N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
uvodnik
mediji in vstaje
novinarji
medijski trg
iz zgodovine tiska
satira
sovražni govor
etika
splet
recenzije in prikazi
in memoriam
zasebno o javnem
medijske reforme
ekskrementi
fotografija
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Novinarji smo vsaj potihem prepričani, da so naše zgodbe in prispevki veliko pomembnejši, kot kaže njihovo mesto v časopisu, za kar so nam vedno »krivi« drugi – Priprava lastnega spletnega mesta prinese več svobode pri urejanju in povratno informacijo o dosegu

»Nekaj boš moral narediti s svojo spletno podobo,« mi je pred dobrimi tremi leti resno dejal tedanji nizozemski sošolec. »Zadnjič sem te malo preguglal, a nisem našel ničesar pametnega, samo neke stare strani in konference. Če mi ne bi povedal, da že več kot deset let pokrivaš medije in nove tehnologije, tega nikoli ne bi uganil.«

Imel je prav. Informacije o mojem delu so bile razpršene po spletu ali skrite v novinarski dokumentaciji, ki jo je bilo mogoče obiskati samo s službenega računalnika. Spletna stran mojega časopisa ni bila prijazna do avtorjev, saj na njej še sam nisem znal poiskati svojih starih člankov. Na Facebooku nisem hotel objavljati skoraj ničesar, ker me je motila njihova zaprtost in odnos do elektronske zasebnosti. Projekti, pri katerih sem sodeloval kot izvajalec ali svetovalec, so bili časovno omejeni in so se končali z objavljenim poročilom, knjigo ali spletno stranjo, ki je ni nihče vzdrževal. Bloganje me ni zanimalo, ker sem imel preveč drugih možnosti objavljanja, od dejavnejšega spletnega nastopa pa me je odvračal odpor do samopromocije, ki me je večkrat motila pri drugih.

Vendar sem se med bivanjem v Londonu in spoznavanjem živahnega (novo)medijskega dogajanja naučil, da je izdelana elektronska podoba postala izjemno pomemben del mojega poklica. Novinarski kolegi so mi zatrjevali, da se zanimivi novomedijski in tehnološki sogovorniki zelo redko odzivajo, če jih ne pritegne vaš spletni portfelj. Na pogovorih sem opazil, da so me moji sogovorniki prav tako natančno preguglali, kot sem jih sam. Spreminjati se je začelo tudi moje delo, saj specializiranih tehnoloških novinarjev ni čakalo samo objavljanje v domačem mediju, ampak smo postajali tudi predavatelji, svetovalci in aktivni udeleženci spletnih skupnosti. Zato sem moral začeti resneje razmišljati o spletnem nastopu.

Prvo vprašanje je bilo najtežje: kakšna naj bo moja digitalna podoba?

Novinarske mnogoživke

Moje želje so bile enostavne. Ker me je vse več študentov in profesorjev spraševalo, ali lahko moje prispevke uporabijo v diplomah ali za študijska gradiva, sem hotel na enem mestu objaviti izbor svojih člankov, ki so kljub arhivskosti ohranili dovolj svežine – predvsem nekatere intervjuje in kolumne. Hkrati sem si hotel zagotoviti nekaj prostora še za svoje druge dejavnosti, saj sem po spletu okoliščin postal nekakšna dvoživka med novinarjem in medijskim strokovnjakom, ohranjal pa sem tudi stike z nekaterimi preteklimi projekti (Medijsko prežo) in spletnimi skupnostmi (Slo-Techom).

Vendar sem moral pri uresničevanju te preproste želje upoštevati kar nekaj dejavnikov. Ker sem zaposlen kot novinar pri časopisni hiši, zame vsaj neformalno veljajo podobne razmejitve med javnim in zasebnim kot za javne osebe.

Kot medijski in tehnološki komentator si težko privoščim »zasebne« tvite o delovanju Telekoma, Apeka, državnih sekretarjih in politikih, ki jih ne znam zagovarjati in argumentirati tudi v časopisu (na spletu je avtorjeva konsistentnost izjemno pomembna). Poleg tega se s svojo stranjo nisem smel zaplesti v konflikte spletnih strategij in interesov. Za nekomercialno poobjavo člankov, ki sem jih v zadnjem desetletju že objavil na Delu, sem moral pridobiti soglasje tedanje uprave (imetnika materialnih avtorskih pravic), prav tako smo postavili okvirna pravila, kako naj bodo ti članki opremljeni (z datumom in mestom izvirne objave) in s kakšnim zamikom jih smem objaviti pri sebi.

Nato sem se lahko lotil prijetnejšega, a tudi zahtevnejšega dela.

Pred sabo sem imel seznam vseh člankov, ki sem jih kjerkoli objavil v zadnjih petnajstih letih. Kateri so danes še aktualni? Kateri so koristni kot zgodovinsko gradivo, ki bi ga za ilustracijo dodajal svojim novim prispevkom? V kakšne kategorije naj jih razvrstim, da bodo obiskovalci našli iskane vsebine s čim manj kliki? Kaj hočem pokazati z vstopno stranjo? Ali je smiselno vključiti tudi vsebine, ki niso neposredno povezane z novinarskim delom (fotografije, predavanja …)? Hočem izgraditi zvesto bralsko bazo, ki spremlja moje delo? Ali pa naj članke prilagodim spletnim iskalnikom ter pritegnem naključne klikajoče in tiste, ki v Sloveniji iščejo specifične profile?

Ko sem si vsaj približno odgovoril na večino teh vprašanj, sem poiskal izvajalce, ki so znali uresničiti moje zamisli in me opozoriti na pomembne podrobnosti, ki jih zaradi neizkušenosti nisem poznal (izbira platforme CMS, ponudnika gostovanja, prilagoditev na različne zaslone …). Med izvirno zamislijo in končnim delovnim osnutkom so nastale številne spremembe, saj je postavljanje spletnega mesta precej drugačno opravilo kot oblikovanje zaključenega tiskanega izdelka (funkcionalnost ima veliko prednost pred estetiko). Pomembna je bila tudi odločitev, ali naj poskusim z odprt(ejš)im Twitterjem nadomestiti obiskovalce, ki sem jih izgubil z izbrisom računa na precej bolj razširjenem Facebooku.

Nato sem objavil prve članke.

Kaj povedo statistike

Novinarji smo vsaj potihem prepričani, da so naše zgodbe in prispevki veliko pomembnejši, kot kaže njihovo mesto v časopisu, za kar so krivi nerazumevajoči uredniki, opremljevalci in drugi nepišoči sodelavci. V tradicionalnih medijskih organizacijah – sploh časopisih – je namreč proizvodnja novinarskih izdelkov zasnovana precej odtujitveno. Novinar napiše besedilo in ga pošlje po redakcijskem sistemu. Redaktorji ga prilagodijo objavi (opremijo z naslovi in mednaslovi, naročijo ilustrativno gradivo …), lektorji popravijo jezikovne napake, področni ali dežurni uredniki določijo postavitev strani in mesto objave. Avtor ima zato nad končnim rezultatom razmeroma malo nadzora, kar je včasih udobno, drugič frustrirajoče.

Objavljanje na svetovnem spletu ima čisto drugačna pravila. Ustvarjalec ima več svobode pri urejanju svoje spletne strani ali osebnega profila, saj se spremenijo roki objave (ni več pisanja za jutranjo izdajo ali poročila ob sedmih zvečer), obseg in načini opremljanja prispevkov. Umeščanje prispevka na strani, razširjanje po družabnih omrežjih, povezava z arhivom in povezave so odvisne samo od avtorja, ki se ne more več izgovarjati na nerazumevajoče urednike in redaktorje. Hkrati pridobi upravljavec strani še eno pomembno informacijo, ki je bila novinarjem doslej neznana: koliko ljudi klikne, obišče, deli ali prebere njihov prispevek.

