V Dublinu je konec oktobra 2001 bilo redno srečanje mreže evropskih tiskovnih svetov, ki sicer ni neko trdno povezano telo, ampak ga koordinira vsakokratni prireditelj sestanka. Mreža je nastala na pobudo angleške Press Complaint Comission - leta 1999 na sestanku v Londonu. Po tem je bil še en letni sestanek v Bonnu. Dublinski je torej tretji. Uvodni del je praviloma namenjen nacionalnim poročilom tiskovnih svetov. Sam sem za sestanek pripravil pisno in ustno poročilo, saj v Sloveniji tiskovnega sveta v klasičnem smislu niti nimamo, čeprav naše častno razsodišče v statističnih pregledih nastopa kot nekakšna oblika samoregulacije (z napačno navedbo leta njegovega nastanka, na kar sem sicer ustno opozoril, bo pa treba najbrž to narediti še pisno). Tako kakor mi, je pisna poročila pripravilo še nekaj držav - izvode hranim in so na voljo zainteresiranim. Irci so predstavili še položaj v svoji državi - tam sicer tudi ustanavljajo tiskovni svet, medtem ko politiki predlagajo medijskega ombudsmana. Njihov problem je predvsem zakonodaja, ki ne omogoča ustanovitve tiskovnega sveta - ne da bi se z njegovim nastankom povečala škoda za medije. Ugotovitve tiskovnega sveta in priznanje založnikov, da so v nekem primeru naredili napako, bi namreč pomenila samodejne sankcije in odškodninske tožbe. Po pripovedovanju irskih kolegov so spremembe zakonodaje na Irskem pred vrati. To pišem tudi zato, ker bi bilo hkrati z morebitnim ustanavljanjem slovenskega tiskovnega sveta treba pregledati, kaj bi bilo smotrno opustiti v sedanji zakonodaji in vzporedno z ustanavljanjem lobirati tudi za spremembe zakona.

Precej opozorilni nastop je imel direktor Zveze evropskih časopisnih založnikov Dieter Wolff, ki je opozoril, da v EU nastaja dokument, ki je za zdaj na ravni "non paper", torej še ni v nobeni proceduri, ki pa so ga zlobirale potrošniške zveze in zadeva predvsem tretjo skupino v tiskovnih svetih - predstavnike javnosti. Dosedanja večinska praksa je namreč, da predstavnike javnosti v tiskovnih svetih predlagajo novinarji in založniki, le v redkih primerih (na Finskem in v Estoniji) prihajajo v tiskovni svet po določenem ključu: univerzitetni profesorji, predstavniki potrošniških zvez, cerkva itd. Omenjeni "non paper", ki se prav kmalu lahko spremeni v osnutek, sledi temu finskemu zgledu: ne govori več o samoregulaciji, ampak o koregulaciji, kar lahko precej okrni dosedanjo samostojnost medijskih ljudi v odločanju o omejitvah, ki si jih tisk (mediji) postavijo sami, ampak postavlja delegate javnosti v bistveno aktivnejši položaj, tudi če ne poznajo temeljev stroke. Tega seveda oblasti ne morejo vsiliti; zato utegne dokument svet zagledati samo kot priporočilo. Toda tam, kjer bodo tiskovni sveti že delali po utirjenih principih, bodo tako delovali še naprej, nastajajoči se utegnejo znajti pred pritiski, naj pristanejo na "delegate" javnosti v skladu s priporočenim ključem. Wolff je tudi opozoril na nekaj predlogov in osnutkov v EU in Svetu Evrope, ki tudi utegnejo boleče poseči v medijske svoboščine: predloga direktive o notranji delitvi in tržni manipulaciji, letni poročili evropskega parlamenta o temeljnih človekovih pravicah in politiki EU na tem področju, predloga ukrepov, ki jih na področju napredka pri integraciji trga predlaga Forum of European Security Commissions, ki v nekaterih delih zbujajo vsaj skrb, da bi lahko samovoljna interpretacija dovoljevala poseganje v medije. Vsi ti dokumenti so dostopni na internetu.

Sestanek AIPCE se je ukvarjal tudi z vlogo medijev pri poročanju o terorizmu, vendar je ugotovitev enotna: vsa profesionalna merila, ki so veljala do zdaj, veljajo tudi v tem primeru. Kot ena od tem, na katero ni bilo mogoče oblikovati enotnega odgovora, se je nenačrtovano pojavilo tudi vprašanje, s katerim se ukvarja tudi naše častno razsodišče: kaj naj naredi tiskovni svet v primerih, v katerih hkrati s pritožbo na tiskovnem svetu poteka tudi proces pred sodiščem. Problem je predvsem v tem, da je tiskovni svet praviloma hiter v odločitvah (ravno to je ena od njegovih prednosti), sojenja pa se lahko vlečejo kar nekaj let, kar odpira dve vrsti vprašanj. Če se tiskovni svet odloči, da o zadevi, ki teče pred sodiščem, ne bo razpravljal, tudi sam zaustavlja postopek in je smiselnost njegove razsodbe čez nekaj let sploh vprašljiva, če pa se odloči za razsojanje, pa lahko odvetniki njegovo razsodbo uporabljajo pred sodišči (kar seveda velja v obeh primerih, ko gre razsodba v prid mediju in torej novinarju in ko je obema v škodo). Odgovori na problem so se vrteli v razponu od trditve, da se mora tiskovni svet odločati vsaj v primerih, kjer gre za očitno profesionalno in etično sporne stvari, do mnenja, da bi bilo treba zagotoviti tudi zakonsko ločenost obeh sistemov - sodne in civilndoružbene razsoje - ter doseči, da bi bile razsodbe tiskovnih svetov za sodišča neuporabne, kar je (to je ugotavljal tudi predlagatelj) precej utopično.

Kako zagotoviti raznolikost na vedno bolj homogenem tržišču tiskanih medijev oz. ali je to sploh možno? Ali bodo elektronske revije, ki mladim in neuveljavljenim nudijo večje možnosti, v prihodnosti lahko v celoti nadomestile vlogo tiskanih revij? Kaj je z legitimnostjo internetnega novinarstva, upoštevajoč dejstvo, da lahko vsakdo pokrene spletno revijo? Kaj je možno storiti, da bi mladim in neuveljavljenim pomagali pri izražanju svojih mnenj? Ali je zanje internet edino orodje, s katerim lahko sodelujejo v razpravah javnega pomena?

Ta in podobna vprašanja so si zastavljali udeleženci prve evropske konference o perifernih revijah, ki je nedavno potekala v švedskem Lundu v organizaciji kulturnega združenja OIKOS Kulturforum. Mikrolokacija konference: kulturni center Mejeriet, ki je - tako kot Metelkova - član Trans Europe Halles, evropske mreže neodvisnih kulturnih centrov, ki so nastali v zapuščenih industrijskih objektih.

Razstava, ki je spremljala konferenco, je v najboljši luči predstavila raznolikost in domišljenost medijskih projektov, žal skoraj izključno iz Zahodne Evrope: od kulturno-umetniških (Fucine Mute, Localmotives, Neural) in kulturno-filozofskih (En.red.ando, Eurozine), preko političnih (Red Pepper, Faklen, .svojtok., Yelah), analitskih (Extra!, Media Watch), do pravih medijskih mrež (Indymedia, Yelah), družabnih (Sourze) in rednih splošnih tednikov (Stockholms Fria Tidning). Čeprav je šlo za zelo različne revije, je bil skupni imenovalec ta, da gre za mlade medije (mlade urednike in sodelavce) ter, da so ti mediji na ta ali oni način periferni (za razliko od medijskega mainstreama).

Perifernost je pri nekaterih zavestna izbira, pri drugih pač nekaj, v kar so potisnjeni, a bi se prav gotovo raje prebili v mainstream, če bi le za to imeli možnosti, bodisi zaradi večjega vpliva na javne zadeve, bodisi zaradi večjega donosa. Nekaterim predstavljenim medijem bi pravzaprav epitet perifernosti le stežka nadeli, saj nočejo biti marginalni niti po lastni izbiri, niti po dejanskem položaju. Lep primer tovrstnega početja (podjetja) je švedski spletni forum Sourze.se, ki se baha z ogromnim obiskom in kjer morajo tisti, ki hočejo na njihovih spletnih straneh objavljati svoje tekste, izdajatelju plačati.

Zanimiv primer je tudi švedski Yelah, libertarna socialistična medijska pobuda, ki poleg spletne strani obsega še tednik, različne radijske oddaje in dnevne novice. Podobno agilni so pri Stockholms Fria Tidning, svobodnem časopisu, ki ga od lanske pomladi naprej izdajajo vsako soboto, pobuda za ustanovitev revije pa je prišla s strani aktivistov okoljevarstvenih, feminističnih, mirovniških in drugih gibanj, ki so se naveličali ozkoglednosti, predvidljivosti in rastoče monokulturnosti mainstream korporativnih medijev. Revija, ki jo izdajajo, ima dokaj standardno strukturo z ustaljenimi rubrikami (notranja in zunanja politika, kultura, šport, vreme, itd.), a samosvojo perspektivo - emancipatorno, angažirano, zanesenjaško.

Morebiti raznolikost novih medijskih pobud na Švedskem niti ne bi smela biti tako presenetljiva, upoštevajoč razvito socialno državo in regulativo, ki si prizadeva spodbujati pluralnost. Tako so npr. tiskani mediji, ki imajo vsaj 2000 naročnikov in izdajajo vsaj enkrat na teden, upravičeni do finančne podpore države, ki v primeru Stockholms Fria Tidning znaša okoli 50% njihovega proračuna. Preostalo polovico pokrijejo v glavnem z naročninami, upajo pa v prihodnosti tudi na večjo prodajo na ulici.

Nekatere od predstavljenih revij dosegajo zavidljivo naklado (npr. Red Pepper, ki izhaja v 15.000 izvodih), čeprav se morajo še vedno zanašati na zastonjsko pisanje sodelujočih in solidarnostne prispevke bralcev. Upoštevajoč upadanje števila bralcev oziroma preusmerjanje bodisi k elektronskim medijem, bodisi k tiskanim medijem nezahtevnih vsebin, so težave, kot so jih imeli pri danskem Faklen, vsaj delno razumljive. Naklada tej politično angažirani reviji humanistične perspektive je upadla do te mere, da so morali opustiti tiskano izdajo in se posvetiti zgolj spletni verziji.

Povezujoča nit dobršnega dela predstavljenih revij (čeprav za manjši del velja ravno nasprotno!) je zatekanje k improviziranim rešitvam, zastonjskemu delu, solidarnostnim prispevkom bralcev ali osredotočanju zgolj spletni prisotnosti zaradi (bojda) nižjih produkcijskih in distribucijskih stroškov. Po mnenju nekaterih udeležencev konference je to nezavidljivi položaj, saj bi morali razmišljujoče, kritične in emancipatorne perspektive vključevati v mainstream medijskega dogajanja, saj prav to doseže večino bralcev, zanesenjaške pobude, ki so sicer vredne vse pohvale, pa z životarjenjem na robu ne morejo v zadostni meri uveljavljati svojega glasu v javnih razpravah.

Čeprav na konferenci ni bilo veliko lokalnega občinstva (kljub temu, da so organizatorji prav posebej vabili študente (novinarstva, komunikologije), ki jih je v mestu s 100.000 prebivalci okoli 40%), je bila med udeleženci sprejeta z navdušenjem, zadnji dan konference pa je bil namenjen pogovorom o sodelovanju med perifernimi mediji. Med dogovorjenimi predlogi velja našteti snovanje skupne baze informacij, forum in spletne strani ter video-dokumentarni projekt, ki bi ga dopolnili s potujočo razstavo (perifernih revij). Posebna delovna skupina pa je izoblikovala tudi predlog solidarnostnega fonda za periferne medije, iz katerega bi finančno pomoč namenjali medijem, ki jim sorazmerno majhni finančni vložki lahko bistveno pripomorejo k uspešni realizaciji.

Glede na to, da gre za prvo tovrstno konferenco in da je vso infrastrukturo potrebno še vzpostaviti, so bile ambicije udeležencev temu prilagojene. V "svetu" zanesenjaških projektov so posamezniki preobremenjeni in praviloma opravljajo neplačano delo, zato ni pričakovati, da se bo mreža evropskih perifernih revij razvijala po profesionalnih merilih. Ne glede na to lahko konferenco označimo kot produktivno, saj je poskušala vzpostaviti novo polje pluraloga in to področju, ki nujno potrebuje orodja, da se zoperstavi homogenizaciji in banalizaciji. Upamo lahko, glede na to, da so se udeleženci izogibali opredelitvi perifernosti in vztrajali pri tem, da se pojem perifernosti napolni skozi delovanje mreže, da bo potreba po etiketi perifernosti sčasoma postala odvečna in da bodo predstavljeni mediji koreniteje posegli v prostor javne razprave.

Fakulteta za novinarstvo Univerze v Columbiji je razpisala nagrade za mednarodno novinarsko poročanje Kurt Schork Awards. Nagradi v višini 10.000 dolarjev bosta podeljeni lokalnemu novinarju iz države v tranziciji in samostojnem novinarju (freelancerju) za poročanje o mednarodnih temah. Prispevki, s katerimi se novinarji prijavljajo za nagrado, naj bi bili osredotočeni na poročanje o konfliktih, človekovih pravicah, problematiki meja in obmejnih konfliktov ali na kakšno drugo temo, relevantno za posaemzno državo ali regijo. Prijavijo se lahko novinarji lokalnih tiskanih medijev iz držav v tranziciji in samostojni novinarji oz. novinarji, ki sodelujejo s posamezno medijsko hišo na podlagi pogodbe. Kandidati morajo poslati največ tri članke, objavljene v obdobju od 1. maja 2001 do 30. aprila 2002. Nagrajenca bo izbrala mednarodna komisija. Prijave sprejemajo do 1. junija 2002. Prijavnice so dostopne na spletni strani: www.jrn.columbia.edu/prizes/shork. Nagrada je dobila ime po ameriškem samostojnem novinarju Kurtu Schorku, ki je bil kot dopisnik Reutersa ubit v spopadih v Sierra Leoneju maja 2000.

V sklopu sodelovanja Mirovnega inštituta v Ljubljani v Mreži za profesionalizacijo medijev v jugovzhodni Evropi se je to zimo osem slovenskih novinarjev udeležilo raznih seminarjev in delavnic v regiji jugovzhodna Evropa. Novinarka gospodarskega uredništva TV Slovenija Polona Križnar se je v Sofiji udeležila seminarja o poročanju o ekonomskih aspektih Evropske unije; novinar ljubljanskega dopisništva mariborskega Večera Zoran Potič je v albanski prestolnici poslušal predavanja o poročanju o zunanji politiki; urednica otroških revij Ciciban in Cicido Alenka Veler se je v Sarajevu udeležila delavnice o pravicah otrok; svobodni fotoreporter Boštjan Slatenšek in dopisnik Dela iz Celja Vili Einspieler sta se kot poročevalca z vojnih območjih udeležila konference v Opatiji. V Opatiji se je delavnice o ocenjevanju seminarjev za novinarje udeležil asistent na fakulteti za družbene vede Marko Milosavljević. Novinarka Večera Damjana Žist se je v Budvi v Črni gori udeležila seminarja o poročanju o delu policije in sodstva, Nenad Glucks, novinar gospodarske redakcije TV Slovenija, pa se je v Sofiji izpopolnjeval za televizijsko poročanje o gospodarskih in finančnih temah.

V okviru delovne skupine za medije pri Paktu stabilnosti so se februarja 2002 donatorji odločali o financiranju medijskih projektov v jugovzhodni Evropi. Podporo naj bi prejeli projekt monitoringa priprave medijske zakonodaje v državah jugovzhodne Evrope v organizaciji Sveta Evrope, projekt pravne pomoči novinarjem, obtoženim za kleveto, usposabljanje in kampanje proti kazenskem pregonu novinarjev v organizaciji Article 19 iz Londona in skupine nevladnih organizacij iz Bolgarije in Romunije, ter projekt usposabljanja menedžerjev v javnih radiotelevizijskih servisih in prenos znanj iz zahodnoevropskih javnih radiotelevizij v javne radiotelevizije v jugovzhodni Evropi v organizaciji EBU in nekaterih medijskih centrov v regiji. Podporo donatorjev naj bi prejeli tudi projekt permanentnega izobraževanja novinarjev v JV Evropi, projekt poletne šole za mlade univerzitetne učitelje novinarstva, projekt servisa gospodarskih novic agencije Beta, televizijski dokumentarni programi B92 in produkcijske hiše Mreža iz Beoograda, program izmenjave televizijskih novic med javnimi televizijami v jugovzhodni Evropi itn.

Freedom Forum v sodelovanju Ameriškim društvom časopisnih urednikov (ASNE) razpisuje štipendijski program (International Journalism Exchange) za 10 desk urednikov iz tiskanih medijev iz držav Azije, Afrike, Južne Amerike, Srednje in Vzhodne Evrope ter nekdanje Sovjetske zveze.

Izbranim urednikom bo omogočen 5-tedenski študijski obisk v Združenih državah Amerike, med katerim bo največji del časa namenjen obisku enega od ameriških dnevnih časopisov. Organizator razpisa Mednarodni center za novinarje iz Washingtona zahteva od kandidatov odlično znanje angleškega jezika. Kandidati morajo poleg prijavnice poslati tudi esej o tem, kaj želijo doseči tekom študijskega obiska v ZDA. Kandidati morajo imeti najmanj pet let delovnih izkušenj v časopisnem novinarstvu in morajo biti zaposleni v uredništvih dnevnih časopisov.

Prijavnice in dodatne informacije so dostopne na www.icfj.org prijavnice so dostopne tudi na Mirovnem inštitutu v Ljubljani.