Ko so slovenski novinarji ustanovili svoj sindikat, to je bilo marca leta 1990 v Kopru, so za takratne razmere pripravili odlično kolektivno poklicno pogodbo, postavili solidno izhodiščno plačo in jo mesečno usklajevali z rastjo življenjskih stroškov.

Položaj pa se je v zadnjih letih močno spremenil. Ne le zakonsko omejevanje plač, ki zaostajajo za inflacijo, tudi delovni pogoji so za novinarje vse težji. Večina kolegic in kolegov tarna nad vse večjo delovno obremenitvijo. Privatizirani mediji se obnašajo "gospodarno" - krčijo stroške na račun večjega dohodka (povedano z drugimi besedami: najraje imajo poceni honorarce).

Zato je položaj, kar se tiče novih zaposlitev, naravnost katastrofalen. Praktično bi jih lahko prešteli na prste rok. Razcvet novih medijev za seboj ni potegnil ustreznega števila delovnih mest, ampak še bolj razburkal kaotično tržišče. Velika ponudba na trgu delovne sile (saj se z novinarstvom lahko ukvarja že vsak, je pogosta krilatica na novinarskih srečanjih) med drugim ne zmanjšuje le kakovosti novinarskih prispevkov, marveč tudi drastično znižuje že tako nizke honorarje. Tako bi na splošno ocenili stanje, če poslušamo dnevne informacije prizadetih.

Samostojnim novinarjem nikjer ni z rožicami postlano. Povsod predstavljajo ranljivo skupino ljudi, ki se trdno bori z delodajalci. Prav tako povsod po svetu njihovo število narašča v primerjavi s kolegi v delovnem razmerju. Naši nemški partnerji iz Phare programa so nam postregli s številkami - dobra polovica njihovih članov je free-lancerjev (v Sindikatu novinarjev Slovenije jih je za zdaj nekaj več kot deset odstotkov).

Evropski novinarski sindikati ločijo več vrst samostojnih novinarjev. Najizrazitejša skupina so samozaposleni novinarji, ki sodelujejo z več medijskimi hišami, torej se ne vežejo z daljšo pogodbo na enega naročnika in so praviloma popolnoma neodvisni.

V drugi skupini so pogodbeniki, ki se vežejo na novinarsko(e) hišo(e) za različno dolga obdobja. Če delajo le za eno hišo, se praviloma njihov delokrog oziroma obveznosti in pravice ne ločijo veliko od teh, ki jih imajo zaposleni. Ta skupina v primerjavo s prvo uživa večjo socialno varnost.

Kot tretja značilna skupina so tako imenovani pigisti, ki delajo za več medijskih hiš. Lahko po naročilu, ali pa sami ponudijo že pripravljene teme. V honorarjih so vključena tudi plačila različnih prispevkov (pokojninsko, zdravstveno, nezgodno zavarovanje, regres ...). Od države do države se razlikuje ključ delitve le-teh med delodajalce, državo in same novinarje.

V svetu se širi tudi način podjetniške ponudbe, ko se združi več samostojnih novinarjev v tako imenovani very small business.

Določila Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje veljajo tudi za samostojne. Sindikatu in društvu novinarjev uspelo v Zakon o javnih glasilih iz leta 1994 spraviti tudi kategorijo samostojnih novinarjev (čl. 35).

Sindikat pa si je zaman prizadeval, da bi k 22. členu sedanjega zakona o medijih sprejeli dopolnilo, po katerem bi država iz proračunskih sredstev podobno kot samostojnim kulturnim delavcem tudi samostojnim novinarjem plačevala prispevke za obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Ob tem pa je potrebno povedati, da je ob prvotni formulaciji o tovrstni državni pomoči samostojnim novinarjem - na okrogli mizi o nastajajoči medijski zakonodaji, imela pomisleke sama novinarska srenja, češ da bi to lahko pomenilo tudi kupovanje neodvisnosti in oblast je ta pomislek zgrabila z obema rokama.

Status samostojnega novinarja dodeljuje ministrstvo za kulturo tudi na podlagi mnenja ene ali druge stanovske organizacije. V razvidu tega ministrstva je nekaj čez 300 imen. Od teh jih je ta status obdržala dobra polovica. Nekateri so ga vrnili, ker so dobili redno zaposlitev ali odšli v druge poklice, še več pa je verjetno takih, ki so ugotovili, da jim prejeti honorarji ne zadoščajo še za obvezne prispevke državi.

Kot menijo nekateri poznavalci, je število samostojnih novinarjev (s statusom ali brez), ki se preživljajo pretežno z novinarstvom, med 300 in 400. Nekateri med njimi so zavarovani kot občani, drugi po zaposlenih družinskih članih, verjetno pa je med njimi tudi (pre)več takih, ki ne plačujejo nič za svojo socialno varnost.

Vsem svojim članom, tako tudi samostojnim novinarjem, med drugim zagotavlja brezplačno pravno pomoč. Roko na srce - v tej pravni džungli navadno zmagujejo močnejši (beri delodajalci, ki z dobro plačanimi odvetniki najdejo luknje v zakonih), ali notorično gluhi, ki se obupancem pustijo tožiti in tožitelje izčrpati v maratonskih procesih z mizernim izplenom. Še več pa je takih, ki pravice ne iščejo na sodišču, marveč poprosijo sindikat le za strokovne nasvete glede vsebine pogodb o sodelovanju z medijskimi hišami, izterjavo ali pravočasno plačilo za objavljene prispevke … Le svetle izjeme jih tudi upoštevajo (večino zadrži verjetno strah, da bi izgubili delo) in še redkejši sindikatu pošljejo povratno informacijo, kaj so uspeli doseči pri delodajalcih.

Sindikat je pred časom navzočim na cehovskem srečanju (Otočec 1999) razdelil krajši vprašalnik v zvezi s samostojnimi novinarji. Iz odgovorov je bilo razvidno, da se jih velika večina znašla v tem statusu neprostovoljno, da so honorarji prenizki in obveznosti do države previsoke, nimajo ugodnosti v primerjavi z redno zaposlenimi (izobraževanje, dopusti, krediti …). Čez oba bregova moramo nujno postaviti most. Ali kot je v svojem poročilu z evropske konference o samostojnih novinarjih (Bruselj 1999) zapisala kolegica Lidija Jež: "Kolegi v državah, kjer ima samostojno novinarstvo dolgo tradicijo, poudarjajo nujnost in moč sodelovanja zaposlenih novinarjev in free-lancerjev, saj gre za ›dva konca iste palice‹. Na teh izkušnjah bi se tudi mi lahko kaj naučili."

Sindikat novinarjev Slovenije, Mirovni inštitut in Mednarodni novinarski center in Washingtona pripravljajo skupni projekt za samostojne novinarje. Projekt predvideva raziskavo položaja samostojnih novinarjev v Sloveniji, njegov namen pa je ugotoviti število redno in honorarno zaposlenih oseb, predvideni način novega zaposlovanja, zbrati vzorce pogodb o delu, ki jih uporabljajo medijske hiše, podatke o višini honorarjev po različnih medijih in pripravljenosti lastnikov, da bi sodelovali pri urejanju razmer … Hkrati nameravamo zbrati čimveč dosegljivih podatkov, kako so zadeve v zvezi s samostojnimi novinarji zakonsko in v praksi urejene po svetu. Organizirati nameravamo tudi srečanja o položaju samostojnih novinarjev z mednarodno udeležbo (na naše prošnje za sodelovanje so se že odzvali iz Mednarodne federacije novinarjev (IFJ), sindikatov v Nemčiji in na Švedskem).

Glavni cilj je s pogajanji doseči najprimernejša pogodbena razmerja z ustreznimi delovnimi pogoji in plačili za samostojne novinarje.

Vendar pa še tako dobri načrti brez stalne in usklajene angažiranosti celotne novinarske srenje ne bodo prinesli boljše ureditve in politike na tem področju. Pomenljiv je moto mednarodne novinarske organizacije IFJ, ki združuje več kot 500.000 novinarjev po svetu: Ne more biti svobode tiska, če novinarji živijo v pogojih korupcije, revščine in strahu.

Novi zakon o medijih naj bi z opredelitvijo statusa samostojnih novinarjev "rešil" praznino iz zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 in 36/00), ki takšnega statusa ni opredeljeval natančno, temveč je določal le, da "je samostojni novinar tisti, ki se pretežno preživlja z novinarskim delom".

Tej zakonski nedorečenosti je namreč sledila tudi praksa, ki so jo zaznamovale številne nejasnosti postopka dodeljevanja tega statusa, nezanesljivi podatki v evidenci samostojnih novinarjev (določena nista bila niti obveznost sporočanja sprememb podatkov iz evidence niti njihovo preverjanje po uradni dolžnosti), pomanjkanje nadzornega mehanizma glede izpolnjevanja edinega posebnega pogoja za pridobitev tega statusa kot tudi pomanjkanje dostopnosti zainteresirane javnosti do podatkov iz evidence samostojnih novinarjev.1 Zato se je že pred pripravami novih zakonskih določb v novinarski vrsti večkrat postavilo vprašanje, kaj takšen status sploh pomeni? Novinarja tako pridobljeni status namreč ni uvrščal med samostojne poklice oziroma samozaposlene po ZPIZ-u. Zato se je najpogostejši odgovor na zgornjo dilemo glasil - "ta status ne pomeni nič /.../ takrat, ko ministrstvo z upravno odločbo podeli tak status, to še ne pomeni, da se mora samostojni novinar prijaviti na zavodu za pokojninsko in invalidno zavarovanje ali na zavodu za zdravstveno zavarovanje".2 Komur je ministrstvo podelilo status samostojnega novinarja, se je torej sam odločil, ali se bo ukvarjal z novinarstvom in za socialno zavarovanje prispeval kot samostojni novinar (samozaposlen) ali kot občan, ali pa se s to dejavnostjo sploh ne bo več ukvarjal - ministrstvo pa ga je še vedno vodilo v evidenci samostojnih novinarjev. Morda je bilo tudi zato v Sloveniji leta 1998 evidentiranih več kakor 160 samostojnih novinarjev .

Tudi določba 22. člena zakona o medijih ne odpravlja vseh dilem statusa samostojnih novinarjih. V prvem odstavku tega člena je določeno le, da se status samostojnega novinarja pridobi z vpisom v razvid samostojnih novinarjev pri ministrstvu za kulturo, po predhodnem mnenju registrirane strokovne organizacije novinarjev.

V razvid samostojnih novinarjev se po tem členu zakona vpiše tisti, kdor ima izkaz o aktivnem znanju slovenskega jezika, če ni državljan Republike Slovenije, opravlja novinarsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, ima dokazila o objavah v medijih, ki so vpisani v razvid iz 12. člena tega zakona in mu ni s pravnomočno sodno odločbo prepovedano opravljanje te dejavnosti.

Zgoraj navedeni stavek, je treba razlagati skladno z priporočili ekspertne skupine Sveta Evrope3, ki je že na začetku priprav novega medijskega zakona opozorila, da je potrebno zagotoviti prost dostop do novinarskega poklica in da bi se zakonsko besedilo moralo glasiti, da se v razvid "lahko" vpiše, kdor izpolnjuje v zakonu naštete pogoje. Vsak novinar se sam odloči, ali bo ob izpolnjenih zakonskih pogojih pridobil status samostojnega novinarja, in le takšna razlaga tu opisanega zakonskega besedila je skladna z besedilom slovenske ustave, ki pravico svobodnega izražanja in razširjanja mnenj zagotavlja vsakomur (in ne le zaposlenim ali samostojnim novinarjem).

Zato se tudi zdi nekoliko preozko besedilo prvega odstavka 21. člena zakona o medijih, ki podaja definicijo novinarja za potrebe tega zakona in v tej opredelitvi loči le med zaposlenimi in samostojnimi novinarji (ki to dejavnost opravljajo kot poklic). Z določbo, da je "novinar po tem zakonu oseba, ki se ukvarja z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za objavo prek medijev in je zaposlena pri izdajatelju, ali pa samostojno kot poklic opravlja novinarsko dejavnost (samostojni novinar)", so po zakonu o medijih iz definicije novinarja izključeni vsi tisti svobodni novinarji, ki se sicer ukvarjajo z novinarsko dejavnostjo, vendar niso zaposleni pri izdajatelju in se tudi ne odločijo za opravljanje te dejavnosti pod okriljem posebnega državnega statusa "samostojnega" novinarja.

Sicer pa je natančnejša opredelitev statusa samostojnih novinarjev prepuščena uredbi (četrti in peti odstavek 22. člena), s katero se določi postopek in podrobnejša merila za pridobitev statusa samostojnega novinarja in za vodenje razvida samostojnih novinarjev kot javne knjige, ter način in postopek občasnega preverjanja pogojev, ki jih morajo za vpis v razvid izpolnjevati samostojni novinarji.

Zato bi bilo v besedilo takšne uredbe smiselno uvrstiti tudi takšne določbe, ki bi v slovenskem prostoru končno rešile v preteklosti večkrat zastavljeno vprašanje, kaj naj takšen status pomeni in bi postavila ločnico med zaposlenimi novinarji in samozaposlenimi oz. samostojnimi novinarji (ki opravljajo novinarsko dejavnost kot edini ali glavni poklic) ter med svobodnimi novinarji (ki uresničujejo svojo pravico do svobodnega izražanja in razširjanja mnenj zgolj na podlagi ustavnega besedila in se ne odločijo za pridobitev katerega od statusov, s katerim ga bo zakonodajalec uvrstil med novinarje).

Približno deset odstotkov finskih novinarjev je samostojnih, kar pomeni, da za tisk in elektronske medije dela skoraj 1500 samostojnih novinarjev. Nekateri zaslužijo veliko več kot zaposleni novinarji, nekateri pa imajo težave celo pri doseganju minimalne plače. Večina samostojnih novinarjev je včlanjena v Sindikat finskih novinarjev (UJF - Union of Journalists in Finland), ki je edini sindikat za poklice v medijih na Finskem. UJF med drugim deluje tudi kot varuh pravic samostojnih novinarjev.

V devetdesetih letih so se založniška podjetja izogibala zaposlovanju novih novinarjev in so raje sodelovala s samostojnimi novinarji. Ta trend ostaja tudi na začetku novega tisočletja enak, kljub temu, da so nekateri uveljavljeni in ekonomsko stabilni založniki začeli v vse večji meri tudi redno zaposlovati novinarje.

Od 1500 samostojnih novinarjev jih je v sindikat UJF včlanjenih 900. Da bi lahko samostojni novinar bil sprejet v sindikat, mora najprej izpolnjevati nekatere pogoje. Novinarstvo mora biti njegov glavni vir dohodka in zaslužiti mora najmanj 2300 evrov na mesec, preden bi ga lahko obravnavali za novinarja s polnim delovnim časom.

So tudi razlogi, zakaj ostati zunaj sindikata novinarjev. Samostojni novinar na Finskem je lahko samozaposlena oseba z davčno napovedjo, podjetnik ali oseba, ki je lastnik podjetja, za katerega dela. Mnogi podjetniki in lastniki podjetij niso člani sindikata. Najpogostejši so podjetniki, ki imajo lastno računovodstvo. Tako v primeru podjetnika kot v primeru lastnika podjetja, si oseba sama plačuje pokojninsko, zdravstveno in druga socialna zavarovanja. Iz raziskav UJF je razvidno, da nudita modela podjetnika ali lastnika podjetja samostojnim novinarjem več možnosti za zmanjšanje obdavčljive osnove pred plačilom davkov v primerjavi s samozaposleno osebo.

Predpisi zagotavljajo osnovne pogoje dela novinarjev, ne pa tudi plač. Minimalna plača za zaposlene novinarje - člane kolektiva je določena v kolektivni pogodbi, vendar nekatere kolektivne pogodbe vsebujejo bonitete za zaposlene, ki nihajo skozi čas. UJF se je pogajala o štirih kolektivnih pogodbah s tremi različnimi sindikati delodajalcev: tiskom, nacionalnim radiom in televizijo (The Finish Broadcasting Company - YLE), s komercialno televizijo MTV3 in z lokalnimi privatnimi radijskimi postajami. Dodatno se UJF pogaja z nacionalnim radiom in televizijo ter z MTV3 o pogojih dela samostojnih novinarjev na radiu in televiziji. Pred kratkim so bili za samostojne novinarje doseženi nekateri novi dvostranski sporazumi z velikimi založniškimi hišami.

Med sindikatom UJF in Združenjem delodajalcev v medijih (MEA - The Media Employer‹s Association) pa je bil podpisan tudi sporazum o dobavnih in prodajnih pogojih za samostojne novinarje. Ta sporazum se nanaša na samostojne novinarje, ki so člani UJF, razen če je bilo med strankama (samostojnim novinarjem in njegovim naročnikom - delodajalcem) dogovorjeno drugače.

Pred nekaj leti je bil med UJF in MEA sprejet celo sporazum o maksimalnem in minimalnem honorarju za samostojne novinarje. Ko se je Finska pridružila EU, pa je bil sporazum proglašen za nezakonitega zaradi kršitev predpisov EU o konkurenci. Sedaj tako obstaja le nekaj priporočil o prodajnih cenah, ki temeljijo na času, porabljenem za "proizvodnjo" članka ali fotografij. Plačilna lestvica je zgrajena na osnovi predvidenih ur in dni, potrebnih za pripravo članka.

Dnevni delovni čas za redno zaposlene novinarje v povprečju znaša 7.5 ur. Tedenski delovni čas znese približno 37.5 ur (37 ur pri nacionalnem radiu in televiziji). Povprečni mesečni dohodek je v tiskanih medijih v letu 2001 za redno zaposlene znašal 2750,00 evrov na mesec. Deset odstotkov novinarjev zasluži 3650 evrov na mesec. Najvišje mesečne plače za starejše, bolj izkušene novinarje (ki niso uredniki) znašajo 4500-5000 evrov na mesec.

Razpon plač na področju novinarstva je trenutno dokaj velik z največjimi razlikami pri samostojnih novinarjih. Nekateri od njih zaslužijo manj kot 1000 evrov, nekateri najbolj uspešni pa več kot 3000 evrov na mesec. Minimalna plača za pripravnike v medijih znaša 75-80 % splošne minimalne plače (približno 2000 evrov). Pripravništvo običajno traja manj kot eno leto, za pripravnike z univerzitetno diplomo pa manj kot eno leto ali pa ga sploh ni.

O avtorskih pravicah za novinarjevo delo se sporazumi sklepajo na več ravneh - v kolektivni pogodbi in tudi med novinarjem in njegovim delodajalcem. Kolektivna pogodba za tiskane medije predaja celotne avtorske pravice za članke, fotografije in risbe založniku publikacije ali publikacij, ki so zajete v pogodbi o zaposlitvi. Pravica založnika do uporabe zajema tudi založnikove elektronske komunikacije in internetne publikacije. Kakršna koli uporaba zunaj teh določenih pogojev je možna s privoljenjem novinarja. Kolektivna pogodba finskih novinarjev pogojuje, da si novinarji pridržujejo pravico odkloniti katero koli nalogo, ki krši profesionalno etiko novinarstva. Novinarji v svoje delo ne smejo vključevati oglaševalskih besedil in jih k temu tudi ni mogoče obvezati.

Za vsako nalogo je med avtorjem - samostojnim novinarjem in kupcem - založnikom sestavljen sporazum v pisni obliki. V njem so navedeni pogoji o kakovosti, dolžini, načrtu dela, ceni in drugi pogoji. Tako se o prodajni ceni sporazumeta samostojni avtor in kupec. Če se o ceni nista predhodno sporazumela, je to cena, ki jo za svoje delo trenutno zaračunava avtor. Pogodbeni stranki se sporazumeta tudi o datumu plačila, ko je novinar nalogo sprejel. Če ni dogovorjeno drugače, veljajo plačilni pogoji avtorja in primerne zamudne obresti. Založnik izvrši plačilo, ko dobi in sprejme naročeno delo samostojnega novinarja. Zaradi posebnega razloga se lahko stranke dogovorijo o vnaprejšnjem plačilu, ki se odvede od skupnega plačila.

Založnik in samostojni novinar se v tem pisnem sporazumu sporazumeta tudi o obsegu avtorskih pravic, ko novinar nalogo sprejme. Če ni bilo dogovorjeno drugače, ima kupec pravico do prve objave in pravico do uporabe v svojih komunikacijah, skupaj s pravico posredovanja informacij drugim kupcem (slike/tekst). Sporazum o sodelovanju med založniki in samostojnimi novinarji vsebuje tudi druge podrobnosti, ki jih tukaj ne bomo povzemali.

Finski novinarski sindikat je na pogajanjih o kolektivni pogodbi zagotovil nezgodno zavarovanje v prostem času in na potovanjih za samostojne novinarje, ki delajo, so prosti ali pa na dopustu.

Samostojni novinarji in grafični oblikovalci letno izdajo katalog samostojnih avtorjev. V njem je navedenih 500 samostojnih novinarjev z njihovimi naslovi. Katalog pošiljajo velikim založniškim hišam in okoli 400 manjšim podjetjem, ki zaposlujejo samostojne avtorje. Financirajo ga iz oglasov in iz sredstev finskega novinarskega sindikata.

Direktor neke majhne lokalne televizijske postaje je pred kratkim iz svoje pisarne napodil predstavnike Sindikata novinarjev Hrvaške (SNH), ki so na povabilo ponovno organiziranih članov sindikalne podružnice televizije želeli z njim govoriti o delavskih in novinarskih pravicah okrog 30 zaposlenih v tej medijski hiši. V začetku je bil pogovor vljuden. Direktor je bil sicer nejevoljen zaradi prihoda delegacije iz Zagreba, vendar pa je hkrati kazal tudi željo, da bi stvari uredili na hitro in neboleče in da bi lahko nadaljeval po starem. Po desetih minutah pa je postal pogovor zelo neprijeten. Direktor je namreč izgubil potrpljenje v trenutku, ko bi moral odgovoriti na vprašanje, do kdaj namerava siliti novinarje, da čistijo prostore, tudi stranišča.

Šestdeset kilometrov od Zagreba torej obstaja delodajalec, ki za štiri minuse plačo zmanjša za deset odstotkov (kako si nekdo zasluži minus, odloča on), in pri katerem novinarji v strahu pred odpovedjo pomivajo okna in brišejo prah, nato pa pripravljajo prispevke o monetarni politiki ali gospodarskih razmerah v regiji. Ta isti veliki "boss" ne ve (ali pa se dela nevednega), da je sindikalno organiziranje ustavna pravica zaposlenih, da naloga novinarjev ni čiščenje prostorov in da s tem krši določbe zakona o delu. Isti zakon tudi določa, da je delodajalec dolžan nuditi prostor in pogoje za delo sindikata, ne pa da jih meče na cesto, ko mu to ne ustreza. Novinarjem so v tej televizijski hiši neuradno povedali, da bodo v redno delovno razmerje sprejeli samo tiste honorarne sodelavce, ki niso člani sindikata, in da bodo od redno zaposlenih dobili povišico le tisti, ki niso sindikalno organizirani.

Ta zgodba je le majhna ilustracija razmer na Hrvaškem, zato si ne smemo zatiskati oči, da je primer direktorja omenjene televizijske hiše izjemen. V Zagrebu, kjer deluje večina velikih medijskih hiš, imamo delodajalce, ki so zaposlenim zmanjšali plače na minimum, in takšne, ki so do nedavnega plače izplačevali s protizakonitimi pogodbami ter tako zmanjšali pokojninsko osnovo in kreditno sposobnost delavcev. Tudi državna inšpekcija je v nedavni akciji ugotovila porazno stanje: na skoraj 7000 zaposlenih delavcev v medijih pride skoraj enako število delavcev na črno.

Toda kljub ali pa ravno zahvaljujoč takšnim delodajalcem ima danes Sindikat novinarjev Hrvaške 54 podružnic iz vseh delov države in vsak mesec registrira vse več novih članov. V sodelovanju z državnimi institucijami počasi uvajamo red v nacin izplačevanja plač, delo na črno pa se zaradi vse pogostejših prijav inšpekciji zmanjšuje. Doslej smo podpisali kolektivne pogodbe s sedmimi medijskimi hišami, pripravljamo pa jih še nekaj. Prizadevamo si tudi za čimprejšnji začetek pogajanj o nacionalni kolektivni pogodbi za medijske delavce, naši odvetniki pa so od stotih sporih na sodiščih doslej izgubili samo enega.

Sindikat novinarjev Hrvaške obstaja nekaj več kakor deset let. Šel je skozi obdobje podcenjevanja in ignorance s strani delodajalcev, vendar tudi s strani potencialnih članov. Zaradi vsega tega nismo izgubili poguma, pravilna pa je bila tudi odločitev, da počakamo, da novinarje težave udarijo po glavi, kajti takrat hitreje razumejo in se spomnijo, da sta edina prava načina zaščite organiziranje v sindikalne podružnice ter civilizirano, vendar odločno zastopanje svojih stališč in zahtev nasproti delodajalcem. Medtem ko smo čakali na streznitev potencialnih članov sindikata, smo ustvarili ustrezno infrastrukturo, mrežo odvetnikov, pripravili publikacije o tujih izkušnjah in navezali stike z mednarodnimi institucijami, ki nam lahko pomagajo.

Današnja lastniška zmeda (imamo državno, mešano, privatno, domače in tuje lastništvo) je prispevala tudi k različnemu odnosu do novinarjev. V državnih medijih je bilo lažje ustanoviti sindikate, v zasebnih pa so delodajalci zelo dolgo prepričevali zaposlene, da je to odveč, ker "pravi kapitalizem nagrajuje delavce, sindikati pa vedno ščitijo slabe delavce". Ponos, zelo prisoten v novinarskem poklicu, je šel v začetku na roko delodajalcem. Toda po propadu nekaterih medijskih projektov, dolgov, ki jih novinarji niso mogli izterjati, večmesečnih čakanj na honorarje ter izgub služb so hrvaški novinarji dojeli, da so dobri zakoni pomembnejši od dobrih odnosov z delodajalci. Zato danes nimamo samo veliko število podružnic, ampak tudi številne sodne sodbe v našo korist.

Podpisovanje nacionalne pogodbe bi moralo vzpostaviti okvirje, ki bodo veljali za vse medijske delodajalce na Hrvaškem. V njo bo treba vsekakor vnesti štirideseturni delovni čas in petdnevni delovni teden, plačano bolniško, nadure ter nočno in delo ob praznikih, ustvarjanje normalnih pogojev dela za zaposlene in pravice v primeru odpovedi službe ali propada projekta. Naš cilj je tudi prisiliti lastnike, da priznajo honorarni status kot realno stanje in da se honorarno delo - glej ga zlomka - plačuje, in to pravočasno. Da bi sploh podpisali nacionalno pogodbo, na drugi strani potrebujemo razumne in osveščene delodajalce, ki vedo, da urejeni odnosi prinašajo korist tudi njim. Zato pričakujemo pomoč kolegov iz bolj razvitih držav, iz katerih v tranzicijske države vse pogosteje prihajajo novi, tuji lastniki. Ne želimo samo, da nam govorijo o pravicah, ki jih uživajo v svojih državah, temveč da doma spregovorijo tudi o pogosto nekorektnemu obnašanju teh lastnikov v tranzicijskih državah. Pričakujemo tudi, da nam pomagajo pri tem, da bi bila raven njihovih pravic vnesena v dokumente, ki urejajo področje novinarstva pri nas. Na takšen način lahko skupaj bolj pripravljeni dočakamo neizogibno globalizacijo.

Zaradi tega menim, da je za širšo regijo zelo dobro, da ima Hrvaška svojega člana v izvršilnem odboru mednarodne novinarske zveze. S svojimi izkušnjami lahko pomagamo kolegom v državah regije, ker natančno vemo, kaj jih čaka in kako težavna je pot, po katerem morajo iti. Predlagali smo osnutek ustanovitve pilot-centra v Zagrebu, vendar pričakujemo tudi konkretno finančno pomoč sponzorjev in donatorjev; v pilot-centru bi se lahko predstavniki novinarskih sindikatov iz vseh držav regije na podlagi naših izkušenj seznanili z načini boja, težavami, ki jih čakajo, in mogočimi rezultati. Informacije, ki do nas prihajajo iz regije, so porazne: novinarje v Turčiji zapirajo in ne plačujejo, v Makedoniji so izpostavljeni vojnemu tveganju brez kakršnega koli zavarovanja, v ZR Jugoslaviji so boji med novinarskimi združenji in sindikati, prihod tujega kapitala pa pričakujejo povsem nepripravljeni, v Bolgariji je nemški koncern postavil medijskem delavcem zelo težke pogoje dela.

Povsod po regiji so novinarji praviloma slabo plačani, lastniške strukture medijev pa so pogosto zelo sumljive. Te težave so nam na Hrvaškem zagotovo veliko bližje kot kolegom iz držav, ki imajo že več deset let urejene odnose, sodelujejo z delodajalci in imajo vse več človekovih ter poklicnih in delavskih pravic. Na Hrvaškem smo pred nekaj leti organizirali akcijo Pet minut gromke tišine, ki jo izvajamo maja, na Mednarodni dan svobode medijev, in za katero bi želeli, da postane mednarodna ali vsaj regionalna. Naj za pet minut novinarji utihnejo, izklopijo svoje računalnike, mikrofone in kamere ter opozorijo na velike probleme v svojem poklicu. Vsem je lažje, ko vedo, da niso sami in da obstaja širša solidarnost, ni pa slabo tudi, da delodajalci spoznajo, da so povezave trde in podpora vzajemna.

Na Hrvaškem smo v začetku devetdesetih doživeli in preživeli evforijo boja za medijske svoboščine. Danes vemo, da je to samo del cele zgodbe, morda celo manjši. Novinarji v tranzicijskih državah so še vedno zelo odvisni - če ne od politike, pa od svojih lastnikov in delodajalcev. Neodvisnost jim zagotavlja edino organiziranost, solidarnost, obveščenost o dosežkih boja za delovne in socialne pravice zunaj njihove regije in vpliv na oblikovanje zakonov, ki te pravice urejajo. Na Hrvaškem smo v primerjavi z ostalimi v regiji naredili precej, zato bi radi svoje izkušnje prenesli na vse tiste, ki še niso začeli resnejšega boja za svoje pravice, nasvete in pomoč pa išcemo pri tistih, ki so k sreči že skoraj pozabili, kako težko je živeti v nenehnem strahu za obstoj.

Mislim, da je poleg natančnih rezultatov o številu članov, podružnic in podpisanih dokumentih najpomembnejše, kar smo naredili, ustvarjanje zavesti pri novinarjih o nujnosti boja za zaščito delavskih pravic. Ni namreč takšnih lastnikov ali države, ki bi jih dala sama od sebe, zato je združevanje okrog osrednjega novinarskega sindikata, razvoj visoke avtonomije, solidarnost in odgovornost v sindikalnih podružnicah ter nacionalna kolektivna pogodba pogoj za začetek uravnoteženja tržnih in delavsko-socialnih pozicij z razvitim svetom. Ter za dokončno izumiranje delodajalcev z začetka mojega teksta.