N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
uvodnik
analize medijskega poročanja
poročanje z vojnih žarišč
medijska politika
medijski trg
medijski pregled
vstop v evropsko unijo
samoregulacija v medijih
mediji, jezik, ideologija
mediji in globalizacija
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
V Seattlu je bil leta 1999 v času protestov proti ekonomski politiki Svetovne trgovinske organizacije vzpostavljen okvir medijskega poročanja, ki v večji ali manjši meri paradigmatsko in trmasto vztraja vse do danes
V prvih dneh novembra 1999 neki dogodek preseneti svetovno javnost in občila se prvič soočijo z novim pojavom na zemljevidu sveta in potrebo, da poročajo o nekem političnem novumu.

Leto nič
Že dejstvo, da gre za nekaj novega, precej zviša odgovornost novinarjev do ustreznega poročanja. Seveda gre za množične manifestacije in proteste zoper ekonomsko politiko Svetovne trgovinske organizacije (WTO), katere ministrsko konferenco je te dni gostil ameriški Seattle. Četudi iz nekega »tukaj in zdaj« poskušamo manj kritično in z dobronamernim razumevanjem poskusiti razmišljati o poročanju občil pred dobrimi štirimi leti in celo razumeti novinarsko nelagodje pred novim, nujo hitrega poročanja v okviru redakcijskih rokov, se mi zdi, da je bil njihov odziv povsem pod ravnijo dogodka. Celo več, vzpostavljen je bil okvir in norma poročanja, ki bo bolj ali manj paradigmatsko in trmasto vztrajala vse do danes. Bistveno in utemeljitveno vlogo v vzpostavljanju takšne norme poročanja so imela ameriška občila in zato jim bom na začetku namenil več pozornosti. Pri analizi osnovnih delcev norme, ki se mi zdijo pomembni, se bom opiral na raziskave FAIR-a (Fairness & Accuracy in Reporting – Nepristranskost in natančnost v poročanju), ameriške neodvisne skupine za spremljanje poročanja občil. Nedvomno je bilo največ novinarskih vrstic posvečeno dogodkom na ulicah Seattla, obnašanju protestnikov in policistov, uničevanju izložb multinacionalk. Osredotočanje na nasilje, katerega agenti so protestniki, bo stigmatiziralo proteste in delovanje gibanja in ta stigma bo postala skorajda nenadomestljiv del norme novinarskega poročanja v prihodnosti. Drugi element, ki se bo pogosto vpisoval v novinarsko pismo, čeprav v različnih modulacijah, so razni načini delegitimizacije, ki se posebno ne ozirajo na zahteve in politične agende gibanja oziroma jih odpravijo brez tehtnejšega razmisleka. In na koncu, manifestno ali manj manifestno, pogosto povsem na robu – v besedila bo vdiral nek samoumevni red, domnevna normalnost, povprečnost vsakdanjika, ko novinarji pogosto ne raziskujejo dogodke, temveč postanejo zastopniki te domnevne normalnosti. Imenujmo jo idila. Stigma, delegitimizacija in idila so imena, s katerimi bom poskušal poimenovati stalne elemente v novinarskem poročanju o delovanju gibanja in pokazati nanj. Ta model treba razumeti idealno-tipsko, ker pogosto prihaja do mešanja in hibridnih konstrukcij; včasih se v člankih pojavijo vsi, včasih kakšen samo v naslovu; ko kakšnega ni, ga drugi nadomesti, hkrati pa se medsebojno podpirajo.

Nekaj vzorcev iz leta nič
Po evidenci FAIR-a in članku Setha Ackermana – že pred začetkom ministrske konference in protestov – je, recimo, agencija Associated Press (AP) (28. 11. 1999) poročala o »neprepričljivih« skrbeh protestnikov in zatrdila, da »na vsakega protestnika, ki se uleže ta teden na pločnik v protestu proti poskusom WTO, da zmanjša število ovir trgovini, pride eden srečno zaposleni prebivalec Seattla, čigar služba je odvisna od proste trgovine«. V tem primeru poročanja agencije AP se vzpostavlja glas domnevno »srečno zaposlenega prebivalca Seattla« brez kakršne koli dejanske evidence; hkrati pa niso vidne nobene raziskave, na katere bi se oprla trditev v članku; še več, poročilo spregovori v imenu imaginarnega povprečnega prebivalca Seattla in ga izrabi kot dokaz normalnosti, idile, ki je skaljena s protesti. Nenazadnje pa se poročilo opira na dejstva, v Seattlu je bilo med 50.000–70.000 protestnikov. Če prevedemo to število v merilu 1:1, kot zatrjuje poročilo, v nekajmilijonskem mestu niti ni tako zelo veliko število ljudi srečno zaposlenih. Seveda: potemtakem ta idilični obrazec naknadno tudi delegitimizira protestnike in naredi legitimno politiko WTO. Samo en dan pozneje, še vedno prehitevajoč dogodke, so v NBC News svarili mestne oblasti na »možne kemijske in biološke napade«, kar je očiten primer stigmatizacije nasprotnikov politike WTO. Morda najbolj izstopajoč primer stigmatizacije – še vedno pred začetkom konference in protestov – so besede Joeja Barnesa, direktorja poročil na KOMO 4 News, seattelske podružnice Disney/ABC (Disney/ABC’s affiliate, kar pomeni, da postaja ni lastništvo ABC, temveč se s pogodbo zaveže, da bo določen čas oddajanja odstopila ABC), ki pravi, da njegova postaja »ne bo poročala o neodgovornem in ilegalnem delovanju razbijaških skupin;« dodal je še, da je »KOMO 4 News zavzel stališče, da ne bo nekakšnim protestnim skupinam dal publiciteto, ki jo želijo … Torej, če nas vidite, da pokrivamo zgodbo o razbijanju, ne povemo pa imena skupine in vzrok, boste vedeli zakaj.« Najbrž je škoda zgubljati besede o izrečenem glede na pomen, ki ga v ZDA uživa Prvi amandma, ki med ostalim govori o pravici do javnega izražanja mnenj, pa tudi o pomenu, ki ga ima potemtakem informiranje iz več virov informacij, še posebej pa alternativnih medijev (več o tem v besedilu Marte Gregorčič in v intervjuju s Chrisom Attonom na naslednjih straneh). V dnevih med konferenco in protesti, ko so se občila posvečala predvsem dimu, solzivcu, t. i. pepper-spreju in razbitim izložbam, je reakcija policije vedno bila predstavljena kot odgovor na nasilje demonstrantov, kar je protestnike še dodatno stigmatiziralo. CBS News so tako poročale (1. 12. 1999): »Demonstratorji so z nemiri, ki so trajali včeraj pozno v noč, pospremili srečanje Svetovne trgovinske organizacije. To je pripeljalo do današnjih ostrih ukrepov.« A poročanje CNN iz Seattla (1. 12. 1999) je bilo malo bolj natančno: »Medtem ko je nekaj 10.000 demonstrantov korakalo skozi center Seattla, je majhna skupina, ki se opisuje kot anarhisti, razbijala okna in uničevala trgovine. Policija je odgovorila z gumijastimi naboji in pepper-sprejem.« Zanimivo je, da je glasnogovorec seattlske policije dan poprej na CNN pritrdil, da je policija še prej uporabila pepper-sprej proti mirnim protestnikom, ki so po ukazu policije, da se razidejo, vztrajali v civilni nepokorščini. Pepper-sprej je, kot navaja Neil deMause, sodelavec Extra! magazina, ki ga izdaja FAIR, olje, ki se dobi iz paprike v prahu, in je klasificiran kot kemično orožje, v vojni prepovedano; a leta 1987 ga je FBI uradno sprejel v uporabo. Nikoli pa niso poročali, da so policisti, potem ko so protestnike s sprejem pošpricali po obrazu, z roko še dodatno utrli sprej, da bi pospešili in povečali njegov učinek. Kar zadeva elemente delegitimizacije kot najbolj pogoste figure delegitimizacije protestnikov, so se pokazale povsem napačna atribucija protestnikov kot tistih, ki naj bi bili proti kakršni koli trgovini, in tistih, ki niso sposobni artikulirati svoje zahteve in so onstran racionalne razprave ali pa spadajo v neke pretekle čase in so povsem pod ravnijo sodobnosti. Tako v U.S. News & World Report izide članek z naslovom Hudiča, ne bomo trgovali (1. 12. 1999), članek v Washington Postu (1. 12. 1999) spregovori, da je »gverilska vojska aktivistov proti trgovini danes prevzela kontrolo v centru Seattla«, na CNN (30. 11. 1999) poiščejo komentar Jerryja Jasinowskega, predsednika Nacionalnega združenja tovarnarjev, ki pove, da je bil »presunjen s prismojenostjo nekaterih protestnikov« in dodal, da so protestniki »vzklikali veliko norih in različnih sporočil«, medtem ko je izredno vplivni neoliberalni kolumnist New York Timesa Thomas Friedman (1. 12. 1999) zapisal, da »podlež kot je Pat Buchanan, ‘poriva’ protestnike – Noetovo barko zagovornikov Zemlje kot ravne ploskve, protekcionističnih sindikatov in japijev, ki iščejo svoj fiks iz šestdesetih – v proteste proti WTO«. Pat Buchanan je bil edini nasprotnik konference WTO, ki je dobil daljšo minutažo in prostor v občilih in je bil razglašen za enega vodij protestov, čeprav je bil ta ekstremno desni ameriški politik povsem na robu dogajanja in povsem nereprezentativen za politično agendo protestnikov. V naslednjih nekaj vrsticah bi želel samo na kratko, v skladu z modelom, povedati nekaj o poročanju Delove novinarke iz Seattla, katere pisanje je že bilo pod kritičnim drobnogledom v Medijski preži (št. 13, zima 2002). V Delu (2. 12. 1999), ki je o dogodkih v Seattlu že drugič pisalo na naslovnici, je izšel takšen pripis k fotografiji: »Najhujše po vietnamski vojni – Ameriške skupine razbijačev in kriminalcev, zlasti tako imenovani »darkerji« (mladeniči v črnem in zakrinkanih obrazov), ki sploh ne vedo kaj je WTO, so siceršnje morda celo razumljive proteste proti zasedanju Svetovne trgovinske organizacije izkoristili tudi za pustošenje in ropanje trgovskih in gostinskih lokalov, uničevanje avtomobilov, sežiganje kioskov … Policija jih je umirila najprej s solzivcem (na fotografiji), pa tudi aretirala jih je kakšnih 60. Po noči so razglasili policijsko uro. Policija je v okolici kongresnega centra vzpostavila varnostno cono več kot deset ulic, nekaj protestnikov je pri poskusu vdora na zavarovano območje aretirala. Lastniki lokalov v središču Seattla so zatišje pred zoro izkoristili za nameščanje zaščitnih salonitnih plošč na svoje lokale. Tako velemesto, v katerem vsak tretji prebivalec živi od trgovine, »gosti« ministrsko konferenco WTO z zaprtimi lokali.« V tem kratkem pripisu, ki zelo spominja na pisanje zgoraj omenjenih ameriških medijev, lahko opazimo vse osnovne elemente vzpostavljene norme novinarskega poročanja. Izrazi, kot so kriminalci in razbijači in osredotočanje izključno na nasilje (ameriški mediji so v svojem poročanju večinoma uporabljali izraz »razbijanje oken«) povsem zasenčijo in stigmatizirajo »siceršnje morda celo razumljive proteste« (v vseh člankih iz Seattla se atmosfera uličnih manifestacij in glas protestnikov odpravi v nekaj vrsticah); odvisniki, »ki ne vedo, kaj je WTO«, delegitimizirajo proteste in naredijo razbijanje izložb še bolj iracionalno. Zadnji stavek pa na inverzen način vzpostavlja idilo oziroma govori o neki normalnosti, ki jo protesti vržejo iz tira. Slednje se bo ponavljalo tudi v naslednjih dneh in Delo (3. 12. 1999) tako poroča: »Zaskrbljeni so zlasti trgovci, ki so se posebej pripravili na obisk približno 5000 udeležencev WTO, a od kupčij ne bo nič. Na vsakem koraku je čutiti bojazen, kakšno ceno bo plačalo njihovo mesto, ki je, mimogrede, največji izvoznik med ameriški velemesti.« Paradigmi poročanja, ki sem jo poskušal tukaj nakazati, bom sledil tudi na nekaterih drugih primerih poročanja v letih po seattlskih manifestacijah in protestih.

Leta potem
V nekaj naslednjih primerih bom poskušal zainteresiranemu bralcu dati na vpogled nekaj primerov poročanja, v katerih vztrajajo zgoraj omenjeni elementi, čeprav ne nujno in vedno vsi v vsakem posameznem primeru. Zatorej jih bom, kjer je mogoče, predvsem pa zaradi preglednosti, obravnaval topično, pod imeni, ki sem jih zgoraj vpeljal. Za razliko od ameriških primerov, kjer sem povzemal po evidenci FAIR-a, tukaj ne bom obravnaval primerov s televizijskih ali radijskih postaj in se bom torej osredotočil na nekaj primerov poročanja Dela, ki je resen časnik z največjo naklado in najbolj razvejano mrežo zunanjih dopisnikov in sodelavcev.

