N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
uvodnik
mediji in vstaje
novinarji
medijski trg
iz zgodovine tiska
satira
sovražni govor
etika
splet
recenzije in prikazi
in memoriam
zasebno o javnem
medijske reforme
ekskrementi
fotografija
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Snemanje in prenosi sodnih obravnav lahko nosijo tako pozitivne kot tudi negativne učinke, vendar jih je treba pred implementacijo novih rešitev temeljito pretehtati, ne pa izhajati iz slabo pripravljenih predlogov brez analiz ali zgolj iz partikularnih interesov.

Desetega januarja 2013 je (takratni in sedanji) minister za pravosodje na tiskovni konferenci po seji vlade napovedal novelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-L),[1] ki naj bi omogočila neposredne prenose glavnih obravnav (pa tudi ukinila klasični zapisnik o glavni obravnavi, a je to že druga tema). Napoved je vzbudila veliko presenečenje. Novela ZKP-L se je sicer pripravljala že od poletja 2012 in je obravnavala vrsto različnih vprašanj, predvsem glede sodelovanja policije in tožilstva, glede katerih je bila strokovna javnost precej usklajena. Povsem drugače pa je bilo s snemanji in zapisniki. Najbolj problematičen vidik predloga, kot ga je predstavil minister, poleg vsebine same, je bil v dejstvu, da se je vprašanje prenosov in zapisnikov po več kot pol leta strokovnega usklajevanja v njem znašlo iznenada in povsem nenapovedano. Skratka – ti vprašanji sploh nista bili del predhodno usklajevanega gradiva. V njem sta se pojavili po tem, ne da bi bila stroka o tem sploh seznanjena.

Na sejo vladnega odbora za državno ureditev in javne zadeve naj bi oba predloga[2] prinesel takratni generalni sekretar vlade ter ju kratko malo zdiktiral v tekst končnega besedila predloga. Kljub temu javnost, strokovna ali pa tudi katerakoli druga, novega besedila še skoraj dva tedna po napovedi na tiskovni konferenci ni mogla prebrati in se do njega opredeliti (čeprav bi glede tega morala imeti možnost že v predhodnih mesecih), saj tudi novela, ki je bila objavljena na strani ministrstva, te pomembne dopolnitve še nekaj tednov po najavi ni vsebovala. Vlada je dopolnjeno novelo enostavno poslala v državni zbor s predlogom za obravnavo po skrajšanem postopku.

Utemeljitev, ki predlogu nasprotuje

Ko je tekst predloga postal javen,[3] je precej hitro postalo jasno, da obrazložitev predlogov sprememb sploh ni sklepčna. Podani argumenti ne le da niso utemeljevali smiselnosti tovrstnih sprememb, temveč so jim v veliki meri celo nasprotovali:[4]

»Sodobna tehnologija zahteva bistveno drugačen odnos do koncepta javnosti sojenja kot enega izmed temeljnih elementov poštenega postopka, ki omogoča nadzor javnosti nad delom sodišč. Razširitev dopustitve snemanja je zlasti smiselna v primerih, kjer je interes javni izjemen in je takšen prenos tudi v neposrednem prenosu obdolženca, ki mu ne nasprotuje iz razloga želje dokazati svojo nedolžnost širšemu občinstvu. Hkrati nova tehnologija predstavlja izjemen izziv, saj zahteva popolnoma nova pravila v odvisnosti od posameznega tehnološkega sredstva (twitter, mobilni telefoni in druge prenosne naprave z možnostjo zvočnega in slikovnega snemanja) in posamezne faze postopka (začetek obravnave, zasliševanje prič, zagovor obdolženca, izrek sodbe), ob polnem spoštovanju integritete in pravic udeležencev v postopku (pravice do osebne podobe in varstva podatkov, poštenega postopka). Tako sodobna tehnologija po eni strani zagotavlja možnost bistveno realnejšega sodelovanja javnosti pri nadzoru nad delom sodišč v smislu, da ni samo pomembno »da se zadosti pravici, temveč da se tudi pokaže, kako ji je bilo zadoščeno (»Not only must Justice be done; it must also be seen to be done.«), po drugi strani pa lahko sojenje spremeni v javni spektakel, kot je pokazalo sojenje v zadevi O.J. Simpson. Hkrati obstaja relativno malo primerov dopustitve snemanja ter neposrednih prenosov z vidika običajnega sojenja, z izjemami glede najvišjih nacionalnih in mednarodnih sodišč (npr. Vrhovno sodišče Združenega kraljestva in mednarodna sodišča).

Glede na možnost različnega vpliva različnih oblik sodobne komunikacije se v predlaganem členu ločijo trije različni koncepti:

  • neposredni prenos informacij s pisnimi sporočili z uporabo telekomunikacijskih sredstev, kjer je mišljeno twitanje ali pa sms sporočila;
  • slikovno in zvočno snemanje brez neposrednega prenosa;
  • slikovno in zvočno snemanje z neposrednim prenosom.

Vrsta sodišč (npr. Vrhovno sodišče Združenega kraljestva in določena nižja sodišča) twitanje dopušča, pri čemer pa je treba upošteva tudi fazo postopka - npr. posebna pravila v teku dokaznega postopka zaradi odsotnosti vplivanja na priče, ki še niso bile zaslišane (glej zahtevo 331. člena ZKP). Pri tem se pošiljanje takšnih sporočil bistveno ne razlikuje od zapiskov, ki jih nekdo dela med obravnavo in objavi v dnevnem časopisu ali na internetu. Tako načeloma takšen način zapisa in komunikacije tekom postopka ni sporen, pri čemer mora imeti sodnik možnost, da ga omeji v določenih fazah dokaznega postopka.

Večja previdnost zaradi pomanjkanja praktičnih izkušenj ter možnostjo distribucije zabeleženega preko svetovnega spleta je potrebna v zvezi z zvočnim in slikovnim snemanjem. Tako načeloma je lahko takšno snemanje dopustno, v kolikor ne bi motilo reda v sodni dvorani in poteka postopka (npr. izogibanje situacijam, kjer bi se dvajset poslušalcev prerivalo, da bi dobili čim boljši pogled za snemanje). Obstaja tudi možnost omejitve takšnega snemanja zgolj na izkazane predstavnike medijev oziroma se lahko omeji v odvisnosti od faze postopka zaradi problematike, kot je bila že podana v zvezi z zapisanimi sporočili.

Seveda pa je potrebno poudariti še videz pravičnosti sojenja, ki pa se lahko ustvari pri državljanih le, če imajo možnost neposredno spremljati potek sojenja in sicer tako, da se le to prenaša po elektronskih medijih. Ne gre prezreti, da državljani zahtevajo pravno in pravično državo, pri tem, pa kritizirajo zakonodajno in izvršilno oblast, ne pa sodne veje oblasti. Zaradi popačenih delnih informacij, ki prihajajo s strani medijev do državljanov (največkrat zaradi nepriznavanja strokovne tematike ali pa namerne manipulacije z informacijo) državljani nimajo prave predstave o potekih sodnih postopkov. Za pravično sojenje je potrebno nedvomno sodne dvorane »odpreti« javnosti, tako da lahko z sliko in zvokom spremljajo poteke kazenskih obravnav.«

Nič več, nič manj, z vsemi pravopisnimi napakami vred. Odzivanje na tovrstne predloge ali njihovo komentiranje je vedno precej nehvaležno. Preprosta predstavitev določene rešitve brez kakšne smiselne argumentacije praktično onemogoča odprto debato o pozitivnih in negativnih vidikih predloga, breme analize pa dejansko prevali na tistega, ki ima do tovrstnega pristopa pomisleke. V prvi vrsti bi moral predlagatelj sam poskrbeti za prepričljivo obrazložitev, kar mu nalaga tudi Resolucija o normativni dejavnosti.[5] Podobno, kot sem ugotavljal že v 2011,[6] lahko ponovim tudi tu. Na takrat zapisane pomisleke (ki pa so le delni) ni še nihče argumentirano in predvsem celovito, z upoštevanjem vseh vidikov, odgovoril. Žal tudi ta predlog ne. Nasprotno – obrazložitev predloga je bolj kot ne le selektivno ponovila pomisleke, nato pa se zatekla k vrsti nelogičnih ali pa neresničnih trditev ter posploševanj.

Negativne izkušnje s snemanjem obravnav

Tovrstne ureditve (po mojih informacijah) ne pozna nobena primerljiva država, in to z razlogi. Tudi Vrhovno sodišče Velike Britanije, ki ga zavajajoče navaja predlog, to omogoča sámo, s svojo opremo in pod lastnimi pogoji, neposredno pa v zelo omejenem obsegu preko kanala YouTube in v sodelovanju z družbo Sky News.[7] Dodatno: med vrhovnimi sodišči in mednarodnimi sodišči (na primer v Haagu) ter prvostopenjskimi sodišči (kjerkoli) so bistvene razlike pri izvajanju dokazov, zasliševanju itd., kot tudi njihovi družbeni in historični vlogi. Če bi predlog sledil načinu, kot ga dovoljujejo ta sodišča, pa bi seveda moral ustrezno predvideti tudi ustrezne stroške za opremo in administracijo sistema, torej finančne posledice implementacije zakona.

V vseh tistih sistemih, kjer je snemanje dovoljeno v omejenem obsegu, pa je to pospremljeno z vrsto dodatnih določb, vezanih na odgovornost odvetnikov, medijev ipd., ki so pri nas neobstoječe. V številnih državah (zlasti v ZDA) so prakso iz 90. let zaradi negativnih izkušenj obrnili in snemanje praviloma ni dovoljeno. Zgovoren primer je Kalifornija: pri O. J.-ju je bilo dovoljeno, pri Michaelu Jacksonu zaradi izkušenj iz O. J.-ja že prepovedano. Ugotovljeno je, da uporaba kamer v sodni dvorani neposredno vpliva na dojemanje in obnašanje udeležencev v postopku kot tudi posameznikov v širši družbi.[8] Eden izmed aktualnih primerov spremembe stališča do snemanja je tudi mnenje ameriške vrhovne sodnice Sonie Sotomayor, ki meni, da bilo bolj zavajajoče kot pa koristno.[9]

Previdnost pri uvajanju snemanja

Kjer se snemanje uvaja, pa do tega pride po obsežnih predpripravah, posvetovanjih, ocenjevanju učinkov, dolgotrajnejših eksperimentih ipd.,[10] ne pa čez noč, zakrito v temo in meglo. Jasno je opredeljeno število kamer, koti snemanja, ali se sme posnetke urejati, montirati ali komentirati, shranjevanje in dostop do posnetkov in podobno. V vseh primerih pa je končna odločitev o dopustitvi prepuščena sodniku, ki vodi postopek.

Besedilo samega predloga je, nasprotno, izhajalo iz vnaprejšnje dovolitve snemanja, ki bi jo sodišče lahko v le omejenih razlogih omejilo. Sama nedorečenost določbe bi prav gotovo vodila v vrsto težav v postopkih. Zanimivo je, recimo, tudi, da sodišče tega ne bi moglo storiti zaradi morebitnih zadržkov tožilstva.

Tehtanje pozitivnih in negativnih učinkov

Snemanje in prenosi lahko nosijo tako pozitivne kot tudi negativne učinke, vendar pa jih je treba pred implementacijo novih rešitev temeljito pretehtati, ne pa izhajati iz tehnološkega determinizma, slabo pripravljenih predlogov brez analiz ali zgolj iz partikularnih interesov. Predlog je obravnaval le določene (na videz) pozitivne, ostalega pa se sploh ni dotaknil. Pomemben problem, ki se ga ni dotaknil (razen z omembo v obrazložitvi, da to je problem), je vsebinske oziroma postopkovne narave: kako bo to vplivalo na možno usklajevanje soobdolženih ali prič o vsebini zagovora oziroma pričanja (prilagajanje predhodnih izpovedi ipd.). Vprašanj je veliko. Vsa bi si moral najprej zastaviti ter zanje najti odgovore predlagatelj, sicer gre za preprosto nepremišljen in neustrezen predlog, ki se v proceduri ne bi smel znajti. A je zelo zgovoren stavek, da »državljani ... kritizirajo zakonodajno in izvršilno oblast, ne pa sodne veje oblasti«. S tem se prav gotovo ne bi mogel strinjati. Če celoten odstavek beremo z zrnom soli, pa, še posebej v povezavi z načinom podajanja predloga, zelo lepo priča o dejanskih motivih predlagatelja.

Medtem je državni zbor predlog smiselno prekvalificiral iz hitrega v redni postopek, tako da so lahko mnenje podale tudi druge institucije – vse negativno.[11] Omenjeni člen je na glasovanju odbora za pravosodje v drugi fazi iz predloga izpadel. Kljub vsem argumentom je bil rezultat 9 proti 6, debata zagovornikov pa se vsebinskim razlogom za uvedbo tovrstne ureditve tudi tu ni približala.[12]

1 Glej www.vlada.si/medijsko_sredisce/(:::)/ (dostop 19. 4. 2013).
2 Na tem mestu se bom osredotočil le na snemanje obravnav oziroma spremembe 301. člena ZKP.
3 Glej www.mp.gov.si/(...) , 29. člen ZKP-L kot sprememba 301. člena ZKP, str. 16-17 (dostop 19. 4. 2013).
4 Obrazložitev predloga 29. člena ZKP-L, ibid., str. 30-31; dobesedni prepis brez popravljanja slovničnih napak.
5 Resolucija o normativni dejavnosti, UL RS 95/2009; www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200995&stevilka=4117 (dostop 19. 4. 2013).
6 Gregor Strojin, »Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria«. V: Medijska preža, december 2011, http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/41/pravo/ (dostop 19. 4. 2013).
7 Glej www.supremecourt.gov.uk/faqs.html#5o in http://news.sky.com/info/supreme-court (dostop 19. 4. 2013).
8 Glej www.internetjournalofcriminology.com/Hutton_Cameras_in_the_Courtroom.pdf (dostop 19. 4. 2013).
9 Glej http://nymag.com/daily/intelligencer/2013/02/sonia-sotomayor-cameras-tv-supreme-court.html (dostop 19. 4. 2013).
10  Glej www.uscourts.gov/(...) (dostop 19. 4. 2013).
11  Glej www.dz-rs.si/(...) (dostop 19. 4. 2013).
12  Glej www.dz-rs.si/(...) (dostop 19. 4. 2013).

izpis

Alenka Arko

Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Koliko na uredništvo pri izbiri teme ali sogovornikov vpliva vedno prisotna zahteva po dobri gledanosti oddaj? Koliko nas po drugi strani vodi želja, da skušamo popravljati krivice, da smo torej na nek način bolj aktivisti kot novinarji?

Pred 12 leti, 11. septembra 2001, je svet pretresel napad na dvojčka v New Yorku, po tem se je v mednarodnih odnosih marsikaj spremenilo. Natanko teden dni pred tem pa se je zgodilo nekaj, kar ni imelo nikakršnega globalnega pomena, zato pa ogromnega za nas, ki smo po skoraj letu dni priprav predstavili prvo oddajo Preverjeno. Torek zatem je oddaja odpadla, prav zaradi napada v New Yorku. To pa je bilo doslej, v 12 letih, tudi prvič in zadnjič, da oddaje Preverjeno ni bilo na sporedu. In odkar je oddaja, so z nami tudi vprašanja, profesionalna, etična, moralna.

Kako poročati o zgodbah, v katerih so otroci?

Že v prvi oddaji smo objavili med gledalci zelo odmevno zgodbo o takrat 12-letni deklici, ki je trdila, in z njo vsa družina, da ima božje moči. V zgodbi smo se spraševali tudi, kako je mogoče, da se z družino ne ukvarja socialna služba, saj deklica ni obiskovala šole. Gledalce pa je seveda najbolj zanimala njena napoved, da bo rodila Jezusa. Vprašanja, o katerih smo razmišljali že takrat, so predvsem povezana s tem, kako poročati o zgodbah, v katerih so otroci. Že v prvi sezoni smo naleteli na še eno zgodbo o bolj kot ne zamolčani temi – o očetih, ki se borijo za to, da bi otroci po razvezi živeli pri njih. Zgodba se je potem po medijih pojavljala še dolga leta, že takrat pa nas je prepričala, da je izredno težko takšne zgodbe prikazati objektivno, da nikoli niso črno-bele in  da se v njih pokaže, kaj vse so pripravljeni narediti starši, da dosežejo, kar se jim zdi prav.

Pri poročanju o otrocih se je zavest o tem, kaj lahko poročamo in kaj ne, skozi leta najbolj spreminjala; na to so precej vplivale tudi sodne odločitve, ki so v več odmevnih primerih prepovedale poročanje v celoti.

Otroci so danes zelo zaščiteni, in prav je tako, po mojem mnenju pa so še vedno včasih izpostavljeni, verjamem, da dobronamerno, pa vendarle nepotrebno in škodljivo. Tokrat gre za zgodbe o revščini, pomanjkanju, v katerih nastopajo tudi otroci. Vemo, da imajo zaradi tega lahko težave z vrstniki, zgodilo se je tudi že, da so morali zaradi takšnih objav menjati šolo.

Vprašanje je, kje tukaj postaviti mejo, ali je še sprejemljivo, če kažemo dojenčke, ne pa najstnike. To se pač odloči vsak novinar oziroma urednik sam.

Ohraniti dostojanstvo ljudi, o katerih poročamo

Skupine, o katerih danes največ poročamo, so drugačne kot pred leti, predvsem o revnih, brezposelnih, starejših, skratka socialno deprivilegiranih skupinah. Pomembno pri tem je, da razmišljamo, kako naj, ko pripovedujemo njihove zgodbe ohranimo tudi njihovo dostojanstvo. Skupine, ki so prisotne vseskozi in o katerih smo v teh letih kar veliko govorili, pa so na primer istospolno usmerjeni, Romi, ženske, različne subkulturne skupine.

Vprašanja, ki smo si jih zastavljali ob tem, so številna. Eno izmed njih je, ali lahko kot tedenska magazinska oddaja teme predstavljamo drugače kot dnevnoinformativne oddaje, v katerih gre v veliki meri le za poročanje o dogodkih. Ali lahko naredimo še kaj več, lahko komentiramo, interpretiramo? Ali lahko govorimo o zelo izmuzljivem konceptu t. i. uravnoteženega novinarstva, tudi ko poročamo o temah, pri katerih gre za vprašanje človekovih pravic? Lahko pri poročanju o posebej deprivilegiranih skupinah uporabimo tudi nekaj pozitivne diskriminacije?

Že izbira sogovornikov seveda zelo vpliva na poročanje: bomo torej pri vsaki temi izbrali sogovornike, ki zastopajo diametralno nasprotna stališča, ali se bomo odločali glede na temo, o kateri govorimo? Koliko bo na nas pri izbiri teme ali sogovornikov vplivala tudi vedno prisotna zahteva po dobri gledanosti oddaj? Koliko nas bo po drugi strani vodila želja, da skušamo le popravljati krivice, da smo torej na nek način bolj aktivisti kot novinarji?

Pred očmi imeti profesionalna načela

Ta in še številna druga vprašanja se zastavljajo vseskozi, pri vsaki oddaji, skoraj vsakem prispevku. Pri odločanju se opiramo na različne stvari: na dolgoletne izkušnje, včasih na pravno mnenje, tudi na dobro prakso v drugih medijih. Pomembno pa je, še posebej zato, ker smo novinarji in uredniki zelo različnih svetovnonazorskih usmeritev, da imamo pred očmi vedno profesionalna načela, zapisana v kodeksu novinarjev, in da vedno razmišljamo o tem, da opravljamo delo, ki lahko tako ali drugače vpliva na življenje številnih ljudi.

Nekoliko podrobneje bom samo preletela nekaj tem, pri katerih smo se v letošnji sezoni, se pravi od septembra 2012, tako ali drugače dotaknili položaja različnih skupin.

Več prispevkov smo imeli o ženskah, ki vstopajo v politiko neposredno, ali pa posredno, preko svojih partnerjev, podrobneje smo govorili tudi o konceptu kvot. Pri takih temah se seveda lahko zgodi, da novinar sam, na primer z drobno izbiro poimenovanja, nehote generira katerega izmed trdno ukoreninjenih stereotipov. Drugo zelo pomembno vprašanje je, ali je res smiselno poročati o ženskah kot o posebni skupini; veliko žensk temu nasprotuje, tako kot tudi kvotam.

Druga zelo velika skupina so starejši. Ker si v naši oddaji zelo prizadevamo, da bi imeli tudi dobre, pozitivne zgodbe, smo jih iskali tudi tukaj in jih seveda našli. Po drugi strani pa so starejši ena izmed najbolj socialno ogroženih skupin, poročati je treba tudi o tem. In se tukaj že zastavljajo specifična vprašanja, na primer, kako poročati na primer o tem, da so včasih plenice za starejše tako slabe kvalitete, da so ves čas praktično v mokrem – in pri tem ohraniti dostojanstvo teh ljudi.

Populistično odmevne teme

Nekatere teme so izredno odmevne, že kar populistično odmevne. Ena izmed takšnih je bila o problemu malic v šolah, in o tem, da so nekateri otroci zdaj lahko lačni. Odmev je bil silovit, vprašanja pa ostajajo. Pomembno se mi zdi, da pri takih temah ne pristajamo samo na prikazovanje slabega stanja, ampak da vedno skušamo pokazati tudi rešitev. Hkrati se mi zdi zelo pomembno, da smo pozorni in da ne poudarjamo, da so rešitev lahko samo dobrodelni ljudje in organizacije. Pri takih temah se mi zdi pomembno, da imata avtor in urednik jasna stališča tudi, ko gre za širši okvir zgodbe, recimo glede tega, kaj pomeni socialna država.

Vedno pomembnejše vprašanje, ki ga postavljaoj tudi gledalci, je, ali je prav, da novinarji samo poročamo, ali pa bi se morali tudi drugače angažirati (primere tega v nekaterih medijih že poznamo, na primer pri projektu Botrstvo).

Več prispevkov smo imeli o zelo deprivilegiranih skupinah, recimo o tujih delavcih, ki preko Slovenije iščejo delo v tujini. Tudi o številnih beračih, ki k nam prihajajo iz tujine. Vprašanje pri slednjem je, kako poročati o njih? Kot o morebitnem organiziranem prestopništvu ali samo kot o žrtvah? In kako poročati, da bi v gledalcu, brez nepotrebne solzavosti, pa vendarle, zbudili empatijo?

Vseskozi si zastavljati etična vprašanja

Vse od začetkov vstaj, protestov se tudi trudimo, da bi nekako skušali razumeti in ujeti duha teh novih skupin. Tudi tukaj je eno izmed vprašanj, koliko si lahko dopustimo osebnega angažiranja, morebiti dejavnega sodelovanja.

Naštela sem le nekaj primerov ene sezone. V 12 letih je bilo tega še ogromno, zavedam pa se, da kljub temu pri nekaterih skupinah še ostajamo dolžniki in to nameravamo zapolniti.

Na koncu bi rada poudarila, da se mi zdi pri novinarskem in uredniškem delu zelo pomembno prav to, da si vseskozi zastavljamo vsa številna vprašanja, ki sem jih omenila, in da ne privolimo v to, da bi bilo naše delo samo rutinska in inertna produkcija prispevkov.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev