N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
uvodnik
medijska politika
samoregulacija
zaščita novinarskih virov informacij
merjenje svobode medijev
rtv slovenija
medijski diskurzi
regija
iz zgodovine medijev
splet
medijski antiheroj
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Kriza časopisne panoge ni trenutna in ni zgolj slovenska – Umeščenost časopisov v sam vrh informacijske verige in pomanjkanje zadostnih in kakovostnih alternativnih virov novinarske produkcije kaže na javni interes – Nujen je sprejem sistemskih ukrepov, ki bi pomagali časopisni panogi
Spominjam se časopisov, kako so umirali kot veliki molji. Nihče ji ni želel nazaj. Nihče jih ni pogrešal.
-- Ray Bradbury, Fahrenheit 451, napisano leta 1953

Javni interes v časopisni dejavnosti
Oblikovanje javne politike na področju množičnih medijev je v mnogočem povezano predvsem z vprašanjem zagotavljanja javnega interesa. Množični mediji so eden ključnih podsistemov vsake družbe, ki s svojim delovanjem spodbujajo (ali pa zapirajo) delovanje tudi ostalih podsistemov in s tem pospešujejo ali zavirajo demokratizacijo celotne družbe.

Znotraj množičnih medijev posebno vlogo, kljub mnogim drugim ponudnikom medijskih vsebin, igrajo tiskani mediji, posebej časopisi. Za to je več razlogov. Zgodovinsko gledano so zelo dolgo vzpostavljali novičarsko agendo in imajo boljši sloves pri pokrivanju javnih in političnih zadev kot drugi mediji.[2]

Prav časopisi namreč v svojem temelju opravljajo informativno funkcijo, nato interpretativno funkcijo in šele temu sledi zabavna in ostale funkcije. V nasprotju z njimi večina elektronskih medijev temelji predvsem na zabavni funkciji: na predvajanju igranega programa, torej filmov, nadaljevank, nanizank, nato resničnostnih šovov, športa in podobnih vsebin.

Tudi zato so časopisi še vedno vrh medijske informacijske piramide. Po oceni Jonesa (2008: 4) ustvarijo med 85 in 95 odstotkov vseh objavljenih informacij in zgodb. Mnogi drugi ponudniki medijskih vsebin te informacije nato reproducirajo, včasih nadgradijo in seveda v določenem deležu tudi dodajo povsem svoje informacije. Vendar vseeno prispevajo bistveno manjši delež izvirnih novinarskih vsebin kakor časopisi.

Zaradi tega časopisi predstavljajo ključno panogo, ki odločujoče vpliva na celotno informacijsko verigo. Radijske postaje nato pogosto reproducirajo njihove vsebine in jih prebirajo v eter, podobno velja za televizijske postaje (pri vseh pa je produkcija manjša kot pri časopisih; več o tem: Starr, 2009), najbolj pa je ta odvisnost od časopisov prisotna pri novih medijskih ponudnikih, kot so spletne strani in brskalniki: ti le redkokdaj sami ustvarjajo vsebine in informacije oz. prispevke (po nekaterih raziskavah blogi v ZDA prispevajo le 4 odstotke izvirnih novinarskih vsebin; Brook, 2009). Namesto na produkciji (kot časopisi) temeljijo na reprodukciji in re-pakiranju.

To velja tudi za tiste spletne strani oz. medije, ki naj bi novinarske vsebine tudi ustvarjali. Navsezadnje je to razvidno iz obsega zaposlenih v tiskanih medijih na eni strani in spletnih na drugi. V ZDA osrednji kakovostni časnik New York Times po nizu odpuščanj še vedno ohranja 1200 redakcijskih zaposlenih. Washington Post in Los Angeles Times ohranjata med 800 in 900 zaposlenih članov redakcij. Na drugi strani jih eden največjih ameriških spletnih medijev Huffington Post zaposluje le približno 25. Osrednji časopis tako zaposluje približno 50-krat več novinarjev, redaktorjev in urednikov kakor eden osrednjih spletnih medijev. Podobno velja v Sloveniji, kjer nobena samostojna spletna stran oz. spletni medij ne ustvarja niti približno podobnega obsega informativnih vsebin kakor časopisi, enako pa velja tudi za obseg produkcije in zaposlenih.

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v svojem poročilu o stanju časopisov iz junija 2010 opozarja na tovrstne pomanjkljivosti spletnih medijev in ključno vlogo tiskanih medijev: »Z zmanjšanjem števila urednikov in drugega osebja pri tradicionalnih časopisih (ki izhajajo iz izzivov, s katerimi se sooča panoga), se pojavlja glavno vprašanje: ali so spletne novice prav tako raznolike in ali ponujajo visoko kakovostne informacije, vredne zaupanja, kakor pri tradicionalnih časopisih?« (OECD, 2010) V istem poročilu OECD opozarja tudi: »Če upoštevamo osrednjo vlogo nepristranskih novic za demokratične družbe, je razvoj novic, njihov nastanek in distribucija stvar javnega interesa.« (prav tam)

Hkrati je treba opozoriti, da prav časopisi pogosto ustvarjajo in ohranjajo vsebine in informativno produkcijo, ki s finančnega vidika za zasebno podjetje ni najbolj ekonomsko smiselna oziroma dobičkonosna; takšne so zunanjepolitične dopisniške mreže, kultura in drugi vsebinski sklopi, ki so običajno zelo dragi (kot primer navedimo, da samo dopisništvo New York Timesa v Bagdadu to časopisno družbo na leto stane tri milijone dolarjev; Alterman, 2009: 56) in ki zato niso najbolj ekonomsko učinkoviti, pogosto ne dosegajo najvišjih branosti, a časopisi vseeno vztrajajo pri njihovi produkciji (v nasprotju z večino komercialnih radijskih in televizijskih postaj ter spletnih medijev), lahko bi rekli prav zaradi izhajanja iz določene tradicije zadovoljevanja javnega interesa.

Zaradi tega in zaradi prej navedene ključne vloge časopisov pri ustvarjanju informativnih vsebin bi, kljub množici medijskih ponudnikov, kriza časopisov in časopisnega novinarstva povzročila krizo celotne produkcije novinarskih vsebin in s tem tudi krizo pomembnega družbenega podsistema, ki bi se odsevala na stanje celotne družbe in negativne pojave pri transparentnosti in demokratičnosti družbe. Currah v raziskavi Oxford University in Reuters Institute for the Journalism govori o »demokratičnem deficitu«, do katerega lahko pride, če bi časopisi propadli v kateremkoli okolju, lokalnem, regionalnem ali nacionalnem (2009).

Do podobnega sklepa je prišel ameriški medijski preučevalec in profesor Paul Starr, ki je svoj članek v reviji New Republic z naslovom The End Of The Press podnaslovil »Democracy Loses Its Best Friend«.

Raziskave kažejo na kritično pomembnost dnevnih časopisov denimo pri preverjanju korupcije (posebej vladne) in pri vzpodbujanju državljanske aktivnosti v politiki. Med svobodo tiska in nižjo stopnjo korupcij v večjem številu držav obstaja močna pozitivna korelacija, kot kažejo različne raziskave.[3] Raziskave so tudi pokazale, da so se v preteklosti še tako majhni časopisi izkazali za odločilne pri vzpostavljanju političnega tekmovanja in transparentnosti (bistveno bolj kot televizija, radio, blogi itd.)[4]

Umeščenost časopisov v sam vrh informacijske verige oziroma piramide – ki je ključna za dobro stanje in demokratizacijo ter transparentnost vsake družbe – ter pomanjkanje ustreznih, zadostnih in kakovostnih alternativnih virov novinarske produkcije (in ne zgolj reprodukcije) zato kaže na jasen javni interes, ki ga s svojo informativno in interpretativno funkcijo in vlogo izpolnjujejo časopisi. Tudi zato je – in mora biti – cilj vsake demokratične družbe, da omogoči ustrezne sistemske pogoje za dobro delovanje in razvoj časopisov kot panoge.

Ekonomski kontekst delovanja časopisov v začetku 21. stoletja
V začetku 21. stoletja se je časopisna panoga znašla sredi globoke krize in ta kriza se do leta 2010 samo še poglablja.[5] Pri tem je potrebno opozoriti na nekaj ključnih dimenzij te krize.

Kriza časopisne panoge ni trenutna in ni zgolj slovenska.

Kriza časopisne panoge tudi ni posledica zgolj napačnih odločitev lastnikov ali menedžerjev ali urednikov slovenskih časopisov, temveč je globalen pojav, prisoten v praktično vseh državah EU in OECD.

Kriza časopisov ni rezultat gospodarske krize in recesije, ki se je pojavila leta 2008, temveč je prisotna vsaj zadnji dve desetletji, splošna gospodarska recesija pa je položaj le še poslabšala.

Zato položaj časopisov in kriza časopisne panoge ni enak položaju drugih panog, ki jih je prizadela recesija. Gre za sistemsko težavo, v kateri je panoga že več desetletij. Če so bili v preteklosti negativni trendi relativno počasni in še obvladljivi ter tudi zato ni bilo večjih, recimo državnih odzivov za reševanje panoge, pa je gospodarska recesija časopisno panogo pripeljala marsikje do roba propada (in marsikateri časopis tudi do propada).

Prav zato je nujno potrebna sistemska reakcija ne samo založnikov, temveč tudi države. Pri tem ne gre samo za reševanje še ene gospodarske panoge, ki se je znašla v krizi, temveč gre, kot smo omenili v prejšnjem delu, za panogo, ki ima za družbo močan javni interes in katere preživetje je ključno za izvajanje tega javnega interesa.

Preden preidemo na možne sistemske odzive in načine reševanja oziroma pomoči časopisni panogi, navedimo nekatere ključne podatke, ki kažejo na globino, intenzivnost in globalno dimenzijo te krize. Podatki so zbrani iz različnih podatkov različnih nacionalnih raziskav države EU in OECD, raziskav OECD in OSCE, WAN, IFRA, PriceWaterhouseCooper in Boston Consulting Group, University of Oxford – Reuters Institute for Study of Journalism in drugih.[6]

Kriza časopisov se kaže na več ravneh. Kaže se v upadu branosti, upadu naklad, upadu oglaševalskih prihodkov, upadu prometa in upadu števila zaposlenih. Če na tem mestu pogledamo zgolj upad branosti in naklad, ugotovimo, da se od tridesetih držav članic OECD s padcem branosti in naklad dnevnega tiska sooča enaindvajset držav.

Upad naklad in trga: rast svetovnega časopisnega trga je postopno zastajala od leta 2004 do skoraj popolne ničle v letu 2007 in ima negativno rast od leta 2008 dalje. Rast svetovnega časopisnega trga je počasi padala od leta 2004 (ko je zabeležena 3,6-odstotna rast glede na prejšnje leto) do popolne ničle leta 2007 in negativne rasti so v letu 2008 (-5 odstotkov) (PwC, 2009). Skupna povprečna naklada plačljivih časnikov je v letih 2000 do 2008 je v državah OECD povprečno padla za 2,7 %. V letu 2009 naj bi se evropski časopisni trg zmanjšal še za nadaljnjih 8,8 % (PwC, 2009). Islandija je na prvem mestu pri padanju naklade, saj je od leta 2001 izgubila 40 %, sledijo ji Danska (-27 %), Avstralija, Velika Britanija, Madžarska (vse -24 %), Nizozemska (-22 %), Švica (-21 %), Kanada (-20 %) in Nemčija (-19 %).

Upad števila časopisov: v vrsti državah je bil upad opazen ali celo najbolj opazen že pred samo gospodarsko krizo, recimo v obdobju med letoma 2002 in 2008. Primer so Slovaška (-69 %), Nizozemska (-17 %), Švica (-16 %), Nova Zelandija (-15 %), in Norveška (-10 %). V Veliki Britaniji je po podatkih regulatorja Ofcom samo v letu 2008 propadlo 60 časopisov, od tega 50 brezplačnikov in 10 plačljivih. Do leta 2014 naj bi po analizah Enders Analysis propadla polovica od 1300 britanskih lokalnih in regionalnih časopisov (Brook, 2009) Hkrati so prihodki od oglaševanja v tisku v letu 2009 padli za 26 %, kar je največ v Evropi.

ZDA so glede na ekonomsko krizo, izgube delovnih mest itd. v enem od najslabših položajev: prihodki so padli za 14,6 % v letu 2008 in 18 % v letu 2009; naklada je v zadnjih letih padla za 23 %; oglaševanje: najhujši udarec je bil zanje 28,3-odsotni padec oglaševanja v prvih treh mesecih leta 2009; bankrot in razvrednotenje: veliko časopisov je bankrotiralo (od leta 2007 je prenehalo izhajati 11 od petdesetih največjih časopisov), ostali so izgubili tudi do tri četrtine svoje vrednosti na trgu. Že do oktobra 2008 je vrednost delnic Washington Post Company padla za 63 odstotkov, New York Times Company za 58 in Gannett Company, največja veriga časopisov v ZDA, za 80 odstotkov (Jones, 2009: 153).

Sistemska pomoč časopisom
V zadnjih letih, posebej v obdobju od leta 2008, torej od uradnega začetka recesije, je po preteklemu (dejanskemu ali navideznemu) umiku države in državne regulacije s področja tiska in časopisov prisoten nasproten proces, to je proces sistemske državne vpletenosti v zagotavljanje pomoči časopisom. Jasno je namreč postalo – tako kot na preostalem gospodarskem in finančnem področju –, da je politika liberalizacije in prevelike deregulacije pripeljala do vrste težav, med drugim naj bi bila med glavnimi krivci za sam propad finančnih trgov in recesijo. Na področju tiska in časopisov je to spoznanje dodatno okrepljeno s spoznanjem, da so dolgoročni trendi padca naklad, branosti in oglaševalskih prihodkov pripeljali do točke preloma, kjer dejansko lahko pride do propada celotne časopisne panoge. Ključen pa je sistemski nediskriminatoren pristop, v nasprotju z mnogimi diskriminatornimi ukrepi v preteklosti (tudi v Sloveniji).

Že novembra 2008 se je zbralo 50 predsednikov uprav različnih časopisov v organizaciji American Press Instituta na srečanju »Summit on Saving an Industry in Crisis«. Prišli so do sklepa, da je ameriška časopisna panoga v globoki krizi, za katero so značilne vse faze krize in soočanja z njo: »Zaslepljenost oz. ignoranca; zanikanje; nato napačna dejanja v upanju na hitro ureditev in popravljanje razmer, kot so odpuščanje novinarjev, ki so glavni ustvarjalci edinega izdelka, ki bo potencialno rešil njihovo industrijo. Sledi popolna kriza in zadnji korak je razpad.« (Jones 2009: 202)

Da bi preprečili razpad, so poleg potez in poskusov same časopisne panoge potrebni širši, sistemski ukrepi. V državah članicah EU in OECD so glavne teme in dileme, ki se pojavljajo ob krizi časopisov in ob razmislekih o potrebnih ukrepih, naslednji:
  • razprave, kako ohraniti kakovost neodvisnih novic v drugačnem kontekstu;
  • napredek in spremembe v smeri obstoječih državnih zakonov (recimo večja podpora lokalnemu novinarstvu itd.) in dodatek spletnim ponudniku novic;
  • vzpostaviti pravila in postaviti temelje za modernizacijo časopisnih organizacij, vključno z medijskimi izkušnjami in novimi tehnologijami;
  • spremeniti finančni (ekonomski) status nekaterih časopisnih hiš (iz profitnih v neprofitne, ali dobrodelne);
  • sprostitev nekaterih omejitev, ki bi lahko pozitivno vplivale na položaj časopisnih hiš (zmanjšanje davkov, sprostitev omejitev koncentracije, navzkrižne koncentracije itd.);
  • vloga javne radiotelevizije in njihov vpliv na komercialne ponudnike novic;
  • posebna tema so ponudniki novic na internetu, njihov status, vloga, kodeks in izzivi, ki se tičejo internetnih zakonov;
Časopisna združenja se v državah EU in OECD odzivajo različno, v določenih točkah pa so si enotna. Nekatere od teh točk so:
  • pozivi za preprečevanje prepovedi svobodnega izražanja, neodvisnost od vladnih interesov in povečani obseg informacij za novinarje;
  • pozivi za zmanjšanje DDV ali ničelni DDV, manjši poštni stroški ali davki;
  • pozivi za sprostitev pravil konkurenčnosti, kakor so na primer omejevanje ali možnost medija kot privatne lastnine;
  • podpiranje poštene konkurence v spletnem okolju med časopisnimi založniki in ostalimi igralci;
  • pozivi za boljšo zaščito intelektualne lastnine novičarskih organizacij, tudi povečevanje kritičnosti spletnih medijev in naloga, da medije zavarujejo tudi na tehničen način.
Eden temeljnih sistemskih ukrepov za pomoč časopisom je posebna stopnja davka na dodano vrednost. Iz spodnjega seznama je jasno, da se je že v preteklosti veliko držav odločilo za ničelno stopnjo DDV, skoraj vse preostale države pa so za tisk sprejele vsaj zmanjšano stopnjo DDV. Pri tem ne gre za manjša znižanja stopnje DDV, temveč izredno močna znižanja: v Franciji je tako stopnja DDV za tisk znižana s splošne 19,6 odstotka na zgolj 2,1 odstotka. Gotovo pa je ekonomsko in sistemsko gledano najbolj enostaven in pregleden način znižanje DDV na ničelno stopnjo.

Zmanjšano stopnjo DDV za tisk imajo Avstrija, Češka, Francija, Nemčija, Madžarska, Italija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Španija, Švedska, Švica in Turčija.

Ničelno stopnjo DDV imajo Belgija, Danska, Finska, Koreja, Luksemburg, Mehika, Norveška in Velika Britanija.[7]

Dodatni ukrepi za pomoč tisku in časopisom
Vrsta posameznih držav članic Evropske unije in OECD se je odločila za dodatne ukrepe in oblike pomoči. Navajamo zgolj nekatere:

Avstrijska vlada namerava modernizirati časopisne hiše, še posebno pri uvajanju mladih novinarjev ter izobraževanja starejših novinarjev za digitalne medije. Belgija je sprejela zakon, ki zahteva, da morajo vladne institucije in državna podjetja velik delež ali cel oglaševalski proračun nameniti oglaševanju tiskanih medijih, kot posredna pomoč tisku. Francija vloži 1 do 1,5 milijarde evrov na leto za nacionalne časopise, v to je všteta 700-milijonska podpora v obliki nižjih davkov itd. To je največja podpora države v OECD-ju. V Franciji je imajo časopisi sicer znižano stopnjo DDV – ta je z 19,6 % znižan na 2,1 %. Vlada je hkrati dala časopisni industriji 600 milijonov evrov pomoči.

Nemški založniki so sklicali sestanek, pri katerem so pozvali po uvedbi novih zakonov, ki bi dovoljevali večje koncentracije ocen, ukinitev DDV v tiskanih medijih in posebne mere za zaščito njihove spletne vsebine. Španska vlada je predlagala 60 milijonov nizkoobrestnih posojil za potrebe tiskanja, načrtujejo manjše davke, postaviti nameravajo novinarsko središče in pomagati pri reklamiranju časopisov.

V Veliki Britaniji je že prejšnja, laburistična vlada je marca 2009 predlagala različna partnerstva, ki bi pomagala medijem preživeti krizo, med drugim tudi povezovanja časopisov in lokalnih oziroma regionalnih oblasti ter načinov financiranja prek teh. To bi bil v Veliki Britaniji prvi primer neposredne dodatne pomoči za tiskane medijev v vsej njeni zgodovini, saj je Britanija gledala na državne pomoči kot neprimerne oblike, ki omogočajo politično vmešavanje in onemogočajo nadzorno funkcijo tiska. Sedanje razmišljanje je posledica spoznanja o globini krize in pomanjkanju drugih rešitev (Mason, 2009: B5).

Minister za komunikacije Lord Carter je poleg tega izpeljal pregled regulacije lastništva, ki naj bi pripeljale do manjših omejitev ter dodatnih možnosti povezovanja različnih medijev znotraj enega sektorja in prek različnih sektorjev. Podobne zahteve in predloge je podal tudi minister za kulturo v senci Ed Vaizey (Mason, 2009: B5).

Vzpostavili so tudi koncept IFNC (Independently Funded News Consortia), kjer bi ta financiral novice, te bi se pa potem uporabile na regionalnih televizijah.

Na zahtevo državnega kongresa ZDA je služba za raziskave objavila študijo o položaju časopisne industrije v juliju 2009. V komiteju za komunikacije, tehnologije in internet so razpravljali o prihodnosti novinarstva v maju 2009, medtem ko je senatni ekonomski komite razpravljal o prihodnosti časopisov: vpliv na ekonomijo in demokracijo septembra 2009. V ameriškem kongresu so predstavili »akt o revitalizaciji časopisov 2009«, njegova naloga je, da pomaga skupnosti in mestnim časopisom tako, da jih definira kot neprofitne organizacije. Na ta način se izbriše veliko davkov. Federal Trade Comission (FTC) medtem išče poslovne in neprofitne modele novičarskih organizaciji, pripravil pa je tudi razpravo in delovni dokument o prihodnosti časopisov in novinarstva (več o tem: FTC, 2010) ter kako revitalizirati novinarstvo.

Dodatni ukrepi na področju izobraževanja in pri mladih
Nemška zvezna in regionalne vlade so pripravili načrt za promocijo časopisov prek brezplačnih izvodov za srednješolce. Izvedli so raziskavo, da bi dobil shemo mladih bralcev, 15-letnikov, ki obiskujejo srednje šole, in slednji bodo prejemali časopise skozi celo leto. Novembra 2009 je francoska vlada predstavila pobudo, da bi vsak mladi Francoz med 18 in 24 letom prejemal brezplačni časopis enkrat na teden. Cena tega predloga je 15 milijonov evrov in mladi lahko izbirajo med 62 časopisi.

Na Japonskem imajo program imenovan NIE, Newspapers in Education, ki daje izbranim šolam na nacionalni ravni brezplačne izvode časopisov. Ne samo to, japonsko ministrstvo za kulturo, šport, znanost in tehnologijo je objavilo nov izobraževalni načrt za leto 2008, v katerem bo poudarek na uporabi časopisov v izobraževalne namene.

V Franciji imajo sindikat Syndicat de la presse des jeunes (SPJ), v Nemčiji projekt Schule/Schüler lesen Zeitung, znan tudi kot Nationale Initiative Printmedien, ki spodbuja učence v udejstvovanju v novinarstvu. Nekatere vlade so podpirale izobraževanje (Nizozemska in Francija).

Nizozemska vlada je naredila poseben program, ki povečuje zaposljivost in znanje mladih novinarjev, ministrstvo za šolstvo, kulturo in znanost plačuje plačo približno 60 mladim novinarjem za obdobje dveh let in po tem obdobju jih bodo najeli natančno 30. Po izbrani selekciji so novinarji prepuščeni časopisni hiši. Ta ukrep pomeni zmanjšanje brezposelnosti mladih novinarjev. Naslednji ukrepi so načrtovani pod okriljem novega Inovativnega fonda, ki ima 8 milijonov evrov.

Veliko držav zahteva objavo določenih informacij (razpisov ipd.) prav v tiskanih medijih.

Francoski sistem pomoči časopisom
Oktobra 2008 je francoska vlada vzpostavila delovne skupine pod nadzorom države, ki bi pomagala časopisni industriji z predlogi. Proces je vodil do podrobnih priporočil, ki so bila predana francoski vladi januarja 2009.

V zameno je vlada napovedala 600 milijonov evrov pomoči za časopise v naslednjih treh letih, zmanjšanje stroške distribucije in podvojitev državnega oglaševalskega proračuna za časopise. Za časopise z zelo majhnim oglaševalskim deležem naj bi tudi odobril dodatnih 14 milijonov. Vladni ukrepi so, med drugim:
  • izboljšana distribucija časopisov, ki temelji na zmanjšanju davkov za distribucijo;
  • zmanjšanje stroškov tiskanja (-30 %, - 40 %) glede na dogovor;
  • napredek novinarskih znanj, usposabljanje in tudi izboljšanje novinarskega kodeksa;
  • spodbujanje napredka neprofitnih, dobrodelnih novičarskih organizacij;
  • brezplačni časopis za 18-letnike od novembra 2009 dalje in trud za podporo dvigovanja bralstva v šolah.
Sistemski ukrepi v Sloveniji
Vse prej navedene težave tiska in časopisov na mednarodni ravni, kot se kažejo v skoraj vseh državah Evropske unije in OECD, so prisotne tudi v Sloveniji. Položaj tiska v Sloveniji je v še nekoliko slabšem v primerjavi z drugimi državami, zaradi več razlogov.

Prvi je velikost trga. Čeprav je relativna majhnost slovenskega trga znan argument za opravičevanje in upravičevanje težav najrazličnejših sektorjev, ne zgolj gospodarstva (glej denimo kulturo), je ta majhnost še dodaten hendikep, ko gre za časopise. V njihovem primeru namreč izrazito veljajo pravila in prednosti ekonomije obsega, posebej zaradi visokih vstopnih pragov in izjemno visokih fiksnih stroškov, zaradi katerih sam obseg produkcije na začetku nima neposrednega vpliva na celotne stroške: tudi če je produkcija relativno ali izjemna majhna, to bistveno ne vpliva na celotne stroške, saj variabilni predstavljajo le majhen del glede na fiksne.

Potrebne so torej relativno visoke naklade oziroma doseganje vsaj določene minimalne naklade, da bi bilo tiskanje časopisa sploh smiselno. Če je tiskanje nekaj deset tisoč časopisov, kot je običajni minimum, v večjih državah manj problematično, pa je na tržišču, kjer tudi tisti največji dosegajo naklade okrog 50.000 primerkov (v nasprotju z osrednjimi časopisi v državah EU in OECD, ki dosegajo tudi milijonske naklade), to izredno težko doseči in ohranjati. Zdrs naklad tako v slovenskem primeru ne pomeni zgolj padca pod prag kratkoročne dobičkonosnosti, temveč dolgoročnega ohranjanja in preživetja zaradi ogromnih fiksnih stroškov.

Težave časopisne panoge dodatno otežujejo dviganja cen nekaterih ključnih materialov in surovin, ki predstavljajo velik delež celotnih stroškov časopisnih družb. To velja predvsem za celulozo, kjer je kratkem času prišlo do dviga cene z 489 na 526 dolarjev v aprilu 2010 in že maja 2010 naj bi se ta cena dvignila na 576 dolarjev.

V takšnem kontekstu je nujen sprejem določenih sistemskih ukrepov, ki bi pomagali časopisni panogi. Prepričani smo, da morajo biti ti ukrepi sistemsko (predvsem) nediskriminatorni. V preteklosti je bila medijska politika v Sloveniji usmerjena predvsem v diskriminatorne oblike pomoči medijem. Takšna oblika pomoči, prek razpisov in skladov za pluralizacijo, se je v teh dvajsetih letih vedno znova izkazala za sporno in problematično.

Težave z dosedanjimi oblikami pomoči množičnim medijev in primerljive prakse držav Evropske unije in OECD vsaj v primeru tiskanih medijev oziroma časopisov kažejo na prednosti sistemske nediskriminatorne pomoči.

Glavne oblike nediskriminatorne pomoči so: pomoč pri distribuciji, poštnini, davčne olajšave, dodeljevanje posebnih statusov (zadrug, neprofitnih oblik), olajšave za investicije, dviganje pragov pri omejitvah koncentracije znotraj ene panoge in odstranjevanje prepovedi navzkrižnih povezovanj med različnimi medijskimi panogami.

Prednosti sistemske nediskriminatorne pomoči so: odstranjuje arbitrarnost odločanja vsakokratnih oblasti ali komisij, odpravlja nejasnosti in nedorečenosti glede kriterijev,

onemogoča politične ali osebne zlorabe tistih, ki odločajo o dodelitvi sredstev, pri medijih pa odstranijo vsakoletno negotovost pri čakanju na rezultate razpisov, zamudne postopke prijavljanja projektov, ki jemljejo čas novinarskim in uredniškim ustvarjalcem vsebin.

Država se še vedno lahko odloči za določene oblike diskriminatorne pomoči, ko presodi, ta je to primerno oziroma potrebno. Poudarek pa vseeno mora biti na nediskriminatornih oblikah pomoči.

V primeru tiska se je kot najbolj razširjena in učinkovita oblika tovrstne pomoči izkazala zmanjšana oziroma ničelna stopnja DDV. To prakso, kot je razvidno iz prej predstavljenih podatkov, je večina držav EU in OECD izvajala že pred začetkom gospodarske krize. Mnoge od teh držav (recimo Velika Britanija) zdaj ugotavljajo, da verjetno tudi ta ukrep ne zadošča in da bodo potrebne dodatne oblike pomoči. Toda v državah, ki te oblike pomoči, torej ničelno stopnjo DDV, še niso uvedle, je večletna gospodarska kriza prinesla skrajni čas, da se to pomoč uvede tudi v njih.

Poleg tega vrsta držav ponuja pomoč pri zaposlovanju novinarjev in drugih ustvarjalcev, vključevanju časopisov v izobraževalnem procesu, razširjanju časopisov pri mladih na splošno, predvsem pa izobraževanju novinarjev za nova profesionalna, posebej tehnološka znanja.

Izobraževanje je vedno večjega pomena, saj nove tehnologije in nove okoliščine zahtevajo povsem nova znanja in spretnosti od novinarjev, urednikov in drugih ustvarjalcev. Posebej zahtevna so lahko ta znanja in pričakovanja lastnikov oz. uprav, ko gre za starejše zaposlene, ki se na nova komunikacijska orodja, postopke dela in ustvarjanja pogosto morajo navajati sami. Zaradi gospodarske krize, pa tudi zaradi slabega odnosa vrste medijskih hiš do dodatnega izobraževanja svojih zaposlenih že v preteklosti, je profesionalno, dodatno izobraževanje zaposlenih zanemarjeno ali povsem opuščeno, pogosto zaradi nerazumevanja pomena teh procesov ali pa kratko malo zaradi primanjkljaja finančnih sredstev, potrebnih za takšno redno in sistematično izobraževanje. Državna pomoč na tem področju je zato v skoraj v vseh državah dojeta kot izredno dobrodošla in hkrati kot eden ključnih korakov, potrebnih za ohranjanje ustrezne ravni kakovosti v odnosu do novih tehnologij in novih metod zbiranja podatkov, preverjanja, upovedovanja ali preprosto komuniciranja z občinstvom.

Navedenim oblikam nediskriminatorne pomoči države na koncu dodajajo še diskriminatorno pomoč za specifične projekte, medije ali vsebine, v neposredni finančni pomoči.

Toda glavna oblika pomoči je in ostaja ničelna ali izjemno znižana stopnja DDV. Na osnovi vsega prej navedenega ponovno poudarjamo, da je to temeljni mehanizem, s katerim države EU in OECD pomagajo časopisom. Ta mehanizem pogosto ni zadosten in v zadnjem času mu dodajajo vedno večje število drugih, toda gre za temelj, brez katerega so vse ostale oblike bistveno manjše oziroma manj učinkovite in manj temeljite.

Možne kritike sistemske pomoči časopisom
Na poti do sprejetja vsakega novega državnega ukrepa je veliko ovir in postopkov. Do sprejetja kompleksnejšega sistemskega ukrepa je takšnih ovir še več. V primeru ničelne stopnje DDV za časopise je potrebno razrešiti evropske formalnosti glede davčnih izjem in odzive domačih relevantnih ministrstev (za kulturo, za finance, navsezadnje celotne vlade). Možno je, da bodo že te formalne ovire tako močne, da ta ukrep ne bo sprejet. Treba je upoštevati tudi možne ali že prisotne pripombe in kritike glede takšnega ukrepa.

Kritik je več: da novinarji in s tem tudi časopisi sploh več ne opravljajo svoje naloge, ampak da le še prepisujejo PR-sporočila; da so grabežljivi lastniki, nesposobni direktorji nespretni uredniki in leni novinarji čisto sami krivi za krizo, v kateri so se mediji in časopisi posebej znašli; da časopisi več ne pokrivajo mednarodnih dogodkov ali kulture ali drugih, tržno manj privlačnih vsebin in da zato več ne služijo javnemu interesu in si ne zaslužijo javne pomoči. Vsi ti očitki in kritike delno držijo. Toda, ponavljam, delno.

Res je (če začnemo pri koncu), da marsikateri časopis krči svoje vsebine, zmanjšuje število strani, ukinja priloge. V tem paketu krčenja se pogosto znajde tudi mednarodno poročanje in zahtevnejše vsebine. Toda mnogi časopisi te vsebine še vedno – kljub varčevanju – ohranjajo in se trudijo svojim bralcem ponuditi čim bolj celostno sliko sveta in dogajanja v njem. Kot primer sem v svoji analizi omenil New York Times, kjer jih dopisništvo v Iraku stane tri milijone dolarjev. Ko smo v začetku oktobra skupaj s študenti novinarstva na FDV obiskali New York Times in se pogovarjali z njihovimi novinarji, smo jih vprašali tudi, ali bodo vztrajali pri tako dragih dopisništvih ali pa se pojavljajo pobude po njihovi ukinitvi in varčevanju. Odgovorili so nam: »Vsak dan se pojavljajo takšne pobude. Vsak dan razpravljamo, ali je tak strošek smiseln. In vsak dan na koncu ugotavljamo, da je in da moramo to početi še naprej. Za zdaj.« Za zdaj, dokler je še denar. Tudi zato je potrebna močna sistemska pomoč: da se ohranja drago, a pomembno poročanje in pomembne vsebine. Zato je res, da te vsebine nekateri časopisi zaradi stroškov zmanjšujejo. Toda mnogi jih še vedno ohranjajo. Brez pomoči bodo tudi v časopisih, ki to zdaj ohranjajo, te vsebine izginile.

Res je tudi, da so za marsikatere težave (padec naklad, težave z internetom, zgrešene investicije) delno krivi marsikateri novinarji, uredniki, direktorji ali lastniki. Toda za težave ne moremo kriviti vseh novinarjev, urednikov, direktorjev ali lastnikov. In še pomembneje, zaradi napak posameznikov ne moremo na koncu tudi kaznovati vseh.

Časopisom je treba pomagati kot posebnemu družbenemu in medijskemu podsistemu, na sistemski ravni, z nediskriminatornimi ukrepi. Četudi to ne bo ničelna stopnja DDV, je potreben razmislek in uvedba drugih ukrepov; nekateri so navedeni v analizi. Čeprav posamezniki znotraj tega časopisnega podsistema ne delujejo dobro, namreč še vedno ostaja celoten podsistem z izredno pomembno vlogo, ki je ne nadomešča noben drug medij, torej ne radio, ne televizija, ne internet in noben drug del ali sistem v družbi.

In tako pridemo do prvega očitka, prav tako vsesplošnega, namreč da novinarji tako ali tako sploh ne počnejo drugega, kot prepisujejo PR-sporočila. Res je, marsikateri novinar, tudi časopisni, svoje pisanje v mnogočem (včasih prav lenobno) izpelje iz PR-sporočil in ni toliko na terenu, kot bi moral biti. Toda (kot prvi odgovor na ta očitek) delno je za to kriva tudi kriza, manjšanje uredniških proračunov in odpuščanje novinarjev. Ta je pripeljala do vedno večje količine dela, ki jo mora posamezni novinar opraviti (poleg pisanja za časopis še posebni teksti za internet, dolžnost pisanja blogov, pa videoprispevki ipd.; novinarji morajo pokrivati tudi vsebinsko luknjo, ki je nastala zaradi zmanjšanja honorarnih sodelavcev in odpuščenih novinarjev). Tako tudi tisti novinarji, ki bi želeli temeljito opravljati svoje delo, tega ne morejo opravljati tako dobro, kot bi želeli.

In, kot drugi odgovor na ta očitek, takšnih novinarjev – ki trdo delajo in ki vedno znova razkrinkavajo nepravilnosti in korupcijo v družbi – je še vedno veliko. Če ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi, bodo žrtve tega neukrepanja vsi ti novinarji, še večja žrtev pa bo na koncu celotna javnost. Če ponovno citiram naslov članka Paula Starra: »Zbogom obdobju časopisov, pozdrav obdobju korupcije.« Na naslovnici revije New Republic, ki je objavila članek, so ga napovedali z dodatnim, enako zgovornim naslovom: »Konec tiska. Demokracija izgubi svojega najboljšega prijatelja.«

Če želimo, da nastanejo sistemski pogoji, ki bodo njihovim medijem in njim samim pomagali to delo opravljati še naprej, in če želimo, da takšne novinarje ohranimo, je treba sprejeti močne sistemske ukrepe. Zdaj še ni prepozno. Čez nekaj let verjetno bo.

Viri
Alterman, Eric (2008), “Out of Print – The death and life of the American newspaper”. The New Yorker, 31. 3. 2008, str. 48–59.
Boston Consulting Group (2009), “Willingness to pay for news online – Key findings from an international survey”, November 2009.
Brook, Stephen (2009), “Half UK local and regional papers could shut by 2014, MPs are told”. Guardian, 16. 6. 2009.
Currah, Andrew (2009), Navigating the Crisis in Local and Regional News: A Critical Review of Solutions.
Federal Trade Commission Staff Discussion Draft (2010), Potential Policy Reccomendations to Support the Reinvention of Journalism. Junij 2010.
IFRA (2007), Business Models of Newspaper Publishing Companies. Report no. 1. Maj 2006.
IFRA (2007), Economic and selected institutional conditions in Northern America and Europe up to 2020. Re-port no. 5. 11. 2007.
Jones, Alex S.(2009), Losing The News – The Future of the News That Feeds Democracy. Oxford University Press, 2009.
Mason, Rowena (2009), »State Support proposal for local media«, Daily Telegraph, 20. 3. 2009, str. B5.
OECD (2010), The Evolution of News and the Internet. OECD publishing, Pariz, junij 2010.
PRICEWATERHOUSECOOPERS (PWC) (2009), »Newspaper publishing«, Global entertainment and media outlook: 2009-2013.
Reuters Institute for the Study of Journalism (RISJ) (2009), What’s Happening to Our News – An investigation into the likely impact of the digital revolution on the economics of news publishing in the UK. Avtor Andrew Currah.
Schulhofer-Wohl, Sam in Miguel Garrido (2009), “Do newspapers matter? Evidence from the closure of the Cincinatti Post”, Working Paper 14817, National Bureau of Economic Research, marec 2009.
Starr, Paul (2009), “The End of The Press – Democracy Loses Its Best Friend; Goodbye to the Age of Newspapers (Hello to a new era of corruption)”, The New Republic (4. 3. 2009).
Starr, Paul (2009), Woodrow Wilson School, Princeton University, Zaslišanje pred Joint Economic Committee “The Future of Newspapers: The Impact on the Economy and Democracy”, 24. 9. 2009.
WAN-IFRA (2010), Million Dollar Strategies for Newspaper Companies. Volume 9, Report 5. 2010.
WAN-IFRA (2010), New Revenue Models for Newspaper Companies. Volume 9, Report 2. 2010.
WAN-IFRA (2010), Charting the Course for Newspapers. Volume 9, Report 3. 2010.

1 Članek vključuje povzetek študije »Sistemska pomoč časopisom v času krize – Evropska unija, OECD in Slovenija«, ki jo je avtor pripravil za Združenje založnikov časopisov in revij.
2 Izjava Toma Rosenstiela, direktorja Pew Research Center’s Project for Excellence in Journalism, na zaslišanju Joint Economic Committee, “The Future of Newspapers: The Impact on the Economy and Democracy”, 24. 9. 2009.
3 Alicia Adsera, Carles Boix in Mark Payne (2003) v The Journal of Law, Economics, and Organization analizirajo povezavo med korupcijo in številom dnevnih časopisov na osebo. Podobna analiza iz leta 2006, avtorji so Matthew Gentzkow, Edward L. Glaeser in Claudia Goldin, ugotavlja, da je rast bolj informativno usmerjenega tiska bila dejavnik pri zmanjšanju stopnje vladne korupcije v ZDA na prehodu v t .i. progresivno obdobje. Druge štdije potrjujejo povezavo med korupcijo in ‘prostim kroženjem dnevnih časopisov na osebo’ (mera, ki upošteva tako naklado časopisov kot svobodo tiska), tako na lokalno kot na mednarodni ravni, še posebej pri koruptivnosti vlade.
4 Schulhofer-Wohl in Garrido (2009).
5 Kriza časopisne industrije se ponekod kaže že desetletja. To velja, recimo, za branost ali doseg ameriških časopisov ali za zmanjševanje števila časopisov v Franciji; tu je med letoma 1945 in 2004 število regionalnih časopisov padlo s številke 153 na 56, nato 26, trenutno jih je le še 10 (Le Foch in Sonnac, 2005).
6 Natančni naslovi virov so navedeni na koncu članka.
7 Svetovno združenje časopisov (WAN) in nacionalni viri.
8 Glej: www.etatsgenerauxdelapresseecrite.fr72. RISJ (2009b).
9 K. Matejčič: Celuloza se draži, a Paloma to še lahko vzdrži. Finance, 20. 5. 2010, str. 10–11.

izpis

Sandra Bašić-Hrvatin

Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Po desetletju finančnih uspehov, krčenja števila zaposlenih novinarjev in zmanjševanja deleža poročanja o ključnih družbenih vprašanjih so se v času krize, za katero so sami odgovorni, lastniki Časopisov obrnili na vlado z zahtevo po konkretni državni pomoči: ničelna stopnja DDV.
Med razpravo o spremembah zakona o medijih je znova mogoče slišati že znane mantre o nezadostni pomoči države programom posebnega pomena, o nezadostnem financiranju javnega interesa na področju medijev, o nesenzibilnosti države glede deleža slovenske glasbe in slovenske produkcije nasploh, o prekomerni regulaciji medijev brez jasne vizije, kaj naj bi ta regulacija prinesla v prihodnosti in podobno. Tokrat pa se je v javno razpravo vključilo tudi Združenje založnikov časopisov in revij pri GZS, ki je prvič v imenu izdajateljev predstavilo svoje poglede na prihodnost medijev v Sloveniji.[1] Izdajatelji, ki so običajno pri sprejemanju zakonodaje svoj vpliv izvajali z lobiranjem v parlamentu, so tokrat odločili svoj javni poziv za »reševanje« propadajoče industrije in zahtevo za pomoč države opremiti s primerjalno analizo ukrepov, ki jih izvajajo različne države. Njihov prispevek javni razpravi pa kaže na vse zablode dosedanje in nerazumevanje prihodnje medijske politike.

Izdajatelji dnevnih časopisov (kakor v Sloveniji tako tudi drugod po svetu) v javnih pozivih za reševanje propadajoče industrije izhajajo iz pravilne predpostavke, da je oblikovanje javne politike na področju medijev povezano z zagotavljanjem javnega interesa. Res je, temeljno vprašanje medijske politike (katerekoli države) je zagotavljanje javnega interesa. Vprašanje pa je ne samo kdo določa javni interes, ampak kaj javni interes na področju medijev pomeni. Pogostokrat se javni interes kratko malo enači z nacionalnim (ali evropskim), opisuje se z ekonomskimi kategorijami, ki so podlaga za podeljevanje državnih pomoči (finančna pomoč države na področju medijev naj bi bila zagotovljena samo medijem ali programskim vsebinam javnega interesa), ali pa se javni interes enači z določeno medijsko panogo (časopisi naj bi zaradi svoje novičarske vloge delali v javnem interesu). Če je tako definirani javni interes temelj medijske politike, imamo v praksi to, kar se dogaja v Sloveniji: subjektivna in voluntaristična država (politika) na temelju svojih lastnih medijskih preferenc ali pa domnevnega političnega vpliva financira natančno določene medije. Javni interes ni nekaj, kar država paternalistično definira z zakonom, ali pa lastniki medijev s tem, da imajo neko medijsko lastnino v svojih rokah in delajo to, kar pač vsak lastnik počne s svojo lastnino (ustvarja dobiček), ampak je to stvar javne razprave državljanov in državljank in je predmet nenehnega pogajanja. Mediji niso a priori javni interes, ne delujejo a priori v javnem interesu, so pa način, kako se javnost organizira in komunicira med seboj. Tisto kar je v javnem interesu, je javna komunikacija, javna razprava, možnost državljanov, da javno izražajo svoja mnenja, da se sporazumevajo in vplivajo na politično odločanje. Iz tega sledi, da zakon ne bo definiral javnega interesa, ampak bo postavil pogoje (in varovalke), pod katerimi bo država iz javnih sredstev (državna pomoč) financirala tiste komunikacijske projekte (ne samo medijske), ki bodo državljanom omogočale aktivno sodelovanje v javni sferi.

Časopisna industrija v svojih javnih pozivih utemeljuje svojo pomembnost za državljane (javni interes) s tem, da so časopisi »vrh informacijske piramide«. Tiskani mediji (predvsem dnevni časopisi) naj bi imeli že stoletje največji vpliv pri vzpostavljanju novičarske agende in si s tem tudi priskrbeli sloves verodostojnega vira pri pokrivanju javnih in političnih zadev. Novičarsko delo časopisov naj bi bil temelj novičarskega dela celotne medijske industrije – radia, televizije in spletnih medijev. Drugače povedano, časopisi ustvarjajo novice, ostali mediji pa jih večinoma reciklirajo in prepakirajo njihove zgodbe. Mogoče je res, da so časopisi največji vir spletnih vsebin, ne drži pa, da so časopisi najpomembnejši ustvarjalci informacij.

Novinarstvo kot predelava (recikliranje) informacij
Znani britanski novinar Nick Davies v svoji knjigi Flat Earth News (2008)[2] razkriva manipulacije, izkrivljanje in lažnivost globalne medijske industrije, ki v želji po čim večjem dobičku spreminja novinarstvo v interesu javnosti v posel predelave informacij, ustvarjenih s strani različnih oddelkov za odnose z javnostjo. Za potrditev te hipoteze je skupaj s raziskovalci oddelka za novinarstvo Univerze v Cardiffu opravil analizo objavljenih zgodb v izbranih britanskih medijih. Raziskovalci so se osredotočili na preverjanje zgodb, ki so bile objavljene v prestižnih britanskih medijih: štirih kakovostnih (quality) časopisih (The Times, Guardian, Independent in Daily Telegraph) in največjem regionalnem časopisu Daily Mail. Raziskovalci so v dveh tednih analizirali vse notranjepolitične zgodbe, ki so jih objavili izbrani mediji. Od skupno 2207 zgodb je bila večina rutinsko reciklirana informacija, pridobljena iz »druge roke«. Ključni vir informacij so bile tako tiskovne agencije (kot je Press Association) in različni PR-viri, ki so večinoma selektivno poudarjali zorni kot določenega ekonomskega ali političnega interesa.

Če to splošno ugotovitev opremimo s številkami oz. odstotki, je bilo 60 odstotkov objavljenih zgodb v izbranih medijih v celoti ali v večji meri sestavljenih iz agencijskega ali PR-gradiva, dodatnih 20 odstotkov pa je imelo očitne elemente enakih virov, ki so jim bili dodani komentarji ali pa mnenja posameznih novinarjev, ki so zgodbe povzemali. Pri osmih odstotkih zgodb raziskovalci niso mogli ugotoviti, kdo je vir informacije, samo 12 odstotkov pa je bilo člankov, za katere so lahko raziskovalci ugotovili, da so bili rezultat samostojnega dela časopisnih novinarjev. Najvišji odstotek povzetih zgodb je imel The Times (69 odstotkov), najnižji (nekaj več kot polovico) pa Guardian. Analiza je tudi pokazala, da samo en (1) odstotek zgodb jasno navaja vire informacij. Davies sicer opozarja, da ti rezultati še ne pomenijo, da vsi novinarji to počnejo ves čas, opozarja pa, da se je v dnevni rutini podajanja novic zgodila sprememba, zaradi katere so temeljne zahteve pri opravljanju novinarskega dela (preverjanje virov, natančnost, verodostojnost) izgubile svoj pomen. Teh 60 odstotkov zgodb, sestavljenih iz agencijskega ali PR-gradiva, je tip novinarstva, ki ga Davies imenuje churnalism. To je »novinarstvo«, ki ne išče in ne preverja informacij, ampak pasivno procesira pridobljeni material, ki ga posredujejo agencije in različne PR-službe. Recikliranje novic ali »reciklatorstvo« posreduje medijskim uporabnikom navidezno ogromno število novic, od katerih je večina ustvarjena drugje. Informacijska piramida danes temelji večinoma na informacijah, ki jih ustvarjajo plačani govorci na eni strani ali pa na »javno odprtih« spletnih straneh (kot so Public Intelligence, Cryptome in najbolj znana WikiLeaks) na drugi, ki niso zainteresirane za uredniško oblikovanje, filtriranje, avtoriziranje in kontekstualiziranje objavljenih informacij.[3] Agregatorji novic (kot je Google) ne vlagajo v novinarstvo, ker so za njih novice samo ena od vsebin, ki jo ponujajo na svojih spletnih straneh. Večji problem je, kot poudarja Andrew Currah, da je PR-industrija začela polniti vakuum, ki je nastal s konsolidacijo in integracijo redakcij (newsrooms) in da so pogostokrat pravila obnašanja PR-industrije bolj nadzorovana in spoštovana pri komuniciranju s javnostjo, kot se to dogaja v primeru novinarstva. Paradoksalno gledano je danes PR-industrija v svojem »novičarskem delu« veliko bolj odgovorna deležnikom, kot je novičarska industrija javnosti.[4]

Drastičen upad in sprememba fokusa mednarodnih zgodb
Pri opravičevanju posebne (in pomembne) vloge časopisne industrije se pogostokrat navaja argument, da prav časopisi ustvarjajo vsebine, za katere ni nobene ekonomske podlage (dobiček). Pri tem se zagovorniki velikokrat sklicujejo na zunanjepolitične dopisniške mreže, kulturo in druge programske sklope, ki da so zelo dragi. Seveda, s stališča ekonomskih kazalcev preiskovalno poročanje in poročanje o zadevah, ki niso rumene ali pa črne, zahteva veliko novinarskega dela, znanja in vlaganja lastnikov v ljudi (novinarje). Kljub temu da gre za vsebine, ki za lastnika ne izpolnjujejo njegovo temeljno zahtevo (dobiček), so za javnost neprecenljiv vir informacij o zadevah, o katerih ne morejo pridobiti neposredne izkušnje ali pa nimajo zadostnega znanja in poznavanja določene problematike. Podatki pa kažejo, da so prav te vsebine v časopisih deležne največje »racionalizacije« oz. zmanjševanja obsega v deležu celotnega časopisnega outputa.

Podatki raziskave Shrinking World, ki jo je pripravil Media Standards Trust, kažejo na močan upad poročanja o mednarodnih dogodkih v britanskih časopisih.[5] Raziskava poročanja štirih kvalitetnih britanskih časopisov od leta 1979 do 2009 kaže, da je število zgodb o mednarodnih dogodkih v zadnjih tridesetih letih upadlo za 39 odstotkov. Kot ugotavlja poročilo, ne gre samo za upad števila mednarodnih zgodb, ampak tudi za spremembo tega, kar naj bi sploh bile mednarodne novice. Od dveh zgodb iz Indije, ki jih je britanski časopis Mirror pokrival v prvem trimesečju leta 2010, se je ena nanašala na aretacijo dveh britanskih državljanov, ki naj bi vohunili na letališču, druga pa na življenjsko razsvetljenje ameriške zvezdnice Lindsay Lohan ob obisku Indije. O Indiji kot enem najbolj rastočih gospodarstev, o njeni vojaški moči (jedrsko orožje), o njenih notranjepolitičnih težavah britanski časopisi niso poročali.[6] To »krčenje sveta« v časopisih pomeni tudi »krčenje sveta« v glavah njihovih bralcev. Svet zunaj meja lastne države tako bralci vidijo samo skozi »kukalo« nacionalnega interesa (poročanje o drugih državah glede na politične in ekonomske interese lastne države), nesreč in zvezdniških ekscesov. Verjetno najbolj tragična posledica zmanjševanja novičarskega dela pa je odvisnost državljanov od zelo omejenega števila medijskih virov, ki svojo informativno vlogo zamenjujejo s komentatorsko. Zaradi konkurence s televizijo kot primarnim virom informacij se časopisi vse bolj od vloge informatorja spreminjajo v komentatorje, namesto novic (news) podajajo in prodajajo mnenja (views). Če korporativna časopisna industrija nima več monopola nad produkcijo in distribucijo informacij, ostaja vprašanje, kdo je danes prevzel njeno vlogo? Kdo bo nadziral nadzornike, če mediji tega ne počnejo več?

Znani ameriški raziskovalec medijev in časopisni analitik Paul Starr[7] ugotavlja, da se obdobje vladavine tiskanih medijev končuje, čaka pa nas obdobje korupcije. Novičarska funkcija, pravi Starr, ni edino, kar so nam v stoletjih svojega delovanja ponujali mediji. Njihova temeljna funkcija je bila, da so državljanom in državljankam dali na razpolago učinkovita sredstva nadzora nad delovanjem države in njenih institucij. Ta funkcija je danes ogrožena. Medijski posel, ki je globoko prepreden s interesi kapitala, je v krizi. Njegovo reševanje pa je povezano s temelji delovanja demokratičnega sistema. Če so nadzorniki korupcije tudi sami korumpirani, kdo še ima moč (in odgovornost), da deluje v javnem interesu, se sprašuje Starr. In to je verjetno ključno vprašanje bodočih javnih razprav o prihodnosti medijev – ne zaradi krize industrije, ampak zaradi krize zaupanja.

Kriza česa?
Od leta 2009 je medijska industrija po celem svetu začela opozarjati na krizo znotraj panoge. Zanimiv je način, kako so krizo predstavili javnosti in kam so se obrnili po pomoč. Za razliko od časopisa Le Monde Diplomatique, ki je svoje bralce/ke pozval, da jim pomagajo v teh časih in tako zavarujejo novinarske vsebine, ki jih ni mogoče dobiti v drugih medijih, se je večina ostalih časopisov obrnila na vlade svojih nacionalnih držav. Slovenski časopisni založniki so ubrali isto pot. Po desetletju finančnih uspehov, krčenja števila zaposlenih novinarjev in zmanjševanja deleža poročanja o ključnih družbenih vprašanjih so se v času krize, za katero so sami odgovorni, obrnili na vlado z zahtevo po konkretni državni pomoči: ničelna stopnja DDV.

Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov (ne samo slovenskih) in njihove nepripravljenosti razumeti in odgovoriti na spremembe. Edina razvojna »strategija«, na kateri je desetletja temeljila medijska industrija, je bila preprečiti vstop konkurence in zvišati vstopne prage za nove izdajatelje.[8] Obenem je bila prav časopisna industrija prva, ki je začela pravo gonjo proti spletnim medijem, spletnem novinarstvu in blogerjem. Prav ti naj bi bili neposredno odgovorni za zmanjševanje števila bralcev, krčenje pozornosti, namenjene branju tiskanih izvodov, in površno preletavanje vsebin na spletu, na zastojnkarstvo spletnih uporabnikov, za razmah copy-paste novinarstva, plagiatorstva in nasploh profesionalno ničvrednega novinarskega dela. Mogoče vse to drži, a vprašanja, na katerega običajno ne dobimo odgovora, so: zakaj bralci množično zapuščajo časopise in se odločajo za lagodno brskanje po različnih spletnih straneh, zakaj so ljudje pripravljeni v svojem prostem času brez plačila ustvarjati in reciklirati vsebine, zakaj se časopisna industrija ne spusti v boj z velikimi telekomi in agregatorji za pravično delitev zaslužka pri posredovanju vsebin, zakaj morajo ceno neodgovorne medijske politike plačati samo potrošniki?

Iskanje novega poslovnega modela za novinarske vsebine
Če so tiskani mediji v krizi, se ta ne odraža v zanimanju bralcev. Vse več ljudi bere časopise, njihova vsebina pa je vse bolj popularna (tudi med mladimi bralci), ugotavlja Walter Isaacson v reviji Time.[9] Težava pa je, da je vse manj tistih, ki so pripravljeni plačati za njihove vsebine. Tradicionalno tridelno financiranje časopisov – naročnina, kolportaža, oglaševanje – vse bolj temelji samo na enem viru: oglaševanju. Ironija poslovnega modela »brezplačnega kosila« je, da za ustvarjanje vsebin (novinarsko delo) oglaševalci niso več pripravljeni plačevati »polno« ceno. Edini, ki služijo od »brezplačnega kosila«, so internetni ponudniki, ki uporabnikom zaračunavajo dostop do interneta, na katerem le-ti »brezplačno« iščejo vsebine. Rešitev za industrijo tiskanih medijev naj bi bilo uvajanje t. i. mikroplačil, meni Isaacson. Plačevanje konkretnih vsebin bi prisilo novinarje, da ustvarjajo vsebine, za katere so bralci pripravljeni plačati. Odvisnost od bralcev in njihovih plačil naj bi novinarstvo vrnilo tja, kjer bi vseskozi moralo biti – na strani javnosti.

Razprava o možnih načinih financiranja novičarske industrije večinoma temelji na predpisovanju napačnih zdravil za ugotovljene težave. Možnost uvajanja mikroplačil za uporabo internetnih vsebin ali pa neprofitno lastništvo časopisov nista učinkovita rešitev za sedanjo krizo. Mikroplačila so že zavrnili internetni uporabniki sami, neprofitno lastništvo pa, zaradi pomanjkanja zadostnih donatorskih sredstev, ne more postati prevladujoči model celotnega časopisnega sektorja. Po Nielsenovih raziskavah sta časopisa Times/Sunday Times v lasti News Corp. Ruperta Murdocha po uvajanju pregradnega zidu do svojih vsebin na spletu izgubila 43 odstotkov bralcev – od 3 milijonov pred uvedbo na 1,7 milijona po uvedbi. Od 1,7 milijona preostalih bralcev je 80 odstotkov tistih, ki si ogledajo samo prvo stran (neplačljivo).[10] Tudi Murdochov projekt »Alesia«, s katerim so želeli oblikovati digitalni kiosk, na katerem bi različni založniki prodajali svoje vsebine uporabnikom tabličnih računalnikov, je propadel zaradi premajhnega interesa založnikov in uporabnikov.[11] Časopisi in njihov model finančnega paternalizma (oglaševanje) so potrebovali več kot 200 let, da so od marginalne, drage in majhne skupine bralcev postali množična industrija. Kriza modela financiranja, ki se je začela pred desetletjem in ni rezultat razvoja spletnih medijev ali pa finančnih razvad potrošnikov, je kriza popolne odvisnosti od oglaševalske industrije in izgube finančne podpore bralcev.

Časopis kot darilo v vezani trgovini
V trenutku, ko slovenski založniki časopisov zahtevajo od države pomoč, največji slovenski dnevnik proda svojo naslovnico enemu samemu oglaševalcu (cena oglasa je bila približno enaka ceni, ki so jo za nakup časopisa tisti dan plačali vsi njegovi naročniki). Odgovorna urednica časopisa je svojo odločitev novinarjem časopisa, ki ga vodi (ne pa tudi bralcem in bralkam), obrazložila takole:

Odločitev za objavo sem sprejela po tehtnem premisleku. Seveda sem se zavedala pomembnosti, saj gre za precedenčni primer in za odločitev, na podlagi katere se bo treba odločati v prihodnje. Zavedala sem se morebitnega negativnega vpliva med bralci in v javnosti. A pri odobritvi oglasa je pretehtalo prepričanje, da oglas v ničemer ne posega ne v uredniško politiko ne v novinarsko avtonomijo, saj nima nobene zveze z vsebino časnika in je jasno narejen kot oglas, dodatno pa tudi označen kot oglasno sporočilo. Tudi v prihodnje uredništvo takih oglasov ne bo apriorno zavračalo, bo pa tudi v prihodnje vztrajalo pri tem, da objava takšnega oglasa v ničemer ne vpliva na novinarsko vsebino časopisa, da gre za ekskluzivno mesto objave s temu primerno ceno ter da mora biti oglas v oblikovalskem in vsebinskem smislu takšne kakovosti, da ne škoduje ugledu blagovne znamke.

»Blagovna znamka« vsakega časopisa so njegove novinarske vsebine in zaupanje bralcev. Dokler časopis meni, da je odnos do bralcev izključno tržno razmerje (prodaja-nakup), bodo oglaševalci in njihovi interesi zmeraj »pretehtali« interese bralcev. Ker časopisi nimajo nobenega modela financiranja za prihodnost (tiste, v kar verjamejo in jih njihovi hišni apologeti v svojih komentarjih vneto zagovarjajo), lahko pričakujemo, da bodo manjkajoča finančna sredstva (manjkajoča glede na višino pričakovanega dobička) poskušali dobiti od države in spletnih uporabnikov. Prvi korak bo povezovanje z mobilnimi operaterji, ki bodo svojim naročnikom ponudili »bundling« – za nakup tabličnega računalnika po nižji ceni bodo mobilni uporabniki dobili naročnino za časopis. Za potrošnika to pomeni, da bo v ceni, ki jo plačuje mobilnemu operaterju, za nakup »orodja« dobil vsebino (časopis). Predstavljajte si naslednje: v trgovini želite kupiti izdelek. Njegova cena je za samostojni nakup dvakrat višja od cene, ki bi jo plačali, če zraven tega izdelka kupite še druga dva, ki jih ne potrebujete. Če bi se to zgodilo v trgovini z živili, bi vsi protestirali. Če pa se to zgodi pri nakupu časopisa ali mobilnega telefona, smo za nižjo ceno (ki jo konec koncev zmeraj preplačamo) pripravljeni plačati nekaj, kar ne potrebujemo ali si pa ne želimo. Časopisi, ki so do zdaj svoje tržne strategije pri povečevanju nakupa temeljili na vezani trgovini (na primer časopis + knjiga, kjer je knjiga bila dodatek k časopisu), bodo sami postali »darilo« za nakup kakšnega drugega izdelka (tabličnega računalnika). Pričakovati, da bo v takšnem odnosu novinarstvo temeljilo na interesu javnosti, je več kot naivno.

Kako rešiti novinarstvo?
Temeljno vprašanje bodoče medijske politike pri definiranju javnega interesa je, kako rešiti novinarstvo. Evropska politika (predvsem politika Evropske komisije) je jasni pokazatelj, kaj se bo z mediji dogajalo v prihodnosti. V jeziku bruseljskih politikov je besedo medij zamenjala besedna zveza »ustvarjalci vsebin«, medijsko industrijo pa »kulturna in kreativna industrija«.[12] Evropski parlament pa je kot odgovor na vse pogostejše klice na pomoč evropski medijski industriji odgovoril z medlim dokumentom, v katerem zagovarja oblikovanje evropske javne sfere, ki naj bi jo zagotovili (pan)evropski mediji. Namesto da bi razmišljali o informacijskih in komunikacijskih potrebah evropskih državljanov, so se evropski poslanci ukvarjali predvsem s svojimi lastnimi potrebami: kako zagotoviti večje medijsko poročanje o delu parlamenta in evropskih inštitucij.[13]

Če medijev in novinarstva ni več in ga je zamenjala industrija kreativnih ustvarjalcev vsebin, je jasno, da nihče (tudi časopisi ne) nima več privilegirane vloge pri zagotavljanju javnega interesa. Na »smrt novinarstva« je opozoril britanski sindikat novinarjev, ki ugotavlja, da ne gre samo za izgubo delovnih mest, ampak za »smrt demokracije«.[14] V svojem pozivu EU, naj hitro ukrepa in reši industrijo pred propadom, so predlagali tudi nekatere ukrepe, ki da bodo pomagali razrešiti sedanjo krizo. Kaj predlagajo? Med drugim striktno izvajanje na področju varstva avtorskih pravic, ki bi preprečilo krajo vsebin, ki so jih ustvarili novinarji; vlade naj preprečijo ponatise in pošiljanje objavljenih novinarskih člankov po elektronski pošti, prepoved uporabe slabo plačanega študentskega »novinarskega« dela, državne pomoči na področju medijev naj se ne bi podeljevale izdajateljem, ki zmanjšujejo število zaposlenih novinarjev, kontinuirano spremljanje stanja medijske svobode v vseh državah članicah, omejevanje koncentracije in prepoved navzkrižnega medijskega lastništva, podpora javnim servisom pri razvijanju on line storitev in ključna zahteva – uvajanje t. i. »evropskega demokratičnega vavčerja«, s katerim bi se javno financiralo novinarstvo neposredno s strani državljanov. Državljani naj bi vsako leto sprejeli poseben certifikat, ki bi ga lahko uporabili za plačevanje tistih medijev (na katerikoli platformi), ki bi zagotovili zadosten obseg t. i. »resnih novic«. Obseg teh novic in njihovo vsebino naj bi določile države s zakonodajo, odločitev o sofinanciranju s javnim denarjem pa naj bi bila izključno v rokah državljanov. Namesto tega, da bi kakšno državno telo podeljevalo pomoč medijem, naj bi to počeli državljani, ki bi s svojimi odločitvami (uporabo certifikata) vplivali na to, kateri medij naj »preživi« in kateri ne.

Zahteve slovenskih časopisnih založnikov po uvajanju nediskriminatorne pomoči tiskanim medijem z uvajanjem ničelne stopnje DDV so popolnoma legitimne. Nihče tudi ne dvomi, da trenutno časopisi v veliki meri zagotavljajo državljanom informacije o javnih zadevah. Vprašanje pa je, ali bo ta ukrep dejansko proizvajal ustrezne učinke glede na to, da v Sloveniji nikoli ni bila narejena raziskava, ki bi pokazala, kako so do zdaj podeljena sredstva (in teh ni bilo malo) učinkovala na zagotavljanje javnega interesa (ki sploh ni bil definiran). Hkrati pa je skrb zbujajoče tudi dejstvo, da se bo pomoč podeljevala brez učinkovitih mehanizmov države, ki bi lahko preverjala, ali konkreten ukrep dejansko deluje v interesu državljanov. Ne smemo pa tudi pozabiti, da je medijska industrija tretja najbolj subvencionirana »panoga« v EU.

Naj javnost odloči, ali je časopis Delo v javnem interesu
V tej reviji smo zadnje desetletje opozarjali na posledice prevelike koncentracije na časopisnem področju. Opozarjali smo tudi, da je bilo dosedanje podeljevanje državnih pomoči medijem večinoma stvar naklonjenosti ali nenaklonjenosti konkretne politične opcije, ki je bila na oblasti. S številnimi prispevki različnih avtorjev in avtoric (med katerimi so bili tudi novinarji/ke), smo zastavljali vprašanje erozije novinarskega dela in vdor zasebnih interesov v uredniško politiko. Ob nastopu globalne medijske krize smo predlagali tudi, da se v Sloveniji resno premisli o pomoči neprofitnim medijem, razvijanju alternativnih oblik medijskega lastništva (na primer zadruge), pomoči preiskovalnem delu novinarjev in komunikacijskem opolnomočenju državljanov. Ob prodaji časopisa Večer in morebitni prodaji časopisa Delo, se je na mnenjski strani Dela pojavil prispevek Živka Pregla,[15] v katerem daje pobudo za oblikovanje primernega kupca delnic Dela – zaprtega finančnega sklada. Po njegovem mnenju je skrajni čas, da novinarska združenja, časopis Delo, gospodarska zbornica skupaj s sindikati in delodajalci, univerze, SAZU, DNS, Društvo slovenskih pisateljev pod pokroviteljstvom predsednika republike in državljani odkupijo časopis Delo. Spet legitimna pobuda. Težava pa je v njeni argumentaciji. Časopis Delo ni slovenski nacionalni interes. V imenu slovenskega nacionalnega interesa se je dogajala najbolj divja privatizacija in kraja premoženja, ki je bila nekoč last vseh državljanov. Delo je lahko javni interes in samo javnost sama lahko odloči, ali bo prevzela to pobudo. Če državljani in državljanke dejansko čutijo potrebo, da zavarujejo javni interes in Delo podprejo kot javno dobro, potem vsekakor pričakujejo, da bo taisti časopis delal izključno v njihovem interesu. Brez oglaševanja, brez vpliva zasebnih interesov in brez zlorabe medijskega prostora za razračunavanje z različno mislečimi. Ne gre pa pozabiti tudi dejstvo, ki ga je treba vedno znova vrniti v javno razpravo, da je Delo bilo v javni lasti, ampak so ga njegovi lastniki (novinarji in zaposleni) kratko malo prodali. Cinično lahko rečemo, da niti njegovi zaposleni niso verjeli, da je možno ustvarjati časopis, ki bi bil v javnem interesu.

V času sprejemanja novega medijskega zakona je ključnega pomena prav razprava o zagotavljanju javnega interesa. Ne interesa posameznega dela panoge ali posameznih lastnikov, ampak interesa celotne družbe. Kot prvi korak predlagamo, da se med temeljne človekove pravice v ustavo zapiše tudi komunikacijska pravica, brezplačen dostop vseh državljanov in državljank do širokopasovnega interneta. Iz tega sledi, da je temeljno pravilo medijske politike internetna nevtralnost, varovanje javnega interesa, prepoved tihe in javnosti nevidne privatizacije radiofrekvenčnega spektra, aktivna politika podpore novinarskemu delu (subvencije rednemu zaposlovanju novinarjev), podpora njihovem izobraževanju, podpora neprofitnim medijskim pobudam, ki pri svojem delu delujejo izključno v javnem interesu, razdržavljenje javnega servisa in ustvarjanje javnih medijev na vseh platformah.

1 Komentarji izdajateljev na novi predlog zakona o medijih temeljijo na izsledkih študije Sistemska pomoč časopisom v času krize – Evropska Unija, OECD in Slovenija, ki jo je pripravil Marko Milosavljević (2010).
2 Davies, Nick (2008): Flat Earth News. London: Chatto & Windus. Glej tudi www.flatearthnews.net.
3 Jonathan Kent, »Secretes of the 'anti-secrecy' laid bare«, BBC, 20. 10. 2010. Dostopno na: www.bbc.co.uk/news/technology-11578505 (8. 11. 2010).
4 Currah, Andrew (2009): Navigating the Crisis in Local and Regional News: A Critical Review of Solutions (str. 65). (8. 11. 2010).
5 Media Standards Trust, 1. 11. 2010. Shrinking world: The decline of international reporting in british press. (8. 11. 2010).
6 Willmot Oliver. »The decline of foreign correspondent«. New Statesman, 1. 11 .2010. (8. 11. 2010).
7 Starr, Paul (2009): Goodbye to the Age of Newspaper (Hello to a New Era of Corruption). The New Republic, 4. 3. 2009. (8. 11. 2010).
8 Jonathan A. Knee, Bruce C. Greenwald, Ava Seave (2009): The Curse of The Mogul. What's wrong with the world's leading media companies. Portfolio Hardcover.
9 Walter Isaacson, The Time, 5. 2. 2009: How to Save Your Newspaper. Dostopno na: (8. 11. 2010).
10 James Robinson: Times and Sunday Times paywall content has 362.000 monthly users, The Guardian, 26. 10. 2010.
11 News Corp. Abandons digital newstand project, Wall Street Journal, 22. 10. 2010.
12 »Commission launches public consultation on future of cultural and creative industries«, IP/10/466, Brussels, 27. 4. 2010 (8. 11. 2010).
13 On journalism and new media – creating a public sphere in Europe. 2. 7. 2010. (2010/2015(INI)). (8. 11. 2010).
14 Death of Journalism – more than just loss of jobs. (8. 11. 2010).
15 Kazimir Živko Pregl (2010): Prodaja Dela – spet stare travme? Delo, 14. 9. 2010.

izpis

Lana Zdravković

Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Postopek sprejemanja nove medijske zakonodaje kot izziv za premislek o pravičnosti zakonov in demokratičnosti parlamentarne ureditve
Razprava o sprejemanju nove medijske zakonodaje (zakona o medijih in zakona o Radioteleviziji Slovenija) je burna. Vsebuje različno argumentacijo, pojasnjevanja, podtikanja, nerazumevanja, pametovanja, predloge, ideje, namere, odločitve. Tako kot vedno, ko gre za sprejemanje zakonodaje v parlamentu. Vladajoča stran, ki zakon predlaga, je običajno sveto prepričana v svoj prav, opozicija navadno nerga, našteva nasprotne argumente in grozi z referendumom in nezaupnico. V parlamentarni predstavniški demokraciji gre pač za ustaljeno in razumevanje politike kot določenega rituala onkraj resničnega problemskega premišljevanja in debate. Pri tem se seveda zastavljajo tudi nekatera pomembna partikularna vprašanja, kot je, na primer, tisto, ali bo lahko javna radiotelevizija kljub preoblikovanemu statusu ohranila svoje poslanstvo javnega servisa ali pa se bo s tem, ko se bo približala gospodarskim družbam, približala tudi komercialnim medijem. Ali ji bo uspelo svojo novo tržno in profitno interesno naravnanost dovolj uspešno uravnovesiti z nacionalnim in javnim interesom, ki bi morala imeti prednost? Ali bo novi zakon o medijih prestrukturiral medije v javna glasila in jim tako vrniti njihovo osnovno poslanstvo in namen?

Marginalna vloga za širšo javnost
A problem je v tem, da ta (in vsa druga) vprašanja v parlamentarni politiki nikoli niso zastavljena zaradi njihovega resničnega javnega premišljevanja, temveč (le) zaradi političnih točk, popularnosti, prepoznavnosti. Ne gre za to, ali je zakon dober ali slab, ali je boljši ali slabši od prejšnjih, temveč za to, koliko koristi kateri politični opciji v določenem trenutku. Javnost, ki bi morala biti kot končni uporabnik in subjekt vseh zakonov glavni zastavek politike, navadno odigra marginalno vlogo. Zato mi v tem tekstu ne gre za to, da bi medijska zakona kot taka ocenjevala, analizirala ali ju primerjala s prejšnjima, temveč se želim osredotočili na sam proces oblikovanja določene zakonodaje (v tem konkretnem primeru medijske) in na to, kako je strokovna in širša javnost vključena v proces »javne razprave«, kot se v žargonu parlamentarne politike reče določenemu času, ki ga vlada nameni javnosti, da o predlaganem zakonu izreče svoje mnenje. Vprašanje torej ni, ali je zakon dober ali slab, ampak ali so zakoni kot taki, v času parlamentarne predstavniške demokracije, dejansko zmožni zagotoviti resnično politično participacijo, pravičnost in enakost. Kdo v takšnih razmerah sodeluje pri pripravi določenega zakona, kako se zakonodajalec prepriča, ali je res v največji meri zadovoljil potrebe javnosti, kako so javnost in njeni interesi vključeni v priprave zakona?

Pa poglejmo na konkretnem primeru. Na spletni strani ministrstva za kulturo je bila 28. 7. 2010 navedena suhoparna novica (v enem stavku), da so osnutek Zakona o medijih na novinarski konferenci predstavili ministrica za kulturo Majda Širca, direktor direktorata za medije Vojko Stopar in Branko Jezovšek iz direktorata za medije; temu je bil pripet še osnutek zakona o medijih. Iz drugih medijev in občil je bilo zaznati, da je od tistega dne, torej 28. julija, začela teči »javna razprava«, ki je trajala do 20. septembra 2010. Prav tako je bilo iz drugih medijev in občil mogoče ugotoviti, da je zainteresirana javnost lahko svoje pripombe in predloge, ki se nanašajo na posamezne člene zakona, sporočala prek portala e-demokracija in e-uprava oz. neposredno na spletni strani ministrstva za kulturo. Teh obvestil na spletni strani ministrstva sploh ni bilo, prav tako ni bilo nobenega poziva h kakršnikoli participaciji. Tudi glede zakona o RTV Slovenija je bila na spletni strani ministrstva za kulturo, z dne 12. 11. 2009, objavljena novica, da so na novinarski konferenci Majda Širca, ministrica za kulturo, Vojko Stopar, direktor direktorata za medije, in dr. Jurij Žurej, zunanji pravni svetovalec, predstavili predlog osnutka zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija; temu je bil prav tako pripet osnutek zakona. Omenjeno je bilo celo to, da se je s tem dnem začela javna razprava, ne pa tudi, do kdaj bo trajala. Kako se zainteresirani lahko odzovejo, pa prav tako ni bilo navedeno.

Ko gre za pravico do participacije, smo državljani prepuščeni sami sebi
Tudi če odmislimo zelo neprimeren poletni čas za začetek »javne razprave« o zakonu o medijih, ko so ljudje še najmanj zainteresirani za politično participacijo, in konec leta, prekrižan z različnimi prazniki in počitnicami, ki je bil ponujen za razpravo o RTV-zakonu, kar tudi ni najboljši čas, lahko zelo hitro sklepamo, da je delovanje ministrstva do svojih uporabnikov, najbolj blago povedano, precej ignorantsko. Ali je za zagotavljanje resnične, kvalitetne in pluralne »javne razprave« res dovolj, da se nekje na spletni strani objavi novica, brez kakršnihkoli pozivov k participaciji, brez objavljenih kontaktov in kontaktnih oseb? In še, ali je internetno komuniciranje postalo tako samoumevno za vsakega posameznika? Ali na ministrstvu ne vedo, da vsi ljudje niso internetno pismeni, da nimajo vsi prebivalci dostopa do interneta ali da jim ta način komunikacije iz kakršnegakoli razloga ne ustreza? Čeprav je popolnoma jasno, da se ne bo ravno vsak državljan želel ukvarjati z ravno vsakim zakonom, saj za to verjetno nima niti dovolj znanja, niti interesa, niti časa, je vendarle porazno, da je v »demokratični«, »civilizirani«, »tehnološko napredni« družbi obveščanje javnosti o tako pomembnih stvareh, o temeljih, na katerih družba sloni, to je o zakonih, ki imajo za svoj zastavek in cilj ravno taisto javnost, tako medlo, togo in neinventivno. Spomnimo se, koliko denarja, energije in virov porabi država (in posamezne »leve« ali »desne« stranke) za lastno propagando, lobiranje in marketing: zloženke, brošure, letaki, plakati, panoji, televizijski in radijski oglasi, javna pojavljanja v medijih (da o razvpitih PR-službah in posebnem uradu za komuniciranje niti ne govorimo) … Pomislimo, kako se nas država hitro in natančno spomni, ko od nas kaj potrebuje: kakšen račun, obvestilo davčne uprave ali drugega državnega organa dobimo kar po pošti, na svoje ime. V tem primeru imamo zelo jasno določen rok in način, kako svoje obveznosti poravnamo. Nasprotno pa, ko gre za naše pravice, bolj natančno za pravico do javne politične participacije, smo prepuščeni samim sebi, kaotičnim javnim občilom (ki vse manj to resnično so) in brskanju po internetu. Ne bi imela nič proti, če bi me država sproti, z enako energijo in zagonom obveščala tudi o mojih pravicah in ne le o mojih obveznostih. Če bi bila pri komuniciranju (ki mu za svoje potrebe, kot vemo, daje toliko pozornosti in sredstev) s prebivalci bolj prijazna in iskala vedno nove načine prisotnosti in informiranosti, tudi ko gre za politično participacijo vsakega posameznika.

Brez orodij za participacijo
V primeru sprejemanja medijske zakonodaje bi bilo zelo priročno, če bi ob novici o pripravi novega zakona in njegovem osnutku (ki je po navadi suhoparno besedilo polno tehnicističnih terminov in neživljenjskih določil) na spletni strani ministrstva za kulturo našli še dodatne napotke za branje, kot je literatura o medijih nasploh (od popularne do strokovne); informacije o medijski zakonodaji in podobnih rešitvah v tujini (glede na to, da se zakonodajalec sklicuje na »dobre prakse« BBC, španskega in skandinavskega javnega medijskega servisa in podobnih medijev, bi bile povezave na tekste o zakonski ureditvi delovanja teh medijev dobrodošle); avdio- in videoposnetke organiziranih okroglih miz, javnih debat, novinarskih konferenc o tej temi; organizirali bi se lahko spletni pogovori s pripravljavci zakonov in medijskimi strokovnjaki ter novinarji in uredniki, kjer bi jim zainteresirani lahko zastavili vprašanja; odprlo bi se lahko spletno mesto, kjer bi lahko vsakdo pošiljal svoje predloge in ideje in ki bi bili javno dostopni, tako da bi lahko bili vsi z njimi seznanjeni in bi jih lahko komentirali in dopolnjevali … Po pošti bi lahko vsak prebivalec dobil obvestilo in nekaj osnovnih informacij o pripravi zakona ter vprašalnik, na katerega bi lahko odgovoril in tako podal nekaj osnovnih informacij o svojih željah, afinitetah in idejah; nekaj osnovnih informacij o pripravljanju zakonov bi lahko bilo dostopnih tudi na informacijskih točkah, postavljenih na glavnih trgih v mestih in/ali drugih javnih prostorih, kjer se zbira večje število ljudi (tam kjer so sedaj samo še reklamne brošure, različni piarovski materiali in »brezplačniki«); strokovnjaki z medijskega področja in predstavniki ministrstva bi bili lahko na določenih informacijskih točkah na voljo ob določenih terminih za javna vprašanja in morebitne dileme, ki bi se ob razmisleku o določenem zakonu pojavile; množica debat in javnih posvetovanj bi se lahko organizirala tako v različnih prostorih kot tudi na različnih medijih … In potem bi vso to zbrano gradivo lahko objavili tudi na spletni strani ministrstva. Skupku takšnih akcij in postopkov bi potem brez slabe vesti lahko rekli javna debata, saj bi prebivalcem, ki jih problematika zanima, resnično omogočila, da pridejo do čim več kvalitetnih informacij, ki bi jim pomagale, da si o zadevi ustvarijo lastno mnenje in lahko bolj kvalitetno sodelujejo. In če bi bil takšen proces izmenjave mnenj in vključevanja organiziran za vsak pomembnejši zakon, potem to ne bi bila samo tehnična in birokratska razprava o zakonu in formulaciji njegovih členov, temveč bi lahko postal prostor resnične javne debate in izmenjave mnenj, argumentov, prepričanj – torej dejanske politične participacije, ki bi per se omogočala participacijo vsakogar in kadarkoli, bila bi odprt, resnično demokratičen kanal, dostopen vsakomur, ki bi se glede na svoje interese, želje, zmožnosti in čas vključil ob določenem času in ob določeni priložnosti. Ker ne gre za to, da vsakdo mora odločati o vsem, da se vsakdo mora opredeliti do vsakega zakona in vsake uredbe in da je država dolžna vsakogar vprašati za vsak svoj postopek, temveč gre za to, da država ustvari odprt, resnično demokratični in enakopraven kanal komuniciranja z občani na čim več različnih področjih, tako da se občani čutijo del države in družbe, v kateri živijo, in da imajo resnično možnost v tej družbi sodelovati po svojih najboljših močeh. To ne omogoča kvalitetnejšega življenja le prebivalcem samim, ampak tako tudi družba kot taka postaja bolj kvalitetna, strpna, solidarnostna in pravična.

Izginil javni prostor za razpravo
Zakaj, na primer, na vsakem glavnem trgu v vsakem večjem mestu ne bi odprli prostora, ki bi bil javen, v njem pa bi vsak dan gostoval po en strokovnjak z določenega področja, s katerimi bi se mimoidoči lahko po želji pogovorili? Vidimo, da je pri županskih, predsedniških in parlamentarnih volitev to zelo enostavno izvedljivo – vsak resnejši kandidat/stranka si v volilni kampanji običajno privošči »volilno pisarno« v centru mesta, kjer se občani lahko oglasijo, seznanijo s programom kandidata/stranke in se s predstavniki tudi pogovorijo. A ne moremo se izogniti vtisu, da se takšne stvari sprožijo le, ko je treba lobirati za lastne interese, na javni interes pa se kratko malo pozabi. Javni prostor izginja, kot fizični javni prostor in tudi kot simbolični prostor javne, politične debate. Država ta proces izginjanja javnega samo še podpira, saj ravno sloni na nedemokratičnih (neoliberalnih) načelih gospodarske konkurenčnosti, globalizacije trga in atomizacije posameznika. Politika, zaprta v koncept parlamentarne predstavniške demokracije, je tako izgubila komponento javnega in resnično demokratičnega, zvedena je na »levo« in »desno«, na »naše« in »vaše«, na debato »za« in »proti«; to naravnost ubija vsakršno pravo javno in politično participacijo in pluralnost. Ta problem je širši in je del generalnega klasično webrovskega razumevanja politike kot zastopništva, v kateri so profesionalni politiki tisti, ki so na volitvah legitimirani, da se odločajo, upravljajo in mislijo namesto in v imenu vseh nas. Tako se počasi ustvarja globalno stanje nemišljenja, kar vodi naravnost v izginotje javnega prostora kot prostora mišljenja solidarnosti, enakosti in demokratičnosti.

Bolj demokratičen proces priprave medijske zakonodaje
A vrnimo se k medijski zakonodaji. Dva odmevnejša dogodka sta bili razpravi, ki sta jih organizirala Sindikat novinarjev Slovenije in Mednarodni medijski center IMC. Šestega septembra je bilo organizirano omizje z naslovom »Kako zagotoviti kakovostno novinarstvo in medije«, na katerem so udeleženci razpravljali o odprtih vprašanjih slovenskega novinarstva in medijev. Javno tribuno je vodil Mitja Meršol (Mednarodni medijski center IMC), sodelovali so Majda Širca (ministrica za kulturo), dr. Marko Milosavljević (predstojnik katedre za novinarstvo na FDV), Primož Cirman (novinar Dnevnika), Jurij Giacomelli (predsednik uprave Dela) in Iztok Jurančič (predsednik Sindikata novinarjev Slovenije). Zanimanje strokovne javnosti je bilo veliko, javne tribune se je udeležilo več kot štirideset novinarjev, urednikov, direktorjev medijskih hiš in članov uprav, kar prepričljivo kaže na to, da se zainteresirani, ob pravi priložnosti, v debato znajo in želijo aktivno vključiti. Druga razprava je bila organizirana 30. septembra (ko je bil čas za »javno razpravo« o zakonu o medijih, kot ga je določilo ministrstvo že minil) z naslovom »Medijski zakon in novinarska zbornica« in se je posvečal predvsem vprašanju potrebnosti in vloge novinarske zbornice. Glavno besedo so imeli vodilni iz medijskih hiš, vodila ga je medijska raziskovalka Brankica Petković z Mirovnega inštituta. Tudi takrat je bila razprava zelo živahna in izoblikovala so se različna mnenja, kar spet potrjuje tezo, da so ljudje odzivni in kreativni, ko se jim za to le ponudi možnost.

Pred tem pa je ministrstvo za pripravo obeh zakonov sestavilo posebno ekspertno skupino, v kateri so bili vidnejši predstavniki stoke, nevladnih organizacij, medijskih delavcev, lobistov: Sandra Bašić Hrvatin, Boris Bergant, Irena Brglez, Cene Grčar, Dejan Jelovac, Iztok Jurančič, Tanja Kerševan Smokvina, Miran Lesjak, Matej Makarovič, Marko Milosavljević, Brankica Petković, Marko Prpič, Grega Repovž, Mile Šetinc, Andraž Teršek, Barbara Verdnik, Jože Vogrinc, Emil Zakonjšek, Suzana Žilič Fišer in Jurij Žurej.

Med pripravo obeh zakonov je ministrstvo opravilo tudi vrsto pogovorov in konzultacij z društvom in sindikatom novinarjev ter drugimi pomembnimi akterji v medijih. To je vsekakor pohvalno, saj se pri mnogih drugih zakonih zadeve urejajo tako, da nekaj državnih uslužbencev (ki se imajo povrhu še za vrhunske strokovnjake) zakone pripravi v skladu z birokratskimi in korporativnimi interesi države, brez konzultiranja resnične stroke, nevladnih organizacij in tistih, na katere se ti zakoni nanašajo, da o »splošni« javnosti niti ne govorimo. Potem pa, v pozni fazi priprave, zavoljo »demokratičnega postopka« skrivnostno povabijo nekaj strokovnjakov in/ali nevladnih organizacij, da zadevo komentirajo, običajno v zelo kratkem, skorajda nemogočem roku; večinoma pa tudi vse pripombe in dodatne ideje, podane v tako kratkem roku, brez kakršnekoli (resne) argumentacije tudi zavrnejo. Nasprotno so se člani zgoraj omenjene in zelo pisane in številčne eksperte skupine, kot so tudi sami zatrdili, sestajali in razpravljali večkrat, še preden je bil zakon sploh napisan.

Poznavalci se strinjajo, da je bil pristop k pisanju zakonskih določil tokrat veliko bolj demokratičen kot pri zadnjih spremembah teh zakonov, ko je, na primer, poslanec SDS Branko Grims, po izobrazbi sicer geolog in politolog ter brez izkušenj v medijih, sam spisal zakon o RTV brez kakršnegakoli posvetovanja in javne razprave in ob burnih odzivih in kritikah vseh, ki se v Sloveniji z mediji resno ukvarjajo. Kljub vsemu pa nekateri dodajajo, da je bila tokratna ekspertna skupina tako raznolika, da so na koncu v primeru obeh zakonov, še posebno zakona o RTV, dobili precej birokratsko besedilo, ki je skupek kompromisov in ki ga ne bodo prav vsi stoodstotno podprli. Malo nenavadno se tudi zdi, da člani ekspertne skupine do zadnjega niso vedeli, katere od njihovih predlogov bo ministrstvo vključilo v predlog in katerih ne, saj so končno besedilo spremenjenega zakona (kot navaja tednik Mladina) po elektronski pošti prejeli šele med njegovo javno predstavitvijo. Nekateri pa so opozorili tudi na dejstvo, da so v tej skupini bolj ali manj vsi, ki se z mediji tako ali drugače ukvarjajo in da si je zakonodajalec na ta način zagotovil neke vrste tihi konsenz, da ne bodo kritični do zakonov, saj so ne nazadnje aktivno sodelovali pri njegovi pripravi – če bi karkoli kritizirali, bi torej delovalo, kot da kritizirajo sami sebe oziroma svojo nesposobnost, da kaj spremenijo, ko jim je že bila ponujena priložnost. Večinoma to sicer drži, je pa res, da so nekateri izpostavljeni in vplivni člani eksperte skupine do zakona kljub temu javno kritični (na primer Sandra Bašić Hrvatin, Jože Vogrinc).

Koliko resničnega premišljevanja o medijih kot družbenem fenomenu?
Pa vendarle. Ključno vprašanje je, ali je, in koliko, tokrat (lahko) prišlo do resničnega premisleka o medijih kot družbenem fenomenu. Videli smo, da je bila širša javnost o tem procesu klavrno obveščena in minimalno vključena. Znano je tudi, da je imel od vseh članov ekspertne skupine ministrstva, ki se z mediji resno ukvarjajo teoretično ali praktično, v okviru civilne družbe, medijskih hiš ali univerz, zadnjo besedo pri pisanju obeh zakonov pravnik Jurij Žurej, ki se z mediji pravzaprav ne ukvarja. Za zakonodajalca je torej bilo pomembno predvsem to, da so bile raznolike ideje pravilno oblikovane v pravni, birokratski jezik profesionalne politike. Vprašanje je torej, na kakšni ravni je sploh potekala razprava o obeh medijskih zakonih, koliko prostora je sploh bilo omogočenega za resnično premišljevanje o medijih kot družbenem fenomenu in koliko se je sukalo okrog normativnih in tehnicističnih vprašanj, kjer še zahteva, da svoj prostor v medijih dobili pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji – če jim država že vztrajno dela krivico z ustavnim nepriznavanjem –, deluje blazno subverzivno in progresivno. Na žalost v eksperti skupini ni bilo aktivnih filozofov (v oči bije dejstvo, da v skupino ni bil povabljen filozof Boris Vezjak, ki se s filozofskega stališča loteva premišljevanja družbe, v zadnjem času tudi medijev in je o tej temi napisal tudi dve knjigi, do protestnega odstopa pa je prav tako bil (zelo aktiven) član programskega sveta RTV SLO), ki bi s svojim razumevanjem medijev lahko bistveno pripomogli k premišljevanju položaja medijev v sodobni družbi. Hkrati pa se sprašujem, koliko so, na primer, ideje Jožeta Vogrinca, ki je eden redkih, ki se z mediji kot pomembnim fenomenom oblikovanja javnosti družbe sistematično in resno ukvarja (tako teoretično kot tudi praktično) dolga leta, sploh lahko prišle do izraza?

Privatizacija informacij onesposablja državljane za skupno družbeno akcijo
Nekaterim je mogoče znan njegov predlog za razpravo o tem, da bi medije ločili na informativne in komercialne. Slednji naj bi še naprej proizvajali embalažo za oglase, informativnim, ki so za lastnike postali breme in bi se jih radi znebili, pa bi, po Vogrinčevem mnenju, morali omogočiti, da delujejo na podoben način in s podobnim statusom, kakršnega imajo javni zavodi, kot na primer zavodi, ki delujejo na svojem družbenem področju, bolnice ali šole. To se seveda utegne zdeti le še en strošek več, ki ga finančno ministrstvo obravnava kot »socialo«, a je Vogrinc upravičeno prepričan, da je škoda, ki nastane, če informativni mediji izginejo, še veliko večja. S tem ne misli le na novinarje, ki bi ostali brez dela ali ki bi se počasi zapili v vlogi agentov oglaševanja, temveč na neprecenljivo škodo obubožanosti družbe, v kateri javnost odmre kakor kakšno slepo črevo. Kot vemo, so dominantni mediji silovito zožili prostor za svoje najbolj pomembno poslanstvo, to je vzpostavljanje javnosti. S podreditvijo medijev na funkcijo oglaševanja in zabave se javnost sistematično umika »ciljnim publikam« oglaševalcev, ki ljudi reducirajo na potrošnike. Tako kot privatizacija javnih storitev, na primer zdravstva, šolstva, varnosti ali socialnega skrbstva, tudi privatizacija informacij spreminja ljudi v atomizirane potrošnike storitev, ki postajajo odvisniki od profesionalnih svetovalcev in pomočnikov ter s tem nesposobni tako za skupno družbeno akcijo kakor tudi za samostojno funkcioniranje. Področja informiranja so dominantni mediji razdelili tako, da se v grobem prekrivajo s pristojnostmi ministrstev in njihovih uradov, zato mediji »pokrivajo« agendo, ki jim jo predpisuje okvir državnih institucij in njihovih dnevnih redov. To pa temeljno zožuje področje pobude ljudi kot dejanskega temeljnega vira informiranja in komuniciranja. Tako so informativni mediji v trajni družbeni krizi, ker ne morejo več zadovoljivo opravljati družbene funkcije vzpostavljanja javnosti: ker niso več javna glasila. Medijev v pravem smislu te besede, medijev kot javnih glasil, ki bi sprožali resne razprave in debate o določeni družbeni problematiki, skoraj nimamo več. Tudi o medijskih zakonih, o katerih razmišljamo v tem članku, smo iz večine dominantnih medijev obveščeni le takrat, ko se poroča o določenem dogodku o tej temi, ali ko kakšen politik izjavi kaj o tem. Da bi mediji samoiniciativno sprožili resnično in problemsko debato (ki se jih po vrhu še najbolj dotika!), je pa je že prava iluzija.

In smo tako spet na začetku našega razmisleka. Skozi medijsko zgodbo vidimo, kako družba kot celota izgublja na svoji javni komponenti, ki bi sprožala resnično participacijo in demokratizacijo. Če nadaljujemo v tem smislu, moramo sklepati, da je družba postala izrazito antipolitična, da v njej prostora za resnično javno razpravo in participacijo pravzaprav ni. Tukaj se zastavlja širše vprašanje odnosa države in politike oziroma vprašanja, ali država, kot jo poznamo danes, z vsemi svojimi mehanizmi lahko zastopa in predstavlja resnično politiko.

(Ne)razumevanje politike
V današnjem času je v imenu tega, da je pravilo boljše od samovolje, svoboda pa od suženjstva, diskurz o parlamentarni demokraciji postal imperativ in se predstavlja kot edini možni model uveljavljanja in izvajanja politične enakosti. Tako se ustvarja lažna opozicija demokracija/totalitarizem kot ultimativno soočenje dobrega in zla. A kaj je demokracija kot koncept? Kaj je demokracija onstran empirične zbirke parlamentarnega delovanja? Ali si je mogoče misliti, da se svetova kriza političnega mišljenja razblini v tej puhlici, da so (kapitalistični) režimi Zahoda prožnejši in dovzetnejši za konsenz kakor (ravno tako kapitalistični) režimi Vzhoda? Zmagoslavje demokracije se predstavlja kot zmagoslavje sistema (državnih in naddržavnih) institucij, ki materializirajo suverenost ljudstva, kot politični režim, ki naj bi bil edini pravičen. Zmaga demokracije kot prakse političnega se nam tako predstavlja kot zagotovitev politične forme pravičnosti in ekonomske forme produkcije bogastva. Za Badiouja pa je demokracija koncept političnega, ki se kar najbolj dotika realnega politike, kar ni nikdar karkoli drugega kot oblika države. Klasičnemu razumevanju politike (ki jo v parlamentu prakticirajo profesionalni politiki iz političnih strank, izvoljeni na volitvah, kot »reprezentanti« ljudske volje) tako sooča koncept politike »kot tvegane, nevarne, militantne in vedno partikularne akcije, nedeljive zvestobe dogodkovni singularnosti pod samo-avtorizirano odredbo«, kot proces aktivnega razumevanja in izvajanja politične misli-prakse, onkraj uveljavljenih meja politične teorije možnega. Takšno razumevanje politike se odločno odreka vsem formam politične reprezentacije (državne, parlamentarne, strankarske …), se oblikuje v izmikanju lažni opoziciji demokracija/totalitarizem, se odteguje konceptom pravne države kot samoumevne nosilke univerzalnega, človekovih pravic, kot »skrbi za drugega« in multikulturalizmu kot »življenju znotraj skupnosti«, saj so to dejansko produkti antipolitike. Politiko bo mogoče misliti le, ko bo osvobojena »kapitalo-parlamentarizma« oziroma »preveč objektivističnega sparjenja tržne ekonomije in volilnega rituala. Prave politike se tako ne more udejanjiti v nobeni formi političnega zastopništva, je militantna misel-praksa. Predvsem pa takšno razumevanje politike radikalno nasprotuje cinizmu sodobne družbe, ki razglašuje načelo, da se nič ne da spremeniti. Še posebej, in ravno takrat, ko nam vladajoča elita poskuša »dopovedati«, da je enakost nemogoča in nerealna. Emancipacijska politika ravno prekine s prevladujočim mnenjem, da je neenakost nujna in da je država – kot ohranjevalka neenakosti – nujna. To pa ravno pomeni vztrajati v nemogočem. Zato je treba nujno končati z reprezentativno predstavo politike, pomeni z reprezentacijo družbenega v politiki.

Vidimo lahko, kako takšno razumevanje politike popolnoma izenači in izbriše sicer tudi drugače tanko linijo med »desnico« (ki jo po Badiouju odlikuje nasilni konservativizem, fašizem, rasizem, lažna pobožnost in dvojna morala, namišljene družinske tradicionalne vrednote, vojaška retorika, diktat dela in domoljubja) in »levico«, ki je po Badiouju še hujša, »saj temu praznemu nasilju ob bok postavlja zgolj svojo lastno prizanesljivost brez vsebine, svoj medel duh dobrote«.[1] Zelo zgovoren primer slednjega je ravno izjava ministrice za kulturo, da »razume zaskrbljenost novinarjev« in se ji »zdi upravičeno, da ti dejavno sodelujejo pri oblikovanju nove zakonodaje« (MMC RTV Slovenija/STA, 16. 7. 2010). Kot da bi politika bila stvar dobre ali slabe volje, razumevanja ali nerazumevanja, dobrosrčnosti ali totalitarnosti. Imamo srečo, torej, da nam trenutno »vladajo« tisti, ki nas »razumejo« in ki se jim zdi »upravičeno«, da tudi naš glas kaj šteje. Takšni mimikriji se je treba odločno upreti z aktivnim mišljenjem in s sporočilom, da od politike ne potrebujemo pokroviteljstva in razumevanja, temveč zagotavljanje resnične enakosti, na jasen in transparenten način, tako da bo vsakdo imel enake možnosti za participacijo in ne le njen privid. Ne rabimo prizanesljivega vladarja, ki nas razume, ampak družbo, v kateri bo jasno vpisana volja ljudstva že po naravi stvari in ne po vladarjevi milosti.

izpis

Rina Klinar

Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Med pomembnimi vprašanji v času spreminjanja zakona o medijih je tudi, kako omogočiti izdajateljem pripravljanje in oddajanje lokalnih vsebin – Ena možnost je, da lokalne radijske postaje postanejo dopisniška mreža nacionalnega radia, se povežejo v četrti nacionalni program ali postanejo »slovenski lokalni radio«
Lokalni in nacionalni radio na Švedskem
»Nacionalni program gradimo na lokalnem,« pravi Malte Lind, vodja oddelka za odnose z javnostjo Sveriges Radio (SR). Tam sem bila v drugi polovici avgusta 2010 v okviru projekta Vseživljenjskega učenja Leonardo da Vinci, ki ga financira Evropska unija. V Stockholmu sem obiskala sedež Sveriges Radio (SR) in štiri lokalne radijske postaje, ki so povezane v enega izmed njihovih programov P 4: Radio Norrbotten v mestu Lulea, Radio Uppland v Uppsali, Radio Kronoberg v mestu Växjö in Radio Gävleborg v mestu Gävle.[1] Pogovarjala sem se s »kanalchefi« (vodji teh radijskih postaj) ter njihovimi sodelavci in sodelavkami, spremljala delo informativnega uredništva, pripravo in izvedbo ostalega programa, delo urednikov, novinarjev, glasbenih urednikov, urejevanje spletnih strani, delo v studiu, bila na sestankih, na oglašanjih s terena.

Na Švedskem delujejo tri vrste radijskih postaj: nacionalne (javni radio, financira se samo iz naročnine), lokalne komercialne radijske postaje (povezujejo se tudi v programske in komercialne mreže, financirajo se iz oglasov) in skupnostne radijske postaje (študentski, verski programi ipd., financirajo se iz donacij). Letos oddaja nekaj manj kot 900 skupnostnih radiev (delujejo od leta 1979) in 89 komercialnih (delujejo od leta 1993).[2]

Švedske izkušnje so zanimive, saj so tam povezali lokalni in nacionalni nivo v enem programu.[3] Nacionalni javni radio SR se financira izključno iz naročnine in ne predvaja oglasov. Eden od štirih programov SR je P 4, lokalni radio, ki povezuje 25 lokalnih radijskih postaj od severa do juga Švedske in je najbolj poslušan radijski program na Švedskem, katerega začetki delovanja segajo v sredino sedemdesetih let.[4] Vsaka radijska postaja »pokriva« nekaj občin.[5] Lokalni radio oddaja lokalne vsebine od šestih zjutraj do šestih zvečer med tednom, zvečer in ob koncu tedna pa oddajo skupni nacionalni program. Ob uri imajo nacionalne novice, ob uri in pol pripravljajo lokalne novice, vmes pripravljajo različne oddaje z lokalno tematiko, tudi program za manjšine. Po dogovoru pripravljajo posamezne lokalne postaje tudi oddaje, ki jih poslušajo po vsej državi, od športnih do oddaj o varovanju okolja, kontaktnih oddaj ipd. Uporabljajo isto glasbeno bazo, imajo poenoteno opremo, skupno spletno stran s svojimi podstranmi itd. Na lokalnem radiu so trije »najbolj« odgovorni za program. Poleg vodje lokalne radijske postaje, ki je odgovoren za ves program, kadre in finance, je ena oseba odgovorna za novice in druga za ostali del programa. Glasbo, ki je vnaprej pripravljena, ureja ena oseba za dve do tri postaje, tonske tehnike imajo predvsem za predpripravo programa ali oglašanja s terena, sicer novinarji/-ke, ki pripravljajo in berejo novice ter voditelji/-ce, sami vodijo program, brez tehnika. Sami tudi snemajo na terenu, montirajo, fotografirajo in dopolnjujejo spletne strani. »Lokalni radio je pomemben zato, ker ljudje dobijo novice s celega sveta, a potrebujejo lokalne informacije, ker tu živijo,« pravi Mats Akerlund, vodja za digitalno strategijo švedskega javnega radia SR, ki je svojo novinarsko pot začel pred več kot 30 leti na lokalnem radiu v Uppsali.

Lokalni in nacionalni radio v Sloveniji
V Sloveniji je 98 radijskih programov.[6] Manjšina, 25 odstotkov, je programov posebnega pomena (17 lokalnih/regionalnih, en nepridobitni, sedem javnih, v nadaljevanju lokalni/nacionalni radio)[7] , ostalih pa so »komercialne radijske postaje«, nekatere se združujejo v »komercialne mreže« (v nadaljevanju komercialni radio).

Temeljna razlika med programi je v vsebini. Lokalni in nacionalni radio pripravljata več govornih vsebin, več informativnega programa, izobraževalnih, kulturnih, športnih, mladinskih, kulturno zabavnih, verskih vsebin kot komercialni, vrtita manj glasbe, a pomembno več slovenske glasbe kot komercialni, tudi podnevi. Lokalne radijske postaje so tudi edina skupina radijskih postaj v Sloveniji, ki imajo sporazumno urejene odnose s kolektivnimi organizacijami: s Sazasom (od leta 1997), z Zampom (od leta 1998) in z Zavodom IPF (od leta 2004). Po vsebinah, ki jih pripravljajo, sta si najbolj podobna nacionalni in lokalni radio, vsi radii se financirajo iz oglaševanja, največ komercialni, manj lokalni, najmanj pa nacionalni, ki pridobiva največ prihodkov iz RTV-prispevka.

Lokalni radio, četudi razpršen v osmih slovenskih statističnih regijah, je po skupnem dosegu na prvem mestu v Sloveniji.[8] Razmere na trgu pa so v Sloveniji za lokalni radio iz leta v leto bolj neprijazne in utemeljeno se postavlja vprašanje, kaj ga čaka v prihodnje. Umiranje na obroke ali priložnost, da dopolnjuje slovenski medijski prostor? Tudi Svet za radiodifuzijo RS v poročilu za leto 2009 med drugim ugotavlja, da zaradi »vse ostrejših razmer na trgu prihaja predvsem na področju izdajateljev radijskega programa do hitre in neusmiljene, predvsem pa nekontrolirane koncentracije moči.« V letu 2009 smo bili priče »nadaljevanju in zaostrovanju razmer na področju povezovanja radijskih postaj v t. i. radijske mreže, kar je imelo za posledico nastanek nekakšnih 'nacionalnih' komercialnih radijev«. Ta proces se nadaljuje tudi v letu 2010, kar bo na koncu pripeljalo »do izginotja malih lokalnih radijskih postaj«, je zapisal svet.[9]

Poslovno leto 2009 je devet izmed 17 lokalnih radiev končalo z izgubo, še enkrat več kot leta 2008.[10] Ob tem prihodki padajo iz leta v leto, medtem se prihodki radijskih mrež oziroma tistih, ki s frekvencami pokrivajo večji del države, povečujejo. Tudi informacija o poslovanju gospodarskih družb v panogi radijska dejavnost (izdajatelji radijskih programov) kaže, da je panoga v letu 2009 poslovala z izgubo. Sedeminosemdeset gospodarskih družb[11] je zaposlovalo 345 ljudi, imelo v primerjavi z letom poprej manj celotnih prihodkov, prihodkov iz prodaje, dodane vrednosti in zaposlenih ter ustvarilo za 345.542 evrov neto izgube ob nekaj več kot 31 milijonih evrov celotnih prihodkov.[12]

Več kot 90 odstotkov komercialnih radiev je nastalo po letu 1994, ko je bil sprejet zakon o javnih glasilih. Leta 1990 je delovalo v Sloveniji 19 lokalnih radiev[13] , 12 med njimi jih dela še danes. Po letu 1994 je začelo delati šest novih lokalnih radiev. Najstarejša lokalna radijska postaja v Sloveniji je Radio Štajerski val (1953). V 50. letih prejšnjega stoletja so začele z delom tri lokalne postaje, v 60. letih devet, v 70. letih štiri in od 1980 do 1990 tri.[14]

V štirih statističnih regijah, v spodnjeposavski, osrednjeslovenski, notranjsko-kraški in obalno-kraški ni nobenega lokalnega radia, nobenega (s statusom programa posebnega pomena) ni v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Novem mestu. V pomurski, koroški, zasavski in južnoslovenski regiji je po en lokalni radio, v podravski sta dva, v goriški tri ter v savinjski in gorenjski štirje. Na en lokalni radio pride od tri do 27 občin, od približno 40.000 do 160.000 prebivalcev, ki govorijo v osmih narečnih skupinah in številnih narečjih.[15] Sedemnajst lokalnih radiev ima 21 odstotkov vseh frekvenc.[16] Med 17 lokalnimi radii (organiziranimi kot d. o. o.) so v dobri polovici zaposleni ali nekdanji zaposleni ohranili lastništvo, med njimi so v dveh zaposleni oz. nekdanji zaposleni več kot 90-odstotni solastniki. V štirih so solastnice občine, štiri lokalne programe izdaja izdajatelj, ki izdaja tudi časopis.

Med pomembnimi vprašanji v času spreminjanja zakona o medijih v Sloveniji je tudi, kako omogočiti uresničevanje javnega interesa na lokalni ravni, kako omogočiti izdajateljem pripravljanje in oddajanje lokalnih vsebin, ne samo informativnih. Načrtovane zakonske spremembe glede na stanje na slovenskem trgu in medijski sceni z več kot 1300 v razvid vpisanimi mediji, lokalnemu radiu, ki predvsem odseva življenje ljudi v najbližjem, lokalnem okolju, ne obetajo nič dobrega. Rešitve iz osnutka zakona o medijih predvidevajo za lokalne radijske vsebine večletne programske razpise (a na omejena javna sredstva računajo tudi drugi mediji), prinašajo dodatne obveznosti (kar bi dodatno podražilo pripravo lokalnih informativnih in drugih vsebin) in ukinjajo nekatere dosedanje olajšave. Zato je nujna odločitev, ali želimo v Sloveniji dolgoročno in sistemsko zagotoviti pogoje za decentralizirano pripravo lokalnih informativnih in drugih vsebin ali pa naj trg dokončno »odnese te vsebine«, kar se bo lahko zgodilo v treh do petih letih. Sedanja »cenovna« in siceršnja »vojna« med »komercialnimi mrežami« že tako ruši radijski medijski trg, da lokalni radio ne bo več mogel zagotavljati potrebnega dela sredstev iz oglaševanja za pripravo lokalnih vsebin.

Možne poti
Ena od možnosti za dolgoročno sistemsko omogočanje priprave lokalnih vsebin so »medijske regije«, opredeljene glede na različne kriterije: območje pokrivanja, bruto domači proizvod, število občin, upravnih enot, prebivalcev, reliefne in narečne raznolikosti, bližino meje ipd.[17] Sodelovanje/povezovanje več izdajateljev v mrežo in ob tem zagotovitev sofinanciranja priprave lokalnih vsebin, ki so v javnem interesu na lokalni ravni, bi omogočilo decentralizirano pripravo lokalnega programa in s tem ohranitev vsebin.

Druga možnost je, da lokalne radijske postaje postanejo dopisniška mreža nacionalnega radia, se povežejo v četrti nacionalni program ali postanejo »slovenski lokalni radio«. Tako bi povezali Slovenijo na način, ki bi lahko koristil lokalnim in nacionalnim javnosti in prispeval k enakomernejšemu razvoju različnih delov Slovenije. Dejstvo je namreč, da nacionalni radio ne more »pokriti« vseh okolij, da je lokalni radio njegova dopolnitev, ki je že doslej odigral pomembno vlogo tudi v času izrednih razmer, naravnih nesreč ipd.

Še je čas za skupen premislek. Ko bo utihnil lokalni radio in bodo prenehali izhajati lokalni/regionalni časopisi, ko ne bo mogoče več slišati lokalnih narečij in vsebin, ki so pomembne za kulturno identiteto, socialno in družbeno okolje Slovenije, bo prepozno.

1 Na območju vsake lokalne radijske postaje je različno število občin: 8 Radio Kronoberg in Radio Uppland, 10 Radio Gävleborg in 14 Radio Norrbotten. Začetki SR segajo v leto 1925.
2 www.rtvv.se/uk/Radio, www.rtvv.se/uk/Radio/community, www.rtvv.se/uk/Radio/Local_commercial_radio/Mediadevelopment 2009, www.rtvv.se/_upload/uk/download/MU2009_eng.pdf
3 Skandinavske izkušnje so zanimive. Na Norveškem imajo pet javnih radijskih programov, v okviru programa P 1 deluje 12 regionalnih radijskih programov. Na Danskem imajo šest javnih programov, v okviru programa P 4 deluje 11 regionalnih radijskih programov. Na Finskem je šest javnih programov, v okviru javnega programa Radio Suomi deluje 16 regionalnih radijskih programov. Na Švedskem so razcvet komercialnih radijskih postaj doživeli v 90. letih prejšnjega stoletja, tako kot v Sloveniji.
4 V letu 2011 načrtujejo tesnejše povezovanje teh lokalnih postaj v šest medijskih regij, določili so že koordinatorje, ki bodo usklajevali delo in bodo vezni člen med Stockholmom in posameznimi lokalnimi postajami.
5 Na Švedskem je 289 občin in 21 pokrajin (län).
6 www.apek.si/sl/ra_in_tv_programi
7 Lokalni/regionalni programi s statusom posebnega pomena so: Radio Murski val, Radio Slovenske Gorice, Radio Ptuj, Koroški radio, Radio Velenje, Radio Celje, Radio Štajerski val, Radio Kum, Radio Univox, Radio Goldi, Radio Cerkno, Alpski val, Radio Robin, Radio Sora, Radio Gorenc, Radio Kranj in Radio Triglav. Nepridobitni program, ki pokriva večji del Slovenije, je Radio Ognjišče, ostali programi posebnega pomena so programi javne RTV Slovenija.
8 Media Pool, Radiometrija, prvo polletje 2010.
9 Poročilo o delu Sveta za radiodifuzijo v letu 2009, www.dz-rs.si
10 Podatki iz zaključnih računov za leto 2009, iBOn.
11 Med 87 družbami je 86 mikrodružb in ena mala družba.
12 GZS, Informacija o poslovanju gospodarskih družb po regijah v letu 2009, radijska dejavnost 60.100, interno gradivo.
13 Leta 2010 je v Sloveniji 17 lokalnih programov (lokalnih oz. regionalnih radijskih programov posebnega pomena). Leta 1994 je zakon o javnih glasilih opredeljeval te programe kot nekomercialne radijske programe.
14 Svet za radiodifuzijo Republike Slovenije, Ljubljana, november 1998.
15 Statistični urad Republike Slovenije, Slovenske regije v številkah, www.stat.si/publikacije/pub_regije.asp
16 Vseh frekvenc, s katerimi razpolagajo izdajatelji radijskih programov v Sloveniji, je 204, 43 jih imajo izdajatelji 17 programov posebnega pomena. Štiriindvajset jih ima Radio Ognjišče, po deset jih imata Radio Center in Radio 1, devet Radio HIT, osem Radio Glas Ljubljane itd. Vir: Poročilo o delu Sveta za radiodifuzijo v letu 2009, www.dz-rs.si
17 Viri: Rok Mencej, doktorska disertacija: Analiza strukture radijskega trga v Sloveniji in njegove razvojne perspektive, Ljubljana, april 2010; GFK Gral-Iteo, tržne raziskave, d. o. o., Ljubljana (novo ime: GFK Slovenija): Analiza priložnosti za radijske in televizijske programe v Sloveniji, kvalitativna raziskava; marec 2007 ter Strategija razvoja radijskih in tv programov, predlog, oboje dostopno na www.apek.si.

izpis

Jasna Babić

Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Ko postane glasba instrument za dvig nacionalne zavesti, ohranjanja narodne identitete in jezika, se zgodi izničenje umetniške vrednosti in prestop v sfero političnega. Povedano drugače, kdor omejuje umetnost z zemljepisom in jezikom, ta ni več umetnik, temveč samo še zaščitnik določenih interesov.
Cilj kongresa je, da se zaradi nastale kulturno-medijsko-politične situacije zberemo slovenski glasbeniki vseh žanrov pod eno streho in javno manifestiramo svoja stališča o stanju slovenske glasbe v medijskem prostoru, katere prihodnost, jezik, kvantiteta in kvaliteta so (tudi) zaradi predloga novega zakona o medijih pod vprašajem … Glasbeniki in podporniki slovenske glasbe: udeležite se vašega kongresa in pomagajte ustaviti genocid nad slovensko glasbo!
- Poziv Društva Glasbeni forum

Pri nas poslušamo precej več glasb, ki so oblikovno in socialno bolj intrigantne od tistih, ki jih igrajo glasbeniki v Sloveniji. Solidno podprta glasbena scena v Sloveniji ni ogrožena, še manj »nacionalna« identiteta. V begu pred glasbenim nacionalizmom in provincialno zatohlostjo so se glasbeniki in poslušalci vedno zatekali k »pokvarjenim« mednarodnim zvokom.
- Ičo Vidmar, Lažne glasbene dileme, Dnevnik

Izbrana citata sta odsev dveh nasprotujočih si mnenjskih polov glasbenikov, glasbenih novinarjev in urednikov, organizatorjev glasbenih dogodkov itd., ki sta nastala v skoraj dvomesečni polemiki, vezani na 63. člen osnutka zakona o medijih (ZMed-1)[1] , ki predlaga spremembo kvot predvajanja slovenske glasbe na slovenskih radijskih in televizijskih postajah. Začelo se je s sklicem kongresa slovenskih glasbenikov, natančneje podpornikov Društva Glasbeni forum, kjer so izpostavili zahteve v treh točkah, s katerimi so se dotaknili kvot, glasbenih televizijskih oddaj in brezpogojne zaščite avtorskih in sorodnih pravic.[2] A vendar ni tako preprosto. Globlji vpogled v zapisane zahteve in način, kako so bile predstavljene na kongresu, so sprožile takojšnji odziv glasbenih kritikov in teoretikov, glasbenih ustvarjalcev, novinarjev in drugih tako ali drugače v glasbeno sceno vpetih ne-podpornikov društva, ki so opozorili na nekatera zavajanja v njihovih zahtevah in organizaciji kongresa ter odprli široko polje problematike, ki presega zahtevane točke in ki se dotika medijske in kulturne politike nasploh, uredniške politike radia in televizij, manko glasbenega tiska, opustošenje manjših (alternativnih) glasbenih prizorišč, delovanje kolektivne organizacije Sazas in zavoda izvajalcev in proizvajalcev fonogramov IPF, vprašanje nacionalnosti glasbe ter glasbenega življenja nasploh. Poleg dnevnega poročanja se je polemika nadaljevala v kolumnah dnevnega časopisja, spletnih novičnikov in najbolj neusmiljeno prek blogov; v povezavi s spletno revijo Nova Muska se je oblikovala neformalna mreža Aktiv poslušalk in poslušalcev glasb (krajše aktiv), ki je doslej organizirala dve javni razpravi o naštetih temah, glasbeni kongres, ki so ga podporniki imeli za nekakšen »blues slovenskih glasbenikov«, pa je bil označen za »hipokrizijo slovenskih estradnikov«, »interesno kupčkanje s predpisanimi kvotami« in »izbruh glasbenega nacionalizma«.

Sporne kvote
Kaj je torej zapisano v osnutku ZMed-1, da je prihodnost slovenskih glasbenikov docela ogrožena, da jim grozi iztrebljenje, genocid, in da je bilo nujno sklicati kongres ter se združiti »na tem (za vse nas [glasbenike o. p.] in za slovensko kulturo) zgodovinskem dogodku« ter ubraniti sebe, slovensko glasbo in slovenski jezik, ob njegovem morebitnem sprejetju pa bi skladatelj in starosta slovenske popevke Mojmir Sepe vrnil državno odlikovanje zlati red? Predvsem 63. člen, ki iz trenutno veljavnega predvidenega deleža dnevnega predvajanja slovenske glasbe z 20 odstotkov za vse radijske in televizijske programe oz. 40 odstotkov za RTV Slovenija po novem določa predvajanje najmanj 15 odstotkov slovenske glasbe med 6. in 20. uro za vse radijske in televizijske programe,[3] ter 10. člen, ki po novem izpušča zahtevo, da so mediji (radio, televizija) zavezani ob vpisu v razvid medijev predložiti tudi pogodbe, ki jih imajo sklenjene s kolektivnimi organizacijami. Torej znižanje odstotka predvajanja, ki je pogoj za izplačevanje honorarja iz avtorskih in sorodnih pravic ter manko obvezne sklenitve pogodbe s kolektivno organizacijo, s katero je v primeru predvajanja plačilo honorarja že vnaprej zagotovljeno. Tudi zahteva po spremembi programske sheme RTVS ter vrnitev (ukinjenih) glasbenih oddaj lahko priča samo, da se osrednja zahteva vseh treh točk, še posebej, če jih beremo nazaj, od tretje k prvi, vrti okoli ene same stvari: kvot predvajanja slovenske glasbe.

Poleg Slovenije velja sistem nacionalnih kvot v Franciji in francoskem delu Belgije (Valonija), v Avstriji pa kljub predpisu zakona ne izvajajo dosledno. V nasprotju z zakonsko predpisanimi imajo prostovoljno dogovorjene kvote s pogodbami ali podobnimi zavezujočimi akti v flamskem delu Belgije in na Danskem. Sem sodi tudi Irska, vendar je v praksi kvotni dogovor neučinkovit. V Sloveniji so bile do leta 2006 radijske postaje obvezane predvajati najmanj 10 odstotkov slovenske glasbe. V času ministrovanja Vaska Simonitija pa so po francoskem vzoru povečali obvezno kvoto na 20 odstotkov za tržne in 40 odstotkov za javni radio in televizijo. A medtem ko so se v Franciji lotili »zaščite francoske kulture« premišljeno, znotraj celotnega deleža uvedli delež nove francoske glasbe, pozneje pa kvote določili glede na profil radijske postaje in s tem spodbudili (ali prisilili) tako glasbene urednike kot založbe v iskanje in investiranje v nove glasbenike in glasbene skupine različnih žanrov, pa so predpisane kvote, s katerimi naj bi prišlo do »ohranjanja in dviga slovenske glasbene kulture«, dosegle ravno nasprotni učinek.

Nesenzibilnost glasbenih uredništev do raznolikega glasbenega ustvarjanja v slovenskem prostoru in vztrajanju pri sredinskih pop različicah so privedli do tega, da so zaradi zapolnitve zahtevane visoke kvote na programih nacionalnega radia, na komercialnih pa naslanjajoč se na statistike okusa in izbora poslušalcev, v dnevni eter spustili manjše število trenutnih pop uspešnic, vse ostalo pa premaknili v nočni program. Z izjemo vsebinsko profiliranih radiev, kot so na eni strani Radio Študent in Radio Marš in na drugi Radio Veseljak, Ognjišče itd. Podobno so se reševanja kvot lotile tudi televizije. Vse, komercialne in nacionalna televizija so kvoto zapolnjevale z nočnim predvajanjem slovenske glasbe kot glasbene kulise ali videospotov, ob menjavi vodstva na RTVS pa je temeljito spremembo doživel tudi dnevni program, saj so ukinili vse glasbene oddaje, ki so pokrivale novo žanrsko raznoliko glasbo ter jih zamenjali s številnimi oddajami narodnozabavnega značaja. Ob dvigu kvot ustvarjalnost na področju slovenske glasbe še nikoli ni bila tako nizka in njena kvaliteta tako vprašljiva.

Ali res gre samo za kvote?
Čeprav se kvote, ki so vključene v sedaj veljavni zakon, pogosto izrablja, saj se slovenska glasba predvaja predvsem v nočnem času, je predlagani osnutek med določenim segmentom glasbenikov in njihovih podpornikov sprožil nezadovoljstvo. Predlagana znižana kvota se jim zdela nedopustna, čeprav je, prvič, predlagana kot minimum, torej jo lahko uredništva poljubno tudi višajo, in drugič, je zakonsko premaknjena v dnevni termin, v čas, ko so radijski in televizijski programi najbolj poslušani/gledani. Še več, predlagali so celo zvišanje do zdaj obstoječe norme na najmanj 50 odstotkov slovenske glasbe, ali kot je za MMC po domače povedal Zoran Predin, glasbenik in predsednik Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev: »Ena tuja, ena naša, to se nam zdi 'fer',« ter ob drugi priložnosti za Večer izjavil, da se boji, da bi brez predpisanih kvot uredniki preveč subjektivno izbirali predvajano glasbo, pri tem pa bi »iz programa izbrisali tisto, kar bi vsak radijski program moral imeti: izobraževalno noto, da ne rečem tudi vzgojno. Publiki ni dovolj emitirati le tistega, kar je všečno, temveč tudi informirati, izobraževati.« V kolikšni meri so do zdaj radijski in televizijski programi glasbeno informirali in izobraževali, še posebej v nočnih urah, tega teh istih glasbenikov ni zanimalo. A ko je ministrstvo predlagalo osnutek,v katerem je zakonsko določen premik na predvajanje v dnevni termin, to ni bilo dovolj, ker so predlagane kvote prenizke. In ko so nato v javnih soočanjih zagovorniki petdesetih odstotkov izjavljali, da ne gre za vprašanje kvot, temveč za ohranjanje slovenske glasbene kulture, se zopet zastavi vprašanje, kako se je ta ohranjala v nočnih terminih. Ker do osnutka predloga nikogar od pobudnikov ni zanimalo, kdaj predvajajo slovensko glasbo, temveč samo da jo. Torej ... ali res ne gre samo za kvote? Tudi potem ne, ko so nam ponudili računico, da na celodnevni ravni to pomeni zgolj 8-odstotni delež slovenske glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti v glasbenem programu slovenskih radijskih in televizijskih postaj ...

Mnenja glasbenih urednikov so ostala enako deljena kot ob uvedbi zdaj veljavnih odstotkov predvajanja. Prevladujoče stališče komercialnih radiev je, da naj bi bile zakonsko določene kvote veljavne samo za nacionalne programe, saj se jih financira iz naročnine, medtem ko se sami financirajo od oglasov in so za poslušalce brezplačni. Poleg tega zagovarjajo oblikovanje programskih formatov, na podlagi katerih se radii profilirajo za določen segment poslušalcev, ki jim nato glede na njihov okus ter oceno čez dan vrtijo skladbe, ki si jih želijo slišati, ostalo kvoto pa zapolnijo v nočnih urah. Uredniki in ustvarjalci glasbenih oddaj na nacionalnih radijskih programih so bolj previdni. Andrej Karoli, urednik glasbenega progama na Valu 202, trdi, da na Valu 202 nikoli ni bilo vprašanje ali slovenska glasba ali ne, se pa zaveda, da ker je za nacionalni program specifično, da mora streči najširšemu občinstvu, se včasih dnevna glasbena oprema spusti na nekoliko nižji nivo, kot bi si lahko dopustili (Vaši poslušalci godejo in razpravljajo, Maribor). Določene glasbe, ki se ne zvrstijo v dnevni glasbeni program, se pojavljajo v dodatnih rubrikah, kjer se predstavljajo nove glasbe, ostalo pa v nočnih terminih. Spet za tretje višina in sprememba kvot ne posega v uredniško delo. To velja predvsem za oba študentska radia, ki podpirata (mlajše) alternativne izvajalce, ki jih glede na splošno stanje glasbenega predvajanja ni mogoče slišati nikjer drugje, sakralni Radio Ognjišče ter radii, ki vrtijo predvsem domačo narodnozabavno glasbo tistih glasbenih ustvarjalcev, ki edini nikakor ne morajo trditi, da jim grozi kakršnakoli iztrebitev, saj tako visoko, kot so trenutno zastopani v programih radia in televizije, niso bili še nikoli do zdaj.

Če ne bi organizatorji kongresa poslali izjemno nepremišljen poziv z zahtevami, za katere niso imeli oz. še vedno nimajo dobro izdelanih argumentov, na kongresu pa poskrbeli za vrsto incidentov, kot so dopuščena prisotnost izključno podpornikov in novinarjev, petje Zdravljice kot simbola narodne zavesti in odrekanje pravice do izražanja mnenj, bi se po vsej verjetnosti ves zaplet okoli kvot končal veliko mirneje in ugodneje za vse prizadete, v medijih pa bi se razvila običajna polemika o vprašanju potrebe po kvotah. A ob vsej drami in pompu, ki so jo dvignili člani in podporniki Glasbenega foruma, so sprožili vrsto reakcij tistih glasbenikov in drugih, ki delujejo in soustvarjajo v slovenskem glasbenem okolju, a so v neprimerno slabšem položaju, oddaljeni od kvot, splošne medijske pokritosti in ogroženi s strani kolektivnih organizacij.

Semenj glasbene ničevosti
Ko postane glasba instrument za dvig nacionalne zavesti, ohranjanja narodne identitete in jezika, se zgodi izničenje umetniške vrednosti in prestop v sfero političnega. Povedano drugače, kdor omejuje umetnost z zemljepisom in jezikom, ta ni več umetnik, temveč samo še zaščitnik določenih interesov. V tem primeru lastnih. A tu ne gre za zaščito slovenske glasbe, saj imajo glasbene zvrsti in žanri, ki jih preigravajo (pa tudi kopirajo) slovenski glasbeniki, svoj izvor drugje. Svojo podstat imajo v tujini, tam so se razvile in utemeljile. Izvorno slovenske glasbe, razen ljudske ni. Tu gre predvsem za zaščito sebe, torej slovenskega glasbenika, ki ga ne ogroža omejevanje umetniške svobode in izražanja, temveč zmanjšan odstotek predvajanja in s tem znižan dohodek od tantiem. Slovenski glasbenik je ogrožen – finančno.

Že leta se opozarja, da je delovanje kolektivne organizacije Sazas netransparentno, nepravično, samovoljno in v nekaterih primerih že iracionalno. S poslovanjem po načinu posameznih dogovorov, nedoslednim pošiljanjem zahtevkov za izplačila za nadomestek avtorskih pravic vsem povprek in hierarhično na kvotah temelječem izplačevanju tantiem je Sazas močno pripomogel k trenutnemu stanju na slovenski glasbeni sceni. Neenakopravno obravnavanje svojih članov (kar je Urad za zaščito intelektualne zaščite z nedavno dobljeno tožbo proti Sazasu tudi dokazal) pri (spet, s tožbo dokazanih nezakonitih) izplačilih tantiem so omogočala določenim glasbenikom, da so imeli ves čas zagotovljen redni dohodek, kot nekakšne rente, četudi že leta na slovenski glasbeni sceni niso ustvarili ničesar novega.

Ti isti glasbeniki so tudi najglasnejši zagovorniki zahtev Glasbenega foruma. In ti isti glasbeniki so molčali, ko so se zaradi Sazasa v tišino ovile trgovine, saloni ipd., ko so se po Sloveniji zaprli številni majhni, alternativni klubi, ki niso zmogli plačevati nadomestila za avtorske pravice za glasbene skupine, ki niti niso članice Sazas in ki tega denarja, čeprav so avtorji, aranžerji in tekstopisci svoje glasbe, niso niti nikoli prejeli. Nikomur se takrat ni zazdelo, da je slovenska glasbena kultura ogrožena, da so manjši klubski prostori vitalnega pomena za razvoj in ohranjanje slovenske glasbe in glasbene raznolikosti ter prvi odskočni oder za marsikaterega glasbenega izvajalca. Dokler denar priteka, njegov izvor ni pomemben, problem nastane očitno šele takrat, ko je ogrožen sam dotok. Tako določene slovenske glasbenike tudi veliko bolj skrbi 10. člen, ki »sledi izključno interesom tujega kapitala, ki bi rad v Sloveniji brezplačno uveljavljal glasbene programe v svoji lasti, za katere mu ne bo treba plačevati avtorskih pravic. Nekateri členi posledično uzakonjajo piratstvo«. (Zoran Predin, MMC) V Sloveniji trenutno že deluje nekaj piratskih internetnih radiev, ki nimajo nikakršnih pogodb s kolektivnimi organizacijami in ki predvajajo glasbene skupine, ki niso člani teh organizacij. Glasbenega materiala je dovolj, saj jim izvajalci sami pošiljajo posnetke in si želijo biti slišani. Seveda gre tu predvsem za mlajše izvajalce, ki ustvarjajo raznoliko in kvalitetno žanrsko glasbo, ki pa glede na prevladujoče pop glasbene smernice nikoli ne bodo predvajani ne na nacionalnih ne na komercialnih postajah. Tudi drugače je po predlogu osnutka še vedno mogoče skleniti pogodbe tudi naknadno, če se izkaže, da bodo v etru predvajali izvajalce, ki jih kolektivne organizacije ščitijo. In tu ni bojazni, Sazas je razvil natančen način monitoringa predvajanj, »pravo pionirsko delo med kolektivnimi organizacijami«, kot so napisali na svoji spletni strani in kar je občutil že marsikateri organizator javnega glasbenega dogodka, četudi ga ni promoviral po različnih medijskih kanalih.

Manko samokritike
Stanje slovenske glasbene scene nikakor ni spodbudno. Stopnja nezaupanja do glasbenih uredništev in ne nazadnje tudi do glasbenega okusa poslušalcev je izredno visoka, zato se zaščito išče v kvotah, ki omogočajo javno predvajanje, in v kolektivnih organizacijah, za katere je očitno vseeno, kako delujejo, dokler omogočajo finančno stabilnost vsaj določenemu delu glasbene populacije. In da je tako, je pripomogla ravno – ironično – trenutno veljavna določitev odstotka predvajanja slovenske glasbe. V Sloveniji imamo veliko glasbe, a vendar ni vsa tako dobra, kot lahko poslušamo v različnih izjavah v zadnjem času. V vseh žanrih obstajajo odlični in kvalitetni izvajalci, pa tudi še več ne tako kvalitetnih, nekaterih pa že naravnost slabih.

Slovenski glasbeniki bi morali imeti toliko samokritike v svojih vrstah, da bi si priznali, da vsak/a zmagovalec/a lepotnega izbora ali resničnostnega šova ne more postati pevec/pevka, in da nekdo, ki s kitaro zabava prijatelje doma, ne bo nujno zabaval tudi preostalo Slovenijo. Visoke kvote so omogočile ravno to, da se je ustvaril širok prostor, ki ga je bilo treba zakonsko zapolniti s čimerkoli in posledično so se tudi določeni kvalitetni izvajalci izgubili znotraj zvočnega enoumja.

V zadnjih petih letih so uvedene kvote dosegle ne samo osiromašitev slovenske glasbe, temveč so jo tudi redefinirale v sredinsko neoprijemljivo glasbo, katerih izvajalci so zmotno prepričani, da se bo ob pogostejšem predvajanju avtomatično spremenila v uspešnico in katere najboljši pokazatelj je festival Ema, kamor se zlije vsa podstandardna slovenska glasbena produkcija. Pred povišanjem kvot je tako mainstream kot alternativna scena imela nekaj izvajalcev, ki so ustvarjali vrhunsko glasbo na svojem področju in imele zvezdniški status, v zadnjih letih pa ni niti nekih novih, svežih glasbenikov, ki bi izstopali. V mainstreamu je to mogoče bila Neisha, a po prvencu presežka ni več, v alternativi pa zadnje čase tak status pridobiva N'Toko. Drugače pa prevladujejo eni in isti izvajalci, ki jih poslušamo in gledamo povsod, na radiu, mestnih prireditvah, v političnih kampanjah itd.

Glasbene oddaje, kot so bile Roka rocka, Aritmija, Frekvenca itd., so ukinili, ker so imele menda prenizko stopnjo gledanosti, kljub temu da je bila, na primer, ravno Aritmija najbolj gledana oddaja med mlajšo generacijo. Teh oddaj so se spomnili tudi pobudniki kongresa, štiri leta pozneje. Matevž Šalehar - Hamo, organizator kongresa in član bluesovske glasbene skupine, je v intervjuju za Dnevnik izjavil, da se zaveda, da s kvotami skupine, kot so njegova, ne bodo veliko profitirale, zato pa si želijo, da se »na nacionalno televizijo vrnejo glasbene oddaje, kjer se bodo lahko predstavljale tudi skupine, kot je moja. Tukaj pa lahko rečem, da imam nekakšno računico, v smislu, da bi mogoče lahko kdaj svojo skupino predstavil v kakšni taki oddaji, da bi ljudje sploh vedeli, da obstaja«.

Četudi je prišla pobuda ponovno na podlagi lastnih interesov, to ne spremeni dejstva: te glasbene oddaje potrebujemo, potrebujemo prostor, kjer se lahko predstavljajo glasbene novitete, nova glasbena prizorišča in dejavnosti, povezane z delovanjem glasbene scene, treba je slišati in videti glasbenike, slišati njihovo glasbo in misel. Ker trenutno niso videni nikjer, razen na koncertnih prizoriščih. Tako tudi ne preseneča, da v tej osiromašenosti nista mogli preživeti glasbeni reviji Muska in RSQ. Če zatajita televizija in radio, je težko pričakovati, da bo preživel tisk, predvsem če se vsebinsko osredotoča na za slovensko pop glasbeno sceno netipične glasbene smernice. Glasbenih zapisov je izredno malo, skoraj nič se ne beleži, objave so omejene na napovednike ali krajše recenzije. Preoblikovana z novim imenom Nova Muska se je preselila na splet in živi izključno od samoiniciative njenih piscev.

V zadnjih pogovorih na ministrstvu je obveljal konsenz 30–35 odstotkov slovenske glasbe na nacionalnih programih, na komercialnih pa 20 odstotkov v dnevnem oddajnem času. Vendar noben zakon in predpisane kvote ne morejo zaukazati odgovornosti in senzibilnosti do slovenske glasbe in krepiti nacionalno zavest. Ravno tako noben zakon ne more vplivati na odločitev glasbenega uredništva, katero glasbo bodo predvajali znotraj kvot. In ne nazadnje noben zakon ne more določiti, da nekomu kot slovenskemu glasbeniku avtomatično pripada pravica do publike. Vse to lahko doseže samo glasba sama, glasbeni mediji številni posamezniki, ki so aktivni na glasbenem področju. Dokler se ne bo problematike začelo reševati aktivno, na različnih nivojih, si bo predvsem mlajši poslušalec veliko raje izbral iTunes, kot pa prižgal radio. In to nikogar ne bi smelo presenetiti.

1 Pri navedbi členov smo upoštevali osnutek novega zakona z dne 16. 11. 2010.
2 Celoten zapis zahtev je na spletni strani Društva Glasbeni forum: glasbeniforum.si/zahteve.html.
3 V obeh primerih so iz tega deleža izvzeti radijski in televizijski programi, namenjeni madžarski in italijanski narodnostni skupnosti ter tretji program RTVS.

izpis

Renata Šribar

Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
O družbeni škodi neomejenega razširjanja pornografskih in nasilnih komercialnih konstrukcij ni potrebno več diskutirati, zdaj je tu na dlani – Predvsem gre za manko mehanizmov presojanja vsebin in sankcioniranja – Zaščita otrok in mladoletnih v zakonskem osnutku oblikuje kontinuum od ignorantskih variant do elaboriranih določil
Še vedno veljavni zakon o medijih iz leta 2006 je v času sprejemanja reševal dve poglavitni zagati, ki se nanašata na uredniško delo: pravico do popravka in zaščito otrok in mladoletnih. Sprejeta rešitev prve razen nekaj manjših medijskih spektaklov ni odmevala, gotovo pa ni prinesla zaznavne družbene škode. Vse drugače je bilo z zakonskim in nato udejanjenim (ne)uresničevanjem načela zaščite otrok in mladoletnih pred spornimi medijskimi vsebinami.

Danes v Sloveniji težko najdemo vrtec, kjer ne bi otroci skušali ponazarjati porno scen, vsekakor pa ni takega, kjer ne bi imeli problemov z malo Lolito, ki se navidezno (samo)pornografizira. Na ravni osnovne šole se pornoseksualizacija najbolj neprijazno izraža s sovražnostjo do istospolno usmerjenih[1] in s prevzemanjem (diskriminatrnih) tradicionalnih vlog deklic[2] in dečkov v spolnosti; k slednjim so vštete žaljivke punc in spolno nadlegovanje; na drugi strani pa so poskusi dekliškega uveljavljanja seksualne moči s pornoprijemi.[3]

Podobno polje, s katerega se privzemajo norme odraščanja, so komercialne konstrukcije nasilja. Razširjeno merilo odraščanja v »pravo« moškost je, kolikšno dozo krvi, brutalnosti, groze fant prenese. O družbeni škodi neomejenega razširjanja pornografskih in nasilnih komercialnih konstrukcij ni potrebno več diskutirati, zdaj je tu na dlani. Skozi odzvanjanje regulacijske stihije na področju zaščite otrok n mladoletnih na ravni živetega so dodatne zakonske luknje, ki so se pokazale, dobile nekako usoden značaj; tudi kritika zakonskega predloga iz leta 2006 jih je spregledala. Predvsem gre za manko mehanizmov presojanja vsebin in sankcioniranja. Tako se je med drugim izkazalo, nadvse obskurno, da inšpektorat za medije in kulturo ne prevzema (več) naloge strokovnega presojanja, niti ni med njim in agencijo za pošto in elektronske komunikacije v vlogi strokovnega arbitra formaliziranega in utečenega sodelovanja. Ob pričujoči sliki bi bilo logično pričakovati, da bodo predlogi novih rešitev na obravnavanem področju strokovni (s tem pa tudi konsistentni in funkcionalni). Analiza osnutka medijskega zakona kaže, da je bilo tako pričakovanje, če se je kje gojilo, precej naivno. Zaščita otrok in mladoletnih v zakonskem osnutku oblikuje kontinuum od ignorantskih variant do elaboriranih določil. Žal prve prevladujejo.

Skrb vzbujajoča nemarnost
Zaščita otrok in mladoletnih je v zakonskem osnutku glede spornih vsebin obravnavana v štirih členih[4] ; uvodoma (čl. 8) je govora predvsem o tiskanih medijih, oglaševalskih površinah in elektronskih publikacijah z vidika »pornografskih vsebin« in »prikazov neupravičenega nasilja«. Izstopajoča in po dosedanjih izkušnjah z regulacijo namerna nemarnost je, da je pri elektronskih publikacijah lahko dovolj tudi neopredeljena »zaščita« (4. odstavek). Če določilo projiciramo v prakso, to pomeni, da bi zadostovalo tudi že opozorilo »Otrokom dostop prepovedan«. Kar se pravzaprav že dogaja in je pomensko enako varovalo kot bi bilo povabilo »Otroci, glejte, kaj gledajo nekateri odrasli«.

Oglaševanje regulira potencialno škodljive vsebine pavšalno (čl. 44) – s povzemanjem dikcije direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki pa vendarle pomeni zgolj okvir. Najbolj razširjen podžanr (porno-chic) se bo tako spet lahko skrival za nazivom »erotika« in se potemtakem še vedno vztrajno vsiljeval otrokom. Če se je že pristalo na ta model regulacije porna v oglaševanju, se morda ne bi bilo odveč ozreti po oglaševalskih regulatornih ali koregulatornih praksah, ki resno jemljejo vsaj načelo družbene enakosti spolov in obravnavajo njegove kršitve. Skratka, ta člen bi moral všteti eno ali drugo in se podrobneje opredeliti vsaj še do nasilja. Se pa medijski osnutek kompleksno in izdelano loteva zaščite otrok in mladoletnih v radijskih in televizijskih programih (čl. 60): z upoštevanjem raznolikosti potencialno škodljivih vsebin, starostnih skupin otrok in opcij zaščite bi moral biti paradigma drugim rešitvam, ki to zdaj niso. O tem zaradi prostorske bližine najbolj drastično priča kar naslednji člen (čl. 61), ki se nanaša na zaščito otrok in mladoletnikov v AVMS na zahtevo in radiih na zahtevo. Gre za regulacijo vsebin, ki so opredeljene glede na potencialni učinek, »resno« in možno škodovanje razvoju otrok in mladoletnih. Omejitev potencialno »resno« škodljivih vsebin se izvaja skozi njihovo dostopnost, ki pa prav tako kot same vsebine ni natančneje določena. Enako problematično je neopredeljevanje vsebin, ki bi lahko škodovale (2. odstavek tega člena).

Neresna obveza označevanja namesto tehnične zaščite
Evropska direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMS) sicer res uporablja skorajda identično pravno uzanco za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo glede vsebin, ki bi lahko resno škodovale, (čl. 12), vendar ob tem v uvodnihopredelitvah usmerja k tehnični zaščiti (paragraf 60), posebej pa opozarja še na nelegalnost otroške pornografije. V slovenskem osnutku zakona pa namesto napotila k tehnični zaščiti najdemo zgolj pravilo nedostopnosti. Kako ohlapno se zna izvrševati pogoj posredovanja vsebin: »da jih mladoletniki praviloma ne bodo mogli slišati ali videti«, pričajo aktualne rešitve na tem področju (mislimo seveda na lažne zaščite na mobilnih portalih in pay-tv, ki so dostopne preko mobilnih telefonov, pa tudi na mrke zaščite na pay-tv sredi dneva).

Druga pomembna in obširna tema za razmislek v primeru AVMS na zahtevo in radiih na zahtevo, vprašanje opredelitve vsebin, se mora dejansko reševati skozi primerjavo regulacije vsebin na televiziji. Vsebine, ki bi lahko resno škodovale otrokom in mladoletnim, se tu nanašajo večinoma na nelegalne pornografske žanre (realistično prikazovanje sado-mazohizma, nekrofilija, zoofilija, otroška pornografija) in gotovo tudi na žanre nasilja, ki vključujejo realno nasilje. V tej luči velja resno priporočilo za indeksiranje in definiranje vsebin iz 61. člena. Sicer bo nov medijski zakon v koliziji z veljavnim kazenskim zakonikom – če ostanemo v registru otroške pornografije – z njegovim 176. členom. V primeru spodbujanja sovraštva do določene prebivalstvene skupine (glede na enega od pripoznanih virov diskriminacij) preko AVMS na zahtevo in radia na zahtevo pa bi šlo za kolizijo s 297. členom KZ.

Da je potrebno opozoriti na nelegalne vsebine tudi na tem mestu, dokazuje zlasti obstoječa praksa portalov z otroško pornografijo. Naš končni argument za nadgradnjo predloga 61. člena pa je povsem tehnične narave. Tako televizija kot AVMS na zahtevo sta v evropski direktivi regulirana okvirno, pri tem pa obravnavani predlog slovenskega medijskega zakona člen, ki se nanaša na televizijo, ustrezno artikulira skozi cilj operativnosti, drugega pa skorajda prepiše[5] iz direktive, ne da bi ga dopolnil vsaj z omejitvami, ki so v njej zapisane na drugem mestu; slednje pomeni, da zadaj ni prav nobene vizije o operativnosti v imenu zaščite otrok in mladoletnih. Izkušnja branja tega, drugega osnutka zakona je na tem mestu še posebej žalostna, ker je Slovenija še zelo daleč od kompleksne zakonske rešitve omejevanja komunikacijskih vsebin z vidika zaščite otrok in mladoletnih (in je pri tem tudi na repu EU).

Kakšna bo vloga sveta za medije?
Kljub temu, da nadzor in sankcioniranje v primeru kršitev načela zaščite otrok in mladoletnih na področju elektronskih medijev v skladu z medijskim zakonskim osnutkom izvaja APEK, je na mestu vprašanje o vlogi sveta za medije na obravnavanem področju. Če je med njegovimi nalogami tudi, denimo, nadzorovanje »izvajanja internih pravil izdajateljev AVMS v zvezi z oglaševanjem zdravju škodljive hrane in pijače v medijih« (čl. 86), bi bilo umestno, če bi redno opravljalo tudi strokovno nalogo spremljanja razvoja standardov in sredstev zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami (posebej tudi v okviru AVMS) in jih soočalo s stanjem v Sloveniji. Če ta predlog zveni cinično, vir slednjega ni na naši strani. S tem v zvezi bi veljalo odgovoriti tudi na vprašanje, kje v predlagani sestavi sveta je eksplicitno mesto za predstavnika ali predstavnico »laične« zainteresirane javnosti ali nevladnega sektorja. Ga ne vidimo (čl. 82), čeprav gre za demokratični standard. Tudi ta manko je z naše perspektive eden od flopov zakonskega osnutka. Dve družbeno-politično primerljivi državi, Madžarska in Latvija,[6] skušata urejati obe tu najbolj sporni zadevi, tj. regulacijo AVMS na zahtevo in sestavo medijskega sveta, povsem drugače. Latvija v predlogu zakona o elektronskih medijih natančno opredeljuje regulacijo AVMS na zahtevo (Be—rzin,a-Andersone 2010, 28).[7] Madžarska pa medijskemu svetu podeljuje drugačen status in funkcijo, vendar se mu v sistemu pravnega obvladovanja »medijev in komunikacij« pridružuje specifičen svet, sestavljen iz predstavnic/-kov civilne družbe (Lengyel 2010, 34).

Država na eni strani ruši tisto, kar na drugi gradi
Razpravljanje sestavljata povzetek in deloma tudi nadgradnja pripomb in dopolnil na prvi osnutek medijskega zakona,[8] ki sta bila poslana na ministrstvo za kulturo.[9] Poleg avtorice članka v vlogi koordinatorke navedenega strokovnega komentarja je tu še sedemnajst akademskih in civilnodružbenih imen, ki stojijo za njimi.[10] Pripombe in sugestije so bile napisane v okviru temeljnega znanstveno-raziskovalnega projekta,[11] ki si je za predmet proučevanja zadal prav vzpostavljanje norm socializacije v odraslost preko novih medijev.

Država na eni strani ruši tisto, kar na drugi gradi. Bi bilo možno, da sinergija delovanja v smeri demokratizacije v tukajšnjem družbenem prostoru postane kaj več kot priročna politična floskula? Ne samo, da je duh zakona v tem delu slab[12] in rešitve pavšalne in neučinkovite (razen na področju televizije), temveč se razkriva tudi dejstvo »totalitarizma« nove oblasti, saj jo bolj kot sodelovanje v iskanju rešitev (navsezadnje tudi s službami pod lastnim okriljem) zanima uresničevanje nelegitimnih interesov skozi princip moči oblastniško-kapitalskih pozicij.

Literatura in viri
Be—rzin,a-Andersone, I. (2010). Progress of the New Electronic Media Law in Latvia, Iris, 2010/7, str. 28.
Direktiva AVMS (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah), dostop 18. 5. 2010.
KZ – 1, www.uradni-list.si/1/content?id=86833, dostop 1. 11. 2009.
Lengyel, M. (2010). A Wave of Media Legislation, Iris, 2010/8, str. 34.
McRobbie, A. (2007). Top Girls? Young Women and the Post-Feminist Sexual Contract. Cultural Studies, XXI/4–5, str. 718–737.
Nayak, A., in Kehily, M. J. (2008). Gender, Youth and Culture: Young Masculinities and Femininities, Houndmills in New York: Palgrave Macmillan.
Nielsen, H. B. (2004). Noisy Girls: New Subjectivities and Old Gender Discourse. Young. Nordic Yournal of Youth Research, XII/1, str. 9–30.
Renold, E. (2000). »Coming out«: gender, (hetero)sexuality and the primary school, Gender and Education, 12/3, str. 309–326,
Zakon o medijih – 1, 2. osnutek, dostop 17. 11. 2010.
Walkerdine, V. (1998). Popular Culture and Eroticization of Little Girls. V: Jenkins, H., The Children's Culture Reader. New York in London: New York University Press, str. 154–164.

1 Pregled oglaševanja komerciale seksualnosti kaže, da se je v Sloveniji oglaševanje gejspolnosti od deset odstotkov v letih 2005–2006 zaznavno spustilo. Pornoseksualizacija podpira heteronormativnost in dečki v odraščanju podlegajo matrici tradicionalne, spolno diskriminatorne moškosti. Fenomen je globalen in o njem pričajo avtorice iz ZDA, Velike Britanije, Avstralije (prim. McRobbie 2007, Nayak in Kehily 2008, Renold 2000, Valkerdine 1998).
2 Navidezna nova (spolna) agresivnost deklic ni splošen pojav, poleg tega ne vključuje sprememb na ravni čustvovanja (Nielsen 2004).
3 O tem pričajo pogovori z vzgojiteljicami/-ji in učitelji/-cami v okviru projekta Pedagoške fakultete in Ministrstva za šolstvo in šport RS »Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v letih 2008/2011 na področju socialnih in državljanskih kompetenc« in tematskega sklopa Prepoznavanje in preprečevanje nasilja.
4 Upoštevamo določila drugega osnutka z dne 16. 11. 2010.
5 Izjema je tu že omenjeni vsebinsko prav tako pomanjkljiv dodatek (2. odstavek 61. čl.).
6 Izbor imenovanih držav je posledica dostopnosti podatkov.
7 Zakon je bil kasneje tudi sprejet in glede te točke ni bilo sprememb.
8 V pričujočem tekstu so upoštevane tudi minimalne spremembe na področju v drugem osnutku.
9 Tekst je na ogled na spletni strani združenja Sezam.
10 Pod pripombe in priporočila so se podpisali prof. dr. Oto Luthar, dr. Valerija Vendramin, izr. prof. dr. Duška Knežević Hočevar, dr. Zalka Drglin, dr. Natalija Vrečer, Nada Kirn, izr. prof. dr. Mojca Ramšak, izr. prof. dr. Irena Novak Popov, Katja Zabukovec Kerin, Mojca Dobnikar, mag. Maja Gspan, Vera Kozmik Vodušek, Dragica Dada Bac, Jasmina Vidmar, Klavdija Aničić, Katja Bašič, dr. Živa Humer.
11 Uradni naziv projekta je »Epistemološki in kulturni vidiki konstrukcije spolnosti in nasilja v novih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah (IKT) ter njihovo sprejemanje pri otrocih in mladih« (izvajata ga Pedagoški inštitut in avtorica pričujočega teksta, financira pa ga ARRS).
12 Čeprav se tudi direktiva o AVMS na področju zaščite in otrok spogleduje z interesi kapitala, je uvodoma poskrbela vsaj za privilegiran status tehnične zaščite, osnutek medijskega zakona pa je v uvodnih »ciljih, načelih in poglavitnih rešitvah« glede tega povsem ignorantski.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
predpisi o oglaševanju
Medijska preža
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca