N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
uvodnik
medijska politika
samoregulacija
zaščita novinarskih virov informacij
merjenje svobode medijev
rtv slovenija
medijski diskurzi
regija
iz zgodovine medijev
splet
medijski antiheroj
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Oddaja služi zamišljanju slovenske družbe prek »izumljanja« njenih reprezentativnih predstavnikov in njihove običajnosti – Slovence obravnava in konstituira kot koherentno skupino, ki jo povezuje skupni svet življenja z elementi, ki ta svet definirajo: poklicna predanost, družina, samorefleksivnost, »slovenski način« – Na račun »slovenskosti« je zabrisano vprašanje vseh razlik v družbi, tudi razrednih
Ob skrajnih napovedih o koncu razredov in postmodernih idejah o individualizaciji družbene neenakosti se danes zdi vprašanje razrednosti morda povsem neutemeljeno. Ravno zato bi moral vsak projekt, ki si zastavlja obuditi podobna raziskovalna vprašanja, kritično tematizirati prav odsotnost koncepta razreda v javni govorici in zaobjeti ter osvetliti načine, na katere se razredne razlike vedno bolj zamolčujejo in reartikulirajo. Govor o razrednih razlikah se danes vse bolj nadomešča, na primer, z govorom o razlikah v morali (moralni odličnosti) ali koncepcijah dobrega, celo ustreznega, načina življenja.[1] V kontekstu potlačevanja razrednih delitev pa ne gre prezreti vloge, ki jo prevzema diskurz običajnosti (t. i. ordinariness). Ta služi poenotenju ne glede na družbene razlike in je nemalokdaj namenjen tudi vzdrževanju idej o narodu; v tem pogledu je v funkciji diskurza nacionalnosti in procesov formiranja nacionalne identitete. Konstrukcija običajnosti, ponekod tudi »srednje-razrednosti« oz. ideje »vsi-smo-srednji-razred« (Skeggs 1997, 5; Pascale 2008, 358), namreč predpostavlja obstoj »povprečnega človeka« in »bratstva, ki ga revščina in elita ogrožata«. Kot plavajoči označevalec je koncept običajnih ljudi sam po sebi sumljiv – v svoji nejasnosti je pravzaprav idealno mesto za vpis ideologije brezrazrednosti in ideološko namero prikrivanja razslojevanja.

Če so »kulturne reprezentacije načini, na katere smo zmožni govoriti o samih sebi« (Chaney 1993, 9), je tudi Spet doma kot osrednja razvedrilna oddaja na prvem programu TV Slovenija način uprizarjanja kolektivnega izkustva in artikulacija struktur občutenja tega časa in prostora. Ker gre za tedensko razvedrilno oddajo z dolgo kontinuiteto, ugledom in posebnim položajem v programski shemi ter relativno visoko gledanostjo, domnevam, da je med ključnimi medijskimi teksti za oblikovanje javne govorice v Sloveniji. Ima tako možnost in privilegij specifičnega okvirjanja razrednega vprašanja in s tem produkcije »režima resnice« (Foucault 1991) našega časa. V analizi bom ponazorila, kako v svojem označevanju in konstituiranju družbenih odnosov oddaja imaginira skupnost brez razrednih razlik, ustvarja tipične predstavnike slovenske družbe in njihovo običajnost, ponuja prostor uprizarjanja nacionalnih vrednot in s tem začrtuje limite nerazredne kolektivne normalnosti.

Brezrazrednost popularne kulture: projekt zamišljanja običajnega človeka
V mikroanalizi enega teksta oddaje Spet doma kot diskurzivnega dogodka si zastavljam vprašanje, kakšno podobo slovenske družbe tekst legitimira in kakšne diskurzivne strategije v uprizarjanju gostov skozi pogovor z voditeljem dopušča. Analiza oddaje sicer izhaja iz njenega rednega spremljanja, toda na tem mestu se, ob predpostavki, da je sleherna oddaja le ponavljanje istega okvira z variacijami (telo posamičnosti namreč določajo pravila širšega diskurzivnega univerzuma), za lažjo predstavitev osredotočam na naključno izbrano oddajo z dne 23. 5. 2010, katere gosti so bili Mojca Širok, dopisnica RTV SLO iz Rima, Uroš Smolej in Sabina Kogovšek Zrnec, oba igralca. Ker me torej primarno zanimajo gosti oddaje z vidika projekcije individualnih in skupnostnih idealov, analizo zamejujem zgolj na pogovor, na »uprizarjanje« njihovega klepeta z voditeljem, in jo izpeljujem po posameznih diskurzivnih mehanizmih, na katerih temelji (samo)uprizarjanje gostov kot navadnih ljudi z običajnim življenjem, težavami in željami.

Ključno vozlišče proučevanega interakcijskega reda je vsekakor poklicna dejavnost gostov. Ti si v svojem uprizarjanju posebej prizadevajo prikazati predanost svoji profesiji in profesionalnim vrednotam, predvsem poudarjajo delavnost in zaposlenost. Na trenutke se dotaknejo tudi negotovosti, ki so povezane z njihovim delom kot z vsakim drugim.

»Uživaš življenje v Rimu?« (voditelj Mojci Širok) »Ja, zelo, zelo. Ne, veliko delam. Izjemno veliko dela imam. Če vsi moji šefi to zdajle poslušajo, praktično nimam prostega časa … Zbudim se zgodaj zjutraj, pripravljam se na prispevke, tako rekoč do sedmih, ko je Dnevnik, včasih do 22h do Odmevov. Trenutka oddiha nimam.« (Mojca Širok) /…/ »Je garanje, ne?« (voditelj) ‘Čisto garanje.« (Mojca Širok)

»To so v bistvu res taki trenutki, ki jih ne moreš predvideti. Tega se v bistvu bojiš. /…/ No, seveda pa tudi, da ne boš zadnji moment kakšno raco ustrelil in se ti bo pol cela Slovenija smejala.« (Mojca Širok)

Poleg sedanje službe se pogovor dotika tudi preteklih kariernih poti, ki jih vizualno zamejujejo televizijske podobe iz preteklosti, kar prispeva k avtentičnosti pričevanj o njihovih preteklih angažmajih. Zaslediti je tudi tesno prepletenost delovnih in prostočasnih dejavnosti v njihovem običajnem vsakdanu.

»Ne, nisem bil v Rimu. Ja, ne vem, nimam časa, ne.« (Uroš Smolej)

»A je v Rimu kaj od muzikalov? Greš kdaj kaj takega pogledat?« (voditelj Mojci Širok) »V bistvu redko, glede na to, da sem izjemno zaposlena /…/« (Mojca Širok)

Običajnost gostov se artikulira tudi skozi zgodbe o družini (igralka poudari, da njen otrok »rase in recitira Prešerna«, da je »tudi z igralcem poročena«, dopisnica iz Italije pa, na primer, omeni dvojezičnost svoje hčerke kot posledico njenega odhoda in dela v tujini). Drugi običajni sestavni del pogovora oz. ena ključnih diskurzivnih strategij (samo)uprizarjanja, ki sledi zasebni sedanjosti, so tudi spomini oz. biografska rekonstrukcija, ki pojasnjuje in legitimira sedanji položaj posameznika. Kompetence gostov, ponovno predvsem poklicne, se gradijo v idealizirani uprizoritvi spominov na družinsko ozadje, odraščanje in izobraževanje.

»In dejansko je res, mene te teme izjemno privlačijo, tudi za to, ker sem jaz zrasla ob meji, v bistvu. Jaz sem iz Nove Gorice in Italija nam je blizu /…/ Jaz ne bom nikoli pozabila, ne vem, mislim, da sem imela 10 ali še manj let, ko so skrajno levičarske rdeče brigade, teroristična organizacija, leta 1978 umorile enega najpomembnejših povojnih italijanskih politikov Alda Mora /…/ In jaz se tega še zdaj spomnim, to je mene pretreslo… In na nek način se mi zdi, da skozi vso to delo iščem odgovore na ta vprašanja, kako je mogoče, da se v neki razviti demokraciji dogajajo takšne stvari.« (Mojca Širok)

»Ti kaj koristi študij na Filozofski fakulteti danes?« (voditelj) »Sigurno je to, da v štirih letih dobiš eno tako razširjeno obzorje, ki ga na akademiji ne boš nikoli dobil. Moja ljubezen do poezije se je neizmerno poglobila. Pa še to bi rada povedala, da si nikoli v življenju nisem mislila, da bom nekoč ponucala ruski in poljski jezik, namreč tudi to je sovpadalo s študijem slavistike. Ampak sem ga, ker sem delala v poljskem gledališču …« (Sabina Kogovšek Zrnec)

V teh in podobnih interpretacijah lastnega odraščanja se razkrivajo ključne vrednote in ideje, ki jih gosti vključujejo v osmišljanje svojega življenjskega poteka in trenutnega družbenega položaja. S tem gledalcu ponujajo potrebni referenčni okvir za razumevanje svojega bivanja; razumemo jih lahko kot normativne biografije oz. načine, kako je treba živeti svoje življenje.

Diskurz običajnosti je tudi diskurz discipliniranja. Kot je opaziti v njihovih biografskih zgodbah, igra pri vprašanju družbene mobilnosti pomembno vlogo predvsem kulturni kapital (izobrazba in znanje jezikov, okus, kulturne dobrine). Kot objektivizirano kulturno distinkcijo lahko razumemo tudi njihovo izbiro med ponujenimi darili prebivalcev določenega slovenskega kraja v vsakokratni rubriki Spet zdoma z Matejo. »Imam kamin, tona lesenih briketov bi bila krasna zadeva.« (Uroš Smolej).

Kulturni kapital, ki je potreben za oblikovanje rafiniranega okusa in življenjskega stila gostov, lahko sicer opredelimo kot artikulacijo razrednega položaja gostov, a uprizarjanje gostov ni mogoče razumeti kot postavljanje simbolne meje med nami in njimi, temveč kot idealizirano predstavitev »življenjskega stila, ki pritiče vsakemu«. Njihov način življenja, postavljen vsem na ogled, se tako univerzalizira in normalizira. Kulturne kompetence, kulturna potrošnja in okus postajajo ključen potencialni resurs, iz katerega se napajajo podobe povprečnega državljana.

Specifika druge posebne rubrike Govorilne ure s profesorjem je v tem, da se želi na humorističen način lotiti »strahov srednjega razreda«, kot bi rekla že Ehrenreichova (1989). V svoji zastavitvi se opira na terapevtski etos sodobne družbe, saj vsak gost postavi profesorju vprašanje, ki ga teži, kot na primer: »Gospod profesor, jaz bi takole vprašala: marsikaj posedujem, v talentih govorim, ampak kar me pa vedno malo zbode in na to nečimrnost popiha, je to, da ne znam igrati nobenega inštrumenta…« (Sabina Kogovšek Zrnec). Kljub temu da lahko to rubriko na splošno beremo kot parodijo na spovedni diskurz nekaterih pogovornih oddaj, se v njej običajnost gostov uprizarja skozi njihove male slabosti, kot je sumničavost (»Jaz sem strašno sumničava« – Mojca Širok), in težnjo k osebnemu razvoju, samorealizaciji gostov. Še povednejša od zastavljene forme te rubrike, ki gradi na samokritičnosti in samorefleksivnosti gostov, je vsebina odgovorov, ki jih profesor kot kvaziekspertni glas ponuja. Njegovo simuliranje ekspertnega znanja se vselej naslanja na percipirane popularne vrednote in pomene, kakšen naj bi bil pravi Slovenec/Slovenka. Četudi v samih vprašanjih nemara gre slediti »nevidnim ranam« srednjega razreda (Sennet in Cobb, 1977), »ujetega med svoje aspiracije in strahove« (Kendall 2005, 206), odgovori profesorja to zamolčijo in preformulirajo – gostje zanj utelešajo, kaj pomeni biti običajen državljan in tako reproducirajo mite o nacionalnem karakterju.