Stigma
Na tem mestu se ne bom ukvarjal z bolj izčrpno analizo poročanja o tistih, za občila najbolj »spektakularnih« manifestacijah kot so protesti proti Svetovni banki in Mednarodnem denarnem skladu v Pragi ali genovski protesti na vrhunskem sestanku G-8, skupine ekonomsko najbolj razvitih držav sveta in Rusije, kjer je poročanje o nasilju povsem naddoločilo vsa ostala dogajanja, delavnice, politične razprave, ulični teater, nogometne tekme, primere nenasilne direktne akcije … Na prvi pogled bi se o poročanju o zgoraj omenjenih protestih skorajda dalo govoriti o uravnoteženosti poročanja slovenskih poročevalcev, ki govorijo, da samo manjšina protestnikov izziva nerede, da je policija včasih morda pregroba, da so mogoče policijski špiclji sodelovali v izzivanju neredov in uničevanju zasebne lastnine, poskušajo nekako prikazati poglede obeh straneh, a večinoma se izkaže, da se ključni dogodki, tisti, ki jih je treba še dodatno raziskati, ali zahteve protestnikov odpravijo v nekaj vrsticah. Tako bralci niso imeli priložnosti izvedeti kaj več o protestnikih in skupinah znotraj gibanja. Največ, kar se je dalo izvedeti, je, da so oni za nekakšne abstraktne spremembe in boljši svet, proti revščini in za odpis dolga ekonomsko revnejšim državam; kvečjemu se potem našteje, da gre za okoljevarstvenike, anarhiste, levičarje, neomarksiste, predstavnike sindikatov, ali civilne družbe, ali nevladnih organizacij … In ker zgolj naštevanje ne more reči nič o dinamiki gibanja, nič o izvirih, teorijah, ki navdihujejo gibanje, je po vseh teh letih še vedno veliko, blago rečeno, nerazumevanja. Po drugi strani se brutalnost evropskih in svetovnih policij sprejema veliko bolj samoumevno, kot bi si to demokratični refleks lahko privoščil. Skoraj samoumevno in brez odvečnih trenj se sprejmejo začasne odprave schengenske konvencije in poskusi ustanavljanja vseunijskih sil za zagotavljanje varnosti za časa manifestacij in protestov; policijska pooblastila se bodo v primeru gibanja širila, ampak to še vedno ni znak za začetek bolj resne debate (izjema je tukaj kritično pisanje novinarja Dejana Pušenjaka). Mogoče bi tukaj omenil samo dva primera, za katera nisem opazil zanimanja v slovenskih občilih. Po poročanju BBC in Deutsche Presse-Agentur je višji častnik genovske policije Pietro Troiani januarja 2003 priznal, da je policija podtaknila dve molotovke v šolo Diaz in tako opravičila vdor v šolo, uničevanje opreme medijskega centra genovskih protestov in brutalni pretep tam spečih manifestantov (pred zadnjimi korekturami, leto kasneje, Delov dopisnik iz Italije poroča o tem v nekaj vrsticah – glej Delo, sobota, 6/3/2004). Drugi primer je iz Mehike, kjer je v času ministrske konference WTO v Cancunu septembra lani mehiški časnik Reforma razkril dokumente, ki potrjujejo, da so mehiška policija in vojska imele poseben seznam posameznikov, ki jih je treba skrbno spremljati, in to tako uglednih nasprotnikov neoliberalne globalizacije, kot so Noam Chomsky, Ralph Nader, Ignacio Ramonet, Lori Wallach, Walden Bello, Vandana Shiva, Barbara Stocking, Naomi Klein, Maude Barlow. Analizi poročanja o Pragi, Genovi ali Göteborgu se izogibam, ker je tam poročanje o nasilju in samo nasilje bilo izrazitejše in bolj manifestno, in bom poskusil z nekaterimi drugih primerih pokazati na sirenski klic stigmatizacije tudi tam, kjer so bili protesti in manifestacije mirni, nasilje pa je bilo aktualizirano znotraj medijskega diskurza. Tako se v Delu (10. 11. 2001) v članku Protivojna poulična zabava Qatarza sredi Ljubljane zadnji stavek glasi tako: »Na ljubljanskem operativno-komunikacijskem centru ministrstva za notranje zadeve smo zvedeli, da so, če izvzamemo prometne zastoje, protesti minili brez omembe vrednih incidentov.« Tri dni pozneje (13. 11. 2001) v komentarju istega dogodka, v članku Kaos v središču mesta, drugi Delov pisec spekulira in se ukvarja z naknadno prevencijo: »Pri nas lahko vsak, ko se mu zljubi, uprizori demonstracije, ne glede, koliko stanejo davkoplačevalce, čeprav so varuhi reda v prvi vrsti dolžni poskrbeti za varnost ljudi in njihova imetja. Komu bi lahko, v primeru povzročene škode zaradi nasilnih demonstrantov, izstavili račun? Vozniki bi s pomočjo policijskih zapisnikov pritiskali na zavarovalnice, prav tako tudi lastniki lokalov, medtem ko bi ranjeni in nedolžni ljudje zaman pričakovali odškodnino organizatorjev nedovoljenih demonstracij.« (Avtor sicer pravilno navaja, da manifestacija ni imela dovoljenje mestnih oblasti – op. p.) Še bolj očitno pa je, na primer, v Nedelu (3. 2. 2002) dopisnica iz Nemčije – pod najbrž uredniškim naslovom Policija v kali zatrla proteste – zapisala: »Železna roka bavarskega notranjega ministra Guntherja Becksteina je vsaj do sobotnega večera v kali zatrla nasilne demonstracije v Münchnu, kjer do nedelje poteka 38. konferenca o mednarodni varnosti.« Nekaj vrstic potem pa »Hans-Georg Eberl je star šestindvajset let, študira na münchenski univerzi in je že od četrtka zvečer v priporu. Policija namreč domneva, da bi član tako imenovane Zveze proti Natovi varnostni konferenci, sodeloval je že na več protiglobalizacijskih protestih, z veseljem povzročal nered tudi v Münchnu, zato bo do nedelje ostal za rešetkami. S takšnimi ukrepi in pravo policijsko zasedbo mestnega središča se je bavarska prestolnica vsaj do večernega zaključka redakcije ubranila kravalov.« Po poročanju dopisnice torej obstaja neustavljiva nuja, ki protestnike sili v nasilje, oni na sebi nikakor ne morejo biti nenasilni, sami so nasilje, čeprav v Münchnu nasilja ni bilo. Če bi smel dodati predlog za izboljšanje in še učinkovitejšo obrambo, mogoče ne bi bilo slabo pogledati, s kom se druži Hans-Georg Eberl. Ali pa Delova dopisnica. Drugače je v Medijski preži (št. 13, zima 2002) mogoče prebrati zelo prodorno analizo poročanja iz Münchna. In za konec še primer poročanja z Evropskega socialnega foruma v Firencah iz novembra 2002. Delov dopisnik je v članku z naslovom Shod novih globalistov (11. 11. 2002) zapisal: »Italijani, ki jim je še vedno pred očmi lani poleti razdejana Genova, kjer so sodelovali povečini isti ljudje kakor v soboto v Firencah, se ne morejo načuditi, da je mogoče pripraviti zborovanje nasprotnikov novega liberalizma brez nasilja. Za to, da so državljani lahko začudeni in se jim zdi mir na firenških ulicah nekaj neverjetnega, je po mnenju analitikov veliko storila tudi propaganda v medijih, ki so povečini v rokah ta čas vladajoče desne koalicije. Vsi mediji iz Berlusconijeve Hiše svoboščin so napovedovali nasilje, malo manj na glas so ga pričakovali tudi opozicijski mediji.« Če zdaj preletimo naslove, nadnaslove ali podnaslove Dela iz teh dni: »V Firencah doslej brez nemirov«, »Firence so daleč od Genove«, »Genova samo grd spomin«, »Firence brez krvi in nemirov«, najbrž lahko sklepamo, da je Delo opozicijski časnik.

Delegitimizacija
Ta element je zelo pogosto posledica neke ignorance, nerazumevanja in nevednosti ali pa povsem zavestnega odklanjanja delovanja aktivistov gibanja, in, ker trmasto vztraja, priča tudi o vztrajnosti tega nerazumevanja in nevednosti. Tukaj bom navedel samo nekaj različnih postopkov, celo izgovorov, na katerih je utemeljena delegitimizacija protestnikov. Katalog postopkov je seveda odprt. Prvi postopek se kaže kot domnevna nezmožnost aktivistov gibanja, da razumljivo artikuliraju svoje zahteve, pa se tako Delov (24/7/2001) komentator, takoj po genovskih protestih, sprašuje: »Ljudem le počasi pronica v zavest pojav globalizacije. Topla greda, virtualni velekapital, aids, vse to se da še nekako razumeti; tudi nerganju in sitnarjenju, da vse te stvari niso ravno nujne za dobro zdravje in počutje ljudi, se da prisluhniti. Dejstvo, da so stotisoči pripravljeni priti v Genovo in dobesedno ‘jurišati na nebo’, pa ostaja nedoumljivo. Kaj hoče vsa ta mladež, kaj pravzaprav zahteva? V šestdesetih letih se je še nekako dalo razbrati, kaj zahtevajo francoski študentje, čeprav, resnici na ljubo, v glavnem tega niti sami niso vedeli.« Lahko je načelo delegitimizacije in nerelevantnosti napačna politična agenda aktivistov; v istem članku komentator Dela nadaljuje: »Kaj pa globalizacija s kranjsko klobaso in kislim zeljem? Iz Slovenije je menda odšlo v Genovo nekaj deset zanesenjakov (delovanje je tudi lahko problematično, ker ne stoji na zemlji, ni na realnih temeljih, je torej zanesenjaško – op. p), a za vprašanja globalizacije na šentflorjanski način očitno ni pravega zanimanja.« V Delu (13. 11. 2001) se pisec v članku Kaos v središču mesta ukvarja s protivojno zabavno manifestacijo Qatarze in se sprašuje: »Zakaj se nihče od tistih, ki so prepričani, da so s Qatarzo ustvarili določen medij, na podoben način ne poteguje za izboljšanje prometne varnosti, preprečevanje uživanja mamil in alkohola med mladimi?« Eden od postopkov delegitimizacije je tudi tuje poreklo protestnikov, pa se tako avtor članka (22. 6. 2001) Globalisti ali antiglobalisti, to je zdaj vprašanje, v katerem piše o dogodkih na mejnem prehodu Fernetiči med sestankom Busha in Putina na Brdu, ko slovenska policija ni dovolila skupini Ya Basta vhod v državo, sprašuje: »Zakaj prihajajo antiglobalisti protestirat k nam in zakaj raje tega ne naredijo pri sebi, pometejo pred svojim pragom, me sprašujejo ljudi. /…/ Zakaj prihajajo Greenpeaceovci iz tujine v Slovenijo, če imajo doma jedrskih elektrarn na pretek?« Nenazadnje se kot problematična lahko izkaže tudi neka zvrst nihilizma oziroma masivnosti in vseobsežnosti politik znotraj gibanja; tako Delov (8. 9. 2003) dopisnik iz Italije v komentarju neformalnega sestanka zunanjih ministrov evropske petindvajseterice na Gardskem jezeru zapiše: »Ko lokalni poslanec, zraven še minister, tja pripelje petindvajset ministrov, nekaj stotnij njihovih sodelavcev in podrejenih, brigado policistov, orožnikov in financarjev, celo vojsko novinarjev, sami pa pridejo še nasprotniki vsega, kar se dogaja v enaindvajsetem stoletju, morda tudi samih sebe, je mir samo za trenutek skaljen.«

Idila
Kot sem na začetku poskušal nakazati, ta gesta vpelje neko vsakdanje mnenje na podlagi problematične evidence, domnevni common sense, sklicuje se na neko povprečnost ali nepreverljivo statistiko kot garanta normalnosti, ki jo sama ustvarja. Je opis neskaljene spokojnosti, sveta, kakršen je in bi moral biti, krožna definicija reda. Tako v že zgoraj citiranem članku (22. 6. 2001) Globalisti ali antiglobalisti, to je zdaj vprašanje najdemo tudi tele besede: »Toda, če bi bili Ya Basta res pravi antiglobalisti, bi nadvse dobro razumeli razmišljanje ‘majhnih, zafrustriranih’ slovenskih policijskih duš, ki so komaj čakale, da dodajo svoj delček prispevka k velikemu zgodovinskemu dogodku za majhen, po svoji biti in žiti, očitno povsem neglobalen narod. Toda takšne so pač krajevne posebnosti ‘zamočvirjenih’ mostiščarjev. Ne vem, zakaj so morali potem antiglobalisti dajati tem posebnežem, ki so hoteli do popolnosti v miru uživati v (zanje) tako redki predsedniški predstavi, lekcijo iz ‘evropskega’ načina demokratičnega razmišljanja. Kdo je tukaj globalist in kdo anti?« V članku (13. 11. 2001) Kaos v središču mesta pa opazimo tole: »Kako to, da varuha zanimajo zgolj pravice demonstrantov in ne tudi večine državljanov, ki so zaradi tega »cirkusa« zamujali na delo ali niso bili deležni pravočasne zdravniške. Kdo in v čigavem imenu lahko omejuje pravico gibanja večini, ki je bila zaradi tega tako ali drugače ogrožena?« In na koncu še dodajam del zgoraj tudi že delno citiranega članka (3. 2. 2002) dopisnice Dela iz Nemčije: »München – Železna roka bavarskega notranjega ministra Guntherja Becksteina je vsaj do sobotnega večera v kali zatrla nasilne demonstracije v Münchnu, kjer do nedelje poteka 38. konferenca o mednarodni varnosti. Cena za varnost udeležencev varnostne konference, med katerimi je več kot štirideset zunanjih in obrambnih ministrov iz vsega sveta, je neprebojno zaprtje ulic okrog hotela Bayerischer Hof, zato pa so se po drugih ulicah starega mestnega središča bavarske prestolnice sprehajalci brezskrbno nastavljali prvim pomladnim sončnim žarkom.« Zgoraj sem poskušal analizirati nekatere primere novinarskega poročanja in prikazati elemente novinarskega diskurza, pomembnega, ker je to najhitrejši in najbolj periodičen stik javnosti z zgodovino, ki pa na določen način množijo stereotipe o gibanju za globalno pravičnost, kažejo na nerazumevanje in nesporazume, nenehno spraševanje, za kaj tukaj sploh gre, kaj sploh je to gibanje, pa tudi na poskuse, da se ta vprašanja takoj, ko so bila odprta, tudi zaprejo: z uživanjem v miru, sončnih žarkih, nekonfliktni normalnosti. Namen analize teh primerov in tega izvajanja je bil poskusiti odgovoriti, zakaj prihaja do tega nerazumevanja, zakaj naštevanje členov gibanja ne da končni izračun, zakaj je vedno več vprašanj kot odgovorov. In odgovor je, v konkretnem primeru, najbrž preprost: Delo je mainstream medij, kar ni bogve kakšna ugotovitev; Delo je lahko tudi varuh demokracije, toda neoliberalne demokracije, njegova objektivnost je objektivnost neoliberalne demokracije, njegova normalnost je normalnost neoliberalne demokracije: pomembno pa je, da iz te perspektive ni mogoče dati odgovora, kaj gibanje je; gibanje za globalno pravičnost se bo vedno kazalo kot nasilje v spektakelski funkciji za naslovnico, kot dogodek, ki je marginalen in ne spremeni nič, o katerem je pa treba, znotraj demokracije in v skladu s poklicno etiko, nekaj na kratko občasno tudi poročati, dodati intervju s kakšnim aktivistom, kot popolna tabula rasa, ker je treba raziskovati; ker je povsod, prihaja pa od nikoder, iz najmanj vidnih kotov sveta. Če poskusim še z enim primerom: ko je leta 2001 potekal Svetovni ekonomski forum (WEF) v Davosu, na drugem koncu sveta, v brazilskem Porto Alegru, se je začel prvi Svetovni socialni forum (WSF). Takrat je bil davoški zbor označen kot »preročišče«, v katerem se zbirajo tisti, ki odločajo o usodi sveta, politični in predvsem gospodarski. V nekaterih komentarjih v Delu je takrat bilo govora o pomembnosti Svetovnega socialnega foruma, mesta, v katerem so se zbrali aktivisti in zagovorniki globalne pravičnosti, predstavniki tisočih organizacij, in čigava mnenja bodo morala odmevati tudi v Davosu. (Da na hitro odprem odklepaj: že v času prvega Svetovnega socialnega foruma je želela francoska novinarska agencija Article Z v svojem programu organizirati nekaj, kar bi bilo uradni pogovor med Davosom in Porto Alegrom, pripravljal se je tudi skupni sestanek, na katerem bi se pripravil dialog. A nekaj dni pred božičem, so organizatorji WEF v Davosu odstopili. Kajti zahtevali so pravico veta na vsebino oddaje – v to agencija ni privolila – in mislili, da je Porto Alegru preveč antidavoški in da bi bil Davos primeren kraj dialoga. Pri agenciji so vseeno vztrajali, neformalni dialog je bil vzpostavljen in oddaja je lahko stekla: toda s strani Porto Alegra je sodelovalo 11 uglednih gostov, s strani Davosa pa štiri, med katerimi so bili tudi dva uslužbenca Organizacije združenih narodov). Od takrat je bila izdelana platforma srečanj na WSF, Listina načel, a o tem bralci niso nič izvedeli, zvrstili so se trije forumi z obeh strani. Delo je izčrpno poročalo o davoškem skupu, srečanju v Porto Alegru in nazadnje v Bombaju; a čeprav je bilo predstavljeno tudi na tako uglednem mestu, kot je naslovnica časopisa z velikimi fotografijami, je bilo bistveno manj pozornosti v člankih. V časopisu so v glavnem pospremili začetek in konec SSF s prigodnimi članki o tem, koliko ljudi je sodelovalo, naznanjene so bile teme in to je bilo v glavnem vse. Tudi januarja tekočega leta je bilo podobno, kajti v mainstream časopisih so zelo pozorni na hierarhije, moč in t. i. vojaške, kulturne in seveda gospodarske velesile, kot mero sveta, normalnosti in objektivnega poročanja. (Da odprem še eden oklepaj: Leta 2002 je bilo srečanje Svetovnega ekonomskega foruma preseljeno iz Davosa v New York, kot dejavnik sočutja in solidarnosti z mestom, ki je pretrpelo teroristični napad. V tistih nekaj letih, za katera sem poskušal dobiti vpogled, je Delo s prizadevanjem Ervina Hladnika-Milharčiča poročalo najbolje. Ker so organizatorji WEF premišljevali tudi o periodični – na vsaka tri leta – selitvi zbora iz Davosa, jih lepo prosimo, da to čim prej storijo. V dobro novinarskega poklica.) V komentarju o zadnjem srečanju gospodarske, znanstvene in politične elite v Davosu se novinarka Dela sprašuje, ali je bil mogoče dosežen kakšen napredek v primerjavi s cancunško ministrsko konferenco WTO, toda kako je to mogoče, v terminih demokracije, če je srečanje v Davosu, čeprav elitistično, neformalno in bolj hobistično. A hkrati se je Svetovni socialni forum tega januarja prvič preselil iz Porto Alegra v indijski Bombaj. Na Svetovnem socialnem forumu, o katerem je iz časopisih mogoče izvedeti, da se je zgodil, in katerega Listina načel med drugim pravi, da je predvsem prostor srečanja, debat, izmenjave idej in izkušenj skupin, gibanj in organizacij, ki nasprotujejo neoliberalizmu in dominaciji kapitala nad življenjem ljudi in iščejo alternative dominantnemu neoliberalnemu družbenemu redu, in ki po Listini ne bo postalo izvršilno telo gibanja za globalno pravičnost, se vsekakor po štirih letih sprašujejo o vlogi in mestu Foruma znotraj gibanja za globalno pravičnost. Po besedah Andreja Grubačića, beograjskega zgodovinarja, aktivista v mreži Peoples’ Global Action, renomiranega sodelavca med drugim tudi ZNeta in enega redkih, če ne edinega udeleženca foruma v Bombaju, »obstaja nekaj koncepcij v razmišljanjih o vlogi WSF kot ‘odprtega prostora’. Vse najdejo svoje izhodišče v različnem odnosu do idej in metodologij družbene spremembe. Po eni izmed njih bi moral WSF ostati ‘odprt prostor’, agora, v kateri se zbirajo – v medsebojnem dialogu – razna družbena gibanja. Po drugi orientaciji bi moral WSF postati ‘akter’. Za ‘tradicionaliste’ blizu političnih strank bi bila vloga WSF kot akterja ta, da se spremeni v telo, ki daje večjo podporo levim strankam in internacionalam kot pa starolevičarskim konceptom družbene spremembe. Po ‘tradicionalistih reformistične orientacije’ je WSF kot akter v službi ustvarjanja Mednarodnega parlamenta ali reforme Združenih narodov. Nekaj drugih glasov zahteva, da WSF kot akter postane predstavniško telo, predstavniška skupščina družbenih gibanj. Končno, jaz pripadam toku, ki ga označujem kot ‘novi antikapitalizem’, toku, ki smatra, da se družbene spremembe lahko uresničijo edino z upoštevanjem pomena neformalnih, nehierarhičnih in direktno demokratičnih horizontalnih mrež. WSF kot mesto srečanja teh mrež, kot prostor, ki je namenjen spoznavanju in večanju moči, njihovem sodelovanju in subverzivnem druženju v zares odprtem prostoru, bi lahko imel, po mojem mnenju, lepo prihodnost v okvirju ene planetarne vstaje, ki jo imenujemo globalno družbeno gibanje.« In zakaj tako malo vemo, če bi lahko izvedeli več? In zakaj vsaj eden od 100.000 glasov iz več kakor 130 držav ne odtehta koliko kot Clintonova kravata, s katero se je uprl dressing-codu v Davosu in je takoj moral plačati 5 švicarskih frankov kazni, ker, je zapisano v Delu, hočejo namreč »organizatorji /…/ z razpetimi ovratniki na forumu poudariti neformalnost srečanja«. Zakaj ne odtehtajo? Ker niso nič razbili. In ker se dozdeva, da so nemočni. A ta nemoč je vpeljala nova merila demokracije in drugače kriterije demokratičnosti in objektivnosti občil. Zastavlja se še eno vprašanje glede neformalnosti srečanja: je Davos presegel Cancun? (V demokratičnosti?)

Leto nič – drugič
Leto nič ni bilo novembra leta 1999 v Seattlu. To bi najbrž pomenilo, da je gibanje za globalno pravičnost vsaj deloma tudi medijski izdelek in v medijskih poročanjih boste videli, da je tako. Toda kako iznajti leto nič, ko nekaj ni nastalo, temveč nastaja, ko nastaja v vsakokratnemu lokalnemu uporu? Prvega januarja leta 1994 so mehiškega predsednika Carlosa Salinasa ob dveh zjutraj poklicali po telefonu. Pred tem je ob polnoči v enem izmed ekskluzivnih letovišč s šampanjcem nazdravil dejstvu, da postaja veljaven sporazumu o prosti trgovini med ZDA, Kanado in Mehiko, ki bo njegovemu ljudstvu vzel več, kot mu bo kdaj koli dal. Po telefonu so mu sporočili, da je v najrevnejši mehiški pokrajini danes bilo rečeno: Ya basta! Dost je! (glej v knjižnicah: !Ya basta!: ten years of the zapatista uprising: writings of subcomandante insurgente Marcos). In ta glas še vedno odmeva. Na električnemu drogu v Sowetu, kjer mladenič vrača elektriko revni družini, ki ni mogla več plačati računov, ker je mestno javno elektroenergetsko podjetje zvišalo cene v pripravah za privatizacijo. V Indiji, kjer na skrivaj pospravlja semenje zadnje žetve in jih zamenjuje s prijatelji, kar je proti pravilom Svetovne trgovinske organizacije ohranjati sol zemlje. V Delu kot Delova osebnost leta. Nekaj naslednjih straneh Medijske preže govori o medijih in temu glasu.

izpis

Marta Gregorčič

Fuck media. Be the media!
Slovenski mediji, ne glede na to, kako se sami poimenujejo (alternativni ali korporativni), aktivno reproducirajo neoliberalni diskurz – Alternativa v odporniških javnih sferah
V zadnjih desetletjih »razvite družbe« operirajo z besediščem, za katerega se zdi, da je »vzeto od nikoder«: »globalizacija«, »ničelna toleranca«, »nacionalni interesi«, »fragmentacija« … Bourdieu to imenuje »neoliberalni Novorek«. »Razširjenost te nove planetarne vulgate – v kateri so izrazi kot ‘kapitalizem’, ‘razred’, ‘izkoriščanje’, ‘dominacija’ in ‘neenakost’ sumljivi ravno zaradi odsotnosti, saj so bili hote zavrnjeni s pojasnilom, da so odvečni in neustrezni – je rezultat novega tipa imperializma, katerega učinki so vse močnejši in čedalje bolj škodljivi v tem, da jih ne utemeljujejo le pionirji neoliberalne revolucije, ki skušajo, pod pretvezo ‘modernizacije’, prenoviti svet s prikrivanjem socialnih in ekonomskih dosežkov celega stoletja socialnih bojev, odslej pojmovanih kot del raznih anarhizmov in ovir za porajajoči se novi red, temveč tudi kulturni producenti (raziskovalci, pisatelji in umetniki) in levičarski aktivisti, katerih velika večina o sebi še vedno rada razmišlja, kakor da so naprednjaki.«1 V pasti planetarne vulgate so se zaskočili tudi mainstream ali korporativni mediji. Izjeme znotraj teh medijev so nepričakovana presenečenja, ki pa nimajo v poplavi neoliberalističnega masakra nikakršnega efekta. Berejo se v kontekstu neoliberalnega diskurza in so tako tudi razumljena. Štejejo le »svoboda«, »odprtost«, »fleksibilnost«, »uspešnost«, »dinamičnost«, »individualizem«; najbolj očitna posledica neoliberalne ideologije, neenakost, se redefinira, poudarja se njena dinamičnost … Do neoliberalne ideologije in njenih procesov pa je »potrebno« gojiti »pozitiven odnos« …

Proizvodnja in presnova neoliberalnega diskurza
Tako vse dni poslušamo – in to daje moč temu dominantnemu diskurzu –, da ne obstaja nič, kar bi se uprlo neoliberalni viziji, da se ta uspešno predstavlja kot očitna, brez vsakršne alternative. S to banalno vizijo pasivno vegetirajo novinarji in državljani, predvsem pa intelektualci. Prav znanstveni delavci pa lahko odigrajo pomembno vlogo v odporu proti temu trajnemu, potuhnjenemu vdoru, ki preko efekta vpijanja vodi v realno verovanje. Predvsem oni morajo analizirati proizvodnjo in pretok tega diskurza, piše Pierre Bourdieu v Acts of Resistance.2 V Sloveniji bi lahko producente znanosti, ki gojijo odpor proti »tej planetarni vulgati« prešteli na prste ene roke. Zato se tudi ne gre pretirano čuditi, da slovenski mediji – ne glede na to, kako se sami poimenujejo (ali alternativni ali korporativni) – aktivno reproducirajo neoliberalno paradigmo in neoliberalni diskurz. Podobno kot se vednost, pri čimer imamo v mislih znanstvene producente, umetnike in ljudi medijev, ne zna spopasti z diskurzi svetovne paradigme, tudi ni sposobna prepoznati alternativnih praks in diskurzov, ki jih plasirajo nekateri aktivisti ali/in intelektualci in/ali umetniki.3 Korporacijski mediji so kompleksnost gibanja proti neoliberalizmu reducirali v preprost kontekst med »protekcionizmom« in »odprtostjo« (openness) ali med »anarhijo« in »urejenim demokratičnim procesom«.4 Od Seattla do danes so ob protizasedanjih ali o alternativnih zasedanjih, konferencah (counter-summit), ki so jih proti vrhom Svetovne banke, Svetovne trgovinske organizacije, Svetovnega gospodarskega foruma, G-8, EU, Nato … pripravljali uporniki neoliberalne ideologije, vedno vso pozornost najprej usmerili v odziv represivnih organov. Znanost se še vedno trudi ignorirati množice – in mediji ji sledijo –, ki preplavljajo velemesta, avtonomne cone v urbanih središih, ekološka osvobojena območja itn., z aroganco ali ironijo, češ da gre za »iskanje identitete«, »prehodne faze odraščanja«, »neprave vrednote« … Kot primer lahko pogledamo poročanje iz zadnjega zasedanja Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Novinarka Dela kot izhodišče članka zapiše: »Davos in njegovo širšo okolico je te dni varovala armada policistov v uniformi in civilu.« (Ljiljana Delo, 26. 1. 2004) V istem članku novinarka v drugem odstavku omenja še Svetovni socialni forum (World Social Forum – WSF), kjer tudi najprej spregovori o represivnih organih, čeprav se je WSF odvijal v Indiji – daleč od Davosa in drugih svetovno gospodarsko-političnih dogodkov, ki bi potrebovali »varnostni nadzor«. Mar vsako konferenco varujejo represivni organi? Načeloma ne, nedvomno pa tisto, ki govori proti neoliberalni ideologiji. Avtorica govori še o »počlovečenju sedanjega tipa globalizacije«, ponesrečno simpatizira z »antiglobalisti« in »bojem proti revščini«. Drug primer – spomnimo se lahko na akcijo ‘Združeno listje’ oz. zasedbo prostorov ZLSD v Ljubljani, kjer je skupina aktivistov (7. 10. 2003) raztrosila listje s sporočilom: »Nabrali smo jesensko listje in ga posuli po sedežu stranke ZLSD v upanju, da je moč ta prostor zatohle politike še odpreti za politiko in resnični dialog. Z našo gesto opominjamo člane in članice te stranke in jih hkrati pozivamo k prekinitvi ‘nojevske politike’ – svoje bojda dobronamerne glave naj končno potegnejo iz peska in se z dejanji odkrito opredelijo do ključnih vprašanj, nad katerimi bdijo uslužbenci ZLSD.«5 Katarina Stojanović v prispevku za POP TV ponudi raziskavo, zakaj policija ni posredovala. Tudi sicer so prav vsi mediji o akcijah v Sloveniji v preteklem letu poročali z raziskovanjem kriminalnega dejanja aktivistov – tako je bilo pri plakatni akciji Istrabenza »Odgovorni za izbris«, pa pri protivojnih akcijah, protinatovskih akcijah … Slovensko sodstvo pa je obsodilo celo prvega »terorista«; temu je nereflektirano sledila celotna medijska garnitura in »slovenski terorizem« pod vprašaj postavila šele po akcijah podpore in solidarnosti s Tomijem Slugo, ki se je na obsodbo pritožil in bo nedvomno tudi oproščen. Navedli smo le dva primera, v katerih so svetovni in domači meanstream ali korporativni mediji poročali izključno o »neoliberalnem kaznovanju«, »zapiranju«, »kriminalizaciji gibanja«. Neoliberalna države povečuje svojo socialno intervencijo s kazensko intervencijo. Država, ki je le še klečeplazna izvajalka neoliberalne ideologije, je socialno blaginjo zamenjala za kaznilnico; ali še preprosteje, vse kar se upira, kar ni estetsko v urbanem okolju, kar vsebuje potencial odpora, se kaznuje najprej z brezposelnostjo, nato – če je že taka nuja – še z odvzemom svobode gibanja, govora – kaznilnico. O množičnem zapiranju in »selektivni toleranci«, kjer gre za nujno diskriminatorno sankcioniranje določenih skupin na simbolnih mestih z uporabo nekaterih zakonov, ne pa na primer pri »belih ovratnikih«, »podjetniških poneverbah«, piše Wacquant.6 Tukaj nima smisla, da se z imenom opiramo na avtorja ali avtorico prispevka ali članka, saj so se vsi delavci medijev ujeli v neoliberalno past, kljub neuspešnim poskusom simpatiziranja z gibanjem, »solidarnosti« z revnimi in bolnimi, »želji« po »bolj humani globalizaciji« … Iz zgornjih dveh primerov lahko sklepamo, da mediji o konferencah v Mumbaiju, ki so jih kreirali tisoči posamezniki, antiavtoritarne, anarhistične, študentske, sindikalne, mirovniške, nevladne in druge skupine, niso poročali. Vse o Svetovnem socialnem forumu, ki je potekal od 16.–21. januarja, je še vedno dostopno na http://india.indymedia.org, kot tudi informacije iz conter-summita iz Davosa. Indymedio dnevno ažurirajo v skoraj vseh državah in jezikih planeta. Opozorili smo zgolj na eno dimenzijo sprenevedanja korporativnih mainstream medijev po logiki neoliberalne ideologije – da na upadanje socialne blaginje reagira z represijo. Lahko bi se lotili številnih dimenzij velikokrat »otročjega« sprenevedanja medijev (ignoriranje gibanja, iskanje njegove uniformnosti, ciljev in interesov, personalizacija gibanja na zgolj nekega posameznika ali posameznico in hierarhizacija, ljubosumje do finančne neodvisnosti, užaljenost zaradi ignorance ali kritike s strani gibanja do medijev …) in prišli do podobnih ugotovitev. Še pogosteje kot tovrstno sprenevedanje pa je resnično nepoznavanje in nerazumevanje konteksta, ideologije, diskurza, dinamike, integralnosti in globalnosti procesov.

Protipubliciteta
Protipubliciteta ugaša skladno z upadanjem dediščine gibanj sedemdesetih in osemdesetih. Skoraj vsi mediji, ki so si takrat nadeli zloglasne »neodvisne«, »avtonomne« etikete, so privatizirani in njihovo »uspešnost« pogojuje zavezanost neoliberalni ideologiji. V Sloveniji bi si iz te zapuščine najbrž upali iztrgati le Radio Študent, za katerega se zdi, da se še uspeva otepati neoliberalne infiltracije, čeprav jo prav tako uspešno reproducira (vzemimo le primer napovedi dogodkov v Koloseju). Poskuse kritike neoliberalne ideologije lahko iščemo še v nevladnem sektorju in njihovi publiciteti, kjer se povezujejo različne skupine in posamezniki za dosego skupnih, navadno kratkoročnih in specifičnih ciljev; razni watch, monitoring kolektivi, katerih produkcija le redko doseže širšo javnost. Natalie Fenton ponuja alternativo v odporniških javnih sferah (tiste, ki nasprotujejo dominantni javni sferi) in njihovim odnosom do vladajoče javne sfere.7 Odporniške javne sfere so postale relevantne zaradi specifičnih družbenih in političnih oblik, ki opredeljujejo posebno stopnjo moderne. Zanjo je značilna intenzifikacija globalizacije, vzpon neoliberalizma in zaton zaupanja v socialno demokracijo, kar se kaže v nestabilnosti v vladajoči javni sferi. Skupaj s sposobnostjo doseganja solidarnosti med različnimi skupinami in tehnično možnostjo povezovanja geografskih razdalj, političnih motivov in organizacije translokalnih protestov, to omogoča simbolni boj v vladajoči javni sferi, večjo participacijo v civilni družbi in posledično razširitev demokracije. Ta proces pa je odvisen predvsem od narave participacije (ali temelji na interesnem povezovanju, ki izvira iz individualizacije življenjskih stilov v sferi potrošnje, ali pa na čem več kot le razsvetljenem samointeresu?) in relativne moči in sposobnosti protipublicitete, da prodre v vse bolj privatizirano javno sfero, v kateri imajo monopol transnacionalne korporacije. Dober primer privatne televizije, katere delovni koncept je odkrita in brezkompromisna kritika neoliberalne politike, je argentinska televizija Caiga quien caiga (CQC).8 Nastala je kot potreba po »novem« načinu poročanja v državi, kjer je politikom zmanjkalo idej, opravičil in pojasnil, kjer so demonstrante in demonstrantke »počistili« z represijo in pobijanjem, kjer sta revščina, korupcija in kriminal zavladala ulicam in je izginjalo upanje v možnost sprememb … Poročanje o dnevnih političnih in gospodarskih dogodkih je z veliko mero ironije, predvsem pa intelektualnega humorja in kritike prevzela ekipa štirih »novinarjev«, ki so v politično-aktivistično raziskovanje vpletli show in direktno akcijo. Velik del programa so namenili tudi parodiji na zaposlene v medijih. Ob izvolitvi Fernanda de la Rua so jo za pol leta prekinili in novemu predsedniku namenili čas, da uresniči svoje obljube. Obljube so ostale obljube in CQC nadaljuje s svojim delom. Popularnost te televizije se je razširila po latinskih državah, nekatere so odkupile licenco za tovrstno televizijo: v Španiji in Čilu http://cqc.datafull.cl je projekt uspel. Španska ekipa je bila podobno kot argentinska izjemno politična, zato je politika program ukinila. V Italiji so se projekta CQC lotili v nepolitične namene, zato tudi njihova priljubljenost nikoli ni dosegla čilske ali argentinske. CQC je bila pravi odgovor na posledice neoliberalne paradigme v Argentini in verjetno bodo tudi evropski mediji kmalu potrebovali nove načine in pristope do publike. V Sloveniji se je to – če izpustimo vse ostale primere – dobro pokazalo pri poročanju o izbrisanih. Argentina je odličen primer »poskusnega zajčka« neoliberalne ideologije, argentinski aktivisti, cacerola, CQC … pa poučni primeri soočenja z njo.

»Don’t hate the media, become the media«
To je eno od vodil Indymedie, ki je nastala s Seattlom in vpeljala novo paradigmo kot kritiko obstoječih medijskih modelov in praks. Koncept svetovne indymedia, katere centre najdemo v okrog sedemdesetih državah sveta, je ustvarjanje avtonomnih prostorov, praks, diskurzov in vsebin ter šele post festum ali sekundarno poročanje oz. novinarsko delo. Najprej akcija in nato refleksija, poročanje, diskusije. Njihovo delovanje je s političnim in ideološkim sistemom neobremenjeno medijsko medmrežje. Novice so posredovane odgovorno, z zavedanjem posledic, ki jih ima lahko določena informacija za akterje gibanja, ki so, kot smo povedali v prvem delu, v mainstream medijih najprej označeni kot kriminalci, katerim se ugotavlja krivda post festum. Tako so se uredniki indymedie po protestih v Cancunu s konsenzom dogovorili, da video materiala o aktu nemoči, ki ga je na barikadah uprizoril eden od korejskih kmetov, kljub nesprotovanju korejske kmečke federacije ne bodo postavili na medmrežje. Samomor so kot edino pomembno novico o gibanju iz Cancuna propagirali mainstream mediji, čeprav je Cancun preplavljala multituda mnogoterih idej, akcij, praks in diskusij – razmišljanje o teh očitno niso želeli vzpodbuditi. A je Indymedia, na primer, nenehno spremljala dogajanje v solunskih zaporih, kjer že od majskega vrha EU tičijo zaprti aktivisti. Nekatere od njih poskušajo obsoditi na 25 let zapora. Indymedia je otrok gibanja in ostaja eden od njegovih besnih krikov. Širi se v vse celice odpora. Ena zadnjih je nastala v Cancunu, pa http://www.almuajaha.com v Bagdadu; številne pa še čakajo na sprejem v globalni IMC. Prednost medija, ki je odprt in na razpolago vsem – vsak državljan ali državljanka planeta ima možnost deliti svojo zgodbo, refleksijo ali novičko –, pa skriva tudi nekatere slabosti, kot na primer nabiranje balasta, ki na noben način ne konsolidira koncepta indymedie. Koncept indymedie je nekoliko podoben konceptom »taktičnih medijev«, kot jih je zastavila skupina Critical Art Ensemble, kjer so študentje, znanstveni delavci in umetniki s kolektivnim delovanjem ustvarili pogoje za »javni glas«. Taktični mediji so začeli s projektom N5M (Next 5 Minutes), ki ga je v Amsterdamu pripravila skupina kulturnikov in teoretikov iz Evrope in Severne Amerike. Leta 1996 in 1999 so z manifestacijo »taktični medij« internacionalizirali svoj projekt in vključili vse vrste medijev. Termin »taktični medij« se nanaša na kritično prakso in teorijo medijske rabe in uporablja vse oblike – stare in nove, lucidne in sofisticirane –, da doseže mnogotere nekomercialne cilje za prodiranje v vse vrste potencialno subverzivnih političnih razprav. Taktični mediji so navadno kratkotrajni ali vsaj časovno neulovljivi – kot gibanje. Critical Art Ensemble je svoje delovanje razširil tudi na elektronsko državljansko neporokrčino, digitalni odpor, predstavljajo strategije mrežnega umetniškega aktivizma, »hacktivizma«, spletno umetnost (net art), multimedijsko umetnost, copyleft, proti-poskuse genskega inženiringa …9 Podobno kot Critical Art Ensemble so leta 1998 trije študentje tehnične univerze v New Yorku ustanovili Institute for Applied Autonomy (IAA)10, ki niso bili zadovoljni z obstoječim militarističnim industrijskim modelom tehničnega izobraževanja, svojim izdelkom pa so hoteli nuditi aktivistično uporabno vrednost. Od udeležbe v akcijah Reclaim the street11 so sledili avtomobilček za grafitiranje, robot Little Brother namenjen razdeljevanju subverzivne literature. »Little Brother naj bi bil antipod obstoječim predsodkom, ki jih javnost goji do aktivistov. Robotek ni nasilen, temveč mimoidoče prijazno ogovarja, nima preluknjanega nosu, temveč je njegov obraz podoben robofikcijam iz otroških risank. Prednost robota je njegov obisk v nakupovalnih centrih, kjer so aktivisti zaradi deljenja letakov lahko tudi aretirani. Njihov najnovejši roboprojekt pa je Street Writer, ki je povečava malega Graffiti Writerja, saj gre za preureditev kombija, ki med vožnjo na cesto izpiše ogromen grafit.« (Hi-tech gverila, Siniša Gačič, Mladina, 30. junij 2003). S projektom iSee so po Manhattanu in Amsterdamu tudi v Ljubljani skupaj z lokalnimi aktivisti mapirali nadzorne kamere. Obstajajo pa še številni drugi alternativni, neodvisni, avtonomni mediji12, pa vrsta piratskih, slamskih in drugih avtonomnih radiev in televizijskih postaj, ki spretno izkoriščajo korporativne medije. Na primer v skvotu De Lollisu v Rimu okoliški prebivalci in prebivalke četrti San Lorenzo – prebežniki iz Eritreje, Etiopije, Peruja – uživajo brezplačne prenose nogometnih tekem. (Matej Zonta, Zasedeno? Osvobojeno! Vodnik po rimskih skvotih, Mladina, 17. 11. 2003). Nekateri alternativni mediji nastanejo priložnostno in hitro »ugasnejo«, drugi so redno ažurirani in služijo kot informacijski in koordinacijski temelj gibanjem. Nekateri posamezniki in posameznice prevzamejo »be the media« neposredno in s solističnimi akcijami širijo odpor neoliberalni ideologiji – od francoskega nepokornega kmeta, ki je demoliral McDonalds, pa do slovenskega Aleša Žumerja, ki je tudi letos poskrbel za – kot sta poročali nacionalna in komercialna televizija – »incident v Dražgošah«. Žumer je 7000 udeležencem pohoda neposredno sporočil »izbrisani v zrak?« in »Pahor v Irak!«, ne glede na to, kako ga je pozneje interpretiral mainstream.

Integralni globalni odpor
Kljub totalni vpetosti medijev v neoliberalno ideologijo, pa imajo tudi mainstream mediji možnost odpiranja »začetne pozornosti« na alternativne prakse, diskurze in vsebine, ki nasprotujejo neoliberalni ideologiji. To je nedvomno tudi vsa trenutna možna moč korporacijskih mainstream medijev in ni zanemarljiva. Kot smo že večkrat opozorili, predvsem pa tudi z zadnjimi primeri alternativnih medijev, ki jih soustvarjajo umetniki, producenti znanosti in mediji, je alternativo neoliberalne ideologije mogoče misliti in gojiti le v sodelovanju najrazličnejših posameznikov in posameznic. Indymedia, Critical Art Ensemble in Applied Autonomy so del gibanja in domiselne, hi-tehnološke, digitalne in nepokorne akcije. Ali so iz gibanja neposredno izšli, ali so se v določenem momenu spojili z njim. Medtem ko mediji in znanstveniki radi poudarjajo, da smo se znašli v krizi, pa se je gibanje s krizo že soočilo. Kriza je svetovna in integralna (nikogar ne izvzema), zato jo je treba tudi tako analizirati in z njo dokončno obračunati. Več različnih akterjev se bo vzajemno udeležilo odpora, večje so možnosti, da bo izhod iz neoliberalne ideologije najprej mogoč; in seveda čim manj travmatičen in destruktiven za človeštvo in planet.

1 Bourdieu, Pierre & Wacquant, Loïc (2003): Neoliberalni novorek: zabeležka o novi planetarni vulgati. V: Družboslovne razprave, XIX, št. 43, str. 57–63.
2 Bourdieu, Pierre (1998): Acts of Resistance: Against the Tyranny of the Market. New York: The New Press.
3 Glej tudi Gregorčič, Marta (2003): Vednost iz besa. V: Časopis za kritiko znanosti, 213–214, let. XXXI, str. 11–24.
4 Glej tudi Cavanagh, John (ur.) (2002): Alternatives to economic globalization: better world is possible; a report of the International Forum on Globalization. San Francisco: Berrett-Koehler.
5 Iz javnega pisma z naslovom Direkta akcija ‘Združeno listje’ dostopna na http://www.dostje.org.
6 Glej Wacquant, Loïc (2003): Penalizacija revščine in vzpon neoliberalizma. V: Družboslovne razprave, XIX, št. 43, str. 65–75; Wacquant, Loïc (2002): Toward a dictatorship over the poor? Notes on the penalization of poverty in Brazil. London: SAGE Publications, Thousand Oaks, CA and New Delhi. Vol 5 (2): 197–205; Wacquant, Loïc (2002): Prisons of Poverty. University of Minnesotra Press.
7 Fenton, Natalie (2003): Counter public spheres and global modernity. V: Javnost. Vol. 10, No. 1, str. 15–32.
8 Dostopna tudi na http://www.cqc.tv; več o zgodovini glej še: http://www.leedor.com/television/caigaquiencaiga.shtml.
9 Critical Art Ensemble tiskane izdaje pri Autonomedia so copyleft. Nekatera njihova zadnja dela so: Digital Resistance: Explorations in Tactical Media, Electronic Civil Disobidience & Other Unpopular Ideas, The Electronic Disobidience.
10 http://www.appliedautonomy.com
11 http://www.reclaimthestreets.net
12 http://www.alternativeradio.org, izpis

Ignacio Ramonet

Za svobodne medije*
Globalizacija pomeni tudi globalizacijo množičnih medijev in komunikacijsko-informacijskih družb. Ta velika podjetja so preobremenjena z rastjo, tako da nič več ne težijo k temu, da bi ravnala kot četrta veja oblasti s prioriteto, da ovadijo zlorabe človekovih pravic.
V demokratičnih strukturah sodobnih družb so mediji dolgo časa veljali kot izhod v nuji pred zlorabami s strani oblasti. Ne zgodi se tako redko, da kakšna od treh tradicionalnih oblasti – zakonodajna, izvršna in sodna – dela napake in deluje manj dovršeno, kot bi lahko. To se bolj pogosto dogaja pod avtoritativnimi in diktatorskimi režimi, kjer je politična domena v glavnem odgovorna za kršitve človekovih pravic in napadov na svoboščine. Vendar tudi v demokratičnih državah, kjer so zakoni posledica demokratičnih glasovanj, vlade izvoljene preko vsesplošnih volitev in kjer je sodna oblast – vsaj v teoriji – neodvisna od izvršne, prihaja do resnih zlorab moči. Nedolžna oseba je lahko po krivem obtožena (tako kot v neslavni aferi Dreyfus v Franciji); v parlamentih lahko sprejmejo zakone, ki diskriminirajo dele populacije (več kot stoletno ravnanje z Afroameričani v ZDA ali trenutno ravnanje s prebivalci muslimanskih držav zaradi ameriškega patriotskega zakona); vlade lahko izvajajo politike, ki škodujejo določenemu delu družbe (nelegalni priseljenci v mnogih evropskih državah). V demokratičnem okviru so se mediji pogosto čutili dolžne, da ovadijo take kršitve človekovih pravic. Novinarji so včasih plačali ceno tega početja – bili so fizično napadeni, umorjeni ali pogrešani; to se še vedno dogaja v Kolumbiji, Gvatemali, Turčiji, Pakistanu, na Filipinih in drugje. Zaradi tega se je dolgo govorilo, z besedami, ki se pripisujejo Edmundu Burkeu, da so mediji »četrta veja oblasti«. Zaradi njihove odgovornosti do državljanov in poguma posameznih novinarjev je ta četrta moč zagotavljala temeljne demokratične pogoje, da nedolžni ljudje lahko kritizirajo, odklonijo in spremenijo odločitve – nepravične, nepoštene, nelegalne in včasih celo kriminalne –, sprejete proti njim. To je bila beseda tistih brez besede.

Nič več četrta veja oblasti
V zadnjih petnajstih letih, s pospeševanjem globalizacije, pa je bila ta četrta moč oropana svojega prvotnega pomena in je postopno prenehala delovati v funkciji protimoči. To šokantno dejstvo je očitno, ko realnost globalizacije pogledamo od blizu. Na obzorju je novi tip kapitalizma, ne samo industrijski, ampak tudi finančni, ki temelji na špekulaciji. Priče smo trčenju med trgom in državo, javno službo in privatnim sektorjem, individualnim in družbenim, osebnim in kolektivnim ter egoizmom in solidarnostjo. Prava moč je zdaj v rokah nekaj svetovnih ekonomskih skupin in konglomeratov, za katere se zdi, da držijo v rokah več vpliva v svetovni politiki kot večina vlad. To so novi gospodarji sveta, ki se enkrat na leto zberejo na Svetovnem ekonomskem forumu (World Economic Forum) v Davosu in postavijo temeljno politiko velike globalizacijske trojke: Mednarodnega monetarnega sklada (International Monetary Fund), Svetovne banke (World Bank) in Svetovne trgovinske organizacije (World Trade Organization). Z geoekonomskega vidika je tudi v množičnih medijih prišlo do odločilne transformacije. Radio, tisk, televizija in internet so preusmerjeni k ustvarjanju medijskih skupin s svetovno prepoznavnostjo. Orjaška podjetja, kot so NewsCorp, Viacom, AOL Time Warner, General Electric, Microsoft, Bertelsmann, United Global Com, Disney, Telefónica, RTL Group in France Télécom so sprevideli, da je tehnološka revolucija močno povečala možnosti ekspanzije. Digitalna revolucija je zrahljala ločnice med tremi tradicionalnimi oblikami komunikacije – zvok, tekst in slika – in dovolila kreacijo in razcvet interneta. Ta je zdaj postal četrta oblika komunikacije, sredstvo samoizražanja in dostopa do informacij in zabave. Medijska podjetja so posledično začela z nadaljnjo fazo skupinskega prestrukturiranja s tem, da so v isti okvir postavili ne samo klasične medije (tisk, radio, televizija), ampak tudi vse aktivnosti v množični kulturi ter komunikacijski in informacijski domeni. Prej so bile te sfere samostojne: množična kultura s svojo komercialno logiko, s poudarjanjem popularnega programskega načrtovanja in s temeljnimi komercialnimi prioritetami; komunikacije z oglaševanjem, marketingom in propagando; in informacijsko področje, ki ga predstavljajo agencije, radijske in televizijske novice, tisk, 24-urni informacijski programi – mnogostranski svet novinarstva. Ta tri področja, prej ločena, so postopoma postala integrirana v eno samo sfero, v kateri je vse teže ločiti med elementi množične kulture, komunikacij in novic (1). Ta ogromna podjetja, ki kot po tekočem traku proizvajajo simbole, zdaj distribuirajo svoja sporočila preko televizije, animacije, filma, videoigric, CD-jev, DVD-jev, založništva, tematskih parkov tipa Disneyland in športnih dogodkov. Z drugimi besedami, medijske skupine odslej posedujejo dve novi karakteristiki: prvič, ukvarjajo se z vsem, kar je povezano s pisano besedo, s sliko ali z zvokom in to razširjajo preko raznoraznih kanalov (preko tiska, radia, televizij, tudi kabelske in satelitske, do interneta); in drugič, te skupine niso znane samo na nacionalni in lokalni ravni, ampak imajo svetoven ugled. Leta 1940 (pravzaprav leta 1941 – op. prir.) je bil film Državljan Kane Orsona Wellesa, sicer zasnovan po življenju časopisnega tajkuna iz 20. stoletja Williama Randolpha Hearsta, poskus prikaza supermočnega statusa ameriškega tiskarskega barona. Glede na današnje standarde je bila tudi Kaneova moč relativno omejena. Kot lastnik nekaj časopisov v eni državi bi bil danes majhna riba v primerjavi z megamočjo sodobnih korporativnih medijskih gigantov (2), čeprav ne gre zanikati, da bi si lahko naredil ugled tako na nacionalni kot na lokalni ravni. Moderna hiperpodjetja so koncentrirana in so si kupila dostop do širokega izbora medijskih sektorjev v več različnih državah na vseh kontinentih. Dosegla so tako ekonomsko težo in ideološko pomembnost, da so zdaj največji igralci v procesu globalizacije same. Komunikacije (razširjene še na informacijsko, tehnološko, elektronsko področje in telefonijo) so težka industrija našega časa, ta podjetja se konstantno trudijo zvišati obseg z nenehnim pridobivanjem novih družb. Poleg tega pritiskajo na vlade, z namenom, da bi zrušili zakone, ki omejujejo koncentracijo in ovirajo nastajanje monopolov in duopolov (3). Globalizacija pomeni tudi globalizacijo množičnih medijev in komunikacijsko-informacijskih družb. Ta velika podjetja so preobremenjena z rastjo, kar pomeni, da morajo razviti povezave z drugimi družbenimi močmi, tako da nič več ne težijo k temu, da bi ravnali kot četrta veja oblasti s prioriteto delovanja za državljane in obvezo, da ovadijo zlorabe človekovih pravic. Ne zanima jih popravljanje slabega delovanja v demokraciji in ustvarjanje boljšega političnega sistema. Nimajo interesa, da bi bili četrta moč, še manj pa, da bi delovali kot protimoč. Če pa že predstavljajo četrto moč, je ta samo dodatek obstoječi politični in deluje kot pomožno medijsko orožje, da uniči ljudi.

Intimna povezanost množičnih medijev in ekonomske liberalizacije
Kako naj reagiramo na vse to? Kako se lahko branimo? Kako naj se upremo ofenzivi nove moči, ki je izdala družbo in presedlala k sovražniku? Odgovor je preprost. Ustvariti moramo novo moč, peto moč, ki nam bo dovolila ustvariti civilno silo naproti tej novi koaliciji vladarjev. Peto moč, ki bo ovadila supervpliv medijskih konglomeratov, sokrivcev in razširjevalcev neoliberalne globalizacije. V nekaterih primerih so mediji ne samo nehali braniti svoje državljane, ampak so celo delovali proti njim, kot se je zgodilo v Venezueli. Tam je leta 1998 na svobodnih in demokratičnih volitvah na oblast prišla opozicija. Vodilni tiskani mediji ter radijske in televizijske skupine so sprožili pravo vojno zoper legitimnost predsednika Huga Cháveza (4). Medtem ko so on in njegova vlada spoštovali načela demokracije, so mediji, v rokah nekaj magnatov, izvajali manipulacije, laži in prali možgane, da bi zastrupili razum ljudi (5). Mediji so v tej ideološki vojni zapustili vsakršno vlogo četrte veje oblasti in so bili namesto tega odločeni zagovarjati privilegije kaste s tem, da so nasprotovali vsakemu poskusu socialne reforme ali majhnemu poskusu bolj pravičnega razdeljevanja bogastva v Venezueli (glej Venezuela: the promise of land for the people, Le Monde diplomatique, oktober 2003). Venezuela je primer nove internacionalne situacije, v kateri se medijske korporacije naglo širijo in odkrito delujejo kot psi čuvaji uveljavljenega ekonomskega reda: nova sila, ki deluje proti ljudem in civilni družbi. Delovanje teh velikih skupin ni več omejeno samo na medijski posel; postale so predvsem ideološka roka globalizacije. Njihova funkcija je, da upoštevajo ljudske zahteve in kjer je to mogoče, segajo po politični oblasti; kar je demokratično uspelo lastniku največjega italijanskega medijskega konglomerata, Silviu Berlusconiju. Venezuelska »umazana medijska vojna« proti Chávezu je popolna kopija tistega, kar se je zgodilo v letih od 1970–73 s strani časopisa El Mercurio (6) v Čilu, proti demokratično izvoljeni vladi Salvadorja Allendeja – to je bila kampanja, ki je vodila do državnega prevrata. Taka kampanja, kjer se mediji odločijo uničiti demokracijo, s tem da se postavijo na nasprotno stran zakonitim reformam, ki poskušajo ublažiti družbeno hierarhijo in nesorazmernost bogastva, se lahko jutri zgodi v Ekvadorju, Braziliji ali Argentini. Moči tradicionalne oligarhije in klasičnih reakcionarjev so sedaj združene z močjo medijev. Z enim samim glasom in pod pretvezo svobode izražanja mediji napadajo vse, kar zagovarja interese večinske množice. To je medijski obraz globalizacije, ki na najbolj jasen in karikiran način razkriva globalistično ideologijo. Množični mediji in ekonomska liberalizacija so zdaj intimno povezani. Zato se nam zdi nujno potrebno, da analiziramo, kako bi lahko ljudje zahtevali od večinskih medijev bolj etičen pristop, predanost resnici in spoštovanju pravil delovanja, da bi tako lahko novinarji raje operirali v skladu s svojo vestjo, kot pa pod interesi skupin, družb in urednikov, ki jih zaposlujejo. Mediji so v novi ideološki vojni uporabljeni kot orožje. Ker smo priče prenasičenosti raznoraznih informacij, so te novice okužene – zastrupljene z lažmi, onesnažene z govoricami, popačenimi dejstvi, prevračanimi besedami in manipulacijami. Kar se dogaja, se je že zgodilo v prehrambeni industriji. Dolgo časa je hrana veljala kot redka dobrina, to je v mnogih delih sveta še vedno. Ko pa je proizvodnja na podeželju prerasla v izobilje, predvsem v zahodni Evropi in severni Ameriki, predvsem zaradi revolucije v agrarni tehnologiji, smo vse bolj opažali, da je naša hrana okužena, zastrupljena s pesticidi, ki povzročajo bolezni, infekcije, rakava obolenja in druge zdravstvene težave. (Včasih tudi množično paniko, kot kaže primer bolezni norih krav.) Ljudje so včasih umirali zaradi lakote, danes lahko zaradi uživanja onesnažene hrane. Tudi novice so bile včasih redka dobrina in so še vedno v deželah, kjer vlada diktatura. Tam primanjkuje zanesljivih, razumljivih in kvalitetnih novic. V demokratičnih družbah nas dobesedno duši poplava takšnih in drugačnih novic. Grški filozof Empedokles je dejal, da je svet sestavljen iz štirih elementov: zraka, vode, zemlje in ognja. Informacija je v našem globalnem svetu tako izdatna, da je postala skoraj peti element. Okužene novice zastrupljajo naš razum, onesnažujejo naše možgane, z nami manipulirajo in v nezavedno poskušajo vcepiti mnenja, ki niso naša. Zaradi tega je nujno, da ustanovimo »ekologijo novic«, da razvrstimo prave informacije od poplave laži. Razsežnost situacije je bila očitna ob invaziji na Irak (7). Informacije morajo biti očiščene. Tako kot lahko kupimo bolj naravno, organsko hrano, potrebujemo tudi »bio« informacije. Ljudje bi se morali zganiti in zahtevati, da mediji, ki so v lasti velikih svetovnih skupin, izkažejo spoštovanje resnici, zakaj informacija je najbolj legitimna, ko je zares obvezana iskanju le-te.

Media Watch Global ali kako se braniti
Zaradi tega smo predlagali ustanovitev projekta Media Watch Global (l’Observatoire international des médias) (8), ki bo ljudem končno dal mirno civilno obrambo pred rastočo supermočjo množičnih medijev. Je rezultat srečanja svetovnega družbenega gibanja v Portu Alegru, v Braziliji, in izraža skrb ljudi iz različnih delov sveta zaradi nove arogance gigantskih komunikacijskih industrij na vrhuncu njihove svetovne ofenzive. Velike medijske družbe privilegirajo svoje želje na škodo splošnega interesa in zamenjujejo svojo svobodo s svobodo podjetja, ki velja za prvo med svoboščinami. Vendar svobodi podjetja ne sme biti dovoljeno, da ima prednost pred pravico ljudi do natančno raziskanih in preverjenih novic, niti ne sme služiti kot alibi namerni difuziji napačnih novic in obrekovanja. Svoboda medijev ni nič več kot razširjena kolektivna svoboda izražanja, ki je osnova demokracije. Ne smemo pustiti, da jo ugrabijo bogati in močni. Vsebuje družbeno odgovornost in njeno izvajanje mora ostati, v zadnji instanci, pod nadzorom družbe. Zato smo se odločili ustanoviti projekt Media Watch Global, ker mediji danes predstavljajo edino moč, ki nima protiuteži, kar ustvarja demokraciji škodljivo neravnovesje. Moč organizacije bo moralna: presojala bo medijsko iskrenost na podlagi etike in težila k popravi medijskih pomanjkljivosti s poročili in študijami, ki jih bo pripravljala, objavljala in distribuirala. Center za opazovanje medijev bo deloval kot bistvena protiutež prekomerni moči velikih medijskih skupin. Potreben je zato, ker te skupine s tem, ko zagotavljajo novice in informacije, vsiljujejo edinstveno tržno logiko in ideologijo neoliberalizma. Zasnovana je kot mednarodno združenje z glavnim ciljem opravljanja kolektivne odgovornosti v imenu višjega družbenega interesa in pravice državljanov do točnega obveščanja. Največjo pomembnost pripisujemo Svetovnemu informacijskemu vrhu (World Information Summit) decembra v Ženevi. Združenje bo opozarjalo na epidemijo medijskih manipulacij zadnjih nekaj let. Projekt bo vseboval tri ravni članstva: profesionalni in občasni novinarji, aktivni ali upokojeni, s centralnih ali alternativnih medijev; akademiki in raziskovalci vseh disciplin, še posebno medijski specialisti, ker so univerze zdaj redki prostor, ki je delno zavarovan pred totalitarnimi ambicijami trga; in uporabniki medijev, vsakdanji ljudje in javne osebnosti znane po njihovi moralni drži. Obstoječi sistemi za reguliranje medijev so v vseh državah nezadovoljivi. Ker so novice splošna dobrina, njihova kakovost ne more biti zagotovljena s strani organizacije sestavljene izključno iz novinarjev, ker imajo le-ti pogosto svoje korporativne interese. Deontološka pravila posameznih medijskih podjetij, kolikor že obstajajo, so pogosto neustrezna za presojo in popravo pritiskov in cenzure novic. Nujno je potrebno, da pravila in etičnost informacij definira in brani nepristransko telo, ki je verodostojno in neodvisno, in v okviru katerega imajo akademiki temeljno vlogo. Ombudsmani ali posredniki, ki so bili koristni v 80. in 90. letih, so zdaj postali skomercializirani in degradirani. Podjetja jih izrabljajo kot del imidž-menedžmenta in kot način umetne krepitve medijske verodostojnosti. Ena od človeških najbolj dragocenih pravic je pravica svobodnega komuniciranja misli in mnenj. Noben zakon ne bi smel samovoljno omejevati svobode tiska in govora. Medijska podjetja pa z izvajanjem te svobode ne smejo kršiti drugih pravic, ki so enako nedotakljive, ena takih je pravica do neokuženih novic. Pod pretvezo svobode govora se medijskim podjetjem ne bi smelo dovoliti, da širijo dezinformacije ali vodijo kampanje ideološke propagande. Media Watch Global verjame, da bo absolutna medijska svoboda, ki jo tako vztrajno izkoriščajo lastniki velikih korporacij, na ljudi nujno škodljivo delovala. Ti giganti morajo spoznati, da se ustvarja protimoč, ki bo združila vse pripadnike svetovnega družbenega gibanja, vse ki se borijo proti razlastitvi naše svobode izražanja. Novinarji, akademiki, bralci časopisov, radijski poslušalci, televizijski gledalci in uporabniki interneta bodo stopili skupaj in ustvarili debatno orožje in demokratično akcijo. Globalisti napovedujejo, da bo 21. stoletje »stoletje globalnega podjetja«. Media Watch Global pravi, da bo to stoletje, ko bo komunikacijska in informacijska sfera končno spet v rokah ljudi.

* Članek smo prevedli iz Le Monde diplomatique (oktober 2003) z dovoljenjem avtorja.
(1) Glej La Tyrannie de la communication (Tiranija komunikacije) in Propagandes silencieuses (Tihe propagande), Galilée, Pariz, 1999 in 2002 (mehka vezava v zbirki Folio).
(2) Primer: masivna medijska korporacija Fininvest v Italiji, katere lastnik je Silvio Berlusconi in konglomerata Lagardere in Dassault v Franciji.
(3) 4. junija 2003 je v ZDA, pod pritiskom velikih ameriških medijskih skupin, FCC (Federal Communication Commission) odobril sprostitev omejitve koncentracije medijev: eno podjetje lahko nadzoruje tudi do 45 odstotkov nacionalnega občinstva (prej 35). Odločitev naj bi bila udejanjena 4. septembra lani, vendar je bila na Vrhovnem sodišču razveljavljena, ker so jo nekateri videli kot resno grožnjo demokraciji.
(4) Glej »The perfect crime«, angleška verzija, Le Monde diplomatique, junij 2002.
(5) Glej Maurice Lemoine, »Venezuela’s press power«, angleška verzija, Le Monde diplomatique, avgust 2002.
(6) Tudi drugi mediji kot La Tercera, Ultimas Noticias, La Segunda, Canal 13 ... Glej Patricio Tupper, Allende, la cible des médias chiliens et de la CIA (1970–1973), (Allende, tarča čilenskih medijev in CIE (1970 1973)), Éditions de l’Amandier, Pariz, 2003.
(7) Glej »State-sponsored lies«, angleška verzija, Le Monde diplomatique, julij 2003.
(8) Francoski Center za opazovanje medijev (Media Watch Global) je bil ustanovljen 24. septembra 2003 pod vodstvom Armanda Mattelarta, profesorja komunikologije na pariški univerzi VIII. Za nadaljnje informacije glej http://www.monde-diplomatique.fr/ofm.

izpis

Saša Panić

Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Pogovor z dr. Chrisom Attonom, predavateljem novinarstva na Univerzi Napier v Edinburghu – Opazna je vse večja tabloidizacija novic – Najpomembnejši razvoj alternativnih medijev ne prihaja s strani radikalne politike, temveč radikalne kreativnosti
Profesor dr. Chris Atton poučuje novinarstvo na Univerzi Napier v Edinburghu na Škotskem. Je ena vodilnih oseb v raziskovanju in študiju alternativnih medijev. Predaval je na številnih svetovnih univerzah in je avtor dveh knjig: Alternative Literature in Alternative Media. V tem letu mu bo izšla še tretja knjiga An Alternative Internet. Profesor Atton je za Medijsko prežo spregovoril o učinkih globalizacije na britanske medije, poročanju korporativnih medijev o gibanju za globalno pravičnost, alternativni medijski sceni.

Nam lahko poveste nekaj o razlikah med alternativnimi in mainstream, korporativnimi mediji. Samospoštovanje korporativnih medijev običajno temelji na ideji objektivnosti. Kakšna je razlika med alternativnimi in mainstream mediji glede na to idejo?

Po mojem mnenju so mainstream mediji razvili pojem objektivnosti zgolj zato, da bi opravičili novinarski poklic in omogočili njegovo nadaljevanje. Seveda, če govorite z novinarji, boste kmalu ugotovili, da so lahko prav tako skeptični do te ideje kot so alternativni novinarji. To si je koristno zapomniti: profesionalni novinarji se zavedajo, da je to, kar počno, družbeno konstruiranje »realnosti« – alternativni novinarji pa so po drugi strani, v svoji najboljši različici, nedvoumni – opozarjajo na svojo pristranost, da bi bralec tako vedel, kakšno je njihovo politično stališče in v čem predstavlja njihovo delo nasprotje, dopolnitev ali popravek mainstream predstavitev.

Če poskušamo narisati zemljevid sodobnih medijev v Britaniji, kaj je prinesla deregulacija v devedesetih? Kakšna je slika mainstream medijev danes, v luči tega, da se je demokracija zasukala v smeri lokalne skupnosti, trajnostnega razvoja in radikalne demokracije? Nam lahko kaj poveste o splošnem vzdušju, inerciji in tendencah v britanskih medijih, še zlasti zdaj, ko so se časopisi, kot je Independent, prevzeli tabloidni format?

Seveda se mainstream mediji ne zanimajo dosti za emancipacijsko politiko, če le-to razumemo kot »revolucionarno«. Delujejo znotraj okvira, ki je odprt za zmerno reformistično politiko in nič več. Ne smemo pričakovati, da se bodo obnašali drugače. Pluralistični medijski okvir bi moral biti sposoben zaobjeti tudi druga, bolj radikalna mnenja, ki bi prišla z alternativnih medijev. Ne gre torej za to, da bi si prizadevali za spremembo mainstream medijev, temveč za medijsko reformo, ki bi omogočila promocijo in normalizacijo obstoja alternativnih medijev ob boku mainstream medijev. Dejansko je na to vprašanje zelo težko odgovoriti tako na kratko. Ne verjamem, da je Independentov obrat k tabloidni obliki znamenje krize v kakovostnem novinarstvu – le-ta še vedno deluje kot kakovosten časopis. Kar pa je opazno, je večja tabloidizacija novic, da bi tako sovpadale z dominantnim tabloidnim tiskom – prepričan sem, da ste to že slišali. Čeprav je lastništvo bistveno vprašanje, mislim, da je to bolj povezano s prepakiranjem novic v zabavo, da bi tako privabili občinstvo – celo BBC-jeve TV novice uporabljajo hitre reze v montaži, dramatične rekonstrukcije in multi-screen displaye v svojih studijih. To samo po sebi ni nevarno – obstaja potreba po programiranju novic (in drugih žanrov), da bi prešli okostenele konvencije, toda kadar oblike, ki smo si jih sposodili iz zabavnega programa prevladajo nad vsebino (vpogledom, komentarjem in informacijo), se moramo vprašati: zakaj? Tabloidni časopisi so te metode normalizirali s svojo obsedenostjo s slavnimi osebnostmi in personalizacijo tem in politike. Ko pa to poskuša javna medijska ustanova, kot je BBC, vemo, da gre za odgovor na komercialne zahteve in ne za družbeno odgovornost. Na srečo je v vseh medijih dovolj varovalk, samo da jih je vedno teže najti. Na primer: na BBC-ju oddajajo dnevne novice z največ poglobljenosti in vpogleda na njihovi govorni radijski postaji, Radiu 4. Če pa govorite z mojimi še ne diplomiranimi študenti novinarstva, odkrijete, da jih zelo malo (če sploh kdo) posluša.Če se celo prizadevni novinarji ne zavedajo dometa, ki ga ima resno pokrivanje novic, smo v težavah.

Kako korporativni mediji pokrivajo vprašanje globalizacije, kakšno je njihovo védenje o »gibanju vseh gibanj«? Kateri so primeri dobrega pokrivanja pri korporativnih medijih?

Zelo dobro poročajo o teh vprašanjih zlasti v levo-liberalnem časopisu, kot je Guardian in v levičarskem tabloidu Daily Mirror (za katerega piše John Pilger). Celo v konzervativnem tisku so bili lanski protivojni pohodi deležni ne samo obširnega poročanja, temveč so tam poročali z vpogledom. Ne gre za to, da bi se ti časopisi premaknili v levo, temveč za njihovo prepoznanje, da imamo opraviti z masovnim gibanjem, ki zajema vse družbene razrede. Zgodnje pokrivanje proti-kapitalističnih protestov jo je odneslo slabše, ker je bilo lažje – zlasti zaradi vizualnih podob – marginalizirati te proteste, češ da gre za uporno, vandalistično mladino. Ko pride do masovnih protestov brez nasilja, morajo mediji ponovno razmisliti o svojem običajnem načinu prikazovanja, pa čeprav samo za neko razdobje. Guardian je značilno konsistenten pri svojem inteligentnem, čeprav ne nekritičnem, pokrivanju novih družbenih gibanj, ki sestavljajo sedanjo proti-kapitalistično, proti-vojno in k socialni pravičnosti usmerjeno pokrajino. Zanimivo pa je, da tega mnogi aktivisti ne marajo in so mnenja, da so se časopis in pisci, kot je George Monbiot, glede protestov pridružili večini. To je seveda nesmisel: Monbiot ostaja tako pomemben organizator kot tudi intelektualec gibanja. Mislim, da gre tu za elitizem, ki ni nepovezan z vrsto razrednih predsodkov. Ko komiki, kot je Mark Steel, podpirajo ta vprašanja, niso deležni tovrstne obravnave, na Oxfordu in Cambridgu izobraženi Guardianovi pisci pa so jo. Gre za nepotrebno in škodljivo razločevanje.

Ko govorimo o spremembah pri pokrivanju teh vprašanj, kaj so te dni prevladujoče podobe? Kako korporativni mediji prikazujejo aktiviste in ljudi znotraj gibanja? Ali gre za kako vrsto zamrznjene slike ali za rezervoar slik, ki se jih pogosto sugerira in ponavlja občinstvu?

Še vedno obstajajo prevladujoče podobe zamaskiranih »anarhistov«, ki prevladujejo pri pokrivanju kateregakoli protesta, kjer je prisotno nasilje. To so »novic vredni« prizori. Britanski proti-vojni protesti so potrebovali drugačno obliko vizualne reprezentacije, takšno, ki bi poskušala prikazati velikost in obseg demonstracij (veliko zračnih posnetkov, na primer). Debate okoli protestov so se malo spremenile. Novinarji se bolj zavzeto lotevajo teh tem, zdaj ko vidijo, da so jih kot legitimne sprejeli tudi »navadni« ljudje in ne samo »hujskači«.

Kaj pa alternativni mediji v Veliki Britaniji? Domnevam, da so močno povezani z gibanjem za globalno pravičnost.

Zdi se mi, da je šlo tu od sredine devetdesetih navzdol. Časopisi, kot je Squall, so izginili in s tem je prišlo do pomankanja kritičnega in analitičnega pisanja, ki bi prihajalo od ljudi v samih grassroot gibanjih (še vedno se pojavlja v publikacijah, kot je Do or Die, časopis britanske Earth First!, ampak to je samo enkrat letno). SchNEWS in podobni bilteni še vedno obstajajo, vendar ne ponujajo analiz (dobri so seveda za »radikalne novice« in mobilizirajoče informacije). Vsi v gibanjih govorijo o Indymedia UK, kot da je odrešenik alternativnih medijev. Nisem tako prepričan o tem, čeprav samo zato, ker ravno njihova filozofija proste objave – ki je v bistvu dragocena demokratizacija dostopa do medijev – opogumlja lahkotnost. V Indymedia je preveč objav (tako globalnih kot lokalnih), ki se ali ponavljajo ali pa so odveč. Če hočem priti do komentarja in analize, se bom še vedno obrnil na Guardian ali morda na New Statesman. Indymedia je lahko uporabna za »udarne novice« – če jih lahko najdete v zmešnjavi dogmatičnih govoranc, ki so postale digitalna občost. Po mojem mnenju najpomembnejši razvoj alternativnih medijev ne prihaja s strani radikalne politike, temveč radikalne kreativnosti. Radikalna oblika in vsebina umetniških radijskih postaj, kot je Resonance FM, kaže, da radio kot medij ni izčrpan ter ga je moč regenerirati in si ga ponovno zamisliti na nepričakovan način.

Lahko kaj poveste o Resonance FM?

Resonance FM je radijska postaja, ki pokriva centralni London. Začela je oddajati leta 1998 po shemi britanske vlade o licencah z omejeno uporabo – Restricted Service Licence (RSL). Ta shema si prizadeva promovirati in opogumiti majhne radijske postaje lokalnih skupnosti in podeljuje licence za omejen čas (običajno eno leto) radijskim postajam, ki oddajajo na valovni dolžini FM. Licence se izdajajo na osnovi tekmovanja in zelo lokalno. Politični program je prepovedan in vse RSL postaje morajo nuditi program, ki zadeva lokalno skupnost. Resonance ponuja program za etnične majnšine v Londonu (npr. Arabce, Srbe) in starejše upokojence. Večino njenega programa zaseda glasba/zvočna umetnost – avant-gardna in eksperimentalna, ki jo ustvarjajo glasbeniki, amaterski producenti in profesionalni proizvajalci eksperimetalnega programa. Prav tako vsebuje eno uro novic na teden, ki jih predvaja londonska skupina Indymedia. Torej ji je uspelo vtihotapiti politiko v svoj program. Pomembno pa je, da ima Resonance vpliv zaradi svoje kulturne politike, ko predstavlja novo in neobičajno glasbo in radijsko umetnost v radikalnih formatih (kot je kolaž). Če upoštevamo dominanco komercialnega radia v Veliki Britaniji in vladne načrte, da le-to še bolj razširi, tako da se mora celo BBC počutiti obleganega, pa te majhne postaje ponujajo alternativo. Vendar to počno z malo ali nič vladne podpore – in njihova dovoljenja so le začasna in omejena na zelo majhno frekvenčno območje.

Kaj pa je z vplivom alternativnih medijev na nacionalni ali lokalni ravni?

Sprašujete me o vplivu alternativnih medijev v Veliki Britaniji. Preprosto ne vem, kakšen je. Nobene raziskave še ni bilo. John Downing (avtor knjige Radical Media) je pred kratkim pozval, da se več pozornosti nameni vprašanju občinstva alternativnih medijev. Ima prav – to informacijo potrebujemo. Dovolj mi je trditev, še zlasti akademikov – ki bi morali vedeti bolje – da so alternativni mediji na nek način, no, saj veste, pomembni, da imajo družbeni vpliv in politično pomembnost. Želim si, da bi bil lahko tako prepričan. Na tem področju nas čaka delo.

Nam lahko kaj poveste o zadnjih incidentih z BBC-jem, odločitvami sodišč, odstopih? Kakšen vpliv bi to lahko imelo na britansko novinarstvo?

Kaj se dogaja po Huttonovem poročilu? Torej, BBC je bil spoznan za krivega neprofesionalizma, vlada pa ne. Nekaj starejših osebnosti je odstopilo kot znamenje pokore, ker so objavili zgodbo brez močnejših dokazov. To je ena zgodba. Mnogo ljudi čuti, ga je šlo za pretirano reakcijo, čeprav so bili nameni tistih, ki so odstopili, dovolj častni. Precej je panike v medijih o tem, kako je zdaj BBC kompromitiran in kako odstop Grega Dyka pomeni konec neodvisnega BBC-ja. Dvomim, da se bo to zgodilo. Kar se mi zdi bolj moreče, je vpliv, ki ga bodo trenutni predlogi o regulaciji javnega predvajanja imeli na BBC. Vzpostavljanje nove regulatorne oblasti Ofcom in pritiski nekaterih komercialnih predvajalcev (vključno z Murdochom) na vlado, bodo oslabili javno oddajanje/predvajanje v Veliki Britaniji veliko bolj, kot bi to lahko storil Hutton.

Na koncu še vprašanje o Respectu, novi stranki v Britaniji. Ne gre zgolj za to, da bi neka nova stranka poskušala zlomiti neke vrste pradavno politično bipolarnost, temveč, kot sem lahko opazil, je tu veliko ljudi iz grassroots gibanj in gibanj za družbeno pravičnost, ki so vključeni, morda sploh prvič, v organizacijo stranke, ki bo tekmovala na volitvah v pogojih tradicionalne parlamentarne demokracije.

Respect sam sebe imenuje »Koalicija enotnosti« in je bil ustanovljen februarja 2004 kot odgovor na dvoje temeljnih vprašanj: vojne v Iraku in naraščajočega nezadovoljstva britanske levice zaradi pomika laburistične stranke proti desni. Je torej protivojna ter se zavzema in si prizadeva za vrnitev k načelom socializma, kot so ohranitev financiranja zdravstvenih storitev iz javnih sredstev, brezplačno javno izobraževanje, železnice v javni lasti ter bolj specifične usmeritve, kot je podpora palestinskemu ljustvu. Njegov izvršni organ sestavljajo predstavniki različnih organizacij: sindikatov, laburističnih poslancev, Stranke socialističnih delavcev, Socialistične zveze in več skupin britanskih muslimanov. Njegovo »poslanstvo« je zaobjeto v imenu: RESPECT pomeni: Respect (Spoštovanje), Equality (Enakost), Socialism (Socializem), Peace (Mir), Environment (Okolje), Community (Skupnost), Trade Unionism (Sindikalizem). Prizadeva si, da bi bil zastopan tako na evropski kot na lokalni britanski ravni. Respect je vsekakor zanimiv. V Veliki Britaniji nimamo veliko izkušenj s tovrstnimi koalicijami, zato je težko oceniti, kako uspešen utegne biti. Medijsko poročanje je bilo precej zanemarljivo, vendar je sodelovanje bivšega laburista in člana parlamenta Georga Gallowaya zagotovilo, da se je večina medijev le odločila pokrivati to »odtrgano levico«. Mnenja sem, da stranka konec koncev ne bo uspela. Stranka Zelenih vodi koherentno in dobro argumentirano politiko, toda imajo komaj kaj vpliva. Koalicija Respect je v nevarnosti, da jo bodisi zasedejo revolucionarni socialistični petokolonci ali pa da se vsi njihovi poizkusi vodenja politike razredčijo v iskanju konsenza. Na neki ravni gre za iskren poizkus združiti raznovrsten spekter skupin in gibanj, ki so jim bile vzete državljanske pravice; na bolj pragmatični ravni pa bo sama tehnika pisanja manifestov in vodenja politike precej mogoče prispevala k temu, da se bo Respect razdrobil in tako postal neučinkovit. Vendar upam, da se motim.

Več informacij o Respectu lahko najdete na: http://www.respectcoalition.org.

izpis

Shivani Chaudhry

Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Če demokracija biva v Indiji, jo lahko začutiš v utripajoči kulturi odpora. To je bil utrip Svetovnega socialnega foruma.
Prah. Bobenčki. Slogani. Pesmi. Transparenti. Pamfleti. Prepevanje. Barve. Ljudje. Množica ljudi. Ljudi različnih narodnosti, različno oblečeni, raznih naglasov, jezikov, idej. Vsi umazani od istega prahu. Vsi prežeti z istim upanjem. Vsi z isto vizijo – vizijo boljšega sveta. Nekoč. Že zdaj?

Iz Porto Alegra v Bombaj
Da, vse to si doživel, ko si vstopil na ozemlje NESCO v Goregain East, Bombaj, Indija – shajališče četrtega Svetovnega socialnega foruma (WSF – World Social Forum). Prvi WFS zunaj Porta Alegre, v Braziliji. Prvi WSF v Aziji. Prvi WSF v Indiji. Porto Alegre je bil čist, razvit, klimatiziran. Bombaj je bil prenatrpan, prašen, razgret. Porto Alegre je bil bogat. Bombaj reven. Porto Alegre je bil prijazen. Bombaj bolj brezobziren. Porto Alegre je bil bolj uglajen. Bombaj bolj surov. Oba sta bila izredna, mogočna dogodka. Obeh se bomo spominjali, a na drugačen način. WFS 04 ni bil lahka stvar. Pomenil je izziv. Bombaj, mrgoleče mesto s skoraj 20 milijonov prebivalcev, je tudi mesto urbane revščine, ki pozna eno največjih neenakosti med prebivalstvom na svetu. V Bombaju te okrutnost revščine močno prizadene. Vsakokrat. Na ulicah. Na pločnikih. Prav za vogalom območja foruma. Udeleženci so bili vsakdan priče najrevnejšemu od revnega, kar jih je vedno znova pretreslo. Za veliko od njih »revščina« ni bila več samo beseda v razvojni literaturi. Mnogim je dihala v obraz. Občutek groze se je zrcalil na mnogih obrazih, ki niso še nikoli prej tako od blizu videli tako velikega trpljenja. V delavnicah nisi mogel več govoriti o abstraktni revščini. Ne, zdaj je imela obraz in koščena telesa. Bila so živi opomin na nujnost tega »drugačnega sveta«, za katerega se borimo. Na nek način, poleg vsega drugega, so prav oni prispevali, da je bil forum videti bolj realen, bolj nujen, bolj kritičen. WSF 04 ni bil osamljen dogodek. Oporekal mu je Mumbai Resistance – ločen dogodek, ki so ga organizirali tisti, ki se jim je zdelo, da je WSF izključevalen in kompromisen. Na drugi strani glavne ceste se je nekaj organizacij in ljudi, pogosto imenovanih kot »ekstremna levica«, zbralo in razpravljalo o isti problematiki, a pod drugačno zastavo. Drugi vzporedni dogodki, ki niso bili kljubovalni, so bili Land First Mela, shod za ustanovitev močnejšega gibanja za pravice zemljiških lastnikov, in konferenca Via Campesine, mednarodne mreže kmetijskih organizacij, poljedelcev in skupnosti staroselcev. To so bili dogodki, ki so se jih udeležili tudi mnogi obiskovalci WSF. Dogodki, ki so izbrali ločene prostore za logistične in druge ugodnosti. Dogodki, katerih vsi udeleženi smo bili kot špice pri kolesih alternativnega vozila, ki smo se ga namenili zgraditi. WSF je bil ogromen. Imel je vse. Filme, predstave, ulično gledališče, otroško gledališče, pesmi, glasbo, ples, knjige, ročne izdelke, delavnice, seminarje, shode, zveneče slogane. To leto so bili popularni napevi »gor-dol«. »Dol, dol s kapitalizmom; gor, gor socializem!« »Dol, dol imperializem!« »Dol, dol s komunalizmom (v indijskem kontekstu je to fundamentalizem, še posebej religijski fundamentalizem – op.prir.); gor, gor sekularizem!« Globoko odmevajoče je bilo zame »Dol, dol s patriarhatom!« Ženske so se zbirale, da bi nasprotovale močno neoporekani družbeni sili patriarhata. Da, ženske so bile na WSF odločne, močne in glasne. Bile so povsod. Njihov seznam aktivnosti jasen. Njihovo sporočilo odkritosrčno. In njihova odločnost neomahujoča. Kot na prejšnjem forumu je bilo protivojno sporočilo glasno; pravzaprav še glasnejše. Še močnejša protibushevska čustva. Popularen transparent je govoril: When Bush Comes to Shove – Resist. Nekaterim se je zdelo, da je protibushevska drža prevladovala na forumu. Lahko da je najbolj pritegnila medijsko pozornost, vendar je bil forum veliko več od tega. Udeležba družbenih gibanj na WSF 04 je bila neverjetna. Vloga žensk še nikoli takšna. Obseg raznih delavnic je bil osupljiv. In razpoloženje – srce parajoče.

Utripajoča kultura odpora
Če demokracija biva v Indiji, jo lahko začutiš v utripajoči kulturi odpora. To je bil utrip WSF. Vedno si naletel na ta ali oni pohod. To niso bili samo protesti zaradi protestiranja samega. To so bili shodi ljudi z idejami, z zgodovino, z zgodbami, s trpljenjem, z zmagami in z vizijo. Žrtve, zmagovalci, preživeli, borci. Vsi sanjači. Vsi začetniki konkretne akcije. Od plinskih žrtev v Bhopalu do preživelih Hirošime, od narmadskih nasprotovalcev nasipa do severnoameriških mirovnikov, od Dalitsa do zagovornikov pravic invalidov, od južnokorejskih socialistov do severnoafriških AIDS aktivistov, od perujskih kmetov do pakistanskih antinuklearnih aktivistov, od brazilskih delavcev brez zemlje do prebivalcev najrevnejših četrti Bombaja, od zagovornikov pravic homoseksualcev do aktivistov za odpravo otroškega dela, od teologov do sindikalistov, od feministk do aktivistov za svobodno Palestino, od pripadnikov anti-Coca Cola kampanje do bombažnih poljedelcev ... Forum je ponudil prostor za izražanje, za izmenjavo, za razpravo, za nesoglasje, za debato, za proslavo. In indijski časopis ga je označil kot »protiglobalistični dogodek«. Z več kot 130 sodelujočimi državami, ali je dogodek v svoji naravi lahko sploh še bolj globalen? »Antiglobalizacija« je še en termin, pogosto in zmotno uporabljen za opis WSF. To je samo še ena oblika globalizacije. Nasprotna globalizacija. Globalizacija, ki nasprotuje prevladujoči neoimperialni korporativni globalizacijski agendi. Globalizacija od spodaj. Globalizacija prizadevanj. Globalizacija odpora. Globalizacija gibanj, aktivizma, kljubovanja. Globalizacija upanja. Rada verjamem, da je forum odprt prostor. Nekateri se s tem ne bi strinjali. Kot na primer tisti, ki so ustanovili Mumbai Resistance. Da, WSF nekaterim uradno ne dovoli vstopa. Tistim, ki se zapletajo v oborožen boj, kajti ena izmed listin foruma govori o nenasilju. Kljub temu dovoli vsakemu, da pride. Da si deli tribuno. Da dvigne glas. Da predlaga idejo. Da zgradi gibanje. Da rodi solidarnost. Da oporeka nadvladi. Da kljubuje imperializmu. In tudi, da dvomi v WSF. Ni bilo konkretnih rezultatov, se pritožujejo številni kritiki. Da, nobenih formalnih priznanj in izjav; kdo potrebuje še več teh? Pa vendarle je bilo na stotine rezultatov. Skovane medčloveške vezi. Spajanje istih stremljenj. Gradnja mostov. Okrepitev solidarnosti. Oblikovanje novih zavezništev, novih koalicij, novih odnosov. Predlaganje alternativ. Vse to so rezultati. Morda neotipljivi, pa vendar nič manj dragoceni. WSF 04. Mogoče je bil predrag. Mogoče ni bil zares potreben. Mogoče ni bil popoln. Ampak noben od nas ni. Niti »drugačen svet«, o katerem govorimo. Ne popoln, temveč boljši. Bolj pravičen. Bolj iskren. Bolj vključujoč. Bolj človeški. Prepojen z večjo ljubeznijo. Bolj sočuten. Bolj miren. Bolj human. Še vedno slišim odmevajoče pesmi. V ustih imam še vedno okus prahu. Čutim strast in moč 100.000 ljudi, ki so, tako kot jaz, prišli dihat v drugo vesolje. Živo si predstavljam nove sanje. V mislih si lahko ustvarim obris alternativnega sveta, ki bo vzplaval na obsijanem jutranjem nebu jutrišnjega dne. Mogoče se to sliši idealistično. Toda to so samo občutja udeleženca Svetovnega socialnega foruma.

izpis

Bibliowwwgrafija
Gibanje za globalno pravičnost v knjigah in na spletnih straneh.
Gibanje za globalno pravičnost je najbrž najbolj množično gibanje mednarodne solidarnosti še od španske državljanske vojne in prvo gibanje, ki po padcu berlinskega zidu in razkroju socializma v vzhodni Evropi načenja legitimnost nekega homogenizirajočega diskurza in povsem samoumevnega vsakdanjika, ki ga ta diskurz neoliberalnega kapitalizma brez napetosti obvlada. V to puščavo, katere (pogojno rečeno) politična agenda je povsem pogreznjena v ustvarjanje planeta, v katerem šteje samo dobiček, vnaša razcep in izreče neko "ne". Razkazovanje policijske in vojaške moči kaže na to, da politika kot humanitarna dejavnost in pastoralna oblast multinacionalk in proste trgovine, ki da ustvarjajo delovna mesta, skrbijo za prebivalstvo in zmanjšanje revščine, ni več tako samoumevna. V nekaj spodnjih vrstic smo za zainteresiranega bralko in bralca našteli nekaj knjižnih naslovov in spletnih strani, da jih mogoče uporabijo kot manjšo zalogo za poliperspektivno razpravo o najbrž temeljnih problemih sodobnega sveta. Vsekakor seznam ni ižčrpen; literatura, ki z različnih področij poskuša spregovoriti o teh problemih, se hitro povečuje in je že zdaj zelo obsežna. Slabost seznama je najbrž tudi njegova anglocentričnost, a medtem ko so spletne strani najbrž dosti lažje dostopne, knjige žal niso. Zato so na seznamu večinoma knjige, ki jih je mogoče dobiti v Sloveniji, manjši del v lokalnih knjižnicah, nekaj pa tudi z medknjižnično izposojo. Najbrž najbolj založena knjižnica s tovrstno literaturo je Škratova čitalnica v ljubljanskem centru Metelkova, ki žal ni v sistemu Cobiss, za ostale se pa lahko poizveduje preko Izumovega Cobissa.

http://www.schnews.org.uk
http://www.articlez.fr
http://www.civildisobediance.org.uk
http://www.aseed.net
http://www.elzn.org
http://www.fair.org
http://www.indymedia.org
http://www.mcspotlight.org
http://www.agp.org
http://www.reclaimthestreets.net
http://www.plagiarist.org
http://www.carta.org
http://www.protest.net
http://www.globalexchange.org
http://www.jubilee2000uk.org
http://www.sweatshopwatch.org
http://www.nadir.org/nadir/
http://www.attack.org
http://www.corporateeurope.org
http://www.corporatewatch.org
http://www.permaculture.org.uk
http://www.permaculture.co.uk
http://www.christian-aid.org
http://www.amazonalliance.org
http://www.cwis.org
http://www.statewatch.org
http://www.beyondtv.org
http://www.undercurrents.org
http://www.earthfirstjournal.org
http://www.kontrapunkt-online.org
http://www.ljudmila.org/anarhiv
http://www.zmag.org
http://www.bigissue.com
http://www.eco-action.org/dod
http://www.greenanarchist.org
http://www.asylumsupport.info
http://www.noborder.org
http://www.nosweat.org
http://www.dostje.org
http://www.chej.org
http://www.infoshop.org
http://www.globalexchange.org
http://www.asis.com
http://www.mediachannel.org
http://www.forumsocialmundial.org.br
http://www.ifg.org
http://www.citizen.org
http://www.mstbrazil.org
http://www.foodfirst.org
http://www.monitor.net
http://www.reclaimdemocracy.org
http://www.wdm.org



Abramsky, Kolya (ur.): Restructuring and Resistence: Diverse Voices of Struggle in Western Europe, 2001.
Agamben, Giorgio (1998): Homo Sacer: Sovereign Power and Bare Life. Stanford: Stanford University Press.
Alternatives to Economic Globalization: A Better World is Possible: A Report of the International Forum on Globalization (2002). San Farancisco: Berret-Koehler Publishers.
Atton, Chris (2002): Alternative Media. London: Sage Publications.
Auroras of the Zapatistas: Local & Global Struggles of the Fourth World war. Midnight Notes (2001). New York: Jamaica Plain & Autonomedia.
Ayers, Michael D. in Mccaughey Martha (2003): Cyberactivism: Online Activism in Theory and Practice. New York: Routledge.
Bagdikian, Ben H. (2000): The Media Monopoly (6th ed.). Boston: Beacon Press.
Beder, Sharon (1998): Global Spin: The Corporate Assault on Environmentalism. Chelsea: Green Publishing Company.
Beder, Sharon (2000): Selling Work Ethic: From Puritan Pulpit to Corporate PR. London-New York: Scribe Publications, Victoria & Zed Books.
Bello, Walden (2002): Deglobalization: Ideas for a New World Economy. London-New York: Zed Books.
Bennholdt-Thomsen, Veronika; Faraclas Nicholas in Von Werlhof Claudia (eds.) (2001): There is an Alternative: Subsistence and Worlwide Resistence to Corporate Globalization. London-New York: Spinifex Press, Victoria & Zed Books.
Bey, Hakim (1991): T.A.Z. the Temporary Autonomous Zone, Onthological Anarchy, Poetic Terrorism. New York: Autonomedia (reprint edition).
Bond, Patrick (2001): Against Global Apartheid: South Africa Meets the World Bank, IMF and International Finance. Cape Town: University of Cape Town Press.
Brennan, Teresa (2003): Globalization and its Terrors: Daily Life in the West. London: Routledge.
Burbach, Roger; Kagarlitsky, Boris in Nunez, Orlando (1997): Globalization and its Discontents: The Rise of Postmodern Socialisms. London-Sterling: Pluto Press.
Burbach, Roger (2001): Globalization and Postmodern Politics: From Zapatistas to High-Tech Robber Barons. London-Sterling: Pluto Press & Kingston: Arawak Publications.
Časopis za kritiko znanosti, antropologijo in novo domišljijo (2002), letnik XXX, št. 209–210, Ljubljana.
Downing, John D. H. with Villarreal Ford, Tamara & Gil, Geneve & Stein, Laura (2001): Radical Media: Rebellious Communication and Social Movements. London: Sage Publications.
Ehrenreich, Barbara (2002): Nickel and Dimed: Undercover in Low-wage USA. London: Granta Books.
Ferrell, Jeff (2001): Tearing down the Streets: Adventures in Urban Anarchy. New York: Palgrave.
Gibney, Mathew J. (ed.) (2003): Globalizing Rights: The Oxford Amnesty Lectures 1999. Oxford: Oxford University Press.
Goldsmith, Edward in Mander, Jerry (eds.) (2001): The Case Against the Global Economy. London: Earthscan.
Gowan, Peter (1999): The Global Gamble: Washington’s Faustian Bid for World Dominance. London: Verso.
Hardt, Michael in Negri, Antonio (2003): Imperij. Ljubljana: Študentska založba (časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, Posebne izdaje, @Politikon št. 1).
Hines, Colin (2000): Localization: A Global Manifesto. London: Earthscan.
Hayden, Tom (ur.) (2002): The Zapatista Reader. New York: Thunder’s Mouth Press.
Kingsnorth, Paul (2003): One No, Many Yeses: A Journey to the Heart of the Global Resistence Movement. London: Free Press.
Klein, Naomi (2001): No Logo: No Space, No Choice, No Jobs. London: Flamingo.
Klein, Naomi (2002): Fences and Windows: Dispatches from the Front Line of the Globalization Debate. London: Flamingo.
Kuzmanič, Tonči (2002): Policija, mediji, UZI in WTC (antiglobalizem in terorizem). Ljubljana: Mirovni inštitut.
Marolt, Nina (2003): Gibanje za globalno pravičnost (diplomsko delo): Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Monbiot, George (2000): Captive State: The Corporate Takeover of Britain. London: Pan McMillan.
Monbiot, George (2003): The Age of Consent: A Manifesto for a new World Order. London: Flamingo.
Naples, Nancy A. in Desai, Manisha (2002): Women’s Activism and Globalization: Linking Local Struggles and Transnational Politics. London-New York: Routledge.
Notes from Nowhere (ur.) (2003): We Are Everywhere: The Irresistible Rise of Global Anticapitalism. London-New York: Verso.
On Fire: The battle of Genoa and the anti-capitalist movement (2001). One-off Press.
Rifkin, Jeremy (2001): Stoletje biotehnologije: Kako bo trgovina z geni spremenila svet. Ljubljana: Krtina.
Ross, John (1995): Rebellion from the Roots: Indian Uprising in Chiapas. Monroe: Common Courage Press.
Sassen, Saskia (ur.) (2002): Global Networks, Linked Cities. New York: Routledge.
Shepard, Benjamin & Hayduk, Ronald (2002): From ACT UP to WTO: urban protest and community building in the era of globalization. London-New York: Verso.
Shiva, Vandana (1998): Biopiracy: The Plunder of Nature and Knowledge. Devon: Green Books in association with The Gaia Foundation.
Shiva, Vandana (2000): Stolen Harvest: The Hijacking of the Global Food Supply. London: Zed Books.
Stiglitz, Joseph (2003): Globalization and its Discontents. New York-London: W. W. Norton.
Tokar, Brian (1997): Earth for Sale: Reclaiming Ecology in the Age of Corporate Greenwash. Boston: South End Press.
Virno, Paolo (2003): Slovnica mnoštva – k analizi sodobnega življenja. Ljubljana: Krtina.
!Ya Basta!: Ten years of Zapatista uprising: Writings of Subcomandante Insurgente Marcos (2003). Ljubljana: Študentska založba (Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, Posebne izdaje, @Politikon; št. 2).
Yuen, Eddie; Katsiaficas, George in Burton Rose, Daniel (eds.) (2001): The Battle of Seattle: The New Challange to Capitalist Globalization. New York: Soft Skull Press.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v svetu

Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
internet
Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost