Desetega januarja 2013 je (takratni in sedanji) minister za pravosodje na tiskovni konferenci po seji vlade napovedal novelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-L),[1] ki naj bi omogočila neposredne prenose glavnih obravnav (pa tudi ukinila klasični zapisnik o glavni obravnavi, a je to že druga tema). Napoved je vzbudila veliko presenečenje. Novela ZKP-L se je sicer pripravljala že od poletja 2012 in je obravnavala vrsto različnih vprašanj, predvsem glede sodelovanja policije in tožilstva, glede katerih je bila strokovna javnost precej usklajena. Povsem drugače pa je bilo s snemanji in zapisniki. Najbolj problematičen vidik predloga, kot ga je predstavil minister, poleg vsebine same, je bil v dejstvu, da se je vprašanje prenosov in zapisnikov po več kot pol leta strokovnega usklajevanja v njem znašlo iznenada in povsem nenapovedano. Skratka – ti vprašanji sploh nista bili del predhodno usklajevanega gradiva. V njem sta se pojavili po tem, ne da bi bila stroka o tem sploh seznanjena.

Na sejo vladnega odbora za državno ureditev in javne zadeve naj bi oba predloga[2] prinesel takratni generalni sekretar vlade ter ju kratko malo zdiktiral v tekst končnega besedila predloga. Kljub temu javnost, strokovna ali pa tudi katerakoli druga, novega besedila še skoraj dva tedna po napovedi na tiskovni konferenci ni mogla prebrati in se do njega opredeliti (čeprav bi glede tega morala imeti možnost že v predhodnih mesecih), saj tudi novela, ki je bila objavljena na strani ministrstva, te pomembne dopolnitve še nekaj tednov po najavi ni vsebovala. Vlada je dopolnjeno novelo enostavno poslala v državni zbor s predlogom za obravnavo po skrajšanem postopku.

Ko je tekst predloga postal javen,[3] je precej hitro postalo jasno, da obrazložitev predlogov sprememb sploh ni sklepčna. Podani argumenti ne le da niso utemeljevali smiselnosti tovrstnih sprememb, temveč so jim v veliki meri celo nasprotovali:[4]

»Sodobna tehnologija zahteva bistveno drugačen odnos do koncepta javnosti sojenja kot enega izmed temeljnih elementov poštenega postopka, ki omogoča nadzor javnosti nad delom sodišč. Razširitev dopustitve snemanja je zlasti smiselna v primerih, kjer je interes javni izjemen in je takšen prenos tudi v neposrednem prenosu obdolženca, ki mu ne nasprotuje iz razloga želje dokazati svojo nedolžnost širšemu občinstvu. Hkrati nova tehnologija predstavlja izjemen izziv, saj zahteva popolnoma nova pravila v odvisnosti od posameznega tehnološkega sredstva (twitter, mobilni telefoni in druge prenosne naprave z možnostjo zvočnega in slikovnega snemanja) in posamezne faze postopka (začetek obravnave, zasliševanje prič, zagovor obdolženca, izrek sodbe), ob polnem spoštovanju integritete in pravic udeležencev v postopku (pravice do osebne podobe in varstva podatkov, poštenega postopka). Tako sodobna tehnologija po eni strani zagotavlja možnost bistveno realnejšega sodelovanja javnosti pri nadzoru nad delom sodišč v smislu, da ni samo pomembno »da se zadosti pravici, temveč da se tudi pokaže, kako ji je bilo zadoščeno (»Not only must Justice be done; it must also be seen to be done.«), po drugi strani pa lahko sojenje spremeni v javni spektakel, kot je pokazalo sojenje v zadevi O.J. Simpson. Hkrati obstaja relativno malo primerov dopustitve snemanja ter neposrednih prenosov z vidika običajnega sojenja, z izjemami glede najvišjih nacionalnih in mednarodnih sodišč (npr. Vrhovno sodišče Združenega kraljestva in mednarodna sodišča).

Glede na možnost različnega vpliva različnih oblik sodobne komunikacije se v predlaganem členu ločijo trije različni koncepti:

• neposredni prenos informacij s pisnimi sporočili z uporabo telekomunikacijskih sredstev, kjer je mišljeno twitanje ali pa sms sporočila;
• slikovno in zvočno snemanje brez neposrednega prenosa;
• slikovno in zvočno snemanje z neposrednim prenosom.

Vrsta sodišč (npr. Vrhovno sodišče Združenega kraljestva in določena nižja sodišča) twitanje dopušča, pri čemer pa je treba upošteva tudi fazo postopka - npr. posebna pravila v teku dokaznega postopka zaradi odsotnosti vplivanja na priče, ki še niso bile zaslišane (glej zahtevo 331. člena ZKP). Pri tem se pošiljanje takšnih sporočil bistveno ne razlikuje od zapiskov, ki jih nekdo dela med obravnavo in objavi v dnevnem časopisu ali na internetu. Tako načeloma takšen način zapisa in komunikacije tekom postopka ni sporen, pri čemer mora imeti sodnik možnost, da ga omeji v določenih fazah dokaznega postopka.

Večja previdnost zaradi pomanjkanja praktičnih izkušenj ter možnostjo distribucije zabeleženega preko svetovnega spleta je potrebna v zvezi z zvočnim in slikovnim snemanjem. Tako načeloma je lahko takšno snemanje dopustno, v kolikor ne bi motilo reda v sodni dvorani in poteka postopka (npr. izogibanje situacijam, kjer bi se dvajset poslušalcev prerivalo, da bi dobili čim boljši pogled za snemanje). Obstaja tudi možnost omejitve takšnega snemanja zgolj na izkazane predstavnike medijev oziroma se lahko omeji v odvisnosti od faze postopka zaradi problematike, kot je bila že podana v zvezi z zapisanimi sporočili.

Seveda pa je potrebno poudariti še videz pravičnosti sojenja, ki pa se lahko ustvari pri državljanih le, če imajo možnost neposredno spremljati potek sojenja in sicer tako, da se le to prenaša po elektronskih medijih. Ne gre prezreti, da državljani zahtevajo pravno in pravično državo, pri tem, pa kritizirajo zakonodajno in izvršilno oblast, ne pa sodne veje oblasti. Zaradi popačenih delnih informacij, ki prihajajo s strani medijev do državljanov (največkrat zaradi nepriznavanja strokovne tematike ali pa namerne manipulacije z informacijo) državljani nimajo prave predstave o potekih sodnih postopkov. Za pravično sojenje je potrebno nedvomno sodne dvorane »odpreti« javnosti, tako da lahko z sliko in zvokom spremljajo poteke kazenskih obravnav.«

Nič več, nič manj, z vsemi pravopisnimi napakami vred. Odzivanje na tovrstne predloge ali njihovo komentiranje je vedno precej nehvaležno. Preprosta predstavitev določene rešitve brez kakšne smiselne argumentacije praktično onemogoča odprto debato o pozitivnih in negativnih vidikih predloga, breme analize pa dejansko prevali na tistega, ki ima do tovrstnega pristopa pomisleke. V prvi vrsti bi moral predlagatelj sam poskrbeti za prepričljivo obrazložitev, kar mu nalaga tudi Resolucija o normativni dejavnosti.[5] Podobno, kot sem ugotavljal že v 2011,[6] lahko ponovim tudi tu. Na takrat zapisane pomisleke (ki pa so le delni) ni še nihče argumentirano in predvsem celovito, z upoštevanjem vseh vidikov, odgovoril. Žal tudi ta predlog ne. Nasprotno – obrazložitev predloga je bolj kot ne le selektivno ponovila pomisleke, nato pa se zatekla k vrsti nelogičnih ali pa neresničnih trditev ter posploševanj.

Tovrstne ureditve (po mojih informacijah) ne pozna nobena primerljiva država, in to z razlogi. Tudi Vrhovno sodišče Velike Britanije, ki ga zavajajoče navaja predlog, to omogoča sámo, s svojo opremo in pod lastnimi pogoji, neposredno pa v zelo omejenem obsegu preko kanala YouTube in v sodelovanju z družbo Sky News.[7] Dodatno: med vrhovnimi sodišči in mednarodnimi sodišči (na primer v Haagu) ter prvostopenjskimi sodišči (kjerkoli) so bistvene razlike pri izvajanju dokazov, zasliševanju itd., kot tudi njihovi družbeni in historični vlogi. Če bi predlog sledil načinu, kot ga dovoljujejo ta sodišča, pa bi seveda moral ustrezno predvideti tudi ustrezne stroške za opremo in administracijo sistema, torej finančne posledice implementacije zakona.

V vseh tistih sistemih, kjer je snemanje dovoljeno v omejenem obsegu, pa je to pospremljeno z vrsto dodatnih določb, vezanih na odgovornost odvetnikov, medijev ipd., ki so pri nas neobstoječe. V številnih državah (zlasti v ZDA) so prakso iz 90. let zaradi negativnih izkušenj obrnili in snemanje praviloma ni dovoljeno. Zgovoren primer je Kalifornija: pri O. J.-ju je bilo dovoljeno, pri Michaelu Jacksonu zaradi izkušenj iz O. J.-ja že prepovedano. Ugotovljeno je, da uporaba kamer v sodni dvorani neposredno vpliva na dojemanje in obnašanje udeležencev v postopku kot tudi posameznikov v širši družbi.[8] Eden izmed aktualnih primerov spremembe stališča do snemanja je tudi mnenje ameriške vrhovne sodnice Sonie Sotomayor, ki meni, da bilo bolj zavajajoče kot pa koristno.[9]

Kjer se snemanje uvaja, pa do tega pride po obsežnih predpripravah, posvetovanjih, ocenjevanju učinkov, dolgotrajnejših eksperimentih ipd.,[10] ne pa čez noč, zakrito v temo in meglo. Jasno je opredeljeno število kamer, koti snemanja, ali se sme posnetke urejati, montirati ali komentirati, shranjevanje in dostop do posnetkov in podobno. V vseh primerih pa je končna odločitev o dopustitvi prepuščena sodniku, ki vodi postopek.

Besedilo samega predloga je, nasprotno, izhajalo iz vnaprejšnje dovolitve snemanja, ki bi jo sodišče lahko v le omejenih razlogih omejilo. Sama nedorečenost določbe bi prav gotovo vodila v vrsto težav v postopkih. Zanimivo je, recimo, tudi, da sodišče tega ne bi moglo storiti zaradi morebitnih zadržkov tožilstva.

Snemanje in prenosi lahko nosijo tako pozitivne kot tudi negativne učinke, vendar pa jih je treba pred implementacijo novih rešitev temeljito pretehtati, ne pa izhajati iz tehnološkega determinizma, slabo pripravljenih predlogov brez analiz ali zgolj iz partikularnih interesov. Predlog je obravnaval le določene (na videz) pozitivne, ostalega pa se sploh ni dotaknil. Pomemben problem, ki se ga ni dotaknil (razen z omembo v obrazložitvi, da to je problem), je vsebinske oziroma postopkovne narave: kako bo to vplivalo na možno usklajevanje soobdolženih ali prič o vsebini zagovora oziroma pričanja (prilagajanje predhodnih izpovedi ipd.). Vprašanj je veliko. Vsa bi si moral najprej zastaviti ter zanje najti odgovore predlagatelj, sicer gre za preprosto nepremišljen in neustrezen predlog, ki se v proceduri ne bi smel znajti. A je zelo zgovoren stavek, da »državljani ... kritizirajo zakonodajno in izvršilno oblast, ne pa sodne veje oblasti«. S tem se prav gotovo ne bi mogel strinjati. Če celoten odstavek beremo z zrnom soli, pa, še posebej v povezavi z načinom podajanja predloga, zelo lepo priča o dejanskih motivih predlagatelja.

Medtem je državni zbor predlog smiselno prekvalificiral iz hitrega v redni postopek, tako da so lahko mnenje podale tudi druge institucije – vse negativno.[11] Omenjeni člen je na glasovanju odbora za pravosodje v drugi fazi iz predloga izpadel. Kljub vsem argumentom je bil rezultat 9 proti 6, debata zagovornikov pa se vsebinskim razlogom za uvedbo tovrstne ureditve tudi tu ni približala.[12]

Pred 12 leti, 11. septembra 2001, je svet pretresel napad na dvojčka v New Yorku, po tem se je v mednarodnih odnosih marsikaj spremenilo. Natanko teden dni pred tem pa se je zgodilo nekaj, kar ni imelo nikakršnega globalnega pomena, zato pa ogromnega za nas, ki smo po skoraj letu dni priprav predstavili prvo oddajo Preverjeno. Torek zatem je oddaja odpadla, prav zaradi napada v New Yorku. To pa je bilo doslej, v 12 letih, tudi prvič in zadnjič, da oddaje Preverjeno ni bilo na sporedu. In odkar je oddaja, so z nami tudi vprašanja, profesionalna, etična, moralna.

Že v prvi oddaji smo objavili med gledalci zelo odmevno zgodbo o takrat 12-letni deklici, ki je trdila, in z njo vsa družina, da ima božje moči. V zgodbi smo se spraševali tudi, kako je mogoče, da se z družino ne ukvarja socialna služba, saj deklica ni obiskovala šole. Gledalce pa je seveda najbolj zanimala njena napoved, da bo rodila Jezusa. Vprašanja, o katerih smo razmišljali že takrat, so predvsem povezana s tem, kako poročati o zgodbah, v katerih so otroci. Že v prvi sezoni smo naleteli na še eno zgodbo o bolj kot ne zamolčani temi – o očetih, ki se borijo za to, da bi otroci po razvezi živeli pri njih. Zgodba se je potem po medijih pojavljala še dolga leta, že takrat pa nas je prepričala, da je izredno težko takšne zgodbe prikazati objektivno, da nikoli niso črno-bele in  da se v njih pokaže, kaj vse so pripravljeni narediti starši, da dosežejo, kar se jim zdi prav.

Pri poročanju o otrocih se je zavest o tem, kaj lahko poročamo in kaj ne, skozi leta najbolj spreminjala; na to so precej vplivale tudi sodne odločitve, ki so v več odmevnih primerih prepovedale poročanje v celoti.

Otroci so danes zelo zaščiteni, in prav je tako, po mojem mnenju pa so še vedno včasih izpostavljeni, verjamem, da dobronamerno, pa vendarle nepotrebno in škodljivo. Tokrat gre za zgodbe o revščini, pomanjkanju, v katerih nastopajo tudi otroci. Vemo, da imajo zaradi tega lahko težave z vrstniki, zgodilo se je tudi že, da so morali zaradi takšnih objav menjati šolo.

Vprašanje je, kje tukaj postaviti mejo, ali je še sprejemljivo, če kažemo dojenčke, ne pa najstnike. To se pač odloči vsak novinar oziroma urednik sam.

Skupine, o katerih danes največ poročamo, so drugačne kot pred leti, predvsem o revnih, brezposelnih, starejših, skratka socialno deprivilegiranih skupinah. Pomembno pri tem je, da razmišljamo, kako naj, ko pripovedujemo njihove zgodbe ohranimo tudi njihovo dostojanstvo. Skupine, ki so prisotne vseskozi in o katerih smo v teh letih kar veliko govorili, pa so na primer istospolno usmerjeni, Romi, ženske, različne subkulturne skupine.

Vprašanja, ki smo si jih zastavljali ob tem, so številna. Eno izmed njih je, ali lahko kot tedenska magazinska oddaja teme predstavljamo drugače kot dnevnoinformativne oddaje, v katerih gre v veliki meri le za poročanje o dogodkih. Ali lahko naredimo še kaj več, lahko komentiramo, interpretiramo? Ali lahko govorimo o zelo izmuzljivem konceptu t. i. uravnoteženega novinarstva, tudi ko poročamo o temah, pri katerih gre za vprašanje človekovih pravic? Lahko pri poročanju o posebej deprivilegiranih skupinah uporabimo tudi nekaj pozitivne diskriminacije?

Že izbira sogovornikov seveda zelo vpliva na poročanje: bomo torej pri vsaki temi izbrali sogovornike, ki zastopajo diametralno nasprotna stališča, ali se bomo odločali glede na temo, o kateri govorimo? Koliko bo na nas pri izbiri teme ali sogovornikov vplivala tudi vedno prisotna zahteva po dobri gledanosti oddaj? Koliko nas bo po drugi strani vodila želja, da skušamo le popravljati krivice, da smo torej na nek način bolj aktivisti kot novinarji?

Ta in še številna druga vprašanja se zastavljajo vseskozi, pri vsaki oddaji, skoraj vsakem prispevku. Pri odločanju se opiramo na različne stvari: na dolgoletne izkušnje, včasih na pravno mnenje, tudi na dobro prakso v drugih medijih. Pomembno pa je, še posebej zato, ker smo novinarji in uredniki zelo različnih svetovnonazorskih usmeritev, da imamo pred očmi vedno profesionalna načela, zapisana v kodeksu novinarjev, in da vedno razmišljamo o tem, da opravljamo delo, ki lahko tako ali drugače vpliva na življenje številnih ljudi.

Nekoliko podrobneje bom samo preletela nekaj tem, pri katerih smo se v letošnji sezoni, se pravi od septembra 2012, tako ali drugače dotaknili položaja različnih skupin.

Več prispevkov smo imeli o ženskah, ki vstopajo v politiko neposredno, ali pa posredno, preko svojih partnerjev, podrobneje smo govorili tudi o konceptu kvot. Pri takih temah se seveda lahko zgodi, da novinar sam, na primer z drobno izbiro poimenovanja, nehote generira katerega izmed trdno ukoreninjenih stereotipov. Drugo zelo pomembno vprašanje je, ali je res smiselno poročati o ženskah kot o posebni skupini; veliko žensk temu nasprotuje, tako kot tudi kvotam.

Druga zelo velika skupina so starejši. Ker si v naši oddaji zelo prizadevamo, da bi imeli tudi dobre, pozitivne zgodbe, smo jih iskali tudi tukaj in jih seveda našli. Po drugi strani pa so starejši ena izmed najbolj socialno ogroženih skupin, poročati je treba tudi o tem. In se tukaj že zastavljajo specifična vprašanja, na primer, kako poročati na primer o tem, da so včasih plenice za starejše tako slabe kvalitete, da so ves čas praktično v mokrem – in pri tem ohraniti dostojanstvo teh ljudi.

Nekatere teme so izredno odmevne, že kar populistično odmevne. Ena izmed takšnih je bila o problemu malic v šolah, in o tem, da so nekateri otroci zdaj lahko lačni. Odmev je bil silovit, vprašanja pa ostajajo. Pomembno se mi zdi, da pri takih temah ne pristajamo samo na prikazovanje slabega stanja, ampak da vedno skušamo pokazati tudi rešitev. Hkrati se mi zdi zelo pomembno, da smo pozorni in da ne poudarjamo, da so rešitev lahko samo dobrodelni ljudje in organizacije. Pri takih temah se mi zdi pomembno, da imata avtor in urednik jasna stališča tudi, ko gre za širši okvir zgodbe, recimo glede tega, kaj pomeni socialna država.

Vedno pomembnejše vprašanje, ki ga postavljaoj tudi gledalci, je, ali je prav, da novinarji samo poročamo, ali pa bi se morali tudi drugače angažirati (primere tega v nekaterih medijih že poznamo, na primer pri projektu Botrstvo).

Več prispevkov smo imeli o zelo deprivilegiranih skupinah, recimo o tujih delavcih, ki preko Slovenije iščejo delo v tujini. Tudi o številnih beračih, ki k nam prihajajo iz tujine. Vprašanje pri slednjem je, kako poročati o njih? Kot o morebitnem organiziranem prestopništvu ali samo kot o žrtvah? In kako poročati, da bi v gledalcu, brez nepotrebne solzavosti, pa vendarle, zbudili empatijo?

Vse od začetkov vstaj, protestov se tudi trudimo, da bi nekako skušali razumeti in ujeti duha teh novih skupin. Tudi tukaj je eno izmed vprašanj, koliko si lahko dopustimo osebnega angažiranja, morebiti dejavnega sodelovanja.

Naštela sem le nekaj primerov ene sezone. V 12 letih je bilo tega še ogromno, zavedam pa se, da kljub temu pri nekaterih skupinah še ostajamo dolžniki in to nameravamo zapolniti.

Na koncu bi rada poudarila, da se mi zdi pri novinarskem in uredniškem delu zelo pomembno prav to, da si vseskozi zastavljamo vsa številna vprašanja, ki sem jih omenila, in da ne privolimo v to, da bi bilo naše delo samo rutinska in inertna produkcija prispevkov.