Mediji so za izračunavanje dosega dolgo uporabljali razmeroma primitivne merske metode, ki so jih skupaj z oglaševalci pretvarjali v abstraktno valuto »pozornosti« in jo uporabili za določanje cene oglasnega prostora. Posamezni mediji so sicer lahko naročali posebne raziskave, ki so z anketami ugotavljale gledanost, branost ali prepoznavnost posameznih avtorjev, a so bile drage, nezanesljive in niso omogočale naprednejše analize ali predvidevanja. Digitalizacija je prinesla drugačen trend: na videz popolno sledljivost uporabniških klikov in neomejeno kvantifikacijo merjenja občinstva.

Ko je Google predstavil storitev google news – nekakšen pregled spletnih medijskih virov –, je uporabnikom predlagal novice glede na njihova pretekla spletna iskanja, vsebino poštnega predala gmail in zgodovino klikov na spletnih medijskih straneh. Ustanovitelji uspešnega spletnega medija Huffington Post so se sprva poigravali z mislijo, da za urejanje sploh ne bodo potreboval človeških urednikov, ampak bodo pomembnost vsebin na strani določali računalniški algoritmi. Njegovi programerji so vsako novičko objavili na desetine različnih načinov – s spremenjenimi naslovi, fotografijami in ključnimi besedami – preden so ugotovili, katera različica pritegne največ klikov in »lajkov« na facebooku, zato so imeli njihovi povzetki praviloma boljšo branost od izvirne objave. Optimizacija spletnih mest je zato postala nova poslovna priložnost za številne svetovalce, ki so medijem pomagali izboljšati spletni doseg.

Priprava lastnega spletnega mesta je izjemno koristna za spoznavanje pravil spletne optimizacije in prepoznavanje praznih obljub, ki jih ponujajo svetovalni čudežniki. Spremljanje informacij, koliko uporabnikov je kliknilo določen prispevek, koliko minut ali sekund so se zadržali, od kod so prišli in kam so odklikali, je nekaj časa vznemirljivo, a na koncu ne prinese velikih spoznanj. Članki, za katere sem pričakoval dober odziv, so ga večinoma tudi imeli. Udarnejše in aktualnejše teme so bile bolje brane od poglobljenih, a so se bralci na analitičnih temah zadržali precej več časa. Obisk se je izjemno povečal, kadar je članek »retvitnil« kak znan uporabnik Twitterja ali so povezavo objavili na dobro obiskanem spletnem forumu, a se taki naključni obiskovalci večinoma niso vračali. Uporabni podatki so se pokazali šele pozneje, po dobrem letu življenja spletnega mesta.

Precej natančno sem lahko spoznal svoje občinstvo – tako kvalitativno kot kvantitativno. Ugotovil sem, katere informacije bralci najpogosteje iščejo in katere teme tudi po nekaj letih pisanja zanimajo samo zelo specifično strokovno javnost. Približno sem se naučil, kako deluje Google in koliko časa potrebujejo njegovi robotki, preden se pokažejo spremembe na prvi strani zadetkov ali med samodejnim izpolnjevanjem iskalnih nizov. Začel sem se celo poigravati z naprednejšo analitiko, saj mi je nenadno zanimanje za določene osebe ali ključne besede pravilno pokazalo, da se nekaj dogaja.

Kadar se v enem tednu zelo poveča število ogledov intervjuja z našim računalnikarjem Juretom Leskovcem, sem lahko prepričan, da je predaval nekje doma ali nastopil v medijih. Ko sem zaznal povečano število iskanj določenih oseb iz politike in gospodarstva, so skoraj vedno sledile novice o »nepričakovanih« kadrovskih menjavah. Zelo zanimivo je slediti tudi arhivskemu življenju člankov, saj se nekateri prispevki ali pogovori tudi po več kot eno leto držijo na lestvici dvajsetih najpogosteje prebranih vsebin.

