N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
uvodnik
mediji in vstaje
novinarji
medijski trg
iz zgodovine tiska
satira
sovražni govor
etika
splet
recenzije in prikazi
in memoriam
zasebno o javnem
medijske reforme
ekskrementi
fotografija
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Lastniki tiskanih medijev oziroma kapitalsko povezane skupine so podkapitalizirane, finančno nestabilne in prezadolžene – Razpad in preoblikovanje kapitalsko povezanih skupin bosta narekovala prihodnost tiskanih medijev v Sloveniji – Lastniška kriza v medijih je nedvomno priložnost za povečanje notranjega lastništva zaposlenih

Po kar 10-odstotnem padcu dejavnosti tiskanih medijev leta 2009 se je v letu 2011 rast popravila na dva odstotka, lani pa je po nerevidiranih poslovnih poročilih družb Dela in Večera že mogoče domnevati, da bo padec skoraj tako občuten kot kriznega leta 2009. Na strani ponudbe so se uprave medijskih družb na prvo krizo odzvale s posodobitvami digitalnih platform, dvigovanjem cen, zmernim rezanjem stroškov dela in storitev; lani sta Dnevnik in Delo z redizajnom že krčila obseg besedil medijskih vsebin tudi do 25 odstotkov. Presoja krize se je omejila na bolj ali manj opravičila uprav, da naklade upadajo, ker upada kupna moč, in na upadanje oglasnih prihodkov. Vice versa so poslovni plani vsebovali, da bo kriza prešla, ko bo povpraševanje poraslo, in pričakovanja, da se bo oglasni prihodek povečal. Iz te moke ni bilo kruha. Odvisnost od oglasnih prihodkov se je znižala z nekdanjih 40 odstotkov na sedanjih 15 in manj. Povečala se je odvisnost od naklad tako, da bo obstoj tiskanih medijev v pretežni meri slonel na sposobnosti upravljanja z medijskimi vsebinami, prilagajanju njihovega portfelja, od raznovrstnosti in raznolikosti ponudbe.

Na strani raznovrstnosti in raznolikosti medijskih vsebin se na upadanje naklad uprave ne odzivajo premišljeno in načrtno. Z zmanjševanjem uredniških proračunov za pogodbene in honorarne sodelavce ter z zmanjševanjem števila zaposlenih so vplivale na zmanjšanje raznovrstnosti medijskih vsebin (malo bolj so se poskušale reševati s širitvijo obstoječega medijskega portfelja in na digitalnih platformah). Lahko pričakujemo, da bo latentno prevladujoča politika, ki bo sledila hitrejšemu zniževanju odhodkov od upadanja prihodkov, neizbežno zaostrena, s krčenjem medijskih vsebin pa se bo temu primerno opravičevalo zmanjševanje človeških virov. Dosedanje mehko zniževanje stroškov bo nadomestila trda opcija ali znižanje plač ali odpuščanje zaposlenih. Dodatna in neprimerno povečana tveganja za upadanje naklad, pomembna za obstoj medijskih podjetij, pri tem ne bodo obravnavana kaj drugače kot doslej, ker so povezana z vlaganji v kadre in vsebine, za kar denarja pri obstoječih lastnikih ni in ga ne bo.

Brez razvojne perspektive

Premoženjska in poslovna kondicija še relativno zdravih izdajateljskih družb tiskanih medijev se opisanemu scenariju skoraj ne more izogniti. Razvojne in finančne perspektive nimajo nikakršne. Njihovi lastniki oziroma kapitalsko povezane skupine so podkapitalizirane, finančno nestabilne in prezadolžene. Svojih medijskih družb finančno niso sposobne podpreti, prej jih bodo izčrpavale ali prodale. Kapitalsko povezane skupine bodo skoraj zagotovo tudi predmet napovedanega čiščenja bančnih bilanc in državno načrtovanih operacij pretvorbe dolgov v lastniške deleže in s tem splošnega novega vala lastninskih preoblikovanj. V teh pa bi morali priložnost zagrabiti tudi zaposleni.

V delovanju podjetij so tveganja zaposlenih in lastnikov sicer asimetrično razporejena, očitna je informacijska in odločevalska premoč lastnikov in uprav, čeravno je obstoj podjetij v interesu obeh deležnikov. Zaposleni, na primer, niso odločali o lastniških tveganjih, ki so kapitalsko povezane združbe pripeljale do roba finančne sposobnosti, nedvomno pa jih z lastniki delijo, ko podjetja odplačujejo bančne dolgove in rešujejo likvidnost ali solventnost podjetja z nižanjem plač in stroškov dela. Tudi te možnosti so sicer omejene, saj je višina dolgov in stroškov financiranja finančnim holdingom podobnih korporacijskih skupin previsoka, da bi jih lahko odplačevali iz svojih osnovnih dejavnosti, pa jih pred bližajočim razpadanjem ne more rešiti niti bolj intenzivno rezanje stroškov dela.

Časopisna skupina Pivovarne Laško v nevzdržnem finančnem položaju

Lastniška negotovost in izpostavljenost špekulativnim tveganjem na trgu tiskanih medijev razsaja od leta 2009, zajema pa levji delež tega medijskega prostora. Večer in Delo, ki sta v negotovosti že četrto leto, skupaj predstavljata dobro polovico časopisne dejavnosti. Družbo Delo je leta 2008 prevzela Skupina Pivovarne Laško v lasti koncernu nadrejene Šrotove družbe Atke Prima, pri čemer ima Pivovarna Laško skoraj 80 odstotkov kapitala Dela, Radenska pa preostanek. V letu 2009 je začel razpadati Šrotov kapitalski klobčič. Bančne upnice so od obvladujočega Infond Holdinga prevzele 52-odstotni delež Pivovarne Laško. Infond Holding in obvladujoča družba dejanskega koncerna Skupine, Atka Prima sta brez premoženja in z ogromnimi dolgovi v stečaju. Skupina Pivovarne Laško je v nevzdržnem finančnem položaju prisiljena v prodajo Dela, vendar kljub nizkim cenam za preplačane naložbe njene dosedanje ponudbe niso bile uspešne. Od treh večjih lastniško povezanih skupin, ki obvladujejo izdajatelje tiskanih medijev (še Skupina DZS in Skupina Eurofit, je laška skupina sicer trenutno še edina, ki načrtuje in upravlja s finančnim razpadanjem, z namenom, da bi ohranila svoje osnovne dejavnosti.

Po zadnjih objavljenih konsolidiranih bilancah za leto 2011 je skupina očitno v zelo težki likvidnostni krizi, zlasti zaradi visokih stroškov servisiranja bančnih posojil pa komaj obvladuje likvidnostna tveganja. Kapital je na ravni skupine konec leta 2011 pomenil še komaj 22 odstotkov sredstev, od leta 2009 se je zmanjšal za 37 milijonov evrov ali na dobrih 125 milijonov. Samo kratkoročne finančne obveznosti do bank so konec leta 2011 znašale več kot 348 milijonov evrov ali dobrih 61 odstotkov sredstev. Finančni odhodki so v letu 2011 presegali finančne prihodke za dobrih 40 milijonov evrov. Izid iz poslovanja osnovne dejavnosti je meril nekaj pod 16 milijonov evrov. V primerjavi s kratkoročnimi sredstvi so bile kratkoročne obveznosti skupine za dobrih 148 milijonov evrov večje.

Samo matična in obvladujoča družba skupine, Pivovarna Laško, je imela konec leta 2011 skupaj za skoraj 268 milijonov neto finančnih obveznosti ali 2,44-kratnik njenega kapitala. Količnik razvidno ilustrira nevzdržno visoko zadolženost in nizko kapitalsko ustreznost. Po nekonsolidiranem izkazu pa so kratkoročne obveznosti Pivovarne Laško za dobrih 184 milijona evrov presegle kratkoročna sredstva, kar po revizorjevem zavitem mnenju pomeni »okoliščino, ki nakazuje pomembno negotovost, ki lahko vzbudi bistven dvom v sposobnost družbe, da nadaljuje kot delujoče podjetje«. Isto mnenje so za poslovni leti 2010 in 2011 izrazili tudi za družbo Delo, lanski presežek kratkoročnih obveznosti nad viri pa je družba že zmanjšala na okoli 818.000 evrov.

Šrotovo opustošenje premoženja družbe Delo

Lastninske špekulacije Šrota so opustošile premoženjske bilance družbe Delo (glej pregled Primer 2: finančno izčrpavanje). Delo je v veliki meri samo financiralo prevzem, ki ga je izvedla skupina še pod Šrotovo taktirko, seveda pa tudi prevzem Večera. Od leta 2009 do 2012 je družba Delo oslabila naložbo v Večer za dobrih 12 milijonov evrov. Nepregledni in pravno sporni posli matične družbe koncerna Pivovarne Laško in obvladujoče družbe koncerna, Atke Prime, pod Boškom Šrotom, so družbo Delo prikrajšale za dodatnih 7 milijonov evrov samo iz naslova glavnice kredita Infond Holdingu in Centru naložbam. V omenjenem obdobju se je kapital družbe Delo zato zmanjšal s skoraj 28 milijonov evrov na komaj 9,8 milijona evrov.

Primer izčrpavanja 2: Delo (prezadolženi lastnik Pivovarna Laško)*
prevzem
2008 2009 2011 2012
(nerevidirano)
Sredstva 53.697.195 44.181.519 37.785.288 30.418.510
kratkoročne terjatve 11.905.691 18.518.296 14.979.112 10.464.883
 - sredstva za odtujitev (Večer) 0 11.208.000 8.190.000 5.800.000
Viri
kapital 27.980.191 15.516.110 11.945.791 9.791.852
osnovni kapital 2.785.278 2.785.278 2.785.278 2.785.278
kratkoročne obveznosti 21.721.359 19.950.921 18.590.909 11.283.086
kratkoročen obveznosti (banke) 2.550.000 14.558.889 13.358.889 6.967.400
dolgoročne obveznosti (banke) 0 3.958.889 2.023.031 5.709.600
druge kratkoročne finančne obveznosti 12.600.744 744 1.734 384
Kazalci:
v bilančni vsoti:
kapital 52,11 35,12 31,61 32,19
finančne obveznosti (banke) 4,75 41,91 40,71 41,68
razlika:
kratkoročna sredstva - obveznosti -9.815.668 -1.432.625 -3.611.797 -818.203
Čisti prihodki od prodaje 60.499.049 51.130.159 50.651.466 46.271.657

Kapital Pivovarne Laško in Radenske v Delu je leta 2008 pomenil dobrih 52 odstotkov virov, obveznosti Dela do bank so bile pod petimi odstotki virov. Konec lanskega leta je kapital pomenil nekaj več kot 30 odstotkov virov, bančna posojila skoraj 42 odstotkov. Špekulativni prevzem Dela in Večera je zmanjšal razvojni finančni potencial celotnega prostora tiskanih medijev. Sredstva družbe so se z nekdanjih dobrih 53 milijonov evrov do lani skrčila na komaj 30 milijonov, čisti prihodki od prodaje s preko 60 milijonov na lanskih nekaj preko 46 milijonov. Družba je iz dejavnosti sicer ves čas poslovala pozitivno, bilanca financiranja pa je globoko v rdečih številkah.

2012: Prihodki Dela upadli za 4 milijone evrov

Po predhodnih podatkih so prodajni prihodki Dela v letu 2012 upadli za blizu 8 odstotkov ali za dobre 4 milijone evrov. Oglasnih je bilo manj za 2,8 milijona, prvič od krize pa se je zgodilo, da so upadli prihodki od naklade, in sicer za 1,25 milijona. Ker je družba nekoliko bolj zmanjšala odhodke, je bil poslovni izid boljši kot pred letom. Znašal je skoraj 538.000 evrov v primerjavi s 333.000 iz leta 2011. Izid iz financiranja pa je bil lani znova slabši kot pred letom, saj so odhodki financiranja presegli prihodke financiranja za dobra 2 milijona evrov. Pred prevzemom je bila poslovna kondicija Dela dobra. Še leta 2008 je bil izid iz poslovanja preko 6 milijonov evrov, bilanca financiranja v minusu komaj kakšnih 170.000 evrov. Leto kasneje so sledili odpisi in oslabitve iz lastniškega hazardiranja. Izid iz poslovanja je znašal komaj 371.000 evrov, za 14 milijonov evrov pa je bilo finančne izgube.

Lastniki prikrajšali Delo za več kot 20 milijonov evrov

Če seštejemo, so lastniki oziroma zastopniki lastnikov družbo Delo neposredno finančno prikrajšali za več kot 20 milijonov evrov, dokončna vsota pa bo znana po prodaji Večera. Nakopičene kapitalske rezerve so pod novim lastnikom in po finančni konsolidaciji zmanjšane za enako vsoto, likvidnost in kapitalska ustreznost pa močno poslabšani. Zaradi finančne stiske Pivovarne Laško se zdi, da je edina perspektiva nadaljnje krčenje prihodkov od naklad, ki jo bo okrepilo odrekanje pri plačah zaposlenih in odpuščanje. Posredne škode ni mogoče izmeriti. Kapitalsko osiromašeno Delo je danes brez prave razvojne perspektive, na trgu tiskanih medijev ni več močnejšega vodilnega igralca, njegova prihodnost je prodaja pod ceno, morebiti tudi čiščenje in razkosanje medijskega portfelja na več lastnikov.

Postopki prodaje medijskih družb so zapleteni. Preprečevanje koncentracij, kot jih opredeljuje medijska zakonodaja zaradi varovanja javnega interesa lastniške in medijske pluralnosti, je pomanjkljivo določeno. Postopki niso učinkoviti, saj se tveganja visoke lastniške koncentracije preprečujejo naknadno, ko so že realizirana. Izvajanje prepovedi kapitalskih koncentracij in obveznost soglasja resornega ministrstva za kulturo je neopredeljeno, nejasne so diskrecijske pravice deležnikov nakupa in prodaje, regulatorji sprejemajo nasprotujoče odločitve. Tako v postopkih Šrotovega prevzema Dela, Delovega prevzema Večera in v obeh poskusih prodaje Večera pa se je izkazalo, da je regulator povsem brez obrambe pred špekulativnimi prevzemi, ki javni interes na področju medijev izpostavljajo zlasti tveganjem izčrpavanja in uničevanja medijskih družb zaradi hitrega in lahkega zaslužka ali iz političnih razlogov.

Visoka nevarnost špekulativnih prevzemov medijskih družb

Trenutno je zelo visoka nevarnost špekulativnih prevzemov medijskih družb v slovenskem medijskem prostoru sploh povezana z njihovo nizko ceno. Te cene pa so med drugim neposredna posledica institucionalnih in političnih tveganj, postopkovnih in sistemskih oziroma zakonodajnih pomanjkljivosti, ki so doslej omogočale nepregledno in škodljivo politično mešetarjenje z mediji, posledično pa tudi z izvajanjem zakonsko slabo definiranega javnega interesa na področju medijev. Tudi v primeru aktualnih prodajnih postopkov družbe Večer so iz preteklih postopkov regulatorjev trga in medijskega prostora nazorno izkazana visoka institucionalna, postopkovna in politična tveganja za vse deležnike morebitnega posla, zlasti pa za izvajanje javnega interesa republike zaradi možnosti zmanjševanja pluralnosti medijskega prostora.

Družba Delo je nakup 79,24 odstotka delnic Večera za 17,9 milijona evrov z družbo Fimes sklenila v novembru 2008. Posel je bil sklenjen brez soglasja tedanjega ministrstva za kulturo, ki ga mora po 58. členu Zakona o medijih kupec predhodno pridobiti za nakup preko 20-odstotnega lastniškega deleža. Tedanji Urad za varstvo konkurence ob priglasitvi posla ni prepovedal, za tem pa 23. septembra. 2009 odločil, da koncentracija družbe Dela in Večera ni skladna s pravili konkurence in družbi Delu naložil odsvojitev 75 odstotkov delnic Večera.

Podcenjeno premoženje Večera

Družba Delo je 24. junija 2010 sklenila opcijsko pogodbo (»pogodbo z odložnimi pogoji«) o prodaji delnic Večera za 9,25 milijona evrov z družbo 3 Lan. Tedanji Urad za varstvo konkurence je izdal soglasje k nakupu, kar je bil eden pogojev za uveljavitev opcijske pogodbe, 28. februarja 2011. Drugega odložnega pogoja, pridobitve predhodnega soglasja tedanjega ministrstva za kulturo, potencialni kupec ni izpolnil. Ministrstvo za kulturo je soglasje zavrnilo 13. 12. 2011, ker 3 Lan ni storil vsega, kar je potrebno za pridobitev ustreznega soglasja oziroma na zahtevo resornega ministrstva ni pripravil strategije upravljanja družbe Večer (posel bi tudi sicer propadel, saj je tedanji dejanski potencialni prevzemnik Delo Revije Mateja Raščana v stečaju od avgusta 2011).

Tudi nedavni Delov poskus prodaje je bil neuspešen, ker kupec ni plačal 5 milijonov evrov kupnine oziroma zanjo do sredine aprila ni pridobil bančnih garancij. Enako kot v prvem prodajnem poskusu so bila tudi tokrat vsa osnovna tveganja nameravanega posla za vse deležnike izredno visoka. Tveganja neizpolnitve opcijske pogodbe o prodaji delnic Večera, podpisane 26. februarja s hamburško družbo Medici, so bile za prodajalca, družbo Delo, visoka, kot so še danes. Do 31. marca bi bila družba prisiljena prodati delnice Večera komurkoli in za vsako ceno, ker so bila tveganja neprodaje zaradi možnih finančnih sankcij Agencije za varstvo konkurence višja, kot so kakršnakoli komercialna prodajna tveganja.

Nihče ni naredil nič za zmanjšanje tveganja

Za potencialnega kupca, družbo Medici, je bilo nepredvidljivo zlasti ravnanje resornega ministrstva, ki ji po Zakonu o medijih izdaja soglasje k nakupu. Vendar pa tokratna opcijska pogodba Dela z družbo Medici ni vsebovala odložnega pogoja pridobitve soglasja resornega ministrstva, ampak je tveganja neizpolnitve tega pogoja potencialni kupec prevzel kar brez pisne zaveze. Že doslej znana postopkovna tveganja pa so bila okrepljena še s tveganji institucionalnih sprememb vladne organizacije (ponovna ustanovitev ministrstva za kulturo) in dodatno s političnimi tveganja zaradi zamenjave vlade.

Od podpisa opcijske pogodbe lastnika Večera z družbo Medici pa do odstopa od le-te nihče od deležnikov ni naredil nič, kar bi zmanjševalo tveganja nameravanega posla. Potencialni kupec ni znal pojasniti, kje bo dobil denar za financiranje nakupa. Vloge za soglasje na resornem ministrstvu ni niti vložil. Odzval se ni niti na prošnjo novinarskega aktiva in zastopstva uredništva Večera – v upanju, da gre za strateškega kupca –, naj predstavi svoje načrte o razvoju medijskega podjetja. Sicer neodvisno od nejasnih namenov morebitnega novega lastnika je obstajala velika možnost špekulativnega prevzema. Prevzemna cena 5 milijonov evrov je komajda dosegla bilančne vrednosti finančnega in materialnega premoženja Večera. Prevzemnik bi zato zelo verjetno lahko zaslužil že s samo prodajo bilančno podcenjenega premoženja, po prevzemu pa mu ne bi bilo težko finančno obremeniti s kupnino samega sicer kreditno sposobnega Večera.

Večer ostaja idealna prevzemna tarča

Večer ostaja idealna prevzemna tarča. Delo ga je prisiljeno prodati za nizko ceno zaradi odločbe Agencije za varstvo konkurence in finančne stiske njegovega lastnika. Podjetje pri bankah skoraj ni zadolženo in s solidno likvidnostjo. Zatorej obstaja možnost, odvisna od načina financiranja nakupa in kreditne sposobnosti kupca, da bo pozneje družba sama servisirala dolgove, nastale s prevzemom. Izpostavljena bo še tveganjem izčrpavanja, s tem pa omejevanjem razvojnih vložkov v kadre in medijske vsebine.

Z lastnim kapitalom je družba konec leta 2011 financirala 59,91 odstotka vsega premoženja in virov, lani 59,72 odstotka (glej pregled Primer 3). Zadolženost pri bankah je nizka in znaša 3, 9 odstotka virov. Lani je po predhodnih podatkih družba sicer poslovala slabše kot predlani. Njeni prodajni prihodki so upadli za dobrih 1,7 milijona evrov ali na 14,2 milijona evrov. Upadli so skoraj za 11 odstotkov, poslovni odhodki so zmanjšani za dobrih 8 odstotkov. Izgube iz dejavnosti je bilo tako za dobrih 415.000 evrov. Družba je prvič izkazala tudi izgube iz financiranja, za dobrih 343.000 evrov, predvsem zaradi oslabitev in dopisov finančnih naložb, in sicer v vrednosti dobrih 460.000 evrov. Lani se je prvič zmanjšal kapital družbe, in sicer za skoraj 775.000 evrov.

Primer 3: Večer (prezadolženi lastnik Delo ne odloča, odloča Agencija za varstvo konkurence)*
2010 2011 2012
(nerevidirano)
Sredstva 7.425.189 7.166.671 5.892.012
kratkoročne terjatve 4.633.348 4.506.821 3.583.574
Viri
kapital 4.254.247 4.293.741 3.518.886
osnovni kapital 1.067.952 1.067.952 1.067.952
kratkoročne obveznosti 1.677.277 1.813.830 1.453.803
kratkoročen obveznosti (banke) 120.000 120.000 120.000
dolgoročne obveznosti (banke) 372.954 230.000 110.000
Kazalci:
v bilančni vsoti:
kapital 57,29 59,91 59,72
finančne obveznosti (banke) 6,64 4,88 3,90
razlika:
kratkoročna sredstva - obveznosti 2.956.071 2.692.991 2.129.771
Čisti prihodki od prodaje 15.978.066 15.931.931 14.205.522

Kljub vsemu pa je Večer zagotovo še vedno primer priložnosti, da z notranjim odkupom zaposlenih izstopi iz kroga nestabilnih lastniških razmerij, saj drugih, boljših strateških lastnikov ni videti, okoliščine pa zanje ne bodo več tako ugodne, kot so trenutno. V dosedanjih pogajanjih za ceno iz opcijskih pogodb o nakupu delnic tržne reference medijskega podjetja očitno niso nič štele. Letni prihodkovni potencial Večera je okoli 15 milijonov evrov. Po ocenah je podjetje leta 2011 predstavljalo 12 odstotkov deleža na oglasnem trgu izdajateljev tiskanih medijev, prodane naklade dnevnika so pomenile 16 odstotkov vseh slovenskih dnevnikov, tržni delež medijskega podjetja, merjen z bruto dodano vrednostjo, je pomenil 12 odstotkov v dejavnosti izdajanja časopisov, zaposleni podjetja 13 odstotkov zaposlenih v izdajanju časopisov. Po raziskavah branosti dnevnik Večer dosega preko 18 odstotkov dnevnikov ali približno enako kot dnevnik Delo.

Stroški dela Večera pomenijo okoli 41 odstotkov prihodkov. Velika je verjetnost, da jih bosta sedanji lastnik in uprava hotela znižati za najmanj 10 odstotkov. Oportunitetni stroški prevzema zaposlenih pa na dolgi rok ne bi bili veliko večji od navedenega trajnega znižanja njihovih osnovnih plač, zagotovo pa tudi od nepredvidljivih prihodnjih stroškovnih rezov, ki jih bo nestabilni obstoječi lastnik moral izvajati, zelo verjetno ne glede na tveganja upadanja prihodkov od naklad. Lanski količnik razmerja med prihodki in sredstvi Večera je znašal 2,41, pri čemer so stroški dela predstavljali 98 odstotkov sredstev.

Gorenjski glas: robustni kazalci

V ilustracijo in za primerjavo si oglejmo še robustne kazalce Gorenjskega glasa, družbe, ki so jo nedavno v večinskem deležu prevzeli zaposleni (glej pregled Primer 4). Pred prevzemom je imela družba blizu 70-odstotno kapitalsko ustreznost, nobenih obveznosti do bank, solidno kratkoročno likvidnost. Količnik prihodkov in sredstev je pomenil 1,83, strošek dela v prihodkih 40 odstotkov, v sredstvih pa 73 odstotkov. Lani je kapitalska ustreznost Večera pomenila blizu 60 odstotkov, presežek kratkoročnih virov nad sredstvi še vedno dobrih 2 milijona evrov, zadolženost pri bankah je pomenila komaj 5 odstotkov virov.



Primer 4: Gorenjski glas (notranji odkup v 2013)*
2010 2011
Sredstva 1.802.552 1.832.731
kratkoročne terjatve 1.152.668 1.223.702
kratkoročne finančne naložbe 805.001 990.000
Viri
kapital 1.225.619 1.278.670
osnovni kapital 134.881 134.881
kratkoročne obveznosti 394.068 330.100
finančne obveznosti 0 0
Čisti prihodek od prodaje 3.557.911 3.351.954
Kazalci:
v bilančni vsoti:
kapital 67,99 69,77
finančne obveznosti (banke) 0 0
razlika:
kratkoročna sredstva - obveznosti 758.600 893.602
Primorske novice: ugodna prevzemna priložnost za zaposlene

Poleg Večera obstaja razmeroma ugodna prevzemna priložnost tudi na Primorskih novicah, ki bi lahko zelo hitro postale nesolventne, če jih lastnik, večinski je Splošna plovba Piran, ne bo dokapitaliziral (glej pregled Primer 5). Kapital Primorskih novic je konec leta 2011 znašal le še dobrih 523.000 evrov, od tega je bilo osnovnega kapitala blizu 273.000 evrov. Po zakonu družba postane insolventna v primeru, ko nepokrita izguba doseže polovico osnovnega kapitala, pa mora v stečajni postopek. V dogovoru z upravo so zaposleni že od lani junija dejansko prevzeli tveganja lastnika in kapitalska tveganja, saj z začasnimi znižanji plač sami rešujejo solventnost družbe. V letu 2011 je kapitalska ustreznost upadla na komaj 33 odstotkov, dolgov do bank pa družba nima. Prihodek družbe je v letu 2011 pomenil 3,4-kratnik sredstev, strošek dela v prihodkih že 54 odstotkov in 1,85-kratnik sredstev. Vendarle špekuliranje sicer finančno močnega lastnika ni vzdržno, saj znižanje plač izsiljuje z obstojem družbe, s čimer družbo izpostavlja nepotrebnim lastniškim tveganjem. Če zaposleni že delijo kapitalska tveganja, pa bi bilo prav, da jih prevzamejo tudi v deležih.

Primer 5: Primorske novice*
2010 2011
Sredstva 2.262.367 1.567.092
kratkoročna sredstva 1.461.746 880.098
Viri
kapital 1.061.579 523.321
osnovni kapital 272.976 272.976
finančne obveznosti (nebančne) 16898 19887
kratkoročne obveznosti 691.215 640.536
Čisti prihodek od prodaje 5.782.863 5.350.695
Kazalci:
v bilančni vsoti:
kapital 46,92 33,39
finančne obveznosti (banke) 0 0
razlika:
kratkoročna sredstva - obveznosti 770.531 239.562
Delo Revije: špekulirali so vsi mogoči deležniki medijskega prostora

Posledice negativne lastniške izkušnje in perspektivo špekulativnih in prezadolženih lastnikov medijskih družb lahko ponazorimo še z znanim primerom Dela Revij (glej pregled Primer 1). Pred prevzemom je bila družba finančno in poslovno stabilna, po prevzemu leta 2008 pa s premoženjsko luknjo blizu 28 milijonov evrov. Prevzemnik, družba Monera Mateja Raščana, je kreditno sposobno družbo izkoristil za najem blizu 30-milijonskega posojila pri bankah, ki ga je družba v celoti posodila kreditno nesposobni materi Moneri. Obveznosti do bank so porasle na 77 odstotkov virov, na koncu so pred stečajem pomenile 84 odstotkov virov.

Primer izčrpavanja 1: Delo Revije (stečaj in najem blagovnih znamk; prezadolženi lastnik skupina Eurofit)*
pred po stečaj
prevzemom prevzemu
2007 2008 2009 2010 2011
Sredstva 35.688.271 39.475.608 39.053.211 37.882.841
kratkoročne terjatve 31.045.575 34.761.045 16.288.232 15.130.058
kratkoročne finančne naložbe 28.433.789 32.708.022 11.842.086 10.690.541
dolgoročne finančne naložbe 1.007.969 125.713 22.752.783 22.752.783
Viri
kapital 3.831.128 3.655.652 3.722.821 785.775 -1.000.751
osnovni kapital 1.180.417 1.180.417 1.180.417 1.180.417 1.180.417
kratkoročne obveznosti 2.592.450 31.893.299 33.727.991 38.267.436 38.883.592
kratkročne finančne obveznosti 1.557 27.527.221 27.620.822 32.930.977 31.837.518
Kazalci:
v bilančni vsoti:
kapital 10,24 9,43 2,01 -2,64
finančne obveznosti (zadolženost) 77,13 69,97 84,32 84,04
razlika:
kratkoročna sredstva - obveznosti -847.724 1.033.054 -21.979.204 -23.753.534

Z Raščanom skupaj so špekulirali vsi mogoči deležniki medijskega prostora. Dokaj močni notranji lastniki Dela Revij so mu decembra 2007 v strahu pred sovražnim prevzemom, ki so ga septembra sami zasejali, prodali 49-odstotni delež in zaslužili s prodajo okoli 13 milijonov evrov. Sovražni prevzemnik, Media DS (v lasti Dnevnika in Salomona), je s potrdilom Urada za varstvo konkurence novembra 2007 družbo že prevzel v 51 odstotkih, potem pa delež Raščanu prodal za nekih 7 milijonov evrov. V prodaji je asistirala zlasti NKBM s 15 milijoni evrov, splošna klima pa je bila zelo ugodna, saj je tedanji premier Janez Janša 19. novembra 2007 v parlamentu napovedal vojno tajkunsko-političnim navezam v slovenskih medijih (DZS in Pivovarni Laško).

Finančno izčrpavanje družbe Delo Revije je trajalo do stečaja v avgustu 2011, precej dlje, kot bi lahko normalno pričakovali, saj so konec kazale že slabe bilančne slike leta 2008. Kot tudi v drugih lastniških in kapitalskih klobčičih, je bil pomemben razlog incestuozni nadzor lastnikov in neverjetno slab nadzor bančnih kreditorjev. Za nas poučen je razplet zgodbe z zaposlenimi v nekdanji Delo Revije. Za stečaj podjetja je bilo ključno, da je julija 2011 blagovne znamke Dela Revij zarubila NKBM tedaj pod upravo Kovačiča. Neformalno je sicer obljubil, da bodo zaposleni v postopkih reševanja podjetja sodelovali tudi zaposleni. S postopki so bili njihovi zastopniki sicer seznanjeni, vendarle na koncu postavljeni pred izvršeno dejstvo dirigirane dražbe blagovnih znamk sredi avgusta, ko jih je od NKBM Leasing za 10 milijonov najemnine prevzel Krater Media oziroma družba iz skupine Eurofit Salomon, posel pa je kreditirala kar sama banka.

Zgodba z zaposlenimi bi se nemara končala drugače, če bi jim banka ponudila prevzem blagovnih znamk pod enakimi pogoji, kot jih je tiskarski združbi, katera je bila seveda strateško zavzeta za ohranjanje revijalnega portfelja, ki ga je tiskala. Vendar pa je bil stečaj, pod mizo in diskretno, v premočnem interesu tako novega lastnika kot banke, ki je najem kreditirala. Po stečaju 31. avgusta 2011 se je najemnik blagovnih znamk sicer zavezal, da bo v sodelovanju s sindikati zaposlenih in uredništvi prevzetih medijev sporazumno uredil pogodbena razmerja, a besedo gladko snedel. Od lani oktobra zaposleni delajo po novih pogodbah, v katerih osnovna novinarska plača znaša od 900 do 1300 evrov oziroma za 20 odstotkov pod ravnijo nacionalne kolektivne pogodbe in preko 50 odstotkov manj do plače, ki so jo prejemali v nekdanji družbi Delo Revije.

Dolenjski list: Skupina Eurofit raste na tujih virih

Od letošnjega avgusta podoben plačni sistem grozi tudi novinarjem Dolenjskega lista. Lani avgusta so jih prezaposlili na Salomon in poslovno izpraznili družbo Dolenjski list. Ta bi sicer lahko sodila med dobre in zdrave prevzemne tarče notranjega odkupa (glej pregled Primer 6). Če bo obstala, morebiti priložnost še ni izgubljena, ker je Skupina Eurofit po robustnih kazalcih močnejši kandidat lastniškega razpadanja, kot pa je že preoblikujoča se Skupina Pivovarne Laško pod pritiskom bančnega čiščenja njenega poslovanja in bilanc. V Skupini Eurofit je kapitalsko povezanih 24 družb, obvladuje pa jih Odlazkovo družinsko podjetje Eurofit, d. o. o, s približno 2,4 milijona evrov osnovnega kapitala. Skupina je zanimiv primer razvoja in rasti na tujih virih, zlasti na bančnih posojilih. Po konsolidirani bilanci konec leta 2011 je bilo sredstev za skupaj dobrih 120 milijonov evrov. Kapitala je bilo za 23,5 milijona evrov ali komaj 19,53 odstotka virov, bančnih posojil za preko 44 odstotkov ali skoraj 53 milijonov.

Primer 6: Dolenjski list (poslovno neavtonomni, prezadolženi lastnik skupina Eurofit)*
2010 2011
Sredstva 1.968.588 2.189.772
kratkoročna sredstva 359.618 1.397.053
Viri
kapital 1.408.657 1.452.138
osnovni kapital 157.613 157.613
finančne obveznosti (banke) 330000 290.000
kratkoročne obveznosti 286.078 544.530
Čisti prihodek od prodaje 1.578.605 1.544.598
Kazalci:
v bilančni vsoti:
kapital 71,56 66,31
finančne obveznosti (banke) 16,76 13,24
razlika:
kratkoročna sredstva - obveznosti 73.540 852.523

Finančne obveznosti skupine so skupaj presegale finančne naložbe za 56 milijonov evrov, na prezadolženost kaže, da so neto obveznosti pomenile kar 2,39-kratnik kapitala. Na slabo likvidnost kaže za preko 19 milijonov več kratkoročnih obveznosti od kratkoročnih terjatev. Prihodki Skupine so skupaj znašali dobrih 99 milijonov evrov, poleg teh je imela še 14,6 milijona izrednih prihodkov iz naslova črpanja odstopljenih prispevkov za zaposlovanje invalidov. S temi so stroški dela podjetij skupine znašali 27 odstotkov prihodkov, brez teh komaj 12 odstotkov. Velika večina zaposlenih že sedaj dela za minimalne plače, pa ni mogoče pričakovati, da bi lahko kaj več postrgali iz 26,6 milijona evrov letnih stroškov dela.

Dnevnik: Prezadolžena skupina DZS

V relativno nekoliko boljši kapitalski kondiciji je obvladujoči lastnik Dnevnika (51,05 odstotni delež osnovnega kapitala) iz Skupine DZS. Kapital skupine se je v letu 2011 zmanjšal za skoraj 9 milijonov evrov, v virih je pomenil 26,22 odstotka. Prodajni prihodki skupine so znašali skoraj 144 milijonov evrov v primerjavi z 239 milijoni sredstev. Poslovni izid iz dejavnosti je znašal 8,3 milijona evrov v primerjavi s 6,9 milijoni izgube iz financiranja. Konec leta 2011 je imela skupina konsolidirano za skupaj dobrih 143 milijonov evrov več finančnih obveznosti kot finančnih naložb, kar je pomenilo 1,63-kratnik kapitala. Skupina je prezadolžena, na nizko kratkoročno likvidnost kažejo za skoraj 40 milijonov evrov večje obveznosti od sredstev.

Primer 7: Dnevnik (lastnik DZS je prezadolžen)*
2010 2011
Sredstva 16.134.751 14.425.538
kratkoročna sredstva 3.521.553 2.513.600
Viri
kapital 8.907.846 7.646.161
osnovni kapital 1.387.556 1.387.556
finančne obveznosti (banke) 2.510.000 2.555.000
kratkoročne obveznosti 5.391.327 5.122.963
Čisti prihodek od prodaje 28.188.341 27.440.061
Kazalci:
v bilančni vsoti:
kapital 55,21 53,00
finančne obveznosti (banke) 15,56 17,71
razlika:
kratkoročna sredstva - obveznosti -1.869.774 -2.609.363
Medijska podjetja praviloma v boljši kondiciji od lastniških skupin

Za vse medsebojno odvisne in kapitalsko povezane korporacijske skupine, v katerih delujejo izdajatelji tiskanih medijev, velja, da so pri bankah prezadolžene in podkapitalizirane. Zelo verjetno bodo kmalu v mlinu splošnih postopkov bančnega čiščenja terjatev, njihove sanacije in morebitnega prenašanja na družbo za upravljanje bančnih terjatev. Čeravno v krizi in kljub izčrpavanju, je videti tudi, da so medijska podjetja praviloma v boljši kondiciji od skupinske kapitalske in lastniške slike, oziroma da poslovno še pomenijo »zdrava jedra«, s tem pa tudi možen plen novih špekulativnih trgovanj. Po nacionalnem reformnem programu naj bi država prezadolženost podjetij reševala sistemsko, z zakonom o razdolževanju, pretežno s konverzijo terjatev upnikov v lastniške deleže, še preden pristanejo podjetja v prisilni poravnavi ali stečaju. Ali bo v novem lastninskem preoblikovanju kaj sistemskega prostora tudi za drugačno delitev tveganj med zaposlenimi in lastniki, ki finančnih tveganj več ne nosijo niti obvladujejo? Lastniška kriza v medijih je nedvomno priložnost za povečanje notranjega lastništva zaposlenih. Skupine bodo razpadale, pa je osnovno vprašanje tudi, ali bodo v to zaposleni dejavno posegli ali čakali na zelo negotove rešitelje, ki bodo s pomočjo države iskali možnost hitrega zaslužka in izhod iz lastne finančne zagate.

* Robustni kazalci: zadolženost pri bankah in kapital, kratktoročna sredstva in obveznosti. Stanje na dan konec decembra v evrih. Vir: Revidirana letna poslovna poročila AJPES.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko