Kakšne spremembe bo prineslo članstvo v Evropsku uniji? Evropska unija zna spremeniti več stvari: državno varnost, gospodarstvo, pomembnost lastnega cilja. A ne pričakujte enostavnih medijskih transformacij. Znotraj manjše, stare Unije, boste zaman iskali ustaljen vzorec medijskega razvoja. In nič drugače ne bo, ko bo njen del postala Slovenija in ostalih devet držav. Nekatere države ne otežujejo tujih lastništev domačih časopisov. Zaradi tega ima Rupert Murdoch tako mogočno prevlado na britanskem tržišču. Marsikatere, na primer Francija, pa temu zelo nasprotujejo. Nekatere (Velika Britanija) pa se trudijo ohraniti svoja javna množična občila relativno neodvisna. Berlusconijeva Italija pa je videti, kot da bi bila z drugega planeta. Obstaja namreč nekaj splošnih evropskih načel, ki nadzirajo konkurenco; a ta načela so neznatna v primerjavi s kupom nacionalnega prava. Seveda bi Unija z veseljem razvila bolj obsežna pravila in povečala svoj vpliv. A tega zaenkrat še ni storila in v glavnem caplja za drugimi, pomembnejšimi vplivi. Je Murdochovi televiziji mogoče preprečiti vstop v Evropo? Ne: gospod Berlusconi bo sam poskrbel za to. Ali bo poskrbljeno za primerno konkurenco tiska? Ne: to je prej stvar dominantnih regionalnih časopisov, ki odstranjujejo tekmece preko tržišča in tako dosežejo monopol, kot pa problem parlamentov. Seveda pa zna Evropa uveljaviti svojo voljo – med drugim z Evropsko listino o človekovih pravicah, ki omenja zasebnost in svobodo izražanja. Toda ta listina ne pripada Uniji; njene korenine segajo globlje. Ko govorimo o Evropski uniji, govorimo o evoluciji, ne revoluciji.

Pred sabo imamo novo Evropo s 25 državami, z različnimi jeziki in drugačnimi tradicijami. To je in tudi mora biti velika, rastoča demokracija. Svoboda tiska in radiodifuznega oddajanja sta rekvizita take demokracije. Svoboda tiska je odločilna za uspeh celotne vaje. Vprašanje pa je, kako bomo nalogo izpolnili. Najpogostejši odgovor je: ne preveč dobro. Evropa je Bruselj in Bruselj gledamo in prikazujemo skozi prizmo prevzetnosti in predsodkov. Spraševanje in debata, služkinji demokracije, sta odrinjeni na rob. Zadeve bodo še slabše, ko se bo pridružilo deset novih držav, nekaterih premajhnih, da bi imele lastno zasedbo v Bruslju, kaj šele dopisnika v večini drugih članic. Kam naj se torej volivci obrnejo, da bi bili dobro obveščeni? Kritična sprememba za Slovenijo – kot tudi za vse druge – ni v institucijah, ki uveljavljajo reforme; ne, to je interna zadeva. Pridružuješ se ogromni, kompleksni demokratični strukturi. Kako o njej poročati? Kako, za božjo voljo, sprejemljivo poročati bralcem, gledalcem ali poslušalcem o dogodku, ki vpliva na njihovo prihodnost, dogaja pa se na Portugalskem ali na Malti? Kako oživiti Unijo? Kako to vpliva na slog poročanja, ki ga bo treba spremeniti?

Uredništva v medijskih hišah se ponavadi – vsaj izmenjava praktičnih izkušenj kaže na to – soočajo s problemom, kako se organizirati za kontinuirano in s tem kredibilno poročanje o evropskih zadevah. Prvi problem je ponavadi umeščanje evropskih zadev, ki se lahko dotaknejo vseh področij, v svoji specifiki pa v nobeno prav posebno ne sodijo. Če na primer površen pogled kaže na to, da gre za klasično zunanjepolitično zadevo, pa stik z več kot 100.000 strani Uradnega lista Evropskih skupnosti napisane evropske zakonodaje, večinoma s področja notranjega trga, zadevo spremeni. Hkrati umeščanje glavnine evropskih zadev v gospodarske okvirje naleti na probleme, ko na nadnacionalni ravni hitro preidejo zgolj ekonomsko logiko … Nato se seveda pojavi problem, na kakšen način zadeve obdelovati. Poročanje o tematikah, ki zadevajo Evropsko unijo, hodi po ozki črti »evropskega«, stisnjenega med nadnacionalni in nacionalni vidik. Prvi lahko hitro zaide v vode slepega glasništva, drugi v a priori negativno nastrojen pristop pod krinko branjenja nacionalnega interesa. Nadaljnji in ne najmanjši problem je, kaj vse vključuje tematika »evropskega«.

Zgolj spremljanje dogajanja v Bruslju kot upravnem središču evropske integracijske tvorbe lahko hitro ustvari popačeno sliko, da evropske odločitve sprejemajo neki neimenovani oddaljeni obrazi v EU. Morda Evropska komisija kot najbolj izoblikovan nenacionalni/nadnacionalni obraz res oblikuje zakonske predloge, sprejema pa jih v glavnem Svet EU, v katerem so s svojimi predstavniki zastopane vlade. Ti zagovarjajo doma domišljena stališča, ki temeljijo na nacionalnih interesih, če so ti v določeni zadevi prepoznavni. Novinarsko oko je pri evropskih zgodbah s tega stališča zato zaželeno tako v Bruslju kot doma. Zaradi specifike EU kot mednarodne organizacije, ki je s postopnim ukinjanjem nacionalnega veta na vseh več področjih uvedla sprejemanje odločitev s preglasovanjem, pa se evropsko dogajanje ne začne pri nacionalnem stališču in ustavi pri evropski odločitvi, temveč se vmes odvijajo v usklajevanjih in iskanju zaveznikov pri državah s sorodnimi pogledi. Nadzor nad temi je za razumevanje celotnega procesa spet nujen, kot je tudi umeščanje dogajanja v državah članicah v evropsko zgodbo. Neka tipična nacionalna zgodba o neobvladljivem proračunskem primanjkljaju lahko hitro preraste v evropsko denarno zgodbo, sploh če gre, na primer, za veliko neto plačnico v evropski proračun, ki zaradi takih okoliščin hoče »porazdeliti« svoje evropsko denarno breme, in to ravno v času, ko EU odpira vrata zahodnih partneric precej revnejšim vzhodnoevropskim državam.

Izbor navedenih praktičnih primerov zgolj želi opozoriti na obsežnost in kompleksnost evropske tematike. Pravila za najboljšo organizacijo dela in načina spremljanja evropskih zadev verjetno ni, praksa tudi kaže, da se uredništva v medijih po Evropi odločajo za različne pristope, od oblikovanja evropskih uredništev/deskov do razpršenega pokrivanja po posameznih redakcijah. Slovenska tiskovna agencija (STA) se je odločila za oblikovanje uredništva za evropske zadeve, ki deluje od leta 2001. Uredništvo je nasledilo novinarja-koordinatorja za evropske zadeve, ki je skrbel za glavni vpogled in povezljivost evropskih zadev, in delo nadgradilo predvsem v smislu kontinuiranega in bolj poglobljenega ter kontekstualnega pokrivanja evropskih zadev. Kot temeljni člen je v delo vpeto dopisništvo/dopisnik v Bruslju, ki skrbi za pokrivanje osrednjih dogajanj v evropskem upravnem središču. Uredništvo, ki se je postopoma okrepilo do števila sedmih sodelavcev, med drugim v dopolnilo dopisniku skrbi za poročanje o dogajanju v Bruslju, kar omogočajo ne le dobre povezave in informacije na relevantnih spletnih straneh, ampak tudi razmeroma dobra dostopnost virov na kraju samem, pa tudi dostopnost relevantnih in s strani novinarjev včasih nekoliko pozabljenih evropskih virov v Sloveniji.

Uredništvo spremlja tudi delo evropskih institucij, ki niso v Bruslju, zadolženo je za spremljanje osrednjih in za evropske zadeve ključnih dogajanj v državah po Evropi, bodisi s pomočjo tamkajšnjih dopisnikov/sodelavcev, informacij na svetovnem spletu ter drugotnih virov, kot so tuje tiskovne agencije ali tuji mediji, pa tudi s spremljanjem pomembnejših dogodkov »v živo«. Prioritetno je seveda osredotočeno na spremljanje dogajanj, povezanih z evropskimi zgodbami v Sloveniji. Pri tem uredništvo za evropske zadeve skrbi predvsem za krovno spremljanje teh dogajanj, v povezavi z drugimi uredništvi pa skrbi za »impulze«, da se posamezne evropske zgodbe nadgrajeno umestijo v servis STA po relevantnih področjih. STA se je za ustanovitev uredništva za evropske zadeve odločila zaradi narave agencijskega dela, ki narekuje objavljanje novic »čim prej« in »vsak trenutek«, kot nadgradnjo pa razvija analitično in poglobljeno obdelovanje osrednjih tematik. Razpršen način spremljanja evropskih zadev po posameznih »klasičnih« uredništvih se je za agencijske potrebe po hitri reakciji in hkratni zanesljivosti izkazala za ne dovolj učinkovito, poleg tega se je pojavljal problem pri določenih tematikah, ki zaradi specifike EU niso sodile »nikamor« in so obvisele v zraku.

Cilj je in bo, da zagotovimo informirano, celovito in kontekstualno umeščeno poročanje o evropskih zadevah, z mislijo, da le dobro poznavanje večplastnega (nadnacionalno, mednacionalno, nacionalno, lokalno) in kompleksnega delovanja te integracije sui generis zagotavlja distancirano/objektivno poročanje o dogajanju. Izziv ostaja zapolniti praznino med poročanjem o evropskih procesih kot o »mehanskih« političnih dogodkih in poročanjem o posledicah, ki jih imajo takšni dogodki za življenje ljudi v evropski skupnosti. Problem, s katerim se sooča večina evropskih medijev, je odtujenost dolga leta elitistično vodenega procesa evropskega združevanja, ki pa ga pred izziv postavlja trdno spoznanje, da razraščajoči se skupni pravni red vse bolj vpliva na posameznika v EU. In tudi statistika kaže, da je v povprečju v državah članicah EU več kot polovica njihovih nacionalnih zakonodaj na takšen ali drugačen način vezana na evropsko zakonodajo, torej na odločitve, sprejete v okvirih EU. Izziv za medije je zapolniti praznino med poročanjem o evropskih procesih kot o »mehanskih« političnih dogodkih in poročanjem o posledicah, ki jih imajo takšni dogodki za življenje ljudi v evropski skupnosti.

Polnopravno članstvo Slovenije v Evropski uniji bo slovensko stvarnost postavilo pred nove izzive in Radio Slovenija pri tem ni in ne bo izjema. Količina tem, povezanih z EU, narašča, s to poplavo pa se vsak sooča tako, kot ve in zna. Radio Slovenija pri tem strelja (skoraj) iz vseh topov, čeprav najnovejša raziskava »Kaj pričakuje slovensko občinstvo od javne RTV«1 kaže, da poslušalci v radijskih programih niso zadovoljni z vsebinami o vstopu Slovenije v EU. Na rezultate takšnih raziskav je seveda zmeraj treba pogledati v ustreznem kontekstu, a vendar se zastavlja vprašanje, kako zadostiti paleti interesov širokega kroga raznih poslušalcev nacionalnega radia? Prvi program posluša predvsem starejša populacija poslušalcev, kateri v govornem programu namenjamo bolj zahtevne in bolj resnobne prispevke in oddaje. Drugi program – Val 202 in njegove sproščeno-informativne govorne vsebine – posluša občinstvo srednje in mlajše generacije. Skupini zelo zahtevnih poslušalcev je namenjen tretji program in njim so prilagojene tudi govorne oddaje. Kompleksno dogajanje na ravni EU in vključevanje naše države v evropsko povezavo dobiva v radijskih programih svoj odmev predvsem v sodelovanju treh strani: dopisnice RTV Slovenija iz Bruslja, zunanjepolitičnega uredništva (ZPU) in uredništva notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj (UNGO). Dopisnica nosi pri tem levji delež, saj spremlja in poroča o vseh temah, ki se dotikajo EU in nastajajo v Bruslju, tudi o delu slovenskih predstavnikov v evropski prestolnici. Iz Ljubljane pa poročamo o slovenskih stališčih in odzivih. Tukaj pripravljamo tudi prispevke o posameznih področjih, ki zadevajo tako EU kot slovenske razmere (kmetijstvo, pravosodje, sindikati ipd.). To je predvsem delo UNGO. V ZPU nastajajo prispevki, ki obravnavajo slovensko zunanjo politiko v povezavi z EU. Če dopisniki iz tujine (v tem primeru Bruslja, Berlina, Rima in zunanji sodelavec iz Londona) ne poročajo o posameznih aktualnih zadevah v odnosih med članicami, tudi takšni prispevki nastajajo v ZPU. Na takšen način nastajajo prispevki za dnevnoinformativne oddaje Radia Slovenija ter daljši, zbirni ali analitični prispevki in oddaje za prvi program – Program A-1. Med daljšimi oddajami na prvem programu velja v tem kontekstu omeniti predvsem Studio ob 17., Temo dneva in posamezne dele Tedenskega aktualnega mozaika.

Z drugačnega, širšega in bolj primerjalnega zornega kota se evropskih tem lotevajo v izobraževalnem uredništvu. EU je pogosto tema uro in pol dolgih oddaj z naslovom Intelekta na Programu A-1. Poseben izobraževalni niz na prvem programu pomenijo oddaje Evropski pojmovnik, v katerem poskušajo avtorji zgoščeno in pregledno razložiti posamezne pojme, povezane z EU. In navsezadnje, EU je pogosto tema izobraževalnih oddaj na tretjem programu Radia Slovenija. Spet drugačen pristop pri pokrivanju evropskih tem je ubral Val 202. Redna tedenska oddaja Sredi Evrope je vsebinsko postavljena v okvir Evrope petindvajsetih članic, v prvih mesecih letošnjega leta s posebnim poudarkom na desetih pristopnicah. Vsebinsko izhodišče so zmeraj stične točke s Slovenijo, bodisi skupne lastnosti, podobnosti, ironizacija le-teh, stereotipne sorodnosti in podobno. Namen oddaje je približati Evropo poslušalcu, vendar s človeškega stališča, skozi zgodbe ljudi in utrip vsakdanjika. Val 202 evropske teme spremlja tudi manj sistematično. Prispevki, intervjuji in ankete so tako bolj vezani na aktualno dogajanje, manj pa na redne oddajne termine.

Stampedo pred formalnim vstopom Slovenije v EU seveda zahteva svoj »davek« tudi od nacionalnega radia. Evropske teme se bodo pogosteje kot doslej pojavljale predvsem v že omenjenih terminih in na opisani način. Pripravljamo tudi niz šestdesetih kratkih prispevkov s skupnim imenom Evropska abeceda, ki bodo del najbolj poslušane dnevnoinformativne oddaje Radia Slovenija Druge jutranje kronike. V njih bomo poskušali na izviren in svež način osvetliti bistvene pojme, povezane z EU, in tako opozoriti poslušalce na teme, ki bodo po 1. maju postale del tudi slovenskega vsakdanjika. Če ob takšni pestrosti poslušalci vseeno mislijo, da je evropskih tem premalo, se je treba zamisliti in se vprašati, zakaj. Odgovor je nedvomno večplasten. Nekaj lahko pripišemo naravi medija z več programi, ki jih pač ni mogoče ves čas zbrano poslušati, zato še tako pozornemu ušesu marsikaj uide. Bistvo odgovora pa je tesno povezano tudi z vprašanjem, kako se bomo evropskih tem lotevali po 1. maju. Za kredibilno in kakovostno delo je potrebna dobra koordinacija in prilagojena organizacija dela, ki pa danes prepogosto šepa. V zmedi, v kateri se ne moremo odločiti, ali je EU notranje- ali zunanjepolitična tema, in v kateri se marsikdaj zastavi vprašanje, kaj pravzaprav kateri novinar počne, je marsikatero področje potisnjeno na rob ali ostane celo neopaženo. Zato ima verjetno tudi marsikateri poslušalec nacionalnega radia občutek, da evropskih tem na Radiu Slovenija ni dovolj in zato v omenjeni raziskavi izraža nezadovoljstvo s predstavitvijo drugih držav v kontekstu EU, z informacijami o položaju Slovenije po vstopu v EU in predstavitvijo slovenskih pričakovanj, nenazadnje pa tudi z izobraževalnimi vsebinami o življenju v EU.2

Na Radiu Slovenija si prizadevamo s temami o EU ustrezno zapolniti program do 1. maja. O bolj organiziranem, predvsem pa kadrovsko bolj podprtem spremljanju področja, katerega obseg bo s polnopravnim članstvom samo še naraščal, pa zaenkrat še ni govora. Izobraževanje novinarjev je omejeno predvsem na (redke) seminarje, ki jih ponujajo evropske institucije, in so za hišo bolj ali manj brezplačni, vendar ne morejo zadostiti izobraževalnim potrebam novinarjev. Službenih poti, ki so bolj vsebinske kakor spremljanje uradnih obiskov visokih političnih predstavnikov slovenske države, pa je premalo. Edini vidni znak sprememb na tem področju je načrtovano dodatno dopisniško mesto v Bruslju. Njegova dejanska realizacija, kljub opravljenemu internemu razpisu, pa je še zmeraj zavita v meglo. V prihodnje bomo na Radio Slovenija verjetno morali razmisliti o ustanovitvi delovne skupine za EU, ki jo bodo sestavljali novinarji iz raznih uredništev in programov v povezavi z dopisnikoma oziroma dopisnicama v Bruslju. Takšna delovna skupina bi prinesla potrebno koordinacijo in možnost uredniške zaznave in presoje aktualnih potreb, s tem pa ustrezno, vsebinsko in žanrsko pokritost tem na vseh treh programih. Verjetno bi morali razmišljati tudi o redni »evropski« tedenski oddaji, s pomočjo katere bi poslušalci točno vedeli, kdaj in kje lahko prisluhnejo takšnim vsebinam. Do takrat pa bomo delali tako, kot doslej – včasih z grenko mislijo na kakšno pomanjkljivost, na koncu pa vendarle z občutkom korektno opravljenega dela.

»Evropska unija bo imela v letu 2004 vpliv na 500 milijonov življenj in je vroča tema za novinarje. Navigacija skozi labirint informacij in mehanizmov Unije pa je lahko težavna,« so uvodne besede ustvarjalcev nove spletne strani www.eu4journalists.com, namenjene premagovanju težav z razumevanjem evropske birokracije, njenega žargona in iskanjem pravih sogovornikov. Kažipot po bruseljskih labirintih so pripravili pri Evropskem novinarskem centru (European journalism center), v sodelovanju z Uradom za tisk in komunikacije evropske komisije (European Comission’s Directorate-General for Press and Communications). Poleg jedrnate predstavitve evropskih politikih, posameznih institucij in njihovih pristojnosti spletna stran novinarjem daje odgovore na povsem praktična vprašanja, povezana z njihovim delom: kakšno pomoč in informacije lahko kot novinar pričakujem od Evropske unije? Kako koristni so tiskovni uradi Unije? Kako odprte za sodelovanje z novinarji so posamezne institucije in njihovi uslužbenci? Kako sem lahko zunaj Bruslja na tekočem s tamkajšnjim dogajanjem? Kakšna je najnovejša zakonodaja? Od koga lahko dobim izjavo o posamezni temi ... Tako, na primer, izvemo, da je vsakodnevne novinarske konference evropske komisije mogoče spremljati tudi po telefonu, gradiva, razdeljena na konferencah, pa so v manj kot eni uri na voljo v virtualnem tiskovnem središču; da je evropski parlament daleč najbolj dostopna institucija in da večina poslancev komaj čaka, da jih novinarji prosijo za izjave, ker jim to koristi pri nabiranju volilnih glasov; da je evropsko sodišče prava zakladnica novinarskih zgodb, če ste si le pripravljeni vzeti čas … Na spletni strani www.eu4journalists.com je tudi cela zbirka uporabnih kontaktov in povezav na druge spletne strani z najbolj uporabnimi in najbolj ažurnimi dodatnimi informacijami. Avtorji spletne strani novinarjem, predvsem novincem na področju Evropske unije, poskušajo prihraniti nekaj dragocenega časa in kako zadrego tudi s praktičnimi nasveti, ki očitno izvirajo iz bogatih novinarskih izkušenj z uradniki in uradi Unije. Spletna stran www.eu4journalists.com> je, skratka, res vredna ogleda, sploh če sedite v Ljubljani ali kje drugje, daleč stran od Bruslja, pa vas »doleti« kaka evropska tema – in to prav v tem času postaja vse bolj običajno.

Pravica dostopa do informacij javnega značaja je v Sloveniji relativno nov pravni institut. Čeprav ga že od leta 1991 predvideva 2. odstavek 39. člena Ustave RS, ga je natančneje uredil šele lani sprejet Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/03). V Evropi ga poznajo že dlje časa; nekatere države – kot na primer Švedska – celo več kot dvesto let. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU) se bodo meje odprle tudi na področju informacij. Dogajanja v evropskih političnih institucijah bodo postala relevantna tudi za nas, za naše medije, nevladne organizacije, politične stranke, gospodarske subjekte, raziskovalne institucije in nenazadnje za celotni javni sektor. Namen tega prispevka je informativno prikazati prepletenost oziroma soodvisnost evropskega in slovenskega prava glede informacij javnega značaja. S tega vidika bodo obravnavani trije bistveni problemski sklopi, in sicer kako lahko do pridemo do pomembnih javnih informacij v evropskem prostoru, kako bo pravna ureditev dostopa do informacij javnega značaja v EU vplivala na slovensko pravo in nenazadnje kakšne minimalne zahteve pred Slovenijo postavlja evropsko pravo glede izkoriščanja ali t. i. ponovne uporabe javnih informacij.

Po dolgoletnih prizadevanjih nekaterih bolj liberalnih držav članic in več deklarativnih določbah je bila oktobra 1997 pravica o dostopu javnosti do dokumentov evropskih institucij prvič zapisana v primarno pravo EU.1 Ta določba predstavlja pravno podlago za natančnejšo ureditev pravice v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (v nadaljevanju Uredba EU).2 Uredba EU je danes osrednji predpis na tem področju, ki določa temeljna načela dostopa do evropskih dokumentov in izjeme od tega načela, ki so potrebne zaradi varstva javnih in zasebnih interesov.3 Poleg tega je pravica dostopa do dokumentov priznana kot ena izmed temeljnih pravic v 42. členu Listine temeljnih pravic Evropske unije4 in predvidena kot ena izmed državljanskih pravic v Osnutku pogodbe o Ustavi za Evropo (člen II-42).5 Kot pove že ime Uredbe EU št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, veljajo njene določbe neposredno le za tri najpomembnejše institucije EU – za evropski parlament, svet in komisijo, ne pa tudi za vse ostale. Dokumentov predvsem ni mogoče zahtevati od sodišč – sodišča prve stopnje in sodišča Evropske skupnosti –, ki dostop do svojih dokumentov urejata v lastnih poslovnikih in ga dovoljujeta samo strankam in osebam z izkazanim interesom; javno objavljene so le končne sodbe oziroma sklepi. Glede na izredno pomembno vlogo, ki sta jo sodišči imeli pri širjenju transparentnosti v evropskem pravu, je morda paradoksalno, da sta izmed vseh institucij EU najbolj zaprti za javnost. Vendar je splošno sprejeto, da je v sodnih postopkih potreba po zaupnosti velika, saj imajo na eni strani stranke pravico do zaupnosti, na drugi pa ima sodišče dolžnost varovati ne samo svoje delovanje, ampak tudi delovanje strank. Na posreden način so zavezani tudi agencije in podobna telesa zakonodajalca, za katere se uporabljajo samo načela Uredbe EU, posebna deklaracija pa jim nalaga, da svoja pravila o dostopu do dokumentov uskladijo s pravili Uredbe EU. Vse ostale institucije in ustanove EU problema dostopa javnosti do svojih dokumentov urejajo samostojno v lastnih notranjih pravilih ter ob upoštevanju načel in omejitev Uredbe EU.6

Najlaže so uporabnikom dosegljivi t. i. neposredno dostopni dokumenti, ki jih morajo institucije objavljati v elektronski obliki ali preko registrov dokumentov in so za uporabnike brezplačni. Registri dokumentov v elektronski obliki vsebujejo vse bistvene dokumente zadevnih institucij in so vsakomur dostopni na spletni strani EU http://europa.eu.int.7 Verjetno ni treba poudarjati, da so ti dokumenti enako dostopni državljanom EU kot tudi tujcem. Na tak način se morajo še zlasti objavljati zakonodajni dokumenti, to je dokumenti, ki so sestavljeni ali prejeti med postopkom sprejemanja aktov, ki so pravno zavezujoči v državah članicah ali za države članice. Za komisijo to, na primer, pomeni, da mora v svoj register uvrstiti vse dokumente, ki se nanašajo na uredbe ali okvirne sklepe, in sicer vse od začetnih posvetovanj z državami članicami ali z ekspertnimi skupinami, preko posvetovanj znotraj oddelkov, do različnih verzij sprejetih ukrepov in zapisnikov vsakega sestanka, na katerem se o zadevi razpravlja. Kjer je mogoče, morajo biti neposredno dostopni tudi drugi dokumenti, zlasti tisti, ki se nanašajo na razvoj politik ali strategij Unije. Kadar neposredni dostop ni omogočen preko registra, mora biti v registru čimbolj natančno navedeno, kje so dokumenti, da jih upravičenci lahko najdejo.8 Z objavo takšnih informacij na svetovnem spletu se dosega temeljni namen načela transparentnosti oziroma odprtosti dela evropskih organov: kar najširši dostop javnosti do informacij in dokumentov Evropske unije. Hkrati s tem si institucije bistveno olajšajo delo in zmanjšajo število postopkov na zahtevo. Načelo transparetnosti pomembno dopolnjuje dolžnost objavljanja predpisov evropskih institucij v uradnem listu Evropske skupnosti (Official Journal). Ta velja tako za uredbe, direktive in odločbe, sprejete po posvetovalnem postopku vseh treh institucij, ter za uredbe in direktive sveta in komisije, ki so naslovljene na vse države članice, kot tudi za predloge komisije, skupna stališča in konvencije sveta, obrazložitve, okvirne sklepe in druge sklepe, konvencije med državami članicami in mednarodne dogovore, ki jih sklene Evropska skupnost. Kolikor je to mogoče, se morajo v uradnem listu Evropske skupnosti objavljati tudi iniciative držav članic svetu, druga skupna stališča, direktive in sklepi ter priporočila in mnenja. Vsaka od institucij lahko v svojem poslovniku določi nadaljnje dokumente, ki se objavljajo v evropskem uradnem listu.9

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo bomo pridobili njeno državljanstvo, s tem pa tudi pravico zahtevati dokumente v rokah evropskega parlamenta, sveta in komisije. Pravico imajo namreč vsi evropski državljani ter fizične osebe s prijavljenim prebivališčem in pravne osebe z registriranim sedežem v EU. Kljub temu da lahko za informacije zaprosijo tudi druge osebe, te nimajo pravice in jim institucije dokumentov niso dolžne posredovati, ampak se same odločijo, ali jih bodo posredovale nedržavljanom in nerezidentom.10 Čeprav institucije EU dostopa načeloma ne otežujejo in od nikogar ne zahtevajo dokazila o državljanstvu, prebivališču oziroma sedežu, pa v praksi to pomeni bistveno razliko v obravnavanju, saj nedržavljani in nerezidenti nimajo možnosti, da bi vlagali pravna sredstva (pritožbe oziroma tožbe) zoper zavrnilno odločbo institucije, ampak lahko to storijo samo tiste osebe, ki imajo pravico do dostopa. Zahtevali bomo lahko vse dokumente, ki jih evropski parlament, svet in komisija imajo, kar pomeni, da jih je zavezana institucija sestavila sama ali prejela od drugih in so v njeni posesti (3. odstavek 2. člena Uredbe EU). A to v praksi ne pomeni neomejenega dostopa do vseh dokumentov. Zaplete se že pri dokumentih, ki so nastali pri tretjih osebah, za katere načeloma velja, da jih je institucija dolžna posredovati upravičencu, če jih ima v svoji posesti, ne glede na to, od koga jih je prejela. Kljub temu se je institucija pred razkritjem takšnega »tujega« dokumenta praviloma dolžna posvetovati s tretjo osebo oziroma z avtorjem dokumenta. Čeprav Uredba EU tega ne pove izrecno, se zdi, da morebitno odklonilno mnenje avtorja dokumenta za evropsko institucijo ni zavezujoče, temveč da se mora v končni fazi sama odločiti, ali bo razkrila dokumente, ki so jih sestavile fizične ali pravne osebe oziroma druge ustanove zunaj EU, vključno z državami članicami ali nečlanicami EU ter drugimi institucijami in telesi skupnosti ali zunaj nje.11 Nedvoumno pa velja, da svet ali komisija ne smeta razkriti dokumenta, ki je nastal v kateri izmed držav članic EU in je ta država zanj eksplicitno zahtevala, da se brez njenega soglasja ne sme posredovati drugim osebam.12 Prav tako se brez soglasja avtorja ne smejo posredovati t. i. občutljivi dokumenti, ki vsebujejo klasificirane tajne podatke in bodo obravnavani v nadaljevanju. Dostopni so načeloma vsi dokumenti ne glede na medij oziroma obliko tega dokumenta – lahko je napisan na papirju, shranjen v elektronski obliki ali kot zvočni, vizualni ali avdiovizualni zapis. Dokumenti se nadalje lahko nanašajo na kakršno koli vsebino in na vsa področja delovanja Evropske unije; lahko so povezana s politiko, z aktivnostjo ali z odločitvami, ki sodijo v področje dejavnosti oziroma sfero odgovornosti posamezne institucije (3. odstavek 3. člena Uredbe EU).

Zahteva mora napisana v enem izmed uradnih jezikov EU, ki bo z vstopom Slovenije v EU tudi slovenščina. Biti mora v pisni obliki, ki je lahko tudi elektronska. Pri tem ni treba navesti nobenih razlogov, zakaj informacijo želimo, ampak moramo zahtevani dokument opredeliti z zadostno natančnostjo, da ga je moč identificirati oziroma najti. V nasprotnem primeru nas je institucija dolžna zaprositi za dodatna pojasnila, kateri dokument zahtevamo, in nam pri tem pomagati, na primer, z napotilom, kako se uporablja javni register dokumentov. Če se zahteva zelo obsežen dokument ali veliko število dokumentov, se lahko institucija z nami neformalno posvetuje in poskuša najti primerno rešitev (6. člen Uredbe EU). Institucija nam bo najprej poslala potrdilo o prejemu zahteve. Nato mora zahtevo brez odlašanja obravnavati ter najpozneje v 15 delovnih dneh od njene registracije odločiti, da bodisi odobri in hkrati omogoči dostop do zahtevanega dokumenta bodisi zahtevo zavrne. V slednjem primeru mora v pisnem odgovoru navesti razloge za popolno ali delno zavrnitev s pravnim podukom o možnosti t. i. ponovne vloge. V izjemnih primerih, kadar vloga zadeva zelo dolg dokument ali veliko število dokumentov, se lahko ta rok podaljša za dodatnih 15 delovnih dni, vendar nas mora o tem vnaprej obvesti in natančno obrazložiti razloge za podaljšanje (7. člen Uredbe EU). Če institucija zahtevo zavrne ali v predpisanem roku ne odgovori, lahko v 15 dneh od prejema odgovora oziroma od izteka roka ponovno zahtevamo preučitev stališča institucije glede svoje vloge. Ta t. i. ponovna vloga, ki je po svoji pravni naravi pritožba, mora biti prav tako obravnavana brez odlašanja. O njej mora biti odločeno v največ 15 delovnih dneh, razen če se rok za odločitev podaljša za dodatnih 15 delovnih dni zaradi izjemnih okoliščin in pod enakimi pogoji, kot to velja na prvi stopnji (zelo dolgi dokumenti ali veliko število dokumentov ter vnaprejšnje obvestilo z natančno pojasnitvijo razlogov). Če institucija tudi po tem noče dati na razpolago zahtevanega dokumenta v celoti ali noče dati vseh zahtevanih dokumentov, mora v pisnem odgovoru za zavrnitev navesti razloge in nas obvestiti o nadaljnjih pravnih sredstvih. Zoper zavrnilno odločbo institucije – ali kadar ta v predpisanih rokih ne odgovori – je namreč mogoče vložiti tožbo na sodišče prve stopnje http://curia.eu.int/en/transitpage.htm, hkrati s tožbo ali namesto nje pa se lahko pritožimo tudi evropskemu varuhu človekovih pravic http://www.euro-ombudsman.eu.int. Če institucija zahtevi za dostop ugodi, bo ob upoštevanju želja vlagatelja omogočila vpogled v dokument na mestu samem ali izstavila kopijo dokumenta, ki je lahko tudi v elektronski obliki. Vpogled na samem mestu in kopije do 20 strani so brezplačni, za več kot 20 strani kopij pa se vlagatelju lahko zaračuna samo dejanske stroške priprave in pošiljanja kopij dokumenta. Če je institucija dokument že izdala in je brez težav dostopen, svojo dolžnost izpolni že s tem, da vložnika zgolj obvesti, kako lahko pride do zahtevanega dokumenta. Dokument se dostavi v obstoječi verziji in formatu, vključno z elektronsko ali drugo obliko – na primer v braillovi pisavi –, v velikem tisku ali na magnetogramu, pri čimer se mora v polni meri upoštevati želje vlagatelja. Vendar institucija ni dolžna ustvariti novega dokumenta, da bi ugodila zahtevi. Prav tako ni dolžna iskati informacij, ki so raztresene v številnih dokumentih, jih zbirati, analizirati, komentirati itd., ampak mora dati na razpolago dokumente v takšni obliki, kot jih sama poseduje.

Čeprav je izrecen namen pravne ureditve EU, da se učinkovitost pravice dostopa do dokumentov zagotovi v kar največji možni meri, se hkrati vedno znova poudarja, da dostop ne more biti absoluten in da mora biti včasih omejen zaradi določenih legitimnih javnih ali zasebnih interesov (2. odstavek 255. člena PES in a točka 1. člena Uredbe EU). Vendar se morajo izjeme vedno interpretirati in uporabljati restriktivno. Zato je bilo uvedeno pravilo, da če samo nekateri deli dokumenta vsebujejo informacije, ki so varovane kot izjeme, se mora preostanek dokumenta vseeno razkriti, ne pa da se zavrne dostop do celotnega dokumenta (6. odstavek 4. člena Uredbe EU). Poleg tega so izjeme časovno omejene na samo toliko časa, dokler je varstvo upravičeno glede na vsebino dokumenta, vendar ne več kot 30 let. Tako dolga časovna omejitev je zlasti relevantna za arhivsko gradivo, ki ga je mogoče zahtevati takoj, ko varstvo njegove vsebine ni več potrebno, najpozneje pa v 30 letih. Več kot 30 let so lahko varovani zgolj dokumenti, katerih zaupnost je potrebna zaradi varstva zasebnosti ali gospodarskih interesov ter v primeru t. i. občutljivih dokumentov (7. odstavek 4. člena Uredbe EU).

Izjemam je namenjen najbolj obširen 4. člen Uredbe EU, ki ločuje med absolutnimi in relativnimi izjemami. V primeru absolutnih izjem institucija v noben primeru ne sme razkriti dokumentov, kadar bi to ogrozilo enega izmed naslednjih javnih interesov: (1) javno varnost, (2) obrambne in vojaške zadeve, (3) mednarodne odnose, (4) finančno, monetarno ali ekonomsko politiko skupnosti ali države članice. Ravno tako velja absolutna prepoved razkritja dokumentov, če bi to ogrozilo zasebne interese posameznikov, to je njihovo zasebnost ali integriteto, še zlasti kadar je varstvo osebnih podatkov določeno s predpisi EU.13 Relativne izjeme v nasprotju z absolutnimi omogočajo t. i. izjeme od izjem – dokumentov se sicer načeloma ne sme razkriti, razen kadar je za razkritje podan prevladujoč javni interes. Na eni strani to velja za dokumente, katerih razkritje bi ogrozilo (a) gospodarske interese fizične ali pravne osebe, (b) sodne postopke in pravno svetovanje ter (c) namen inšpekcijskih, preiskovalnih ali računskih dejavnosti. Pri tem pojem »gospodarskih interesov« razumemo zlasti kot poslovne skrivnosti, pravice intelektualne lastnine, tržne informacije ter podatke o stroških in javnih naročilih, kar je v kontekstu evropskega prava dokaj nesporen razlog za omejitev dostopa javnosti do dokumentov. Na drugi strani med relativne izjeme uvrščamo tudi interne dokumente in dokumente v pripravi (working papers), katerih razkritje bi resno ogrozilo postopke odločanja institucije. Kot takšne se v praksi pogosto varujejo tajna politična stališča držav članic in zaupnost pogajanj znotraj evropskih institucij, katerih javno razkritje bi jim lahko škodovalo v mednarodnem prostoru ali v lastni državi. Takšne izjeme so imanentne skoraj vsem pravnim sistemom, ki urejajo dostop do informacij javnega značaja in jo določata tudi 10. in 12. točka 6. člena slovenskega ZIDJZ.

Evropsko pravo dostopa do dokumentov poseben pravni režim predpisuje za tajne podatke ali t. i. občutljive dokumente (sensitive documents). Občutljivi dokumenti lahko nastanejo pri eni izmed evropskih institucij ali njihovih agencij, v državah članicah, v tretjih državah ali v mednarodnih organizacijah in so v skladu s predpisi zadevne institucije označeni kot »zaupni«, »tajni« ali »strogo tajni« (9. člen Uredbe EU). To so torej dokumenti z občutljivih področij javne varnosti ter informacije o obrambnih in vojaških zadevah, ki se varujejo v interesu Evropske unije oziroma ene ali več držav članic. Za tovrstne dokumente bodo v bistvu sprejeta posebna pravila, ki pa bodo morala biti objavljena. Dokumenti sami ne bodo neposredno dostopni v elektronski obliki, ampak jih je mogoče zahtevati le v postopku z vlogo, v katerem se bo vsak dokument presojalo individualno. Vloge za dostop in zahtevane dokumente lahko obravnavajo samo osebe, ki imajo pravico, da se seznanijo z vsebino občutljivega dokumenta oziroma z njegovimi tajnimi podatki in ne uradniki, ki običajno obravnavajo ostale vloge za dostop do dokumentov. Tudi pri uvrstitvi občutljivih dokumentov v register lahko samo takšne osebe odločijo, katera napotila oziroma viri dokumentov se bodo vnesli v register. Občutljiv dokument se lahko uvrsti v register ali se napravi dostopnega javnosti samo z eksplicitnim soglasjem avtorja, pri zavrnitvi dostopa pa je potrebno paziti, da se obrazložitev poda na način, ki ne bo ogrozil varovanih interesov.

Vsaka uredba Evropske unije je za vse države članice unije splošno uporaben in v celoti obvezujoč pravni akt, ki se neposredno uporablja. Slovenske organe torej v celoti zavezuje, ne da bi njene določbe prenašali v naš pravni red.14 Vendar je edina dolžnost, ki jo Uredba EU št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov evropskega parlamenta, sveta in komisije izrecno nalaga državam članicam, je, da skupaj z evropskimi institucijami sodelujejo pri obveščanju javnosti oziroma svojih državljanov glede pravic, ki zanje izvirajo iz te uredbe (14. člen Uredbe EU). Sicer pa Uredba EU načeloma nima namena spreminjati nacionalnih zakonodaj glede dostopa do informacij javnega značaja in v preambuli to eksplicitno poudarja. Do konsenza znotraj EU namreč ni enostavno priti, ker imajo posamezne države članice preveč različne ureditve – medtem ko imajo, na primer, skandinavske države zelo liberalno zakonodajo glede javnosti dokumentov, Nemčija tega področja na zvezni ravni še vedno sploh nima pravno urejenega. Uredba EU se zatorej izrecno nanaša samo na dokumente v posesti evropskih institucij in načeloma ne posega v pravni sistem, ki ga v Sloveniji ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Vendar se oba sistema na nekaterih točkah prekrivata, tako da lahko v praksi pričakujemo dva problema: problem dokumentov, ki jih bodo slovenski organi poslali evropskim institucijam, in problem dokumentov, ki jih bodo institucije EU poslale slovenskim organom.

Prva situacija bo nastala, kadar bodo slovenski organi evropskim institucijam poslali določene dokumente in jih bo torej mogoče zahtevati od obeh, vendar po različnih pravilih: od evropskih institucij po pravilih Uredbe EU, od slovenskih organov pa po določbah ZDIJZ. Kot je že bilo omenjeno, lahko Slovenija evropskim institucijam izrecno prepove, da bi brez njenega soglasja komur koli razkrile določen dokument, ki je nastal pri nas. Ta prepoved velja za vse enako, tudi za državljane Slovenije. S tem se želi preprečiti, da bi posamezniki lahko zaobšli notranjepravna pravila in si preko evropskih institucij priskrbeli dokumente, ki po svoji domači zakonodaji ne morejo. Tudi brez izrecne prepovedi se bodo institucije EU glede razkritja naših dokumentov vedno dolžne posvetovati s svojimi slovenskimi kolegi, vendar Uredba EU ne pove, kaj se zgodi, če bo slovenski organ – avtor dokumenta – proti njegovemu razkritju. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je končna odločitev v pristojnosti institucij EU, si lahko predstavljamo, da bodo te postopale kolegialno in sledile mnenju avtorja dokumenta iz dveh razlogov: prvič zato, ker nikjer ni prepovedano, da država prej omenjeni veto de facto na razkritje dokumenta dá naknadno; in drugič zato, ker Uredba EU eksplicitno poudarja, da nima namena spreminjati pravnih ureditev v posameznih državah ter gre pričakovati, da bodo evropske institucije spoštovale nacionalne predpise že zgolj zaradi želje po recipročnem spoštovanju evropskih pravil v državah članicah. Razlike glede končnega rezultata – tj. razkritja oziroma nerazkritja dokumentov javnosti – pa moramo pričakovati tudi, kadar slovenski organi evropskim ne bodo dali nobenih navodil. Vsebinsko se izjeme od razkritja v 6. členu ZDIJZ od izjem po 4. členu Uredbe EU ne razlikujejo bistveno, razen da evropska uredba bolj strogo kot slovenski zakon izključuje dokumente zaradi varstva mednarodnih odnosov, obrambnih in vojaških zadev, javne varnosti ter zaradi finančne, monetarne ali ekonomske politike. Ti morajo biti v Sloveniji opredeljeni kot tajni v skladu z Zakonom o tajnih podatkih, sicer so informacije javnosti dostopne, medtem ko v EU ni potrebno, da so dokumenti klasificirani kot takšni (kot t. i. občutljivi dokumenti). Če bi namreč bili tako klasificirani, zanje dejansko velja domneva nejavnosti, saj jih institucije EU brez izrecnega soglasja avtorja sploh ne smejo nikomur posredovati. Po drugi strani je evropsko pravo bolj liberalno, ker pri obravnavanju izjem v mnogo večji meri uveljavlja t. i. škodni test in t. i. test tehtanja. Škodni test (harm test) pomeni, da mora razkritje dokumenta dejansko in ne zgolj hipotetično ogroziti varovano pravno dobrino (na primer zasebnost ali izvedbo sodnega postopka) oziroma mora zaradi njegovega razkritja nastati nekakšna škoda in ne zadostuje, da se nek dokument zgolj nanaša na dejansko stanje ene od predvidenih izjem.15 Tak test postavlja domnevo, da je načeloma vsak dokument dostopen javnosti, če institucija ne ugotovi, da bi bil z njegovim razkritjem prizadet nek javni ali zasebni interes. Medtem ko se v pravu EU škodni test zahteva za vse izjeme, ga slovensko pravo predvideva le v petih od dvanajstih izjem (točke 7–10 in 12 v členu 6 ZDIJZ), zato lahko glede istega dokumenta pričakujemo boljši rezultat v Bruslju kot v Ljubljani. Še boljši rezultat bo pri tistih kategorijah izjem, ki v evropskem pravu predstavljajo relativne izjeme, kajti pri teh morajo institucije EU poleg škodnega testa preveriti še dodatni test tehtanja (balancing test): četudi se ugotovi, da bi razkritje dokumenta sicer imelo škodljive posledice, ga je treba razkriti, če za to obstaja prevladujoči javni interes. Klasičen primer prevladujočega javnega interesa je, na primer, razkritje poslovnih skrivnosti ali internih dokumentov, da bi se s tem razkrinkalo korupcijo. Tega testa slovenski zakon sploh ne pozna, čeprav je praviloma prisoten v vseh podobnih nacionalnih ureditvah, zaradi česar je Uredba EU v tem delu bolj liberalna.

Ko bodo evropske institucije svoje dokumente poslale državam članicam, jih bomo v Sloveniji lahko zahtevali tudi od naših organov, in sicer po pravilih slovenskega zakona. Na prvi pogled se zdi, da bodo v Sloveniji tako nekateri dokumenti laže dostopni, saj je glede nekaterih izjem ureditev po ZDIJZ bolj liberalna. Kot je že bilo omenjeno, predstavljajo v RS podatki s področja mednarodnih odnosov, obrambnih in vojaških zadev, obveščevalne in varnostne dejavnosti ter javne varnosti izjemo samo, če so kot tajni podatki ustrezno opredeljeni v skladu z Zakonom o tajnih podatkih, medtem ko podatki s področja finančne, monetarne ali ekonomske politike po ZDIJZ sploh niso izjeme. Vendar nas začetno navdušenje mine, če si podrobno pogledamo določbo 15. točka preambule Uredbe EU, ki države članice zavezuje, da po načelu lojalnega sodelovanja z evropskimi institucijami ne ovirajo primerne uporabe Uredbe EU in spoštujejo pravila glede varnosti evropskih institucij. Načelo oziroma doktrina lojalne razlage evropskega prava pomeni, da morajo države članice svoje nacionalno prvo interpretirati v luči in v duhu prava EU oziroma tako, da s svojimi notranjimi predpisi ne bodo preprečevale uresničevanja evropskih predpisov.16 Interpretatio Europea Slovenijo torej zavezuje, da po eni strani ne sme ovirati svobodnega dostopa do dokumentov, do katerih imajo subjekti pravico na podlagi Uredbe EU (s svojo morebiti preveč restriktivno zakonodajo), in da po drugi strani s »preveč« liberalno zakonodajo ne sme izničiti omejitev in še zlasti izjem, ki jih postavlja Uredba EU. Določba o lojalnem sodelovanju z evropskimi institucijami je nastala na podlagi lekcije, ki so se je te institucije naučile iz primera Svenska Journalistförbundet v. Svet,. V tem primeru je švedsko združenje novinarjev zahtevalo 20 dokumentov o Europolu ter jih po liberalni domači od švedskih oblasti dobilo kar 18, medtem ko jih je od Sveta EU zaradi njegove dokaj restriktivne razlage pravice dostopa prejelo le 4.17 Zdaj Uredba EU uresničevanje svojih ciljev poskuša zaščititi s tem, da vsem organom držav članic, ki imajo dokumente evropskih institucij, nalaga dolžnost posvetovanja s pristojno evropsko institucijo glede njihovega razkritja vselej, kadar organ prejeme zahtevo za kakšnega izmed dokumentov evropskih institucij. Dolžnost posvetovanja odpade v primerih, ko je očitno, da bodisi gre za dokument, ki ga je potrebno razkriti, bodisi da se dokumenta očitno ne sme razkriti. Namesto tega se lahko organ države članice vedno odloči, da o zahtevi za dokument ne bo odločal sam, ampak jo bo raje odstopil v obravnavo pristojni evropski instituciji (5. člen Uredbe EU). Iz te določbe in zahteve po lojalnem sodelovanju lahko sklepamo, da bodo evropske institucije vztrajale na obveznosti svojih mnenj, še zlasti kadar si razkritja ne bodo želele. Slovenski organ se lahko tako znajde v precejšnji zadregi, če bi po določbah ZDIJZ dokument upravičencu moral posredovati (ker, na primer, ni klasificiran kot tajen v skladu z zakonom), vendar evropska institucija od njega zahteva, da tega ne stori. Slovenski organ lahko namreč glede na določbo 26. člena ZDIJZ zahtevo za dostop zavrne samo, če dokument prestavlja eno izmed izjem iz 6. člena zakona. Slednji ima vse dopustne izjeme taksativno naštete in ne predvideva, da bi evropski predpis, četudi je nacionalni zakonodaji nadrejen, lahko določil še kakšno dodatno izjemo. Konflikt obeh sistemov lahko privede celo do kazni za prekršek za odgovorno uradno osebo po določbi 3. odstavka 39. člena ZDIJZ.

Z vstopom v Evropsko unijo Slovenijo čaka še ena naloga na področju informacij javnega značaja, in sicer mora do 1. julija 2005 ustrezno urediti vprašanja, ki jih odpira pred kratkim sprejeta Direktiva št. 2003/98/EC Evropskega parlamenta in Sveta o ponovni uporabi informacij javnega sektorja z dne 17. 11. 2003 (v nadaljevanju Direktiva).18 O ponovni uporabi informacij govorimo zato, ker organi javne oblasti informacije primarno zbirajo za izvrševanje svojih javnih nalog, ko pa so enkrat zbrane, jih lahko posredujejo fizičnim ali pravnim osebam za nadaljnjo uporabo v gospodarske ali negospodarske namene. Kot ponovna uporaba se ne šteje izmenjava informacij med organi javnega sektorja izključno zaradi izvrševanja njihovih javnih nalog. Ratio posebne ureditve ponovne uporabe javnih informacij je v dejstvu, da je njihov nastanek financiran iz javnih sredstev oziroma davkoplačevalskega denarja in jih javni sektor ne sme »privatizirati«, ampak imajo do njih načeloma vsi enake pravice. V nasprotju s prej obravnavano uredbe, direktive EU načeloma niso neposredno uporabne, ampak države članice zavezuje le glede rezultata, ki ga je treba doseči, pri tem pa jim je prepuščena izbira oblike in metode za dosego tega rezultata.19 Konkretno Direktiva št. 200/98/EC za države članice predpisuje minimum pravil, po katerih se morajo na območju notranjega evropskega trga enotno urediti ponovna uporaba in praktični ukrepi za pospeševanje ponovne uporabe informacij v posesti organov javnega sektorja v državah članicah. Direktiva od držav EU ne terja, da ponovno uporabo informacij javnega sektorja sploh dovolijo, vendar če jo, jo morajo v skladu z minimalnimi zahtevami Direktive. Slovenski ZDIJZ o tem vprašanju zaenkrat molči, kar je razumljivo glede na dejstvo, da je omogočanje dostopa do informacij javnega značaja vedno prvi korak in šele naslednjega predstavlja pravna ureditev nadaljnje uporabe tako dostopnih informacij. Direktiva slovenske nacionalne pravne ureditve o dostopu do dokumentov javnih oblasti v ničemer ne spreminja, pač pa lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo dodatno ureditev tega vprašanja v slovenskem pravu, ki bo moralo upoštevati evropska pravila. Direktiva izrecno nima namena spreminjati nacionalnega ali evropskega prava na področju varstva osebnih podatkov ter varstva pravic intelektualne lastnine, zlasti mednarodnega varstva po Bernski konvenciji za varstvo književnih in umetniških del in Sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS). Direktiva se ne nanaša na informacije v posesti organov oziroma institucij EU, ampak zgolj na informacije v posesti javnega sektorja posameznih držav članic, to je v posesti njihovih državnih, regionalnih ali lokalnih oblasti, njihovih organov, ki so podvrženi javnemu pravu, ter vseh združenj navedenih subjektov (2. člen Direktive), ne pa tudi javnih podjetij. Ureditev ponovne uporabe naj bi načeloma zajela vse že obstoječe dokumente javnega sektorja, ne glede na njihovo vsebino in obliko (zapisane na papirju ali shranjene v elektronski obliki oziroma kot zvočni, vizualni ali avdiovizualni zapis), vendar dejansko izključuje številna področja. Tako se Direktiva ne nanaša na (1) dokumente, ki jih organi javnega sektorja ustvarijo zunaj svojih javnih nalog, na (2) dokumente, ki so varovani s pravicami intelektualne lastnine tretjih oseb, na (3) dokumente, ki po nacionalnem pravu o dostopu do informacij javnega značaja predstavljajo izjeme oziroma so javnosti nedostopni, kot tudi ne na (4) dokumente v posesti javnih radijskih in televizijskih postaj, izobraževalnih in raziskovalnih ustanov (na primer šol, univerz, arhivov, knjižnic in raziskovalnih ustanov) ter kulturnih ustanov (na primer muzejev, knjižnic, arhivov, orkestrov, oper, baletov in gledališč).

Direktiva na bodočo slovensko ureditev naslavlja zlasti zahtevo, da mora biti ureditev ponovne uporabe informacij javnega sektorja v določeni meri skladna s pravili naše zakonodaje glede pravice dostopa do informacij javnega značaja. V skladu z ZDIJZ bodo tako morali biti urejeni razumen rok za odločitev o zahtevi, razlogi za zavrnitev zahteve in možnosti pravnega sredstva v tem primeru (4. člen Direktive). Slovenski ureditvi glede dostopa do informacij je zelo podobna tudi zahteva Direktive, da morajo biti dokumenti dostopi v vsakršni obliki ali jeziku, ki že obstaja (vključno z elektronsko obliko, kjer je to mogoče in primerno), da pa po drugi strani organ ni dolžan ustvariti novega dokumenta, ga prilagajati oziroma iz njega delati izvlečke, razen kadar je to mogoče storiti s preprostim postopkom.20 Glede zaračunavanja informacij, ki bodo ponovno uporabljene, dovoljuje Direktiva zaračunavanje višjih stroškov kot slovensko pravo. Medtem ko ZDIJZ za dostop do informacij predvideva le zaračunavanje materialnih stroškov, dovoljuje Direktiva za izkoriščanje informacij zaračunati polno povračilo stroškov zbiranja, nastajanja, reprodukcije in razširjanja informacij, vključno z razumno povrnitvijo določene stopnje investicije glede na življenjski cikel informacij. Zdi se, da bo tudi slovenski zakonodajalec lahko uveljavil različno visoke stroške, saj ZDIJZ ureja le pravico dostopa do informacij, vendar upravičencev ne pooblašča, da lahko te informacije nadalje izkoriščajo. Za takšno dodatno dovoljenje pa se zdijo tudi dodatni stroški upravičeni.

Direktiva ima malo zelo določb (le 15 členov), in vendar večino namenja varstvu enakosti obravnavanja vseh subjektov, ki želijo informacije javnega značaja ponovno uporabiti. Ponovna uporaba dokumentov, nastalih v javnem sektorju, mora biti dostopna vsem zainteresiranim subjektom na trgu. Zaradi enotnega evropskega trga to pomeni, da bodo lahko slovenska podjetja in posamezniki povsem enakopravno zahtevali informacije v drugih državah in od tujih organov javnega sektorja po povsem identičnih pravilih, ki veljajo za njihove domače subjekte. Organi zaradi enakosti vseh zainteresiranih subjektov ne smejo sklepati ekskluzivnih pogodb za uporabo informacij javnega značaja samo z določenimi osebami, ki bi želele tržiti izdelke, temelječe na dodani vrednosti informacij javnega značaja. Ekskluzivne pravice so dopustne samo izjemoma in v posamičnih primerih, da se zagotovijo storitve v javnem interesu, ter morajo biti objavljene in transparentne. Vse trenutno obstoječe ekskluzivne pogodbe se morajo zaključiti ob poteku pogodbeno določenega roka, najpozneje pa do konca leta 2008 (11. člen Direktive). Enakosti obravnavanja vseh subjektov na trgu služi tudi zapoved transparentnosti glede pogojev in cen za ponovno uporabo informacij, ki naj bi se po možnosti objavljali na internetu (7. člen Direktive). Poleg tega načelo nediskriminacije prepoveduje privilegirano obravnavanje med istimi kategorijami uporabe informacij, kar pomeni, da se bodo morali enako obravnavati, na primer, vsi komercialni uporabniki in enako vse znanstvene institucije, medtem ko med različnimi skupinami lahko obstajajo razlike. Pomeni tudi, da morajo enaka pravila veljati za organe javnega sektorja, kadar ti vstopajo na trg kot komercialni ponudniki in ne izvajajo svojih javnopravnih nalog (10. člen Direktive). Prav tako velja obratno, da bodo tuje pravne in fizične osebe od slovenskih organov povsem enako kot domače lahko zahtevale informacije javnega značaja in jih izkoriščale za nadaljnjo uporabo. Slovenija se lahko v skladu s pooblastilom Direktive odloči, da za ponovno uporabo informacij javnega sektorja ne bo predpisala nobenih pogojev. Če pa se za takšne pogoje vseeno odloči, bi morala v skladu z evropsko direktivo uvesti sistem podeljevanja licenc, kje je to primerno. Pri tem ne sme predpisati pogojev, ki bi po nepotrebnem omejevali možnosti ponovne uporabe informacij, ter ne sme omejevati konkurence, ampak je zaželeno, da so licence standardizirane in obravnavane elektronsko (8. člen Direktive).

Vidimo torej, da je evropska ureditev pravice dostopa do informacij javnega značaja kljub nekaterim posebnostim, ki so posledica nadnacionalnega značaja Evropske unije, sodobna in postaja za posameznike vse bolj odprta in prijazna. S polnopravnim članstvom Slovenije v EU bodo evropske informacije postale dostopne tudi za naše medije, organizacije civilne družbe, gospodarske subjekte, raziskovalce in sploh vse zainteresirane osebe. Čeprav je dostop do evropskih dokumentov v marsičem podoben slovenski ureditvi po ZDIJZ, med njima obstajajo tudi nekatere razlike, ki se jih moramo zavedati, če želimo iti po informacije v Bruselj. Pri tem je lahko koristen namig, da se izmed vseh zavezanih institucij EU splača najprej poskusiti dobiti informacije od evropskega parlamenta v Strasbourgu, ki se je doslej izkazal kot najbolj liberalen. Ne samo da zaradi morebitne zavrnitve zahteve še ni nikar ni bil tožen pred sodišči, ampak se tudi načelno vedno znova zavzema za širitev pravice dostopa in neredko pred sodiščem nastopa kot intervenient na strani posameznikov ter kot nasprotnik svetu in komisiji, ki sta znana po svojem dokaj restriktivnem pristopu. V primeru, da so identični dokumenti v rokah evropskih institucij in slovenskih organov, velja vsekakor poskusiti pri obeh ali celo več različnih organih. Prav lahko se namreč zgodi, da bomo do nekaterih informacij laže prišli na slovenskih tleh, do drugih pa v evropskih sobanah. Pri tem se zdi, da Slovenija lažje prepove razkritje lastnih dokumentov evropskim institucijam, saj ji pravo EU to izrecno omogoča. Obratno bodo evropske institucije sicer lahko prepovedale razkritje svojih dokumentov slovenskim organom, vendar se bodo ti znašli pred nezavidljivo dilemo, ali naj ignorirajo načelo lojalnega sodelovanja z institucijami EU in s tem tvegajo kršitev evropskega prava ali pa naj tvegajo prekršek zaradi nerazkritja informacij po ZDIJZ. Slovenski zakon bo moral – dolgoročno gledano – ta konflikt rešiti in predvideti, da pravo EU kot nadnacionalno in primarno pravo prevlada nad ureditvijo v domači zakonodaji. V končni fazi naj omenim še, da so slovenskim državljanom oziroma rezidentom vrata odprta tudi do informacij v posesti nacionalnih organov drugih držav članic EU, ki jih bomo zaenkrat lahko zahtevali po določbah njihove notranjepravne ureditve, saj Evropska unija tega področja še ni poenotila. Deloma poenoteno bo po 1. juliju 2005 le vprašanje ponovne uporabe informacij javnega sektorja in čeprav je tozadevna direktiva zelo skopa, predstavlja naslednji korak in izziv za pravno ureditev izkoriščanja informacij javnega značaja tudi v Sloveniji.

Področje medijev in njegove regulacije je v Evropski uniji je postalo zanimivo šele v začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko so tudi v Bruslju opazili, da Evropska unija na področju avdiovizualne politike močno zaostaja za ZDA. Trend je bil posebno skrb zbujajoč na področju produkcije in distribucije televizijskih programov, zato je evropska komisija leta 1984 reagirala in javnosti predstavila t. i. »zeleno knjigo« (COM(84) 200 final), v kateri so predvideli oblikovanje skupnega trga na področju oddajanja televizijskih programov. Temu dokumentu je kmalu sledila resolucija evropskega sveta o izgradnji evropske programske industrije, vključno s predlogi za boj proti avdiovizualnemu piratstvu in harmonizacijo pravil distribucije filmov v različnih medijih. Sprejeta sta bila prva dokumenta, ki omenjata »avdiovizualno politiko Evropske skupnosti«, direktiva 86/529/EEC o skupnih tehničnih standardih za satelitsko televizijo in pobuda za ustanovitev skupnega, evropskega televizijskega programa. Ob koncu 80. let prejšnjega stoletja se je evropska komisija ukvarjala z določanjem pravnih okvirov (aktov in dokumentov), namenjenih razvoju bolj fleksibilne in dinamične evropske filmske in televizijske industrije. Leto 1988, med trajanjem evropskega leta kinematografije, so bolj kot kadar koli poprej in na različnih ravneh obravnavali skupne ukrepe za izboljšanje evropske avdiovizualne politike.

Direktiva o čezmejni televiziji, Television Without Frontiers ali TWF Directive je temeljni dokument Evropske unije s področja medijev in avdiovizualne kulture. Sprejeta je bila leta 1989 in dopolnjena leta 1997. Vključuje dve temeljni načeli: prost pretok evropskih televizijskih programov znotraj skupnega trga; in zahtevo, da televizijske postaje, kjer je to mogoče, rezervirajo vsaj polovico svojega programskega časa za »evropska« avdiovizualna dela (evropske programske kvote). Poleg tega se direktiva o čezmejni televiziji ukvarja še z zaščito kulturne raznolikosti v programih evropskih televizij, z zaščito pravic otrok in pravico do odgovora. Seveda se direktiva ni mogla izogniti natančni določitvi pravil vsebine in frekventnosti oglaševanja na televiziji.

Po sprejemu Direktive o čezmejni televiziji gre za najpomembnejši ukrep Evropske unije na področju avdiovizualne politike. Programi Media so namenjeni finančni spodbudi evropskih filmov in televizijskih programov, da bi okrepili konkurenčnost evropske medijske industrije. Prvi (Media 1) program je bil sprejet decembra 2000 in je omenjenim ukrepom namenil 200 milijonov ECU. Čez pet let je sledil drugi s 310 milijoni ECU, trenutno pa se izteka tretji program (do 2005), v katerem je bilo namenjenih 400 milijonov evrov; od tega pa 50 milijonov za izobraževanje in šolanje.

Z zaščito otrok in manjšin se ukvarja zelena knjiga COM(96) 483 final, ki se nanaša na zaščito pravic otrok in manjšin v vseh elektronskih medijih (televizija, storitve on-line, internet). Evropski svet je leta 1998 sprejel priporočilo, ki je prvi dokument, ki se neposredno nanaša na vsebino informacijskih storitev v elektronskih medijih držav članic Evropske unije. Priporočilo in dokumenti, ki so mu sledili, so bili le delno uspešni in se močno razlikujejo od članice do članice EU.

Zelena knjiga o konvergenci (COM(97) 623 final) iz leta 1997 je namenjena debati o poteh (samo)regulacije elektronskih medijev naslednje generacije. Ukvarja se s hitrimi spremembami medijskega trga in tehnologij ter poskuša odgovoriti na vprašanja prihodnjega razvoja medijskega trga v Evropski uniji. Pomembna ugotovitev zelene knjige o konvergenci je poudarjanje, da pretirana reguliranost medijskega trga v povezavi z medijsko konvergenco ni dobrodošla in lahko upočasni njen razvoj. Odgovori na vprašanja o konvergenci medijev in razvoju medijskega trga Evropske unije so v glavnem zbrani v delovnem dokumentu št. SEC(1998) 1284 final.

Vpliv, ki ga imajo digitalne oblike reprodukcije in distribucije informacij, je povzročil nastanek dokumenta evropske komisije iz leta 1999, ki so ga naslovili »Principi in napotila za skupno avdiovizualno politiko v digitalni dobi«. Najdete ga pod št. COM(1999) 657 final. V dokumentu, ki v osnovni obliki velja še danes, so združeni principi proporcionalnosti razvoja medijskega trga, ureditev infrastrukture in vsebine, javni interes na področju medijev in pomen, ki ga imajo javni informacijski servisi v 21. stoletju.

Najboljši vir za dostop do zgoraj navedenih dokumentov in evropske zakonodaje nasploh (povsem brezplačen) je baza EUR-LEX http://europa.eu.int/eur-lex/en/. Baza deluje v vseh 11 uradnih jezikih trenutnih članic EU. Sestavni del baze je tudi Uradni list Evropske unije (EU Official Journal), ki bo od 1. maja letošnjega leta obvezno branje tudi v naši državi.