Media Watch

Na koncu zakonodajnega postopka lahko ugotovimo, da so določbe zakona o medijih v veliki meri skladne s cilji, ki si jih je zakonodajalec postavil že pred prvo obravnavo. Razburkana javna razprava, v kateri so sodelovali številni domači in tuji predlagatelji posameznih konkretnih rešitev, je pokazala, da je mogoče z demokratičnim dialogom z zainteresirano javnostjo doseči kompromisne rešitve, ki bo državi omogočala učinkovito izvajanje zakonskih določb, medijem pa visoko stopnjo avtonomije pri njihovem delovanju.

Med najpomembnejšimi določbami so tiste, ki pomenijo pravno podlago za učinkovitejše izvrševanje ustavne pravice državljanov do svobode izražanja in do obveščenosti. Vzpostavljeni so pravni temelji za učinkovito vodenje medijske politike pristojnih državnih teles in regulatornih teles civilne družbe. Pravni položaj izdajateljev odpira medijem bistveno širše možnosti poslovanja, hkrati pa je glede razmerja med izdajateljem in uredništvom medija predpisana temeljna stopnja uredniške avtonomije.

Odpravljena omejitev lastniškega deleža

Zakon rešuje pomembno vprašanje razkrivanja virov informacij z navajanjem še doslednejše ureditve v kazenski zakonodaji. Urejena je nedoslednost glede zakonodajnega urejanja pravice do odgovora in pravice do popravka (ustava ju določa kot dve različni pravici, zakon o javnih glasilih pa ne), kar bo le središčni pravni instrument za varstvo človekovega dostojanstva; nekaj jih namreč zakon predpisuje še na drugih mestih. Na novo je oblikovan sistem zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev, tako da je odpravljena omejitev lastniškega deleža posamezne osebe v premoženju izdajatelja medija, hkrati pa so odpravljene ali pa vsaj omiljene tudi nekatere toge navzkrižne omejitve lastništva. Koncentracijo kapitalskih interesov bo moral za medijsko sfero po novem preprečevati posebej razdelani instrumentarij varstva konkurence za preprečevanje nastajanja monopolnih razmerij na medijskem trgu. V zvezi s tem so pomembne nekatere zaščitne določbe, ki bi lahko v določenem trenutku omogočile Sloveniji zavarovanje javnega interesa v zvezi z lastninskimi razmerji na tem področju. Država je seveda zavezana k spoštovanju načela nediskriminacije na območju Evropske unije, enakopravni položaj z domačimi osebami na področju slovenskih medijev pa je zagotovljen tudi drugim osebam v širšem, globalnem obsegu.

Usklajevanje z evropskimi predpisi

V smeri usklajevanja naše medijske zakonodaje, ki je v skladu z evropskimi predpisi korigirana z upoštevanjem javnega interesa Slovenije, so določene številne programske zahteve in omejitve. Evropski duh bo z uveljavitvijo tega zakona prinesel zlasti za naše televizijske programe marsikatero pomembno spremembo. Predvsem se bo po pričakovanjih zakonodajalca razvil kulturni vidik medijske problematike in se pokazal v večjem povpraševanju po izdelkih kvalitetnejše domače avdiovizualne produkcije. Ţe pred leti je Slovenija v predpristopnih pogajalskih izhodiščih na področju avdiovizualne politike napovedala ukrepe za vzpodbuditev avdiovizualnega produkcijskega sektorja, ki ima pomembno nalogo v zvezi z razvojem kulturne identitete, po drugi strani pa se lahko – kot v drugih razvitih državah – sčasoma razvije v še zdaleč ne zanemarljiv gospodarski segment. Zakon je s predpisanimi kvotami evropskih in slovenskih avdiovizualnih del in del neodvisnih producentov v programih slovenskih televizij, podprtimi z določbami o sofinanciranju produkcije teh del iz državnega proračuna in iz drugih virov, izrazito razvojno naravnan akt. Za tretjo obravnavo je ministrstvo za finance sicer vztrajalo, da vlada z amandmaji predlaga še črtanje proračunskega sklada za avdiovizualne medije in njegove poglavitne finančne vire (ki jih je najprej sama predlagala), vendar bo imel zadnjo besedo glede tega razvojnega vprašanja državni zbor.

Zakaj ni sklada za medije

Nenačelni javni napadi na zakonsko tvarino so že pred drugo obravnavo zakona izrezali iz besedila sklad za medije, ki je bil zamišljen kot podporni finančni instrument za vse medije, od tiska, radijskih in televizijskih programov, do elektronskih publikacij in tehnične (analogne in digitalne) infrastrukture. Poslanci so z dvigom rok za takšno rešitev potrdili, da so ta sklad poznali le iz časopisja: skoraj vsi novinarji so tedaj dosledno zavajali javnost, da gre le za »sklad za pluralizacijo medijev«, kar je bilo daleč od resnice. S posledičnim črtanjem tega sklada je slovenska politika dosegla dvoje: razbremenila je državni proračun za kar precej denarja, ki ga bo mogoče porabiti za druge namene (npr. državna podpora tehnološko manj razvitim in ekonomsko manj perspektivnim panogam), hkrati pa je žal odprla možnost, da se z zakonom o medijih zgodi podobno, kakor se je zgodilo z zakonom o javnih glasilih. Slednji je namreč določil, da država podpira razvoj medijev v javnem interesu, hkrati pa za to ni zagotovil niti tolarja. Takšen – za medije škodljiv – preobrat je bilo seveda mogoče izvesti predvsem po krivdi medijev, saj smo v objavljenih prispevkih o zakonu doslej zaman iskali podpore njegovim razvojnim zamislim.

Ohraniti sklad za avdiovizualne medije

Ne glede na zgoraj zapisano je pomembno, da se v zakonu ohrani vsaj proračunski sklad za avdiovizualne medije, saj bo lahko edini pripomogel k razvoju lokalnih, regionalnih in nepridobitnih radijskih in televizijskih programov, predvsem pa bo pomagal medijski politiki vzpodbuditi razvoj zasebnega avdiovizualnega sektorja. Zaradi predpisanih programskih kvot v televizijskih programih se bo namreč televizijska dejavnost podražila, nerazviti neodvisni producentski sektor pa bo moral ponuditi vsebine po primerljivejših evropskih cenah. Tukaj bi lahko proračunski sklad odigral pomembno vlogo, in sicer na dva osnovna načina: z vložki v izdelavo programskih vsebin bi zniževal ceno avdiovizualnih izdelkov, s strokovno selekcijo kvalitetnih predlaganih projektov pa bi lahko soustvarjal kvalitetnejšo programsko ponudbo domačih televizij. Po preteku srednjeročnega obdobja bi imeli okrepljen sektor neodvisnih producentov, ki bi se uvrstili med sodobne kulturno-gospodarske subjekte, in bi bili pripravljeni za izvajanje slovenskih avdiovizualnih storitev v informacijski družbi. Lahko bi se vzpostavila pravila konkurence, ki bi sama od sebe začela zniževati cene, proračunski viri pa bi se lahko postopoma usmerili v druge sektorje.

Tu je bila ves čas glavna vsebinska ost zakona, ki je doslej v javnosti še nihče ni podprl. Javne razprave so v glavnem zgrešile poanto, ukvarjale pa so se z neaktualnim temami.

Programi posebnega pomena

Vzporedno z vzpostavljanjem novega razvojnega sistema za medije, zakon spreminja sistem razlikovanja med t. i. komercialnimi in nekomercialnimi radijskimi in televizijskimi programi, ki z vidika poslovnih razsežnosti ni mogel vzdržati resne zakonodajalske presoje. Namesto tega je uvedena skupina programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo, ki z vidika lokalnih, regionalnih, nacionalnih in kulturnih interesov izpolnjuje posebno zahtevne programske naloge v javnem interesu, medtem ko ostalim programom takšnih programskih zahtev ne bo treba uresničevati v tolikšni meri. Zakon jim na drugi strani seveda določa ustrezne ugodnosti.

Z zakonom o medijih se bodo v naši zakonodaji prvič pojavile določbe o (zelo liberalni) regulaciji digitalnih radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij, besedilo pa vsebuje tudi nekaj najosnovnejših členov o avdiovizualnih storitvah. Pred poglavjem o kazenskih sankcijah, ki ga zakon o javnih glasilih ne pozna (v prihodnosti bodo verjetno kar sodniki za prekrške zelo zaposleni), je predpisanih še nekaj določb o tujih dopisništvih in dopisnikih v Sloveniji.

Kje se je zatikalo v pogajanjih z Brusljem

V zvezi z usklajenostjo zakona z evropskimi smernicami, ki zavezujejo našo državo, še vedno ostaja odprto zadnje vprašanje: ali bo zakon določal pojem »slovenska glasba«, čemur Bruselj nasprotuje, ali bo obveljala doslej predlagana kompromisna rešitev (»glasba, izražena v slovenski govorici«), ali pa bo kdo od slovenskih kulturnih ustvarjalcev in ustanov, ki so jih predlagatelji povabili k iskanju boljšega izraza, takšen izraz tudi našel.

V zvezi s pogajanji med Ljubljano in Brusljem je zelo zanimivo še eno dejstvo, da se je namreč na zahtevo pristojnega direktorata Evropske komisije pred tretjo obravnavo pomembno spremenila definicija slovenskih avdiovizualnih del. Slovenska ustava določa zavidljivo visoko raven zaščite italijanske in madžarske narodnostne skupnosti, torej so avdiovizualna dela v njihovem jeziku z medijskim zakonom utemeljeno izenačena s slovenskimi avdiovizualnimi deli. Težava pa se pojavlja zaradi načela nediskriminatornosti med osebami iz držav, članic EU. Na podlagi tega načela imata namreč producenta iz Italije in z Madžarske glede produkcije enake pravice kot producenta – pripadnika obeh manjšin v Sloveniji. Ali so torej dela vseh madžarskih in italijanskih producentov izenačena s slovenskimi avdiovizualnimi deli? Po kompromisni rešitvi, ki jo predpisuje zakon, so izenačena tedaj, ko so ta dela namenjena tema dvema narodnostnima skupnostma. Kljub tej rešitvi pa občutljiva misel lahko zazna pomembno poglobitev vprašanja varstva pravic manjšin v naši državi, zlasti po predvideni odpravi evropskih mej.

Neutemeljen strah pred vmešavanjem države

V nasprotju s sedaj veljavnim zakonom bo novi že od vsega začetka praktično uporaben. Večkrat sem imel občutek, da se v ozadju številnih medijskih pogromov proti zakonskemu predlogu skriva tudi ta zavest. Ideje o programski in institucionalni avtonomiji medijev so bile v javnosti – po moji oceni – dostikrat zamešane z zastarelimi neoliberalističnimi idejami o popolni svobodi njihovega delovanja in poslovanja. Strah pred vmešavanjem države v posle medijev pa je bil v bistvu le zapozneli odmev na ideološko utesnjenost uredništev iz pretekle zgodovine in samocenzurnih refleksov številnih piscev tovrstnih javnih mnenj. Toda časi se spreminjajo; popolna liberalizacija medijev, ki je bila dosežena z uveljavitvijo paraliziranega zakona o javnih glasilih, je v državi že opravila svojo nujno nalogo: s sprostitvijo starih zavor je stekel hiter in bogat razvoj. Pritekel je svež kapital, razcvetele so pomembne gospodarske družbe. Odprla pa so se druga vprašanja, čisto nič ideološka po svoji vsebini: ali je v javnem interesu države kakršen koli razvoj, ali je vendarle treba zgraditi učinkovite mehanizme za izvajanje evropske, morda pa še celo slovenske medijske politike? Nadzor nad delovanjem medijev, ki je bil v paranoičnem delu javnosti označen kot prizadevanje države za prevzem oblasti nad njimi (!), bo mogoče s tem zakonom izvajati le v smislu izvajanja medijske politike, nikakor pa ne ideološko-politične manipulacije javnosti. Za take namene si je politika vedno znala (in si bo najbrž znala tudi vnaprej) utreti druge poti. S strani države bodo mogoči le t. i. demokratični pritiski na medije v smislu zahtev po njihovem zakonitem delovanju, in to vse dotlej, dokler bo država demokratična. Pozneje se bo napisal drugačen, bistveno krajši zakon.

Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Zakon medijem in javnosti načeloma ne omogoča neposrednega dostopa do informacij in baz podatkov institucij oblasti – Pogrešamo ureditev, ki bi zavezala oblastne institucije, da morajo javnosti zagotoviti dostop do vseh informacij javnega značaja

Z medijskim zakonom poskušajo oblasti obsežno in natančno določiti delovanje, organizacijo in obveznosti medijev do države in javnosti, z enim samim členom pa zakon zelo splošno določa obveznost državnih organov, da medijem in javnosti »posredujejo« javne informacije.

Na veliko nesorazmerje med pozornostjo, ki jo oblasti namenjajo omejevanju svobode tiska, in določbami za zagotavljanje pravice javnosti do informiranosti o delovanju oblasti, kaže primerjava števila členov, ki so namenjeni pravici do popravka in odgovora, ki jim predlagani zakon posveča kar 19 členov. Z njimi podrobno opredeli, kje in kako bodo morali mediji objavljati popravke napak, ugovore in odgovore (posameznikov, organizacij ali organov). Določa tudi sodno varstvo zakonsko določenih pravic do brezplačnih objav na enakem ali enakovrednem mestu.

Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Predstavniki lokalnih radijskih postaj so se aktivno vključevali v razprave o novem zakonu o medijih, vendar so bili njihovi predlogi večinoma preslišani, kakor da jim je v državnem zboru vseeno ali pa res ne poznajo tega medija. Če zakon ne bo spodbujal pripravo teh programov, bodo vedno bolj glasbeni in vedno manj informativni.

Lokalne radijske postaje v Sloveniji so del raznolike slovenske medijske scene, ki jo sestavlja več kot tisoč medijev. Med 74 radijskimi programi je 21 lokalnih informativnih-nekomercialnih (v nadaljevanju lokalne radijske postaje), 46 komercialnih in 7 javnih radijskih programov, ki jih izdaja RTV Slovenija.

Enaindvajset postaj (med njimi dve študentski) s svojim signalom pokrivajo območje vse Slovenije. Od Murske Sobote do Nove Gorice, od Brežic do Jesenic lahko poslušate Murski val, Radio Slovenske Gorice, Radio Ptuj, Štajerski val, Radio Ormož, Radio Celje, Koroški Radio, Radio Trbovlje, Studio D, Radio Brežice, Radio Sevnica, Radio Univox, Radio Robin, Radio Alpski val, Radio Cerkno, Radio Kranj, Radio Sora, Radio Gorenc ali Radio Triglav.

Radijska postaja potrebuje svojo frekvenco, ki jo podeljuje država in v devetdesetih letih 20. stoletja je po sprejemu zakona o javnih glasilih začelo oddajati več deset novih komercialnih radijskih postaj. Država ima na tem področju monopol, hkrati pa tudi z različnimi zakoni določa pogoje za njihovo delo: zakon o javnih glasilih, po novem o medijih, zakon o RTV, zakon o telekomunikacijah itd.

Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Zakon zahteva zelo velik delež lastne produkcije lokalnih radijskih in televizijskih programov – od 30 do 40 odstotkov dnevnega oddajnega časa, pri tem pa ne zagotavlja nobenega rednega dohodka. Srenja lokalnih programov se bo najbrž kar prepolovila.

Ljudje iz prestolnega mesta, ki so oblikovali novi zakon o medijih, vidijo samo »nacionalko« in njene najostrejše »nacionalne« konkurente, vse skupaj pa predvsem v luči bojev za oglaševalce, ki jih v tako majhni državi ni veliko, niti so veliki. Lokalni in regionalni televizijski in radijski programi pa so bili zaradi tega – morda včasih tudi zaradi lastne slabše organiziranosti – vsa tri leta razprav o novem medijskem zakonu v senci spopadov med Radiotelevizijo Slovenija in ProPlusom.

Predlagatelji zakona so prepričani, da so vse lokalne in regionalne televizijske in radijske postaje v zasebni lasti, ki jim nikakor ne gre omogočiti spodobnega razvoja. Zato jih poskušajo z vrsto določil v novem zakonu čim bolj omejiti.

Vlada je med drugo in tretjo obravnavo zakona o medijih v parlamentu celo predlagala dopolnitev prvega odstavka 4. člena, kakršno je v drugi obravnavi sprejel državni zbor, v njem pa med pomembne programske vsebine štejejo tudi nekomercialne radijske in televizijske programe v regijah in lokalnih skupnostih. Vlada je predlagala črtanje te alineje, hkrati pa tudi črtanje v drugem branju sprejetega novega petega odstavka tega člen, ki določa, da Republika Slovenija podpira pri razširjanju programskih vsebin lokalne in regionalne televizijske in radijske programe.

Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Sprejetje zakona o medijih za Radio Študent lahko pomeni, da mu namesto denarja, ki ga sedaj služi sam, ostane hipotetična možnost, da se poteguje za dodelitev statusa programa, ki sodi med dejavnosti, ki jih podpira Republika Slovenija iz proračunskih sredstev. Takšna vrnitev k državnemu koritu, če bi bila sploh uresničljiva, pomeni nedvomno korak nazaj.

Če pri sprejetju novega zakona o medijih ne bodo upoštevani predlogi Radia Študent, bo njegova uveljavitev povzročila konec najstarejšega in največjega »radia skupnosti« (community radio) v Evropi, ker 80. člen predloga zakona in še nekateri drugi ukinjajo 32 let obstoječi Radio Študent v njegovem sedanjem statusu, organizacijski obliki in možnosti za pridobivanje zadostnih prihodkov za delovanje. To posledično ogroža možnost ustvarjanja in izobraževanja 230 sodelavcev in prizadevanja za čim kvalitetnejšo tehnično opremljenost radia. Radio Študent je kljub temu, da je nepridobitna civilnodružbena organizacija s pametno poslovno politiko v zadnjih petih letih postala najmočnejši radio skupnosti znotraj AMARC-Evrope (Evropskega združenja radijskih postaj skupnosti).