Ob skrajnih napovedih o koncu razredov in postmodernih idejah o individualizaciji družbene neenakosti se danes zdi vprašanje razrednosti morda povsem neutemeljeno. Ravno zato bi moral vsak projekt, ki si zastavlja obuditi podobna raziskovalna vprašanja, kritično tematizirati prav odsotnost koncepta razreda v javni govorici in zaobjeti ter osvetliti načine, na katere se razredne razlike vedno bolj zamolčujejo in reartikulirajo. Govor o razrednih razlikah se danes vse bolj nadomešča, na primer, z govorom o razlikah v morali (moralni odličnosti) ali koncepcijah dobrega, celo ustreznega, načina življenja.[1] V kontekstu potlačevanja razrednih delitev pa ne gre prezreti vloge, ki jo prevzema diskurz običajnosti (t. i. ordinariness). Ta služi poenotenju ne glede na družbene razlike in je nemalokdaj namenjen tudi vzdrževanju idej o narodu; v tem pogledu je v funkciji diskurza nacionalnosti in procesov formiranja nacionalne identitete. Konstrukcija običajnosti, ponekod tudi »srednje-razrednosti« oz. ideje »vsi-smo-srednji-razred« (Skeggs 1997, 5; Pascale 2008, 358), namreč predpostavlja obstoj »povprečnega človeka« in »bratstva, ki ga revščina in elita ogrožata«. Kot plavajoči označevalec je koncept običajnih ljudi sam po sebi sumljiv – v svoji nejasnosti je pravzaprav idealno mesto za vpis ideologije brezrazrednosti in ideološko namero prikrivanja razslojevanja.

Če so »kulturne reprezentacije načini, na katere smo zmožni govoriti o samih sebi« (Chaney 1993, 9), je tudi Spet doma kot osrednja razvedrilna oddaja na prvem programu TV Slovenija način uprizarjanja kolektivnega izkustva in artikulacija struktur občutenja tega časa in prostora. Ker gre za tedensko razvedrilno oddajo z dolgo kontinuiteto, ugledom in posebnim položajem v programski shemi ter relativno visoko gledanostjo, domnevam, da je med ključnimi medijskimi teksti za oblikovanje javne govorice v Sloveniji. Ima tako možnost in privilegij specifičnega okvirjanja razrednega vprašanja in s tem produkcije »režima resnice« (Foucault 1991) našega časa. V analizi bom ponazorila, kako v svojem označevanju in konstituiranju družbenih odnosov oddaja imaginira skupnost brez razrednih razlik, ustvarja tipične predstavnike slovenske družbe in njihovo običajnost, ponuja prostor uprizarjanja nacionalnih vrednot in s tem začrtuje limite nerazredne kolektivne normalnosti.

V mikroanalizi enega teksta oddaje Spet doma kot diskurzivnega dogodka si zastavljam vprašanje, kakšno podobo slovenske družbe tekst legitimira in kakšne diskurzivne strategije v uprizarjanju gostov skozi pogovor z voditeljem dopušča. Analiza oddaje sicer izhaja iz njenega rednega spremljanja, toda na tem mestu se, ob predpostavki, da je sleherna oddaja le ponavljanje istega okvira z variacijami (telo posamičnosti namreč določajo pravila širšega diskurzivnega univerzuma), za lažjo predstavitev osredotočam na naključno izbrano oddajo z dne 23. 5. 2010, katere gosti so bili Mojca Širok, dopisnica RTV SLO iz Rima, Uroš Smolej in Sabina Kogovšek Zrnec, oba igralca. Ker me torej primarno zanimajo gosti oddaje z vidika projekcije individualnih in skupnostnih idealov, analizo zamejujem zgolj na pogovor, na »uprizarjanje« njihovega klepeta z voditeljem, in jo izpeljujem po posameznih diskurzivnih mehanizmih, na katerih temelji (samo)uprizarjanje gostov kot navadnih ljudi z običajnim življenjem, težavami in željami.

Ključno vozlišče proučevanega interakcijskega reda je vsekakor poklicna dejavnost gostov. Ti si v svojem uprizarjanju posebej prizadevajo prikazati predanost svoji profesiji in profesionalnim vrednotam, predvsem poudarjajo delavnost in zaposlenost. Na trenutke se dotaknejo tudi negotovosti, ki so povezane z njihovim delom kot z vsakim drugim.

»Uživaš življenje v Rimu?« (voditelj Mojci Širok) »Ja, zelo, zelo. Ne, veliko delam. Izjemno veliko dela imam. Če vsi moji šefi to zdajle poslušajo, praktično nimam prostega časa … Zbudim se zgodaj zjutraj, pripravljam se na prispevke, tako rekoč do sedmih, ko je Dnevnik, včasih do 22h do Odmevov. Trenutka oddiha nimam.« (Mojca Širok) /…/ »Je garanje, ne?« (voditelj) ‘Čisto garanje.« (Mojca Širok)

»To so v bistvu res taki trenutki, ki jih ne moreš predvideti. Tega se v bistvu bojiš. /…/ No, seveda pa tudi, da ne boš zadnji moment kakšno raco ustrelil in se ti bo pol cela Slovenija smejala.« (Mojca Širok)

Poleg sedanje službe se pogovor dotika tudi preteklih kariernih poti, ki jih vizualno zamejujejo televizijske podobe iz preteklosti, kar prispeva k avtentičnosti pričevanj o njihovih preteklih angažmajih. Zaslediti je tudi tesno prepletenost delovnih in prostočasnih dejavnosti v njihovem običajnem vsakdanu.

»Ne, nisem bil v Rimu. Ja, ne vem, nimam časa, ne.« (Uroš Smolej)

»A je v Rimu kaj od muzikalov? Greš kdaj kaj takega pogledat?« (voditelj Mojci Širok) »V bistvu redko, glede na to, da sem izjemno zaposlena /…/« (Mojca Širok)

Običajnost gostov se artikulira tudi skozi zgodbe o družini (igralka poudari, da njen otrok »rase in recitira Prešerna«, da je »tudi z igralcem poročena«, dopisnica iz Italije pa, na primer, omeni dvojezičnost svoje hčerke kot posledico njenega odhoda in dela v tujini). Drugi običajni sestavni del pogovora oz. ena ključnih diskurzivnih strategij (samo)uprizarjanja, ki sledi zasebni sedanjosti, so tudi spomini oz. biografska rekonstrukcija, ki pojasnjuje in legitimira sedanji položaj posameznika. Kompetence gostov, ponovno predvsem poklicne, se gradijo v idealizirani uprizoritvi spominov na družinsko ozadje, odraščanje in izobraževanje.

»In dejansko je res, mene te teme izjemno privlačijo, tudi za to, ker sem jaz zrasla ob meji, v bistvu. Jaz sem iz Nove Gorice in Italija nam je blizu /…/ Jaz ne bom nikoli pozabila, ne vem, mislim, da sem imela 10 ali še manj let, ko so skrajno levičarske rdeče brigade, teroristična organizacija, leta 1978 umorile enega najpomembnejših povojnih italijanskih politikov Alda Mora /…/ In jaz se tega še zdaj spomnim, to je mene pretreslo… In na nek način se mi zdi, da skozi vso to delo iščem odgovore na ta vprašanja, kako je mogoče, da se v neki razviti demokraciji dogajajo takšne stvari.« (Mojca Širok)

»Ti kaj koristi študij na Filozofski fakulteti danes?« (voditelj) »Sigurno je to, da v štirih letih dobiš eno tako razširjeno obzorje, ki ga na akademiji ne boš nikoli dobil. Moja ljubezen do poezije se je neizmerno poglobila. Pa še to bi rada povedala, da si nikoli v življenju nisem mislila, da bom nekoč ponucala ruski in poljski jezik, namreč tudi to je sovpadalo s študijem slavistike. Ampak sem ga, ker sem delala v poljskem gledališču …« (Sabina Kogovšek Zrnec)

V teh in podobnih interpretacijah lastnega odraščanja se razkrivajo ključne vrednote in ideje, ki jih gosti vključujejo v osmišljanje svojega življenjskega poteka in trenutnega družbenega položaja. S tem gledalcu ponujajo potrebni referenčni okvir za razumevanje svojega bivanja; razumemo jih lahko kot normativne biografije oz. načine, kako je treba živeti svoje življenje.

Diskurz običajnosti je tudi diskurz discipliniranja. Kot je opaziti v njihovih biografskih zgodbah, igra pri vprašanju družbene mobilnosti pomembno vlogo predvsem kulturni kapital (izobrazba in znanje jezikov, okus, kulturne dobrine). Kot objektivizirano kulturno distinkcijo lahko razumemo tudi njihovo izbiro med ponujenimi darili prebivalcev določenega slovenskega kraja v vsakokratni rubriki Spet zdoma z Matejo. »Imam kamin, tona lesenih briketov bi bila krasna zadeva.« (Uroš Smolej).

Kulturni kapital, ki je potreben za oblikovanje rafiniranega okusa in življenjskega stila gostov, lahko sicer opredelimo kot artikulacijo razrednega položaja gostov, a uprizarjanje gostov ni mogoče razumeti kot postavljanje simbolne meje med nami in njimi, temveč kot idealizirano predstavitev »življenjskega stila, ki pritiče vsakemu«. Njihov način življenja, postavljen vsem na ogled, se tako univerzalizira in normalizira. Kulturne kompetence, kulturna potrošnja in okus postajajo ključen potencialni resurs, iz katerega se napajajo podobe povprečnega državljana.

Specifika druge posebne rubrike Govorilne ure s profesorjem je v tem, da se želi na humorističen način lotiti »strahov srednjega razreda«, kot bi rekla že Ehrenreichova (1989). V svoji zastavitvi se opira na terapevtski etos sodobne družbe, saj vsak gost postavi profesorju vprašanje, ki ga teži, kot na primer: »Gospod profesor, jaz bi takole vprašala: marsikaj posedujem, v talentih govorim, ampak kar me pa vedno malo zbode in na to nečimrnost popiha, je to, da ne znam igrati nobenega inštrumenta…« (Sabina Kogovšek Zrnec). Kljub temu da lahko to rubriko na splošno beremo kot parodijo na spovedni diskurz nekaterih pogovornih oddaj, se v njej običajnost gostov uprizarja skozi njihove male slabosti, kot je sumničavost (»Jaz sem strašno sumničava« – Mojca Širok), in težnjo k osebnemu razvoju, samorealizaciji gostov. Še povednejša od zastavljene forme te rubrike, ki gradi na samokritičnosti in samorefleksivnosti gostov, je vsebina odgovorov, ki jih profesor kot kvaziekspertni glas ponuja. Njegovo simuliranje ekspertnega znanja se vselej naslanja na percipirane popularne vrednote in pomene, kakšen naj bi bil pravi Slovenec/Slovenka. Četudi v samih vprašanjih nemara gre slediti »nevidnim ranam« srednjega razreda (Sennet in Cobb, 1977), »ujetega med svoje aspiracije in strahove« (Kendall 2005, 206), odgovori profesorja to zamolčijo in preformulirajo – gostje zanj utelešajo, kaj pomeni biti običajen državljan in tako reproducirajo mite o nacionalnem karakterju.

»Harmonika – a ste Slovenka ali niste? No, to je osnovni slovenski inštrument.« (prof. Vasilij Sabini Kogovšek Zrnec)

»Bravo, končno en Slovenec, ki se ne pritožuje. Ste pa menda edini.« (prof. Vasilij Urošu Smoleju)

Če strnem povedano, ključno vozlišče pogovora voditelja z gosti oddaje je diskurz razkritja njihovega sebstva v vsej svoji običajnosti. Kot bi rekel Bauman (2001, 66), vodstvo družbe dandanes deluje estetsko, nič več etično. Njegov poglavitni nosilec ni več moralna avtoriteta voditeljev s svojimi vizijami, temveč »slavni na ogled«. V tem idealiziranem uprizarjanju gostov pa se vrši reafirmacija moralnih vrednot skupnosti, kot bi rekel Goffman (1959, 35). Oddaja torej služi zamišljanju slovenske družbe prek »izumljanja« njenih reprezentativnih predstavnikov in njihove običajnosti. Gosti niso toliko voditelji družbe sami po sebi kot funkcije družbene običajnosti, so identitetna presečišča neštetih, podobni komurkoli in hkrati nikomur. So zgolj predelave že ustaljenega popularnokulturnega vzorca navadnega človeka. To je bistvo njihovega učinka – niso toliko izjemni in izvzeti iz družbe, kolikor ta izjemnost v njih slavi njihovo navadnost. Oddaja s tem spodbuja potlačitev razreda, saj ne izključuje, ne klasificira, ne vzpostavlja distinkcij, temveč gradi skupno in »skupnost istosti« (Bauman 2001, 64). Slovence obravnava in konstituira kot eno, koherentno skupino, ki jo povezuje skupni svet življenja z elementi, ki ta svet definirajo: poklicna predanost, družina, samorefleksivnost, »slovenski način«. A vendar ta izkazovanja običajnosti in nacionalne normalnosti zanikajo svojo notranjo kompleksnost in nedoločljivost in skozi diskurzivno poenotenje Slovencev zamolčujejo vprašanja drugih razlik v družbi. Na račun »slovenskosti« je zabrisano vprašanje vseh razlik v družbi, tudi razrednih.

Pogovor v oddaji se sicer zdi popolnoma prost in na videz spontan, a četudi posnema vzorce vsakdanje govorice, je institucionalni (del institucionalnega okolja) in vedno proizveden za oziroma orientiran k občinstvu. V njegovi dozdevni spontanosti je tako precej več sistematičnosti, pri razumevanju česar nam lahko pomaga Scannellov (1991) koncept komunikativnega etosa. Poseben performativni stil oddaje ne opredeljujejo samo konkretne rabe jezika (izbor besed kot npr. 'ponucati', 'sigurno', na trenutke nekoliko nepopolni stavki ali nerodni besedni red), temveč tudi specifične telesne drže, gestikulacija, določeni odnosi avtoritete, načini interakcije ter celotna dinamika konverzacije (alokacijo vlog in statusov – kdo govori pod katerimi pogoji). Ob izrazito domačijski retoriki oddajo določa predvsem tipičen lowbrow humor, ki je nekompleksen, nikoli večplasten – brez ironičnih opazk, ki bi bile morebiti intertekstualne in bi zahtevale poznavanje reference zunaj formata oddaje, v rubriki s profesorjem med drugim zreduciran na vizualne elemente (njegov videz in obnašanje), in, kar je najpomembnejše, vedno v okvirih dovoljenega (glej Claessens in Dhoest 2010). Nikoli ne pride do transgresije, ki bi zadevo naredila zares humorno. Dovoljeno in sprejemljivo uprizarjanje gostov se, z izjemo nekaj bolj ali manj posrečenih šal na lasten račun, nikoli ne razširi na igro s konvencijami samega formata ali konvencijami odkritosti in razkrivanja osebnosti, tako značilnih za talk show.

Tak komunikativni etos oz. značaj javnega diskurza je torej način, na katerega so gosti umeščeni v javni prostor. Razkriva, kot bi rekel Scannell (1991, 7), naravo javnega življenja, bolj splošno pa strukture identitet, uprizarjanja in interakcij v sodobni družbi. Meje, v katerih se gosti oddaje lahko gibljejo, so torej vedno postavljene v okvirih komunikativnega etosa oddaje. Njihov učinek je ravno v tem, da takšne okvire uprizarjanja sprejmejo, ne da bi se z njimi kakorkoli pogajali – da torej znajo dobro sodelovati v igri »igrati običajnost« in sebe prikazati kot povprečnega, kar pa omogoča »reciprociteto perspektiv« z občinstvom (Connell v Luthar 2008, 129). Poenotenje družbe se tako vrši na tej diskurzivni ravni, prek specifičnega komunikativnega etosa oddaje, saj ta legitimira posebno vrsto družabnosti in vzpostavlja specifično komunikacijsko razmerje z občinstvom, katerega nagovarja. Etos oddaje želi s svojo egalitarnostjo nagovarjati vse. Rečeno z Durkheimom, oddaja imaginira mehansko solidarnost ali družbeno enotnost, ki temelji na podobnosti med posameznimi člani (ti delijo ista prepričanja in vrednote in do velike mere iste vloge). Kot ta predpostavlja družbo z malo družbene diferenciacije, tako tudi to poenotenje funkcionira (ponekod prek eksplicitnega referiranja na nacionalnost) ob predpostavki »med nami ni razlik, vsi smo enaki«.

Potencialno disprutivna sila v oddaji, ki bi uspela zamajati postopek diskurzivnega poenotenja oz. integracije v skupnost in skrhati dozdevno koherentnost slovenske skupnosti, je vsakokratno povabilo k sodelovanju v humanitarni akciji. A ta, četudi pripoznava razslojenost in razredne neenakosti slovenske družbe, jih neposredno ne poimenuje kot take, s tem prezre strukturna vprašanja in uspešno zameji subverzivne podobe slovenske družbe, ki bi uspele krhati enotnost skupnosti. To odsotnost ali vsaj pomanjkanje razrednega govora nadomešča psihologizacija, natančneje govor o odmaknjenosti, negotovosti, žalosti, obupu in strahu, kar strukturne fenomene v celoti zvede na osebno izkušnjo.

»Iz okolice Ptuja prihajajo Tomaž, Toni, Aleš, Brane, Božo in Mitja. Šest otrok, pet jih je v osnovni šoli, en je študent. V preteklem tednu jim je umrla mama. Živijo na odmaknjeni majhni kmetiji /…/ zdaj vseh šest otrok nekako v veliki negotovosti /…/ ujeti so v žalost in obup in strah pred prihodnostjo in mi bi jim radi pomagali …« (voditelj)

Tako opisi osebnih izkušenj fantov nudijo edini interpretativni okvir za razlago širšega družbenega problema, kot je revščina. Razlike v slovenski družbi so tako, podobno kot v primeru pojava retorike tajkunstva, prepoznane le v polju ekscesa in ne kot njen strukturni del.

Oddaja Spet doma vsako nedeljo znova s svojim specifičnim komunikativnim etosom ustvarja svet navadnih ljudi in ponavljajoče utrjuje naravo kulturnega okvira, na osnovi katerega lahko gledalec dojema družbo in artikulira svoje sebstvo. Pogovorne oddaje kot performansi skozi ritualno uprizarjanje ljudi delajo te ljudi za predstavnike slovenske družbe. Skozi artikulacijo njihovega lastnega načina življenja in življenjskih strategij kot povsem običajnih pa diskurzivno oblikujejo meje normalnosti slovenske družbe. Ljudje so namreč proizvod javnih diskurzov, vzpostavljajo se skozi načine, na katere so reprezentirani (Laclau 2005). Podobno tudi oddaja Spet doma prek (samo)uprizarjanja sebstva vabljenih gostov artikulira različne teme (samodisciplina in refleksivnost, profesionalne vrednote, družina, preudarno izbran, a preprost življenjski stil) in jih kot raznolike ekvivalente, ki podpirajo in krepijo drug drugega, niza v verigo ekvivalenc in s tem zapolnjuje pomen nacionalne normalnosti.

Fragmentacija televizijskega občinstva in kopica medijskih oblik in žanrov v današnjem medijskem kaosu sicer napeljuje na možnost, da nedeljska oddaja nacionalne televizije nemara ni več kot zgolj obupan poskus ohranjanja družbe v času. Analiza recepcije bi bila zmožna osvetliti mesta, na katerih se ta ritualna in družbeno integrativna vloga oddaje morda ponesreči. Kljub temu je skozi to kratko analizo nakazana nezanemarljiva politična signifikantnost oddaje.

Odsotnost koncepta razreda v javni govorici, med drugim tudi v popularni kulturi, zamolčuje strukturne pogoje posameznikovega obstoja in tako preprečuje uvideti, kako razred strukturira življenja. To pa nikakor ne pomeni, da razred ni več relevanten koncept, ampak da ga je težko razumeti ali ozavestiti, saj diskurzi, ki so nam na voljo, teh družbenih razlik ne osmišljajo. Oddaja prek zamišljanja običajnega človeka in proizvodnje (nacionalne) navadnosti gradi skupni »nacionalni« habitus in predstavlja ključno polje reprodukcije potlačenih razrednih delitev.

Potlačevanje vprašanja razrednosti v javnem diskurzu (tako strukturnih kot kulturnih linij, po katerih je slovenska družba diferencirana) z namenom zamišljanja enotne skupnosti je v funkciji reprodukcije družbene neenakosti. Kajti prav to »odkrivanje navadnosti je del legitimiranja neenakosti in družbene hierarhije« (Luthar 2008, 136). Saj, če verjamemo Skegssovi, (1997, 7) »nevidnost razredov predstavlja historični trenutek, v katerem je zavarovana identiteta srednjega razreda«.

Bauman, Zygmunt. 2001. Community: seeking safety in an insecure world. Cambridge: Polity Press.
Chaney, David. 1993. Fictions of collective life: public drama in late modern culture. London and New York: Routledge.
Claessens, Nathalie in Alexander Dhoest. 2010. Comedy taste: Highbrow/lowbrow comedy and cultural capital. Participations Volume 7, Issue 1, 49-72.
Ehrenreich, Barbara. 1989. Fear of falling: the inner life of the middle class. New York: Pantheon Books.
Foucault, Michael. 1991. Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana: Krt.
Goffman, Ervin. 1959. The presentation of self in everyday life. New Yor: Doubleday Anchor Books.
Hayward, Keith in Majid Yar. 2006. The 'Chav' Phenomenon: Consumption, Media and the Construction of a New Underclass. Crime Media Culture 2 (1): 9–28.
Kendall, Diana. 2005. Framing Class: Media Representations of Wealth and Poverty in America. Lanham: Rowman & Littlefield Publishers, Inc.
Laclau, Ernesto. 2005. On populist reason. London and New York: Verso.
Luthar, Breda. 2008. Proizvodnja slave: politika v popularni kulturi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Pascale, Celine-Marie. 2008. Common Sense and the Collaborative Production of Class. Cultural Sociology 2: 345–367.
Scannell, Paddy. 1991. Introduction: The relevance of talk. V Paddy Scannell (ur.), Broadcast talk, 1-13. London: Sage.
Sennett, Richard in Jonathan Cobb. 1977. The Hidden Injuries of Class. Cambrige: Cambridge University Press.
Skeggs, Beverly. 1997. Formations of class and gender: Becoming respectable. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage.