Media Watch

Politika enakih možnosti žensk in moških v slovenskem političnem prostoru ni novost, pa vendar ne predstavlja javno odmevne teme. Na to kažeta tako medijska odzivnost kot politična agenda, kjer je politika enakih možnosti pogosto zgolj dekoracija obstoječe politične kulture. Zakon o enakih možnostih žensk in moških, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije (z 42 glasovi za in 3 vzdržanimi) sprejel na seji 21. junija 2002 brez velikih nasprotovanj takratnih opozicijskih kot tudi koalicijskih strank, ni doživel velike medijske publicitete. Pogosta vprašanja in polemike, zakaj je politična participacija žensk sploh pomembna in zakaj žensk ni v politiki ter kakšne spremembe bo oz. bi prinesel večji delež žensk v politiko, postanejo predmet (ne)političnih razmišljanj ob različnih družbenih in političnih dogajanjih, kot so vstop Slovenije v Evropsko unijo, volitve (tako lokalne, zlasti pa parlamentarne volitve ter volitve v evropski parlament) ipd. V pričujočem prispevku se osredotočava zlasti na analizo razprav v Državnem zboru in izbranih delovnih telesih ob sprejemanju zakona o enakih možnostih žensk in moških (v nadaljevanju ZEMŽM) ter medijsko (ne)pokritost. V medijih smo lahko zasledili le malo prispevkov – in še ti so večinoma na kratko obveščali, da je bil sprejet nov zakon. Analiza stališč različnih političnih strank in delovnih teles DZ ob sprejemanju ZEMŽM ponovno odpira tako politična kot družbena vprašanja o odnosu med spoloma v javni kot tudi privatni sferi ter kaže na (ne)pripravljenost vključevanja politik enakih možnosti v slovenski politični prostor.

Ožji politični okvir ZEMŽM

Zakon o enakih možnostih žensk in moških je rezultat delovanja različnih političnih akterjev, tako vladnih kot nevladnih in temelji na različnih mednarodnih deklaracijah in dokumentih Evropske unije. Avtor ZEMŽM je vladni Urad za enake možnosti, ki je v pripravljani fazi zakona sodeloval tako z ministrstvi,1 vladnimi institucijami,2 nevladnimi organizacijami,3 sindikati, poslankami in strokovnjakinjami za področje enakosti spolov. Dokumenti in deklaracije, ki predstavljajo podlago ZEMŽM so: Amsterdamska pogodba (1997), Program Skupnosti okvirne strategije za enakost spolov za obdobje 2001-2005, Pekinška deklaracija (1995) in Izhodišča za ukrepanje. Urad za enake možnosti je imel pomembno vlogo pri predstavitvi in promoviranju politike enakih možnosti v Državnem zboru. Na seji Državnega zbora RS 20. junija 2002 se je 18. točka dnevnega reda glasila Obravnava predloga Zakona o enakih možnostih žensk in moških – hitri postopek, kjer je Mira Olup Umek (takratna direktorica Urada za enake možnosti) v svojem govoru poudarila pomembnost sprejetja tega zakona: prvič, zaradi uskladitve pravnega reda z Evropsko unijo in drugič, zaradi neenakosti med spoloma na vseh ravneh življenja. S sprejetjem ZEMŽM se bo v Sloveniji »zakonsko urejala problematika enakih možnosti žensk in moških na evropsko primerljiv način« (Olup Umek, seja DZ RS, 20.6.2002) (op.a). Kaj to pomeni? Prvič, da obstajajo pravne regulative za zagotavljanje in uresničevanje enakih možnosti žensk in moških v družbi, zlasti v javni sferi v Sloveniji, tj. sferi dela in politike. ZEMŽM je krovni zakon in deluje kot pravna in zakonska podlaga politik enakih možnosti. Kot primer naj navedeva, da je 24. septembra 2004 stopila v veljavo Uredba o kriterijih za upoštevanje načela uravnotežene zastopanosti spolov, ki temelji na ZEMŽM. Uredba pravno narekuje, da zastopanost enega spola ne sme biti manjša od 40 %. In drugič, v Državnem zboru RS se je ZEMŽM pojavil v okviru pristopnih zahtev in priporočil Evropske unije, kar je časovno pripomoglo pri samem sprejemanju zakona in kar je pri poslancih naletelo na kritičen odmev v smislu, le kakšne pa so bile razmere pri nas, da je potrebno sprejeti evropski zakon? Slednje se pogosto pojavlja v kontekstu razmišljanja, da 14. člen Ustave RS zagotavlja enakost pred zakonom4 in zato ne potrebujemo še dodatnega zakona, ki bo urejal enakost med moškimi in ženskami. Številne študije in analize opozarjajo na velike razlike med enakostjo med spoloma de iure in de facto. Zato je ZEMŽM eden izmed pravnih korakov, ki bo dolgoročno prispeval tudi k zagotavljanju enakih možnosti de facto.

ZEMŽM kvote

Poleg evropskega značaja ZEMŽM in prevpraševanj o pomembnosti tega zakona se je zlasti pri poslancih DZ pojavila asociacija ZEMŽM s kvotami. Odklonilni odnos do kvot poslanci utemeljujejo s tem, da je potrebno enakost zagotoviti z vzgojo in izobraževanjem, z dolgoročnimi načrti in analizami, ne pa zgolj z zakoni, še posebej pa ne s kvotami. Tako sta Janez Drobnič (NSi) in Rudolf Petan (SDS) kvote označila kot »podcenjevanje« in kot »stihijsko« reševanje problema. Zlasti slednji vidi enake možnosti žensk in moških kot nekaj, kar je potrebno »reševati bolj življenjsko« in ne »stihijsko« (Petan, seja DZ RS 21. 6. 2002). Zanimivo je, da se ZEMŽM pogosto razume kot ženski zakon, ki bo ženskam prinesel zakonsko upravičeno večjo udeležbo v politiki in poklicih, ki so bolj v t.i. moški domeni. Valentin Pohorec (DeSUS) je tako svoj nagovor v DZ končal z mislijo: »(…) sodimo, da je vendar potreben, da bi te enake možnosti našim boljšim polovicam zagotavljali« (Pohorec, seja DZ RS, 21. 6. 2002). Medtem ko se je Janez Drobnič vprašal, kaj pa se bo zgodilo s tistimi poklici, ki veljajo za feminizirane poklice in kot primer navedel Urad za enake možnosti, kjer so vse zaposlene ženske, kar pa po njegovem mnenju predstavlja Urad kot »antiagens« politike enakih možnosti. V tem kontekstu velja spomniti na številne okrogle mize, srečanja, seminarje, forume, katerih glavna tema so bile politike enakih možnosti in kjer zlasti poslancev DZ RS ni bilo videti. Tudi Igor Štemberger (SMS) je poudaril, da moramo enake možnosti zagotavljati ne le z zakoni, temveč predvsem z vzgojo in izobraževanjem. Hkrati pa je izpostavil, da je žalostno dejstvo, da ta zakon vsebuje tudi člen5 o vključevanju enakosti in enakih možnosti žensk in moških v sistem izobraževanja, saj »bi to vendar moralo biti samoumevno« (Štemberger, seja DZ RS 20. 6 .2002). Tudi Rudolf Petan (SDS) je poudaril, da ko bodo enake možnosti presegle meje zakona in se udejanjile na vseh ravneh življenja, zakon ne bo več potreben, saj bodo enake možnosti samoumevne. »Prepričani smo in želimo, da bi to enakopravnost izpeljali do konca. In pa, da bi enakopravnost ne bi bilo treba uzakonjati in govoriti o zakonu. Kajti takrat, ko bo ta enakopravnost dejansko zaživela, potem o tem ne bo treba govoriti« (Petan, seja DZ RS, 21. 6. 2002). Namreč, ko se bo politika enakih možnosti integrirala v vse pore družbenega in političnega življenja ter tako postala samoumevna dimenzija našega vsakdana, potem o enakosti in enakih možnostih žensk in moških, ne bo potrebno več govoriti, kaj šele razmišljati o tem. In zlasti samoumevnost je lahko krinka za diskriminacijo in temelj za nedelovanje.

Večna dilema: družba/zakon vs. narava

Enake možnosti so navkljub ZEMŽM le iluzija, saj – kot je poudaril Igor Štemberger (SMS) – »popolne enakosti med spoloma prav gotovo ne bomo dosegli, že zaradi bioloških razlik med spoloma ne« (Štemberger, seja DZ RS, 21. 6. 2002). Biološke razlike med moškimi in ženskami je izpostavil tudi Valentin Pohorec (DeSUS), saj »življenje (…) jim daje celo več dolžnosti, kot nam moškim, predvsem pri izvajanju njihovega največjega poslanstva: rojevanja otrok, biti mati, skrbnik družine in podobno« (Pohorec, seja DZ RS, 21. 6. 2002). Janez Drobnič (NSi) je tudi na seji Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide posebej izpostavil, da »glede na to, da po fizičnih sposobnostih nismo enaki, pa mislim moški in ženske, nekje so ženske boljše, nekje so moški. Mislim, da je prav, da je v naravnem svetu tudi tako. (…) Potem potekajo nekatere evidentne razlike v izplačilih« (Drobnič, seja ODZRSZDDSPI 11. 6. 2002). Tudi Majda Zupan (NSi) je na seji Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za notranjo politiko opozorila, »da so plače za enako delo za ženske na marsikaterih področjih kar precej nižje« (Zupan, seja ODZRSNP, 18. 6. 2002). Zanimivo je, da se vsi zavedamo razlik med osebnimi dohodki, da se izpostavlja probleme pokojninske reforme (ki je diskriminatorna za ženske), a vendar se postavlja vprašanje, zakaj se na teh področjih nič ne spremeni? Obenem pa denimo Maksimiljan Lavrinc (LDS) dodaja še, da »enaki praktično ne moremo biti, ker imamo drugačne funkcije v življenju« (Lavrinc, seja ODZRSNP, 18. 6. 2002). Ob tem je potrebno poudariti, da je sklicevanje na biološke razlike med spoloma zelo značilno v javnem diskurzu, pri čemer pa se pozablja, da politike enakih možnosti žensk in moških ne zanikajo obstoja bioloških razlik, vendar izpostavljajo, da le-te ne bi smele biti razlog za diskriminacijo. Temelj spolne diskriminacije so družbeno in politično ustvarjene razlike med moškimi in ženskami. Politiko enakih možnosti Vlasta Jalušič in Milica G. Antić (2001: 15-16) opredelita kot »(…) politiko ali prizadevanje za uvedbo ukrepov, ki lahko zmanjšujejo strukturno pogojeno diskriminacijo kake socialne skupine – v našem primeru žensk; nanaša se lahko na različna področja – na področje dela, javne in poltične participacije, izobraževanja; spremeniti poskuša neustrezno zakonodajo, ki vsebuje elemente institucionalne in strukturne diskriminacije - v našem primeru predvsem na področju participacije in prisotnosti v politiki«. Politike enakih možnosti, konkretno v primeru ZEMŽM, ne težijo k ukinjanju bioloških razlik med spoloma, temveč je glavni cilj tega zakona v enakih možnostih za ženske in moške v javni sferi, sferi dela in politke, tj. zagotoviti enake začetne pozicije moških in žensk.

Zastopanost žensk v politiki

V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi pozitivne ukrepe, med katere sodijo kvote, katerih namen je v zagotavljanju enakih možnosti žensk in moških, ne pa v »funkciji vzpostavitve razlik« (Širca, seja DZ RS, 20. 6. 2002). Namreč, kot so poudarjale zlasti poslanke DZ RS, je potrebna kritična masa, to pa je tridesetodstotna zastopanost enega spola, da bi le ta lahko dosegel določene spremembe. Majda Potrata (ZLSD) je tako opozorila »da je vsaj tretjinska zastopanost žensk na vseh ravneh odločanja nujna, da bi se zaznal njihov vpliv na odločitve« (Potrata, seja DZ RS, 21. 6. 2002). Hkrati pa je tipično ogrožanje povečevanja števila žensk v politiki izrazil Mario Gasparini na seji Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide, češ »mislim, če pridete do 50 odstotkov, mislim, je dosti, le da ne boste šli preko« (Gasparini, seja ODZRSZDDSPI 11. 6. 2002). Čeprav je opombi sledil smeh, je v njej nekaj strahu in tesnobe, da bi ukrepi politik enakih možnosti privedli do prevlade žensk. Opozoriti velja tudi na uporabo slovenskega jezika, predvsem v luči senizibilnosti uporabe ženskega spola v govorni ali pisni obliki. Na primer Gasparini govori o odstotku žensk, pa vendarle uporabi moško obliko (»ne boste šli preko«). Prisotnost oziroma bolje, neprisotnost žensk v politiki - tako na lokalni kot na državni ravni - pomeni tudi odpiranje vprašanj z druge perspektive in določenih tem, ki so lahko, ni pa nujno, zgolj ženske teme, hkrati pa pomeni udeležbo obeh spolov v politiki. »Ne-participacija žensk v institucionalni politiki in njihova neprisotnost v vrhovih državne oblasti in političnih strank sta po eni strani rezultat odsotnosti strategij, po drugi strani pa tudi omogočata situacijo, v kateri se spolna enakost ne postavlja kot problem, saj ohranjata status quo, v katerem ni mogoče postavljati novih vprašanj« (Jalušič, Antić, 2001: 49). Ob tem je zanimivo razmišljanje Igorja Štembergerja (SMS), ki je poudaril, da je »žalostno pri tem zakonu, da tak zakon pravzaprav sploh potrebujemo, kljub vsem opazkam, da s tem zakonom ženske obravnavamo nekako kot neke vrste ogrožene živalske vrste« (Štemberger, seja DZ RS, 20. 6. 2002). Zakonsko urejeno uravnoteženo zastopanost moških kot žensk v javni sferi se seveda lahko interpretira tudi kot zaščita pod-reprezentiranega spola v kontekstu zaščite ogroženih živalskih vrst. Vendar je glavni namen in cilj politik enakih možnosti žensk in moških vpeljava dimenzije spola, ki se ukvarja tako s feminizacijo kot maskulinizacijo določenih domen družbenega in političnega življenja ter tako na zakonski ravni zagotavlja uravnoteženo zastopanost žensk in moških v javni sferi. Ob razmišljanjih, kaj bo večja pristonost žensk prinesla v politiko, se pogosto pozornost preusmerja na t.i. ženske značilnosti in lastnosti, ki bodo v politiko prinesle nov in bolj prijazen odnos. Drugačnost, ki bo prišla skupaj z ženskami v politiko, je bila tudi ena od tem v debatah ob sprejemu ZEMŽM v državnem zboru. Majda Širca (LDS) je tako poudarila, da »kdor dobro opazuje, lahko tudi potrdi, da prinašamo v organe na mesta odločanja več racionalnosti, mogoče celo večjo stopnjo odgovornosti, manj narcisizma, celo manj egoizma in večkrat sicer hitro izsmejane odgovornosti« (Širca, seja DZ RS, 20.6.2002). Nedvomno bi večji delež žensk v politiki odprl nove dimenzije določenih vprašanj, nova vprašanja v že obstoječih političnih temah ali morda celo povsem nove politične teme, vendar moramo biti pri tem skrajno pazljivi, saj vstop večjega števila žensk v politiko samo po sebi tega še ne zagotavlja. Zakon o enakih možnostih žensk in moških vključuje tudi zagovornico/zagovornika enakih možnosti obeh spolov. Zakon določa postopek obravnave domnevnega neenakega obravnavanja spolov, ki ga bo vodil/a zagovornik/zagovornica enakih možnosti žensk in moških, zaposlen/a na Uradu za enake možnosti. Institut zagovornika/zagovornice je v veljavi že od leta 2003, vendar je na tej točki Urad za enake možnosti izdal promocijski material, ki preferira en spol, in sicer ženski spol. To je zgolj dokaz, kolikšno mero pozornosti zahteva izvajanje ukrepov spodbujanja enakih možnosti med spoloma in koliko časa bo potrebno, da se bodo ustaljeni vzorci (morda) spremenili in ob tem ne postali samoumevni.

Sklep

Zakonska in načelna enakost med spoloma, načelna podpora politične participacije žensk, načelna pravica do aktivnega državljanstva so optimistični poskusi uresničevanja enakih možnosti med spoloma, vendar realnost še vedno kaže, da pri konkretnih pobudah ni sodelovanja. Spremembe – vstop Slovenije v Evropsko unijo – prav na tem področju prinaša veliko novosti in dejanske ukrepe na področju pozitivne diskriminacije oziroma uvedbe ukrepov, ki bodo spodbujali zagotavljanje enakih možnosti obeh spolov. Prvi rezultat je viden že ob uvedbi kvot na parlamentarnih volitvah za evropske poslance in poslanke. Vsekakor je pomembno, da se je odprla javna politična debata o povečanju politične participacije žensk in o uveljavljanju politik enakih možnosti. Kljub vsemu pa je pomembno obdržati tudi tiste ukrepe/politike, ki jih ima Slovenija in so korak pred evropskimi politikami (npr. na področju družinske politike). Optimizem vnaša predvsem dejstvo, da je ZEMŽM eden izmed pravnih korakov in da se je o zagotavljanju enakih možnosti resno šele pričelo diskutirati. Perspektiva za oblikovanje enakih možnosti, ki bi presegla načelne debate o zastopanosti žensk v politiki, je v združevanju in krepitvi obstoječih pluralnih strategij političnega delovanja na različnih ravneh.

1 Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za finance ter Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport.
2 Služba Vlade za zakonodajo.
3 Center nevladnih organizacij Slovenije – CNVOS, Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo SOS za ženske in otroke - žrtve nasilja.
4 14. člen Ustave RS (enakost pred zakonom): „V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.«
5 ZEMŽM - 12. člen (posebna vloga vzgoje, izobraževanja in usposabljanja):

Izobraževanje za enakost spolov je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja ter poklicnega usposabljanja, ki med drugim vključuje pripravo obeh spolov za aktivno in enako sodelovanje na vseh področjih družbenega življenja.
Ministrstvi, pristojni za šolstvo in delo ter drugi nosilci pristojnosti na področju vzgoje in izobraževanja ter poklicnega usposabljanja zagotavljajo enako obravnavanje spolov, zlasti pri pripravi, sprejemanju in izvajanju javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma poklicnega usposabljanja, pri potrjevanju učbenikov in učil, ter pri uvajanju organizacijskih novosti in spreminjanju pedagoških oziroma andragoških metod, ter vsak v okviru svojih pristojnosti vzpostavijo ustrezen sistem ukrepov za odpravo ugotovljenih oblik neenakega obravnavanja spolov.

Viri in literatura:
Gender Equality. Community Framework Strategy on Gender Equality (2001-2005). Retrieved June 4, 2004, from europa.en.int/comm/employment_social/equ-opp/strategy_en.html.
JALUŠIČ, Vlasta, ANTIĆ, G. Milica (2001): Ženske – politike – možnosti. Perspektive politike enakih možnosti v Srednji in Vzhodni Evropi. Mirovni inštitut, Ljubljana.
Predlog Zakona o enakih možnostih žensk in moških.
Predlog Zakona o enakih možnostih žensk in moških, hitri postopek. Obravnava na 26. izredni seji Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za notranjo politiko, 18. junij 2002.
Predlog Zakona o enakih možnostih žensk in moških. Obravnava na 21. seji Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide, 11. junij 2002. 17. redna seja Državnega zbora. 2002. Ljubljana: Državni zbor (20. in 21.6.2002)
Treaty of Amsterdam Amending the Treaty on European Union, The Treaties Establishing the European Communities and Related Acts. Official Journal, C340, 10 November 1997. 04.06.2004, europa.eu.int/eur-lex/en/treaties/dat/amsterdam.html.
USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE, 12.10.2004, www.dz-rs.si/si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/ustava/ustava.html.