Ko so v Egiptu pred dvema letoma rušili diktatorja in skušali spremeniti družbeni red, so zahodni mediji veliko vlogo v revoluciji pripisali modernim komunikacijskim kanalom, s katerimi naj bi protestniki koordinirali, izvajali in promovirali protirežimske proteste. Na podoben način so mediji tudi pri protestih v Alžiriji spet razglabljali o odrešeniški vlogi spletne komunikacije.

Tudi slovenski mediji so polni zgodb o spletni tehnologiji, ki sama sebi narekuje smisel uporabe. Promocija orodij namesto ciljev, ki jih lahko dosežemo s temi orodji, je ena od rdečih niti Morozova, pripadnka generacije X, ki se v svoji prvi knjigi The Net Delusion: How Not to Liberate The World (Internet kot zabloda: Kako ne osvoboditi sveta) sprašuje o družbeni funkciji spletne tehnologije in njeni vlogi pri promociji družbenih sprememb. Med zobe vzame spletni tehnodeterminizem, ki je pri ameriških avtorjih zelo popularen, in ga argumentirano raztrga.

Iran, Kitajska, demonstracije v zahodnih državah in drugi dogodki, pri katerih so tehno-entuziasti poveličevali spletna orodja, kot so Facebook, Twitter, blogi in podobno – Morozov ugotavlja, da je povsod prisotna interpretacija poveličevanja tehnologije, ki je v zahodnih medijih skoraj popolnoma zabrisal kakršnokoli kvalitativno interpretacijo revolucije oziroma drugih hitrih družbenih sprememb. Tehnologija je orodje in razlog za uporabo same sebe.

Morozov zagovarja tezo, da tehnologija še ne prinese smisla uporabe in da komunikacijska ideja ni vezana na posamezen aparat ali stroj. Za primer navede rodno Belorusijo, kjer tehnologija ni pomenila preboja v demokratičnih procesih in internet ni pripomogel k družbenim spremembam oziroma spodbujal politično aktivnost. Našteva primere iz celega sveta, kjer so tehnodeterministi slavili zmago, še preden je prišlo do dejanske bitke, češ da bodo s tehnologijo rešili vsebinski problem.

Knjiga zastavlja zelo pomembno vprašanje odnosa do tehnoloških dosežkov naše dobe in do razvoja družbe. Opozarja na težavo, ki onemogoča širino interpretacije posameznih svetovnih dogodkov oziroma gibanj, saj mediji kratko malo ne prikazujejo celotne slike oziroma se preveč osredotočajo le na en del zgodbe. Veliko primerov iz vsega sveta pa dokazuje, da pri percepciji ne gre za omejeno skupino ljudi, temveč je problem sistemski.

Posledice spletnega tehnodeterminizma, ki pronica skozi medijske interpretacije, so, tako Morozov, dolgoročne in ne pomenijo nič dobrega. Spletni aktivizem, v katerem v svetovnih konfliktih navidezno sodeluje na milijone ljudi, se tako prelevi v t. i. »spletni slacktivizem«, v katerem ljudje spletno participacijo, se dogovarjajo o konkretnih akcijah (politični protest, humanitarna akcija ...).

Tezo Morozova lahko hitro preverimo tudi v lokalnem okolju: ozrimo se le po priljubljenih spletnih mestih oziroma omrežjih in se sprehodimo po seznamih pozivov k družbenim akcijam, ki v večini primerov ostanejo na ravni spletnega poziva. Energijo, ki jo posamezniki vlagajo v spletno komunikacijo, bi bilo po mnenju avtorja v takih primerih veliko bolj smiselno vložiti v organizacijo dejanskega protesta oziroma aktivnosti ter pustiti, da se na spletu sliši samo njen odmev. Spletne peticije kot zadnja modna muha protesta bi bilo tako veliko bolj smiselno zavreči in se poslužiti bolj konkretnega protesta.

Njegova teza je močna protiutež tehnološkim navdušencem (Clay Shirky, Cory Doctrow ...), ki v svojih delih slavijo ravno ta vidik družbene komunikacije in opozarjajo na  zgodovinskost in edinstvenost sedanjega časa, v katerem se človeštvo kopa v tehnoloških izumih, s katerimi uspešno razrešujemo družbene konflikte, ki jih v preteklosti nismo razrešili samo zato, ker na voljo nismo imeli pravih orodij. Njegova teza je klofuta tehnodeterminističnim pristopom k zmanjševanju digitalnega razkoraka, pri katerem se tehnologija prav tako razume kot smisel in ne kot orodje za doseganje smisla. In končno –njegov prispevek k razpravi o smislu spletnih tehnologij in predvsem izražanju utemeljenega dvoma o definiciji svetovnega spleta, ki je inherentno svoboden in demokratičen, ni samo dobrodošel, temveč nujen za uravnoteženo debato.  

Živimo v revolucionarnih časih. Priznajte, gre tudi vam ta fraza na živce? Še posebej prisotna je v tehnoloških krogih, v katerih je vsaka nova naprava oziroma spletna storitev označena za revolucionarno, čeprav je večina naprav namenjenih čisto osnovnemu zadovoljevanju človeških potreb. Kaj pa, če je revolucija le navidezna? Kaj pa, če je razvoj in napredek samo cikličen?

Tim Wu se v svojem delu loti na videz nenavadne primerjave – pod lupo vzame razvoj klasičnih elektronskih medijev v Ameriki (radio in televizija) in svetovni splet. Pri vseh treh Wu opazi enak razvojni cikel, kar je posebej pomembno v luči razvoja dogodkov, ki se trenutno odvijajo v povezavi s svetovnim spletom. Wu poleg nevarnosti opaža tudi značilnosti intercikličnega razvoja. Med drugim je razvoj novih komunikacijskih kanalov veliko hitrejši – obdobje med razvojem radijskega in televizijskega kanala je veliko daljše kot med razvojem televizijskih valov in interneta.

Internet, ta največji tehnološki izum 20. stoletja, ki so ga prvi teoretiki slavili kot odprt in ljudski medij, ki bo za vedno spremenil obličje medijske pokrajine, saj bo z nizkimi stroški produkcijskih sredstev za ustvarjanje multimedijskih vsebin sprožil množično participacijo pri soustvarjanju vsebin, se v zadnjem času vedno bolj zapira. Opaziti je pritiske različnih industrij, ki si skušajo ta medij podrediti oziroma ga izoblikovati tako, da bodo nekaj zaslužili.

Na začetku se tehnologija razvija sporadično in s pomočjo navdušencev, ki jo uporabljajo na sto in en način. Ko tehnologija doseže kritično maso uporabnikov, vstopi industrija in začne uporabo regulirati ter jo omejevati in predvsem – zaračunavati. Komercialni in regulatorni pritisk postaja vedno hujši in zaradi njega se zgodijo nove inovacije, ki nato podležejo istemu ciklu.

Bo šla regulacija svetovnega spleta dejansko po enaki poti kot radijske postaje? Wu v knjigi opaža skrb zbujajoče znake, ki kažejo na skoraj identično pot razvoja. Avtor fraze net neutrality tako svari pred monopolizacijo spletnega prostora, ki bi lahko vodila do zaprtega medija, kot se je to že zgodilo z radijskimi in s televizijskimi frekvencami. Svari pred pretirano patentizacijo tehnologij, povezanih s spletom, in kot primer navaja upočasnitev razvoja radijske tehnologije, ki so jo s patenti za svojo vzela velika podjetja.

Čeprav se večino knjige avtor ukvarja z zgodovino razvoja, pa je vseeno zelo pomembno vedeti, da se knjiga ukvarja tudi s sedanjostjo in prihodnostjo. Trenutno aktualna mobilna tehnologija, ki jo industrija slavi kot naslednjo veliko stvar, je namreč velika grožnja zaprtega sistema, v katerem se bo ponovila zgodba velikih televizijskih produkcijskih hiš, ki obvladujejo vsebine, distribuirane prek tega komunikacijskega kanala. Tudi v razvoju  programske opreme Wu opaža skrb zbujajoče trende (izpostavi podjetja Google in Apple) in nagovarja k odprti in široki debati o smeri razvoja.

Google in Apple sta po mnenju Tima Wuja problematična akterja zato, ker nista specialista, temveč se trudita svojim strankam ponuditi integralno storitev. Več kot je različnih storitev istega ponudnika, boljša je uporabniška izkušnja; hkrati pa se je treba zavedati problema zapiranja uporabnika v svet, kjer inovacija in razvoj nista mogoča.

Knjiga se bere kot manifest, v katerem avtor poziva splošno javnost k pozornosti in budnosti. Internet, ki ga je popularizirala ravno navidezna odprtost in večuporabnost, ki je na neki način pomenil konvergenco vseh do takrat znanih elektronskih medijev in ki so ga nekateri ravno zaradi odprtosti in velikega participatornega potenciala razumeli kot grožnjo vsem ostalim medijskim kanalom, se danes vedno bolj zapira oziroma kaže znake zapiranja.

Wu priznava, da so premiki resni, a da je še vedno dovolj prostora za spremembo toka razvoja tega medija. Strokovno javnost poziva k uvedbi t. i. separation principles, s katerimi predlaga, da bi morali zagotoviti strogo ločevanje ponudnikov dostopa do spleta (ISP), ponudnikov spletnih storitev (Google, Facebook) in ponudnikov vsebin (medijske hiše). Wu poleg ločevanja omeni še vlogo državnih organov oziroma vlad, ki bi se morale odreči ekskluzivni podpori določene tehnologije oziroma ponudnika tehnologije, saj to v večini primerov vodi k umiranju informacijskega ekosistema. In seveda up vlaga tudi v uporabnike, ki so končna postaja tehnološkega razvoja in storitev, s katerimi si lajšamo življenje. Tudi oni po mnenju Tima Wuja odgovarjajo za prihodnost. In tudi oni se morajo zavedati svoje vloge. Za začetek bi bilo dobro, če bi prebrali knjigo The Master Switch: The Rise and Fall of Information Empires (Glavno stikalo: Vzpon in padec informacijskega imperija).

www.opensocietyfoundations.org/reports/mapping-digital-media-slovenia

Mednarodni raziskovalni projekt Spremljanje vpliva digitalizacije na medije (Mapping Digital Media, krajše MDM), v katerem sodeluje več kot 150 raziskovalcev iz 60 držav, je septembra 2012 na svoji spletni strani objavil poročilo za Slovenijo, ki sva ga pripravila Marko Milosavljević in Tanja Kerševan Smokvina. Skupaj z več kot 30 do zdaj objavljenimi nacionalnimi poročili je dostopno na www.mediapolicy.org, ki ob tem ponuja še številna druga besedila s področja medijskega raziskovanja in zagovorništva.

Projekt zaradi svojega obsega, tako v geografskem kot vsebinskem smislu, ter zaradi namena, da prispeva k zavedanju o pomenu medijev za demokracijo, tudi z zelo konkretnimi, za vsako vključeno državo po meri izdelanimi priporočili, uživa vse več pozornosti mednarodne politike. Njegovi dosedanji izsledki in priporočila so bili nedavno predstavljeni v Evropskem parlamentu, v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ter na razpravi o javni radioteleviziji, ki so se je v hrvaškem parlamentu pod pokroviteljstvom Sveta Evrope in Fundacije za odprto družbo (Open Society Foundation, OSF) udeležili predstavniki sedmih parlamentov iz držav z območja nekdanje Jugoslavije (tudi slovenskega) in iz Albanije.

MDM je projekt Medijskega programa Fundacije za odprto družbo (Open Society Media Program), ki si prizadeva za svobodno in profesionalno delovanje medijev, pri čemer si pomaga z medijskimi raziskavami, ki so namenjene razumevanju, kako mediji bodisi podpirajo demokracijo bodisi delujejo proti njej. Vse raziskave, ki jih program financira, naj bi omogočale primerjalnost, prispevale k mreženju raziskovalcev in ponujale podlage za reforme v korist razvoja medijev. Tudi na podlagi nacionalnih raziskav iz svežnja MDM se že pripravljajo prvi primerjalni pregledi. V partnerstvu s Centrom za mednarodno medijsko podporo (Center for International Media Assistance, CIMA) je bilo izdelano spletno orodje, ki prek interaktivnega svetovnega zemljevida poenostavlja dostop do podatkov in poročil (dostopno na cima.ned.org).

Slovensko poročilo je nastajalo med leti 2010 in 2012, pri čemer je bilo predvideno, da pokrije obdobje med letoma 2005 in 2010. Tako kot vsa druga poročila, ki se pripravljajo v okviru projekta MDM, temelji na skupni, vnaprej izdelani metodologiji, ki je natančno določila strukturo, vsebinski okvir ter obseg vsakega poglavja in njegovih posameznih delov. Zaradi razmeroma dolgega procesa uredniške obdelave, ki se je odvil na več ravneh in se je proti pričakovanjem avtorjev, pa tudi samih snovalcev projekta, raztegnil na več kot eno leto, v poročilu niso zajeti najbolj sveži primeri. Glavnina besedila je bila napisana do poletja 2011, vendar sva si avtorja prizadevala, da ob uredniških posegih, kolikor je bilo mogoče, besedilo osvežujeva vse do objave, pri čemer sva zaradi prostorske omejenosti pri obravnavi posameznih pojavov vključevala samo najbolj odmevne primere.

Poročilo tako vsebuje podatke in analizo gibanj v medijski produkciji in potrošnji v obdobju, v katerem se je v Sloveniji najbolj intenzivno odvijala digitalizacija medijev v najširšem smislu, na ravni ustvarjanja, prenosa, rabe in arhiviranja medijskih vsebin, in praktično na vseh distribucijskih platformah. Izjema je le radio, ki v Sloveniji do svojih poslušalcev še vedno večinoma prihaja po analogni poti. Med večjimi vsebinskimi sklopi, ki jih velja izpostaviti, je v poročilu posebna pozornost namenjena analizi prilagajanja javne radiotelevizije za delovanje v svetu digitalnih medijev; pregledu izvedbe prehoda javne in komercialnih televizij na digitalno prizemno radiodifuzijo ter širše stanju na drugih digitalnih distribucijskih platformah; prilagajanju poslovnih modelov in delovnih procesov; oceni procesov na ravni medijskih politik, zakonodaje in regulacije; ter osvetlitvi sprememb v novinarstvu in produkciji medijskih vsebin, vključno z državljanskim novinarstvom, uporabniško ustvarjenimi vsebinami in pojavi digitalnega aktivizma.

Glavne ugotovitve poročila potrjujejo umeščenost Slovenije v širše trende in procese, zaznamovane tako s spremembami na ravni tehnologije produkcije, razširjanja in potrošnje vsebin, kot tudi z vse večjo konkurenčnostjo in ekonomskimi pritiski. Tako kot v drugih državah se tudi pri nas morebitna pričakovanja glede večje raznolikosti vsebin in informacij v digitalnem svetu (še) niso izpolnila. Vsebine so bolj dostopne kot kdajkoli, a v resnici ni veliko novih ponudnikov, zlasti ne informativnih vsebin. Še vedno prevladuje potrošnja etabliranih medijev, kakovost in izvirnost vsebin pa padata. Povzetek poročila je objavljen v rubriki Splet v tej številki Medijske preže.