N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
uvodnik
analize medijskega poročanja
poročanje z vojnih žarišč
medijska politika
medijski trg
medijski pregled
vstop v evropsko unijo
samoregulacija v medijih
mediji, jezik, ideologija
mediji in globalizacija
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
RTV Slovenija lahko kadar koli sama in brez sprememb zakona imenuje varuha poklicnih meril in standardov; pri tem ji ni treba čakati na nikogar, še najmanj pa na spremembo zakona. Ali še drugače: Svet RTVS z imenovanjem varuha čaka brez vsake potrebe.
Marca 2002 se je NPR – nacionalni javni radio v Združenih državah Amerike – znašel v nerodnem položaju. Uredniki digitalnega časopisa Electronic Intifada so podpredsedniku za informativni program Brucu Drakeu poslali pritožbo nad ravnanjem bližnjevzhodne dopisnice Linde Gradstein, ki da je v nasprotju s pravili NPR sprejela honorar za predavanje na Univerzi v Minnesoti. Težava je bila v tem, da je predavanje in razpravo o bližnjevzhodnih problemih pripravilo proizraelsko študentsko združenje Hillel. Drake je svojo dopisnico dokaj nespretno branil z besedami, da je predavanje sponzoriral tudi minnesotski javni radio in da je Linda Gradstein honorar na koncu vrnila. Iz Electronic Intifade so Drakeu predložili nove dokaze, da to za dopisnico ni prvi tak primer, in zahtevali, naj javnosti razložijo, koliko denarja je dobila za prejšnje nastope. Drake se je še bolj zapletel v klobčič; in na koncu ga je hotel precej nespretno razvozlati, češ, kar je bilo je bilo, v prihodnosti se pa to ne bo več ponovilo. Pri Electronic Intifadi se s tem niso zadovoljili in so dokumentacijo poslali tudi ombudsmanu NPR Jeffreyju Dvorkinu, ki je v svoji redni rubriki povsem jasno povedal, da je šlo v tem primeru za konflikt interesov, torej za novinarkino nedopustno ravnanje. A to je bilo tudi največ, kar je lahko naredil – strinjal se je s pritožniki, ukrepanje pa je moral prepustiti upravi NPR. Toda ta se je – kakor je mogoče sklepati iz izogibanja odgovornosti, kakršnega je pokazal njen podpredsednik za informativni program – zadovoljila z omejenimi javnimi pojasnili in pometanjem primera pod preprogo.

Ombudsman – človek ugledne poklicne preteklosti
Ombudsman nacionalnega javnega radia Jeffrey Dvorkin ni kdor koli. Na to mesto je prišel po dolgi ugledni novinarski in uredniški poklicni poti. NPR ga je »uvozil« iz CBC – kanadske rtv-korporacije, tamkajšnjega nacionalnega radia in televizije, kjer je bil glavni urednik informativnega programa. Pri NPR so mu ponudili podobno delovno mesto in Dvorkinu se je to zdelo v državi, kjer javna radiotelevizija ni ravno na prvem mestu med mediji, velik poklicni izziv, zato je v šestih letih s svojo ekipo poslušanost NPR povečal za trikrat; s tem je dosegel približno 15 odstotkov vseh Američanov. Mreža postaj se je precej povečala in se še povečuje. Skratka: prava zgodba o uspehu. Dvorkin je dobro opravil nalogo in zdaj bi se kazalo lotiti česa novega. Ko so mu po uspešno opravljenem delu ponudili mesto ombudsmana, ni dolgo premišljeval. Občutljivo mesto varuha poklicnih standardov in etike je bilo v državi, ki ji več kot samoregulacija pomeni tržna regulacija (trg sam bo odstranil neuspešne in neverodostojne medije), za človeka njegovega kova spet velik poklicni izziv. Čeprav Dvorkin sam poudarja, da ni prišel učit Američanov kanadskih profesionalnih standardov, je njegova prejšnja služba nedvomno zelo vplivala tako na uredniško delo kot dejavnost, ki jo opravlja kot ombudsman. Kanadska CBC ima o tem precej natančno izdelan pogled. Od leta 1991 imajo v radiotelevizijski hiši urad varuha, ki ga vodita angleški in francoski direktor. Urad je odgovoren neposredno predsedniku korporacije in ni podrejen menedžerski strukturi. Zanimivo je, da ombudsmanov urad v pritožni postopek poseže šele potem, ko pritožnik ni zadovoljen z odgovorom urednikov in uprave, ali pa ta ni odgovorila v razumnem roku. Imajo tudi precej obsežno knjigo z zapisanimi poklicnimi standardi, ki so ombudsmanov temeljni akt. Na podlagi tega varuh sklepa, ali so bili kršeni poklicni standardi, a ne ugotavlja morebitne civilne kazenske odgovornosti korporacije ali novinarjev. Sam tudi nima nobenega instrumentarija za sankcioniranje – o svojih ugotovitvah zgolj poroča, uprava ali uredniki pa se morajo na njegova poročila odzvati. To so torej izkušnje, ki jih je Dvorkin prinesel na novo delovno mesto v ZDA. A sprememb se je lotil počasi. Ena o pomembnih je bila tudi sprememba strukture financiranja NPR. Če je bil NPR ob njegovem prihodu še zelo odvisen od proračunskih virov, so to radijsko hišo že republikanska krčenja proračunov silila v iskanje novih virov, ki pa so zdaj strukturirani tako, da nobena interesna skupina nima prevladujočega vpliva.1 Zgodba o lastništvu in financiranju NPR je tudi zgodba o neodvisnosti. Ljudje tudi v ZDA – podobno kot pri nas – opozarjajo, da živi javna radiotelevizija od denarja davkoplačevalcev in da naj zastopa njihova stališča. Poleg tega je zaradi prevelikega državnega deleža v financiranju javne rtv vselej dovolj sumničenja, da njihovi novinarji državo in njene organe obravnavajo bolj previdno, kot bi bilo treba. V Združenih državah pa ob tem nastopajo tudi zelo močna interesna združenja, ki poskušajo z javnim pritiskom vplivati na stališča javne rtv. Dvorkin se je kar nekajkrat srečal s pritožbami dobro organiziranega združenja katoličanov, ki tudi preko svetovnega spleta ljudem pošiljajo natančna navodila, kje, kako in kdaj naj se pritožijo. Zgodba z začetka tega besedila govori pravzaprav tudi o spopadu dveh ameriških lobijev – propaletsinskega in proizraelskega, saj ima Electronic Intifada tudi precej prepoznavno arabsko zaledje.

Izkušnje Slovenije
Late 2000 je nacionalka dobila Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Ta predvidevajo tudi institucijo varuha teh pravil, torej hišnega ombudsmana, ki pa ga niso imenovali. V skladu z zaključnimi določbami poklicnih meril bo menda do prilagoditve zakona o RTV Slovenija in Statuta RTV Slovenija opravljal funkcijo varuha poklicne etike Svet RTVS. Ta je februarja 2001 dobil pritožbo Slovenske demokratske (takrat še socialdemokratske) stranke; pritožili so se, ker njihovi predstavniki v oddaji Aktualno – upor proti centru niso bili zastopani. V oddaji so govorili o decentralizaciji Slovenije. V SDS so se sklicevali na uravnoteženost in nepristranskost, določeno v merilih, pri čimer naj bi uravnoteženost dosegli z ustrezno zastopanostjo političnih strank. Že ko so nastajala merila, smo mnogi opozarjali, da se bodo v taki obliki obrnila proti hiši sami in da bodo bolj kot »navadnim ljudem« služila političnim aktivistom na eni in zaščiti urednikov na drugi strani. Od štirih pritožb, ki so prišle na Svet RTVS, so bile tri iz SDS in le ena od človeka, ki ni iz političnih krogov. Še bolj kot struktura pa je pomenljivo, kako so v politiki prebrali sporočilo novih poklicnih meril – da je namreč edino, kar je pomembno v rtv-programih, enakomerna zastopanost političnih strank, ki imajo absolutno pravico razsojati o vsaki stvari, ki se zgodi v Sloveniji.2 A zgodba s SDS ni dobila pravega epiloga, kajti Svet je menil, da za odločanje o tej zadevi ni pristojen, ali kot pravi sklep, »da ni razloga za posebno obravnavo na seji Sveta«. Izpeljal je le pol postopka: dobil je pojasnilo odgovornega urednika, sklepa o zahtevi SDS pa ni sprejel. To je bila najslabša rešitev, saj pritožniku pušča možnosti za špekulacije o pristranskosti. Toda Svet od leta 2000, ko so začela veljati merila, ni razsojal o nobenem od prispelih primerov, na drugi strani pa tudi ni ukrenil nič, da bi pristojnosti na tem področju, če so mu tako odveč, prenesel vsaj na začasno telo. Predsednik Sveta mag. Janez Kocijančič mi je zatrdil, da varuha ne morejo imenovati, dokler ni ustrezno spremenjen tudi zakon o RTVS. Ne vem, ali je Kocijančič slabo prebral mnenje, ki so ga napisali na Inštitutu za javno upravo, ali pa so mu ga napačno interpretirali – a to ni opravičilo za površnost. V mnenju, ki ga je podpisal doc. dr. Mitja Horvat, namreč jasno piše, da ovir za vzpostavitev institucije ombudsmana ni, saj gre za ustanovo z izrazito notranjim učinkom, torej je to interna zadeva v RTV Slovenija. Ker varuh ne odloča o posledicah kršitev poklicnih meril, ampak nanje le opozarja, uredniki pa so ta opozorila dolžni spoštovati, ne gre za odločanje o konkretnih pravicah in dolžnostih; o tem odločajo drugi organi, ki tudi edini lahko sprožijo postopke. Povedano preprosto: RTV Slovenija lahko kadar koli sama in brez sprememb zakona imenuje varuha poklicnih meril in standardov; pri tem ji ni treba čakati na nikogar, še najmanj pa na spremembo zakona. Ali še drugače: Svet RTVS z imenovanjem varuha čaka brez vsake potrebe. Od tu naprej je prostor za špekulacije. Najpreprostejša je, da je Svet ponujeno razlago, da je namreč treba z imenovanjem varuha počakati na spremembo zakona, sprejel z olajšanjem, saj se je tako znebil ene obveznosti. Manj prijetno zveni ugibanje, da je šlo za zavestno odlašanje, ker člani Sveta hočejo postati tudi razsodniki novinarskih prispevkov. Še manj prijetna je možnost, da za imenovanje ni navdušenja niti v uredniški strukturi, ker bi uredniki dobili neprijetnega nadzornika. Kljub temu da je varuh predvsem pritožni organ, hkrati tudi varuje poklicno etiko – torej tudi novinarjev pred morebitnim uredniškim vsiljevanjem tem, pristopov in poant posameznih prispevkov. Seveda je mogoče tudi to, da je Svet hotel počakati na nove spremembe obstoječih meril, s katerimi se je začela ukvarjati njegova statutarna komisija. Kajti zdaj so čudna mešanica pravil, ki posegajo tudi na področja, ki bi morala biti v izključni pristojnosti urednika. A le kdo bi bil bolj primeren naslov za morebitne predloge za spremembo meril, kot prav ombudsman, ki ima pregled nad dejanskimi pritožbami in odločitvami o kršitvah! Z že imenovanim varuhom – še bolje bi bilo, če bi to bil kolektivni organ – bi bile stvari nedvomno lažje in empirično bolj utemeljene. Zato je zavlačevanje imenovanja vsaj neprimerno, če že ne čudno. Poleg tega pa je zelo problematično, ali si lahko javna radiotelevizija, ki jo že tako skrbi vpletanje politike v njene programe, zares privošči, da ji bodo poklicna merila preko zakonov ali podzakonskih aktov potrjevali (in morda tudi spreminjali) drugi. Ko gre za poslovanje ali temeljno poslanstvo nacionalke, je seveda njena odgovornost do javnosti (in s tem njenih predstavnikov v zakonodajni oblasti) očitna, ko pa gre za temelje varovanja poklicnih standardov in etike, je zakonska prisila in vpletanje zakonodajalca v imenovanje varuha sporna. In zdaj možnost za tako vpletanje ponuja kar nacionalka sama.

1 Danes pridobiva NPR večino dohodka iz distribucije informativnih programov med lokalne javne radijske postaje, drugi pomembni del pa od posameznih organizacij – najpogosteje korporacij in skladov. Le 1 do 2 odstotka denarja prihaja iz državnih virov preko Korporacije za javno RTVS, federalne neprofitne korporacije, ki razporeja denar, ki ga kongres namenja javnim radiotelevizijam v ZDA.
2 Uklanjanje takim zahtevam dobiva že razsežnosti farse, saj so, denimo, ob vatikanskem napredovanju nadškofa dr. Rodeta, ki vodi institucijo, ki je po ustavi LOČENA od države, novinarji TVS tekali okoli politikov in pobirali njihove izjave, kaj mislijo o imenovanju. Počasi ne bo mogoče govoriti niti o novih metodah zdravljena zob ali umne prireje v kmetijstvu, ne da bi o tem spregovorili vsi partijski liderji. Že zaradi tega je treba čim prej imenovati varuha – pa naj gre za individualni ali kolektivni organ –, saj je njegova naloga tudi, da urednike opozarja na prakso, ki je poklicno problematična.

izpis

Sonja Merljak

Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Pomemben element ombudsmanstva je zagotovilo, da uredništvo sliši glas bralcev – Časopisi so alergični na kritike, a kljub temu morajo poskrbeti, da je položaj časopisnega ombudsmana dovolj močan
Po aferi Jayson Blair, ki je omadeževala ugled časopisa New York Times, so se tudi v tej medijski hiši odločili, da bodo zaposlili časopisnega ombudsmana. Na to mesto je odgovorni urednik Bill Keller imenoval Daniela Okrenta, izkušenega novinarja in urednika, ki je zaslovel predvsem kot pisec člankov za revije. Njegova uvodna kolumna je zbudila pozornost. V njej je med drugim zapisal, da bi med vikendom raje iztrebljeval podgane v podzemnih tunelih pod železniško postajo Penn, kot pa prebral knjigo bodisi Billa O’Reillyja bodisi Michaela Moora. Kaj je hotel s tem povedati? Lahko samo ugibam: verjetno je v pristnem, slikovitem in neposrednem ameriškem slogu bralcem hotel sporočiti, da se ne nagiba niti v eno niti v drugo skrajnost. Da je torej sredinski, nepristranski človek. Je bila njegova pripomba umestna? Bi moral svoje videnje vloge ombudsmana pri NYT predstaviti manj slikovito in bolj konkretno? Odgovor je povezan s pričakovanji, ki jih imajo bralci do ombudsmanov. V ZDA jih je veliko, približno 1500 časopisov naj bi imelo svoje ombudsmane. Najpomembnejši in najbolj ugleden je verjetno ombudsman Washington Posta. Ta trenutno tudi narekuje tempo pričakovanj. Kaj pravzaprav lahko pričakujejo od Daniela Okrenta? Za zdaj je v svojih kolumnah, ki jih objavlja vsak drugi teden ob nedeljah, predvsem pojasnjeval dogajanje v časopisu. V uvodni kolumni je zapisal, da je NYT dober časopis, ki pa dela napake zaradi različnih pritiskov, na primer rokov oddaje, tekmovalnosti, ali poskusov, da bi bil čimbolj objektiven (zaradi česar se potem preveč oddalji od dogajanja). Dodal je, da lahko napake pojasni, a jih noče opravičiti. Opozoril pa je, da so korak dlje od napak zlorabe, ki so posledica pristranskosti, zavestnega zavajanja, manipuliranja z dejstvi ali nepripravljenosti priznati napake. Njegova naloga je, da tako kot je to počel 37 let, vsak dan prebere časopis in če zasledi napako, to zapiše v svoji kolumni. Naloge ombudsmana bo opravljal leto dni in pol, nato pa ga bo nadomestil nekdo drug. Zakaj? »Ker bi sicer lahko podvomili v mojo neodvisnost,« je zapisal na koncu uvodne kolumne. V svojih kolumnah se je dotaknil različnih tem. Ker je njegova funkcija sovpadla z začetkom izbora demokratskega predsedniškega kandidata in ker so volivci Howarda Deana obveljali za najbolj množično ljudsko kampanjo v sodobni zgodovini, so se v njegov elektronski nabiralnik najprej zgrnili prispevki bralcev, ki niso bili zadovoljni s Timesovo predstavitvijo njihovega kandidata. Okrent je analiziral članke o Howardu Deanu in ugotovil, da je prišlo do nekaterih pretiravanj in malomarnosti, ki jih je tudi podrobno predstavil. Kljub temu pa je privržence Deana opozoril, da je v sedmih tednih medijskega pokrivanja kampanje naletel na en stavek, dva naslova, eno fotografijo in en članek, ki niso prikazovali Deana v pravi luči. Pripisal je, da se morajo privaditi, da bodo mediji secirali njihovega kandidata, in jim hkrati svetoval, naj naredijo preizkus. Deanovo ime naj zamenjajo z imenom drugega kandidata. Če bodo še vedno mislili, da članek nanj meče napačno luč, je to verjetno res, sicer pa se morajo sprijazniti, da je naloga novinarjev podrobno predstavljanje politikov. Daniel Okrent se je bolj natančno posvetil tudi dvema pomembnima etičnima dilemama, s katerimi se soočajo novinarji: citiranju in navajanju oziroma uporabi člankov, ki so jih prvi objavili v drugih medijskih hišah. Citiranje lahko postane problem, ko se je treba odločiti, kateri del pogovora bi dali v navednice. Kje se torej citat začne in kje konča, da ne bo mogel sogovornik trditi, da so bile besede vzete iz konteksta; to se pravzaprav zgodi vsakič, ko novinar ne dobi samo izjave. Okrent je opozoril, da so drobne razlike pri napačnem citiranju lahko ključne: ni namreč vseeno, ali novinar, ko izpusti del besedila, hkrati tudi spremeni bistvo povedanega, ali pa je izpuščeni del ne spremeni vsebine, ampak zgolj slog povedanega. Dodal je, da če novinarji ne bodo pripravljeni priznati svojih napak, bodo bralci tudi takrat, ko bo do njih prišlo zgolj po naključju ali iz malomarnosti, mislili, da so novinarji zanalašč izpustili pomemben del besedila. Ombudsmani so ljudje in ti so zmotljivi. Tudi Okrent je moral že drugi mesec svojega ombudsmanstva priznati napako. Konec januarja je zapisal, da je v kolumni o medijskem pokrivanju kandidata Howarda Deana napačno citiral novinarja Davida Halbfingerja in se zato opravičil njemu in bralcem. Druga pomembna tema, ki jo je načel, je objavljanje zgodb, ki so jih razkrili tekmeci. V prispevku je pojasnil politiko NYT, predstavil razmišljanje odgovornega urednika Billa Kellerja in hkrati tudi povedal, kaj bi po njegovem moralo biti drugače. NYT zgodbe drugih uredništev bodisi skrajša bodisi jim doda svoja odkritja. Če je zgodba »prevelika«, prepomembna ali odlično napisana, je v NYT ne objavijo, ker je ne morejo skrajšati ali ji ne morejo ničesar dodati. Bralci NYT potem zanjo sploh ne izvedo, kar se mu ne zdi dobro. Če je malo manj odlično napisana, Timesovi novinarji preverijo informacije in zgodbo po svoje oblikujejo. Ker je pogosto do tedaj že stara, jo objavijo na notranjih straneh časopisa, zaradi tega pa ji posredno pripišejo manjši pomen. Okrent se sprašuje, zakaj novinarji NYT preverjajo novinarske kolege, hkrati pa verjamejo izjavam politikov in obtožnicam državnih tožilcev. Oboje povzamejo in objavijo, ne da bi preverili, ali so navedbe v njih resnične. Zgodbo novinarskih kolegov po drugi strani vzamejo pod drobnogled, zaradi tega pa potem izgubijo tudi dragoceni čas. Novinarje NYT zato poziva, naj prav toliko zaupajo kolegom kot drugim virom informacij. Za zdaj se torej zdi, da Okrent opravlja svojo nalogo, kot si jo je bil zastavil: v kolumnah predstavi mnenje, ki si ga je ustvaril kot bralec NYT, in hkrati zapiše tudi pomisleke bralcev, ki so mu pisali. Toda – ali je to vse, kar naj bi počel ombudsman? Bo njegovo delo povrnilo izgubljeno zaupanje bralcev? Ob aferi Jayson Blair je obveljalo, da na njegove napake ni nihče opozoril, ker se bralcem to preprosto ni zdelo več vredno. (Novinar Adeel Hassan je lani v CJR predstavil nekatere »Blairjeve žrtve«. Ugotovil je, da so eni preprosto zamahnili z rokami, ko so opazili njegove napake, drugi so novinarju uspeli sporočiti popravke, ki pa večinoma niso bili objavljeni v časopisu, tretji pa so nekomu v uredništvu poskušali povedati, da Jayson Blair sploh ni govoril z njimi, ko je pripravljal članek o njih. Slednji so obupali, ker jih nihče ni poslušal ali pa se ni nič zgodilo, potem ko so povedali svojo plat zgodbe.)

Kakšna je pravzaprav vloga ombudsmana?
Ian Mayes, ombudsman britanskega dnevnika Guardian, je pred časom dejal, da je ombudsman neodvisni urednik za bralce. Sam je skoval izraz reader’s editor, ker je z njim hotel potegniti enačaj med bralci in uredništvom. »Ne plačujejo me, da bi branil Guardian ali da bi ga zagovarjal, plačujejo me, da obravnavam pritožbe čez novinarstvo in da o njih poročam,« je povedal v intervjuju za Sobotno prilogo Dela. Tam je tudi dodal, da vsak dan napiše rubriko Popravki in pojasnila (Corrections and Clarifications) in enkrat na teden še kolumno, v kateri razmišlja o etičnih in drugih temah, ki jih predlagajo bralci. Njegov model se nekoliko razlikuje od tistega v NYT. Mayes, denimo, odgovarja tudi na najbolj nesramna pisma, ker preizkuša teorijo, po kateri zmeren odgovor umiri razpravo. Okrent pa je v intervjuju s samim sabo, ki ga je objavil po enajstih tednih ombudsmanstva, zapisal, da agresivna pisma vrže v smeti. Poleg tega je sicer še dodal, da je v prejel približno 11.000 pisem in da bo v prihodnje občasno objavil odgovore bralcev na svoje kolumne. Med njima je še ena manjša razlika: Mayes je zaposlen za poln delovni čas. V pisarni sredi redakcije je vsak dan od jutra do večera. Kadar se mora pogovoriti s katerim od novinarjev, stopi do njega, saj ne mara puščati sporočil. Daniel Okrent pa živi na Long Islandu in pride v mesto dvakrat na teden. Svojo rubriko ureja na daljavo. Še preden je Daniel Okrent nastopil novo delovno mesto, so ameriški novinarji začeli razmišljati o smiselnosti in upravičenosti poteze odgovornega urednika Billa Kellerja. Ta je namreč najprej hotel zaposliti človeka, ki bi bil podrejen njemu. Poleg tega ni imel jasne predstave, kaj naj bi pravzaprav počel ombudsman: ali naj bi pisal interna sporočila ali pa svoja opažanja objavljal v časopisu. Genevo Overholser, nekdanjo ombudsmanko pri Washington Postu, je zmotilo tudi, da naj bi ombudsmana zaposlili zgolj za eno leto. Prepričana je, da bi moral podpisati pogodbo najmanj za dve leti, če naj bi njegovo mnenje imelo težo.

Zaposlitev ombudsmana zapleten projekt
Na njeno razmišljanje, ki ga je objavila v svoji rubriki Journalism Junction, ki jo piše za medijski inštitut Poynter, se je odzval Bill Keller. Med drugim je zapisal, da razmišljanje Geneve Overholser temelji na modelu ombudsmana pri Washington Postu, ki pa ni nujno najboljši. Vsi resda tako mislijo, a nihče nima v rokah trdnih dokazov. Mar ne bi lahko bili enako ali še bolj učinkoviti drugačni modeli, na primer takšni, ki bi bili bolj notranje usmerjeni? Overholserjeva mu je odgovorila, da morda, vendar da mora imeti ombudsman pred očmi predvsem bralce, ki jih zastopa. »Pomemben element ombudsmanstva je zagotovilo, da uredništvo sliši glas bralcev,« je zapisala. Keller ji je odgovoril, da so se za ombudsmana, ki bo deloval pod omenjenimi pogoji, odločili zaradi priporočil neodvisne komisije, ki je preučila pomanjkljivosti NYT; ta je predlagala, naj ga on zaposli, in sicer za eno leto (to so potem podaljšali na osemnajst mesecev), kolumno pa naj objavi dvakrat na mesec. Zakaj? Ker je zaposlitev ombudsmana zapleten projekt, ki ga je treba najprej preizkusiti v praksi in šele potem popraviti morebitne pomanjkljivosti njegove naloge. Poleg tega naj bi ombudsman poskušal spremeniti delovanje NYT, ne pa pisati kolumno o NYT. Bill Keller je dodal, da če se bo po letu dni izkazalo, da je ombudsman zato, ker ga je on zaposlil, manj verodostojen, bodo popravili tudi to. Nenazadnje bi s tem, ko bi ombudsmana odpustil zaradi njegovih morebitnih kritik, povzročil veliko zgražanja; po drugi strani pa bi bil še tako neodvisen ombudsman popolnoma neučinkovit, če bi on kot odgovorni urednik ignoriral njegova priporočila.

Novinarji imajo spomin slona
Novinarji imajo tanko kožo in spomin slona, je zapisal Daniel Okrent. Z njim se strinja Geneva Overholser, ki misli, da so časopisi alergični na kritike. Kljub temu pa morajo – če hočejo, da ima ombudsman sploh kakšno vlogo – poskrbeti, da je njegov položaj dovolj močan. To pa je po njenem mnenju mogoče le, če ima redno kolumno vsak teden, neodvisen položaj in dovolj dolgoročno pogodbo. Bill Keller je še dodal, da je moč ombudsmana predvsem v njegovi verodostojnosti in ugledu. So ombudsmani izpolnili pričakovanja bralcev? So zaradi njih časopisi boljši, bolj verodostojni in zanesljivejši? So uredniki in novinarji zaradi njih bolj pripravljeni priznati svojo zmotljivost? Bill Keller misli, da tezo o učinkovitosti ombudsmanov podpirajo predvsem ombudsmani in medijski kritiki. Podatkov, ki bi jo potrjevali ali zavračali, pa še ni. So le subjektivne izkušnje, kakršno ima, na primer, Ian Mayes, ki pravi, da je število pritožb, naslovljenih na pravno službo Guardiana, padlo za dobrih trideset odstotkov, potem ko so ga nastavili za ombudsmana, in da so raziskave, ki so jih izvedli na Danskem, pokazale, da tri četrtine bralcev bolj zaupa časopisu Politiken, odkar so v njem zaposlili ombudsmana.

izpis

Sabina Žakelj

Samoregulacija oglaševanja
Večina držav po ugotovitvi kršitve pozove oglaševalca, da spremeni ali umakne oglasno sporočilo; če se oglaševanje nadaljuje, se obrne na medij in ga pozove k umiku oglasa. Redkeje države primer, ko kršitelj ne spoštuje odločitve razsodišča, prepustijo sodišču (Belgija, Nemčija, Švedska), še redkeje pa imajo samoregulativna telesa pravico denarno oglobiti kršitelja (Nemčija, Irska).
Oglaševanje je od vseh marketinških orodij najbolj na očeh javnosti. Vsako leto pride pred oči potrošnikov na milijone oglasov prek različnih medijev (televizije, radia, tiska, interneta), ki so podvrženi številnim kritikam. Oglaševanja obtožujejo prepričevanja v nakup storitev in izdelkov, ki si jih kupci ne moremo privoščiti, neracionalnega delovanja (bolj kot na naš intelekt apelira na naša občutja), prenašanja negativnih družbenih vzorcev na posameznike, pristranskosti, konkurenčne nelojalnosti ter pretirane, ponavljajoče in celo vulgarne in vsiljive komunikacije. Za zaščito deležnikov na trgu (predvsem potrošnikov) je oglaševanje v vseh državah regulirano z zakonodajo in samoregulacijo – omejitvijo oglaševalske stroke same.

Regulacija ali samoregulacija?
Samoregulacija služi kot alternativa zakonski podlagi in najbolje deluje kot komplement zakonodaji. Tesna prepletenost obeh vrst regulacije pomeni hkrati obvezo za spoštovanje zakonske podlage in ohranitev moralnih in etičnih vrednot, ki si jih postavi oglaševalska stroka za odgovorno in spoštovanja vredno oglaševanje. Regulacija vsebuje zbir zapisanih pravil: država zapiše določila v zakon, stroka pa v oglaševalski kodeks. Zakon je napisan jasno in ga je treba brati od črke do črke, kodeks pa je potrebno interpretirati tako v kontekstu kot tudi dobesedno. Zakon k izpolnjevanju zavezuje predvsem s kaznijo (denarno ali odvzemom prostosti), kodeks pa poskuša apelirati na moralne in etične norme uporabnikov in na ta način deluje bolj preventivno kot kurativno. Reševanje sporov preko oglaševalskega razsodišča je hitrejše in cenejše v primerjavi s sodnim procesom, prav tako so spremembe in dopolnitve kodeksa lahko izvedene hitreje kot spremembe zakonov. Samoregulacija je priljubljena in v vseh državah zastopana praksa, ker podrobneje kot zakonska podlaga določi pravila igre; ker podjetje ima s korektnim oglaševanjem večjo možnost za ekonomsko uspešnost; ker oglaševanje nosi družbeno odgovornost ne le do gospodarskih subjektov, ampak tudi drugih v procesu menjave; ker s korektnim delovanjem utrjuje ugled in popularnost stroke; in ker se kršitev ne kaznuje z denarno kaznijo, ampak zgolj z opozorilom ali zahtevo po popravku oz. umaknitvi oglasa. S tem oglaševalske agencije ne izgubijo toliko ugleda, kot bi ga z uradno tožbo, poleg tega pa je tudi ukrepanje razsodišča hitro, celoten postopek pa precej cenejši.

Regulacija in samoregulacija – raznolike evropske izkušnje
V evropskem oglaševalskem prostoru obstaja več kot 14 različnih direktiv in konvencij, ki pokrivajo prav toliko različnih področij marketinških praks. Slovenija je, podobno kot večina evropskih držav, ratificirala Direktivo o čezmejni televiziji. S to edino ratifikacijo se uvršča na seznam držav, ki so ratificirale najmanj evropskih direktiv (pred njo sta Češka in Švica, ki nista ratificirali nobene). Na državni ravni se Slovenija srečuje s podobno zakonodajno razdrobljenostjo oglaševalskih določil kot druge evropske države – oglaševanja se dotika več kot sedem slovenskih zakonov; edino Češka in Madžarska imata posebna zakona, ki v celoti pokrivata oglaševanje. Podobno kot se zakonodajna določila razlikujejo od države do države, so tudi samoregulativni kodeksi sprejeti glede na odnos posamezne države do oglaševanja. Oglaševalski kodeksi evropskih držav so večinoma zasnovani po kodeksu oglaševalskih praks ICC (International Code of Advertising Practise) iz leta 1937. Z izjemo Švedske in Turčije, ki sta ga povzeli v celoti in brez dopolnjevanja, so ga države prilagodile glede na družbene norme. Slovenski oglaševalski kodeks vsebuje elemente omenjenega kodeksa, čeprav se ni neposredno zgledoval po njem. Kodeks ICC-ja obsega 23 poglavij, ki so hkrati glavna in najbolj občutljiva področja v oglaševanja (večino najdemo tudi v Slovenskem oglaševalskem kodeksu). Nadzor oglaševanja na evropski ravni pokriva leta 1992 ustanovljeno združenje EASA (European Advertsing Standards Alliance). Neprofitna organizacija ima sedež v Bruslju in je za oglaševalsko industrijo edino samoregulativno telo na meddržavni ravni. Trenutno je pod okriljem EASE 28 samoregulacijskih teles iz vse Evrope, od tega jih je 24 iz 22 evropskih držav, 4 pa iz neevropskih. Samoregulacija je predvsem odvisna od obširnosti zakonodaje, ki pokriva področje oglaševanja v določeni državi. Tako je na primer zakonodaja nad samoregulacijo prevladujoča v skandinavskih državah (Danska, Švedska, Finska). Kršitev obsežne in specificirane zakonodaje pripelje kršitelje pred tržno sodišče, nadzor pa izvaja t. i. varuh pravic potrošnikov (angl. consumer ombudsman), ki je del državnega aparata in hkrati edini državni organ, ki nadzira oglaševanje. Po drugi strani pa imata Nizozemska in Irska najmočnejša samoregulativna sistema v Evropi; na Nizozemskem so vsi izdajatelji programskih vsebin, ki v svojih programih oglašujejo, z zakonom zavezani k članstvu v samoregulativnem organu, le-ta pa v celoti prevzema nadzor nad oglaševanjem. Irska ima dva oglaševalska kodeksa, poleg oglaševalskega telesa za samoregulacijo pa še 13 drugih organov in kodeksov, ki se posredno ukvarjajo s samoregulacijo v oglaševanju, kar potrjuje močno samoregulacijsko ogrodje. Koregulacija in njeni približki se v Evropi pojavljajo v Veliki Britaniji, v Nemčiji in v Avstriji. V Veliki Britaniji radijsko in televizijsko oglaševanje država regulira z dvema regulativnima telesoma, medtem ko tri samoregulativna telesa skrbijo za oglaševanje in izjasnitve pred posredovanjem radijskih in televizijskih oglasov publiki, t. i. pre-clearance; to daje britanskemu oglaševalskemu regulativnemu sistemu edinstvenost med evropskimi. Nemčija ima dve samoregulativni telesi, od katerih eno pokriva področje dobrega okusa v oglasih, drugo pa s številno odvetniško ekipo skrbi za samoregulacijo stroke na zakonodajni ravni, kar bi bilo mogoče bolje opisati kot od stroke podprto pravno regulacijo. Avstrija strogo regulira zavajajoče oglaševanje in vse oblike direktnega marketinga (prodajo prek telefona, faksa, elektronske pošte); samoregulativno telo pa pokriva splošna načela dostojnosti in dobrega okusa.

Kako delujejo samoregulativna telesa?
Samoregulativni organi (SRO) so navadno razdeljeni na dva dela: na razsodišče (do 10 članov) in administracijo (od 10 do 20 članov). Posebno izstopa Italija, saj združuje kar pet podteles s skupno več kakor 100 člani; številčno presega celo britanski SRO, ki v treh organih združuje čez 60 ljudi. Oglaševalska razsodišča so večinoma sestavljena iz predstavnikov stroke (oglaševalcev), medijev, akademikov in ponekod tudi pravnikov. Slovensko oglaševalsko razsodišče je del Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ), sedemčlansko razsodišče pa ima po zgledu drugih držav tudi tri člane iz akademskih krogov. Večina denarja za samoregulativna telesa prihaja iz članarin (izjemi sta Slovenija in Češka; finančni priliv SOZ-a je poleg članarine tudi organizacija oglaševalskih festivalov, Češka pa poleg članarine 30 odstotkov zbere s svojimi dejavnostmi: organizacijo seminarjev ipd.), nekatere se delno financirajo iz pritožb in podanih mnenj (Portugalska, Nizozemska), druge pa finančno podpirajo ustanovitvena telesa (Luksemburg in Švica). Osem evropskih držav (med njimi je tudi Slovenija) ima en oglaševalski SRO in kodeks, ostale pa po dva ali več. Irska je s trinajstimi absolutna rekorderka, kar nakazuje razvito samoregulacijo v državi.

Prijava kršitev
Večina držav (med njimi je tudi Slovenija) sprejema prijavo domnevnih kršitev pisno. Prijave kršitev so brezplačne, razen na Finskem, kjer mora prijavo vložiti potrošniška organizacija, in na Portugalskem, kjer je potrebno plačati pritožbe nad konkurenčnimi oglasi. Grški sistem je v primeru razsodbe najhitrejši: če prijavljeni oglas ogroža potrošnike (njihovo zdravje, okolje), ga obravnavajo po hitrem postopku, ki traja do tri dni, medtem ko standardni zaradi razgovora traja dlje. Prav seznanjanje z vsemi vpletenimi stranmi navadno podaljša postopek razsojanja. Najdaljši rok za razrešitev pritožbe ima Švedska (od enega do šest mesecev). Več držav poskuša pritožbo rešiti še preden pride v razpravo na razsodišču, in sicer z razpravo med prijaviteljem in domnevnim kršiteljem (Madžarska, Irska, Portugalska, Španija, Turčija).

Sankcije
Večina držav javno objavi odločitve razsodišča (razen Grčije, kjer so postopki strogo zaupni), kar velja za javnost kot informacija, za kršitelja pa kot kazen. Slovensko oglaševalsko razsodišče razsodbe objavlja na spletni strani, kjer uporabnik najde tudi arhiv obravnavanih pritožb od začetka delovanja razsodišča (od leta 1994 je bilo obravnavanih 90 prijav domnevnih kršitev, slaba polovica pa je bila spoznanih za utemeljene). Večina držav po ugotovitvi kršitve pozove oglaševalca, da spremeni ali umakne oglasno sporočilo; če se oglaševanje nadaljuje, se obrne na medij in ga pozove k umiku oglasa. Redkeje države primer, ko kršitelj ne spoštuje odločitve razsodišča, prepustijo sodišču (Belgija, Nemčija, Švedska), še redkeje pa imajo samoregulativna telesa pravico denarno oglobiti kršitelja (Nemčija, Irska). Francija ima najstrožje sankcije in največja pooblastila za vztrajne kršitelje, če je kršitev res kritična; v vseh medijih sproži oglaševalski preplah (angl. ad-alert) in s tem opozori potrošnike na sporno oglaševalsko vsebino.

Pregled in monitoring oglasov
Pregled oglasov se ne izvaja v manjših evropskih državah in tistih, ki nadzirajo oglaševanje prek zakonodaje (Danska, Finska, Madžarska, Luksemburg, Portugalska, Slovenija, Španija in Švica). Nekatere lahko sprožijo raziskavo na lastno pobudo (Avstrija, Belgija, Finska, Nemčija, Nizozemska, Irska za področja posebnega pomena in Švedska teoretično, v praksi ga še ni). Redke države izvajajo stalen pregled: češki in grški samoregulativni organ (SRO) pregleduje dnevne časopise na lastno pobudo, nemški in francoski vse medije (razen televizije, ker je posebej kontrolirana), turški pa nacionalni tisk in televizijo. Monitoring je kontrola nad oglasi, ki so se že pojavili v medijih, oglaševalci in mediji pa imajo v nekaterih državah možnost/obvezo, da dajo v pregled oglase pred objavo v medijih: copy-advice je prostovoljen, navadno nezavezujoč pregled oglasa, pre-clearance pa je obvezen pregled oglasa pred prvo objavo. Copy-advice ponujajo skoraj vsa SRO v Evropi (razen Avstrije, Nizozemske, Švedske in Švice); v Sloveniji ga proti plačilu za zainteresirano stranko poda Slovensko oglaševalsko razsodišče. Z izjemo Belgije je v vseh evropskih državah mnenje samoregulacijskega telesa (copy-advice) nezavezujoče, postopek pa traja od 24 ur na Irskem do enega meseca na Slovaškem. Pre-clearence se izvaja redkeje in predvsem za specifične medije ali področja: za televizijsko oglaševanje v Franciji in za medicinske pripomočke v Italiji. Slovenija je na vstop v EU glede kreativnosti po nagradah na oglaševalskih festivalih dobro pripravljena. Malo slabše ji gre na področju nadzorovanja nad oglaševanjem, saj je Slovenski oglaševalski kodeks (SOK) potreben temeljite prenove. Potrebna je namreč tako uskladitev z zakoni, sprejetimi po zadnji spremembi kodeksa, kot tudi dopolnitev na podlagi praktičnih izkušenj (preteklih razsodb oglaševalskega razsodišča), dobrodošlo pa bi bilo tudi novo poglavje v kodeksu, ki bi obravnavalo nova področja oglaševanja (na primer internet in nove oblike oglaševanja, kot je virtualno oglaševanje). Slovensko oglaševalsko razsodišče načrtuje prenovo kodeksa v letošnjem letu.

izpis

Nina Nagode

Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Problem prepoznavanja prikritih oglasov je tudi v tem, da ne poznamo ozadja, kako je novinar delal in od kod je črpal informacije – Marketinški oddelki ponujajo pri prodaji oglasnega prostora oglaševalcem dodatno še PR članke, ki jih uredniki redko zavrnejo ­– Bralce bi bilo treba izobraziti, kako prepoznati prikrite oglase
Klasično oglaševanje postaja vedno manj učinkovito. Razlog za to so med drugim tudi pretirane obljube in čezmerno oglaševanje. Ta dva dejavnika menda prispevata tudi k pomanjkanju verodostojnosti. K učinkovitosti ne pripomoreta niti ustvarjalnost oglaševanja ali pa primernost posameznega medija. Oglaševalci iščejo vedno nove načine, kako doseči največji mogoči učinek. Tako izdelujejo tudi oglase, ki so vedno bolj podobni novinarskim prispevkom. Tak način (prikritega) oglaševanja je sporen le, če oglas kot tak ni označen. Prikriti oglasi so kot sodobni trojanski konj, ki poskuša na prefinjen način pripraviti potrošnike do tega, da so vseeno pozorni na informacije oglaševalcev. Tu se pojavi problem etičnosti. Prikriti oglasi so sporni predvsem zato, ker zavajajo bralce. Niso predstavljeni kot oglaševalska sporočila, čeprav to so. Navadno so prikazani kot neodvisni novinarski prispevki in zato jim bralci verjamejo. Takšno oglaševanje je v Sloveniji prepovedano. Zakonodaja določa, da so vse vsebine, ki so naročene in plačane, kot take tudi označene, da jih bralec, poslušalec oz. gledalec takoj prepozna. Oglaševalec tudi ne sme vplivati na neodvisnost uredništva, pri sponzoriranih vsebinah pa mora biti jasno označeno, da ne gre običajen novinarski prispevek. Pomembno je tudi dejstvo, da obstajajo v medijih le novinarski prispevki in oglasi. Vmes ni nič. Promocijski, predstavitveni članki in kar je še podobnega torej ne obstajajo.

Ali bralci prepoznajo prikrite oglase?
Ni vedno enostavno ločiti, kaj je prikriti oglas in kaj ni. Problem prepoznavanja prikritih oglasov je tudi v tem, da ne poznamo ozadja, kako je novinar delal in od kod je črpal informacije. V večini primerov ni pisnih naročil in izstavljenih računov, ampak so le ustni dogovori, ki ne puščajo za sabo nikakršnih sledi. Plačilo je navadno posredno. Težava se torej pojavi že na začetku, pri odkrivanju, kdaj gre za prikrito oglaševanje in kdaj ne. Upoštevati moramo tudi to, da bralci ne poznajo z mediji povezanih zakonov in kodeksov. Nekateri mediji načrtno ustvarjajo takšne prostore, za katere ni več jasno, ali gre za oglaševanje ali poročanje. Tak primer so različne priloge, pri katerih je očitno, da ne gre za novinarske, ampak za promocijske izdelke. Nekaterih prilog, ki so namenjene predvsem PR člankom in seveda pridobivanju dobička, sploh ne urejajo novinarji, ampak tržniki, ki poznajo potrebe oglaševalcev in jim povsem podrejajo vsebino priloge. Takšne tipe prilog naj bi bralci brali z določeno distanco. Zavedali naj bi se, da gre za oglase.

Kdo je zakrivil prikrite oglase?
Odnosi z javnostmi se izgovarjajo na etiko, ki zavrača plačane objave. Njihov prispevek NAJ BI bil v medijih objavljen le, če ustreza uredniški politiki. Oglaševalci iščejo vedno nove načine, kako doseči potrošnika v trenutku, ko je ta najmanj pripravljen na oglas, vendar NAJ BI bil naročnik oziroma oglaševalec vedno znan. Ostanejo nam še novinarji, ki NAJ BI delovali v imenu javnosti. Odgovornost nosijo predvsem mediji, ki v svoji lakomnosti za čim večjimi dobički dopuščajo prakso prikritih oglasov; to pa jim (in tudi odnosom z javnostmi) nedvomno znižuje verodostojnost. Uredništva preveč radodarno upoštevajo gradiva, ki jih prejmejo od služb za odnose z javnostjo. Nekateri uredniki dopuščajo povezovanje novinarskih besedil z naročniki oglasov. Odgovorni so tudi oglasni oddelki medijskih hiš, ki pristajajo na oglase v obliki novinarskih prispevkov in jih primerno ne označijo kot oglas. A nekateri upoštevajo pravila in etična določila in zakone dosledno upoštevajo. Problem je predvsem v posameznikih, tako novinarjih kot predstavnikih za odnose z javnostjo, in oglaševalcih, ki svojega dela ne opravljajo odgovorno.

Dogodki iz PR kuhinje
Službe za odnose z javnostjo so pogosto odličen oblikovalec navideznih novinarskih sporočil, saj namesto novinarja in urednika nadzorujejo sporočanjski proces. Oni medijem aktivno dostavljajo »dogodke«, izbirajo tiste, ki so (po njihovih merilih) ustrezni za objavo, izbirajo »dejstva« o njih, ustvarjajo psevdodogodke, pripravljajo »novinarska« besedila ipd. Novinarjem naj bi tako pridobljene informacije služile le kot dodaten vir informacij, vendar pa zaradi ekonomije novic novinarji raje objavljajo sporočila novinarskih konferenc ali sporočila za javnost, kot da bi poiskali alternativni vir informacij ali oblikujejo svoj prispevek. Problem je tudi pomanjkanje časa za preverjanje tako dobljenih informacij. Kakovostni »informacijski polizdelki«, s katerimi odnosi z javnostjo subvencionirajo medije, niso sporni, če gre za delo, ki ustreza etičnim načelom obeh strok. Vendar pa prejemajo uredništva na kupe informacijskih subvencij in novičarska vrednost ni vedno edino merilo pri odločanju o tem, kaj bo objavljeno in kaj ne.

Zahtevani oglaševalci
Današnji mediji so veliko bolj odvisni od oglaševalcev, kot si mislimo. Po nekaterih ocenah naj bi dobili mediji od oglaševalcev kar 80 odstotkov vseh prihodkov; in to ima prav gotovo vpliv na uredniško politiko. Vse bolj pogosto se dogaja, da oglaševalci in drugi pomembneži zahtevajo, da se jih obravnava kot posebne stranke. Od poročevalcev pričakujejo, da bodo pisali o njih pogosto in le v pozitivnem kontekstu. Najmanj negativnih prispevkov je o turizmu in avtomobilizmu. To sta zelo močni panogi. Za novinarji stojijo različna turistična in avtomobilistična podjetja, ki novinarje redno »zalagajo« s potovanji, testnimi vozili ipd. S strani oglaševalcev prihaja tudi do groženj, da bodo prekinili sodelovanje, če bo objavljen prispevek, ki bi jim utegnil zmanjšati ugled. Glede na pretekla leta so se menda pritiski oglaševalcev bistveno umirili, saj si niti večji oglaševalci niso mogli privoščiti, da bi oglase dejansko umakniti. Na drugi strani se tudi mediji niso vdali pritiskom; še naprej so o njih objavljali kritične prispevke. Oglaševalcem so poskušajo odkupiti tako, da o njih večkrat objavijo pozitivne zgodbe.

Tržno usmerjeno novinarstvo
Pojavilo se je novo, tržno usmerjeno novinarstvo. Uredniški oddelki sledijo marketinški logiki, zato se osredotočajo na prodajo pozornosti potrošnikov in ne njihovo informiranje, skladno z merili novičarske vrednosti. To vpliva na izbor novinarskih vsebin, ki morajo privabljati občinstvo. Gre za njegovo prodajo in ne informiranje, kar naj bi bil prvotni namen novinarstva. Lastniki medijev se vnaprej odločajo, koliko denarja bodo namenili za novice in takšne odločitve imajo neposreden vpliv na kakovost dela novinarjev. Redakcije si prizadevajo za čim nižje stroške in ne zaposlujejo novih novinarjev, zato prihaja do pomanjkanja informacij. Ta primanjkljaj zapolnjujejo z že pripravljenimi novicami, ki jih dobijo iz raznih virov, tudi podjetij, ki si želijo publicitete. Marketinški oddelki, ki v medijih prodajajo oglasni prostor, pošiljajočč v redakcijo PR članke, ki jih morajo novinarji kozmetično prilagoditi in podpisati. Takšen članek gre potem neposredno v objavo. Marketinški oddelki ponujajo pri prodaji oglasnega prostora oglaševalcem dodatno še PR članke, ki jih uredniki redko zavrnejo. Takšno ravnanje je s stališča etike odnosov z javnostjo nedopustno. V Sloveniji je vse več medijev, pri katerih novinarji mešajo posle novinarja in komercialista. Mediji so odvisni od oglaševanja, zato prihaja do vplivov oglaševanja na uredniške strani. Upoštevati moramo dejstvo, da bodo novinarji nekega dne pisali tudi o njihovih največjih oglaševalcih in njihovo pisanje prav gotovo ne bo objektivno. Mediji se morajo osvoboditi oglaševalskih vplivov. Problem so predvsem manjši mediji. Močna odvisnost od oglaševanja vpliva na kakovost novinarstva, ki začne upadati, ko prvotna odgovornost novinarjev ni več odnos do naslovnika kot osebe. Mediji med seboj tekmujejo za pozornost svojega občinstva, kajti večje in bogatejše je občinstvo nekega medija, več so oglaševalci pripravljeni plačati za njihov prostor. Za čim boljše odnose z oglaševalci si prizadevajo tudi sami mediji. Da bi si pridobili konkurenčno prednost pred drugimi mediji, pripravljajo za oglaševalce različne priložnosti: posebne tematske priloge ali članke na določeno temo. Pogoste so tudi nagradne akcije, v okviru katerih podrobno predstavijo, na primer, ponudbo določenega zdravilišča. Lahko bi rekli, da mediji sami delajo oglaševalcem prostor in jih tudi sami povabijo k sodelovanju. Mediji imajo celo uredniške sosvete, odbore, sestavljene iz predstavnikov najpomembnejših oglaševalcev. Ti ne vplivajo neposredno na vsebino, ampak le dajejo namige o tem, kaj bi se kdaj objavilo. Vidimo torej, da so vse vpletene strani v nekakšnem začaranem krogu, iz katerega ni lahko izstopiti.

(Ne)učinkovita zakonodaja in samoregulacija
Kot sem omenila že na začetku, so v Sloveniji prikriti oglasi prepovedani. To določajo zakon o medijih, zakon o varstvu konkurence in zakon o varstvu potrošnikov. Nasprotujejo jim tudi različni samoregulacijski akti stanovskih organizacij. Kršitve Slovenskega oglaševalskega kodeksa sankcionira častno razsodišče Slovenskega oglaševalskega združenja. Vendar pa »častno razsodišče SOZ ne more vplivati na vsebino in trditve v spornem novinarskem tekstu, saj je v uvodu Slovenskega oglaševalskega kodeksa določba, da kodeks ne zavezuje oglaševanja v obliki publicitete«. Tako je razsodišče zapisalo v razsodbi leta 1995. V naslednjih letih ni bilo nobene pritožbe povezane s prikritim oglaševanjem. Preobrat se je zgodil šele konec leta 2001, ko je razsodišče ugotovilo, da objava krši določila 4. člena oglaševalskega kodeksa, ki se nanaša na poštenost. Le redki primeri kršitev se znajdejo na razsodišču. Razlog je v tem, da razsodišča delujejo retroaktivno in se lahko odzivajo samo na prijavo. Teh pa ni veliko in le redke se nanašajo na prikrito oglaševanje. Tudi Društvo novinarjev Slovenije ni sedelo križem rok. Konec leta 2002 je začelo na spletni strani http://www.novinar.com opozarjati na kršenje Listine o nedopustnosti prikritega oglaševanja in zlorabe novinarskega prostora. Prijav ni bilo malo in hitro je začelo prihajati do sprememb. Mediji so začeli poleg oglasov, ki so videti kot novinarski prispevki, objavljati napis »OGLAS«. Prej ni bilo nikjer nobene označbe. Nekateri mediji so sicer pisali, da gre za »propagandno besedilo«, »glasno besedilo« ali »promocijsko besedilo«, kar je še vedno bolje kot nič. Novinarsko častno razsodišče je obravnavalo le eno pritožbo, ki se nanaša na prikrito oglaševanje. Sporna naj bi bila svetovalna rubrika Zapelji me v Nedelu. Ugotovili so, da je uredništvo dopolnilo rubriko s pripisom »izbor je delo avtorjev oziroma uredništva«; torej ga podjetja ne naročajo ali plačujejo. Takšne navedbe so resnične, saj se mediji sami odločajo za takšne objave. Njihov namen je predvsem v tem, da bi se prikupili oglaševalcem in jih prepričali, da bi se v prihodnje odločili za oglaševanje. Slovensko društvo za odnose z javnostmi na tem področju ni najbolj aktivno, saj njihovo razsodišče ni prejelo nobene prijave o kršitvi Portoroške listine o etični nedopustnosti prikritega oglaševanja. To seveda ne pomeni, da kršitev ni bilo. Zakonodaja ima v nasprotju s samoregulativo moč sankcioniranja. Po 130. členu Zakona o medijih je prikrito oglaševanje opredeljeno kot prekršek, za katerega se kaznuje pravna oseba z denarno kaznijo najmanj 2,500.000, odgovorna oseba pravne osebe pa z denarno kaznijo najmanj 350.000 tolarjev. Za nadzor skrbi medijski inšpektor, trenutno je to Ivan Pal, ki – tako kot razsodišča – deluje retroaktivno. Do takšne prakse ni prišlo zaradi omejenih pooblastil nadzorovanja, ampak iz povsem praktičnega razloga, ker imamo v Sloveniji preko 500 tiskanih medijev. Ena oseba jih torej ne more redno spremljati. Postopek lahko sproži vsaka uradna oseba. Če inšpektor ugotovi, da je prišlo do kršitve, poda sodniku predlog za uvedbo postopka o prekršku. Kazni ne izreka inšpektor, ampak sodnik za prekrške. Tudi tu bo v prihodnje prišlo do sprememb, saj bo lahko inšpektor sam izpeljal prekrškovni postopek in tudi izrekel kazen. Od leta 2002, ko je bil vzpostavljen inšpekcijski nadzor nad mediji, sta bili podani dve prijavi prikritega oglaševanja, a je bil v obeh primerih postopek ustavljen, saj je bilo ugotovljeno, da ni bilo kršitve zakona.

Poostriti nadzor – vidnejše delo medijskega inšpektorja
Konkretne spremembe se bodo zgodile le s poostritvijo samoregulacije in vidnejšim delovanjem medijskega inšpektorja. Ta bi moral izdati nekaj »vzorčnih« predlogov za uvedbo postopka o prekršku. A niti medijski inšpektor niti razsodišča ne dobivajo veliko prijav o kršitvah. Nihče pa tudi ni zadolžen za redno pregledovanje medijev. Problem je menda v velikem številu medijev, ki jih imamo v slovenskem prostoru. Bralci ne poznajo zakonov in ostalih z mediji povezanih predpisov, zato jih večina niti ne ve, kakšne informacije bere. Kaj pa ostali, ki vsaj približno vemo, za kaj gre in poznamo zakonodajo? Priznam, da mi še nikoli ni prišlo na misel, da bi prijavila sporen oglas ali članek. Ne bi bilo napačno poskusiti z novo generacijo novinarjev, oglaševalcev in predstavnikov za odnose z javnostjo. V mislih imam skupino študentov, ki bi si razdelila medije in jih redno pregledovala in seveda posredovala sporne primere. Morda bi bilo vredno vsaj poskusiti, saj se na predavanjih problemu prikritega oglaševanja posveča premalo pozornosti. S pregledovanjem medijev in iskanjem spornih primerov bi se študenti tudi izobraževali in vpliv na njihovo poznejše delo v praksi bi bil neizogiben. Mediji ne bi smeli toliko »ponujati« oglaševalcem, ampak predvsem poudarjati svojo kvaliteto, verodostojnost. Mediji, ki se dejansko izkažejo kot takšni, imajo konkurenčno prednost pred ostalimi. Svojo verodostojnost lahko tudi tržijo. Pri reviji Zdravje se je urednik pred leti odločil, da se lahko v njej objavljajo samo oglasi, ki oglašujejo izdelke, ki so zdravju primerni. Delal je selekcijo oglasov, ker se je zavedal, da tudi oglasi determinirajo kredibilnost celotnega medija. Ta politika je s finančnega stališča problematična, a na dolgi rok se gotovo izkaže kot dobra poteza. Kljub vsemu lahko največ znotraj vsake od strok stori vsak posameznik z bolj doslednim upoštevanjem stanovskih določil in zakonov.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko