N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
uvodnik
analize medijskega poročanja
poročanje z vojnih žarišč
medijska politika
medijski trg
medijski pregled
vstop v evropsko unijo
samoregulacija v medijih
mediji, jezik, ideologija
mediji in globalizacija
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Pred sabo imamo novo Evropo s 25 državami, z različnimi jeziki in drugačnimi tradicijami. To je in tudi mora biti velika, rastoča demokracija. Svoboda tiska je odločilna za uspeh celotne vaje.
Kakšne spremembe bo prineslo članstvo v Evropsku uniji? Evropska unija zna spremeniti več stvari: državno varnost, gospodarstvo, pomembnost lastnega cilja. A ne pričakujte enostavnih medijskih transformacij. Znotraj manjše, stare Unije, boste zaman iskali ustaljen vzorec medijskega razvoja. In nič drugače ne bo, ko bo njen del postala Slovenija in ostalih devet držav. Nekatere države ne otežujejo tujih lastništev domačih časopisov. Zaradi tega ima Rupert Murdoch tako mogočno prevlado na britanskem tržišču. Marsikatere, na primer Francija, pa temu zelo nasprotujejo. Nekatere (Velika Britanija) pa se trudijo ohraniti svoja javna množična občila relativno neodvisna. Berlusconijeva Italija pa je videti, kot da bi bila z drugega planeta. Obstaja namreč nekaj splošnih evropskih načel, ki nadzirajo konkurenco; a ta načela so neznatna v primerjavi s kupom nacionalnega prava. Seveda bi Unija z veseljem razvila bolj obsežna pravila in povečala svoj vpliv. A tega zaenkrat še ni storila in v glavnem caplja za drugimi, pomembnejšimi vplivi. Je Murdochovi televiziji mogoče preprečiti vstop v Evropo? Ne: gospod Berlusconi bo sam poskrbel za to. Ali bo poskrbljeno za primerno konkurenco tiska? Ne: to je prej stvar dominantnih regionalnih časopisov, ki odstranjujejo tekmece preko tržišča in tako dosežejo monopol, kot pa problem parlamentov. Seveda pa zna Evropa uveljaviti svojo voljo – med drugim z Evropsko listino o človekovih pravicah, ki omenja zasebnost in svobodo izražanja. Toda ta listina ne pripada Uniji; njene korenine segajo globlje. Ko govorimo o Evropski uniji, govorimo o evoluciji, ne revoluciji.

Pravi izziv članstva se skriva drugje
Pred sabo imamo novo Evropo s 25 državami, z različnimi jeziki in drugačnimi tradicijami. To je in tudi mora biti velika, rastoča demokracija. Svoboda tiska in radiodifuznega oddajanja sta rekvizita take demokracije. Svoboda tiska je odločilna za uspeh celotne vaje. Vprašanje pa je, kako bomo nalogo izpolnili. Najpogostejši odgovor je: ne preveč dobro. Evropa je Bruselj in Bruselj gledamo in prikazujemo skozi prizmo prevzetnosti in predsodkov. Spraševanje in debata, služkinji demokracije, sta odrinjeni na rob. Zadeve bodo še slabše, ko se bo pridružilo deset novih držav, nekaterih premajhnih, da bi imele lastno zasedbo v Bruslju, kaj šele dopisnika v večini drugih članic. Kam naj se torej volivci obrnejo, da bi bili dobro obveščeni? Kritična sprememba za Slovenijo – kot tudi za vse druge – ni v institucijah, ki uveljavljajo reforme; ne, to je interna zadeva. Pridružuješ se ogromni, kompleksni demokratični strukturi. Kako o njej poročati? Kako, za božjo voljo, sprejemljivo poročati bralcem, gledalcem ali poslušalcem o dogodku, ki vpliva na njihovo prihodnost, dogaja pa se na Portugalskem ali na Malti? Kako oživiti Unijo? Kako to vpliva na slog poročanja, ki ga bo treba spremeniti?

izpis

Mihela Zupančič

Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Uredništvo za evropske zadeve se je postopoma okrepilo do števila sedmih sodelavcev – Problem, s katerim se sooča večina evropskih medijev, je odtujenost dolga leta elitistično vodenega procesa evropskega združevanja – Neka tipična nacionalna zgodba o neobvladljivem proračunskem primanjkljaju lahko hitro preraste v evropsko denarno zgodbo
Uredništva v medijskih hišah se ponavadi – vsaj izmenjava praktičnih izkušenj kaže na to – soočajo s problemom, kako se organizirati za kontinuirano in s tem kredibilno poročanje o evropskih zadevah. Prvi problem je ponavadi umeščanje evropskih zadev, ki se lahko dotaknejo vseh področij, v svoji specifiki pa v nobeno prav posebno ne sodijo. Če na primer površen pogled kaže na to, da gre za klasično zunanjepolitično zadevo, pa stik z več kot 100.000 strani Uradnega lista Evropskih skupnosti napisane evropske zakonodaje, večinoma s področja notranjega trga, zadevo spremeni. Hkrati umeščanje glavnine evropskih zadev v gospodarske okvirje naleti na probleme, ko na nadnacionalni ravni hitro preidejo zgolj ekonomsko logiko … Nato se seveda pojavi problem, na kakšen način zadeve obdelovati. Poročanje o tematikah, ki zadevajo Evropsko unijo, hodi po ozki črti »evropskega«, stisnjenega med nadnacionalni in nacionalni vidik. Prvi lahko hitro zaide v vode slepega glasništva, drugi v a priori negativno nastrojen pristop pod krinko branjenja nacionalnega interesa. Nadaljnji in ne najmanjši problem je, kaj vse vključuje tematika »evropskega«.

Novinarsko oko v Bruslju in doma
Zgolj spremljanje dogajanja v Bruslju kot upravnem središču evropske integracijske tvorbe lahko hitro ustvari popačeno sliko, da evropske odločitve sprejemajo neki neimenovani oddaljeni obrazi v EU. Morda Evropska komisija kot najbolj izoblikovan nenacionalni/nadnacionalni obraz res oblikuje zakonske predloge, sprejema pa jih v glavnem Svet EU, v katerem so s svojimi predstavniki zastopane vlade. Ti zagovarjajo doma domišljena stališča, ki temeljijo na nacionalnih interesih, če so ti v določeni zadevi prepoznavni. Novinarsko oko je pri evropskih zgodbah s tega stališča zato zaželeno tako v Bruslju kot doma. Zaradi specifike EU kot mednarodne organizacije, ki je s postopnim ukinjanjem nacionalnega veta na vseh več področjih uvedla sprejemanje odločitev s preglasovanjem, pa se evropsko dogajanje ne začne pri nacionalnem stališču in ustavi pri evropski odločitvi, temveč se vmes odvijajo v usklajevanjih in iskanju zaveznikov pri državah s sorodnimi pogledi. Nadzor nad temi je za razumevanje celotnega procesa spet nujen, kot je tudi umeščanje dogajanja v državah članicah v evropsko zgodbo. Neka tipična nacionalna zgodba o neobvladljivem proračunskem primanjkljaju lahko hitro preraste v evropsko denarno zgodbo, sploh če gre, na primer, za veliko neto plačnico v evropski proračun, ki zaradi takih okoliščin hoče »porazdeliti« svoje evropsko denarno breme, in to ravno v času, ko EU odpira vrata zahodnih partneric precej revnejšim vzhodnoevropskim državam.

Oblikovanje uredništva za evropske zadeve
Izbor navedenih praktičnih primerov zgolj želi opozoriti na obsežnost in kompleksnost evropske tematike. Pravila za najboljšo organizacijo dela in načina spremljanja evropskih zadev verjetno ni, praksa tudi kaže, da se uredništva v medijih po Evropi odločajo za različne pristope, od oblikovanja evropskih uredništev/deskov do razpršenega pokrivanja po posameznih redakcijah. Slovenska tiskovna agencija (STA) se je odločila za oblikovanje uredništva za evropske zadeve, ki deluje od leta 2001. Uredništvo je nasledilo novinarja-koordinatorja za evropske zadeve, ki je skrbel za glavni vpogled in povezljivost evropskih zadev, in delo nadgradilo predvsem v smislu kontinuiranega in bolj poglobljenega ter kontekstualnega pokrivanja evropskih zadev. Kot temeljni člen je v delo vpeto dopisništvo/dopisnik v Bruslju, ki skrbi za pokrivanje osrednjih dogajanj v evropskem upravnem središču. Uredništvo, ki se je postopoma okrepilo do števila sedmih sodelavcev, med drugim v dopolnilo dopisniku skrbi za poročanje o dogajanju v Bruslju, kar omogočajo ne le dobre povezave in informacije na relevantnih spletnih straneh, ampak tudi razmeroma dobra dostopnost virov na kraju samem, pa tudi dostopnost relevantnih in s strani novinarjev včasih nekoliko pozabljenih evropskih virov v Sloveniji.

Prioriteta so dogajanja, povezana s Slovenijo
Uredništvo spremlja tudi delo evropskih institucij, ki niso v Bruslju, zadolženo je za spremljanje osrednjih in za evropske zadeve ključnih dogajanj v državah po Evropi, bodisi s pomočjo tamkajšnjih dopisnikov/sodelavcev, informacij na svetovnem spletu ter drugotnih virov, kot so tuje tiskovne agencije ali tuji mediji, pa tudi s spremljanjem pomembnejših dogodkov »v živo«. Prioritetno je seveda osredotočeno na spremljanje dogajanj, povezanih z evropskimi zgodbami v Sloveniji. Pri tem uredništvo za evropske zadeve skrbi predvsem za krovno spremljanje teh dogajanj, v povezavi z drugimi uredništvi pa skrbi za »impulze«, da se posamezne evropske zgodbe nadgrajeno umestijo v servis STA po relevantnih področjih. STA se je za ustanovitev uredništva za evropske zadeve odločila zaradi narave agencijskega dela, ki narekuje objavljanje novic »čim prej« in »vsak trenutek«, kot nadgradnjo pa razvija analitično in poglobljeno obdelovanje osrednjih tematik. Razpršen način spremljanja evropskih zadev po posameznih »klasičnih« uredništvih se je za agencijske potrebe po hitri reakciji in hkratni zanesljivosti izkazala za ne dovolj učinkovito, poleg tega se je pojavljal problem pri določenih tematikah, ki zaradi specifike EU niso sodile »nikamor« in so obvisele v zraku.

Poročati o kontekstu
Cilj je in bo, da zagotovimo informirano, celovito in kontekstualno umeščeno poročanje o evropskih zadevah, z mislijo, da le dobro poznavanje večplastnega (nadnacionalno, mednacionalno, nacionalno, lokalno) in kompleksnega delovanja te integracije sui generis zagotavlja distancirano/objektivno poročanje o dogajanju. Izziv ostaja zapolniti praznino med poročanjem o evropskih procesih kot o »mehanskih« političnih dogodkih in poročanjem o posledicah, ki jih imajo takšni dogodki za življenje ljudi v evropski skupnosti. Problem, s katerim se sooča večina evropskih medijev, je odtujenost dolga leta elitistično vodenega procesa evropskega združevanja, ki pa ga pred izziv postavlja trdno spoznanje, da razraščajoči se skupni pravni red vse bolj vpliva na posameznika v EU. In tudi statistika kaže, da je v povprečju v državah članicah EU več kot polovica njihovih nacionalnih zakonodaj na takšen ali drugačen način vezana na evropsko zakonodajo, torej na odločitve, sprejete v okvirih EU. Izziv za medije je zapolniti praznino med poročanjem o evropskih procesih kot o »mehanskih« političnih dogodkih in poročanjem o posledicah, ki jih imajo takšni dogodki za življenje ljudi v evropski skupnosti.

izpis

Andrej Stopar

Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Radio Slovenija je s svojimi tremi nacionalnimi programi potencialno največji medijski ponudnik »evropskih« tem – Raziskava »Kaj pričakuje slovensko občinstvo od javne RTV« kaže, da poslušalci v radijskih programih niso zadovoljni z vsebinami o vstopu Slovenije v EU
Polnopravno članstvo Slovenije v Evropski uniji bo slovensko stvarnost postavilo pred nove izzive in Radio Slovenija pri tem ni in ne bo izjema. Količina tem, povezanih z EU, narašča, s to poplavo pa se vsak sooča tako, kot ve in zna. Radio Slovenija pri tem strelja (skoraj) iz vseh topov, čeprav najnovejša raziskava »Kaj pričakuje slovensko občinstvo od javne RTV«1 kaže, da poslušalci v radijskih programih niso zadovoljni z vsebinami o vstopu Slovenije v EU. Na rezultate takšnih raziskav je seveda zmeraj treba pogledati v ustreznem kontekstu, a vendar se zastavlja vprašanje, kako zadostiti paleti interesov širokega kroga raznih poslušalcev nacionalnega radia? Prvi program posluša predvsem starejša populacija poslušalcev, kateri v govornem programu namenjamo bolj zahtevne in bolj resnobne prispevke in oddaje. Drugi program – Val 202 in njegove sproščeno-informativne govorne vsebine – posluša občinstvo srednje in mlajše generacije. Skupini zelo zahtevnih poslušalcev je namenjen tretji program in njim so prilagojene tudi govorne oddaje. Kompleksno dogajanje na ravni EU in vključevanje naše države v evropsko povezavo dobiva v radijskih programih svoj odmev predvsem v sodelovanju treh strani: dopisnice RTV Slovenija iz Bruslja, zunanjepolitičnega uredništva (ZPU) in uredništva notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj (UNGO). Dopisnica nosi pri tem levji delež, saj spremlja in poroča o vseh temah, ki se dotikajo EU in nastajajo v Bruslju, tudi o delu slovenskih predstavnikov v evropski prestolnici. Iz Ljubljane pa poročamo o slovenskih stališčih in odzivih. Tukaj pripravljamo tudi prispevke o posameznih področjih, ki zadevajo tako EU kot slovenske razmere (kmetijstvo, pravosodje, sindikati ipd.). To je predvsem delo UNGO. V ZPU nastajajo prispevki, ki obravnavajo slovensko zunanjo politiko v povezavi z EU. Če dopisniki iz tujine (v tem primeru Bruslja, Berlina, Rima in zunanji sodelavec iz Londona) ne poročajo o posameznih aktualnih zadevah v odnosih med članicami, tudi takšni prispevki nastajajo v ZPU. Na takšen način nastajajo prispevki za dnevnoinformativne oddaje Radia Slovenija ter daljši, zbirni ali analitični prispevki in oddaje za prvi program – Program A-1. Med daljšimi oddajami na prvem programu velja v tem kontekstu omeniti predvsem Studio ob 17., Temo dneva in posamezne dele Tedenskega aktualnega mozaika.

Izobraževalne oddaje
Z drugačnega, širšega in bolj primerjalnega zornega kota se evropskih tem lotevajo v izobraževalnem uredništvu. EU je pogosto tema uro in pol dolgih oddaj z naslovom Intelekta na Programu A-1. Poseben izobraževalni niz na prvem programu pomenijo oddaje Evropski pojmovnik, v katerem poskušajo avtorji zgoščeno in pregledno razložiti posamezne pojme, povezane z EU. In navsezadnje, EU je pogosto tema izobraževalnih oddaj na tretjem programu Radia Slovenija. Spet drugačen pristop pri pokrivanju evropskih tem je ubral Val 202. Redna tedenska oddaja Sredi Evrope je vsebinsko postavljena v okvir Evrope petindvajsetih članic, v prvih mesecih letošnjega leta s posebnim poudarkom na desetih pristopnicah. Vsebinsko izhodišče so zmeraj stične točke s Slovenijo, bodisi skupne lastnosti, podobnosti, ironizacija le-teh, stereotipne sorodnosti in podobno. Namen oddaje je približati Evropo poslušalcu, vendar s človeškega stališča, skozi zgodbe ljudi in utrip vsakdanjika. Val 202 evropske teme spremlja tudi manj sistematično. Prispevki, intervjuji in ankete so tako bolj vezani na aktualno dogajanje, manj pa na redne oddajne termine.

Šestdeset oddaj Evropska abeceda
Stampedo pred formalnim vstopom Slovenije v EU seveda zahteva svoj »davek« tudi od nacionalnega radia. Evropske teme se bodo pogosteje kot doslej pojavljale predvsem v že omenjenih terminih in na opisani način. Pripravljamo tudi niz šestdesetih kratkih prispevkov s skupnim imenom Evropska abeceda, ki bodo del najbolj poslušane dnevnoinformativne oddaje Radia Slovenija Druge jutranje kronike. V njih bomo poskušali na izviren in svež način osvetliti bistvene pojme, povezane z EU, in tako opozoriti poslušalce na teme, ki bodo po 1. maju postale del tudi slovenskega vsakdanjika. Če ob takšni pestrosti poslušalci vseeno mislijo, da je evropskih tem premalo, se je treba zamisliti in se vprašati, zakaj. Odgovor je nedvomno večplasten. Nekaj lahko pripišemo naravi medija z več programi, ki jih pač ni mogoče ves čas zbrano poslušati, zato še tako pozornemu ušesu marsikaj uide. Bistvo odgovora pa je tesno povezano tudi z vprašanjem, kako se bomo evropskih tem lotevali po 1. maju. Za kredibilno in kakovostno delo je potrebna dobra koordinacija in prilagojena organizacija dela, ki pa danes prepogosto šepa. V zmedi, v kateri se ne moremo odločiti, ali je EU notranje- ali zunanjepolitična tema, in v kateri se marsikdaj zastavi vprašanje, kaj pravzaprav kateri novinar počne, je marsikatero področje potisnjeno na rob ali ostane celo neopaženo. Zato ima verjetno tudi marsikateri poslušalec nacionalnega radia občutek, da evropskih tem na Radiu Slovenija ni dovolj in zato v omenjeni raziskavi izraža nezadovoljstvo s predstavitvijo drugih držav v kontekstu EU, z informacijami o položaju Slovenije po vstopu v EU in predstavitvijo slovenskih pričakovanj, nenazadnje pa tudi z izobraževalnimi vsebinami o življenju v EU.2

Delovna skupina za EU, sestavljena iz raznih uredništev
Na Radiu Slovenija si prizadevamo s temami o EU ustrezno zapolniti program do 1. maja. O bolj organiziranem, predvsem pa kadrovsko bolj podprtem spremljanju področja, katerega obseg bo s polnopravnim članstvom samo še naraščal, pa zaenkrat še ni govora. Izobraževanje novinarjev je omejeno predvsem na (redke) seminarje, ki jih ponujajo evropske institucije, in so za hišo bolj ali manj brezplačni, vendar ne morejo zadostiti izobraževalnim potrebam novinarjev. Službenih poti, ki so bolj vsebinske kakor spremljanje uradnih obiskov visokih političnih predstavnikov slovenske države, pa je premalo. Edini vidni znak sprememb na tem področju je načrtovano dodatno dopisniško mesto v Bruslju. Njegova dejanska realizacija, kljub opravljenemu internemu razpisu, pa je še zmeraj zavita v meglo. V prihodnje bomo na Radio Slovenija verjetno morali razmisliti o ustanovitvi delovne skupine za EU, ki jo bodo sestavljali novinarji iz raznih uredništev in programov v povezavi z dopisnikoma oziroma dopisnicama v Bruslju. Takšna delovna skupina bi prinesla potrebno koordinacijo in možnost uredniške zaznave in presoje aktualnih potreb, s tem pa ustrezno, vsebinsko in žanrsko pokritost tem na vseh treh programih. Verjetno bi morali razmišljati tudi o redni »evropski« tedenski oddaji, s pomočjo katere bi poslušalci točno vedeli, kdaj in kje lahko prisluhnejo takšnim vsebinam. Do takrat pa bomo delali tako, kot doslej – včasih z grenko mislijo na kakšno pomanjkljivost, na koncu pa vendarle z občutkom korektno opravljenega dela.

1 Kaj pričakuje slovensko občinstvo od javne RTV? Osnutek poročila kvantitativne raziskave, Gral Iteo, Ljubljana, januar 2004. Raziskava je interne narave, ni pa še povsem končana. Končno poročilo kvantitativne raziskave bo združeno s poročilom kvalitativne raziskave, zato bo koncept naknadno dopolnjen z dodatnimi poglavji o temah, ki so bile vključene le v kvalitativno raziskavo.
2 Prav tam, str. 25.

izpis

Neva Nahtigal

Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Spletna stran www.eu4journalists.com bo dobrodošla pomoč vsem novinarjem, ki se (ne) znajdejo v velikem kolesju evropske birokracije.
»Evropska unija bo imela v letu 2004 vpliv na 500 milijonov življenj in je vroča tema za novinarje. Navigacija skozi labirint informacij in mehanizmov Unije pa je lahko težavna,« so uvodne besede ustvarjalcev nove spletne strani www.eu4journalists.com, namenjene premagovanju težav z razumevanjem evropske birokracije, njenega žargona in iskanjem pravih sogovornikov. Kažipot po bruseljskih labirintih so pripravili pri Evropskem novinarskem centru (European journalism center), v sodelovanju z Uradom za tisk in komunikacije evropske komisije (European Comission’s Directorate-General for Press and Communications). Poleg jedrnate predstavitve evropskih politikih, posameznih institucij in njihovih pristojnosti spletna stran novinarjem daje odgovore na povsem praktična vprašanja, povezana z njihovim delom: kakšno pomoč in informacije lahko kot novinar pričakujem od Evropske unije? Kako koristni so tiskovni uradi Unije? Kako odprte za sodelovanje z novinarji so posamezne institucije in njihovi uslužbenci? Kako sem lahko zunaj Bruslja na tekočem s tamkajšnjim dogajanjem? Kakšna je najnovejša zakonodaja? Od koga lahko dobim izjavo o posamezni temi ... Tako, na primer, izvemo, da je vsakodnevne novinarske konference evropske komisije mogoče spremljati tudi po telefonu, gradiva, razdeljena na konferencah, pa so v manj kot eni uri na voljo v virtualnem tiskovnem središču; da je evropski parlament daleč najbolj dostopna institucija in da večina poslancev komaj čaka, da jih novinarji prosijo za izjave, ker jim to koristi pri nabiranju volilnih glasov; da je evropsko sodišče prava zakladnica novinarskih zgodb, če ste si le pripravljeni vzeti čas … Na spletni strani www.eu4journalists.com je tudi cela zbirka uporabnih kontaktov in povezav na druge spletne strani z najbolj uporabnimi in najbolj ažurnimi dodatnimi informacijami. Avtorji spletne strani novinarjem, predvsem novincem na področju Evropske unije, poskušajo prihraniti nekaj dragocenega časa in kako zadrego tudi s praktičnimi nasveti, ki očitno izvirajo iz bogatih novinarskih izkušenj z uradniki in uradi Unije. Spletna stran www.eu4journalists.com> je, skratka, res vredna ogleda, sploh če sedite v Ljubljani ali kje drugje, daleč stran od Bruslja, pa vas »doleti« kaka evropska tema – in to prav v tem času postaja vse bolj običajno.

izpis

Urška Prepeluh

Dostop do javnih informacij pri organih EU
Pravica dostopa do informacij javnega značaja pri evropskih organih bo po vstopu Slovenije v EU zanimiva in koristna za novinarje, medije, raziskovalne organizacije in nevladne organizacije – Kako lahko pridemo do pomembnih javnih informacij v evropskem prostoru in kako bo pravna ureditev dostopa do informacij javnega značaja v EU vplivala na slovensko pravo?
Pravica dostopa do informacij javnega značaja je v Sloveniji relativno nov pravni institut. Čeprav ga že od leta 1991 predvideva 2. odstavek 39. člena Ustave RS, ga je natančneje uredil šele lani sprejet Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/03). V Evropi ga poznajo že dlje časa; nekatere države – kot na primer Švedska – celo več kot dvesto let. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU) se bodo meje odprle tudi na področju informacij. Dogajanja v evropskih političnih institucijah bodo postala relevantna tudi za nas, za naše medije, nevladne organizacije, politične stranke, gospodarske subjekte, raziskovalne institucije in nenazadnje za celotni javni sektor. Namen tega prispevka je informativno prikazati prepletenost oziroma soodvisnost evropskega in slovenskega prava glede informacij javnega značaja. S tega vidika bodo obravnavani trije bistveni problemski sklopi, in sicer kako lahko do pridemo do pomembnih javnih informacij v evropskem prostoru, kako bo pravna ureditev dostopa do informacij javnega značaja v EU vplivala na slovensko pravo in nenazadnje kakšne minimalne zahteve pred Slovenijo postavlja evropsko pravo glede izkoriščanja ali t. i. ponovne uporabe javnih informacij.

Dostop do dokumentov evropskih institucij
Po dolgoletnih prizadevanjih nekaterih bolj liberalnih držav članic in več deklarativnih določbah je bila oktobra 1997 pravica o dostopu javnosti do dokumentov evropskih institucij prvič zapisana v primarno pravo EU.1 Ta določba predstavlja pravno podlago za natančnejšo ureditev pravice v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (v nadaljevanju Uredba EU).2 Uredba EU je danes osrednji predpis na tem področju, ki določa temeljna načela dostopa do evropskih dokumentov in izjeme od tega načela, ki so potrebne zaradi varstva javnih in zasebnih interesov.3 Poleg tega je pravica dostopa do dokumentov priznana kot ena izmed temeljnih pravic v 42. členu Listine temeljnih pravic Evropske unije4 in predvidena kot ena izmed državljanskih pravic v Osnutku pogodbe o Ustavi za Evropo (člen II-42).5 Kot pove že ime Uredbe EU št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, veljajo njene določbe neposredno le za tri najpomembnejše institucije EU – za evropski parlament, svet in komisijo, ne pa tudi za vse ostale. Dokumentov predvsem ni mogoče zahtevati od sodišč – sodišča prve stopnje in sodišča Evropske skupnosti –, ki dostop do svojih dokumentov urejata v lastnih poslovnikih in ga dovoljujeta samo strankam in osebam z izkazanim interesom; javno objavljene so le končne sodbe oziroma sklepi. Glede na izredno pomembno vlogo, ki sta jo sodišči imeli pri širjenju transparentnosti v evropskem pravu, je morda paradoksalno, da sta izmed vseh institucij EU najbolj zaprti za javnost. Vendar je splošno sprejeto, da je v sodnih postopkih potreba po zaupnosti velika, saj imajo na eni strani stranke pravico do zaupnosti, na drugi pa ima sodišče dolžnost varovati ne samo svoje delovanje, ampak tudi delovanje strank. Na posreden način so zavezani tudi agencije in podobna telesa zakonodajalca, za katere se uporabljajo samo načela Uredbe EU, posebna deklaracija pa jim nalaga, da svoja pravila o dostopu do dokumentov uskladijo s pravili Uredbe EU. Vse ostale institucije in ustanove EU problema dostopa javnosti do svojih dokumentov urejajo samostojno v lastnih notranjih pravilih ter ob upoštevanju načel in omejitev Uredbe EU.6

Vsakomur dostopni dokumenti
Najlaže so uporabnikom dosegljivi t. i. neposredno dostopni dokumenti, ki jih morajo institucije objavljati v elektronski obliki ali preko registrov dokumentov in so za uporabnike brezplačni. Registri dokumentov v elektronski obliki vsebujejo vse bistvene dokumente zadevnih institucij in so vsakomur dostopni na spletni strani EU http://europa.eu.int.7 Verjetno ni treba poudarjati, da so ti dokumenti enako dostopni državljanom EU kot tudi tujcem. Na tak način se morajo še zlasti objavljati zakonodajni dokumenti, to je dokumenti, ki so sestavljeni ali prejeti med postopkom sprejemanja aktov, ki so pravno zavezujoči v državah članicah ali za države članice. Za komisijo to, na primer, pomeni, da mora v svoj register uvrstiti vse dokumente, ki se nanašajo na uredbe ali okvirne sklepe, in sicer vse od začetnih posvetovanj z državami članicami ali z ekspertnimi skupinami, preko posvetovanj znotraj oddelkov, do različnih verzij sprejetih ukrepov in zapisnikov vsakega sestanka, na katerem se o zadevi razpravlja. Kjer je mogoče, morajo biti neposredno dostopni tudi drugi dokumenti, zlasti tisti, ki se nanašajo na razvoj politik ali strategij Unije. Kadar neposredni dostop ni omogočen preko registra, mora biti v registru čimbolj natančno navedeno, kje so dokumenti, da jih upravičenci lahko najdejo.8 Z objavo takšnih informacij na svetovnem spletu se dosega temeljni namen načela transparentnosti oziroma odprtosti dela evropskih organov: kar najširši dostop javnosti do informacij in dokumentov Evropske unije. Hkrati s tem si institucije bistveno olajšajo delo in zmanjšajo število postopkov na zahtevo. Načelo transparetnosti pomembno dopolnjuje dolžnost objavljanja predpisov evropskih institucij v uradnem listu Evropske skupnosti (Official Journal). Ta velja tako za uredbe, direktive in odločbe, sprejete po posvetovalnem postopku vseh treh institucij, ter za uredbe in direktive sveta in komisije, ki so naslovljene na vse države članice, kot tudi za predloge komisije, skupna stališča in konvencije sveta, obrazložitve, okvirne sklepe in druge sklepe, konvencije med državami članicami in mednarodne dogovore, ki jih sklene Evropska skupnost. Kolikor je to mogoče, se morajo v uradnem listu Evropske skupnosti objavljati tudi iniciative držav članic svetu, druga skupna stališča, direktive in sklepi ter priporočila in mnenja. Vsaka od institucij lahko v svojem poslovniku določi nadaljnje dokumente, ki se objavljajo v evropskem uradnem listu.9

Pravica zahtevati dokumente EU
Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo bomo pridobili njeno državljanstvo, s tem pa tudi pravico zahtevati dokumente v rokah evropskega parlamenta, sveta in komisije. Pravico imajo namreč vsi evropski državljani ter fizične osebe s prijavljenim prebivališčem in pravne osebe z registriranim sedežem v EU. Kljub temu da lahko za informacije zaprosijo tudi druge osebe, te nimajo pravice in jim institucije dokumentov niso dolžne posredovati, ampak se same odločijo, ali jih bodo posredovale nedržavljanom in nerezidentom.10 Čeprav institucije EU dostopa načeloma ne otežujejo in od nikogar ne zahtevajo dokazila o državljanstvu, prebivališču oziroma sedežu, pa v praksi to pomeni bistveno razliko v obravnavanju, saj nedržavljani in nerezidenti nimajo možnosti, da bi vlagali pravna sredstva (pritožbe oziroma tožbe) zoper zavrnilno odločbo institucije, ampak lahko to storijo samo tiste osebe, ki imajo pravico do dostopa. Zahtevali bomo lahko vse dokumente, ki jih evropski parlament, svet in komisija imajo, kar pomeni, da jih je zavezana institucija sestavila sama ali prejela od drugih in so v njeni posesti (3. odstavek 2. člena Uredbe EU). A to v praksi ne pomeni neomejenega dostopa do vseh dokumentov. Zaplete se že pri dokumentih, ki so nastali pri tretjih osebah, za katere načeloma velja, da jih je institucija dolžna posredovati upravičencu, če jih ima v svoji posesti, ne glede na to, od koga jih je prejela. Kljub temu se je institucija pred razkritjem takšnega »tujega« dokumenta praviloma dolžna posvetovati s tretjo osebo oziroma z avtorjem dokumenta. Čeprav Uredba EU tega ne pove izrecno, se zdi, da morebitno odklonilno mnenje avtorja dokumenta za evropsko institucijo ni zavezujoče, temveč da se mora v končni fazi sama odločiti, ali bo razkrila dokumente, ki so jih sestavile fizične ali pravne osebe oziroma druge ustanove zunaj EU, vključno z državami članicami ali nečlanicami EU ter drugimi institucijami in telesi skupnosti ali zunaj nje.11 Nedvoumno pa velja, da svet ali komisija ne smeta razkriti dokumenta, ki je nastal v kateri izmed držav članic EU in je ta država zanj eksplicitno zahtevala, da se brez njenega soglasja ne sme posredovati drugim osebam.12 Prav tako se brez soglasja avtorja ne smejo posredovati t. i. občutljivi dokumenti, ki vsebujejo klasificirane tajne podatke in bodo obravnavani v nadaljevanju. Dostopni so načeloma vsi dokumenti ne glede na medij oziroma obliko tega dokumenta – lahko je napisan na papirju, shranjen v elektronski obliki ali kot zvočni, vizualni ali avdiovizualni zapis. Dokumenti se nadalje lahko nanašajo na kakršno koli vsebino in na vsa področja delovanja Evropske unije; lahko so povezana s politiko, z aktivnostjo ali z odločitvami, ki sodijo v področje dejavnosti oziroma sfero odgovornosti posamezne institucije (3. odstavek 3. člena Uredbe EU).

Postopek z zahtevo upravičenca
Zahteva mora napisana v enem izmed uradnih jezikov EU, ki bo z vstopom Slovenije v EU tudi slovenščina. Biti mora v pisni obliki, ki je lahko tudi elektronska. Pri tem ni treba navesti nobenih razlogov, zakaj informacijo želimo, ampak moramo zahtevani dokument opredeliti z zadostno natančnostjo, da ga je moč identificirati oziroma najti. V nasprotnem primeru nas je institucija dolžna zaprositi za dodatna pojasnila, kateri dokument zahtevamo, in nam pri tem pomagati, na primer, z napotilom, kako se uporablja javni register dokumentov. Če se zahteva zelo obsežen dokument ali veliko število dokumentov, se lahko institucija z nami neformalno posvetuje in poskuša najti primerno rešitev (6. člen Uredbe EU). Institucija nam bo najprej poslala potrdilo o prejemu zahteve. Nato mora zahtevo brez odlašanja obravnavati ter najpozneje v 15 delovnih dneh od njene registracije odločiti, da bodisi odobri in hkrati omogoči dostop do zahtevanega dokumenta bodisi zahtevo zavrne. V slednjem primeru mora v pisnem odgovoru navesti razloge za popolno ali delno zavrnitev s pravnim podukom o možnosti t. i. ponovne vloge. V izjemnih primerih, kadar vloga zadeva zelo dolg dokument ali veliko število dokumentov, se lahko ta rok podaljša za dodatnih 15 delovnih dni, vendar nas mora o tem vnaprej obvesti in natančno obrazložiti razloge za podaljšanje (7. člen Uredbe EU). Če institucija zahtevo zavrne ali v predpisanem roku ne odgovori, lahko v 15 dneh od prejema odgovora oziroma od izteka roka ponovno zahtevamo preučitev stališča institucije glede svoje vloge. Ta t. i. ponovna vloga, ki je po svoji pravni naravi pritožba, mora biti prav tako obravnavana brez odlašanja. O njej mora biti odločeno v največ 15 delovnih dneh, razen če se rok za odločitev podaljša za dodatnih 15 delovnih dni zaradi izjemnih okoliščin in pod enakimi pogoji, kot to velja na prvi stopnji (zelo dolgi dokumenti ali veliko število dokumentov ter vnaprejšnje obvestilo z natančno pojasnitvijo razlogov). Če institucija tudi po tem noče dati na razpolago zahtevanega dokumenta v celoti ali noče dati vseh zahtevanih dokumentov, mora v pisnem odgovoru za zavrnitev navesti razloge in nas obvestiti o nadaljnjih pravnih sredstvih. Zoper zavrnilno odločbo institucije – ali kadar ta v predpisanih rokih ne odgovori – je namreč mogoče vložiti tožbo na sodišče prve stopnje http://curia.eu.int/en/transitpage.htm, hkrati s tožbo ali namesto nje pa se lahko pritožimo tudi evropskemu varuhu človekovih pravic http://www.euro-ombudsman.eu.int. Če institucija zahtevi za dostop ugodi, bo ob upoštevanju želja vlagatelja omogočila vpogled v dokument na mestu samem ali izstavila kopijo dokumenta, ki je lahko tudi v elektronski obliki. Vpogled na samem mestu in kopije do 20 strani so brezplačni, za več kot 20 strani kopij pa se vlagatelju lahko zaračuna samo dejanske stroške priprave in pošiljanja kopij dokumenta. Če je institucija dokument že izdala in je brez težav dostopen, svojo dolžnost izpolni že s tem, da vložnika zgolj obvesti, kako lahko pride do zahtevanega dokumenta. Dokument se dostavi v obstoječi verziji in formatu, vključno z elektronsko ali drugo obliko – na primer v braillovi pisavi –, v velikem tisku ali na magnetogramu, pri čimer se mora v polni meri upoštevati želje vlagatelja. Vendar institucija ni dolžna ustvariti novega dokumenta, da bi ugodila zahtevi. Prav tako ni dolžna iskati informacij, ki so raztresene v številnih dokumentih, jih zbirati, analizirati, komentirati itd., ampak mora dati na razpolago dokumente v takšni obliki, kot jih sama poseduje.

Nekateri dokumenti javnosti niso dostopni
Čeprav je izrecen namen pravne ureditve EU, da se učinkovitost pravice dostopa do dokumentov zagotovi v kar največji možni meri, se hkrati vedno znova poudarja, da dostop ne more biti absoluten in da mora biti včasih omejen zaradi določenih legitimnih javnih ali zasebnih interesov (2. odstavek 255. člena PES in a točka 1. člena Uredbe EU). Vendar se morajo izjeme vedno interpretirati in uporabljati restriktivno. Zato je bilo uvedeno pravilo, da če samo nekateri deli dokumenta vsebujejo informacije, ki so varovane kot izjeme, se mora preostanek dokumenta vseeno razkriti, ne pa da se zavrne dostop do celotnega dokumenta (6. odstavek 4. člena Uredbe EU). Poleg tega so izjeme časovno omejene na samo toliko časa, dokler je varstvo upravičeno glede na vsebino dokumenta, vendar ne več kot 30 let. Tako dolga časovna omejitev je zlasti relevantna za arhivsko gradivo, ki ga je mogoče zahtevati takoj, ko varstvo njegove vsebine ni več potrebno, najpozneje pa v 30 letih. Več kot 30 let so lahko varovani zgolj dokumenti, katerih zaupnost je potrebna zaradi varstva zasebnosti ali gospodarskih interesov ter v primeru t. i. občutljivih dokumentov (7. odstavek 4. člena Uredbe EU).

Absolutne in relativne izjeme
Izjemam je namenjen najbolj obširen 4. člen Uredbe EU, ki ločuje med absolutnimi in relativnimi izjemami. V primeru absolutnih izjem institucija v noben primeru ne sme razkriti dokumentov, kadar bi to ogrozilo enega izmed naslednjih javnih interesov: (1) javno varnost, (2) obrambne in vojaške zadeve, (3) mednarodne odnose, (4) finančno, monetarno ali ekonomsko politiko skupnosti ali države članice. Ravno tako velja absolutna prepoved razkritja dokumentov, če bi to ogrozilo zasebne interese posameznikov, to je njihovo zasebnost ali integriteto, še zlasti kadar je varstvo osebnih podatkov določeno s predpisi EU.13 Relativne izjeme v nasprotju z absolutnimi omogočajo t. i. izjeme od izjem – dokumentov se sicer načeloma ne sme razkriti, razen kadar je za razkritje podan prevladujoč javni interes. Na eni strani to velja za dokumente, katerih razkritje bi ogrozilo (a) gospodarske interese fizične ali pravne osebe, (b) sodne postopke in pravno svetovanje ter (c) namen inšpekcijskih, preiskovalnih ali računskih dejavnosti. Pri tem pojem »gospodarskih interesov« razumemo zlasti kot poslovne skrivnosti, pravice intelektualne lastnine, tržne informacije ter podatke o stroških in javnih naročilih, kar je v kontekstu evropskega prava dokaj nesporen razlog za omejitev dostopa javnosti do dokumentov. Na drugi strani med relativne izjeme uvrščamo tudi interne dokumente in dokumente v pripravi (working papers), katerih razkritje bi resno ogrozilo postopke odločanja institucije. Kot takšne se v praksi pogosto varujejo tajna politična stališča držav članic in zaupnost pogajanj znotraj evropskih institucij, katerih javno razkritje bi jim lahko škodovalo v mednarodnem prostoru ali v lastni državi. Takšne izjeme so imanentne skoraj vsem pravnim sistemom, ki urejajo dostop do informacij javnega značaja in jo določata tudi 10. in 12. točka 6. člena slovenskega ZIDJZ.

Občutljivi dokumenti
Evropsko pravo dostopa do dokumentov poseben pravni režim predpisuje za tajne podatke ali t. i. občutljive dokumente (sensitive documents). Občutljivi dokumenti lahko nastanejo pri eni izmed evropskih institucij ali njihovih agencij, v državah članicah, v tretjih državah ali v mednarodnih organizacijah in so v skladu s predpisi zadevne institucije označeni kot »zaupni«, »tajni« ali »strogo tajni« (9. člen Uredbe EU). To so torej dokumenti z občutljivih področij javne varnosti ter informacije o obrambnih in vojaških zadevah, ki se varujejo v interesu Evropske unije oziroma ene ali več držav članic. Za tovrstne dokumente bodo v bistvu sprejeta posebna pravila, ki pa bodo morala biti objavljena. Dokumenti sami ne bodo neposredno dostopni v elektronski obliki, ampak jih je mogoče zahtevati le v postopku z vlogo, v katerem se bo vsak dokument presojalo individualno. Vloge za dostop in zahtevane dokumente lahko obravnavajo samo osebe, ki imajo pravico, da se seznanijo z vsebino občutljivega dokumenta oziroma z njegovimi tajnimi podatki in ne uradniki, ki običajno obravnavajo ostale vloge za dostop do dokumentov. Tudi pri uvrstitvi občutljivih dokumentov v register lahko samo takšne osebe odločijo, katera napotila oziroma viri dokumentov se bodo vnesli v register. Občutljiv dokument se lahko uvrsti v register ali se napravi dostopnega javnosti samo z eksplicitnim soglasjem avtorja, pri zavrnitvi dostopa pa je potrebno paziti, da se obrazložitev poda na način, ki ne bo ogrozil varovanih interesov.

Kako Uredba EU vpliva na slovensko ureditev
Vsaka uredba Evropske unije je za vse države članice unije splošno uporaben in v celoti obvezujoč pravni akt, ki se neposredno uporablja. Slovenske organe torej v celoti zavezuje, ne da bi njene določbe prenašali v naš pravni red.14 Vendar je edina dolžnost, ki jo Uredba EU št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov evropskega parlamenta, sveta in komisije izrecno nalaga državam članicam, je, da skupaj z evropskimi institucijami sodelujejo pri obveščanju javnosti oziroma svojih državljanov glede pravic, ki zanje izvirajo iz te uredbe (14. člen Uredbe EU). Sicer pa Uredba EU načeloma nima namena spreminjati nacionalnih zakonodaj glede dostopa do informacij javnega značaja in v preambuli to eksplicitno poudarja. Do konsenza znotraj EU namreč ni enostavno priti, ker imajo posamezne države članice preveč različne ureditve – medtem ko imajo, na primer, skandinavske države zelo liberalno zakonodajo glede javnosti dokumentov, Nemčija tega področja na zvezni ravni še vedno sploh nima pravno urejenega. Uredba EU se zatorej izrecno nanaša samo na dokumente v posesti evropskih institucij in načeloma ne posega v pravni sistem, ki ga v Sloveniji ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Vendar se oba sistema na nekaterih točkah prekrivata, tako da lahko v praksi pričakujemo dva problema: problem dokumentov, ki jih bodo slovenski organi poslali evropskim institucijam, in problem dokumentov, ki jih bodo institucije EU poslale slovenskim organom.

Slovenski dokumenti pri evropskih institucijah
Prva situacija bo nastala, kadar bodo slovenski organi evropskim institucijam poslali določene dokumente in jih bo torej mogoče zahtevati od obeh, vendar po različnih pravilih: od evropskih institucij po pravilih Uredbe EU, od slovenskih organov pa po določbah ZDIJZ. Kot je že bilo omenjeno, lahko Slovenija evropskim institucijam izrecno prepove, da bi brez njenega soglasja komur koli razkrile določen dokument, ki je nastal pri nas. Ta prepoved velja za vse enako, tudi za državljane Slovenije. S tem se želi preprečiti, da bi posamezniki lahko zaobšli notranjepravna pravila in si preko evropskih institucij priskrbeli dokumente, ki po svoji domači zakonodaji ne morejo. Tudi brez izrecne prepovedi se bodo institucije EU glede razkritja naših dokumentov vedno dolžne posvetovati s svojimi slovenskimi kolegi, vendar Uredba EU ne pove, kaj se zgodi, če bo slovenski organ – avtor dokumenta – proti njegovemu razkritju. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je končna odločitev v pristojnosti institucij EU, si lahko predstavljamo, da bodo te postopale kolegialno in sledile mnenju avtorja dokumenta iz dveh razlogov: prvič zato, ker nikjer ni prepovedano, da država prej omenjeni veto de facto na razkritje dokumenta dá naknadno; in drugič zato, ker Uredba EU eksplicitno poudarja, da nima namena spreminjati pravnih ureditev v posameznih državah ter gre pričakovati, da bodo evropske institucije spoštovale nacionalne predpise že zgolj zaradi želje po recipročnem spoštovanju evropskih pravil v državah članicah. Razlike glede končnega rezultata – tj. razkritja oziroma nerazkritja dokumentov javnosti – pa moramo pričakovati tudi, kadar slovenski organi evropskim ne bodo dali nobenih navodil. Vsebinsko se izjeme od razkritja v 6. členu ZDIJZ od izjem po 4. členu Uredbe EU ne razlikujejo bistveno, razen da evropska uredba bolj strogo kot slovenski zakon izključuje dokumente zaradi varstva mednarodnih odnosov, obrambnih in vojaških zadev, javne varnosti ter zaradi finančne, monetarne ali ekonomske politike. Ti morajo biti v Sloveniji opredeljeni kot tajni v skladu z Zakonom o tajnih podatkih, sicer so informacije javnosti dostopne, medtem ko v EU ni potrebno, da so dokumenti klasificirani kot takšni (kot t. i. občutljivi dokumenti). Če bi namreč bili tako klasificirani, zanje dejansko velja domneva nejavnosti, saj jih institucije EU brez izrecnega soglasja avtorja sploh ne smejo nikomur posredovati. Po drugi strani je evropsko pravo bolj liberalno, ker pri obravnavanju izjem v mnogo večji meri uveljavlja t. i. škodni test in t. i. test tehtanja. Škodni test (harm test) pomeni, da mora razkritje dokumenta dejansko in ne zgolj hipotetično ogroziti varovano pravno dobrino (na primer zasebnost ali izvedbo sodnega postopka) oziroma mora zaradi njegovega razkritja nastati nekakšna škoda in ne zadostuje, da se nek dokument zgolj nanaša na dejansko stanje ene od predvidenih izjem.15 Tak test postavlja domnevo, da je načeloma vsak dokument dostopen javnosti, če institucija ne ugotovi, da bi bil z njegovim razkritjem prizadet nek javni ali zasebni interes. Medtem ko se v pravu EU škodni test zahteva za vse izjeme, ga slovensko pravo predvideva le v petih od dvanajstih izjem (točke 7–10 in 12 v členu 6 ZDIJZ), zato lahko glede istega dokumenta pričakujemo boljši rezultat v Bruslju kot v Ljubljani. Še boljši rezultat bo pri tistih kategorijah izjem, ki v evropskem pravu predstavljajo relativne izjeme, kajti pri teh morajo institucije EU poleg škodnega testa preveriti še dodatni test tehtanja (balancing test): četudi se ugotovi, da bi razkritje dokumenta sicer imelo škodljive posledice, ga je treba razkriti, če za to obstaja prevladujoči javni interes. Klasičen primer prevladujočega javnega interesa je, na primer, razkritje poslovnih skrivnosti ali internih dokumentov, da bi se s tem razkrinkalo korupcijo. Tega testa slovenski zakon sploh ne pozna, čeprav je praviloma prisoten v vseh podobnih nacionalnih ureditvah, zaradi česar je Uredba EU v tem delu bolj liberalna.

Dokumenti EU v posesti slovenskih organov
Ko bodo evropske institucije svoje dokumente poslale državam članicam, jih bomo v Sloveniji lahko zahtevali tudi od naših organov, in sicer po pravilih slovenskega zakona. Na prvi pogled se zdi, da bodo v Sloveniji tako nekateri dokumenti laže dostopni, saj je glede nekaterih izjem ureditev po ZDIJZ bolj liberalna. Kot je že bilo omenjeno, predstavljajo v RS podatki s področja mednarodnih odnosov, obrambnih in vojaških zadev, obveščevalne in varnostne dejavnosti ter javne varnosti izjemo samo, če so kot tajni podatki ustrezno opredeljeni v skladu z Zakonom o tajnih podatkih, medtem ko podatki s področja finančne, monetarne ali ekonomske politike po ZDIJZ sploh niso izjeme. Vendar nas začetno navdušenje mine, če si podrobno pogledamo določbo 15. točka preambule Uredbe EU, ki države članice zavezuje, da po načelu lojalnega sodelovanja z evropskimi institucijami ne ovirajo primerne uporabe Uredbe EU in spoštujejo pravila glede varnosti evropskih institucij. Načelo oziroma doktrina lojalne razlage evropskega prava pomeni, da morajo države članice svoje nacionalno prvo interpretirati v luči in v duhu prava EU oziroma tako, da s svojimi notranjimi predpisi ne bodo preprečevale uresničevanja evropskih predpisov.16 Interpretatio Europea Slovenijo torej zavezuje, da po eni strani ne sme ovirati svobodnega dostopa do dokumentov, do katerih imajo subjekti pravico na podlagi Uredbe EU (s svojo morebiti preveč restriktivno zakonodajo), in da po drugi strani s »preveč« liberalno zakonodajo ne sme izničiti omejitev in še zlasti izjem, ki jih postavlja Uredba EU. Določba o lojalnem sodelovanju z evropskimi institucijami je nastala na podlagi lekcije, ki so se je te institucije naučile iz primera Svenska Journalistförbundet v. Svet,. V tem primeru je švedsko združenje novinarjev zahtevalo 20 dokumentov o Europolu ter jih po liberalni domači od švedskih oblasti dobilo kar 18, medtem ko jih je od Sveta EU zaradi njegove dokaj restriktivne razlage pravice dostopa prejelo le 4.17 Zdaj Uredba EU uresničevanje svojih ciljev poskuša zaščititi s tem, da vsem organom držav članic, ki imajo dokumente evropskih institucij, nalaga dolžnost posvetovanja s pristojno evropsko institucijo glede njihovega razkritja vselej, kadar organ prejeme zahtevo za kakšnega izmed dokumentov evropskih institucij. Dolžnost posvetovanja odpade v primerih, ko je očitno, da bodisi gre za dokument, ki ga je potrebno razkriti, bodisi da se dokumenta očitno ne sme razkriti. Namesto tega se lahko organ države članice vedno odloči, da o zahtevi za dokument ne bo odločal sam, ampak jo bo raje odstopil v obravnavo pristojni evropski instituciji (5. člen Uredbe EU). Iz te določbe in zahteve po lojalnem sodelovanju lahko sklepamo, da bodo evropske institucije vztrajale na obveznosti svojih mnenj, še zlasti kadar si razkritja ne bodo želele. Slovenski organ se lahko tako znajde v precejšnji zadregi, če bi po določbah ZDIJZ dokument upravičencu moral posredovati (ker, na primer, ni klasificiran kot tajen v skladu z zakonom), vendar evropska institucija od njega zahteva, da tega ne stori. Slovenski organ lahko namreč glede na določbo 26. člena ZDIJZ zahtevo za dostop zavrne samo, če dokument prestavlja eno izmed izjem iz 6. člena zakona. Slednji ima vse dopustne izjeme taksativno naštete in ne predvideva, da bi evropski predpis, četudi je nacionalni zakonodaji nadrejen, lahko določil še kakšno dodatno izjemo. Konflikt obeh sistemov lahko privede celo do kazni za prekršek za odgovorno uradno osebo po določbi 3. odstavka 39. člena ZDIJZ.

Ponovna uporaba informacij javnega sektorja
Z vstopom v Evropsko unijo Slovenijo čaka še ena naloga na področju informacij javnega značaja, in sicer mora do 1. julija 2005 ustrezno urediti vprašanja, ki jih odpira pred kratkim sprejeta Direktiva št. 2003/98/EC Evropskega parlamenta in Sveta o ponovni uporabi informacij javnega sektorja z dne 17. 11. 2003 (v nadaljevanju Direktiva).18 O ponovni uporabi informacij govorimo zato, ker organi javne oblasti informacije primarno zbirajo za izvrševanje svojih javnih nalog, ko pa so enkrat zbrane, jih lahko posredujejo fizičnim ali pravnim osebam za nadaljnjo uporabo v gospodarske ali negospodarske namene. Kot ponovna uporaba se ne šteje izmenjava informacij med organi javnega sektorja izključno zaradi izvrševanja njihovih javnih nalog. Ratio posebne ureditve ponovne uporabe javnih informacij je v dejstvu, da je njihov nastanek financiran iz javnih sredstev oziroma davkoplačevalskega denarja in jih javni sektor ne sme »privatizirati«, ampak imajo do njih načeloma vsi enake pravice. V nasprotju s prej obravnavano uredbe, direktive EU načeloma niso neposredno uporabne, ampak države članice zavezuje le glede rezultata, ki ga je treba doseči, pri tem pa jim je prepuščena izbira oblike in metode za dosego tega rezultata.19 Konkretno Direktiva št. 200/98/EC za države članice predpisuje minimum pravil, po katerih se morajo na območju notranjega evropskega trga enotno urediti ponovna uporaba in praktični ukrepi za pospeševanje ponovne uporabe informacij v posesti organov javnega sektorja v državah članicah. Direktiva od držav EU ne terja, da ponovno uporabo informacij javnega sektorja sploh dovolijo, vendar če jo, jo morajo v skladu z minimalnimi zahtevami Direktive. Slovenski ZDIJZ o tem vprašanju zaenkrat molči, kar je razumljivo glede na dejstvo, da je omogočanje dostopa do informacij javnega značaja vedno prvi korak in šele naslednjega predstavlja pravna ureditev nadaljnje uporabe tako dostopnih informacij. Direktiva slovenske nacionalne pravne ureditve o dostopu do dokumentov javnih oblasti v ničemer ne spreminja, pač pa lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo dodatno ureditev tega vprašanja v slovenskem pravu, ki bo moralo upoštevati evropska pravila. Direktiva izrecno nima namena spreminjati nacionalnega ali evropskega prava na področju varstva osebnih podatkov ter varstva pravic intelektualne lastnine, zlasti mednarodnega varstva po Bernski konvenciji za varstvo književnih in umetniških del in Sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS). Direktiva se ne nanaša na informacije v posesti organov oziroma institucij EU, ampak zgolj na informacije v posesti javnega sektorja posameznih držav članic, to je v posesti njihovih državnih, regionalnih ali lokalnih oblasti, njihovih organov, ki so podvrženi javnemu pravu, ter vseh združenj navedenih subjektov (2. člen Direktive), ne pa tudi javnih podjetij. Ureditev ponovne uporabe naj bi načeloma zajela vse že obstoječe dokumente javnega sektorja, ne glede na njihovo vsebino in obliko (zapisane na papirju ali shranjene v elektronski obliki oziroma kot zvočni, vizualni ali avdiovizualni zapis), vendar dejansko izključuje številna področja. Tako se Direktiva ne nanaša na (1) dokumente, ki jih organi javnega sektorja ustvarijo zunaj svojih javnih nalog, na (2) dokumente, ki so varovani s pravicami intelektualne lastnine tretjih oseb, na (3) dokumente, ki po nacionalnem pravu o dostopu do informacij javnega značaja predstavljajo izjeme oziroma so javnosti nedostopni, kot tudi ne na (4) dokumente v posesti javnih radijskih in televizijskih postaj, izobraževalnih in raziskovalnih ustanov (na primer šol, univerz, arhivov, knjižnic in raziskovalnih ustanov) ter kulturnih ustanov (na primer muzejev, knjižnic, arhivov, orkestrov, oper, baletov in gledališč).

Ponovna uporaba informacij v primerjavi z ZDIJZ
Direktiva na bodočo slovensko ureditev naslavlja zlasti zahtevo, da mora biti ureditev ponovne uporabe informacij javnega sektorja v določeni meri skladna s pravili naše zakonodaje glede pravice dostopa do informacij javnega značaja. V skladu z ZDIJZ bodo tako morali biti urejeni razumen rok za odločitev o zahtevi, razlogi za zavrnitev zahteve in možnosti pravnega sredstva v tem primeru (4. člen Direktive). Slovenski ureditvi glede dostopa do informacij je zelo podobna tudi zahteva Direktive, da morajo biti dokumenti dostopi v vsakršni obliki ali jeziku, ki že obstaja (vključno z elektronsko obliko, kjer je to mogoče in primerno), da pa po drugi strani organ ni dolžan ustvariti novega dokumenta, ga prilagajati oziroma iz njega delati izvlečke, razen kadar je to mogoče storiti s preprostim postopkom.20 Glede zaračunavanja informacij, ki bodo ponovno uporabljene, dovoljuje Direktiva zaračunavanje višjih stroškov kot slovensko pravo. Medtem ko ZDIJZ za dostop do informacij predvideva le zaračunavanje materialnih stroškov, dovoljuje Direktiva za izkoriščanje informacij zaračunati polno povračilo stroškov zbiranja, nastajanja, reprodukcije in razširjanja informacij, vključno z razumno povrnitvijo določene stopnje investicije glede na življenjski cikel informacij. Zdi se, da bo tudi slovenski zakonodajalec lahko uveljavil različno visoke stroške, saj ZDIJZ ureja le pravico dostopa do informacij, vendar upravičencev ne pooblašča, da lahko te informacije nadalje izkoriščajo. Za takšno dodatno dovoljenje pa se zdijo tudi dodatni stroški upravičeni.

Enakost obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov
Direktiva ima malo zelo določb (le 15 členov), in vendar večino namenja varstvu enakosti obravnavanja vseh subjektov, ki želijo informacije javnega značaja ponovno uporabiti. Ponovna uporaba dokumentov, nastalih v javnem sektorju, mora biti dostopna vsem zainteresiranim subjektom na trgu. Zaradi enotnega evropskega trga to pomeni, da bodo lahko slovenska podjetja in posamezniki povsem enakopravno zahtevali informacije v drugih državah in od tujih organov javnega sektorja po povsem identičnih pravilih, ki veljajo za njihove domače subjekte. Organi zaradi enakosti vseh zainteresiranih subjektov ne smejo sklepati ekskluzivnih pogodb za uporabo informacij javnega značaja samo z določenimi osebami, ki bi želele tržiti izdelke, temelječe na dodani vrednosti informacij javnega značaja. Ekskluzivne pravice so dopustne samo izjemoma in v posamičnih primerih, da se zagotovijo storitve v javnem interesu, ter morajo biti objavljene in transparentne. Vse trenutno obstoječe ekskluzivne pogodbe se morajo zaključiti ob poteku pogodbeno določenega roka, najpozneje pa do konca leta 2008 (11. člen Direktive). Enakosti obravnavanja vseh subjektov na trgu služi tudi zapoved transparentnosti glede pogojev in cen za ponovno uporabo informacij, ki naj bi se po možnosti objavljali na internetu (7. člen Direktive). Poleg tega načelo nediskriminacije prepoveduje privilegirano obravnavanje med istimi kategorijami uporabe informacij, kar pomeni, da se bodo morali enako obravnavati, na primer, vsi komercialni uporabniki in enako vse znanstvene institucije, medtem ko med različnimi skupinami lahko obstajajo razlike. Pomeni tudi, da morajo enaka pravila veljati za organe javnega sektorja, kadar ti vstopajo na trg kot komercialni ponudniki in ne izvajajo svojih javnopravnih nalog (10. člen Direktive). Prav tako velja obratno, da bodo tuje pravne in fizične osebe od slovenskih organov povsem enako kot domače lahko zahtevale informacije javnega značaja in jih izkoriščale za nadaljnjo uporabo. Slovenija se lahko v skladu s pooblastilom Direktive odloči, da za ponovno uporabo informacij javnega sektorja ne bo predpisala nobenih pogojev. Če pa se za takšne pogoje vseeno odloči, bi morala v skladu z evropsko direktivo uvesti sistem podeljevanja licenc, kje je to primerno. Pri tem ne sme predpisati pogojev, ki bi po nepotrebnem omejevali možnosti ponovne uporabe informacij, ter ne sme omejevati konkurence, ampak je zaželeno, da so licence standardizirane in obravnavane elektronsko (8. člen Direktive).

Najbolj odprt je Evropski parlament
Vidimo torej, da je evropska ureditev pravice dostopa do informacij javnega značaja kljub nekaterim posebnostim, ki so posledica nadnacionalnega značaja Evropske unije, sodobna in postaja za posameznike vse bolj odprta in prijazna. S polnopravnim članstvom Slovenije v EU bodo evropske informacije postale dostopne tudi za naše medije, organizacije civilne družbe, gospodarske subjekte, raziskovalce in sploh vse zainteresirane osebe. Čeprav je dostop do evropskih dokumentov v marsičem podoben slovenski ureditvi po ZDIJZ, med njima obstajajo tudi nekatere razlike, ki se jih moramo zavedati, če želimo iti po informacije v Bruselj. Pri tem je lahko koristen namig, da se izmed vseh zavezanih institucij EU splača najprej poskusiti dobiti informacije od evropskega parlamenta v Strasbourgu, ki se je doslej izkazal kot najbolj liberalen. Ne samo da zaradi morebitne zavrnitve zahteve še ni nikar ni bil tožen pred sodišči, ampak se tudi načelno vedno znova zavzema za širitev pravice dostopa in neredko pred sodiščem nastopa kot intervenient na strani posameznikov ter kot nasprotnik svetu in komisiji, ki sta znana po svojem dokaj restriktivnem pristopu. V primeru, da so identični dokumenti v rokah evropskih institucij in slovenskih organov, velja vsekakor poskusiti pri obeh ali celo več različnih organih. Prav lahko se namreč zgodi, da bomo do nekaterih informacij laže prišli na slovenskih tleh, do drugih pa v evropskih sobanah. Pri tem se zdi, da Slovenija lažje prepove razkritje lastnih dokumentov evropskim institucijam, saj ji pravo EU to izrecno omogoča. Obratno bodo evropske institucije sicer lahko prepovedale razkritje svojih dokumentov slovenskim organom, vendar se bodo ti znašli pred nezavidljivo dilemo, ali naj ignorirajo načelo lojalnega sodelovanja z institucijami EU in s tem tvegajo kršitev evropskega prava ali pa naj tvegajo prekršek zaradi nerazkritja informacij po ZDIJZ. Slovenski zakon bo moral – dolgoročno gledano – ta konflikt rešiti in predvideti, da pravo EU kot nadnacionalno in primarno pravo prevlada nad ureditvijo v domači zakonodaji. V končni fazi naj omenim še, da so slovenskim državljanom oziroma rezidentom vrata odprta tudi do informacij v posesti nacionalnih organov drugih držav članic EU, ki jih bomo zaenkrat lahko zahtevali po določbah njihove notranjepravne ureditve, saj Evropska unija tega področja še ni poenotila. Deloma poenoteno bo po 1. juliju 2005 le vprašanje ponovne uporabe informacij javnega sektorja in čeprav je tozadevna direktiva zelo skopa, predstavlja naslednji korak in izziv za pravno ureditev izkoriščanja informacij javnega značaja tudi v Sloveniji.

1 Amsterdamska pogodba o spremembah Pogodbe o Evropski uniji, Pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti in nekaterih sorodnih aktov, OJ 1997/C 340, s. 1, podpisana 2. 10. 1997, je v 1. odstavku 255. člena (nekdanjega 191 a. člena) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) (prečiščeno besedilo PES: OJ 2002/C 325, s. 33) določila: »Vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba, ki prebiva oziroma ima svoj sedež v državi članici, ima pravico dostopa do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije v skladu z načeli in pogoji, ki se določijo v skladu z 2. in 3. odstavkom.«
2 Regulation (EC) No. 1049/2001 of the European Parliament and of the Council of 30 May 2001 regarding public access to European Parliament, Council and Commission documents, OJ 2001/L 145, s. 43.
3 Več o zgodovinskem razvoju pravice v pravu EU: Prepeluh, Urška (2003): Dostop do informacij javnega značaja: primeri evropskih institucij, zvezne države New York in Slovenije – primerjalnopravna analiza. Ljubljana: Mirovni inštitut (dostopno tudi na http://www.mirovni-institut.si/slo_html/pub_raziskpor.htm, 1. 3. 2003); Prepeluh, Urška (2003): Dostop do dokumentov institucij Evropske unije, str. 367–376. V: Zbornik znanstvenih razprav. Ljubljana: Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani (LXIII. Letnik); Bunyan, Tony: The European Union: Secrecy and openness in the European Union, http://www.freedom.org/case/uustudy.htm, 1. 10. 2002.
4 Charter of Fundamental Rights of the European Union, OJ 2000/C 364, s. 1, razglašena v Nici 7. 12. 2000. Čeprav Listina temeljnih pravic EU v kontekstu evropskega prava nima enake pravne veljave kot ostale ustanovitvene pogodbe in je njena pravna narava še danes nedorečena, jo vse bolj upoštevajo različni evropski organi, kot so komisija, evropski ombudsman, generalni pravobranilci in celo sodišče prve stopnje, ki jo je že citiralo v nekaj primerih.
5 Draft Treaty establishing the Constitution for Europe, CONV 850/03, Evropska konvencija, Rim, 18. 7. 2003 (dostopen tudi na: http://european-convention.eu.int/docs/Treaty/cv850SLrev.pdf).
6 Joint declaration relating to Regulation (EC) No. 1049/2001 of the European Parliament and of the Council of 30 May 2001 regarding public access to European Parliament, Council and Commission documents, OJ 2001/L 173, s. 5, tč. 1 in 2. Posledično je komisija pripravila dopolnila k že obstoječim ustanovnim aktom za vrsto agencij in drugih ustanov.
7 Registri dokumentov so dostopni na naslednjih spletnih straneh: register sveta: http://register.consilium.eu.int/utfregister/frames/introfsEN.htm, register komisije: http://europa.eu.int/comm/secretariat_general/regdoc/recherche.cfm?CL=en in register evropskega parlamenta: http://www4.europarl.eu.int/registre/recherche/Menu.cfm?langue=EN.
8 12. člen Uredbe EU. Bunyan (op. 3): Chapter 8, s. 3.
9 Dolžnost objave velja za nekatere predpise že na podlagi 254. člena (prej 191. člena) PEU, medtem ko jo 13. člen Uredbe EU samo razširja na še nekatere druge akte.
10 2. člen Uredbe EU. Neutemeljenost razlikovanja se zlasti pokaže za državljane oziroma rezidente držav pristopnic EU, ki imajo lahko legitimen interes za vpogled v določene dokumente Evropske unije, saj jih ti posredno zadevajo (na primer dokumenti, ki se nanašajo na širitev Unije oziroma na urejanje odnosov EU s temi državami).
11 4. odstavek 4. člena v povezavi s točko b 3. člena Uredbe EU.
12 Ta veto de facto so si države članice EU izborile že z Izjavo št. 35 h Končnemu dokumentu Amsterdamske pogodbe, 29. 3. 1996: »Konferenca se dogovori, da bodo načela in pogoji iz člena 191a (1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti dopuščali državi članici od Komisije ali Sveta zahtevati, da se dokument, ki izvira iz te države članice, ne pošilja tretjim strankam brez njenega predhodnega soglasja.«
13 Med pomembnejše sodi Direktiva št. 95/46/ES o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem preroku takih podatkov z dne 24. 10. 1995, OJ 1995/L 281, s. 31.
14 Grilc, Peter in Ilešič, Tomaž (2001): Pravo Evropske unije. 1. knjiga. Ljubljana: Pravna obzorja, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba. Str. 86.
15 Sodba Sodišča prve stopnje Aldo Kuijer v. Svet (Kuijer II), št. T-211/00 z dne 7. 2. 2002, OJ 2002/C 109, s. 44–45, §§ 60-66: zahtevani dokumenti so sicer vsebovali analizo političnih situacij in varstva človekovih pravic v določenih državah nečlanicah EU, vendar zgolj zato, ker takšni dokumenti spadajo v kategorijo »mednarodnih odnosov« EU s tretjimi državami, to še ne pomeni, da bi njihovo razkritje te mednarodne odnose dejansko ogrozilo. Sodišče je zavrnilno odločbo Sveta EU razveljavilo, ker bi ta moral za vsak dokument posebej ugotavljati, ali bi njegovo razkritje zaradi specifične vsebine in konteksta dejansko predstavljalo nevarnost za mednarodne odnose EU s kritiziranimi tretjimi državami. Feik, Rudolf (2002): Zugang zu EU-Dokumenten – Demokratie durch Transparenz. Wien-Graz: Neuer wissenschaftlicher Verlag, str. 289, kot primer navaja tudi, da bi v kategorijo »obrambnih in vojaških zadev« gotovo spadal dokument, ki navaja države članice EU z obveznim služenjem vojaškega roka in tiste brez takšne obveznosti, vendar pa njegovo razkritje ne bi moglo ogroziti tega javnega interesa.
16 Grilc/Ilešič: Pravo Evropske unije (op. 14), str. 119–120; Knez, Rajko: Načini uporabe evropskega prava pred državnimi organi in pri poslovanju podjetij. V: Evro Pravna praksa, št. 1/2003, 25. 4. 2003, str 47–48, ki jo poimenuje Interpretatio Europea.
17 Sodba sodišča prve stopnje Svenska Journalistförbundet v. Svet, št. T-174/95 z dne 17. 6. 1998, ECR II-2289. Sodišče je v tem primeru ugotovilo, da je svet neupravičeno zavrnil zahtevo za dokumente, saj so ti zadevali zgolj pogajanja o sprejemu konvencije Evropola in ne dejavnosti Europola kot takšnega. Zaradi pomanjkanja ustrezne obrazložitve odločbe sveta sodišče tudi ni moglo ugotoviti, kako bi zahteva po dokumentih o sprejemanju zakonodajnega akta lahko ogrozila javno varnost.
18 Directive 2003/98/EC of the European Parliament and of the Council of 17 November 2003 on the re-use of public sector information, OJ 2003/L 345, s. 90.
19 Grilc/Ilešič: Pravo Evropske unije (op. 14), str. 87.
20 Prim. 5. člen Direktive s 4. členom ZDIJZ in 14. členom Uredbe o posredovanju informacij javnega značaja, Ur. l. RS, št. 115/03.

izpis

Jaka Repanšek

Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Kljub izjemnemu gospodarskemu, političnemu in sociološkemu pomenu, ki ga imajo mediji in informacijska tehnologija, se je Evropska unija relativno pozno spomnila, da bo treba na tem področju nekaj narediti. Zgodovino pravnega urejanja področja avdiovizualne kulture in komunikacij povzemamo po spletnih straneh http://europa.eu.int
Področje medijev in njegove regulacije je v Evropski uniji je postalo zanimivo šele v začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko so tudi v Bruslju opazili, da Evropska unija na področju avdiovizualne politike močno zaostaja za ZDA. Trend je bil posebno skrb zbujajoč na področju produkcije in distribucije televizijskih programov, zato je evropska komisija leta 1984 reagirala in javnosti predstavila t. i. »zeleno knjigo« (COM(84) 200 final), v kateri so predvideli oblikovanje skupnega trga na področju oddajanja televizijskih programov. Temu dokumentu je kmalu sledila resolucija evropskega sveta o izgradnji evropske programske industrije, vključno s predlogi za boj proti avdiovizualnemu piratstvu in harmonizacijo pravil distribucije filmov v različnih medijih. Sprejeta sta bila prva dokumenta, ki omenjata »avdiovizualno politiko Evropske skupnosti«, direktiva 86/529/EEC o skupnih tehničnih standardih za satelitsko televizijo in pobuda za ustanovitev skupnega, evropskega televizijskega programa. Ob koncu 80. let prejšnjega stoletja se je evropska komisija ukvarjala z določanjem pravnih okvirov (aktov in dokumentov), namenjenih razvoju bolj fleksibilne in dinamične evropske filmske in televizijske industrije. Leto 1988, med trajanjem evropskega leta kinematografije, so bolj kot kadar koli poprej in na različnih ravneh obravnavali skupne ukrepe za izboljšanje evropske avdiovizualne politike.

Evropska direktiva o čezmejni televiziji
Direktiva o čezmejni televiziji, Television Without Frontiers ali TWF Directive je temeljni dokument Evropske unije s področja medijev in avdiovizualne kulture. Sprejeta je bila leta 1989 in dopolnjena leta 1997. Vključuje dve temeljni načeli: prost pretok evropskih televizijskih programov znotraj skupnega trga; in zahtevo, da televizijske postaje, kjer je to mogoče, rezervirajo vsaj polovico svojega programskega časa za »evropska« avdiovizualna dela (evropske programske kvote). Poleg tega se direktiva o čezmejni televiziji ukvarja še z zaščito kulturne raznolikosti v programih evropskih televizij, z zaščito pravic otrok in pravico do odgovora. Seveda se direktiva ni mogla izogniti natančni določitvi pravil vsebine in frekventnosti oglaševanja na televiziji.

Programi Media – ukrepi za razvoj avdiovizualne industrije
Po sprejemu Direktive o čezmejni televiziji gre za najpomembnejši ukrep Evropske unije na področju avdiovizualne politike. Programi Media so namenjeni finančni spodbudi evropskih filmov in televizijskih programov, da bi okrepili konkurenčnost evropske medijske industrije. Prvi (Media 1) program je bil sprejet decembra 2000 in je omenjenim ukrepom namenil 200 milijonov ECU. Čez pet let je sledil drugi s 310 milijoni ECU, trenutno pa se izteka tretji program (do 2005), v katerem je bilo namenjenih 400 milijonov evrov; od tega pa 50 milijonov za izobraževanje in šolanje.

Zaščita otrok in človeškega dostojanstva v avdiovizualnih informacijskih storitvah
Z zaščito otrok in manjšin se ukvarja zelena knjiga COM(96) 483 final, ki se nanaša na zaščito pravic otrok in manjšin v vseh elektronskih medijih (televizija, storitve on-line, internet). Evropski svet je leta 1998 sprejel priporočilo, ki je prvi dokument, ki se neposredno nanaša na vsebino informacijskih storitev v elektronskih medijih držav članic Evropske unije. Priporočilo in dokumenti, ki so mu sledili, so bili le delno uspešni in se močno razlikujejo od članice do članice EU.

Konvergenca na področjih telekomunikacij, medijev in informacijske tehnologije
Zelena knjiga o konvergenci (COM(97) 623 final) iz leta 1997 je namenjena debati o poteh (samo)regulacije elektronskih medijev naslednje generacije. Ukvarja se s hitrimi spremembami medijskega trga in tehnologij ter poskuša odgovoriti na vprašanja prihodnjega razvoja medijskega trga v Evropski uniji. Pomembna ugotovitev zelene knjige o konvergenci je poudarjanje, da pretirana reguliranost medijskega trga v povezavi z medijsko konvergenco ni dobrodošla in lahko upočasni njen razvoj. Odgovori na vprašanja o konvergenci medijev in razvoju medijskega trga Evropske unije so v glavnem zbrani v delovnem dokumentu št. SEC(1998) 1284 final.

Digitalizacija
Vpliv, ki ga imajo digitalne oblike reprodukcije in distribucije informacij, je povzročil nastanek dokumenta evropske komisije iz leta 1999, ki so ga naslovili »Principi in napotila za skupno avdiovizualno politiko v digitalni dobi«. Najdete ga pod št. COM(1999) 657 final. V dokumentu, ki v osnovni obliki velja še danes, so združeni principi proporcionalnosti razvoja medijskega trga, ureditev infrastrukture in vsebine, javni interes na področju medijev in pomen, ki ga imajo javni informacijski servisi v 21. stoletju.

Dostop do dokumentov
Najboljši vir za dostop do zgoraj navedenih dokumentov in evropske zakonodaje nasploh (povsem brezplačen) je baza EUR-LEX http://europa.eu.int/eur-lex/en/. Baza deluje v vseh 11 uradnih jezikih trenutnih članic EU. Sestavni del baze je tudi Uradni list Evropske unije (EU Official Journal), ki bo od 1. maja letošnjega leta obvezno branje tudi v naši državi.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

evropska unija

Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
evropsko medijsko pravo
Medijska preža
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev