N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
uvodnik
analize medijskega poročanja
poročanje z vojnih žarišč
medijska politika
medijski trg
medijski pregled
vstop v evropsko unijo
samoregulacija v medijih
mediji, jezik, ideologija
mediji in globalizacija
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Kako deluje označevanje televizijskih programskih vsebin v praksi glede reprezentacij seksualnosti?
Politična, strokovna in medijska tematizacija pornografije in njene regulacije, ki je potekala od novembra 2001, je kulminirala lani poletje (junij, julij 2003) s klientelistično kampanjo. Sproducirala je avtentično razlago 1. in 3. odstavka 84. člena zakona o medijih (Zmed), ki govori o zaščiti otrok in mladoletnikov pred škodljivimi televizijskimi vsebinami, in dogovor med svetom za radiodifuzijo in petimi največjimi izdajatelji televizijskih programov. Konsistentno skupno branje avtentične razlage in samoregulacijskega »Dogovora glede predvajanja vsebin, ki niso primerne za otroke in mladoletnike«, kar naj bi bil smoter regulacijskih mehanizmov, ni mogoče. Po avtentični razlagi so prepovedane skrajne oblike pornografskega žanra, iz zakona je izključena prevladujoča oblika pornografije, prizori nasilja (ki ne smejo vključevati »pretiranih« in »neupravičenih« oblik le-tega) in erotike se lahko predvajajo v omejenem terminu med 24. in 5. uro zjutraj. Tekst dogovora v nasprotju s slednjim eksplicitno navaja, da so med vsebinami, za katere se glede zaščite otrok in mladoletnih priporoča spremstvo staršev – in so torej pogojno dostopne za otroke in mladoletne do 15. leta starosti brez časovne omejitve na čas po 24. uri – tudi take, ki vključujejo elemente nasilja in erotične prizore. Na tem mestu se ne bomo spuščali v nelegalnost in nelegitimnost avtentične razlage in vsebine dogovora. Pustimo črko zakona in pravno državo ob strani in se postavimo v utilitaristično kožo, da preverimo, kako deluje označevanje programskih vsebin v praksi – predvsem glede reprezentacij seksualnosti.

»Popravljanje« zakona
Recimo, da je obstoječi 84. člen zakona ZMED neroden in manj realen v razmerju do utečenih televizijskih standardov in uveljavljenih kulturnih norm (za naše trenutne potrebe njihovo vrednotenje ni pomembno). Avtentična razlaga poskuša »popraviti« zakonsko absolutno prepoved pornografije in jo v njeni dominantni obliki vtihotapi v »prizore erotike«. Ker pa »prizori erotike« pač niso pornografija (kot žanr), tudi avtentična razlaga ne opravi z neadekvatnostjo zakona (ki bi bil bolj realen, če bi skupaj z določenimi ukrepi dopuščal predvajanje pornografije v omejenem terminu in z uporabo tehničnih varoval programa). Preostanek »popravka« zakona s strani avtentične razlage je preveč restriktiven odnos do prizorov seksualnosti v umetniških ali informativnih delih ipd. (prim. dikcijo »prizori erotike«). Po avtentični razlagi in njenih mankih dobimo namesto ustrezne strokovne tematizacije televizijskega reprezentiranja seksualnosti dogovor med svetom in televizijami, ki z dopustitvijo predvajanja »erotičnih prizorov« pred zakonsko določeno uro pritajeno »popravlja« avtentično razlago. Kaj dajo trije minusi – neroden zakon, spodletela avtentična razlaga in utilitarističen samoregulacijski dokument (dogovor)? Matematično bi moral biti izid negativen, a poglejmo, kakšna je televizijska praksa. Vizualnih in akustičnih opozoril, ki ga dogovor predvideva v popredstavitvenem obdobju – implicirano konstantnem – na televizijskih programih nekaterih podpisnikov dogovora, nismo uspeli opaziti. Pregled Delove priloge Vikend pokaže, da se je za označevanje televizijskih vsebin obdržal samo eden od obeh znakov, trikotnik, ki priporoča za mlajše od 15 let spremstvo staršev. Ker označevanje programskih vsebin nima izhodiščnih smernic, je po pričakovanju zelo neenotno.1 Kakor koli že: z interne perspektive izdajatelja se zdi logično, da je politika označevanja v konsistenci z uredniško politiko, a to ni smoter dogovora, označevanja in njegovega pričakovanega pozitivnega učinka na zaščito otrok in mladoletnih glede televizijskih vsebin.

Nespoštovanje dogovora
Poleg televizijskega opuščanja in relativizma označevanja je opaziti nespoštovanje prve točke dogovora. Primernost oddaj za otroke in mladoletne naj bo v obratnem razmerju z uro predvajanja. Degradacija primernosti proti večernim in poznim večernim uram je zgolj parcialna. Najteže si je razložiti, kaj delajo v zgodnjih popoldanskih urah ponovitve s trikotnikom označenih oddaj. Mislimo na paradoksen primer Videospotnic. Če se je oddajo že moralo zaznamovati s trikotnikom, zakaj potem zgodnja ponovitev? Skrajno sporen in odbijajoče trpežen glede na vsebino in čas predvajanja je primer Extra magazina (Kanal A). Zanj je značilna z namišljeno funkcijo prikrita uporaba prizorov iz pornografskih filmov. V tem primeru bi veljalo zares razmisliti o spoštovanju že navedene prve točke dogovora o urah predvajanja glede na vsebino oziroma ukrepati s pristojne instance.2 Vprašanje, kdaj je umestno opustiti znak za neprimerno vsebino za otroke in mladoletne (do 15. let), se zastavi ob kultni ameriški zaporniški nadaljevanki Oz (TV SLO). Mislimo, da prikazi skrajnih oblik spolnih zločinov in brutalnega fizičnega nasilja še prej kot v register kulturoloških in socioloških študij sodijo v prvo uro naslednjega dne in ustrezno zaokroženo označeni. Drug programski problem z vidika zaščite otrok in mladoletnih, ki nudi možnost za uporabo prepovedi, je že kroničnega značaja. Gre za Springerjevo predstavo seksualnega in fizično nasilniškega ortodoksnega vulgarizma (spet Kanal A!), za katerega si je težko predstavljati tako starševsko argumentacijo, ki bi ga lahko kakor koli osmislila. Pričujoča analiza odkriva, da sta samoregulacija izdajateljev televizijskih programov in aktualno označevanje televizijskih vsebin dosledna v nedoslednostih. Hkrati površen vpogled v programe podpisnikov (zlasti Kanala A in POP TV) daje vtis, da je mehkih pornografskih filmov v zadnjem obdobju manj. Gre za naključje ali novo »samoregulacijo« za prvim samoregulacijskim zamahom, ki je svobodnjaško spustil mehko pornografijo v termine pred polnočjo?3 Na nekatera vprašanja ne bomo dobili odgovorov. Hkrati smo v tem zatišju odkrili nov poskus zagovora pornografije, ki povsem odgovarja neartikuliranost politike in stroke na obravnavanem področju v smislu nerazločevanja med različnimi reprezentacijami seksualnosti. V oddaji Studio City (TV SLO 2) je bil 2. 2. 2004 prispevek o »seksu in umetnosti«. Teza novinarke je, da se meje med pornografijo in umetnostjo zabrisujejo.4 Pri njeni presoji upoštevajmo, da je pornografija zgolj ena od reprezentacij seksualnosti in da se umetniško in pornografsko po definiciji in produkcijski praksi izključujeta, čeprav se lahko medsebojno oplajata.

À propos
Aktualna težnja po redu na področju regulacije pornografije prihaja z urada za enake možnosti. Skupaj z nevladnimi organizacijami, strokovnjaki in drugimi pripravlja Predlog resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških. Posebno poglavje je namenjeno področjem trgovine z ljudmi, prostitucije in pornografije. Zaenkrat je v obliki osnutka, kljub temu pa se je le začelo razmišljati o pornografiji in medijih. Ugotovljeno je bilo, da je zakonodaja, ki regulira medijsko distribucijo pornografije, pomanjkljiva. Medijske tematizacije, ki zadevajo pornografijo, niso senzibilizirane za problem neenakosti med spoloma in so pogosto stereotipne in polne predsodkov. Zaradi komercializacije medijev beležimo porast pornografskih vsebin. Izdajatelji televizijskih programov v zvezi s pornografijo kršijo zakon o medijih. Preučiti je treba možnosti za spremembo zakona o medijih in dopolniti zakonodajo z novimi ukrepi. Mediji bi se morali v zvezi s problematiko pornografije izobraziti in senzibilizirati z vidika enakosti spolov. Osnutek Predloga resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških z nekaterimi že artikuliranimi cilji na področju upravljanja s pornografijo za tiste, ki mislimo družbeno enakost spolov tudi v terminih reprezentacij seksualnosti, ni vizija, temveč prvi diskurz o navedeni temi s strani države in stroke, s katerim se lahko v svojih prizadevanjih identificiramo.

1 Mogočih je veliko primerjav, a vzeli smo film in pet znanih naslovov: Lumpje (Kanal A, 23. 1. 2004), Brazil (TV 3, 7. 2. 2004), Življenje je lepo in Prestopniki (POP TV, 17. 1. 2004 in 9. 2. 2004) ter Učiteljica klavirja (TV SLO 1, 18. 2. 2004). Medtem ko sta Učiteljica klavirja ustrezno in Brazil (po našem mnenju) skorajda odvečno označena s trikotnikom, ostajajo drugi trije filmi (problematično) neoznačeni.
2 Za osvežitev spomina na extramagazinske seksistične in stereotipno opolzke seksualne reprezentacije žensk smo si ogledali oddajo z dne 11. 2. 2004. Samo mimogrede: v prispevku o slovenskem protokolu se je – kljub poudarjenemu odporu intervjuvanca – vztrajno povpraševalo po možnosti za nočno spremljevalko; v napovedniku znotraj oddaje je bila postavljena trditev, »da dekleta padajo na tipe z veliko denarja« (česar sam prispevek ni potrdil). Sporna z vidika obstoječega dogovora je bila vizualna ilustracija prispevka o spolnosti in hrani s prikazom para med aktom in golega ženskega telesa v erotični igri. Zdi se, da je vsaj en prispevek v vsaki oddaji, ki krši »samoregulacijski« dogovor, konstitutivni element Extra magazina.
3 Drugačen premik beležimo na področju prikazovanja nasilja: zgodila se je nekakšna nova ali pač naključna »decentnost« v prikazovanju nasilja z deklaracijo; s trikotniki so označeni predvsem vojni in akcijski filmi, s poudarkom na kung-fu filme. To »privilegirano« zaznamovanje izključuje mnogotere prikaze fizičnih grobosti.
4 Izjave intervjuvancev (John Waters, Bruce Hainley, Katrien Jacobs), ki naj bi teze avtorice prispevka Matejo Prinčič podkrepile, niso bile ravno tako enoznačne.

izpis

Bojan Golčar

Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Srečujemo se s situacijo, ko se status programa posebnega pomena podeljuje medijem, ki so se bili v preteklih letih, ob soočanju s hudo komercialno konkurenco, prisiljeni v veliki meri prilagoditi novim lahkotnejšim formatom radijskega ustvarjanja
Zakon o medijih (Zmed), ki je leta 2001 po burnih strokovnih razpravah stopil v veljavo, je v slovenski medijski prostor med ostalimi novostmi vnesel tudi spremenjeno klasifikacijo radijskih in televizijskih programov. Ob javnem rtv-servisu je za razvoj slovenske kulture predvidel še lokalne, regionalne in študentske programe posebnega pomena, ki bi naj zagotavljali kvalitetno (in ne zgolj kvantitetno) bogatitev slovenske radiodifuzne medijske krajine. Izdajatelji medijev, torej radijske in televizijske organizacije, morajo za pridobitev tovrstnega statusa, ki ga podeljujejo pristojni državni organi (svet za radiodifuzijo in agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto) zadostiti določenim programskim zahtevam (30 odstotkov lastne produkcije informativnih, izobraževalnih, kulturnih ipd. vsebin). S temi zakonskimi določili je država naposled ustvarila podlago za ureditev financiranja programov, ki zaradi ponudbe zahtevnejših vsebin kot kvalitetne dopolnitve ponudbe javne rtv predstavljajo za radijske in televizijske hiše višje produkcijske stroške in jih s tem postavljajo v neenak položaj v primerjavi s komercialno konkurenco, ki ustvarja cenejše programe. Država, ki se vsaj na deklarativni ravni zavzema za ohranjanje pestrosti ter kvalitete programskih vsebin, je torej storila pomemben korak k dejanski podpori. Za njeno udejanjanje v praksi pa je bilo ob že dotlej obremenjenem in skromnem proračunskem deležu denarja, ki se namenja za financiranje kulture, potrebno poiskati dodatni vir, iz katerega bi zagotovili sredstva za ta namen. Sprejeto je bilo zakonsko določilo, da se del sredstev (3 odstotke) »odškrne« od prilivov, ki se zberejo s prispevkom državljank in državljanov za delovanje javne rtv in se jih nameni za »posebne pomene«.

Zamujena priložnost javne RTVS
Odločitev za (proračunsko) financiranje bolj zahtevnih radijskih in televizijskih programov je s stališča ustvarjalca programa posebnega pomena (Marš) vsekakor pravilna, saj ustvarja možnosti za preživetje komercialno manj atraktivnih programov. Glede načina financiranja privilegirana javna radiotelevizija je žal zamudila svojo priložnost, da bi v celoti izpolnila svoje poslanstvo, ki ji s statusom javnega medija pripada; precej okorno in brez prave volje in vizije po ureditvi notranjih težav se je spustila v tekmovanje s komercialnimi (predvsem s tujim kapitalom podprtimi) televizijskimi mediji, pri tem pa tudi sama, podobno kot konkurenca, postavila poslušalca oziroma gledalca v primerjavi z oglaševalci, ki posredno določajo programske usmeritve in vsebine, v podrejeni položaj. Tudi zaradi takšnega razvoja in delovanja javnega rtv servisa je obstoj programov, ki širijo ponudbo vsebin (tolikokrat poudarjena skrb za pluralizacijo medijev) predvsem na lokalni in regionalni ravni, še toliko bolj smiselna, podpora z javnimi sredstvi pa upravičena.

Podeljeni statusi programov posebnega pomena
Prvi statusi radijskim in televizijskim organizacijam so bili naposled podeljeni, ministrstvo za kulturo je tri leta po sprejetju Zmed pred nekaj meseci prvič začelo z zbiranjem ponudb za sofinanciranje njihovih programov in vse je kazalo, da bo podpora države naposled realizirana. A se je zapletlo. Ustavno sodišče je na predlog RTV Slovenija v začetku leta 2004 presodilo, da je denar, ki se zbira z rtv-prispevkom, lahko namenjen zgolj za programe RTV Slovenija in se torej razveljavijo tisti odstavki člena Zmed, ki govorijo o financiranju drugih programov posebnega pomena iz naslova rtv-prispevka. In država je na podlagi te odločitve ostala brez vira, s katerim je želela sofinancirati programe, ki jim je na podlagi lastnih meril sama priznala status posebnega pomena za razvoj slovenske kulture, medijske pluralnosti, kvalitetnejšega informiranja itd. Prepričan sem, da bi se zakonodajalec ob sprejemanju zakona o medijih moral ravnati po nemškem vzorcu in ustanoviti neodvisno agencijo, ki bi od RTV Slovenija prevzela nalogo zbiranja prispevkov za radijske in televizijske programe ter določiti razmerja, po katerih bi se ta sredstva razdeljevala med javne in druge »posebne« programe (97:3). Tako bi se izognili očitkom RTV Slovenija, da se nenamensko posega v zanje zajamčena sredstva. Mogoča pa je tudi nekoliko drugačna razlaga, pri kateri se vprašamo, ali sporni 82. člen Zmed res omogoča jemanje sredstev namenjenih pravni osebi – javnemu zavodu RTV Slovenija. V nasprotju z zakonom o RTV Slovenija, ki eksplicitno navaja, da se plačuje prispevek za programe RTV Slovenija, govori namreč Zmed zgolj o rtv-prispevku, ki ga pač po sedanji ureditvi pobira omenjeni javni zavod (tudi na položnicah, ki jih plačujemo, je kot namen plačila naveden le rtv-prispevek in ne prispevek za programe RTV Slovenija). Prav to pa bi morali spremeniti s prej omenjeno ustanovitvijo posebne agencije in namesto črtanja zakonov, ki omogočajo kvalitetni razvoj slovenske medijske krajine, spremeniti zakon o RTV Slovenija, ki bi ji vsebinsko bogata programska konkurenca lahko še kako dobro dela.

Kaj bo država zdaj s programi posebnega pomena?
Zakonodajalec se je torej po mnenju ustavnega sodišča očitno zmotil (se lahko zmoti tudi ustavno sodišče?) in sprejel zakon, ki krši nekaj drugih zakonov? Bo kot zmoten prepoznan tudi tisti del zakona o medijih, ki govori o programih posebnega pomena, bo država sedaj rekla, da ne potrebuje takšnih programov? Ali jim bo razveljavila radijska dovoljenja, če so jih pridobili na podlagi programske usmeritve sprejete na osnovi pravilnikov za pridobitev statusa posebnega pomena in frekvence razdelila dodatnim komercialnim ponudnikom? Se lahko država zmoti še bolj in dokončno uniči sleherno drugačnost (v smislu ponudbe zahtevnejših vsebin) v našem že tako enoličnem radiodifuznem medijskem prostoru? Verjamem, da je to mogoče. Ali pa lahko verjamem, da bo ta ista država poiskala drugačno rešitev in nadomestila izgubljeni vir oziroma spremenila sistem pobiranja in razdeljevanja rtv-prispevka ter tako poskrbela, da njeno zavzemanje za ohranitev vsebinske raznovrstnosti medijev ne bo ostalo zgolj na deklarativni ravni? V luči odločitve ustavnega sodišča postanejo razmišljanja o nezavidljivih razmerah, v katerih naj bi delovali in se ohranjali nekomercialni mediji, še toliko bolj upravičena. Z izkazano voljo države, da pomaga k preživetju medijev z vsebinsko zahtevnejšimi programi, je bilo nekaj upanja v boljšo prihodnost. Vendar ali je njena pomoč, če bo dejansko posredovana, še pravočasna? Vodo je speljala v puščavo, v kateri je nekomercialni (radijski) medij zaradi dolgotrajne suše že tako skorajda povsem odmrl. Srečujemo se s situacijo, ko se status programa posebnega pomena podeljuje medijem, ki so se bili v preteklih letih, ob soočanju s hudo komercialno konkurenco kot posledico neregulirane medijske liberalizacije, prisiljeni v veliki meri prilagoditi novim lahkotnejšim formatom (radijskega) ustvarjanja, da bi lahko preživeli ob novi konkurenci. Kakor koli, nekaj statusov je podeljenih in razpis za doslej zbrane, a kot kaže sporne »rtv« milijone, je v teku. Razpis je za leto 2003, vendar za programe, ki se bodo izvajali v letu 2004. To je pač nekakšna aritmetika, s katero poskuša ministrstvo za kulturo spraviti v promet sredstva, ki bi morala biti razdeljena že v preteklih letih. Pri tem verjamem, da bodo na ministrstvu zadrego gotovo uredili na zakonit način.

Na kateri razpis se prijaviti?
Zaplete pa se za ponudnike, ki za ta sredstva kandidirajo, saj se morajo odločati in preračunavati, kaj se jim ob predpostavki, da bo (če sploh) drugi razpis iz istega naslova, tokrat za leto 2004 in seveda prav tako za sredstva, ki se bodo namenila za program, ki se bo izvajal v letu 2004, objavljen že čez nekaj mesecev, bolj splača prijaviti na prvem oziroma na drugem razpisu. Še posebno, če vemo, da je z isto vsebino (oddajo) dvakrat prepovedano kandidirati, pa četudi ta prejme na prvem razpisu, na primer, le 5 odstotkov od celotne vrednosti! Radijske in televizijske organizacije, ki so morale najprej skozi dolgotrajen postopek za pridobitev statusa, se morajo sedaj soočiti še z »ruleto«, ki jim, če bodo stavile pravilno, prinese dobitek, v nasprotnem primeru pa lahko ostanejo tudi praznih rok. Nekaj vprašanj, s katerimi se bodo v prihodnje (če bodo seveda našli rešitev za izpad sredstev od rtv-naročnine) morali soočiti tako odgovorni na ministrstvu za kulturo kot tudi člani komisije, ki odloča o razdelitvi sredstev, se zastavlja tudi ob tem, kako omogočiti kontinuiteto izvajanja programskih vsebin, če vemo, da se programske sheme radijskih in televizijskih programov ne spreminjajo prav pogosto. Spreminjajo pa se seveda teme znotraj posameznih programskih sklopov oziroma oddaj, ki pa jih je pogosto zelo težko predvideti v celoti za vse leto. Veliko ovir je torej postavljenih pred ustvarjalce programov, da si pridobijo obljubljena sredstva do katerih so (bili?) po zakonu, s tem ko jim je bil dodeljen status, upravičeni in ki bi jim naj v prvi vrsti omogočila ustvarjanje kvalitetnih programov, kar je nenazadnje bistvo celotne zgodbe o programih posebnega pomena. Mar ne? Vsi, ki jim torej ni vseeno, kako se bo v prihodnje razvijala slovenska (radijska) medijska krajina, koliko življenjskega prostora bo še namenjenega bolj zahtevnim medijskim vsebinam in ki ne ostajajo zgolj pri besedah o ohranjanju medijske pluralnosti, temveč jo želijo tudi dejansko omogočiti, bodo morali še naprej zavzeto in temeljito premišljevati, kako ustvariti pogoje zanjo kakor tudi o dejanskem (nezavidljivem) stanju, ki smo mu priča na področju slovenske radiodifuzije (vključno z javno RTVS). Potem je upati, da bo ostalo v etru še kaj od »posebnega pomena«.

izpis

Jernej Rovšek

Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Neživljenjskost in neprožnost sedanjega sistema vzpostavljanja, uporabe in nadzora osebnih podatkov – Inšpektorat za varstvo osebnih podatkov ne tehta različnih pravic, ki so povezane z varstvom osebnih podatkov, na primer pravico javnosti, da je seznanjena z informacijami javne narave na eni strani in pravico do zasebnosti na drugi – Ukrepi povzročili pričakovan in razumljiv odpor novinarjev in medijskih hiš, ki se sklicujejo na javnost delovanja celotnega javnega sektorja
Neživljenjskost in neprožnost sedanjega sistema vzpostavljanja, uporabe in nadzora osebnih podatkov sta še posebno prišli do izraza ob nekaterih odmevnih odločitvah na podlagi mnenj inšpektorja za varstvo osebnih podatkov. Vršilec dolžnosti glavnega inšpektorja misli, da brez izrecne podlage v zakonu ni mogoče sporočati začetnic in drugih podatkov o osumljenih kaznivih dejanj, podatkov o osebnih prejemkih vodilnih v javnem sektorju in celo razporeda javnih sodnih obravnav na sodiščih. Ti ukrepi so povzročili pričakovan in razumljiv odpor novinarjev in medijskih hiš, ki se sklicujejo na javnost delovanja celotnega javnega sektorja in pravico javnosti, da je seznanjena z za javnost pomembnimi podatki. Vsak od omenjenih ukrepov bi terjal posebno analizo. V tem prispevku se bom omejil na oceno odločitev policije, ki pa – s še nekaterimi primeri – služi za ilustracijo togosti in neživljenjskosti sedanjega zakona o varstvu osebnih podatkov, ki je potreben radikalne prenove. Pri varuhu človekovih pravic smo sicer ravnanje podprli policije, ki se je ob koncu leta 2003, na priporočilo inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, odločila, da ne bo več sporočala novinarjem začetnic imen in priimkov oseb, osumljenih kaznivih dejanj. Ta ukrep predstavlja tudi uresničitev predlogov, ki jih je varuh ponavljal v svojih letnih poročilih vse od leta 1996. Ugotavljali smo zelo različno prakso policije pri obveščanju javnosti o svojih ugotovitvah pri odkrivanju in raziskovanju kaznivih dejanj. Novinarjem so predstavniki policije dajali podatke z polnimi imeni ali začetnicami v različnih kombinacijah s starostjo, bivališčem, poklicem, dejavnostjo ali funkcijo. V mnogih primerih so bili na takšen način posamezniki v najzgodnejši fazi kazenskega postopka dejansko razkriti v okolju, kjer živijo ali delajo, in ožigosani kot storilci, čeprav je po ustavi in zakonih to mogoče ugotoviti le s pravnomočno sodbo. O morebitnem poznejšem zavrženju ovadb, ustavitvah postopkov ali oprostilnih sodbah policija in tožilstva medijev običajno ne obveščajo ali le-teh ti podatki ne zanimajo več.

»Medijsko sojenje«
Takšen pojav se v pravni literaturi imenuje »medijsko sojenje«. Z njim se posega v pravico do zasebnosti, ki ogroža čast in ugled osebe, ki je predmet takšne obsodbe. To je storjeno z izrekom obsodb posameznikov v poročanju o kaznivih dejanjih ali o dejanjih, ki imajo lahko znake kaznivega dejanja. Z »medijskim sojenjem« se posega tudi v pravico domneve nedolžnosti in ogroža nepristranost sodnega postopka. V takšnih primerih pride do kolizije več ustavnih pravic: na eni strani svobode izražanja (39. člen Ustave RS) ter na drugi domneve nedolžnosti (27. člen) in varstva zasebnosti (35. člen). Te pravice zagotavlja tudi evropska Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedeno kolizijo ustavnih pravic je treba obravnavati za vsak primer posebej. Tudi pri poročanju o osumljenih je mogoče izjemoma sporočati tudi polna imena, če gre, na primer, za odmevno zadevo zaradi storilca (javna osebnost) ali izredno hudih posledic dejanja. V takšnih primerih prevlada interes javnosti, da je seznanjena s pomembnimi podatki. To že sedaj omogoča tudi zakonodaja s področja policije. Vendar smo pri varuhu menili, da ni sprejemljiva praksa, ko je policija v nekaterih primerih sporočila, na primer, začetnice, položaj in podjetje, kjer je posameznik zaposlen, kar medijem omogoča njihovo razkritje, v drugih primerih pa le podatke, ki posameznika dejansko ne morejo razkriti. Državni organi bi morali pri obveščanju javnosti spoštovati načelo enakosti in enakega obravnavanja posameznikov. Zanimivo je, da so tudi mediji manj občutljivi za varovanje zasebnosti in varstvo osebnih podatkov, ko gre za pripadnike različnih manjšin, marginalce ali tujce. Ovadba predstavlja zgodnjo fazo predkazenskega postopka, ki zahteva strožje upoštevanje načela domneve nedolžnosti. Javnost kazenskega postopka je po ustavi in zakonu v celoti zagotovljena šele z javno sodno obravnavo (24. člen Ustave RS).

Kdo bo prevzel odgovornost za razkritje imen?
Z zadnjo odločitvijo je policija odgovornost za razkritje imen prenesla na novinarje, ki pa, razumljivo, neradi prevzemajo odgovornost za morebitni kazenski ali civilni postopek, če bi se razkriti odločil po tej poti terjati zadoščenje za medijsko »obsodbo«. Novinarji priznavajo, da večinoma brez težav po drugih poteh ali off the record pridejo do imen osumljenih ali ovadenih. Temeljno vprašanje je torej, kdo bo prevzel odgovornost za tehtanje med pravico vedeti in pravico do zasebnosti v vsakem posameznem primeru. Inšpektor za varstvo osebnih podatkov na podlagi svojega stališča, da je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, vidi rešitev v sprejetju zakonskih določb, ki bodo upoštevale tako interes javnosti za pomembne podatke kot pravico do zasebnosti in varstvo osebnih podatkov. Mislim, da nobena zakonska določba ne more dovolj natančno razmejiti, katera pravica bo imela v posameznem primeru prednost. Takšno tehtanje je mogoče opraviti le ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera in ga lahko opravi le ustrezno usposobljena institucija ali posameznik, ki ima znanje in pooblastila, da lahko v konkretnih primerih odloči, katera pravica naj ima prednost. Če prizadeta oseba zahteva sodno varstvo, pa bo končno odločitev vedno sprejelo sodišče. Naš zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) je t. i. sistemski zakon, ki vzpostavljanje zbirk osebnih podatkov dovoljuje v javnem sektorju le na podlagi posebnega zakonskega pooblastila. Na vseh področjih družbenega življenja bi torej morali področni zakoni jasno in nedvoumno določiti, katere zbirke osebnih podatkov se bodo vzpostavile, vrsto osebnih podatkov, ki jih bo vsebovala posamezna zbirka, način zbiranja, čas shranjevanja, varstvo tajnosti in namen uporabe tako zbranih osebnih podatkov. Te zahteve sistemskega zakona, ki bolj ali manj nespremenjeno veljajo že več kot trinajst let, doslej v zakonodaji niso bile uresničene v takšni meri, da bi lahko rekli, da imamo to področje zadovoljivo urejeno. To je razvidno tudi iz letnih poročil inšpektorata za varstvo osebnih podatkov, ki celo za mnoge zbirke osebnih podatkov v javnem sektorju ugotavlja, da nimajo ustrezne zakonske podlage. To prinaša velike probleme tako v praksi kot pri nadzoru izvajanja ZVOP. V javnem sektorju je torej mogoče vzpostaviti zbirko osebnih podatkov izključno na podlagi zakona. Tega ni mogoče storiti niti s podzakonskim predpisi. Če se torej pokaže potreba po vzpostavitvi nove zbirke osebnih podatkov, na primer zaradi nove oblike nalezljive bolezni, je treba sprejeti ali spremeniti področni zakon. Pri takšnem sistemu vzpostavljanja zbirk osebnih podatkov v javnem sektorju ni nobene druge možnosti. V zasebnem sektorju je mogoče obdelovati osebne podatke tudi na podlagi pisne privolitve prizadetega posameznika, pri čemer ZVOP zahteva, da mora biti posameznik pred privolitvijo pisno seznanjen z namenom obdelave podatkov, z namenom njihove uporabe in časom shranjevanja. Tudi ta določba je le redko dosledno upoštevana.

Zakona ni mogoče uresničiti v praksi
Jasno je, da tako strogih zahtev našega sistemskega zakona o varstvu osebnih podatkov ni mogoče v praksi uresničiti. Razlika med normativnimi zahtevami na eni ter dejanskim spoštovanjem zakona in tudi vsakodnevnimi potrebami prakse, še posebno z razvojem informacijskih tehnologij na drugi strani, so pripeljale do številnih primerov nespoštovanja ZVOP. Naš inšpektorat za varstvo osebnih podatkov hkrati tudi fizično ni zmožen preprečiti in sankcionirati vseh kršitev. Dva inšpektorja, od katerih eden izvaja tudi vodstvene naloge, ne moreta sankcionirati številnih primerov nespoštovanja ZVOP. Inšpektorat v takšni zasedbi lahko deluje le reaktivno na podlagi pritožb, manj možnosti pa ima za inšpekcijske preglede, nadzor ukrepov zavarovanja podatkov ipd. Ne more se posvetiti preventivnemu delovanju, ko bi lahko z izobraževanjem in ozaveščanjem posameznikov opozarjal na njihove pravice in morebitne zlorabe osebnih podatkov in bi tako dosegel, da bi se na tem področju kaj premaknilo. Majhna preventivna dejavnost vodi tudi v majhno število pritožb. Tako imamo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami članicami EU zelo malo pritožb in nesorazmerno malo nadzornikov, ki bedijo nad posegi v zasebnost in varovanje osebnih podatkov. Tudi večina predlogov naših inšpektorjev za sankcioniranje kršiteljev pri sodnikih za prekrške zastara. Kljub temu inšpektorat še vedno dosledno vztraja na stališču, ki izhaja iz veljavnega ZVOP, da je na tem področju prepovedano vse, kar ni izrecno (z zakonom) dovoljeno.

Čimprej pripraviti novi zakon o varstvu osebnih podatkov
Varuh človekovih pravic je že v poročilu za leto 2002 predlagal, da bi bilo treba razmisliti o spremembi normativnega sistema varstva osebnih podatkov hkrati z oblikovanjem posebnega enotnega neodvisnega organa za nadzor nad vzpostavljanjem in uporabo zbirk osebnih podatkov. Takšna zahteva izhaja tudi iz Direktive 95/46/EC, ki v Sloveniji ni zadovoljivo implementirana, kar ugotavlja v svojih poročilih tudi evropska komisija. Državni zbor je ob obravnavi omenjenega poročila varuha sprejel tri sklepe, ki zadevajo varstvo osebnih podatkov. V 3. sklepu je priporočil Vladi RS, naj zlasti zaradi razvoja novih tehnologij prouči povečanje pristojnosti ter strokovne samostojnosti inšpektorata za varstvo osebnih podatkov. V naslednjem, 4. sklepu, pa, naj vlada čimprej pripravi nov zakon o varstvu osebnih podatkov, ki bo usklajen z direktivo EU 95/46/EC. Ni mi znano, ali in kakšne aktivnosti je vlada začela na podlagi omenjenih priporočil državnega zbora. Z novim zakonom bi morali vzpostaviti bolj prilagodljive in v praksi laže uresničljive rešitve za vzpostavljanje zbirk osebnih podatkov na raznih področjih. Težko bo še naprej vztrajati na podmeni, da je za vzpostavitev vsake zbirke potrebna izrecna zakonska podlaga, ki mora nedvoumno določiti tako vrsto osebnih podatkov, ki se lahko zbira, kot tudi način in čas zbiranja in shranjevanja, namen uporabe, način varovanja in drugo, kar izhaja iz veljavnega ZVOP. Večina držav članic EU je z zakoni pooblastila neodvisne institucije za varstvo osebnih podatkov, da na podlagi zakonsko opredeljenih meril (v skladu z pristojno direktivo) v posameznih primerih dovolijo vzpostavljanje zbirk osebnih podatkov ter hkrati določijo pogoje za njihovo uporabo in jo nadzirajo. Takšne rešitve omogočajo večjo prožnost pri vzpostavljanju novih zbirk ter omogočajo bolj učinkovit in odgovoren nadzor.

Ustanoviti neodvisno institucijo za varovanje osebnih podatkov
Direktiva EU o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku osebnih podatkov v 28. členu zahteva, da vsaka država ustanovi popolnoma neodvisno institucijo za varovanje osebnih podatkov ravno zaradi izvajanja gornjih nalog. Neodvisnost je namreč neposredno povezana z nalogami in odgovornostjo takšne institucije. V skladu z Direktivo 95/46/EC naj bi neodvisni organ sodeloval pri vseh pripravah predpisov in drugih upravnih ukrepov pri varstvu svoboščin in pravic posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov. Dajal naj bi tudi mnenja o upravičenosti vzpostavljanja zbirk in glede izjem, ki dovoljujejo njihovo vzpostavljanje, ob upoštevanju zakonskih meril. Neodvisni organ bi moral imeti tudi možnost neposrednega sodelovanja v upravnih in sodnih postopkih, vključno z možnostjo aktivnega sodelovanja v sodnih postopkih. Iz navedenih pristojnosti in pooblastil je razvidno, da mora biti neodvisen organ za varovanje osebnih podatkov v državi sposoben in pripravljen tehtati med različnimi pravicami in neodvisno sprejeti odločitev, ali in pod kakšnimi pogoji dovoli v posameznih primerih poseg v zasebnost. Pri nas inšpektorat za varstvo osebnih podatkov nima takšne vloge in ne tehta različnih pravic, ki so povezane z varstvom osebnih podatkov, na primer pravico javnosti, da je seznanjena z informacijami javne narave na eni strani in pravico do zasebnosti na drugi. Varstvo osebnih podatkov pa je izrazito takšno področje, ki praviloma terja tehtanje različnih pravic in na tej podlagi odločitev, katera pravica ima v posameznem primeru prednost. Naša sedanja ureditev izhaja iz domneve, da bodo to tehtanje opravili poslanci, ko bodo sprejemali zakonska pooblastila za vzpostavitev posameznih zbirk osebnih podatkov. Pri tem je predlog prvega zakona o varstvu osebnih podatkov iz leta 1990 predvideval oblikovanje posebnega parlamentarnega delovnega telesa, ki bi obravnavalo vse zakonske predloge, ki zadevajo vzpostavitev zbirk osebnih podatkov. Takšen predlog ni bil uresničen in lahko rečem, da parlament na tem področju brez posebnih razprav in tehtanja različnih pravic sprejme vse predloge, ki mu jih da predlagatelj (vlada). Praksa je pokazala, da so bila pričakovanja, da bo tehtanje pravic opravil parlament, preveč idealistična in nerealna.

Primer zbirk podatkov s področja zdravstvenega varstva
Tipičen primer zakona, ki omogoča prekomerne posege v zasebnost in nesorazmerno zbiranje najbolj intimnih osebnih podatkov, je Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (ZZPPZ). O vsebini zakona v državnemu zboru ni bilo veliko razprav, glavna vsebina pa je pravzaprav razvidna iz njegovih prilog, ki omogočajo uvedbo številnih zbirk najbolj občutljivih osebnih podatkov na področju zdravstva, ki skoraj vse vsebujejo tudi EMŠO. Tako na primer evidenca obravnave uživalcev drog (IVZ 14) poleg EMŠO, spola, datuma rojstva, stalnega prebivališča in drugih identifikacijskih podatkov zahteva tudi zbiranje podatkov o spolni usmerjenosti, dotedanjih spolnih odnosih, številu spolnih partnerjev, uporabi kondoma, psihiatričnih diagnozah in celo o policijski in sodni obravnavi. Pri tem zakon ne zahteva, da je posameznik vnaprej pisno seznanjen s tem, komu in za kakšne namene se ti podatki lahko posredujejo naprej. Posameznik, ki je stopil v stik s kakšnim od centrov za preprečevanje odvisnosti od drog, največkrat sploh ne ve, da se takšni podatki morajo zbirati in posredovati dalje Inštitutu za varovanje zdravja. Posredujejo pa se na način, ki brez večjih težav omogoča njihovo prepoznavo oz individualizacijo. Zakon predpisuje čas hranjenja takšnih evidenc 15 let ali celo trajno. S kazenskimi določbami ZZPPZ so sankcionirani le tisti, ki ne zbirajo, obdelujejo in ne posredujejo zahtevanih podatkov, niso pa predpisane sankcije za primere zlorab tako zbranih podatkov. Tako je očitno, da je pri pripravi tega zakona, predvsem pa njegovih prilog, sodelovala v glavnem le ena stroka, to je zdravstvena stroka, ki ima interes zbirati čim več podatkov za svoje raziskovalne potrebe, pri tem pa očitno ni bilo opravljeno tehtanje z drugimi pravicami, predvsem pravico posameznika do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Ni upoštevano načelo, da naj se v te pravice posega le minimalno, le v takšnem obsegu, ki še omogoča uresničevanje legitimnega cilja na tem področju, to je spremljanje bolezenskih pojavov. Kot vidimo, se zbirajo in naprej sporočajo tudi najbolj osebni in občutljivi podatki, ki s tem ciljem nimajo neposredne zveze. Ta primer najbolje ilustrira, da tudi najboljši namen sistemskega zakona lahko pripelje do drugačnih učinkov, to je do očitno prevelikega posega v zasebnost, čeprav z zakonom. Za našega inšpektorja torej tu ne more biti nič sporno, saj je vse urejeno in »požegnano« z zakonom. Če bi o tem odločala neodvisna institucija za varovanje osebnih podatkov, bi bil nabor podatkov, ki se morajo zbirati na področju zdravstva, prav gotovo bolj restriktiven in premišljen. Boljši pa bi bil tudi nadzor njihove uporabe in zavarovanja.

Rešitev
Rešitev teh zagat je torej v oblikovanju novega zakona o varstvu osebnih podatkov, ki bo omogočal vzpostavitev zbirk osebnih podatkov na podlagi zakonskih meril in soglasja neodvisne institucije za varovanje osebnih podatkov, ki bo prevzela tako odgovornost za vzpostavitev določenih zbirk kot odgovornost za nadzor njihove uporabe, zavarovanja, časa hranjenja in drugih podrobnosti, ki jih pogosto ni mogoče vnaprej predvideti z zakonom. Takšna institucija bi morala imeti pooblastila za delovanje tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Sedanja ureditev, ko varuh izvaja nadzor, vendar v omejenem obsegu, le v javnem sektorju, inšpektorat pa na obeh z izvršnimi pooblastili, vendar pa ni neodvisen, je slaba in deležna kritik tudi s strani organov EU. Slovenija je ena redkih pristopnic, ki nima oblikovane neodvisne institucije za varstvo osebnih podatkov z vsemi potrebnimi pooblastili tako v javnem kot zasebnem sektorju. Predlagana ureditev, za katero menim, da ni v nasprotju z 38. členom ustave, bi bila tudi v celoti usklajena z zahtevami Direktive 95/46/EC evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
zaščita vira
Medijska preža
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Ian Mayes
Po navedbah vira
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih