Medijska preža št. 13, zima 2002

"Novinarstvo je s tvojim odhodom veliko izgubilo, ne vem pa, če je s tvojim prestopom toliko pridobila PR služba Nove Ljubljanske banke," je komentirala moj prihod v banko ena od novih sodelavk. "To bomo še videli," sem pomislila, "saj imam voljo in energijo za gore premikat," seveda pa je vprašanje, ali je to dovolj za nujne premike v instituciji, ki je postala moj novi profesionalni izziv.

V zadnjih desetih letih sem spoznala, da je novinarstvo, kako oguljeno, v resnici način življenja. Hitrega, napornega, adrenalinskega. Radijski medij mi je v tem smislu veliko dal. A sem se vseeno po štirinajstih letih odločila, da odidem iz hiše, v katero sem prišla še kot študentka. O odhodu, bolje rečeno - o spremembi, sem razmišljala že nekajkrat, dobila sem namreč različne ponudbe drugih medijev, pa tudi za delo v stikih z javnostmi. Vendar doslej odločitve nisem zmogla, saj so me kolegi na Radiu Slovenija vedno prepričali, da je moje mesto prav med njimi in nikjer drugje. In sem ostala. Konec koncev sem bila z delom, statusom in področjem, ki sem ga pokrivala - zadovoljna. V zadnjih mesecih po vrnitvi s porodniškega dopusta pa sem postala neobvladljivo nemirna. Spraševala sem se, ali je torej to vse, kar bom v življenju počela, bom od začetka do konca svoje poklicne kariere ostala na enem mestu. Ali nisem na Radiu Slovenija v novinarskem smislu dosegla pravzaprav vse in gredo lahko stvari samo še navzdol? Dolgočasiti so me začeli v preteklosti vzemirljivi rituali, kot je na primer sprejemanje proračunskih dokumentov, čakanja in prosjačenja na izjave, dolgotrajna koalicijska usklajevanja in parlamentarno potrjevanje vladnih odločitev. Večna časovna stiska, čakanje v vrsti živčnih kolegov pred vrati vse prevečkrat preobremenjenih radijskih monitrnic mi je bilo naenkrat povsem odveč. V eni od svetovnih novinarskih hiš so mi pred leti dejali, da novinarji v njihovi gospodarski redakciji vsakih pet let zarotirajo zato, da ne bi zapadli v rutino, ki bi slabo vplivala na njihovo pisanje, in da bi preprečili, da se z drugo stranjo ne spletejo pretesne vezi … Mnenje nekoliko starejše radijske kolegice, da nimamo možnosti za dostojanstveno in dostojno staranje novinarjev, me je dokončno prestrašilo. In vzpodbudilo k razmisleku, da je nekakšna prelomna odločitev v tem trenutku vendarle nujna.

"Kaj mi je pravzaprav storiti?" sem se spraševala. Treba se je bilo odločiti.

Ni veliko možnosti za profesionalni premik

A gledano realno, slovenski novinar na vrhu svoje kariere pravzaprav nima veliko možnosti za profesionalni premik. Razmišljala sem torej o možnih alternativah. Če ostanem v novinarstvu, ni ravno veliko medijev, v katerih bi si želela nadaljevati svojo profesionalno pot. In če se odločim iz novinarstva izstopiti, v kateri hiši bi me stiki z javnostjo pravzaprav dovolj zanimali in zadovoljili? Bi bila lahko zunaj novinarstva v resnici sploh srečna? Potem je prišla zanimiva ponudba iz vrha Nove Ljubljanske banke, pomembne hiše, katere bilančna vsota se kosa z državnim proračunom, skladno s tem je velik tudi njen pomen. In vse, kar je z njim pač povezano. Pa sem se odločila, da grem in prestopila v nekaj dneh. Zato je bilo pravzaprav zabavno prebirati vse, kar se je nekaterim novinarjem "zapisalo" ob mojem odhodu v Novo Ljubljansko banko. Nekdanji kolegi me o razlogih za prestop niso niti povprašali, ampak so razpredali po svoje. Pred leti mi je Društvo novinarjev Slovenije podelilo nagrado za perspektivno mlado novinarko. Enega od kolegov je takrat zanimalo, ali me ne skrbi, ker sem s to nagrado pravzaprav opredeljena, ideološko pozicionirana na levico. In da zato nikoli ne bom dobila novinarske nagrade druge, pogojno rečeno, desne strani. Takrat sem mu dejala, da se mi delitev novinarjev na desne in leve ne zdi temeljni problem slovenskega novinarstva. Bolj pomembno in boleče je dejstvo, da ima večina premalo znanja, relevantnih, preverjenih in zanesljivih informacij o temah, o katerih pišejo in jih komentirajo. Mislim, da je tako, žal, še zdaj.