Pozitivni stranski učinki

Sem po prvih dveh letih dosegel cilje, zaradi katerih sem postavil spletno mesto? Za tiste, ki me guglajo, je moja domača stran postala prvi zadetek, kar je prineslo zelo koristen stranski učinek: veliko boljšo odzivnost tujih sogovornikov. Kadar iščem tuje intervjuvance ali se na konferencah dogovarjam za intervjuje, opazujem enak vzorec. Zjutraj pošljem elektronsko pismo sogovornikom, popoldan ali zvečer na strani zabeležim obiske iz njihovih držav, prihodnje jutro me skoraj vedno čaka pozitiven odgovor. Zelo se je povečalo tudi število različnih poizvedb o Sloveniji, prošenj za kontakte in vabil za predavanja in druge javne nastope, ki postajajo običajna obveznost specializiranih novinarjev.

Veliko sem se naučil o spletnem življenju besedil, uporabi družabnih omrežij in branju spletnih statistik. Spoznal sem razliko med tvitanjem in lajkanjem, pridobil sem občutek za mero, koliko tvitov in novih vsebin na strani je potrebnih za spletno »živost«. Bolje si predstavljam, kakšne rezultate (in kako hitro) lahko prinese optimizacija spletnega mesta, katere spletne strategije so primerne za tiskani medij in koliko bralcev v Sloveniji pritegnejo moje teme. Od bralcev sem prejel več spodbude za delo – v obliki pohval in dobronamernih kritik – kot od urednikov in sodelavcev, kar je v Sloveniji žalostno pravilo. Še bolj pomemben pa je učinek, ki so ga opazili v številnih medijih, kjer so avtorjem ponudili možnost urejanja osebnega profila. Zmanjšal se je odtujitveni učinek produkcije medijskih vsebin in povečala delovna motivacija, a tudi odgovornost do lastnega dela in bralcev.

Znani spletni ideologi, kakršen je ameriški medijski svetovalec in predavatelj Clay Shirky, v nastopih večkrat poudarijo, da je pojmovanje novinarske objektivnosti in verodostojnosti na spletu precej drugačno kot v tradicionalnih medijih. Novinar se ne bo več mogel samo skrivati za avtoriteto znane medijske blagovne znamke ali uveljavljati specifičnih poklicnih privilegijev – dostopa do vplivnežev in zakonske zaščite –, ampak bo moral najprej sam postati zaupanja vredna znamka. To pa lahko doseže samo z odkritim delovanjem, celostno spletno podobo, odzivnostjo, komunikacijo z občinstvom in s pripravljenostjo, da spletnim skupnostim prisluhne, kadar njihovi problemi in argumenti potrebujejo medijsko podporo.

Čeprav so njegove predstave o novinarstvu, skupnostih, javnosti in podobnih večplastnih pojmih pogosto naivne, večja spletna izpostavljenost v resnici spremeni odnos med novinarjem in bralci. Ko začnejo bralci komentirati članke, odgovarjati na tvite, svetovati teme ali pomagati pri nastajanju prispevkov (iskanju sogovornikov, branju podatkov …), za novinarja niso več samo abstraktna »javnost« iz učbenikov, viri informacij ali anonimna številka, ki jo preštevajo marketinški oddelki. Odnos postane bolj oseben in skoraj nemogoče je vzdrževati nekdanje oblike komunikacije, ki so jih določali stari pogledi na avtoriteto, privilegirano mesto objave in enosmeren tok informacij od novinarja do občinstva.

Zabrisane meje med avtorji in uporabniki medijskih vsebin zastavljajo precej novih vprašanj za delodajalce in varuhe poklicne etike ter od novinarjev zahtevajo še spretnejše vrvohodenje med novinarstvom in aktivizmom. Vendar lahko hkrati okrepijo dragocen občutek, ki ga novinarji vse pogosteje pogrešamo: da s svojim delom spet postajamo del bralske skupnosti, namesto da služimo samo politiki, lastnikom in oglasnim oddelkom.


izpis

Sonja Merljak Zdovc

Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Tisti bralci, ki so prepoznali družbeno vlogo medijev, znajo in hočejo priti medijem naproti.

Razprave o tem, kaj plačevati na spletu (in zakaj), so podobne v vseh državah. Tudi Charles Arthur[1] je na svoj tvit o plačevanju novinarskih vsebin na spletu dobil standardne odgovore. Češ, to je stvar, ki mora biti brezplačna, saj gre za javno dobro (commodity). Toda, pravi Charles Arthur, informacije niso povsod enako predstavljene. Prispevek o davkih bo v Guardianu drugačen od tistega v Telegraphu ali na BBC. Informacije, ki so povsod enake in je torej vseeno, kje jih bereš, so po njegovem vremenske napovedi.

Drug odgovor, o katerem piše Charles Arthur, a ga pogosto slišimo tudi v slovenskem prostoru, je, da je splet free. V Sloveniji besedo free v tem kontekstu radi prevedemo kot brezplačen. Informacija mora biti brezplačna, pravijo zagovorniki tiste družbene vloge medijev, po kateri naj bi ti imeli demokratično poslanstvo. Bralcu naj bi pomagali, da se znajdejo v svetu, ki ga obdaja.

A v primeru medijskih vsebin je »brezplačen« napačen prevod. Stavek bi se moral glasiti: informacija mora biti svobodna, v pomenu nezmanipulirana, verodostojna, aktualna. Nikjer ne piše (in nikoli ni bila) brezplačna.

Besedo free v pomenu brezplačen v tem kontekstu sicer razumejo tudi v drugih državah. Charles Arthur je to razmišljanje označil kar za novinarsko raco.

V medijskih hišah so na ta pomislek skromno in sramežljivo odgovarjali, da produkcija novic stane. Da so domnevali, da bodo z oglasi pokrili izpad prihodkov od naklade. Da ni brezplačnega kosila. Da je šlo za nezgodo v zgodovini interneta, ki bo kmalu pozabljena. Charles Arthur je v svojem odgovoru brutalno neposreden. »To je stvar preživetja. In, ne nazadnje, podjetja lahko kadarkoli začnejo zaračunavati svoje izdelke.«

Charles Arthur ponuja odgovore tudi na ostale pomisleke. Bralci ne bodo šli drugam, pravi. Seveda nikakor ne trdi, da imajo časopisi posebno pravico do obstoja, a v preteklosti so se že izkazali, da znajo ugotoviti, kaj njihovi bralci radi berejo, poslušajo in gledajo. Bralce s svojimi naslovnicami že leta prepričujejo, naj preskočijo plačljivi zid.

To seveda za slovenski trg ne velja v enaki meri. Britanci namreč časopise večinoma kupujejo v trafikah, Slovenci pa smo nanje najpogosteje naročeni. Britanci se v trafiki odločijo, kateri časopis bodo izbrali. Po navadi se odločijo za tistega z boljšo naslovnico oziroma za tistega z bolj prepričljivo zgornjo polovico naslovnice. Slovenski mediji pa se še vedno zanašajo na zvestobo naročnikov in na dejstvo, da slovenski potrošniki težko menjajo banko, tudi če v sosednji ponujajo boljše obresti.

Plačevanje za dostop do digitalnih vsebin tako postaja neizbežno

A ker tudi slovenskim medijem naklada pada, bi morale medijske hiše razmisliti, ali res še vedno vedo, kaj bi bralci kupili. V tujini se za povrh vsega že zavedajo, da se bodo zaradi razmaha družabnih omrežij navade uporabnikov spremenile. Če je do zdaj veljalo, da so novice brali na dveh ali štirih spletnih portalih, zaradi objav na družabnih omrežjih kmalu ne bo več tako. Kratko malo bodo sledili priporočilom, ki se bodo znašla v njihovem zidu.

Charles Arthur tudi opozarja, da je po prepričanju nekaterih, s katerimi se tudi sam strinja, model, ki ponuja določeno število prispevkov zastonj, ostale pa za plačilo, neumen. Zakaj? Ker nagrajuje občasne in kaznuje zveste bralce, kar ni logično.

Na neki način ima prav, je pa po drugi strani res, da se je ta model razvil z določenim razlogom. Z njim namreč portali poskušajo ohranjati prihodke od oglaševanja na spletu. Oglaševalci raje oglašujejo na portalu, ki ima večjo obiskanost, in to, da mimobežnim bralcem omogočijo določeno število prispevkov na mesec brezplačno, pomeni, da ohranjajo obisk.

Plačevanje za dostop do digitalnih vsebin tako postaja neizbežno. Ključno vprašanje pa je, za kaj (in torej ne zakaj) plačevati.

Katere medijske vsebine plačevati na spletu?

Charles Arthur, na primer, opozarja, da spletna storitev Spotify uporablja model freemium, kar pomeni, da ponuja svoj osrednji produkt za plačilo, njegova osnovna verzija z okleščenimi lastnostmi pa je na voljo zastonj. Toda osrednji produkt ni glasba. Ta je blago, commodity. Osrednji izdelek je visoka kakovost glasbe, možnost izbire in odsotnost motenj. Brezplačna verzija produkta je nižje kakovosti, omejena in polna oglasov.

Tudi mediji se poigravajo z možnostjo, da bi svoje aplikacije za iPad ponujali v različici Premium brez oglasov. To bi bila njihova dodana vrednost, ki bi jo lahko zaračunavali uporabnikom, ki si v kakofoniji informacij, obdanih z oglasi, želijo malo zenovskega miru pri branju (spletni portal Nieman Journalism Lab bralcem ponuja opcijo branja v zenovskem načinu)[2]. Seveda pa se jim mora ta možnost tudi finančno izplačati. In včasih se jim ne. Če je izkupiček od oglasov še tako majhen, nekaj denarja vendarle prinaša. Brez njega bi moral biti prihodek od naročnine toliko višji. In ni nujno, da je to možno, še posebej ker uporabniki bentijo, če morajo za vsebine plačevati.

Medijske hiše se morajo zato odločiti, kaj je njihov ključni izdelek, in razmisliti, kako naj ta postane tako privlačen, da bodo ljudje zanj pripravljeni plačevati. Kaj je torej ključni prodajni element? Vsebinski vidik, ki ga ponuja medij? Predstavitev oziroma bralna izkušnja? Analiza in diskusija (ki, kot opozarja Arthur, vključuje tudi komentarje pod članki)? Lahko bi bilo karkoli od tega.

Piano opravil nalogo

Slovenski mediji so bili pri zaračunavanja dostopa do digitalnih vsebin po eni strani hitri, po drugi počasni. Med prvimi so začeli zaračunavati dostop do digitalnih vsebin v poslovnem dnevniku Finance, sledil je Večer. Lani je nato več medijskih hiš svoje vsebine ponudilo pod okriljem sistema za zaračunavanje vsebin Piano. V prejšnji številki Medijske preže je Igor Vobič sicer ugotavljal, da vprašanja o obstanku Piana v Sloveniji niso presenečenje, ker je šlo za hitro implementacijo poslovnega modela iz enega medijskega trga v drugega. Zapisal je, da mediji izza plačljivega zidu malo pozornosti posvečajo skupnemu premisleku o nadaljnjem razvoju sistema, zato maloštevilni naročniki in nizki prihodki.[3]

Toda Piano je imel še eno nalogo, in za to se zdi, da jo je dobro opravil. V zavest Slovencev je vcepil miselnost, da je treba za spletne vsebine plačati. Uredniki digitalnih vsebin vse pogosteje slišimo, kako bralci pravijo, da bi prebrali članek, če ne bi bil zaklenjen. To pa je že t. i. tretja faza pri navajanju bralcev na zaklenjene vsebine. Prva je, ko se bralci čin posmehujejo medijem, ki se odločijo za ta korak; druga, ko se nanje jezijo; tretja, ko plačilni zid prepoznajo kot nadležno oviro; in četrta, ko se odločijo za nakup.

Večji problem je, da Piano ni in ne more biti edini način za plačevanje dostopa do digitalnih vsebin; in da večji slovenski mediji še vedno prepočasi razvijajo svoje. Z njimi bi omogočili dostop do digitalnih vsebin tistim bralcem, ki želijo brati zgolj na spletu, tablicah ali mobilnih napravah, torej ne na papirju. V takšnih primerih so na boljšem manjši mediji, ki so lahko okretnejši, ali celo mediji, ki začenjajo od začetka.

Bralci so od nekdaj plačevali za časopisno vsebino

Eno od ključnih vprašanj je tudi, kot poudarjajo tudi tuji poznavalci, cena. Bralci so namreč od nekdaj plačevali za časopisno vsebino. Toda njena vrednost mora biti dovolj visoka, cena pa dovolj nizka, da jo je tipičen bralec pripravljen plačati.

Naj bo torej digitalni dostop cenejši ali dražji od naročnine na tiskano izdajo? Naj, denimo, stane evro ali dva več in naj se v tem primeru dostop do digitalnih vsebin predstavlja kot dodatna ponudba medija? Kakorkoli že, tudi v tem primeru je treba pripraviti ponudbo za tiste, ki želijo samo digitalne vsebine, in tem vsebinam postaviti ustrezno ceno.

Spet novo vprašanje je, ali naj bodo plačljive vsebine na tablicah (lahko pa tudi na spletu) brez oglasov, torej nekakšna luksuzna različica kakofonične spletne strani? Naj bo potem dostop do digitalnih vsebin še dražji? Si to mediji sploh lahko privoščijo?

In katere bralce oziroma koliko njih pravzaprav motijo oglasi, če po drugi strani vemo, da jih nekateri prav radi pogledajo? Kako naj v medijskih hišah vedo, kateri oglasi si zaslužijo, da se pojavijo v plačljivi različici ponudbe, ker so dovolj privlačni? In kateri tja ne sodijo, ker so dejansko moteči?

Ene motijo tisti ob straneh. Druge tisti v besedilu. Spet tretje tisti pod njim. In četrte tisti v ozadju. Pete tisti, ki podaljšajo besedilo, ker se vrinejo takoj na vrhu? Šeste prav vsi od naštetih. In verjetno se bomo vsi strinjali, da so najbolj zoprni tisti, ki prekrijejo celotno novinarsko besedilo.

Za zdaj se zdi, da bi bralci najraje videli, da so novinarske vsebine zastonj in da oglasi ne motijo bralne izkušnje. Marsikdo je celo prepričan, da je naloga medijev, da poiščejo poslovni model, ki bo vse to omogočal.

Sprejeti dejstvo, da novinarske vsebine sobivajo z oglasnimi

A tudi bralci se bomo morali zavedati, da ni brezplačnega kosila in da je pravzaprav tudi od njih odvisno preživetje kakovostne ponudbe informacij. (Druga zgodba pa je, da bodo mediji morali razmisliti, ali ponujajo dovolj kakovostne vsebine oziroma ali znajo prepoznati, kaj bi uporabniki radi brali in kaj so pripravljeni plačati.) In če nam je mar za medije, bomo morali zanje nekaj narediti. Jih kupiti ali pa sprejeti dejstvo, da novinarske vsebine sobivajo z oglasnimi.

Tisti bralci, ki so prepoznali družbeno vlogo medijev, znajo in hočejo priti medijem naproti. Zgled za tak poslovni model sta nizozemski portal De Correspondent[4] ali pa ameriški NPR,[5] ki sta denar za svoje delovanje nabrala od svojih uporabnikov. Prvi, še preden je začel delovati, drugi pa, ko občasno poslušalcem naznani, da zbira denar.

Kljub temu so se mediji seveda lotili iskanja poslovnih modelov, s katerimi poskušajo dopolniti izpad prihodkov od naklade in oglasov. Danski časopis Politiken je, na prmer, začel prodajati čelade.[6] Ameriški El Mundo je ob svetovnem prvenstvu v nogometu del prihodkov dobil na račun interaktivnih športnih majic.[7] V Ameriki se je 40 založnikov, ki predstavlja okoli 2500 časopisov in revij, naročilo na storitev Compliant Article Program, ki monetizira vsebine na ravni posameznega članka.[8] Na portalu Editor&Publisher so zbrali deset zgledov, kako so se časopisi pametno lotili trženja svojih vsebin, približevanja lokalni skupnosti in bralcem in dopolnjevanja svojih prihodkov.[9]

Včasih so mediji veliko denarja dobili na račun malih oglasov, toda ta vir prihodkov je usahnil zaradi portalov, kot so Craig's list ali pri nas, denimo, Bolha, Nepremicnine.net ali Avto.net. Ta prihodek bi nemara lahko mediji z nekaj pametnimi in inovativnimi, predvsem pa hitrimi in odločnimi potezami pridobili nazaj. Medijsko podjetje Styria, ki je že leta 2009 prevzelo portal Bolha, je aprila kupilo še zaposlitveni portal Moje delo.

Še ena možnost je povezovanje s portali, kot je Groupon v tujini ali recimo Kuponko pri nas. Ti postajajo vedno bolj obiskani, saj v času krize ljudje radi iščejo načine, kako varčevati. In nekako so »kuponi« že prisotni v tradicionalnih medijih, saj naročniki v marsikateremu oglasu ponujajo popuste za svoje izdelke. Treba bi bilo samo razmisliti, kako bi lahko te oglase pametno vključili še v poslovne modele na digitalnih platformah.

Vsi ti koraki pomenijo zgolj poslovni model v slogu slovenskega pregovora zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača.

1 Charles Arthur, Guardian, 13. marec 2013. Glej www.guardian.co.uk/media/media-blog/(...) (dostop 27. 4. 2013).
2 Glej www.niemanlab.org/ (dostop 27. 4. 2013).
3 Igor Vobič,Medijska preža, december 2012, »Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja«. Glej http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/43/splet/ (dostop 27. 4. 2013).
4 Glej http://blog.decorrespondent.nl/ (dostop 27. 4. 2013).
5 Nicco Mele and John Wihbey, 12. marec 2013, »The end of big (media): When news orgs move from brands to platforms for talent«. Glej www.niemanlab.org/(...)(dostop 27. 4. 2013).
6 Press release: »Old-fashioned« Internet? Media world changes faster than ever«. Glej www.editorsweblog.org/(...) (dostop 27. 4. 2013).
7 Nu Yang, 11. april 2013, »El Mundo turns printed 'jerseys' into revenue«. Glej www.editorandpublisher.com/(...) (dostop 27. 4. 2013).
8 Nu Yang, 12. april 2013, »Burrelles Luce Launches New Content Delivery Channel to Monetize Articles«. Glej www.editorandpublisher.com/(...) (dostop 27. 4. 2013).
9 Kristina Ackerman, 3. april 2013, »10 Newspapers That Do It Right 2012«. Glej www.editorandpublisher.com/Archive/10-Newspapers-That-Do-It-Right-2012 (dostop 27. 4. 2013).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

internet

Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko