V tem poglavju Medijske preže predstavljamo izkušnje in poglede dosedanjih udeležencev v projektu »Prihodnost večkulturnih družb v Evropi in vloga medijev - Dobre politike in prakse iz Združenega kraljestva« (Future of multicultural societies in Europe and the role of the media - Good policy and practice from the UK), ki ga od oktobra 2005 izvaja Mirovni inštitut s podporo Britanskega veleposlaništva v Ljubljani.

Poglavitni namen projekta je bil odpreti možnost slovenski širši javnosti, ustvarjalcem kulturne in manjšinske politike, medijskim strokovnjakom, novinarjem, predstavnikom manjšinskih in skupnostnih medijev, da se seznanijo z britanskimi mehanizmi javne politike, medijsko prakso, prizadevanji države, medijev, manjšinskih skupnosti in nevladnih organizacij pri razvoju multikulturne družbe in odgovornosti medijev. Med drugim je projekt vključeval predavanja novinarjev in strokovnjakov iz Velike Britanije v Sloveniji o medijski in kulturni raznolikosti ter tudi obisk slovenskih novinarjev, aktivistov in strokovnjakov iz osrednjih in manjšinskih medijev v medijskih hišah in sorodnih medijskih organizacijah v Veliki Britaniji. Tako sta Ranka Ivelja, novinarka Dnevnika in članica Novinarskega časnega razsodišča ter Vili Einspieler, novinar Dela in predsednik Novinarskega častnega razsodišča v decembru 2005 obiskala britansko Pritožno komisijo za tisk (Press Complaint Commission) ter časopisna ombundsmana (Reader’s Editor) pri Guardianu in Timesu v Londonu. Mojca Planšak, takrat odgovorna urednica radia MARŠ in Neva Nahtigal, aktivistka na področju manjšinskih medijev in svobodna novinarka sta januarja 2006 obiskali nevladni organizaciji, ki si prizadevata za svobodo in odgovornost medijev, Campaign for Press and Broadcasting Freedom v Londonu ter MediaWise v Bristolu. Februarja 2006 pa sta pripadnika romske in bošnjaške skupnosti v Sloveniji, ki aktivno delujeta tudi na novinarskem področju, Janja Rošer (romska radijska produkcija Romic) in Admir Baltić (urednik časopisa Bošnjak ter soustvarjalec skupnostne oddaje Podalpski selam na Radiu Študent) obiskala skupnostni - community Desi radio, ki deluje za Panjabi manjšino v Londonu ter Sound vision, skupnostni radio za več etničnih skupnosti v Londonu. Kakšne so bile njihove izkušnje, koliko so britanske dobre medijske prakse lahko prenosljive v slovenski medijski prostor, ali se je od Britancev mogoče naučiti multukulturalizma ter ga uspešno uvajati v domačo medijsko pokrajino, so predstavili v člankih, ki sledijo.

Slovenski mediji so v zadnjih letih opazno porumeneli. Raven spoštovanja novinarskih etičnih oziroma profesionalnih norm, zapisanih v Kodeksu novinarjev Slovenije, se je znižala zlasti z zaostritvijo konkurenčnega boja med elektronskimi mediji, pa tudi s tekmo na tabloidnem trgu, kjer se morda najostrejši boj bije med tabloidoma Slovenske novice, ki se je na slovenskem trgu že zasidral, in Direktom, ki ga še osvaja. Najhuje pri tem je, da konkurenčni boj med mediji tudi doslej kakovostne oziroma verodostojne medije rine na rumeno stran. Ni naključje, da se v časopisju fotografije povečujejo in besedila skrajšujejo, časa za pripravo in preverjanje novinarskih prispevkov pa je vse manj. Pritiske po dnevnem produciranju odmevnih, prodajnih zgodb zlasti mladi novinarji težko zdržijo. Kršitve kodeksa so zato pravzaprav samoumevne.

Slovensko častno razsodišče (NČR), skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (SNS), se na pritožbe odziva, kolikor more ažurno, razsodbe sprejema večinoma soglasno, pri obsodbi ravnanja, ki ni skladno s kodeksom, pa ne okleva – obsodilnih razsodb je razmeroma veliko. Kljub vsemu pa najbrž ni pretirana trditev, da lahko NČR zaradi svojega statusa in organiziranosti neljuba dogajanja v slovenski časopisni industriji le bolj ali manj opazuje. Razsodbe NČR so namreč praviloma objavljene le na spletnih straneh NČR in DNS, kršilci kodeksa pa se nanje lahko požvižgajo – mediji so namreč zavezani objavljati razsodbe NČR le moralno. Na srečo ima NČR (še) dovolj avtoritete, da njegove razsodbe štejejo in da novinarjem, ki se znajdejo pred njim (iz »resnih« pa tudi iz rumenih medijev), ni vseeno, kako bo razsodišče razsodilo. Precej bolj – tako kaže praksa – pa je za razsodbe vseeno urednikom, ki se le s težavo odločijo za objavo razsodbe, ko ta v negativno luč postavlja njihov medij. Kako okrepiti vpliv in pomen NČR oziroma doseči večjo veljavo določil kodeksa, preden začnejo časopise pokopavati milijonske tožbe in preden zadeve »uredi« država, bomo zato premislili v luči organiziranosti oziroma načina delovanja sorodnega britanskega organa – Pritožne komisije za tisk (Press Complaints Commission).

Prvo telo novinarske samoregulacije – Tiskovni svet (Press Council) – so v Veliki Britaniji ustanovili leta 1953. V osemdesetih letih, ko so britanski trg preplavili tabloidi, med katerimi so nekateri dnevno kršili pravila etičnega novinarstva, se je v vladnih strukturah okrepilo prepričanje, da tiskovni svet ni dovolj učinkovit organ in da bi morda veljalo razmisliti o ostrejši zakonski regulativi. Leta 1990 je posebna komisija vseeno predlagala ustanovitev novega nevladnega telesa, ki »naj bi v 18 mesecih dokazalo, da se lahko dovolj učinkovito postavi po robu neetičnemu pisanju«, ki so ga označevali zlasti grobi posegi v zasebnost. Leta 1991 so ustanovili nevladno pritožbeno komisijo za tisk in prvič napisali tudi kodeks. Ta (v različici iz aprila 2004) vsebuje 16 določil, ki zadevajo točnost in natančnost objavljenega, zasebnost, metode zbiranja informacij in posebno pozornost do bolj ranljivih družbenih skupin. Britanski kodeks posebno varuje otroke (podobno tudi slovenski), nedolžne svojce ali prijatelje obsojenih za kazniva dejanja (ti so lahko omenjeni le v primeru, če je to nujno potrebno za zgodbo), žrtve spolnih napadov (do pravnomočne obsodbe morajo novinarji zamolčati tudi okoliščine, zaradi katerih bi te ljudi kdo utegnil prepoznati, imen žrtev ali prič, mlajših od 16 let, pa sploh ni dovoljeno objaviti) in bolnike.

Tako uredniki kot lastniki so se zavezali, da bodo v svojih časopisnih hišah kodeks spoštovali. Ti tudi zagotavljajo finančna sredstva za delovanje komisije, ki je leta 2004 za svoje delo porabila 1,7 milijona funtov. Zadostna finančna sredstva komisiji med drugim omogočajo zaposlitev ducata profesionalcev – pravnikov in drugega osebja –, hitro odzivanje in realne možnosti, da o pomenu spoštovanja kodeksa široke skupine ljudi osveščajo tudi »na terenu«, na raznih srečanjih, okroglih mizah in seminarjih po vsej državi. Kot zanimivost: kodeks je preveden tudi v bengalščino, urdu, somalščino, kitajščino in v jezik za slepe, pritožbo pa lahko napišejo prizadeti bralci sami ali s pomočjo zaposlenih v komisiji.

Komisija je, kot radi poudarjajo v njenem vodstvu, neodvisna tako od vlade kot od izdajateljev (lastnikov) časopisov. V 17-članskem telesu, v katerem sedijo ugledni predstavniki javnosti, večinoma univerzitetni profesorji, tisk oziroma novinarstvo zastopa le sedem ljudi; vsi so izključno uredniki (v našem častnem razsodišču sedijo izključno novinarji in uredniki). Lastniki britanskih časopisnih hiš sicer prispevajo finančna sredstva, a to je tudi vse, drugih pravic menda nimajo. Toda če komisija ugotovi, da je določen časopis kršil kodeks, razsodbo kršitelj objavi v celoti. Menda se ne zgodi, da kakšen medij ne bi hotel objaviti razsodbe, pa čeprav so te razmeroma dolge in lahko zahtevajo tudi celotno časopisno stran. (Da so razsodbe predolge, je eden od »argumentov« slovenskih časopisov, s katerimi zavračajo objavo razsodb.)

Pot od pritožbe, potem ko jo komisija oceni kot upravičeno, do morebitne obsodilne razsodbe je drugačna kot pri nas. Predvsem veliko več storijo za to, da pride do dogovora med časopisom in pritožnikom. Potem ko je časopis seznanjen s pritožbo, ima na voljo več možnosti ukrepanja oziroma poprave škode. Pritožniku se lahko javno opraviči, lahko objavi popravek, novinar lahko napiše še en članek, v katerem navedejo prej neznana ali zanemarjena dejstva oziroma drugo plat zadeve, ali pa zgolj pojasnijo, zakaj se s pritožbo ne strinjajo. Če se pritožnik s tem pojasnilom ali predlaganim odzivom strinja, je pritožba rešena. Če obe strani vztrajata pri svojih argumentih, komisija obravnava pritožbo in sprejme razsodbo. Pri soočanju argumentov obeh strani v pisni in osebni komunikaciji sodelujeta pooblaščeni koordinator za stike s komisijo na časopisu in osebje komisije. Če je potrebno, zaposleni pri komisiji raziščejo ozadje zgodbe, ki jo obravnava prispevek. Praviloma obravnavajo le pritožbe, ki pritožnike zadevajo neposredno, občasno pa dopustijo izjeme – če gre za zadevo, ki je v širšem javnem interesu. Leta 2004 je komisija dobila 3618 pritožb. Približno polovico so predstavljali primeri, v katerih je bila kršitev kodeksa verjetna. Kar v 98 odstotkih teh primerov končna razsodba komisije ni bila potrebna, saj sta se pritožnik in časopis s pomočjo osebja komisije prej pogodila. To je tudi glavni cilj.

Predsedujoči komisiji sir Christopher Meyer je v letnem poročilu za leto 2004 dejstvo, da v tako velikem odstotku pride do dogovora, poudaril kot poseben dosežek. Njegova utemeljitev je zanimiva tudi z vidika aktualnih sprememb slovenskega zakona o medijih. »Od 713 pritožb, kolikor jih je komisija prejela v letu 2004, je za 333 ocenila, da so upravičene. Pet zaposlenih uradnikov je v pogajanjih s časopisi doseglo dogovor v 327 primerih. Komisija je na koncu torej razsodila le v šestih primerih. Te številke so jasen odgovor tistim, ki trdijo, da bi morali pravico do popravka zavarovati in urediti z zakonom,« je poudaril Meyer. Dodajmo, da so pritožbe v 92 odstotkih napisali »navadni« ljudje (čeprav seveda najbolj odmevajo pritožbe znanih osebnosti, denimo Paula McCartneya, Allegre Versace ali bivše žene Eltona Johna, ki so se pritožili zaradi domnevno neupravičenega vdora v zasebnost), kar 60 odstotkov vseh pritožb pa se je nanašalo na točnost zapisanega oziroma na pravico do popravka. Zaradi domnevno nedovoljenih posegov v zasebnost se je pritožila dobra desetina pritožnikov.

Nobene ureditve, naj se zdi njenim oblikovalcem in izvajalcem še tako dobra, ni smiselno kar tako prenašati v drug sistem, z drugačnimi rešitvami in drugačno tradicijo. Na podlagi izkušenj in organiziranosti britanske Pritožne komisije za tisk (in drugih sorodnih samoregulacijskih teles) pa bi vsekakor veljalo razmisliti o tistih konceptualnih in organizacijskih spremembah, s katerimi bi dosegli, da bi razsodbe Novinarskega častnega razsodišča bolj odmevale v širši javnosti, da bi jih mediji objavljali tudi v manj odmevnih primerih in da bi kodeks poleg novinarjev in urednikov za svojega vzele tudi uprave medijskih hiš oziroma lastniki. Med slednjimi so zdaj žal tudi taki, ki v kršenje kodeksa zavestno privolijo, ker je prav to primerjalna prednost, s katero osvajajo trg oziroma povečujejo naklado in dobiček. Morda bi veljalo znova razmisliti tudi o že stari in za mnoge sporni ideji tiskovnega sveta, v katerem bi poleg novinarjev in urednikov o morebitnih kršitvah etičnih oziroma profesionalnih norm sedeli tudi ugledni predstavniki iz vrst nevladnih organizacij, univerz in širše javnosti.

Največja prednost novinarske samoregulacije je, da omogoča visoko raven spoštovanja etičnih standardov, ne da bi ob tem žrtvovali svobodo tiska. Toda država bo v samoregulacijo privolila le, če bo ta dovolj učinkovita.

Novinarsko častno razsodišče (NČR), ki se srečuje s podobnimi kršitvami profesionalnih in etičnih standardov kot Pritožbena komisija za tisk (Press Complaints Commission – PCC), nima prav nobenih razlogov za slabo vest. V javnosti je sicer mogoče slišati očitke, da bi bile razsodbe NČR bolj verodostojne, če o pritožbah čez novinarstvo ne bi odločali le novinarji, vendar gre za posplošena mnenja in ocene, ki ne izhajajo iz resne analize dejanskega dela samoregulacijskega organa Društva novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikata novinarjev Slovenije (SNS).

NČR gleda na poklicne standarde kot strokovnjak, ki pozna medijske posebnosti, predvsem pa novinarstvo in njegove širše etične zahteve. V predhodnem postopku se lahko posvetuje tudi s strokovnjaki za etiko javne besede, množične medije, medijsko pravo in za druga področja, če predmet spora presega možnosti presoje na temelju določil Kodeksa novinarjev Slovenije. Razsodbe NČR so utemeljene na mednarodno priznanih standardih, ki veljajo v novinarskem poklicu in katerih slovensko različico je sprejelo DNS skupaj s SNS. Zato tudi ni nobenih vsebinskih razlik, če primerjamo razsodbe NČR in PCC. Za ponazoritev zadostuje, če pod drobnogled vzamemo vdor v zasebnost. Skupna ugotovitev bi lahko bila, da ni mogoče enkrat za vselej določiti meje med pravico posameznika do zasebnosti in pravico javnosti do obveščenosti.

Kodeks novinarjev Slovenije v poglavju Pravice novinarjev in razmerja do javnosti tudi določa, da nihče ne sme brez soglasja novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Novinar ima pravico podpisovati prispevke. Zato ga ni mogoče podpisovati brez njegove vednosti ali proti njegovi volji. Gre za pravico do ugovora, ki jo žal slovenski novinarji, kot ugotavlja NČR pri obravnavi vrste pritožb, velikokrat ne uporabijo. Za takšno ravnanje pogosto obstajajo objektivni vzroki, vendar so tudi primeri, ko se poskušajo novinarji na ta način izogniti odgovornosti. Kljub temu gre za primer dobre prakse, ki ga, denimo, britanski kodeks etike ne pozna. V PCC pravijo, da je to cena, ki so jo plačali na račun sestave njihovega samoregulacijskega organa, ker so vanj pripustili le urednike in ugledne predstavnike širše javnosti.

Iz drugega zornega kota je velik dosežek PCC, da njihove razsodbe v celoti objavljajo tudi rumeni tiskani mediji. Čeprav NČR, ki razsoja tudi o pritožbah čez novinarstvo v elektronskih medijih, nima v rokah instrumenta, ki bi jih prisilil, da bi sprejeli odgovornost do bralcev, poslušalcev in gledalcev, ni pravo vprašanje »rumeni mediji – da ali ne«. Zmotno je tudi prepričanje, da v njih kratko malo ni novinarjev, ki si prizadevajo za lastno verodostojnost, ker naj jim ne bilo mar, da je kredibilnost njihov največji kapital. Res pa je, da zoper novinarstvo, ki si ga na slovenskem medijskim trgu, na primer, občasno privošči novi dnevnik Direkt, pritožbe na samoregulacijski organ niso zadosten ukrep. Pridobivanje bralcev na način, ki ga je izbral Direkt, neposredno škodi ugledu slovenskega novinarstva in ni v skladu s častjo, ki jo od uredništev posameznih medijev in novinarjev zahtevajo etični standardi in javnost.

V Veliki Britaniji, ki je tudi že šla po tej poti, so stopili na rep brezobzirnemu, neprofesionalnemu in neetičnemu novinarstvu v rumenih medijih pod prisilo države, ki se zdi vse bolj realna tudi v Sloveniji. To je scenarij, ki lahko škodi slovenskemu novinarstvu že zato, ker se nekritično prenašanje tujih modelov zaradi različnosti družbenih razmer praviloma ne obnese. Z odgovornim ravnanjem, kar velja tudi za rumeno obarvane resne medije, ga lahko preprečijo le uredništva in njihovi lastniki, če bodo javnosti dokazali, da jih zahteve, kot so svoboda izražanja, kakovost programskih vsebin in delovanje v javnem interesu, ne zanimajo zgolj takrat, ko je v njih mogoče prepoznati dobiček. Če potegnemo črto pod primerjavo med NČR in PCC, je ključno vprašanje učinkovitosti samoregulacijskih organov, s katerim se ne ukvarjajo le v tranzicijskih državah, temveč je vseskozi na dnevnem redu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo. Navsezadnje tudi s PCC niso vsi zadovoljni, čez njihovo delo pa se pritožujejo tako novinarji kot tudi organizirana civilna družba. Če sodimo po zaostankih, NČR melje hitreje kot sodni mlini, razsodniki pa še ne grozijo s stavko, ker za svoje delo sploh niso plačani. Res pa je, da lahko obstoječa organiziranost NČR povzroči težave v njegovem delovanju, če ga bodo pritožniki prekomerno zasuli s pritožbami.

NČR je za zdaj uspelo ohraniti avtonomijo tudi zato, ker nevtralno razsoja o pritožbah čez novinarstvo. Čeprav se, sodeč po številu in tehtnosti pritožb, krepi zaupanje novinarjev in javnosti v NČR, je treba upoštevati, da si to, kaj je pošteno in verodostojno, novinarji razlagajo po svoje, bralci, poslušalci in gledalci pa po svoje. Zato NČR skrbi tudi za to, da širši javnosti pojasnjuje, katerim etičnim in poklicnim merilom so zavezani novinarji in uredniki, s sprejetjem izjav pa – izhajajoč iz pojavov v novinarskih praksah – ponuja trajnejša merila in postopke, ki naj zagotovijo spoštovanje etike javne besede.

Na izražene pomisleke, da častno razsodišče nima dovolj zob, da bi lahko grizlo, NČR poskuša odgovoriti z močjo argumentov. Ne izhaja iz stališča, da so razsodniki nezmotljivi in da morajo vsi sprejeti razsodbe NČR, temveč dopušča, da se kdo z njimi ne strinja in to tudi javno pove. Četudi razsodbe po svoji vsebini nimajo značaja sodb ali odločb, določila kodeksa pa niso pravno zavezujoča, tako da NČR ne more zahtevati objave razsodb v medijih, razsodišče nima občutka, da opravlja Sizifovo delo. Zgolj zaradi dejstva, da razsoja na podlagi internega kodeksa, ki sta ga sprejeli prostovoljni novinarski organizaciji, še ni mogoče sklepati o njegovi nemoči.

Mediji v prvi vrsti prodajajo novice, kar pomeni, da ni vsaka razsodba NČR, čeprav si z vsako prizadeva za boljše novinarstvo, po svoji vsebini zanimiva tudi za širšo javnost. Ko pritožbe na NČR zadevajo primere, ki so že sami po sebi deležni velike pozornosti v javnosti, ni bojazni, da mediji ne bi objavili razsodb NČR. Kljub temu bi lahko slovensko novinarstvo iz primerjave učinkovitosti NČR in PCC, glede na aktualne politične in kapitalske posege v medijski prostor, sklenilo, da bo moralo nameniti bistveno večjo pozornost samoregulaciji. Če ne želi, da se mu bo tudi na področju varovanja profesionalnih in etičnih standardov zgodila regulacija.

Odgovorni uredniki v Sloveniji si ob spreminjanju zakona o medijih v svojih in drugih medijih sporočajo ugotovitve, kot je ta, da »takšne pretnje vlad niso nič neobičajnega. Običajno so namenjene temu, da bi tisk sam bolje poskrbel za preganjanje zlorab v lastnih vrstah. Kjer se ni mogoče dogovoriti, pa se konča kakor v Franciji ali Sloveniji, pač z ostro zakonodajo o pravici do popravka, kakršna tu že velja.« V Veliki Britaniji pravica do popravka ni zakonsko regulirana. Ko je upadanje medijskih standardov – predvsem zaradi tabloidov – sprožilo zahteve po državni intervenciji, je medijska industrija ustanovila Pritožno komisijo za tisk (Press Complaints Comission – PCC).

Petnajst let po ustanovitvi PCC je šef londonske policije sir Ian Blair sprožil buren odziv, ko je kritično ocenil vsebine britanskih medijev. Konec januarja jih je obtožil institucionalnega rasizma, tudi z uporabo primera odmevnega dvojnega umora v Sohamu leta 2002. Mediji so se večinoma odzvali prozorno osuplo in užaljeno. Blair se je pozneje opravičil, ker da je morda uporabil neustrezen primer, vendar je vztrajal, da mediji delajo očitne razlike med ljudmi glede na nji-hovo etnično ozadje. Britanski tisk po Blairovih ugotovitvah posveča veliko več prostora smrtim belih pripadnikov srednjega razreda kot tistim znotraj etničnih manjšin. Poročanje o umorih ljudi z manjšinskim etničnim ozadjem je, tako Blair, omejeno »na odstavek na strani 97«.

Da se mora žal v veliki meri strinjati s šefom britanske policije, je bil prvi odziv direktorja MediaWise Mikea Jempsona, ko ga je v zvezi s tem poklical novinar News of the World. Je pa, kot je nadaljeval Jempson, problem institucionalnega rasizma v medijih še veliko globlji in širši. Pripadnikom manjšinskih etničnih skupnosti novinarji praviloma dajejo besedo le takrat, ko kateri od njih povzroči takšno ali drugačno težavo in je govor o nekakšni krizni situaciji, pa še takrat jim praviloma posvetijo občutno manj pozornosti kot pripadnikom etnične večine, ki govorijo o istih stvareh.

V naslednjih urah na sedežu MediaWise je Jempson iz kupov papirjev izvlekel več primerov iz britanskega tiska, ki so se zdeli kot karikirani prikazi splošnih tendenc v poročanju o etničnih manjšinah, azilantih, priseljevanju in sorodnih temah. Med drugim je pripovedoval o popolnoma fabricirani zgodbi, ki je prerasla v pravo urbano legendo. S prve strani tabloida The Sun je kričal naslov: »Labod na žaru: prosilci za azil kradejo kraljičine ptice za piknike«. The Sun se je skliceval na uradno poročilo metropolitanske policije, ta pa ni mogla potrditi, da bi sploh kdaj obstajal kakšen policijski dokument s takšno vsebino. Sodelavec MediaWise je sprožil postopek pri PCC. Ta je presodil, da je povsem ustrezno uravnoteženje izvornega »poročanja« predlog, ki ga je pripravil The Sun. Pet me-secev zatem, ko je neutemeljena zgodba zasedla celo prvo stran, je tako tabloid na 41. strani objavil »pojasnilo«: »Poročilo v časniku The Sun 4. 7. 2003 o izginevanju labodov v južni Angliji je trdilo, da so za to odgovorni prosilci za azil. Čeprav je veliko članov javnosti trdilo, da so labode pobijali in jedli ljudje, za katere so menili, da so Vzhodnoevropejci, ni bil v povezavi s tem nihče aretiran in sprejemamo, da zato ta trenutek še ni mogoče zaključiti, ali so bili osumljenci res prosilci za azil ali ne.« Kritiki menijo, da so v sedanji sestavi Pritožne komisije za tisk zastopani predvsem interesi posameznih izdajateljev, zato med drugim predlagajo, naj se sestava spremeni, tako da bodo v PCC novinarji in predstavniki javnosti. Vse prevečkrat se zdi, da je komisija namenjena predvsem »trgovanju z grehi«. Veliki in močni si med seboj perejo roke in krijejo hrbte, tisti, ki naj bi jim bila komisija v prvi vrsti namenjena, pa večinoma ostajajo proti medijem nemočni, tudi takrat, ko jim ti z neetičnim ravnanjem resno škodujejo.

Mike Jempson in drugi opozarjajo tudi na pomanjkljivosti etičnega kodeksa, ki je podlaga za presojo poročanja v tisku. MediaWise se zavzema za dopolnitve členov o točnosti poročanja, zasebnosti, nadlegovanju, primerih tragedij in žalovanja, otrocih, diskriminaciji in za uvedbo nekaterih novih. Zavzema se tudi za ustanovitev institucije medijskega ombudsmana, na katerega bi se lahko obrnili državljani, nezadovoljni z odločitvijo PCC ali nadzornika standardov v elektron-skih medijih, Ofcoma.

»Manj kot sama določila kodeksa je problematičen način, kako jih Pritožna komisija za tisk interpretira,« menijo v Kampanji za svobodo tiskanih in elektronskih medijev (CPBF). Vodi jo Barry White, v pogovoru pa je sodeloval tudi sopredsedujoči Julian Petley. S primerom določila o prepovedi predsodkov v poročanju in rasnega razlikovanja (13. člen kodeksa) v CPBF ilustrirajo splošni vtis, da PCC obstaja predvsem zato, da ščiti močne izdajatelje. Komisija namreč zavrne na desetine pritožb, osnovanih na tem členu, ker da jih lahko vložijo samo neposredno prizadete (po interpretaciji komisije: omenjene) osebe. Številni pojavi rasis-tičnega diskurza v medijih zaradi ozkih interpretacij kodeksa tako sploh ne morejo biti predmet obravnave Pritožne komisije za tisk, opozarjajo o v CPBF. Pozivajo k praksi, ki bo izkazovala večjo voljo britanskega tiska, da bi odpravili način poročanja, ki v družbi pomembno prispeva k širjenju prikritega rasizma. Tega je pred dobrima dvema letoma pri sebi zaznalo 31 odstotkov Britancev, zajetih v poročilo Nacionalnega centra za raziskave družbenih odnosov.

Kot najbolj akuten problem pa je za Whita in Petleya netransparentnost delovanja pritožne komisije. Največkrat se pritožbe (tiste, ki so sploh sprejete) končajo s poravnavami, ki se ne zdijo ustrezne glede na učinke in razsežnosti neetičnega poročanja. Javnost se upravičeno sprašuje, menijo v CPBF, kako poteka trgovanje v zakulisju. Zato se zavzemajo za uvrstitev PCC med organe, ki so podrejeni Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja iz leta 2000 (čemur PCC odločno nasprotuje), tako da bi imeli pritožniki možnost vpogleda v vso dokumentacijo in korespondenco, povezano z njihovimi primeri.

Sogovorniki v Veliki Britaniji so opozorili, da nasprotujejo državnemu poseganju v medije, da pa poleg nacionalnega kodeksa in etične komisije obstaja veliko mehanizmov, s katerimi bi lahko krmarili med pastmi posegov države ter nikomur in ničemur (razen komercialnim interesom) odgovornih medijev. Mike Jempson je kot eno najboljših izpostavil prakso časnika Guardian. Poleg vsakodnevnega objavljanja popravkov Guardian vsak teden objavi tudi poglobljen ko-mentar urednika za bralce Iana Mayesa, ki je med drugim zelo nevsiljiva oblika medijskega opismenjevanja, predvsem pa zaupanja javnosti. Guardian namreč na inteligenten način nagovarja bralce in jim ponuja neprecenljiv vpogled v procese selekcije in diskusije v uredništvih.

Pisci poročila o samoregulaciji v Sloveniji so lani ugotovili: »Med intervjuvanjem se je izkazalo, da mnogim intervjuvancem ni jasna razlika med samoregulacijo in zakonsko regulacijo. Dejstvo, da je pravica do popravka zakonsko zagotovljena, je nekatere govorce napeljalo k temu, da so govorili o zakonski regulaciji kot možni alternativi častnemu razsodišču. Eden od intervjuvanih parlamentarcev je menil, da je kazenski zakonik tudi oblika samoregulacije, ker novinarje napel-juje k temu, da si postavljajo meje pri tem, kar pišejo, ali da pišejo na tak način, da se izognejo sodnim procesom.« Morda ni neobičajno, da vlade grozijo medijem, je pa v demokratičnih družbah do danes že postalo neobičajno, da bi tvorci medijskih politik govorili o grožnjah s kazenskim pregonom kot načinu za medijsko samoregulacijo.

Namen samoregulacije ni samocenzura zaradi bojazni pred (kazenskimi ali drugačnimi) sankcijami, ampak krepitev odgovornosti medijev do javnosti, s tem pa tudi zaupanja javnosti do medijev. Odgovornost se vzpostavlja na ravni etike in na način odprtosti za mnenja bralcev, poslušalcev in gledalcev. Za to je seveda treba najprej preseči gledanje na novinarstvo, kot da je v spopadu tako s politiko kot z javnostjo. Politiko naj bi nadzorovali, javnosti naj bi služili – tako se je vsaj zdelo, ko smo se odločali za novinarski poklic.

Če si meja sprejemljivega v medijih ne bomo postavili sami, nam jih bodo postavili drugi. Komaj čakajo. Odgovorni uredniki v Sloveniji si ob spreminjanju zakona o medijih v svojih in drugih medijih sporočajo ugotovitve, kot je ta, da »takšne pretnje vlad niso nič neobičajnega. Običajno so namenjene temu, da bi tisk sam bolje poskrbel za preganjanje zlorab v lastnih vrstah. Kjer se ni mogoče dogovoriti, pa se konča kakor v Franciji ali Sloveniji, pač z ostro zakonodajo o pravici do popravka, kakršna tu že velja.« V Veliki Britaniji pravica do popravka ni zakonsko regulirana. Ko je upadanje medijskih standardov – predvsem zaradi tabloidov – sprožilo zahteve po državni intervenciji, je medijska industrija ustanovila Pritožno komisijo za tisk (Press Complaints Comission – PCC).

Petnajst let po ustanovitvi PCC je šef londonske policije sir Ian Blair sprožil buren odziv, ko je kritično ocenil vsebine britanskih medijev. Konec januarja jih je obtožil institucionalnega rasizma, tudi z uporabo primera odmevnega dvojnega umora v Sohamu leta 2002. Mediji so se večinoma odzvali prozorno osuplo in užaljeno. Blair se je pozneje opravičil, ker da je morda uporabil neustrezen primer, vendar je vztrajal, da mediji delajo očitne razlike med ljudmi glede na njihovo etnično ozadje. Britanski tisk po Blairovih ugotovitvah posveča veliko več prostora smrtim belih pripadnikov srednjega razreda kot tistim znotraj etničnih manjšin. Poročanje o umorih ljudi z manjšinskim etničnim ozadjem je, tako Blair, omejeno »na odstavek na strani 97«.

Da se mora žal v veliki meri strinjati s šefom britanske policije, je bil prvi odziv direktorja MediaWise Mikea Jempsona, ko ga je v zvezi s tem poklical novinar News of the World. Je pa, kot je nadaljeval Jempson, problem institucionalnega rasizma v medijih še veliko globlji in širši. Pripadnikom manjšinskih etničnih skupnosti novinarji praviloma dajejo besedo le takrat, ko kateri od njih povzroči takšno ali drugačno težavo in je govor o nekakšni krizni situaciji, pa še takrat jim praviloma posvetijo občutno manj pozornosti kot pripadnikom etnične večine, ki govorijo o istih stvareh.

V naslednjih urah na sedežu MediaWise je Jempson iz kupov papirjev izvlekel več primerov iz britanskega tiska, ki so se zdeli kot karikirani prikazi splošnih tendenc v poročanju o etničnih manjšinah, azilantih, priseljevanju in sorodnih temah. Med drugim je pripovedoval o popolnoma fabricirani zgodbi, ki je prerasla v pravo urbano legendo. S prve strani tabloida The Sun je kričal naslov: »Labod na žaru: prosilci za azil kradejo kraljičine ptice za piknike«. The Sun se je skliceval na uradno poročilo metropolitanske policije, ta pa ni mogla potrditi, da bi sploh kdaj obstajal kakšen policijski dokument s takšno vsebino. Sodelavec MediaWise je sprožil postopek pri PCC. Ta je presodil, da je povsem ustrezno uravnoteženje izvornega »poročanja« predlog, ki ga je pripravil The Sun. Pet mesecev zatem, ko je neutemeljena zgodba zasedla celo prvo stran, je tako tabloid na 41. strani objavil »pojasnilo«: »Poročilo v časniku The Sun 4. 7. 2003 o izginevanju labodov v južni Angliji je trdilo, da so za to odgovorni prosilci za azil. Čeprav je veliko članov javnosti trdilo, da so labode pobijali in jedli ljudje, za katere so menili, da so Vzhodnoevropejci, ni bil v povezavi s tem nihče aretiran in sprejemamo, da zato ta trenutek še ni mogoče zaključiti, ali so bili osumljenci res prosilci za azil ali ne.« Kritiki menijo, da so v sedanji sestavi Pritožne komisije za tisk zastopani predvsem interesi posameznih izdajateljev, zato med drugim predlagajo, naj se sestava spremeni, tako da bodo v PCC novinarji in predstavniki javnosti. Vse prevečkrat se zdi, da je komisija namenjena predvsem »trgovanju z grehi«. Veliki in močni si med seboj perejo roke in krijejo hrbte, tisti, ki naj bi jim bila komisija v prvi vrsti namenjena, pa večinoma ostajajo proti medijem nemočni, tudi takrat, ko jim ti z neetičnim ravnanjem resno škodujejo.

Mike Jempson in drugi opozarjajo tudi na pomanjkljivosti etičnega kodeksa, ki je podlaga za presojo poročanja v tisku. MediaWise se zavzema za dopolnitve členov o točnosti poročanja, zasebnosti, nadlegovanju, primerih tragedij in žalovanja, otrocih, diskriminaciji in za uvedbo nekaterih novih. Zavzema se tudi za ustanovitev institucije medijskega ombudsmana, na katerega bi se lahko obrnili državljani, nezadovoljni z odločitvijo PCC ali nadzornika standardov v elektronskih medijih, Ofcoma.

»Manj kot sama določila kodeksa je problematičen način, kako jih Pritožna komisija za tisk interpretira,« menijo v Kampanji za svobodo tiskanih in elektronskih medijev (CPBF). Vodi jo Barry White, v pogovoru pa je sodeloval tudi sopredsedujoči Julian Petley. S primerom določila o prepovedi predsodkov v poročanju in rasnega razlikovanja (13. člen kodeksa) v CPBF ilustrirajo splošni vtis, da PCC obstaja predvsem zato, da ščiti močne izdajatelje. Komisija namreč zavrne na desetine pritožb, osnovanih na tem členu, ker da jih lahko vložijo samo neposredno prizadete (po interpretaciji komisije: omenjene) osebe. Številni pojavi rasističnega diskurza v medijih zaradi ozkih interpretacij kodeksa tako sploh ne morejo biti predmet obravnave Pritožne komisije za tisk, opozarjajo o v CPBF. Pozivajo k praksi, ki bo izkazovala večjo voljo britanskega tiska, da bi odpravili način poročanja, ki v družbi pomembno prispeva k širjenju prikritega rasizma. Tega je pred dobrima dvema letoma pri sebi zaznalo 31 odstotkov Britancev, zajetih v poročilo Nacionalnega centra za raziskave družbenih odnosov.

Kot najbolj akuten problem pa je za Whita in Petleya netransparentnost delovanja pritožne komisije. Največkrat se pritožbe (tiste, ki so sploh sprejete) končajo s poravnavami, ki se ne zdijo ustrezne glede na učinke in razsežnosti neetičnega poročanja. Javnost se upravičeno sprašuje, menijo v CPBF, kako poteka trgovanje v zakulisju. Zato se zavzemajo za uvrstitev PCC med organe, ki so podrejeni Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja iz leta 2000 (čemur PCC odločno nasprotuje), tako da bi imeli pritožniki možnost vpogleda v vso dokumentacijo in korespondenco, povezano z njihovimi primeri.

Sogovorniki v Veliki Britaniji so opozorili, da nasprotujejo državnemu poseganju v medije, da pa poleg nacionalnega kodeksa in etične komisije obstaja veliko mehanizmov, s katerimi bi lahko krmarili med pastmi posegov države ter nikomur in ničemur (razen komercialnim interesom) odgovornih medijev. Mike Jempson je kot eno najboljših izpostavil prakso časnika Guardian. Poleg vsakodnevnega objavljanja popravkov Guardian vsak teden objavi tudi poglobljen komentar urednika za bralce Iana Mayesa, ki je med drugim zelo nevsiljiva oblika medijskega opismenjevanja, predvsem pa zaupanja javnosti. Guardian namreč na inteligenten način nagovarja bralce in jim ponuja neprecenljiv vpogled v procese selekcije in diskusije v uredništvih.

Pisci poročila o samoregulaciji v Sloveniji so lani ugotovili: »Med intervjuvanjem se je izkazalo, da mnogim intervjuvancem ni jasna razlika med samoregulacijo in zakonsko regulacijo. Dejstvo, da je pravica do popravka zakonsko zagotovljena, je nekatere govorce napeljalo k temu, da so govorili o zakonski regulaciji kot možni alternativi častnemu razsodišču. Eden od intervjuvanih parlamentarcev je menil, da je kazenski zakonik tudi oblika samoregulacije, ker novinarje napeljuje k temu, da si postavljajo meje pri tem, kar pišejo, ali da pišejo na tak način, da se izognejo sodnim procesom.« Morda ni neobičajno, da vlade grozijo medijem, je pa v demokratičnih družbah do danes že postalo neobičajno, da bi tvorci medijskih politik govorili o grožnjah s kazenskim pregonom kot načinu za medijsko samoregulacijo.

Namen samoregulacije ni samocenzura zaradi bojazni pred (kazenskimi ali drugačnimi) sankcijami, ampak krepitev odgovornosti medijev do javnosti, s tem pa tudi zaupanja javnosti do medijev. Odgovornost se vzpostavlja na ravni etike in na način odprtosti za mnenja bralcev, poslušalcev in gledalcev. Za to je seveda treba najprej preseči gledanje na novinarstvo, kot da je v spopadu tako s politiko kot z javnostjo. Politiko naj bi nadzorovali, javnosti naj bi služili – tako se je vsaj zdelo, ko smo se odločali za novinarski poklic.

Če si meja sprejemljivega v medijih ne bomo postavili sami, nam jih bodo postavili drugi. Komaj čakajo.

MediaWise (www.mediawise.org.uk) je britanska nevladna organizacija, ki se ne ukvarja samo s problematiko manjšin, etničnih skupin in njihove podobe v medijih, temveč organizira tudi številne delavnice za novinarje, otroke in mladostnike ter širšo javnost, o percepciji medijev in posledic, ki jih lahko ima slabo zapisana novinarska zgodba. Njihov glavni pristop svetovanja, posredovanja informacij, raziskav, izdanih publikacij in delavnic temelji na etičnih vrlinah v novinarstvu, ki jih je po besedah direktorja Mikea Jempsona iz leta v leto manj. Konkretizirajmo: v angleškem Daily Expressu so ne dolgo tega objavili zgodbo o Romih, ki se je izkazala za popolnoma lažno. Na prvi strani časopisa so zapisali, da v Anglijo prihaja 1,6 milijonov Romov, ki si želijo boljšega življenja. Ne samo to, prihod Romov in drugih emigrantov so označili kot grožnjo, ki bo Anglijo dobesedno preplavila in onemogočila nadaljnje zaposlovanje Angležev. Ko so na MediaWiseu intervjuvali Roma iz naslovnice, so ugotovili, da slednji s svojo družino nikoli ni imel namena zapustiti rodne Slovaške. Analizo lažnega članka so pozneje želeli objaviti v Guardianu, vendar zaradi groženj s tožbo vpleteni romski družini, s strani Daily Expressa, resnica nikoli ni prišla na dan. Tukaj si velja zastaviti vprašanje: koliko takšnih zgodb morda preberemo v slovenskih medijih, pa za njihovo verodostojnost sploh ne vemo? Direktor MediaWise je na tem mestu opozoril na pomanjkljivosti uspešnosti delovanja Pritožne komisije za tisk (Press Complaints Commission – PCC; www.pcc.org.uk). Kajti raziskave MediaWise iz leta 2004 kažejo na mnoga nerazumevanja pritožb bralcev, ki večinoma nikoli niso prišla do novinarjev, temveč so ostala v predalih urednikov. Zato je eno izmed priporočil Pritožni komisiji za tisk s strani MediaWise obravnavanje določenih primerov pritožb na direktni relaciji novinar in prizadeti, brez prisotnosti urednika, vendar pa s prisotnostjo nevtralne osebe (stranke). Mike Jempson je prav tako opozoril na nefleksibilnost Pritožne komisije za tisk in prenekatero lastniško povezavo upraviteljev komisije z medijsko industrijo in vladajočo politično strukturo. MediaWise se vključuje tudi v postopke sprožanja pritožb pred Pritožno komisijo za tisk. Primer uspešnega razkrikanja lažne zgodbe sega v leto 2004, objavljene v Sunday Mirror. Zgodba je trdila, da v Črni gori mladi prostovoljec preprodaja otroke. S pravno pomočjo je MediaWise uspelo od časnika Sunday Mirror iztržiti in po krivem obtoženemu plačati 40.000 funtov odškodnine. Kljub temu pa je škoda za obtoženega prostovoljca nepopravljiva, saj je bila zgodba objavljena na več kakor 100 spletnih straneh in jo je bilo skoraj nemogoče popraviti. Prostovoljca tako še danes ogrožajo klevetanja.

Poleg takšnega opozarjanja na lažne novinarske zgodbe vodi MediaWise še nekaj izjemnih projektov. Eden izmed njih je kataloga izgnanih novinarjev, katerega podrobnosti si je moč gledati na www.ramproject.org.uk/directory. V njem so življenjepisi in kontaktni podatki o novinarjih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje družine, državo, poklic in se prilagoditi življenju z nizkimi življenjskimi pogoji in skoraj nemogočimi finančnimi viri. Namen kataloga je prispevati k zaposlovanju in omogočanju opravljanja svojega poklica novinarjem, ki so so prebegli v Veliko Britanijo.

Kot vse nevladne organizacije pa se tudi MediaWise ne more izogniti vprašanju preživetja; trenutno se ukvarjajo z dolgoročnim projektom z naslovom »Novinarstvo in zaupanje javnosti« (Journalism and the public trust), njegov namen pa je zbrati informacije o novinarskih zgodbah tako s strani novinarjev kakor tudi s strani bralcev, poslušalcev in gledalcev. Pri tem projektu upajo na sodelovanje študentov novinarstva, ki bi se na ta način dejansko soočili s svojim poklicem in njegovo problematiko. Projekt bo tako zajemal raziskavo sprememb v načinu iskanja informacij zadnjih 25 let, del projekta pa se bo ukvarjal z analizo in prikazom lažnih zgodb v angleškem novinarstvu.

Kampanja za svobodo tiskanih in elektronskih medijev (Campaign for Press and Broadcasting Freedom – CPBF; www.cpbf.org.uk) je bila ustanovljena leta 1979, da bi ustvarila raznovrstne, demokratične in reprezentativne medije, pri tem pa zajela zlasti lokalne skupnosti. Zdaj organizacijo podpira 20 nacionalnih sindikatov, številne regije, podružnice, okrožne laburistične stranke in individualni člani. Dejansko organizacija nenehno spremlja medijske vsebine in skuša vplivati na zakonodajo. Zlasti slednja je bila v času študijskega obiska izredno vroča tema, saj je v ospredju sprejemanje Bele listine o BBC, ki kljub navideznemu nemogočemu vplivanju politike na medije, kot se rado trdi, slednje, s svojimi novimi predlogi, omogoča. Prav zato so svojo zadnjo izdajo časopisa Free Press namenili tej problematiki, aprila pa so o tem pripravili konferenco na nacionalni ravni. Pri CPBF še zlasti opozarjajo na problem koncentracije medijska lastništva, samoregulacijo in vodenje medijskih struktur ter pravico do informiranja in pravica do odgovora in popravka, pri tem pa zahtevajo ustanovitev neodvisnega telesa v vsaki medijski hiši, ki bi skrbela in odločala o objavah pravice do odgovora in popravka. Njihova ključna naloga pa je povezovanje znotraj civilne družbe in med sindikati na področju medijskega osveščanja in ne nazadnje bdenje nad delitvijo radijskih in televizijskih frekvenc, ki se bo zlasti z uvedbo nove Bele listine močno spremenilo. Medijski mogotec James Murdoch je namreč BBC že označil kot plenilca davkoplačevalskega denarja. Namreč po logiki kapitala naj bi digitalizacija medijev prinesla toliko možnosti izbire, da javni servisi, kakršen je BBC s svojimi posebnimi pravicami, ne bi bili več potrebni. Upajmo le, da bo CPBF uspelo preprečiti tovrstna prizadevanja medijskega korporativizma.

1. Povzeto po Mike Jempson, Rich Cookson (ur.): Satisfaction Guaranteed? Press complaints system under scrutiny. Bristol: MediaWise, 2004, str. 33–34.

Ko govorimo o medijski produkciji manjšinskih narodnih skupnosti, ki živijo v Sloveniji, nimajo pa priznanega manjšinskega statusa – v mislih imamo Albance, Bošnjake, Črnogorce, Hrvate, Makedonce in Srbe – lahko zelo hitro ugotovimo da je le-ta omejena na tiskane medije ter v manjši meri na internetne strani. Omenjene skupnosti so le izjemoma prisotne tudi v elektronskih medijih, četudi doslej opravljene raziskave kažejo, da se pripadniki teh narodnih skupnosti zanimajo za potencialni radijski ali televizijski program v svojih maternih jezikih na RTV Slovenija, ki bi zastavljal vprašanja in se loteval problemov, s katerimi se srečujejo v svojem tukajšnjem vsakdanu (Komac, 2004: 390). Slovenski javni elektronski mediji za ta interes ne kažejo posluha, četudi je bil že ustrezno artikuliran in naslovljen (na primer poziv Bošnjaške kulturne zveze Radiu Slovenija). Seveda, kot je znano, po zakonski plati upravljavci naših javnih medijev niso dolžni razmišljati o razširitvi svoje programske ponudbe v tej smeri. Temu ustrezno zakonsko podlago bi lahko priskrbela politika, toda v Sloveniji skoraj ni politične opcije, ki bi v medijski marginalizaciji omenjenih narodnih skupnosti prepoznala družbeni problem vreden reševanja. Zato so skupnosti prepuščene same sebi; ko gre za preboj v elektronske medije, se nekatere izmed njih naslanjajo na obstoječe alternativne nekomercialne radijske postaje, Mariborski radio Študent in ljubljanski Radio Študent. Ko gre za slednjega, velja povedati, da se na njem že vse od osamosvojitve Slovenije posveča pozornost tudi oddajam v bosanskem jeziku. Tako so bila devetdeseta leta na Radiu Študent zaznamovana z oddajo »Nisam ja odavde« (predvsem posvečena begunski populaciji), pozneje, po prelomu tisočletja, pa je na spored prišla oddaja »Hajvan« (predvsem glasbenega značaja), kateri pa se je leta 2004 pridružila oddaja »Podalpski selam«. Slednja se od prejšnjih dveh razlikuje po tem, da jo pripravljajo in vodijo pripadniki bošnjaške skupnosti, ki so bili rojeni in so odrasli v Sloveniji, in po tem, da je zamišljena kot oddaja z jasno določeno ciljno publiko prepoznano v lokalni bošnjaški skupnosti. Oddaja je predvsem informativnega in izobraževalnega značaja in je plod prostovoljnega dela, traja 40 minut in je na sporedu vsako drugo soboto ob 14.00. Bolj pogosto predvajanje oddaje, na primer enkrat na teden, za zdaj ni možno zaradi programske sheme Radia Študent, pa tudi zaradi časovnih omejitev ustvarjalcev oddaje. Leta 2005 je oddaja kot projekt Bošnjaške kulturne zveze Slovenije dobila tudi finančno podporo Ministrstva za kulturo RS, s katero si je ekipa »Podalpskega selama« priskrbela nekaj potrebne tehnične in glasbene opreme in si tako olajšala delo. Primarna ciljna publika te oddaje šteje približno 15.000 ljudi – toliko pripadnikov bošnjaške skupnosti živi na področju, ki ga pokriva frekvenca Radia Študent (Ljubljana in okolica). Vendar ni jasnih podatkov, koliko predstavnikov te skupnosti redno posluša oddajo. Prav tako ni podatkov o tem, koliko medijskih vsebin v svojem maternem jeziku si ta skupnost dejansko želi, lahko pa predvidevamo, da želje te skupnosti po omenjenih vsebinah presegajo 80 minut radijskega programa na mesec, kolikor ponuja »Podalpski selam« na Radiu Študent.

Kako je pa s problemom vstopanja primerljivih etničnih skupnosti v elektronske medije po Evropi? Kot primer dobre prakse lahko opozorimo na model iz Velike Britanije. Britanska vlada podpira ustanavljanje skupnostnih radijskih postaj, ki niso profitno naravnane, ampak poskušajo biti servis svojim ciljnim skupnostim na način, da so družbeno koristne tudi v širšem smislu. V zahodnem Londonu ima, na primer, pandžabsko govoreča skupnost svojo radijsko postajo Desi Radio. To je neprofitna radijska postaja, ki si je na razpisu britanske agencije za komunikacije leta 2002 pridobila brezplačno AM frekvenco. Najprej je bila frekvenca enoletna in jo je bilo treba obnavljati, leta 2004 pa je agencija za komunikacije Desi radiu dodelila frekvenco za pet let. Radio ima v lasti in z njim upravlja dobrodelna organizacija Punjabi centre. V njenih prostorih Desi Radio tudi domuje. Na področju, ki ga pokriva njihova frekvenca, živi po ocenah 135.000 pandžabsko govorečih Londončanov, po drugih ocenah pa kar 200.000. Tako številčna skupnost sama po sebi predstavlja upoštevanja vreden trg, kar pomeni, da lahko (z brezplačno frekvenco) Desi Radio skoraj v celoti podpira svoje delovanje z oglaševanjem, četudi je angleški jezik v programu redkost. Zakon, ki ureja delovanje neprofitnih radijskih postaj v Veliki Britaniji, pa iztržek iz oglaševanja omejuje z vsoto zbranih donacij. Po zakonu lahko skupnostni radio na en funt zbranih prostovoljnih prispevkov za financiranje delovanja radia (ki se darovalcem štejejo kot davčna olajšava) prisluži še en funt z oglaševanjem. V primeru Desi Radia takšna proračunska politika pomeni primerno tehnično opremljeno in prostorno radijsko postajo, dva zaposlena za polni delovni čas in dva zaposlena za polovični delovni čas ter 24-urni program, ki ga poleg zaposlenih z vsebino polni še približno 40 prostovoljk in prostovoljcev. Program Desi radia ni komercialno naravnan, zabavne vsebine niso na prvem mestu, ampak so to predvsem tiste izobraževalne in informativne vsebine, ki jih na drugih londonskih radijskih postajah skoraj ni, lokalna pandžabsko govoreča skupnost pa po njih čuti potrebo.

Ali bi se po tem modelu lahko zgledovali tudi v Sloveniji? Prvi pogoj za takšen scenarij bi bil seveda primeren in stimulativen zakonski okvir, ki bi ponujal realne možnosti za razmišljanje v tej smeri. Vendar pa velja ob tem razmisliti o realnih potrebah v uvodu omenjenih manjšinskih narodnih skupnosti. Kot prvo velja imeti v mislih, da pripadniki omenjenih narodnih skupnosti verjetno precejšnjo mero svojih potreb po radijskem ali televizijskem programu v maternem jeziku pokrijejo s spremljanjem dostopnih radijskih in televizijskih programov iz drugih republik bivše Jugoslavije, kar v določeni meri omili občutek medijske zapostavljenosti, četudi ti mediji praviloma ne ponujajo vsebin, ki bi opozarjale na pomembna vprašanja in probleme teh skupnosti, ki nastajajo v okolju, v katerem živijo. Hkrati pa je treba ob primerjavi z britanskim modelom vedeti, da so skupnosti v Sloveniji bistveno manj številčne kot priseljenske skupnosti v Londonu; to pa pomeni manjši tržni potencial oz. še večjo odvisnost od takih ali drugačnih donacij za potencialen neprofiten elektronski medijski podvig. To manjšo tržno moč bi se dalo nadomestiti z uporabo novih cenejših tehnologij, kot so na primer oddajanje radijskega programa na internetu ali preko omrežja kabelskih operaterjev, vendar bi takšna rešitev vsaj v začetku oddajanja pomenila občutno manj obsežen krog poslušalcev in s tem tudi manjši pozitiven učinek. Po mnenju predstavnikov kulturnih društev omenjenih narodnih skupnosti bi bila še najboljša rešitev za omenjeno zapostavljenost teh skupnosti v slovenskih elektronskih medijih enourni tedenski program na nacionalnem radiu oziroma televiziji v maternih jezikih teh skupnosti, kar pa nas na koncu zopet pripelje k politični volji.

Desi radio je v lasti pandžabske skupnosti, ki v Londonu šteje več kot 200.000 prebivalcev.

Radio deluje pod okriljem Pandžab centra, ki je dobrodelna organizacija; tako center kot tudi radio se financira večinoma iz dobrodelnih prispevkov. Ti prispevki niso obdavčeni, vendar pa njihova vloga ni samo v denarju, ampak tudi v brezplačnem prostoru za kakšno prireditev in podobno. Namen Pandžab centra je širiti zavest o pandžabskem jeziku, kulturi in zgodovini. Organizacijska struktura Pandžab centra je sestavljena iz petih direktorjev in šestih članov. Na leto imajo najmanj štiri sestanke (vsake tri mesece).

Desi radio je eden izmed redkih tovrstnih medijev v Veliki Britaniji, ki ima licenco za oddajanje in 24-urni program vsak dan. Dve osebi sta redno zaposleni, dve pa za polovični čas. Imajo tudi od 40 do 70 prostovoljcev, ki se vsaki dve uri menjavajo, tako lahko radijski program poteka v živo. Devetdeset odstotkov prostovoljcev je žensk. Kljub temu da so prostovoljci pripadniki različnih ver, se med seboj zelo dobro razumejo. V radijskih oddajah o veri in politiki ne govorijo, razen v času volitev. Največ razpravljajo o kulturi in zgodovini padnžabske skupnosti, prioriteta radia pa je glasba. Vrtijo različne vrste indijske glasbe, od duhovne do sodobne. Trikrat na teden po dve uri imajo oddajo v živo, kamor lahko poslušalci pokličejo in komentirajo aktualne dogodke oz. izrazijo svoje mnenje.

Govorijo predvsem v pandžabskem jeziku, saj veliko prebivalcev Pandžaba ne razume angleškega jezika, vendar pa nekateri mlajši prostovoljci govorijo tudi v angleščini. Na Desi radiu vsaki dve uri predvajajo kratke novice, ki se ukvarjajo s pripadniki pandžabske skupnosti v Londonu, prav tako pa tudi s Pandžabci v Indiji in Pakistanu. Urednik novic išče novice predvsem na internetu. Poslušalcem hoče posredovati čim bolj sveže novice o tem, kaj se dogaja doma in po svetu.

Desi radio za svoje prostovoljce organizira tudi različna izobraževanja in usposabljanja za novinarsko delo. To usposabljanje izvaja radio BBC iz Londona. Nekateri prostovoljci, ki so končali to usposabljanje, so se zaposlili na angleških profesionalnih radijskih postajah. Do sedaj se je na ta način za novinarsko delo usposobilo že okrog 200 prostovoljcev.

Radijski signal ima premer oddajanja 20 kilometrov, v tem obsegu pa ima od 150.000 do 200.000 poslušalcev, ki so pripadniki pandžabske skupnosti. Angleških poslušalcev je zelo malo.

Vodilni Desi radia pravijo, da je radio uspešen, saj ga skupnost podpira. Poslanstvo Desi radia je kreirati identiteto Pandžabcev ter spodbujati pripadnike te skupnosti, da se čim bolj integrirajo z Britanci. Imajo tudi časopis v pandžabskem jeziku. Pandžab center pa upa, da bodo nekoč imeli tudi svojo televizijo, Desi TV.

Pandžabska skupnost je ena izmed večjih manjšin v Londonu. Večina njenih pripadnikov je zaposlenih v različnih tovarnah in podjetjih. Pravijo, da so pri boljših službah pogosto diskriminirani. Mladi se izobražujejo, hodijo na fakultete in iščejo boljše priložnosti zase.

Sound vision radio je skupnosti medij, ki ima sedež v Hackneyu v Londonu. Predvajajo program 20 skupnosti (Južnoameričanov, Špancev, Portugalcev, Poljakov, Afričanov, Kitajcev, Američanov itd.). Trenutno imajo petletno licenco in so eni redkih, ki so jo sploh pridobili. Radio se financira iz sredstev, ki jih donirajo skupnosti, in iz različnih prispevkov (npr. cerkvenih). Nekaj denarja pridobijo tudi iz oglaševanja. Na radiu sta zaposleni dve osebi.

Različne skupnosti Sound radiu plačujejo 40 funtov za enourno oddajo, ki jo predvaja. Največ programa poteka v španskem jeziku, in sicer 6 ur dan. Šestnajst ur programa poteka v živo. Skupnosti se same odločajo, o čem bodo v oddajah govorili. Pripadniki skupnosti, ki imajo svoje oddaje, delajo prostovoljno. Zanje so organizirana tudi različna izobraževanja.

Pravijo, da imajo krog 20.000–40.000 poslušalcev na dan, čez vikend pa tudi do 100.000.

Na radiu pa se ukvarjajo tudi z drugimi dejavnostmi: mladini in otrokom pomagajo pri učenju dela z računalnikom. Veliko je mladih, ki bi radi postali glasbeniki, zato jim pomagajo tako, da lahko na radiu posnamejo kakšno zgoščenko in podobno.

Radio Romic kot radijski medij romske skupnosti v Sloveniji deluje v produkcijski obliki od leta 2003. Na radiu pripravlja sedem novinarjev enkrat na teden 25-minutno oddajo, ki se imenuje »Šunen le Romen – Prisluhnite Romom«. To oddajo nato predvaja osem različnih radijskih in televizijskih postaj po Sloveniji (Radio Študent – Ljubljana, Radio Marš – Maribor, Radio Odeon – Črnomelj, Radio Maxi – Ljutomer, Radio Kaos – Ljubljana, lokalna TV Idea – Murska Sobota, lokalna TV Lendava). Oddaje lahko poslušate tudi preko interneta na spletni strani www.romic.si.

Oddaje se pripravljajo v romskem in slovenskem jeziku. V teh oddajah predstavljamo aktualne dogodke, ki so povezani z Romi, z njihovim družabnim življenjem, kulturnimi aktivnostmi; govorimo o težavah, s katerimi se Romi srečujemo, političnim delovanjem itd. Imamo veliko intervjujev s pomembnimi osebami, ki so povezane z romsko skupnostjo in širšo javnostjo, vrtimo tudi romsko glasbo.

Radio Romic se financira iz mednarodnih projektov. Za svoje novinarje smo organizirali usposabljanje za novinarsko delo, pri tem pa je našemu mediju pomagal tudi Mirovni inštitut.

Ocenjujemo, da ima naša oddaja »Šunen le Romen – Prisluhnite Romom« več kot 150.000 poslušalcev, med katerimi so predvsem Neromi.

Radio Romic je težko primerjati z radijskima postajama, ki sem ju obiskala v Londonu. Pandžabska skupnost v Londonu šteje več kot 200.000 pripadnikov, po neuradnih podatkih pa je pripadnikov romske skupnosti v Sloveniji okrog 10.000. Večina poslušalcev obeh radijskih postaj v Londonu je pripadnikov različnih skupnosti, angleških poslušalcev je zelo malo. V Sloveniji romsko oddajo poslušajo predvsem Neromi. Obe radijski postaji v Londonu imata zelo veliko prostovoljcev in zelo malo zaposlenih. Ti prostovoljci so zelo pomembni, saj brez njih radijskih oddaj ne bi mogli predvajati v živo. V romski skupnosti je zelo težko najti prostovoljce. Na Radiu Romic prostovoljcev ni, novinarji so plačani preko avtorskih pogodb.

Oba radia v Londonu imata 24-urni program v živo. Pri nas to ni mogoče, saj nimamo radijske frekvence. Oba radia v Londonu pridobivata veliko različnih prispevkov, iz katerih se financirata, pri nas pa nimamo nobenih možnosti, da bi nam kdo dajal, na primer, prostovoljne prispevke, zato se Radio Romic financira iz razpisov mednarodnih fundacij.

Upam, da bo Radio Romic kmalu pridobil radijsko frekvenco in da se bomo približali uspešnemu delovanju radijskih postaj, ki sem jih spoznala v Londonu.