»Harmonika – a ste Slovenka ali niste? No, to je osnovni slovenski inštrument.« (prof. Vasilij Sabini Kogovšek Zrnec)

»Bravo, končno en Slovenec, ki se ne pritožuje. Ste pa menda edini.« (prof. Vasilij Urošu Smoleju)

Če strnem povedano, ključno vozlišče pogovora voditelja z gosti oddaje je diskurz razkritja njihovega sebstva v vsej svoji običajnosti. Kot bi rekel Bauman (2001, 66), vodstvo družbe dandanes deluje estetsko, nič več etično. Njegov poglavitni nosilec ni več moralna avtoriteta voditeljev s svojimi vizijami, temveč »slavni na ogled«. V tem idealiziranem uprizarjanju gostov pa se vrši reafirmacija moralnih vrednot skupnosti, kot bi rekel Goffman (1959, 35). Oddaja torej služi zamišljanju slovenske družbe prek »izumljanja« njenih reprezentativnih predstavnikov in njihove običajnosti. Gosti niso toliko voditelji družbe sami po sebi kot funkcije družbene običajnosti, so identitetna presečišča neštetih, podobni komurkoli in hkrati nikomur. So zgolj predelave že ustaljenega popularnokulturnega vzorca navadnega človeka. To je bistvo njihovega učinka – niso toliko izjemni in izvzeti iz družbe, kolikor ta izjemnost v njih slavi njihovo navadnost. Oddaja s tem spodbuja potlačitev razreda, saj ne izključuje, ne klasificira, ne vzpostavlja distinkcij, temveč gradi skupno in »skupnost istosti« (Bauman 2001, 64). Slovence obravnava in konstituira kot eno, koherentno skupino, ki jo povezuje skupni svet življenja z elementi, ki ta svet definirajo: poklicna predanost, družina, samorefleksivnost, »slovenski način«. A vendar ta izkazovanja običajnosti in nacionalne normalnosti zanikajo svojo notranjo kompleksnost in nedoločljivost in skozi diskurzivno poenotenje Slovencev zamolčujejo vprašanja drugih razlik v družbi. Na račun »slovenskosti« je zabrisano vprašanje vseh razlik v družbi, tudi razrednih.

Komunikativni etos oddaje v iskanju »mehanske solidarnosti« družbe
Pogovor v oddaji se sicer zdi popolnoma prost in na videz spontan, a četudi posnema vzorce vsakdanje govorice, je institucionalni (del institucionalnega okolja) in vedno proizveden za oziroma orientiran k občinstvu. V njegovi dozdevni spontanosti je tako precej več sistematičnosti, pri razumevanju česar nam lahko pomaga Scannellov (1991) koncept komunikativnega etosa. Poseben performativni stil oddaje ne opredeljujejo samo konkretne rabe jezika (izbor besed kot npr. 'ponucati', 'sigurno', na trenutke nekoliko nepopolni stavki ali nerodni besedni red), temveč tudi specifične telesne drže, gestikulacija, določeni odnosi avtoritete, načini interakcije ter celotna dinamika konverzacije (alokacijo vlog in statusov – kdo govori pod katerimi pogoji). Ob izrazito domačijski retoriki oddajo določa predvsem tipičen lowbrow humor, ki je nekompleksen, nikoli večplasten – brez ironičnih opazk, ki bi bile morebiti intertekstualne in bi zahtevale poznavanje reference zunaj formata oddaje, v rubriki s profesorjem med drugim zreduciran na vizualne elemente (njegov videz in obnašanje), in, kar je najpomembnejše, vedno v okvirih dovoljenega (glej Claessens in Dhoest 2010). Nikoli ne pride do transgresije, ki bi zadevo naredila zares humorno. Dovoljeno in sprejemljivo uprizarjanje gostov se, z izjemo nekaj bolj ali manj posrečenih šal na lasten račun, nikoli ne razširi na igro s konvencijami samega formata ali konvencijami odkritosti in razkrivanja osebnosti, tako značilnih za talk show.

Tak komunikativni etos oz. značaj javnega diskurza je torej način, na katerega so gosti umeščeni v javni prostor. Razkriva, kot bi rekel Scannell (1991, 7), naravo javnega življenja, bolj splošno pa strukture identitet, uprizarjanja in interakcij v sodobni družbi. Meje, v katerih se gosti oddaje lahko gibljejo, so torej vedno postavljene v okvirih komunikativnega etosa oddaje. Njihov učinek je ravno v tem, da takšne okvire uprizarjanja sprejmejo, ne da bi se z njimi kakorkoli pogajali – da torej znajo dobro sodelovati v igri »igrati običajnost« in sebe prikazati kot povprečnega, kar pa omogoča »reciprociteto perspektiv« z občinstvom (Connell v Luthar 2008, 129). Poenotenje družbe se tako vrši na tej diskurzivni ravni, prek specifičnega komunikativnega etosa oddaje, saj ta legitimira posebno vrsto družabnosti in vzpostavlja specifično komunikacijsko razmerje z občinstvom, katerega nagovarja. Etos oddaje želi s svojo egalitarnostjo nagovarjati vse. Rečeno z Durkheimom, oddaja imaginira mehansko solidarnost ali družbeno enotnost, ki temelji na podobnosti med posameznimi člani (ti delijo ista prepričanja in vrednote in do velike mere iste vloge). Kot ta predpostavlja družbo z malo družbene diferenciacije, tako tudi to poenotenje funkcionira (ponekod prek eksplicitnega referiranja na nacionalnost) ob predpostavki »med nami ni razlik, vsi smo enaki«.

Potencialno disprutivna sila v oddaji, ki bi uspela zamajati postopek diskurzivnega poenotenja oz. integracije v skupnost in skrhati dozdevno koherentnost slovenske skupnosti, je vsakokratno povabilo k sodelovanju v humanitarni akciji. A ta, četudi pripoznava razslojenost in razredne neenakosti slovenske družbe, jih neposredno ne poimenuje kot take, s tem prezre strukturna vprašanja in uspešno zameji subverzivne podobe slovenske družbe, ki bi uspele krhati enotnost skupnosti. To odsotnost ali vsaj pomanjkanje razrednega govora nadomešča psihologizacija, natančneje govor o odmaknjenosti, negotovosti, žalosti, obupu in strahu, kar strukturne fenomene v celoti zvede na osebno izkušnjo.

»Iz okolice Ptuja prihajajo Tomaž, Toni, Aleš, Brane, Božo in Mitja. Šest otrok, pet jih je v osnovni šoli, en je študent. V preteklem tednu jim je umrla mama. Živijo na odmaknjeni majhni kmetiji /…/ zdaj vseh šest otrok nekako v veliki negotovosti /…/ ujeti so v žalost in obup in strah pred prihodnostjo in mi bi jim radi pomagali …« (voditelj)

Tako opisi osebnih izkušenj fantov nudijo edini interpretativni okvir za razlago širšega družbenega problema, kot je revščina. Razlike v slovenski družbi so tako, podobno kot v primeru pojava retorike tajkunstva, prepoznane le v polju ekscesa in ne kot njen strukturni del.

Odkrivanje navadnosti in legitimiranje družbene neenakosti
Oddaja Spet doma vsako nedeljo znova s svojim specifičnim komunikativnim etosom ustvarja svet navadnih ljudi in ponavljajoče utrjuje naravo kulturnega okvira, na osnovi katerega lahko gledalec dojema družbo in artikulira svoje sebstvo. Pogovorne oddaje kot performansi skozi ritualno uprizarjanje ljudi delajo te ljudi za predstavnike slovenske družbe. Skozi artikulacijo njihovega lastnega načina življenja in življenjskih strategij kot povsem običajnih pa diskurzivno oblikujejo meje normalnosti slovenske družbe. Ljudje so namreč proizvod javnih diskurzov, vzpostavljajo se skozi načine, na katere so reprezentirani (Laclau 2005). Podobno tudi oddaja Spet doma prek (samo)uprizarjanja sebstva vabljenih gostov artikulira različne teme (samodisciplina in refleksivnost, profesionalne vrednote, družina, preudarno izbran, a preprost življenjski stil) in jih kot raznolike ekvivalente, ki podpirajo in krepijo drug drugega, niza v verigo ekvivalenc in s tem zapolnjuje pomen nacionalne normalnosti.

Fragmentacija televizijskega občinstva in kopica medijskih oblik in žanrov v današnjem medijskem kaosu sicer napeljuje na možnost, da nedeljska oddaja nacionalne televizije nemara ni več kot zgolj obupan poskus ohranjanja družbe v času. Analiza recepcije bi bila zmožna osvetliti mesta, na katerih se ta ritualna in družbeno integrativna vloga oddaje morda ponesreči. Kljub temu je skozi to kratko analizo nakazana nezanemarljiva politična signifikantnost oddaje.

Odsotnost koncepta razreda v javni govorici, med drugim tudi v popularni kulturi, zamolčuje strukturne pogoje posameznikovega obstoja in tako preprečuje uvideti, kako razred strukturira življenja. To pa nikakor ne pomeni, da razred ni več relevanten koncept, ampak da ga je težko razumeti ali ozavestiti, saj diskurzi, ki so nam na voljo, teh družbenih razlik ne osmišljajo. Oddaja prek zamišljanja običajnega človeka in proizvodnje (nacionalne) navadnosti gradi skupni »nacionalni« habitus in predstavlja ključno polje reprodukcije potlačenih razrednih delitev.

Potlačevanje vprašanja razrednosti v javnem diskurzu (tako strukturnih kot kulturnih linij, po katerih je slovenska družba diferencirana) z namenom zamišljanja enotne skupnosti je v funkciji reprodukcije družbene neenakosti. Kajti prav to »odkrivanje navadnosti je del legitimiranja neenakosti in družbene hierarhije« (Luthar 2008, 136). Saj, če verjamemo Skegssovi, (1997, 7) »nevidnost razredov predstavlja historični trenutek, v katerem je zavarovana identiteta srednjega razreda«.

Literatura
Bauman, Zygmunt. 2001. Community: seeking safety in an insecure world. Cambridge: Polity Press.
Chaney, David. 1993. Fictions of collective life: public drama in late modern culture. London and New York: Routledge.
Claessens, Nathalie in Alexander Dhoest. 2010. Comedy taste: Highbrow/lowbrow comedy and cultural capital. Participations Volume 7, Issue 1, 49-72.
Ehrenreich, Barbara. 1989. Fear of falling: the inner life of the middle class. New York: Pantheon Books.
Foucault, Michael. 1991. Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana: Krt.
Goffman, Ervin. 1959. The presentation of self in everyday life. New Yor: Doubleday Anchor Books.
Hayward, Keith in Majid Yar. 2006. The 'Chav' Phenomenon: Consumption, Media and the Construction of a New Underclass. Crime Media Culture 2 (1): 9–28.
Kendall, Diana. 2005. Framing Class: Media Representations of Wealth and Poverty in America. Lanham: Rowman & Littlefield Publishers, Inc.
Laclau, Ernesto. 2005. On populist reason. London and New York: Verso.
Luthar, Breda. 2008. Proizvodnja slave: politika v popularni kulturi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Pascale, Celine-Marie. 2008. Common Sense and the Collaborative Production of Class. Cultural Sociology 2: 345–367.
Scannell, Paddy. 1991. Introduction: The relevance of talk. V Paddy Scannell (ur.), Broadcast talk, 1-13. London: Sage.
Sennett, Richard in Jonathan Cobb. 1977. The Hidden Injuries of Class. Cambrige: Cambridge University Press.
Skeggs, Beverly. 1997. Formations of class and gender: Becoming respectable. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost