Medijska preža št. 13, zima 2002

Ko so slovenski novinarji ustanovili svoj sindikat, to je bilo marca leta 1990 v Kopru, so za takratne razmere pripravili odlično kolektivno poklicno pogodbo, postavili solidno izhodiščno plačo in jo mesečno usklajevali z rastjo življenjskih stroškov.

Položaj pa se je v zadnjih letih močno spremenil. Ne le zakonsko omejevanje plač, ki zaostajajo za inflacijo, tudi delovni pogoji so za novinarje vse težji. Večina kolegic in kolegov tarna nad vse večjo delovno obremenitvijo. Privatizirani mediji se obnašajo "gospodarno" - krčijo stroške na račun večjega dohodka (povedano z drugimi besedami: najraje imajo poceni honorarce).

Zato je položaj, kar se tiče novih zaposlitev, naravnost katastrofalen. Praktično bi jih lahko prešteli na prste rok. Razcvet novih medijev za seboj ni potegnil ustreznega števila delovnih mest, ampak še bolj razburkal kaotično tržišče. Velika ponudba na trgu delovne sile (saj se z novinarstvom lahko ukvarja že vsak, je pogosta krilatica na novinarskih srečanjih) med drugim ne zmanjšuje le kakovosti novinarskih prispevkov, marveč tudi drastično znižuje že tako nizke honorarje. Tako bi na splošno ocenili stanje, če poslušamo dnevne informacije prizadetih.

Kako je po svetu?

Samostojnim novinarjem nikjer ni z rožicami postlano. Povsod predstavljajo ranljivo skupino ljudi, ki se trdno bori z delodajalci. Prav tako povsod po svetu njihovo število narašča v primerjavi s kolegi v delovnem razmerju. Naši nemški partnerji iz Phare programa so nam postregli s številkami - dobra polovica njihovih članov je free-lancerjev (v Sindikatu novinarjev Slovenije jih je za zdaj nekaj več kot deset odstotkov).

Evropski novinarski sindikati ločijo več vrst samostojnih novinarjev. Najizrazitejša skupina so samozaposleni novinarji, ki sodelujejo z več medijskimi hišami, torej se ne vežejo z daljšo pogodbo na enega naročnika in so praviloma popolnoma neodvisni.

V drugi skupini so pogodbeniki, ki se vežejo na novinarsko(e) hišo(e) za različno dolga obdobja. Če delajo le za eno hišo, se praviloma njihov delokrog oziroma obveznosti in pravice ne ločijo veliko od teh, ki jih imajo zaposleni. Ta skupina v primerjavo s prvo uživa večjo socialno varnost.

Kot tretja značilna skupina so tako imenovani pigisti, ki delajo za več medijskih hiš. Lahko po naročilu, ali pa sami ponudijo že pripravljene teme. V honorarjih so vključena tudi plačila različnih prispevkov (pokojninsko, zdravstveno, nezgodno zavarovanje, regres ...). Od države do države se razlikuje ključ delitve le-teh med delodajalce, državo in same novinarje.

V svetu se širi tudi način podjetniške ponudbe, ko se združi več samostojnih novinarjev v tako imenovani very small business.

Kako je v Sloveniji?

Določila Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje veljajo tudi za samostojne. Sindikatu in društvu novinarjev uspelo v Zakon o javnih glasilih iz leta 1994 spraviti tudi kategorijo samostojnih novinarjev (čl. 35).

Sindikat pa si je zaman prizadeval, da bi k 22. členu sedanjega zakona o medijih sprejeli dopolnilo, po katerem bi država iz proračunskih sredstev podobno kot samostojnim kulturnim delavcem tudi samostojnim novinarjem plačevala prispevke za obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Ob tem pa je potrebno povedati, da je ob prvotni formulaciji o tovrstni državni pomoči samostojnim novinarjem - na okrogli mizi o nastajajoči medijski zakonodaji, imela pomisleke sama novinarska srenja, češ da bi to lahko pomenilo tudi kupovanje neodvisnosti in oblast je ta pomislek zgrabila z obema rokama.

Status samostojnega novinarja dodeljuje ministrstvo za kulturo tudi na podlagi mnenja ene ali druge stanovske organizacije. V razvidu tega ministrstva je nekaj čez 300 imen. Od teh jih je ta status obdržala dobra polovica. Nekateri so ga vrnili, ker so dobili redno zaposlitev ali odšli v druge poklice, še več pa je verjetno takih, ki so ugotovili, da jim prejeti honorarji ne zadoščajo še za obvezne prispevke državi.

Kot menijo nekateri poznavalci, je število samostojnih novinarjev (s statusom ali brez), ki se preživljajo pretežno z novinarstvom, med 300 in 400. Nekateri med njimi so zavarovani kot občani, drugi po zaposlenih družinskih članih, verjetno pa je med njimi tudi (pre)več takih, ki ne plačujejo nič za svojo socialno varnost.

Kaj dela sindikat?

Vsem svojim članom, tako tudi samostojnim novinarjem, med drugim zagotavlja brezplačno pravno pomoč. Roko na srce - v tej pravni džungli navadno zmagujejo močnejši (beri delodajalci, ki z dobro plačanimi odvetniki najdejo luknje v zakonih), ali notorično gluhi, ki se obupancem pustijo tožiti in tožitelje izčrpati v maratonskih procesih z mizernim izplenom. Še več pa je takih, ki pravice ne iščejo na sodišču, marveč poprosijo sindikat le za strokovne nasvete glede vsebine pogodb o sodelovanju z medijskimi hišami, izterjavo ali pravočasno plačilo za objavljene prispevke … Le svetle izjeme jih tudi upoštevajo (večino zadrži verjetno strah, da bi izgubili delo) in še redkejši sindikatu pošljejo povratno informacijo, kaj so uspeli doseči pri delodajalcih.

Sindikat je pred časom navzočim na cehovskem srečanju (Otočec 1999) razdelil krajši vprašalnik v zvezi s samostojnimi novinarji. Iz odgovorov je bilo razvidno, da se jih velika večina znašla v tem statusu neprostovoljno, da so honorarji prenizki in obveznosti do države previsoke, nimajo ugodnosti v primerjavi z redno zaposlenimi (izobraževanje, dopusti, krediti …). Čez oba bregova moramo nujno postaviti most. Ali kot je v svojem poročilu z evropske konference o samostojnih novinarjih (Bruselj 1999) zapisala kolegica Lidija Jež: "Kolegi v državah, kjer ima samostojno novinarstvo dolgo tradicijo, poudarjajo nujnost in moč sodelovanja zaposlenih novinarjev in free-lancerjev, saj gre za ›dva konca iste palice‹. Na teh izkušnjah bi se tudi mi lahko kaj naučili."

Skupni projekt

Sindikat novinarjev Slovenije, Mirovni inštitut in Mednarodni novinarski center in Washingtona pripravljajo skupni projekt za samostojne novinarje. Projekt predvideva raziskavo položaja samostojnih novinarjev v Sloveniji, njegov namen pa je ugotoviti število redno in honorarno zaposlenih oseb, predvideni način novega zaposlovanja, zbrati vzorce pogodb o delu, ki jih uporabljajo medijske hiše, podatke o višini honorarjev po različnih medijih in pripravljenosti lastnikov, da bi sodelovali pri urejanju razmer … Hkrati nameravamo zbrati čimveč dosegljivih podatkov, kako so zadeve v zvezi s samostojnimi novinarji zakonsko in v praksi urejene po svetu. Organizirati nameravamo tudi srečanja o položaju samostojnih novinarjev z mednarodno udeležbo (na naše prošnje za sodelovanje so se že odzvali iz Mednarodne federacije novinarjev (IFJ), sindikatov v Nemčiji in na Švedskem).

Glavni cilj je s pogajanji doseči najprimernejša pogodbena razmerja z ustreznimi delovnimi pogoji in plačili za samostojne novinarje.

Vendar pa še tako dobri načrti brez stalne in usklajene angažiranosti celotne novinarske srenje ne bodo prinesli boljše ureditve in politike na tem področju. Pomenljiv je moto mednarodne novinarske organizacije IFJ, ki združuje več kot 500.000 novinarjev po svetu: Ne more biti svobode tiska, če novinarji živijo v pogojih korupcije, revščine in strahu.

Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Preozko je besedilo prvega odstavka 21. člena zakona o medijih, ki podaja definicijo novinarja za potrebe tega zakona in v tej opredelitvi loči le med zaposlenimi in samostojnimi novinarji

Novi zakon o medijih naj bi z opredelitvijo statusa samostojnih novinarjev "rešil" praznino iz zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 in 36/00), ki takšnega statusa ni opredeljeval natančno, temveč je določal le, da "je samostojni novinar tisti, ki se pretežno preživlja z novinarskim delom".

Tej zakonski nedorečenosti je namreč sledila tudi praksa, ki so jo zaznamovale številne nejasnosti postopka dodeljevanja tega statusa, nezanesljivi podatki v evidenci samostojnih novinarjev (določena nista bila niti obveznost sporočanja sprememb podatkov iz evidence niti njihovo preverjanje po uradni dolžnosti), pomanjkanje nadzornega mehanizma glede izpolnjevanja edinega posebnega pogoja za pridobitev tega statusa kot tudi pomanjkanje dostopnosti zainteresirane javnosti do podatkov iz evidence samostojnih novinarjev.1 Zato se je že pred pripravami novih zakonskih določb v novinarski vrsti večkrat postavilo vprašanje, kaj takšen status sploh pomeni? Novinarja tako pridobljeni status namreč ni uvrščal med samostojne poklice oziroma samozaposlene po ZPIZ-u. Zato se je najpogostejši odgovor na zgornjo dilemo glasil - "ta status ne pomeni nič /.../ takrat, ko ministrstvo z upravno odločbo podeli tak status, to še ne pomeni, da se mora samostojni novinar prijaviti na zavodu za pokojninsko in invalidno zavarovanje ali na zavodu za zdravstveno zavarovanje".2 Komur je ministrstvo podelilo status samostojnega novinarja, se je torej sam odločil, ali se bo ukvarjal z novinarstvom in za socialno zavarovanje prispeval kot samostojni novinar (samozaposlen) ali kot občan, ali pa se s to dejavnostjo sploh ne bo več ukvarjal - ministrstvo pa ga je še vedno vodilo v evidenci samostojnih novinarjev. Morda je bilo tudi zato v Sloveniji leta 1998 evidentiranih več kakor 160 samostojnih novinarjev .

Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Približno deset odstotkov finskih novinarjev je samostojnih - Nekateri samostojni novinarji na Finskem zaslužijo manj kot 1000 evrov, nekateri najbolj uspešni pa več kot 3000 evrov na mesec - Med sindikatom in združenjem delodajalcev v medijih je bil podpisan sporazum o dobavnih in prodajnih pogojih za samostojne novinarje

Približno deset odstotkov finskih novinarjev je samostojnih, kar pomeni, da za tisk in elektronske medije dela skoraj 1500 samostojnih novinarjev. Nekateri zaslužijo veliko več kot zaposleni novinarji, nekateri pa imajo težave celo pri doseganju minimalne plače. Večina samostojnih novinarjev je včlanjena v Sindikat finskih novinarjev (UJF - Union of Journalists in Finland), ki je edini sindikat za poklice v medijih na Finskem. UJF med drugim deluje tudi kot varuh pravic samostojnih novinarjev.

V devetdesetih letih so se založniška podjetja izogibala zaposlovanju novih novinarjev in so raje sodelovala s samostojnimi novinarji. Ta trend ostaja tudi na začetku novega tisočletja enak, kljub temu, da so nekateri uveljavljeni in ekonomsko stabilni založniki začeli v vse večji meri tudi redno zaposlovati novinarje.

Od 1500 samostojnih novinarjev jih je v sindikat UJF včlanjenih 900. Da bi lahko samostojni novinar bil sprejet v sindikat, mora najprej izpolnjevati nekatere pogoje. Novinarstvo mora biti njegov glavni vir dohodka in zaslužiti mora najmanj 2300 evrov na mesec, preden bi ga lahko obravnavali za novinarja s polnim delovnim časom.

So tudi razlogi, zakaj ostati zunaj sindikata novinarjev. Samostojni novinar na Finskem je lahko samozaposlena oseba z davčno napovedjo, podjetnik ali oseba, ki je lastnik podjetja, za katerega dela. Mnogi podjetniki in lastniki podjetij niso člani sindikata. Najpogostejši so podjetniki, ki imajo lastno računovodstvo. Tako v primeru podjetnika kot v primeru lastnika podjetja, si oseba sama plačuje pokojninsko, zdravstveno in druga socialna zavarovanja. Iz raziskav UJF je razvidno, da nudita modela podjetnika ali lastnika podjetja samostojnim novinarjem več možnosti za zmanjšanje obdavčljive osnove pred plačilom davkov v primerjavi s samozaposleno osebo.

Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Na skoraj 7000 zaposlenih delavcev v medijih na Hrvaškem pride skoraj enako število delavcev na črno - Novinarji v tranzicijskih državah so še vedno zelo odvisni - če ne od politike, pa od svojih lastnikov in delodajalcev

Direktor neke majhne lokalne televizijske postaje je pred kratkim iz svoje pisarne napodil predstavnike Sindikata novinarjev Hrvaške (SNH), ki so na povabilo ponovno organiziranih članov sindikalne podružnice televizije želeli z njim govoriti o delavskih in novinarskih pravicah okrog 30 zaposlenih v tej medijski hiši. V začetku je bil pogovor vljuden. Direktor je bil sicer nejevoljen zaradi prihoda delegacije iz Zagreba, vendar pa je hkrati kazal tudi željo, da bi stvari uredili na hitro in neboleče in da bi lahko nadaljeval po starem. Po desetih minutah pa je postal pogovor zelo neprijeten. Direktor je namreč izgubil potrpljenje v trenutku, ko bi moral odgovoriti na vprašanje, do kdaj namerava siliti novinarje, da čistijo prostore, tudi stranišča.

Šestdeset kilometrov od Zagreba torej obstaja delodajalec, ki za štiri minuse plačo zmanjša za deset odstotkov (kako si nekdo zasluži minus, odloča on), in pri katerem novinarji v strahu pred odpovedjo pomivajo okna in brišejo prah, nato pa pripravljajo prispevke o monetarni politiki ali gospodarskih razmerah v regiji. Ta isti veliki "boss" ne ve (ali pa se dela nevednega), da je sindikalno organiziranje ustavna pravica zaposlenih, da naloga novinarjev ni čiščenje prostorov in da s tem krši določbe zakona o delu. Isti zakon tudi določa, da je delodajalec dolžan nuditi prostor in pogoje za delo sindikata, ne pa da jih meče na cesto, ko mu to ne ustreza. Novinarjem so v tej televizijski hiši neuradno povedali, da bodo v redno delovno razmerje sprejeli samo tiste honorarne sodelavce, ki niso člani sindikata, in da bodo od redno zaposlenih dobili povišico le tisti, ki niso sindikalno organizirani.