Medijska preža št. 13, zima 2002

Oglaševanje "vročih linij" na Kanalu A in POP TV poteka v nočnih urah, začne se opolnoči in se zaključi v zgodnjih jutranjih urah. V časovnem smislu je torej oglaševanje "vročih linij" v mejah zakonsko dovoljenega. Je pa v nasprotju z 84. členom (zaščita otrok in mladoletnikov) zakona o medijih, ki v svoji četrti alineji določa, da morajo biti te vsebine "jasno in razumljivo označene z vizualnim simbolom" - kar niso, in naprej, "pred začetkom njihovega predvajanja pa mora biti objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti" - kar se ne objavlja oziroma oglasi za "vroče linije" se začnejo tik po koncu programa na Kanalu A in po reprizi dnevne informativne oddaje 24 ur na POP TV. Prav tako bi v nekaterih primerih zelo težko govorili o "erotiki", kajti vsaj v določenih primerih oglaševanja "vročih linij" lahko utemeljeno trdimo, da imamo opravka s pornografijo in ne z erotiko.1

Nejasna zakonska določila

Zakon je glede razmerja med pornografijo in erotiko izjemno nejasen, kajti v prvi alineji 84. člena govori o "pornografiji", toda že v tretji alineji besedo pornografija nadomesti beseda "erotika", ki naj bi jo v okviru zakona predvajali v predpisanem terminu. Načeloma bi se dalo besedo "erotika" iz tretje alineje interpretirati širše, to je v luči besede "pornografija" iz prve alinee. Oglaševalci in mediji bi hipotetično lahko interpretirali uporabo tega izraza kot jezikovni spodrsljaj ali pa terminološko nedoslednost pri zadnji redakciji zakonskega besedila. Toda zakone moramo brati dobesedno in to v našem primeru pomeni, da (1) televizijski programi ne smejo predavajati pornografskih prizorov in (2) v zakonsko dovoljenem nočnem terminu lahko predvajajo samo erotične prizore, kar z drugimi besedami pomeni, da (3) niti v nočnih urah ne smejo predvajati pornografskih prizorov. Ker pa zakon nikjer eksplicitno ne definira teh dveh pojmov, so oglaševalci in mediji prepuščeni sami sebi oziroma mejo, ki loči erotiko od pornografije, lahko postavijo na kraj, ki ga sami določijo (in se pri tem lahko sklicujejo na to ali ono definicijo spornih pojmov). V tem smislu je bilo izjemno zanimivo spremljati, kako se je ta fluidna meja premikala na eno in na drugo stran v primeru oglaševanja "vročih linij" na Kanalu A in POP TV.

Eksplicitna penetracija v televizijskih oglasih

Oglaševanje "vročih linij" na obeh televizijskih postajah smo spremljali v poljubno določenih intervalih od lanske jeseni do konca februarja letos. Ugotovili smo, da so se v začetnem obdobju oglaševalci še nekako "držali nazaj" in so večinoma uporabljali standardne prijeme za propagiranje "razvedrilnih" pogovorov: povabilo na telefonski klepet so propagirale skoraj izključno ženske, ki so bile razgaljene, toda prevladovali so nekoliko bolj "zapeti", le retko izrazito "eksplicitni" položaji. Tudi besednjak, ki so ga oglaševalci uporabljali, ni pretirano odstopal od diskurza tipične časopisne reklame za "vročo linijo".

Proti koncu leta (analizirana dneva: 5. december - POP TV, 7. december - Kanal A) se je oglaševanje že dokaj radikaliziralo. Začeli so se pojavljati oglasi, v katerih so oglaševalci že kar eksplicitno prikazovali spolni akt: eksplicitno penetracijo z napisom čez penis v "C‹mon boy"2, skupinski seks v "Nepotešene" in "Razuzdane orgije", lezbične prizore v "Lesbo Show", "Daj naju (v rit)! - Biseksualka čaka batino" in "Perverzne, potrebne, pohotne", eksplicitno penetracijo z umetnim penisom v "Vsaj en prstek!", "Imaš kaj večjega?" in "Rada sedem na trdo!", penetracijo s prstom v "Direkt punca v živo" in "Posodi mi kumaro", penetracijo z bičem v "Nepotešena domina", penetracijo s cevjo sesalca v "Lahko tudi tebi posesam?" ter izrazito eksplicitni pissing v "Zlati tuš za zlate fante". Prikazovanje ginekološko eksplicitnih vagin je medtem že postalo stebrišče propagiranja "razvedrilne" dejavnosti, moško orodje je sramežljivo pokukalo v zanemarljivem številu reklam, pa tudi sicer moški nastopajo le kot pomožno osebje pri skupinskih prigodah in sado/mazo prizorih. Navdušenje nad uvrstitvijo slovenske nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo je prišlo do svojega pojma v reklami "Kdor ne kliče, ni Slovenc", v kateri vidimo zadnjice in spolovila sedmih deklet, ki so si nogometne žoge namestile med kolena, se blago vpognile naprej in v tem položaju potrpežljivo in ustrežljivo čakajo na klice nogometnih navdušencev. Figuralika oglasa nekoliko spominja na slavno jumbo-reklamo "Vsaka ima svoj faktor", le da so tokrat odpadle tangice in se tako zadnjično-vaginalne odprtine ponujajo v vsej svoji ginekološki razvidnosti. Za športno udejstvovanje svojih strank poskrbi tudi oglas "Hej, potelovadiva skupaj, potem boš pa lizal mojo prepoteno muco", kjer je glede na nazornost prizora nemara mogoče ugotoviti, ali je izrazito izpostavljena vagina res "prepotena". Če se s klicanjem sedmih "nogometašic" interpeliramo v Slovence, bomo, po drugi strani, v eni izmed reklam prisluhnili "orgazmom" izključno "slovenskih deklet", pri drugi pa nam oglaševalec z besedno igro "Slovenke pri telefonu" zagotavlja, da bomo deležni ljubezni (love) klenih slovenskih deklet.

Diskurzivna analiza oglasov

Analiza diskurza oglasov, ki sta jih televizijski postaji predvajali v teh terminih, je pokazala, da se za žensko seksualno delovno silo večinoma uporabljajo izrazi: mrha, packa, najstnica, obdarjena, prasica, maca. Izrazi, ki opisujejo seksualne prakse, so bili: vpiči, napiči, fafanje, lulanje v usta, zlati tuš, jezik v ritko. Za vagino, prsi in penis se običajno uporabijo izrazi: žemljica, kumara, dirigentska palica, muca, miss-siss, joški, vrag, dragulj. Nekaj oglaševalcev se je zateklo v ljudsko poezijo, na primer "Pridem naga, mi zaupaš vraga?", "Kdor se meni preda, ga iz mene vzeti ne zna!" in "Navzven se kažem kot svetnica, v postelji pa prava sem p...". Nekateri so poskusili privabiti stranke z duhovičenjem in odkrivanjem globljih resnic, tako denimo: "Pravimo, da ni važna dolžina dirigentske palice, temveč magija v njej. Pri nas boš imel eno in drugo" ali pa: "Rada bi še ... en korenček ..." (na fotografiji je naga ženska s sneženim možem). Ker so pač "vroče linije" predvsem gospodarska dejavnost, se ponudniki storitev obračajo na morebitne stranke kot na ozaveščene, racionalne potrošnike, ki si želijo za manj denarja dobiti več: "Dobiš nas lahko več hkrati za isto ceno!!!" Nek oglaševalec je pokazal pretanjeni čut za morebitne nravstvene zadržke svojih potrošnikov in jih takole svari pred morebitno osuplostjo pred ponujeno storitvijo audio-pissinga: "Samo za perverzne! Če boš hotel, se ti bo polulala v usta. Bil si opozorjen!"

Obrati: do čiste pornografije in nazaj

V naslednjem obdobju so se začeli pojavljati oglasi s čisto pornografsko vsebino: skupinski seks ali v paru, pri čemer so bili spolni organi v transparentni akciji - penetracije, felaciji, celo ejakulacije so prikazane brez zadržkov. Vizualna vsebina nekaterih oglasov, ki sta jih predvajala POP TV in Kanal A v jesenskih mesecih 2001, nedvomno sodita v pornografske prizore in se v ničemer ne razlikujejo od običajnega vizualnega gradiva specializiranih pornografskih revij, iz katerih so bile te fotografije po vsej verjetnosti tudi "izposojene" 3, kar z drugimi besedami pomeni, da so le "simbolična slika"4 ponujenega "izdelka" oziroma storitve. To razpoznavno "pornografizacijo" vizualnega gradiva je "podpiral" tudi ustrezno radikalizirani izbor besed, ki niso ravno značilne za "javno komuniciranje". V začetku leta 2002 je sledil ponovni obrat: nekatere oglase z najbolj pornografsko vsebino (na primer prej opisani eksplicitni prizori spolnega občevanja) sta postaji najprej omilili z uporabo prekrivajočih napisov, zvezdic oz. bolj pogosto belih lis, s katerimi so zabrisali (skrili) spolne organe, potem pa postopoma (in do konca februarja v celoti) izločili iz programa. Delni "samoregulaciji" pri izboru vizualnega gradiva je sledila tudi "korekcija" diskurza, kar smo ugotovili, ko smo primerjali oglase, ki sta jih postaji predvajali 13. in 24. februarja.

Radikalna besedila oglasov

Navajamo nekaj najbolj radikalnih besedil iz oglasov, ki smo jih spremljali 13. februarja na obeh postajah: "Vroče cimre. Željka ima pobrito muco in rada kuha gola. Ulovi punce, ko si ližejo pičke. Metka rada liže Katjino ritko." "Črni brat z ogromnim kurcem jo je sedemkrat pošteno nategnil v rit." "Kliči za resnične perverzne zgodbe (drkala je konju, fafanje zamorskega kurca, fuk v operi, lizanje riti ...). Pijano pičko je prijelo lulat in poscala se je kar na tla." Poleg tega so se pojavljali oglasi, ki so ponujali "ljubljansko prasičko" oziroma "potrebno prasičko". Oglas "Poscala ga je" je ponujal "erotične fetiš zgodbe: mučenje, usnje, scanje, noge, debeluhinje, bičanje" (na fotografiji je prizor pissinga v stoječem položaju), "Lorena in klitoris" pa je prodajal zgodbo o dekletu, ki ima "izredno dolg klitoris, ki ji omogoča vsaj sedem orgazmov zapored" (na fotografiji je dekle v eksplicitnem položaju, iz odprte vagine štrli reklamirani organ).

Ob naslednjem preverjanju (24. februarja) smo opazili, da so "ostri robovi" po radikalnosti najbolj izstopajočih oglasov že porezani. Oglas "Vroče cimre" se poslej glasi: "Željka kuha gola. Ulovi punce, ko so poredne. Metka in Katja se zabavata po svoje." Prejšnji "Črni brat" je postal "Črni prijatelj" ("...z ogromnim orodjem jo je sedemkrat pošteno od zadaj"), oglas "Kliči za resnične perverzne zgodbe" ne našteva več za kakšne "perverznosti" gre, "pičko" so zamenjali z "dekle", ta pa ni več "scala" ampak "lulala". In če smo že pri tem opravilu: oglas "Poscala ga je" so spremenili v "Fetiš prigode" ("...usnje, noge, latex, verige, debeluške, bič"), vagina v stoječi pissing-akciji pa je sedaj skrita pod napisom. Tudi Lorena še vedno ponuja svoj "izredno dolg klitoris", ki je poslej skrit pod črnim trakcem. Kotiček za bolj gospodarne stranke še vedno obstaja, toda namesto "dveh mrh za ceno ene" sedaj lahko kupimo "dve dekleti hkrati za ceno ene".

Ni oznake, da je program neprimeren za mladoletnike

Primeri oglasov, ki smo jih predstavili v predhodnih odstavkih, so facti bruti "nočne" oglaševalske politike Kanala A in POP TV, pri čemer nismo sledili morebitnim moralnim ali čustvenim vzgibom, temveč pozitivni zakonodaji, ki določa minimalna pravila obnašanja pri posredovanju tovrstnih vsebin v množičnih medijih. Kljub temu, da sta se diskurz in vizualna podoba v zadnjem času le nekoliko "samoregulirala", je splošna raven analiziranih oglasov še vedno hudo problematična glede na določbe 47. člena zakona o medijih, predvsem prvih dveh alinej tretjega odstavka, ki zapovedujeta, da se z oglaševanjem v medijih ne sme "prizadeti spoštovanja človekovega dostojanstva" ter "vzpodbujati rasne, spolne ali narodnostne diskriminacije". V skladu z 129. členom istega zakona televizijskima postajama grozi visoka denarna kazen, ker oglase z eksplicitnimi pornografskimi vsebinami, ki jih predvajata v sicer dovoljenem (nočnem) terminu, ne opremljata s predpisanim "vizualnim simbolom" oziroma pred začetkom njihovega predvajanja ne objavljata "akustičnega in vizualnega opozorila, da niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti". Prav tako bi bil skrajni čas, da zakonitost tovrstnega oglaševanja pretehtata urada za varstvo intelektualne lastnine in varstvo potrošnikov.

Če pa "razvedrilne" oglase na POP TV in Kanalu A primerjamo s sorodnimi oglasi v Slovenskih novicah, v Vikendu (tedenski prilogi Dela in Slovenskih novic), Salomonovem oglasniku, sporadično tudi v Mladini in morda še kje, bomo ugotovili, da so tiskani mediji nekoliko bolj umirjeni. Nekaj televizijskih oglasov, na katere smo zaradi njihove eksplicitnosti in paradigmatično vulgarnega diskurza opozorili v prvem delu tega prispevka, srečujemo tudi v tiskanih medijih, toda v teh primerih so - z redkimi izjemami - najbolj intimni deli telesa fotomodelov pokriti z napisi, zvezdicami in drugimi grafičnimi pripomočki, besedila pa občutno blažja. Ta ugotovitev še posebej velja za Vikend po radikalnem januarskem "samoregulacijskem" zasuku, nekoliko manj pa za Salomonov oglasnik in Slovenske novice. Kar je bržkone presenetljiva ugotovitev, če imamo v mislih povsem "banalno" dejstvo, da v primerjavi s tiskanimi mediji televizijski programi pritegnejo bistveno širše občinstvo.

1 Čeprav je meja med erotiko in pornografijo dokaj zabrisana in relativna, običajno prvo razumemo kot stilizirano, estetizirano prikazovanje seksualnosti (npr. delno ali v celoti razgaljeno telo, ki ni "vulgarno", nameščeno v eksplicitni, "ginekološki" položaj, penis ni v erekciji, vagina ni penetrirana ipd.), medtem ko s pornografijo navadno označujemo prikazovanje eksplicitnih spolnih aktov (penetriranje v telesne odprtine s penisom ali pa drugimi "pripomočki", felacio, cuninlinguis in druge spolne prakse), pa tudi pasivno prikazovanje nagega telesa, ki je "eksplicitno", nestilizirano in neposredno oz. enoznačno referira na spolni akt (npr. penis v erekciji ali ejakulaciji, "odprta" vagina, razgaljanje anusa ipd.). Če pa v razpravo o razmejitvi teh načinov prikazovanja spolnosti vključimo estetiko oz. teorijo umetnosti, se že tako in tako fluidna, relativno nestabilna meja med konceptoma še dodatno zabriše. Spomnimo se samo fotografij ameriškega umetniškega fotografa Roberta Mapplethorpa, ki je fotografiral svoje modele (tudi) v izrazito "eksplicitnih" položajih, skupaj z erektiranimi penisi in felaciji. Zaradi tega so bile njegove razstave celo prepovedane v bolj tradicionalnih in konservativnih krajih ZDA. Kakor koli že, brez večje zadrege lahko trdimo, da so njegove fotografije erotične in ne pornografske, kajti seksualni motivi na njegovih stvaritvah so vselej stilizirani, izrazito estetizirani in niso instrumentalizirani za propagandne namene, česar seveda ne moremo trditi za ilustracije v oglasih za "vroče linije".
2 Oglase smo zaradi lažje identifikacije poimenovali z najbolj izrazitimi (posebej poudarjenimi) besedami v oglasu.
3 Nerodno "obstransko" vprašanje, ki ga odpira oglaševanje vročih linij, je nemara morebitna kršitev avtorskih pravic zaradi nepooblaščene reprodukcije intelektualne lastnine. Koliko oglaševalcev "vročih linij" bi lahko dokumentirano dokazalo, da so za reprodukcijo vizualnega gradiva, ki so ga uporabili za ilustriranje oglasov, pridobili dovoljenje lastnikov (materialnih in moralnih) avtorskih pravic?
4 Glede na to, da bi lahko utemeljeno podvomili v pristnost objavljenih posnetkov, ali z drugimi besedami, bi lahko utemeljeno domnevali, da osebe, ki so prikazane v oglasih, niso osebe, ki opravljajo storitve "razvedrilnih" pogovorov na oglaševanih "vročih linijah", in glede na to, da pri analiziranih oglasih nismo opazili običajnega reklamnega trika z navedbo sintagme "simbolična slika" v drobnem tisku, bi se lahko (razočarane?) stranke obrnile na Urad za zaščito potrošnikov zaradi zavajanja potrošnikov.

Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Pri ustvarjanju programske sheme za televizijska programa POP TV in Kanal A se dosledno držimo zakonodaje (zakona o medijih)

Zakon o medijih v oddelku o programskih zahtevah in omejitvah v 84. členu (zaščita otrok in mladoletnikov) določa:

Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Po dolgotrajnih pogajanjih se je politika objavljanja oglasov za seksifone v Vikendu, prilogi Dela in Slovenskih novic, spremenila decembra, ko je urednica lahko začela sama pregledovati oglase in neprimerne zavračati - Družba Delo d. d. je napovedala, da bo še naprej restriktivna pri zunanji podobi teh oglasov in tudi pri njihovih besedilih

Sredi februarja je oglaševalsko razsodišce pri Slovenski oglaševalski zbornici razpravljalo o pritožbi potrošnika, ki ga je motilo oglaševanje vročih linij na oglasni strani Vikenda. Gre za tedensko prilogo Dela in Slovenskih novic, ki objavlja predvsem televizijske programe, hkrati pa tudi članke o filmih, glasbi in o industriji zabave kot širšega pojma. Potrošnik, ki se je pritožil, je ocenil, da je šlo pri oglasih za kaznivo pornografijo. Za ponazoritev naj navedem nekaj naslovov: Ujeti trenutki naslade, Grešnice, Poklici veselo Heleno, Vročce tangice, V živo do konca, Čutna erotična zgodba prelestne Carmen, Porednice v prozorni hiši, Zgodba mlade Sonje (Bila je gola na ulici). Dekleta na oglasih niso gola: oblečene imajo tangice, prsi si ponavadi zakrivajo z rokami, vendar pa gre v večcini primerov za eksplicitne položaje. Oglaševalsko razsodišce je menilo, da je pritožba zoper Vikend utemeljena v delu, ki se nanaša na objavljanje eksplicitnih erotičnih vsebin, nekateri oglasi pa kršijo določila 3. člena slovenskega oglaševalskega kodeksa, saj so oblikovani tako, da bi lahko žalili posameznike v javnosti glede splošno prevladujočih načel o dostojnosti. Hkrati pa je razsodišče sklenilo, da ne bo ukrepalo, ker je Delo medtem že sprejelo sklep o restriktivnejšem oglaševanju vročih linij. Pogled v arhiv Vikenda (včasih Vikend magazina) kaže, da so bili oglasi za vroče linije v tej prilogi prisotni vsaj od leta 1998 naprej, vendar jih količinsko ni bilo vedno enako; če bi iskali trend, je njihovo število počasi naraščcalo, dokler niso zasedli ne le stran, označeno kot Ali ste vedeli, ampak jih je bilo uredništvo zaradi njihovega števila prisiljeno vsaj nekaj "spustiti" tudi med članke. Glede načcina objavljanja in podobe, ki naj bi bila dovoljena, so se v preteklosti pogosto kresala stališča med oglasnim oddelkom Dela in Stikom na eni strani - oddelek je po svoji naravi gledal predvsem na prihodek - ter uredniškim kolegijem dnevnika Delo in tedanjo urednico Bogi Pretnar na drugi strani. Po njenem prepričanju bi si moral Vikend prizadevati za podobo družinske revije, ki je ves teden v rokah dejansko vsakega člana-potrošnika televizijskih sporedov, in da oglasi za seksifone ne sodijo v to shemo. Spričco nezanemarljivega dohodka, ki ga oglasi prinašajo zaradi letnih pogodb, nikoli ni prišlo do de facto sklepa, da se takšne dejavnosti v Vikendu ne bi več oglaševale. Zato so oglasi ostali.

Oglaševalec 3M - Gepard, d. o. o., iz Ljubljane v odgovoru na pritožbo navaja, da je ocena ali razlaga oglasa odvisna od posameznika, ki oglas gleda in zato odvisna od vzgoje, vplivov okolja, tradicije, kulture, potreb in čutenja vsakega posameznika. Otroci se v glavnem na njihove oglase ne odzivajo, peščico osamljenih otrok, pozabljenih od staršev in okolice, ki pokličejo, pa preusmerjajo na brezplačne SOS telefone. V nadaljevanju oglaševalec dodaja, da so vajeni pritiskov v predbožičnem času, zato v tem obdobju v glavnem ne oglašujejo in opozarjajo, da ima vsak pravico do svobode izražanja; vprašanje, kdo je večina oz. manjšina, je po njihovem mnenju brezpredmetno. Oglaševalec Kugler, d. o. o., iz Celja v odgovoru na pritožbo navaja, da se pritožba potrošnika ne nanaša na njihov oglas, saj so njihova dejavnost storitve vedeževanja in astrologije in zato menijo, da je pritožba potrošnika v zvezi z njihovim oglasom brezpredmetna.

Oglaševalec Tadej Flego "Full", s. p., v odgovoru na pritožbo navaja, da opravlja dejavnost razvedrilnih pogovorov prek posebne telefonske številke in v okviru le-te zaposluje le pripadnice ženskega spola - zato tudi v oglasih zasledimo le fotografije žensk, saj bi bili sicer potrošniki lahko zavedeni in bi ob klicu lahko pričakovali pogovor z moškim. Razvedrilni pogovori se izvajajo v živo in ne z odzivniki, zato je na oglasih napis "v živo", ki zgolj poudarja način opravljanja dejavnosti. Vsakega potrošnika, ki pokliče na navedeni telefonski številki, sogovornica opozori, da je pogovor časovno omejen (največ 30 minut). Zaradi te omejitve se na enem od obeh oglasov pojavlja napis "do konca". Zaradi vsega navedenega oglaševalec ocenjuje, da sporna oglasa ne kršita določil slovenskega oglaševalskega kodeksa, saj ne prikazujeta ženske na žaljiv ali podcenjujoč način (ženske so prikazane v dostojnih opravah, brez golote in z vso potrebno mero dobrega okusa).

Oglaševalec 4U, d. o. o., iz Ljubljane kljub pisnemu pozivu oglaševalskega razsodišča ni odgovoril na pritožbo potrošnika.

Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Gre za tipičen primer zavajanja bralca, poslušalca ali gledalca, ki je prepričan, da spremlja neodvisno novinarsko informacijo, ki pa je v resnici prikrito oglaševanje - Nekateri mediji si celo privoščijo izdajati cenike za prikrito oglaševanje

O prikritem oglaševanju govorimo takrat, ko se naročena in plačana vsebina, ki bi sicer morala biti predstavljena kot oglas, prikazuje kot uredniška vsebina določenega medija. Prikrita oglaševalska sporočila so torej vezana izključno na medije. Ali še natančneje: vezana so na zlorabo novinarske in uredniške neodvisnosti. Njihova neskladnost s pravnim redom je v tem, da niso predstavljena kot oglaševalska sporočila, čeprav to v resnici so. Zaradi tega jim je mogoče očitati zavajanje bralcev.

Razlog, zaradi katerega si prikrito oglaševanje zasluži "preganjanje", je preprost. Gre za tipičen primer zavajanja bralca, poslušalca ali gledalca, ki je prepričan, da spremlja neodvisno - novinarsko informacijo, ki pa je v resnici prikrito oglaševanje. Za razliko od "pravega" oglaševanja, ki ima brez vsakega dvoma svoje mesto na trgu in tudi v medijih, je prikrito oglaševanje nedopustno in neetično, saj vpliva na percepcijo bralca tako, da mu v uredniški obliki ponudi oglaševalski tekst. S tem pa novinarski poziciji odvzame njeno bistveno kakovost - neodvisnost in poklicno dolžnost preverjanja obeh plati resnice. Prikrito oglaševanje se v praksi pogosto uporablja, saj je tako na strani medijev kot na strani oglaševalcev za to precejšnji interes. Mediji na ta način večajo obseg denarja iz naslova oglaševanja, oglaševalci pa imajo za prikrito oglaševanje več razlogov:

Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Ko novinarji razjezijo oglaševalce

Porsche Slovenija je pred kratkim zagrozil Delu s prekinitvijo oglaševanja. Razlog je bil banalen, niti malo v skladu z ekonomsko logiko (denimo cenejše oglaševanje v drugih enako ali bolj branih časopisih). Porsche je razjezilo, da novinar Dela, ki je sodeloval v žiriji za izbor avtomobila leta, njihovemu favoritu ni dal toliko točk kot novinarji iz drugih medijskih hiš in laskavi naslov je dobil peugeot namesto passata, ki ga trži Porsche. Zaradi občutka, da se Delo ni vedlo korektno, so sklenili oglaševalski denar preliti drugam, vendar so se menda kmalu pomirili in obudili sodelovanje. Ne sodijo sicer med največje oglaševalce v Delu, niso pa niti med najmanjšimi. Nedvomno pa je Porsche, ki trži blagovne znamke Porsche, VWW, Audi in Seat, med najpomembnejšimi oglaševalci v panogi. Po podatkih Mediane IRM so lani za oglase namenili dobrih 654 milijonov tolarjev bruto, več od njih pa le Revoz in Peugeot Slovenija.

Ravno zaradi dejavne trženjske vloge Porsche Slovenija sta njihova zamera in odziv toliko bolj presenetljivi, precej manj pa njihova, že kar pregovorna zaprtost, saj nam niso razkrili svoje plati zgodbe. V Delu le še dodajajo, da so podobni pritiski oglaševalcev redki in da se nanje ne odzivajo, pač pa v ospredje postavljajo verodostojnost medija, ki skuša čim bolj neodvisno in kakovostno prenašati informacije, ni pa nosilec oglasnih sporočil.

izpis