N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
uvodnik
mediji in država
v medijih
cenzura
pravice novinarjev
država in film
mediji in politični klientelizem
manjšine in mediji
mediji in liberalizem
medijska industrija
splet
mediji in družba
analize medijskega poročanja
razprave
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Največji problem slovenske kinematografije ni v tem, ali je bil nacionalni filmski program za leto 2007 sprejet na pravnoveljaven način ali ne, ampak kaj je od filmskega sklada kot strokovne, avtonomne in neodvisne ustanove sploh še ostalo. Mislim, da malo ali nič.
V letu 2007 se je sistem javne podpore slovenski filmski ustvarjalnosti znašel v krizi, primerljivi s tisto v osamosvojitvenih letih 1990 in 1991, ko je kulturna politika ukinila državni studio Viba film. Okoliščine in vzroki za tako radikalno odločitev z daljnosežnimi posledicami za filmsko kulturo niso bile nikoli do konca javno osvetljene in utemeljene. Viba je pozneje po spletu okoliščin preživela kot javni zavod, bila preoblikovana v nacionalno tehnično bazo Filmski studio Viba film, se z močno zmanjšanim številom zaposlenih preselila v novozgrajene prostore, v celoti pa je izgubila svojo programsko-produkcijsko vlogo. Razen Vibe v samostojni Sloveniji ni bila ukinjena nobena javna kulturna ustanova nacionalnega pomena.

Sledilo je nekajletno prehodno obdobje, ko je programski izbor in financiranje filmske produkcije neposredno izvajalo ministrstvo za kulturo. Njegov partner so namesto javnega studia postali zasebni producenti. V tem času je bilo posnetih le malo filmov, filmska ustvarjalnost je životarila. Odločilno vlogo v teh letih je odigrala nacionalna televizija, ki je s produkcijo dolgometražnih televizijskih filmov preprečila še večji razkroj kinematografije.

Prizadevanja za sistemsko ureditev filmskega področja, ki so bolj kot iz politike prihajala iz vrst filmskih delavcev, so rodila rezultat leta 1994, ko je bil sprejet Zakon o Filmskem skladu Republike Slovenije (ta je leta 2000 v svojem imenu dobil še pristavek »javni sklad«). Osnovna zamisel sistema produkcije nacionalnega filmskega programa, ki je bil oziroma naj bi še vedno bil v veljavi, je naslednja: glavni akterji filmske produkcije so ustvarjalci, neodvisni producenti, javna filmska infrastruktura (Filmski sklad RS in FS Viba film) ter država, ki jo v filmski sferi predstavlja ministrstvo za kulturo. Med akterji naj bi obstajal partnerski odnos, duh sodelovanja in soodgovornosti, brez katerega je izvedba zahtevnih filmskih projektov težka ali celo nemogoča. Osrednja ustanova javne podpore nacionalni kinematografiji je filmski sklad, medtem ko ima ministrstvo za kulturo nad njim prvenstveno nadzorstveno funkcijo.

V obdobju 1995–2006 je slovenska filmska ustvarjalnost vidno napredovala, posamezni filmi so imeli odlično gledanost pri domači publiki, mnogi so prejeli pomembne mednarodne nagrade. Hkrati pa se je v tem obdobju pokazala tudi vrsta sistemskih napak. Naštel bom le nekatere.

Stalna podfinanciranost kinematografije povzroča velik pritisk potencialnih ustvarjalcev na odločevalce na filmskem skladu. Ti so v želji, da ustrežejo širšemu krogu avtorjev in producentov ter se razbremenijo pritiska, večali število sofinanciranih projektov. Ob nespremenjenem obsegu financiranja so s tem povzročili bistveno znižanje produkcijskih standardov. Vse večji delež sredstev za produkcijo posameznega filma naj bi po pričakovanjih odločevalcev na filmskem skladu preskrbeli producenti sami. Pričakovanja, da lahko neodvisni producenti zagotovijo manjkajoča finančna sredstva podfinanciranih projektov, so se izkazala za neutemeljena, saj producenti na majhnem slovenskem trgu ter s šibko pozicijo v mednarodnem prostoru ne morejo akumulirati zadostne količine kapitala, ki bi jim omogočala lastna vlaganja v filme. Po drugi strani so nejasne ali zakasnele programske odločitve filmskega sklada producentom večkrat onemogočile pridobitev manjkajočega denarja iz tujine. Posledica trajne podfinanciranosti in (samo)precenjevanja producentov je ta, da je več filmov, v katere je bilo vloženega veliko javnega denarja, ostalo nedokončanih, oziroma so prišli pred publiko šele potem, ko jih je filmski sklad dofinanciral oziroma finančno »saniral«. Takšno dofinanciranje pa dejansko pomeni nagrado tistim producentom, ki so šli v realizacijo projekta brez trdno zaključene finančne konstrukcije ali pa so projekt finančno zavozili, kar je seveda nepravično do vseh ostalih producentov, ki so korektno realizirali filme v okviru prejetih finančnih sredstev. Hkrati pa so prav »sanacije« tudi odkrito priznanje filmskega sklada, da so investirali javna sredstva v filme z negotovim ali nezadostnim finančnim pokritjem.

Predstavniki politike in njihovi eksponenti so se s težavo upirali skušnjavi, da vplivajo na programsko-finančne odločitve, ki naj bi jih neodvisno sprejemal filmski sklad. Odločevalci na skladu so zato pogosto bili pod dvojnim pritiskom: osebnim ali medijskim pritiskom avtorjev in producentov na eni strani ter pod pritiskom politike in njenih pooblaščencev na drugi.

Predstavniki žive filmske ustvarjalnosti so vseskozi izvzeti iz procesov programskega odločanja na filmskem skladu, o programu so velikokrat odločali ljudje s skromnimi ali nikakršnimi ustvarjalnimi referencami na filmskem področju.

Duh sodelovanja in soodgovornosti je v tem obdobju vidno kopnel, že filmski sklad in FS Viba film sta imela pogoste težave pri usklajevanju programa dela. Tudi nacionalne televizije, ki je svoj čas odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega filma, nikakor ni bilo mogoče sistemsko vključiti v produkcijo filmov. Nad kinematografijo je lebdela senca suma, da »producenti kradejo« ter da si avtorji »nekaj zmišljujejo«, da so eni in drugi sumljivi in nevarni partnerji, ki jim ne gre zaupati.

Te in druge sistemske pomanjkljivosti so oteževale produkcijo nacionalnega filmskega programa, vendar nobena od njih ni povzročila takšne blokade sistema, kot je ta, s katero se soočamo v letu 2007.

Začetek krize
Prvi znaki prihajajoče krize so se pokazali v drugi polovici leta 2005, ko se je po smrti direktorja Slovenske kinoteke Silvana Furlana zastavilo vprašanje, kdo bo novi direktor kinoteke. Favorit kinotečnega kroga in oseba z izstopajočimi strokovnimi referencami je bil dr. Stojan Pelko, ki pa se ga je držal pečat, da je kader prejšnje vladne in zdaj opozicijske stranke LDS ter da je kot predsednik nadzornega sveta filmskega sklada igral pomembno vlogo pri strankarskem obvladovanju slovenske kinematografije. Ne le da Pelko ni bil izbran za direktorja, razrešena je bila tudi predsednica nadzornega sveta kinoteke in poslanka LDS Majda Širca. Predsednik nadzornega sveta je postal Stanko Malčič, ki je pri ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju in generalnem direktorju direktorata za medije Igorju Prodniku očitno užival izjemno zaupanje, saj je bil že od maja istega leta tudi namestnik predsednika nadzornega sveta filmskega sklada. Če izhajam iz domneve, da je eden od ciljev delovanja ministrstva za kulturo tudi zmanjšanje političnega vpliva nasprotne politične strani in okrepitev lastnega vpliva, potem se je to najprej in očitno zgodilo v Slovenski kinoteki. Da je zato večina tistih, ki s svojim aktivnim delovanjem prispevali k rasti kinoteke odšla in skupaj z njimi tudi dobršen del njihovega ustvarjalnega duha, je bilo očitno pri vsej stvari še najmanj pomembno. Druga kadrovska menjava v javni filmski infrastrukturi, ki je potekala skorajda sočasno, se je zgodila veliko bolj potiho. Direktorju FS Viba film Vladimirju Peruničiču se je iztekel mandat in kljub ponovni kandidaturi ni bil izbran za direktorja, čeprav mu je vsa filmska javnost priznavala, da je odigral ključno vlogo pri izgradnji in opremljanju novega Vibinega studia v Stegnah.

Kot je razvidno iz javno objavljenih zapisnikov sej nadzornega sveta filmskega sklada, je konfliktno razmerje tlelo tudi med nadzornim svetom in direktorico sklada Ireno Ostrouško. Nadzorni svet že na prvi redni seji 6. maja 2005 direktorici ni dal soglasja k imenovanju programske komisije, napetost pa se je močno povečala po 10. juliju 2006, ko je nov predsednik nadzornega sveta postal Stanko Malčič. V tistem času je javnost buril predlog Zakona o inštitutu za avdiovizualne vsebine RS, ki mu je del javnosti ostro nasprotoval. Nadzorni svet je takoj po izvolitvi novega predsednika prepovedal direktorici, »da s pripravljenimi pripombami, ki so v neposrednem nasprotju z interesi ustanovitelja Filmskega sklada RS, predstavlja in zastopa ustanovitelja na javni razpravi o predlogu Zakona o inštitutu za avdiovizualne vsebine RS, ki bo dne 11. 07. 2006« ter ji naložil, da »v skladu s svojimi pooblastili ukrepa proti delavcu, ki je nepooblaščeno v imenu Filmskega sklada RS skliceval javno razpravo v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.« Po teh sklepih, ki so v očitnem nasprotju s predstavami o demokratični javni razpravi, je na seji 26. septembra 2006 nadzorni svet izrekel direktorici »zadnji opomin pred razrešitvijo delovnega razmerja zaradi pomanjkanja komunikacije z Nadzornim svetom«. In končno, zapisnik 18. redne seje z dne 17. oktobra 2006: »Direktorica je z dnem 17. 10. 2006 razrešena kot direktorica Filmskega sklada RS – javnega sklada.« Zanimivo je, da je nadzorni svet potreboval skoraj devet mesecev, da je 10. julija 2007 navedel razloge za razrešitev.

Sporno delovanje filmskega sklada v letu 2007
O tem, ali je filmski sklad v letu 2007 ustrezno izvajal svoje naloge in ali je bil program za to leto sprejet zakonito in v skladu z javnofinančnimi ter internimi predpisi filmskega sklada, si nasproti stojita dva pogleda: ministrstvo za kulturo, vlada in manjši del filmske javnosti menijo, da je bil program filmov za sofinanciranje v letu 2007 izbran po ustreznem postopku. Sam se pridružujem tistim, ki opozarjajo, da je bil program sestavljen samovoljno brez javnega poziva iz projektov, ki so bili na javnem pozivu za zbiranje predlogov za sofinanciranje realizacije za leto 2007 že enkrat zavrnjeni, k temu pa je bil dodan še en projekt na podlagi dvomljivega določila iz 2. odstavka 4. člena Splošnih pogojev poslovanja Filmskega sklade RS, po katerem »sklad izjemoma financira posamezni program ali projekt brez natečaja, če lahko zagotovi sredstva in če gre za posebno pomemben projekt, ki ga ni bilo mogoče vnaprej načrtovati«. Kako je mogoče tak postopek uskladiti s internimi predpisi sklada ter z zakonom o javnem naročanju, ki izrecno velja tudi za javne sklade in ki terja upoštevanje načel gospodarnosti, učinkovitosti javnih sredstev, transparentnosti javnega naročanja in načela enakopravne obravnave ponudnikov, od zagovornikov prvega pogleda še nismo slišali. In tak odgovor bodo zelo težko dali, saj v pravu zanj ne bodo našli argumentov. Zato ne preseneča obkladanje z zmerljivkami, ki smo jih namesto protiargumentov deležni vsi, ki opozarjamo na razgradnjo javne infrastrukture ter na njeno polaščanje s strani majhne skupine posameznikov, ki jih varuje politična moč.

Največji problem slovenske kinematografije ni v tem, ali je bil nacionalni filmski program za leto 2007 sprejet na pravnoveljaven način ali ne, ampak kaj je od filmskega sklada kot strokovne, avtonomne in neodvisne ustanove – tako od avtorjev in producentov na eni kot predstavnikov države in politike na drugi strani – sploh še ostalo. Mislim, da malo ali nič. Ostala je lupina, gola fasada, prazen videz, za katerim obstaja en sam – težko razumljiv – koncept, ki mu ne gre za spoštovanje pravno določene forme; niti za spodbujanje ustvarjalnosti, mišljenjskega in estetskega pluralizma; ki sta mu duh ustvarjalnosti in z njim povezane svobode tuja; ki ga očitno zanima predvsem podrejanje ustvarjalnosti in svobode. Očitno je, da so posamezniki iz ministrstva za kulturo ter njihovi maloštevilni zaupniki postali vrhovni odločevalci v naši javni filmski infrastrukturi, da zato ne morejo verodostojno vršiti sistemsko določene nadzorstvene funkcije, ter da ob zelo svojevrstnem razumevanju prava generirajo naraščajočo ohromelost celotnega sistema javne podpore filmski ustvarjalnosti. Sistem, ki ga je predvidel zakon iz leta 1994, de facto ne obstaja več, saj isti subjekti sprejemajo programsko-finančne odločitve, hkrati pa naj bi izvajali tudi nadzorstveno funkcijo nad njihovim sprejemanjem in izvajanjem. Jasno je, da nadzorovalci ne trpijo dvomov v pravilnost svojih odločitev, kar je potrdila tudi vladna razrešitev mag. Marjetice Mahne iz nadzornega sveta filmskega sklada.

Vprašanje, pred katerim smo se znašli vsi filmski ustvarjalci potem, ko je zdaj že tretji vršilec direktorja filmskega sklada Igor Prodnik objavil javne pozive za sofinanciranje programa za leto 2008, je predvsem etično: ali se bomo s svojimi projekti odzvali na poziv, s tem privolili v obstoječe stanje, mu s svojim sodelovanjem dali legitimnost, ali pa se bomo sodelovanja vzdržali, se samoizločili in samoukinili kot ustvarjalci? Bo z javnim denarjem financirana filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev? Se bo iskrena, etično utemeljena ustvarjalnost udejanjala v obliki gverilske kinematografije? Ali pa je sploh ne bo?

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko