izpostavljamo samo rasne in etnične razlike. V državah, kjer imajo te razlike bistven pomen v celotni družbeni zgradbi, ni mogoče pričakovati, da bodo otroci različnih ras ali etničnih skupin enako socializirani in da bodo dosegli enak družbeni status. V takih družbah so pogosti rasni predsodki in etnična distanca. V ZDA so v 60. letih poskušali ugotoviti, kaj je vzrok zaostajanju otrok etničnih manjšin v šolah. Povprečni črnski otrok je, na primer, v šestem razredu za leto in pol zaostajal za povprečnim belim otrokom, v devetem razredu pa že za dve leti in četrt. Ugotovili so, da je to mogoče razložiti z dejstvom, da v ameriški šolah vlada rasizem in podobni predsodki. Nebeli otrok že vnaprej velja za manj sposobnega, v šolah pa vlada ozračje, ki nebele otroke odvrača od večjih ambicij. Ko je govora o tem, da je treba Rome socializirati, velja mogoče najprej opozoriti na banalno dejstvo, da se proces socializacije posameznika, torej usklajevanja z družbo, nikoli ne konča. Torej so ti pozivi povsem odveč. Drugo pa je seveda, če se s tem misli kaj drugega – in navadno se. Pozive po socializaciji Romov je mogoče interpretirati tudi v smislu: naj postanejo taki, kot smo mi. To pa je mogoče samo s popolno asimilacijo, ki ne upošteva kulturnih razlik, kar pa seveda ne gre. O tem je bilo več govora že pri pojmih »civilizacija« in »integracija«. Pogosto se sliši tudi, da Romi nočejo delati in poziv po njihovi socializaciji bi morda lahko interpretirali tudi v smislu: naj si najdejo službo. Tudi o tem je bilo nekaj že zapisanega pri pojmu »integracija«. Dodali bi samo še to, da imajo romski otroci glede na ostale – »naše« – otroke drugačno, lahko bi rekli deprivilegirano izhodiščno pozicijo za socializacijo, prav tako kot otroci etničnih manjšin v ZDA. In tudi za romske otroke v naših šolah velja nekaj podobnega, kot velja za otroke etničnih manjšin v ameriških. Zato so po našem mnenju pozivi po socializaciji Romov demagoški.

VIRI:
Bešter, Romana (2003): Politike vključevanja priseljencev v večinsko družbo. V: Mojca Pajnik, Simona Zavratnik Zimic (ur.): Migracije – globalizacija – Evropska unija. Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije. Ljubljana.
Bilefeld, Ulrih (Ulrich Bielefeld) (1998): Stranci: prijatelji ili neprijatelji. Biblioteka XX vek. Beograd.
Collins, John, Ross Glover (ur.) (2002): Collateral Language. A User’s Guide to America’s New War. New York University Press. New York.
Elias, Norbert (2000): O procesu civiliziranja. Prvi zvezek. Založba /*cf. Ljubljana.
Južnič, Stane (1989): Politična kultura. Založba Obzorja. Maribor.
Lévi Strauss, Claude (1993): Rasa in zgodovina. Totemizem danes. ŠKUC, Filozofska fakulteta. Ljubljana.
Putinja, Filip, Žoslin Stref-Fenar (Philippe Poutignat, Jocelyne Streiff-Fenart) (1997): Teorije o etnicitetu. Biblioteka XX vek. Beograd.

Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Mediji ne potrebujejo zunanje prisile, da delujejo »pravilno« – Dimitrij Rupel: »Hvala vam za vso pomoč pri informiranju javnosti.« Novinar Edi Pucer: »Toda, saj mi smo bili nevtralni.«

Tako lastniki kot bralstvo medijev in površni medijski teoretiki so »v ideologiji«. Razmišljanje o medijski manipulaciji je ideološki učinek vladajoče ideologije, ki obvladuje medijsko polje. Ta ideološki učinek »zadovolji« tako desne cinike kot leve kritike in zagotavlja, da se govor in misel o medijih vrtita v krogu, katerega obod določa vladajoča ideologija. Poskusi vladne propagande, zavestnega manipuliranja z mediji in cenzure so v večini primerov razkriti in se jim mediji krčevito upirajo. Problematično je običajno delovanje medijev, torej sama objektivnost in svoboda medijev. Primer: vstop v zvezo Nato bi »uspel« tudi brez nerodnih Ruplovih propagandističnih izpadov – že samo objektivno, resnično in nevtralno poročanje medijev (se pravi poročanje, ki se drži profesionalnih standardov novinarstva) zagotavlja prevlado vladajoči ideologiji. Za uveljavljanje le-te niso potrebni nasilni posegi v medije, cenzura ali propaganda. Primer s POP TV (ob razglasitvi »zmage« na referendumu o Natu): Zunanji minister Dimitrij Rupel: »Hvala vam za vso pomoč pri informiranju javnosti.« Novinar Edi Pucer: »Toda, saj mi smo bili nevtralni.« (24 ur, POP TV, 23. 3. 2003) Mediji ne potrebujejo zunanje prisile, da delujejo »pravilno«. Ravno poskusi cenzure in neposrednega nadzora nad mediji so razlog za konflikte med uradnimi oblastmi in mediji, kajti tudi oblastniki so ujetniki liberalne ideologije (po kateri so mediji nekakšni »uporniki«), ki jim nalaga izvajati bolj ali manj neuspešne in neučinkovite oblike neposrednega nasilja nad mediji. Propagando lahko opredelimo le kot obliko blagih konfliktov med uradnimi oblastmi in mediji, ki prikazujejo medije kot avtonomne in zakrivajo, da je na ravni diskurza medijska avtonomija že vnaprej izgubljena.