Že pred kakim desetletjem naj bi v Latinski Ameriki in vzhodni Evropi padel zid diktatur. In odtlej naj bi tam vladala svoboda tiska. A veselje se je marsikje že poleglo.

Svoboda tiska ne zadostuje več kot definicija svobode. Včasih se celo spremeni v njeno nasprotje, v novo obliko cenzure.

Če govorimo o informaciji, je zid nove cenzure sestavljen iz treh kril: moči lastnika, tržnega mišljenja, informacije-blaga. Preden vse tri natančno pojasnim, jih bom le na kratko povzel:

To je zid podrejenosti informacije velikim ekonomskim koncernom, ki so včasih resnični gospodarji sveta, bolj kot pa demokratične države.

To je zid podrejenosti informacije neoliberalni ekonomski vulgati, ki se lepi na vse in ovija vsa področja družbenega življenja (ekonomsko, a tudi politično, kulturno, športno).

To je zid podrejenosti informacije komercialnim pritiskom. Takšnim, ki se kažejo na ravni domnevnega povpraševanja javnosti in ki včasih spodbujajo k dobrikanju bralcem, lahkosti, bližini, razraščanju črnih kronik, športnih rubrik. In k žrtvovanju resnih analiz mednarodnih dogodkov.

Z drugimi besedami: boj za pluralistično informacijo se ni končal, ko smo se otresli državne cenzure.

Informacija je podrejena pritisku trga, ker jo omejuje prvi izmed treh zidov, zid podrejenosti velikim ekonomskim koncernom, ki so postali novi gospodarji sveta.

To pomeni, da je naprej podrejena moči lastnika.

Kajti – na to spominjamo skoraj z bojaznijo – v liberalni družbi ima lastnik medijev informiranja moč, vključno z močjo, da ga v prvi vrsti ne zanima dobra informacija.

Revolucionarni francoski sindikati so pogosto razglašali: »Ne kupuj časopisa: z njim si boš znova pripeljal gospodarja v hišo.« To me spomni na nek drugi citat, katerega avtor je tokrat Noam Chomsky: "Kako elita nadzoruje medije? Kako elita nadzoruje General Motors? To vprašanje se ne zastavlja. Eliti ni treba nadzorovati medijev. Mediji ji pripadajo."

V ZDA obstajajo štiri velike informacijske mreže, štirje veliki časopisi. NBC News – NBC je pod okriljem General Electric (orožje, nuklearke), CBS News – CBS je pod okriljem Viacoma (hollywoodski studii), ABC News – ABC je pod okriljem Disneyja (kino, razvedrilo), CNN – ta je pod okriljem AOL-Time Warner. Štiri mreže: tri pripadajo trem izmed filmskih konglomeratov (Disney, Viacom, Warner), ena pa trgovcu s topovi in eni najpomembnejših svetovnih multinacionalk, General Electric. pri kateri je bil osem let, preden je postal predsednik ZDA, zaposlen Ronald Reagan. Nekdanji predsednik ZDA je bil zmožen tudi štirinajstkrat v enem dnevu izreči pohvalne besede v čast te multinacionalke.

Dodajmo še, da je Simon & Schuster, ena od poglavitnih ameriških založb, v lasti Viacoma, ki je lastnik CBS, Little Brown je v lasti Warner Brosa, se pravi AOL-Time Warnerja, lastnik Random House je Murdoch, ki ima v lasti Fox.

Kadar skoraj vse časopise, radijske in televizijske postaje nadzorujejo isti konglomerati, tudi njihova številčnost ne more obroditi ničesar drugega kot različne načine ponavljanja istega sporočila. Disneyjevo sporočilo se ne razlikuje od Viacomovega, čeprav sta si Disney in Viacom trenutno konkurenta, dokler ne bo morda eno od obeh gigantskih podjetij kupilo drugega.

Takšen položaj je tudi v Italiji. Ali je sploh treba navajati ime industrialca, medijskega človeka, lastnika nogometnih moštev, ki je že bil in je znova postal italijanski predsednik vlade?

Takšna situacija se uveljavlja tudi v Franciji, kjer je informacija bolj kot kdaj koli prej postala proizvod, manipulirano blago.

Blago velike vrednosti: konec leta 2000 so »združeni TF1, Canal + in M6 (trije veliki zasebni francoski televizijski kanali) na borzi tehtali več kot avtomobilski sektor«.

Čeprav je danes vrednost komunikacijskega sektorja močno padla1, namerava Le Monde ponuditi svoje delnice na borzi in načrtuje, da mu bo to prineslo 100 milijonov evrov.

Nekaj tednov pred smrtjo je Pierre Bourdieu poudaril: »Ena izmed velikih ovir za izoblikovanje sil upiranja je dejstvo, da gospodujoči kot še nikoli v zgodovini nadzorujejo medije. [...] Vsi veliki francoski časopisi so danes popolnoma pod nadzorom: na videz samostojni časopisi, kot je Le Monde, so delniške družbe, ki jim gospodujejo velike denarne sile. Relativna samostojnost medijev, ki bi omogočila določeno fiktivno predstavljanje in hkrati določeno podporo silam upiranja, se torej popolnoma izgublja. [...] Medijsko-časopisni svet medijskih intelektualcev ali intelektualnih novinarjev, ves ta svet je v celoti dosegel stanje presunljive podrejenosti. [...] Ko je Le Monde prešel v delniško družbo, je bilo pričakovati kritične reakcije, a zgodilo se ni nič, vladala je popolna tišina.«

Enako se je na še hujši način zgodilo lanskega februarja, ko se je Serge Dassault priključil kapitalu koncerna Hersant, se pravi kapitalu časopisa Figaro in velikega dela regionalnega tiska.

Enako se je na še hujši način zgodilo, ko je taisti Serge Dassault pred nekaj tedni prevzel Vivendijev revialni tisk.

Enako se je na še hujši način zgodilo, ko je Lagardere pred nekaj dnevi prevzel Vivendijeve založbe. Odkar je Hachette (Jean-Luc in Arnaud Lagardčre) odkupil Vivendi Universal Publishing, nadzoruje 70 odstotkov založniškega trga.

Hachette je močno prisoten v ZDA, v Italiji je tretji najmočnejši založnik, posebno aktiven pa je tudi v vzhodni Evropi.

A pri vsem tem je predvsem prvi francoski tiskovni koncern. V njegovi lasti so na primer:

• radijske postaje Europe 1, Europe 2, Skyrock, RFM;
• televizijski kanali MCM, Canal J, La Chaîne Météo, Match TV;
• tiskovna agencija Gamma.

V lasti ima ali pa nadzoruje številne časopise in revije: Elle, Paris Match, Télé 7 Jours, JDD, Premičre, France Dimanche, Entrevue, La Provence, Nice Matin, Var Matin.

In ne smemo pozabiti bistvenega deleža pri založbah Hachette, Fayard, Grasset, Stock, Livre de poche. In odslej tudi pri La Découverte, Belfond Dunod, Harrap, Plon, Bordas, Dalloz, Robert Laffont, Larousse, Masson, Nathan, Perrin, Pocket, Presses de la Cité, Retz, Le Robert, Solar, Syros ... In ne smemo pozabiti mreže knjigarn Virgin. Ne smemo pozabiti tudi mreže kioskov s časopisi in knjigami na železniških postajah: Relais H. In ne smemo pozabiti nadzora nad Aérospatiale, izdelovalcem Airbusa. In ne smemo pozabiti Matre, izdelovalca motorjev in vojnega orožja.

Drug trgovec z orožjem, Dassault, ki je odkupil že Le Figaro, je preko Socpresse pravkar prevzel vse publikacije, ki so bile prej v lasti Vivendija, se pravi velikansko tiskovno cesarstvo: 01 Informatique, L’Entreprise, L’Expansion, L’Express, La France Agricole, La Gazette des Communes, Lire, Maison Française, Le Moniteur de BTP, L’Ordinateur Individuel, Le Quotidien du Médecin, La Vie Française, L’Usine Nouvelle, Windows Plus.

Za celovit pregled je potrebno dodati, da tudi koncern Le Monde ni brez ambicij glede koncentracije in prevzemanja vpliva. Pred nekaj meseci je od Vivendi Universal odkupil Courrier International, malo za tem je prevzel majhen delež kapitala revije Nouvel Observateur, malo za tem, pred nedavnim, pa je postal odločilni delničar pri Publications de la Vie Catholique (med njimi je Télérama) – in vse to naj bi bilo uvod v vstop Le Monda na borzo.

V ZDA je leta 1983 50 družb nadzorovalo več kot polovico velikih medijev. Danes enak rezultat dosega že šest podjetij.

Tudi v Franciji, podobno kot v ZDA, si sedem koncernov deli medije: Bouygues, Lyonnaise-Suez, Hachette-Lagardčre, Dassault, Pinault, koncern Le Monde.

Kakšne posledice ima to za informacijo? Odgovor: ustvarja razliko med tem, kar bi morali narediti, in tem, kar lahko naredimo.

Kaj bi morali narediti v svetu:

• kjer ima nekaj več kot 400 milijarderjev v rokah večje bogastvo kot skoraj polovica prebivalstva zemlje?
• kjer Mozambik ne glede na to, da v tej deželi zaradi kužnih bolezni pred petim letom umre četrtina otrok, namenja vračanju dolga dvakrat več denarja kot pa stroškom za zdravstvo in izobraževanje?
• kjer bodo po besedah upravnika programa za razvoj pri Združenih narodih »v primeru, da se bodo sedanje težnje nadaljevale, ekonomske neenakosti med industrijskimi deželami in deželami v razvoju s stopnje nepravičnosti prešle na stopnjo nečloveškosti«?
• kjer celo v demokratičnih deželah denar gospoduje političnemu sistemu, tako da se nazadnje oba pomešata, kjer tisti, ki podpisujejo čeke, ustvarjajo zakone, kjer je državljanom dovolj tega, da s svojim glasovanjem na volitvah prostor prepuščajo investitorjem?
• kjer so leta 2001 francoski direktorji štiridesetih podjetij, ki so uvrščena v francoski borzni indeks CAC-40, v povprečju zaslužili 7,5 milijona evrov, kar znese 554 minimalnih plač (Francija je več kot nadoknadila svoj zaostanek za ZDA: v ZDA njihov zaslužek znese 531 minimalnih plač)?

A kaj res naredimo? Ali lahko mi, novinarji in intelektualci, razkrivamo takšen položaj in predlagamo rešitve:

• če imajo takšni milijarderji, Billi Gatesi, Ruperti Murdochi, Jean-Luci Lagardičri, Tedi Turnerji, Conradi Blacki, Silvii Berlusconiji in Dessaulti tega planeta v lasti časopise in založbe, za katere pišemo, radijske postaje, na katerih govorimo, televizijske kanale, na katerih nastopamo?
• če informacije in kultura, ki se širijo v deželah v razvoju, prihajajo predvsem iz industrijskih dežel in če tako malo informacij in kulture, ki jih prejemajo industrijske dežele, prihaja iz dežel v razvoju?
• če so tisti, ki podpisujejo čeke, ustvarjajo zakone, investirajo in restrukturirajo, tudi naši delodajalci, objavitelji, distributerji, sogovorniki in »sprejemalci odločitev«?

Najpogostejši odgovor, ki vam je dobro znan, je: »Ne žagaj veje, na kateri sediš.« Ne žagaj veje teh velikih zasebnih koncernov,

• ki kupujejo časopise, radijske in televizijske postaje, da bi jih izoblikovali po lastni podobi;
• ki časopise, radijske in televizijske postaje kupujejo s takšno lahkoto, kot je vojska Aleksandra Velikega osvajala ozemlja.

Ti koncerni so pogosto transnacionalni.

Primer: cesarstvo Ruperta Murdocha pokriva hkrati:

• Oceanijo, kjer vlada;
• ZDA, kjer ima Murdoch v lasti pomembno televizijsko mrežo (Fox), več velikih časopisov, revij, založb ...
• Evropo, kjer ima Murdoch v lasti londonski Times in kar se le da priljudni Sun.

Leta 1997 je Sun podprl prihod Tonyja Blaira na oblast. Leta 1998 je – v pričakovano povračilo – socialist Tony Blair s telefonskim pogovorom s tedanjim italijanskim predsednikom vlade, Romanom Prodijem, pri katerem je lobiral v prid avstralsko-ameriškega magnata, pomagal Rupertu Murdochu prodreti v Italijo.

Le kateri državljan bi bil lahko kot posameznik deležen takšnih ugodnosti, podpore zasebnega lobiranja predsednika vlade dežele, ki niti ni njegova dežela?

Avgusta 1996 je Jean-Luc Lagardčre pojasnil vodilnemu osebju pri Thomson-CSF: »Videli boste, da tiskovni koncern predstavlja kapital za pridobivanje naročil.«

Ne za širjenje dobrih informacij, ampak za pridobivanje pogodb. A kot smo videli, je tiskovni koncern tudi kapital za pridobitev založniškega koncerna, še večjega od tistega, ki je že v lasti.

Informacija je podrejena pritisku trga, ker jo omejuje drugi od treh zidov denarja, kadar, ne da bi se tega zavedala (a pogosto z zavestjo o tem), širi to, kar sem imenoval tržno mišljenje.

• Mišljenje, ki je od dežele do dežele neverjetno podobno in ki nekako zbuja občutek, da sploh ne potujemo.
• Mišljenje, ki žebra postulate »srečo prinašajoče mondializacije«, vojnega humanitarizma, ki torej brani interese in pravila finančnega kapitalizma.
• Mišljenje, ki mu v Franciji in drugod služi kakih trideset vsepovsod objavljajočih piscev uvodnikov, direktorjev in glavnih urednikov velikih dnevnikov in tednikov, ki sem jih sam imenoval »novi psi čuvaji«.

Za tržno mišljenje gre:

• kadar pluralnost naslovov ne privede več do pluralizma komentarjev, ampak do navideznega razpravljanja, do ustvarjanja slepil;
• kadar množenje komunikacijskih mrež in organizmov, ki jih vedno pogosteje nadzirajo isti industrijski koncerni, obrodi zgolj ponavljajoče se sporočanje enakega tipa sporočila.

Kajti resnični nadzor se izvršuje, ne da bi ga bilo treba razglašati. Nadzor, do katerega prihaja zgolj zaradi:

• izučenosti novinarjev in drugih, ki se poklicno ukvarjajo z informiranjem;
• njihovega razumevanja, kaj jim lahko prinese pristajanje na gospodujoče norme, kolikšen družbeni kapital in kolikšen kapital v pravem pomenu besede;
• in tudi razumevanja, koliko bi jih lahko stalo postavljanje teh norm pod vprašaj.

In te norme se nikoli ne predstavljajo kot ideološke (tako ali tako naj bi zdaj živeli konec ideologij) ali politične (poglavitne stranke si niso več v nobenem nasprotju).

Ne, ves ta sistem vrednot in referenc naj bi doživljali kot docela »profesionalen«: njegovo sprejemanje naj ne bi skoraj nikoli predpostavljalo kakega vsiljevanja od zunaj. Program je v glavi.

Druga lastnost takega mišljenja: tržno mišljenje stremi k temu, da bi demokratično izvoljene politične voditelje podredilo svojim tabelam Zakonov, edini mogoči politiki, ki naj bi bila »neobhodna«.

Kajti če je realnost ena sama, če je mogoča ena sama politika, potem demokratično razpravljanje nima več nobenega smisla. In državljanstvo tudi ne. Ker ni več nobene resnične možnosti razsojanja med dvema členoma neke alternative.

Tipični primer tržnega mišljenja, izkrivljanja jezika: »modernost« v nasprotju do »arhaizmov«. Modernost: svobodna menjava, močna valuta, sprostitev pravil, privatizacije, »Evropa« ... svobodne menjave, močne valute in privatizacije.

Arhaizmi: socialna država, država kot taka (razen kadar se ukvarja z orožjem, policijo in zapori, svojimi »kraljevskimi« funkcijami), sindikati (ki branijo »cehovske interese«), nacija (»nacionalist«), javni sektor (»monopol«), ljudstvo (ki ga mika »populizem«).

Na te ideje boste naleteli v večini medijev, če se nekoliko sprehodite skoznje.

Informacija je podrejena pritisku trga, ker se sooča s tretjim zidom, kadar sprejme opredelitev hierarhije informacij, ki je podvržena zakonom občinstva, se pravi zakonom dobrikanja in lahkosti.

• Črna kronika pod krinko »družbene kronike«;
• preobilje športnih informacij;
• skrajna pozornost do rubrike people in preobražanje velikih akterjev družbenega in mednarodnega življenja v osebe rubrike people: Clinton in njegova pripravnica, Chirac in njegov vnuk (Martin) na plaži;
• in predvsem tisti zakoni občinstva, ki imajo za posledico pozabljanje mednarodnih dogodkov ali obravnavanje mednarodnih dogodkov na način, ki je podoben moralistični basni: na eni strani hudobni (Sadam Husein, Milošević, Gadafi, vendar ne Mobutu, Suharto, Videla), Zlo (masovne morije, genocid), na nasprotni stani Dobro (Zahod), dobrodelno (Humanitarnost), koristno (Nato), postransko (pomote).

Skrajni paradoks mondializacije: »globalna vas« se zanima le za svojo četrt, če ne celo le za svojo zgradbo, če ne celo le za svoje nadstropje. Razen kadar ji ponudijo močna čustva, ljudi, ki bridko jočejo pred kamerami – to so tisti, ki bodo deležni (naše) pomoči.

V ZDA je ta pojav žrtvovanja mednarodnih informacij že dosegel kritično raven.

Naslovnice revij so vse redkeje posvečene kakšnemu mednarodnemu dogodku in skoraj vsakič, kadar je tako, povzročijo padec prodaje dotične revije.

Leta 1997 je Time v celem letu (se pravi med dvainpetdesetimi številkami) le eno od naslovnic posvetil mednarodni temi. V letu 1987 se je to zgodilo enajstkrat. V letih od 1985 do 1995 je Time delež mednarodnih novic v svojih stolpcih znižal s 24 odstotkov na 14 odstotkov, Newsweek z 22 na 12 odstotkov, US News and World Report pa z 20 na 14 odstotkov.

V televizijskih dnevnikih na internetu je delež, namenjen mednarodnim novicam, s 45 odstotkov pred dvajsetimi leti padel na 13,5 odstotka.

Pri American Journalism Review smo našli pojasnilo, da mednarodne teme, ki so leta 1972 predstavljale 10 odstotkov redakcijske površine povprečnega dnevnika, zdaj predstavljajo le še dva odstotka.

Direktor revije Time Walter Isaacson je na vprašanje o tem pojavu pojasnil, da so postale mednarodne novice »manj pereče«. Mortimer Zuckerman iz US News and World Report je dejal, da so te novice »manj tehtne« in Mayanard Parker iz Newsweeka je takšno upadanje pojasnil z navedbo, da je naslovnica revije, ki je bila namenjena nekemu dogodku iz tujine, povzročila 25 odstotni upad prodaje te številke.

Leslie Stahl, novinar pri CBS News, je razložil: »Sodelavci so mi povedali, da lahko s posebnim sistemom vsako minuto sledijo odzivom občinstva. Kadar je na vrsti informacija, ki zadeva kakega tujega voditelja, gledalci preklopijo na drug program in se vrnejo šele, če jih naslednja tema kaj bolj zanima. Najslabšo gledanost dnevnika 48 ur so zabeležili takrat, ko je bil posvečen padcu berlinskega zidu.«

Enaka težnja se kaže povsod po svetu. Zapiranje dopisništev v tujini, zmanjševanje števila dopisnikov, poudarek na lokalnem in informiranje, ki je usmerjeno k potrošništvu.

V Veliki Britaniji se je delež mednarodnih informacij v zadnjih letih prepolovil: 74 odstotkov pri ITV, 33 odstotkov pri BBC, 56 odstotkov pri Channel 2.

Namesto njih novice iz show businessa, vesti o znanih osebnostih, oddaje, posvečene živalim.

»Afriški levi so bolj zanimivi kot človeška bitja iz Afrike,« je ugotovil neki novinar. Tudi v Franciji je tako.

Kanal TF1 je zaprl svoja dopisništva v New Yorku, Tokiu, Hongkongu in Berlinu. Po svetu jih je obdržal le pet (Washington, Moskva, Jeruzalem, Rim, London), med katerimi ni niti enega v deželah tretjega sveta.

Neki voditelj s TF1 je leta 1998 pojasnil:

»Dnevnik Ob 13h je francoski dnevnik, ki je v prvi vrsti namenjen Francozom in daje predvsem francoske informacije. Bi radi novice o Venezueli? Glejte venezuelske kanale. O Sudanu? Glejte afriške kanale. Ob 13h na TF1 je dnevnik za Francoze.« (Télérama, 9. 12. 1998) In približno tako je na kanalu France 2 (ki je obdržal le štiri dopisništva več kot TF1 in med njimi sta dve v tretjem svetu, eno v Abidjanu in eno v Pekingu).

In če se vse informacije razširjajo po enakem receptu, kažejo identični značaj. Takšna enotnost – ki se pridružuje enotnosti, kakršno uvaja že prisotnost tržnega mišljenja in vsemogočnost ekonomskih gospodarjev v informacijskem sektorju – potrjuje družbeno in svetovno hierarhijo ter podpira soglasnost, red, oblast s pomočjo »črnih kronik, ki so zgolj razvedrilo« (Bourdieu), in obravnavanja humanitarnosti kakor vesti iz črne kronike; torej tako, da zbuja ginjenost in močna čustva.

Potrebno je nekaj drugega. Nekaj drugega? Toda občinstvo bo morda izostalo! Morda bo res. A tu govorimo o informaciji, ne o razvedrilu. In kadar gre za informacijo, si lahko izposodim besede Georgea Orwella: »Če svoboda še kaj pomeni, potem je to pravica, da ljudem povemo nekaj, česar nočejo slišati.«

Kajti četudi so pomembne novice »dolgočasne«, se mora novinar ukvarjati prav z njimi. Novinarjevo delo je v tem, da napravi zanimivo nekaj, kar je pomembno, ne pa v tem, da naredi pomembno nekaj, kar je zanimivo, razvedrilno, dobrikajoče.

Sicer pa: kje je za nas alternativa? Da sledimo trgu, domnevnemu povpraševanju? Da ponujamo vedno več narcisoidnih reportaž, nepomembnih škandalov, grozljivih zločinov, avtomobilskih zasledovanj, politikov, ki igrajo vlogo zabavljačev? Da sledimo trgu? Da dopuščamo, da voditelji časopisov sodelujejo z oglaševalci, da se enkrat za vselej podre nujna pregrada med reklamiranjem in vsebino besedil? Da sprejmemo, da se internet vsak dan bolj oddaljuje od svojih demokratičnih možnosti ter se spreminja v stroj nadzorovanja in v prodajno industrijo?

V tem ni nič absurdnega. In morda je vse to celo bolj »racionalno«. A po mojem mnenju to nima več nobene zveze z novinarstvom.

Dobro informiranje pomeni:

• da znamo upočasniti, ko bi bilo na videz treba čimbolj pohiteti;
• da podamo celoto, ko bi bilo treba na videz skrajšati;
• da odklanjamo uporabo izdelanih pojasnjevalnih modelov, ki jih je vladajoči diskurz že izoblikoval za nas, da ne ponavljamo zakoreninjenih idej, ki se jih da prenesti hitreje kakor druge, saj so že v obtoku;
• da ne dopuščamo, da močna čustva nadomeščajo informacijo.

Dobro informiranje torej pomeni sprejemanje ideje, da cilj informacije ni niti razvedrilo, niti prodaja, niti spodbujanje prodaje. Tako sem torej prišel do svojih sklepov.

Prvi bo seveda pesimističen. T. i. »izkrivljanje informacije« nima ničesar opraviti z izkrivljenostjo. Postalo je norma. Informacija dezinformira. To je realnost strukturalne narave (sistem informacij je sistem) in ne samo individualne narave (»spodrsljaji«, ki bi jih lahko pripisali nekaterim novinarjem).

Moj drugi sklep bo bolj optimističen. Kondicioniranje se ne posreči vedno. Stvar je vedno bolj trhla. V Franciji in v tujini so mnogi dojeli, da so mediji dosegli položaj nepotrjene stranke, ki služi oblastem, stranke tiska in denarja. In včasih se izrekajo proti tej oblasti in njenim glasnikom, uradnim in poluradnim. Sicer pa se družbeno življenje še vedno ne pusti ujeti zaslonom. In intelektualno življenje se še vedno lahko dogaja zunaj malih zaslonov, zunaj odmerjenih strani v ključnih velikih dnevnikih, ki se vedno bolj obnašajo kot organi ideološkega diktiranja, odslej skritega pod krinko pravice do informiranja. A še vedno smo tu. Medijska poenotenost nas še ni vseh pogoltnila. Še vedno imamo moč pisanja, delovanja in morda tudi prepričevanja.