N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
uvodnik
sovražni govor
novinarski profesionalizem
novi zakon o medijih
mediji in pravo
medijski trg
mediji in oglaševanje
preobrazba državnih v javne radiotelevizije
tiskovni svet
ženske v medijih
boj za preživetje radia marš
televizija
recenzije
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Nadzor nad delovanjem medijev, ki ga je paranoični del javnosti spoznal kot prizadevanje države za prevzem oblasti nad njimi, bo mogoče s tem zakonom uresničevati le v smislu izvajanja medijske politike, nikakor pa ne ideološko-politične manipulacije javnosti.
Na koncu zakonodajnega postopka lahko ugotovimo, da so določbe zakona o medijih v veliki meri skladne s cilji, ki si jih je zakonodajalec postavil že pred prvo obravnavo. Razburkana javna razprava, v kateri so sodelovali številni domači in tuji predlagatelji posameznih konkretnih rešitev, je pokazala, da je mogoče z demokratičnim dialogom z zainteresirano javnostjo doseči kompromisne rešitve, ki bo državi omogočala učinkovito izvajanje zakonskih določb, medijem pa visoko stopnjo avtonomije pri njihovem delovanju.

Med najpomembnejšimi določbami so tiste, ki pomenijo pravno podlago za učinkovitejše izvrševanje ustavne pravice državljanov do svobode izražanja in do obveščenosti. Vzpostavljeni so pravni temelji za učinkovito vodenje medijske politike pristojnih državnih teles in regulatornih teles civilne družbe. Pravni položaj izdajateljev odpira medijem bistveno širše možnosti poslovanja, hkrati pa je glede razmerja med izdajateljem in uredništvom medija predpisana temeljna stopnja uredniške avtonomije.

Odpravljena omejitev lastniškega deleža
Zakon rešuje pomembno vprašanje razkrivanja virov informacij z navajanjem še doslednejše ureditve v kazenski zakonodaji. Urejena je nedoslednost glede zakonodajnega urejanja pravice do odgovora in pravice do popravka (ustava ju določa kot dve različni pravici, zakon o javnih glasilih pa ne), kar bo le središčni pravni instrument za varstvo človekovega dostojanstva; nekaj jih namreč zakon predpisuje še na drugih mestih. Na novo je oblikovan sistem zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev, tako da je odpravljena omejitev lastniškega deleža posamezne osebe v premoženju izdajatelja medija, hkrati pa so odpravljene ali pa vsaj omiljene tudi nekatere toge navzkrižne omejitve lastništva. Koncentracijo kapitalskih interesov bo moral za medijsko sfero po novem preprečevati posebej razdelani instrumentarij varstva konkurence za preprečevanje nastajanja monopolnih razmerij na medijskem trgu. V zvezi s tem so pomembne nekatere zaščitne določbe, ki bi lahko v določenem trenutku omogočile Sloveniji zavarovanje javnega interesa v zvezi z lastninskimi razmerji na tem področju. Država je seveda zavezana k spoštovanju načela nediskriminacije na območju Evropske unije, enakopravni položaj z domačimi osebami na področju slovenskih medijev pa je zagotovljen tudi drugim osebam v širšem, globalnem obsegu.

Usklajevanje z evropskimi predpisi
V smeri usklajevanja naše medijske zakonodaje, ki je v skladu z evropskimi predpisi korigirana z upoštevanjem javnega interesa Slovenije, so določene številne programske zahteve in omejitve. Evropski duh bo z uveljavitvijo tega zakona prinesel zlasti za naše televizijske programe marsikatero pomembno spremembo. Predvsem se bo po pričakovanjih zakonodajalca razvil kulturni vidik medijske problematike in se pokazal v večjem povpraševanju po izdelkih kvalitetnejše domače avdiovizualne produkcije. Ţe pred leti je Slovenija v predpristopnih pogajalskih izhodiščih na področju avdiovizualne politike napovedala ukrepe za vzpodbuditev avdiovizualnega produkcijskega sektorja, ki ima pomembno nalogo v zvezi z razvojem kulturne identitete, po drugi strani pa se lahko – kot v drugih razvitih državah – sčasoma razvije v še zdaleč ne zanemarljiv gospodarski segment. Zakon je s predpisanimi kvotami evropskih in slovenskih avdiovizualnih del in del neodvisnih producentov v programih slovenskih televizij, podprtimi z določbami o sofinanciranju produkcije teh del iz državnega proračuna in iz drugih virov, izrazito razvojno naravnan akt. Za tretjo obravnavo je ministrstvo za finance sicer vztrajalo, da vlada z amandmaji predlaga še črtanje proračunskega sklada za avdiovizualne medije in njegove poglavitne finančne vire (ki jih je najprej sama predlagala), vendar bo imel zadnjo besedo glede tega razvojnega vprašanja državni zbor.

Zakaj ni sklada za medije
Nenačelni javni napadi na zakonsko tvarino so že pred drugo obravnavo zakona izrezali iz besedila sklad za medije, ki je bil zamišljen kot podporni finančni instrument za vse medije, od tiska, radijskih in televizijskih programov, do elektronskih publikacij in tehnične (analogne in digitalne) infrastrukture. Poslanci so z dvigom rok za takšno rešitev potrdili, da so ta sklad poznali le iz časopisja: skoraj vsi novinarji so tedaj dosledno zavajali javnost, da gre le za »sklad za pluralizacijo medijev«, kar je bilo daleč od resnice. S posledičnim črtanjem tega sklada je slovenska politika dosegla dvoje: razbremenila je državni proračun za kar precej denarja, ki ga bo mogoče porabiti za druge namene (npr. državna podpora tehnološko manj razvitim in ekonomsko manj perspektivnim panogam), hkrati pa je žal odprla možnost, da se z zakonom o medijih zgodi podobno, kakor se je zgodilo z zakonom o javnih glasilih. Slednji je namreč določil, da država podpira razvoj medijev v javnem interesu, hkrati pa za to ni zagotovil niti tolarja. Takšen – za medije škodljiv – preobrat je bilo seveda mogoče izvesti predvsem po krivdi medijev, saj smo v objavljenih prispevkih o zakonu doslej zaman iskali podpore njegovim razvojnim zamislim.

Ohraniti sklad za avdiovizualne medije
Ne glede na zgoraj zapisano je pomembno, da se v zakonu ohrani vsaj proračunski sklad za avdiovizualne medije, saj bo lahko edini pripomogel k razvoju lokalnih, regionalnih in nepridobitnih radijskih in televizijskih programov, predvsem pa bo pomagal medijski politiki vzpodbuditi razvoj zasebnega avdiovizualnega sektorja. Zaradi predpisanih programskih kvot v televizijskih programih se bo namreč televizijska dejavnost podražila, nerazviti neodvisni producentski sektor pa bo moral ponuditi vsebine po primerljivejših evropskih cenah. Tukaj bi lahko proračunski sklad odigral pomembno vlogo, in sicer na dva osnovna načina: z vložki v izdelavo programskih vsebin bi zniževal ceno avdiovizualnih izdelkov, s strokovno selekcijo kvalitetnih predlaganih projektov pa bi lahko soustvarjal kvalitetnejšo programsko ponudbo domačih televizij. Po preteku srednjeročnega obdobja bi imeli okrepljen sektor neodvisnih producentov, ki bi se uvrstili med sodobne kulturno-gospodarske subjekte, in bi bili pripravljeni za izvajanje slovenskih avdiovizualnih storitev v informacijski družbi. Lahko bi se vzpostavila pravila konkurence, ki bi sama od sebe začela zniževati cene, proračunski viri pa bi se lahko postopoma usmerili v druge sektorje.

Tu je bila ves čas glavna vsebinska ost zakona, ki je doslej v javnosti še nihče ni podprl. Javne razprave so v glavnem zgrešile poanto, ukvarjale pa so se z neaktualnim temami.

Programi posebnega pomena
Vzporedno z vzpostavljanjem novega razvojnega sistema za medije, zakon spreminja sistem razlikovanja med t. i. komercialnimi in nekomercialnimi radijskimi in televizijskimi programi, ki z vidika poslovnih razsežnosti ni mogel vzdržati resne zakonodajalske presoje. Namesto tega je uvedena skupina programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo, ki z vidika lokalnih, regionalnih, nacionalnih in kulturnih interesov izpolnjuje posebno zahtevne programske naloge v javnem interesu, medtem ko ostalim programom takšnih programskih zahtev ne bo treba uresničevati v tolikšni meri. Zakon jim na drugi strani seveda določa ustrezne ugodnosti.

Z zakonom o medijih se bodo v naši zakonodaji prvič pojavile določbe o (zelo liberalni) regulaciji digitalnih radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij, besedilo pa vsebuje tudi nekaj najosnovnejših členov o avdiovizualnih storitvah. Pred poglavjem o kazenskih sankcijah, ki ga zakon o javnih glasilih ne pozna (v prihodnosti bodo verjetno kar sodniki za prekrške zelo zaposleni), je predpisanih še nekaj določb o tujih dopisništvih in dopisnikih v Sloveniji.

Kje se je zatikalo v pogajanjih z Brusljem
V zvezi z usklajenostjo zakona z evropskimi smernicami, ki zavezujejo našo državo, še vedno ostaja odprto zadnje vprašanje: ali bo zakon določal pojem »slovenska glasba«, čemur Bruselj nasprotuje, ali bo obveljala doslej predlagana kompromisna rešitev (»glasba, izražena v slovenski govorici«), ali pa bo kdo od slovenskih kulturnih ustvarjalcev in ustanov, ki so jih predlagatelji povabili k iskanju boljšega izraza, takšen izraz tudi našel.

V zvezi s pogajanji med Ljubljano in Brusljem je zelo zanimivo še eno dejstvo, da se je namreč na zahtevo pristojnega direktorata Evropske komisije pred tretjo obravnavo pomembno spremenila definicija slovenskih avdiovizualnih del. Slovenska ustava določa zavidljivo visoko raven zaščite italijanske in madžarske narodnostne skupnosti, torej so avdiovizualna dela v njihovem jeziku z medijskim zakonom utemeljeno izenačena s slovenskimi avdiovizualnimi deli. Težava pa se pojavlja zaradi načela nediskriminatornosti med osebami iz držav, članic EU. Na podlagi tega načela imata namreč producenta iz Italije in z Madžarske glede produkcije enake pravice kot producenta – pripadnika obeh manjšin v Sloveniji. Ali so torej dela vseh madžarskih in italijanskih producentov izenačena s slovenskimi avdiovizualnimi deli? Po kompromisni rešitvi, ki jo predpisuje zakon, so izenačena tedaj, ko so ta dela namenjena tema dvema narodnostnima skupnostma. Kljub tej rešitvi pa občutljiva misel lahko zazna pomembno poglobitev vprašanja varstva pravic manjšin v naši državi, zlasti po predvideni odpravi evropskih mej.

Neutemeljen strah pred vmešavanjem države
V nasprotju s sedaj veljavnim zakonom bo novi že od vsega začetka praktično uporaben. Večkrat sem imel občutek, da se v ozadju številnih medijskih pogromov proti zakonskemu predlogu skriva tudi ta zavest. Ideje o programski in institucionalni avtonomiji medijev so bile v javnosti – po moji oceni – dostikrat zamešane z zastarelimi neoliberalističnimi idejami o popolni svobodi njihovega delovanja in poslovanja. Strah pred vmešavanjem države v posle medijev pa je bil v bistvu le zapozneli odmev na ideološko utesnjenost uredništev iz pretekle zgodovine in samocenzurnih refleksov številnih piscev tovrstnih javnih mnenj. Toda časi se spreminjajo; popolna liberalizacija medijev, ki je bila dosežena z uveljavitvijo paraliziranega zakona o javnih glasilih, je v državi že opravila svojo nujno nalogo: s sprostitvijo starih zavor je stekel hiter in bogat razvoj. Pritekel je svež kapital, razcvetele so pomembne gospodarske družbe. Odprla pa so se druga vprašanja, čisto nič ideološka po svoji vsebini: ali je v javnem interesu države kakršen koli razvoj, ali je vendarle treba zgraditi učinkovite mehanizme za izvajanje evropske, morda pa še celo slovenske medijske politike? Nadzor nad delovanjem medijev, ki je bil v paranoičnem delu javnosti označen kot prizadevanje države za prevzem oblasti nad njimi (!), bo mogoče s tem zakonom izvajati le v smislu izvajanja medijske politike, nikakor pa ne ideološko-politične manipulacije javnosti. Za take namene si je politika vedno znala (in si bo najbrž znala tudi vnaprej) utreti druge poti. S strani države bodo mogoči le t. i. demokratični pritiski na medije v smislu zahtev po njihovem zakonitem delovanju, in to vse dotlej, dokler bo država demokratična. Pozneje se bo napisal drugačen, bistveno krajši zakon.

izpis

Peter Jančič

Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Zakon medijem in javnosti načeloma ne omogoča neposrednega dostopa do informacij in baz podatkov institucij oblasti – Pogrešamo ureditev, ki bi zavezala oblastne institucije, da morajo javnosti zagotoviti dostop do vseh informacij javnega značaja
Z medijskim zakonom poskušajo oblasti obsežno in natančno določiti delovanje, organizacijo in obveznosti medijev do države in javnosti, z enim samim členom pa zakon zelo splošno določa obveznost državnih organov, da medijem in javnosti »posredujejo« javne informacije.

Na veliko nesorazmerje med pozornostjo, ki jo oblasti namenjajo omejevanju svobode tiska, in določbami za zagotavljanje pravice javnosti do informiranosti o delovanju oblasti, kaže primerjava števila členov, ki so namenjeni pravici do popravka in odgovora, ki jim predlagani zakon posveča kar 19 členov. Z njimi podrobno opredeli, kje in kako bodo morali mediji objavljati popravke napak, ugovore in odgovore (posameznikov, organizacij ali organov). Določa tudi sodno varstvo zakonsko določenih pravic do brezplačnih objav na enakem ali enakovrednem mestu.

Pot do samocenzure
Pravice javnosti do dostopa do informacij javnega značaja zakon opredeli v enem samem členu, kjer so obveznosti države določene povsem splošno: da morajo javne osebe dajati resnične, popolne in pravočasne informacije o vprašanjih s svojega delovnega področja. Zakon medijem in javnosti načeloma ne omogoča neposrednega dostopa do informacij in baz podatkov institucij oblasti. O vsebini informiranja po predlaganem zakonu odločajo oblasti, kar omogoča, da lahko prikazujejo predvsem podatke in informacije, ki so za oblasti koristne in prikrijejo manj ugodne ali neprijetne. Zaradi takšne ureditve bomo še naprej imeli informacije z raznimi oznakami zaupnosti, do katerih mediji in javnost z bolj ali manj utemeljenimi razlogi nimajo dostopa. Še naprej bomo imeli informacije, ki so sicer javnega značaja, a javnost zanje ne bo imela možnosti izvedeti. Kako morajo različne veje oblasti in z državo povezane institucije (skladi, zavodi …) posredovati informacije, pa predlagani zakon ne opredeljuje natančno. Način »dajanja« prepušča posameznim institucijam, da uredijo z lastnimi akti. Praktično je trenutna ureditev – ob podobni veljavni zakonski ureditvi – zelo različna. V parlamentu imajo mediji in javnost zelo širok, neposreden dostop do informacij s pomočjo računalniškega sistema in za javnost odprtih služb. V parlamentu je več sob za novinarsko delo, za pomoč pri zbiranju informacij skrbi posebna služba za informiranje. Neposrednega dostopa do informacij o delu in poslovanju izvršne oblasti s pomočjo računalniškega sistema novinarji nimajo, tudi posebne sobe za delo akreditiranih novinarjev v stavbi vlade ni. Enako velja za ministrstva in druge z vlado povezane institucije. Gradiva in sprejete odločitve ministri in državni uradniki predstavljajo na tiskovnih konferencah, za zagotavljanje informacij skrbi poseben urad za informiranje, po ministrstvih pa največkrat predstavniki za stike z javnostjo. V zadnjem času se dostop do informacij o delovanju izvršne oblasti širi s predstavitvami na spletnih straneh, velike spremembe je internet prinesel pri dostopu do informacij o delu sodišč, dostopnih pa je vse več razsodb.

Če državni organi ne bi bili pripravljeni dati informacij (omogočiti dostopa do informacij), sodno varstvo ni predvideno na enak način kot za medije, če ne bi bili pripravljeni objaviti popravka ali odgovora. Manjkajoča ureditev, ki bi zavezala oblastne institucije, da morajo javnosti zagotoviti dostop do vseh informacij javnega značaja, pomeni manj možnosti preverjanja za medije in več napak. Tako se povečajo zahteve po popravkih, ugovorih in odgovorih.

Široka ureditev pravice do popravka in odgovora bo uredništva silila k samocenzuri. Do tega bo prišlo zaradi strahu, da ne bi medij z brezplačnim objavljanjem popravkov, odgovorov in mnenj, ki jih predpisuje zakon in ki tržne vrednosti medija ne bodo povečevali (ne bodo nujno berljivi in aktualni) utrpel finančne škode in si hkrati onemogočil objavljanje drugih pomembnih informacij ter mnenj (ki zaradi popravkov in odgovorov ne bodo objavljene). Cenzorska narava širokih določb o popravku in odgovoru, ki omejuje svobodo tiska in zelo ozka zakonska ureditev o dajanju (in ne neposrednem dostopu) informacij o poslovanju in delu oblasti pomeni očitno omejevanje svobode in moči medijev in tudi javnosti, manj javnega nadzora ter več možnosti zlorab in korupcije tistih, ki imajo moč in oblast.

izpis

Rina Klinar

Naj lokalni radio ugasne?
Predstavniki lokalnih radijskih postaj so se aktivno vključevali v razprave o novem zakonu o medijih, vendar so bili njihovi predlogi večinoma preslišani, kakor da jim je v državnem zboru vseeno ali pa res ne poznajo tega medija. Če zakon ne bo spodbujal pripravo teh programov, bodo vedno bolj glasbeni in vedno manj informativni.
Lokalne radijske postaje v Sloveniji so del raznolike slovenske medijske scene, ki jo sestavlja več kot tisoč medijev. Med 74 radijskimi programi je 21 lokalnih informativnih-nekomercialnih (v nadaljevanju lokalne radijske postaje), 46 komercialnih in 7 javnih radijskih programov, ki jih izdaja RTV Slovenija.

Enaindvajset postaj (med njimi dve študentski) s svojim signalom pokrivajo območje vse Slovenije. Od Murske Sobote do Nove Gorice, od Brežic do Jesenic lahko poslušate Murski val, Radio Slovenske Gorice, Radio Ptuj, Štajerski val, Radio Ormož, Radio Celje, Koroški Radio, Radio Trbovlje, Studio D, Radio Brežice, Radio Sevnica, Radio Univox, Radio Robin, Radio Alpski val, Radio Cerkno, Radio Kranj, Radio Sora, Radio Gorenc ali Radio Triglav.

Radijska postaja potrebuje svojo frekvenco, ki jo podeljuje država in v devetdesetih letih 20. stoletja je po sprejemu zakona o javnih glasilih začelo oddajati več deset novih komercialnih radijskih postaj. Država ima na tem področju monopol, hkrati pa tudi z različnimi zakoni določa pogoje za njihovo delo: zakon o javnih glasilih, po novem o medijih, zakon o RTV, zakon o telekomunikacijah itd.

Dragi lokalni radijski programi
Od tega, kje in koliko so poslušane, je odvisno, kje bodo oglaševalci objavljali oglase, od katerih živi lokalni radio, tako kot večina drugih medijev. Bolje se godi le programom RTV, saj imajo poleg oglasov tudi RTV prispevek, čeprav so poslušalci lokalnih radiev prepričani, da tudi oni dobivajo sredstva iz prispevka, ki ga plačujejo. Oglaševalski kolač za radijske postaje se ne povečuje, pri tem imajo oglaševalske agencije vse večjo vlogo. Poleg tega so redki, ki vedo, kako radio deluje, četudi mislijo, da ga poznajo, saj ga poslušajo v avtu, doma, v lokalu ali službi.

Na ceno oglasov vplivajo stroški za pripravo radijskega programa, ki so večji na lokalnih radijskih postajah, saj imajo več govornega programa, več poročil, izobraževalnih, kulturnih, športnih oddaj, manj glasbe in oglasov kot druge radijske postaje. Priprava takega programa je najdražja, saj je vloženega predvsem več novinarskega dela, ki ga tudi tehnika ne more nadomestiti.

Obveščanje javnosti, pravica javnosti do obveščenosti, nepristransko in objektivno poročanje je v primežu legitimne zahteve: delati s čim manjšimi stroški. Obstajajo sicer olajšave za lokalne radijske postaje, a nekatere le na papirju. Vse skupaj ne odtehta veliko višjih stroškov za pripravo govornega programa. Poseben problem je plačevanje avtorskih pravic kolektivnim organizacijam, na primer Sazasu, kjer vlada prava zmeda, saj nekateri plačujejo, drugi ne, veliko je tudi tožb. Prav bi bilo, da se na sodišču postopki o avtorskih pravicah čim prej končajo. Poleg tega se na tem področju napovedujejo nove obveznosti, nekateri pa še obstoječih ne poravnavajo. Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kako v upravnih enotah izvajajo 161. člen zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ko izdajajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti, če izvajalec dejavnosti nima sklenjene pogodbe z ustrezno kolektivno organizacijo.

Nenaklonjen zakon o medijih
Predlog zakona o medijih je lokalnim radijskim postajam nenaklonjen. Na načelni ravni »lokalne programe posebnega pomena«, kot naj bi se imenovali, sicer podpira, vendar spodbud in olajšav praktično ni, prinaša pa nove obveznosti. Lokalne radijske postaje so si z dolgoletnim delom pridobile svoje mesto v lokalnem in regionalnem okolju, a so predaleč od centra, da bi tudi odgovorni spoznali, da so potrebne tudi zakonske spodbude, da bi še naprej lahko pripravljali program za poslušalce, saj obravnavajo njihovo življenje, probleme in jim omogočajo neposredno sodelovanje. To je pomembno tudi za slovensko državo, za krepitev lokalne demokracije, ohranjanje kulturne prepoznavnosti, slovenskega jezika ter civilno družbo. Lokalne radijske postaje so dopolnitev radijskim programom RTV, zato je bilo v razpravi o predlogu zakona o medijih tudi predlagano, da se 5 % zbranega RTV prispevka nameni za pripravo programov lokalnih radijskih in televizijskih postaj, vendar je predlog zbudil predvsem negodovanje in zgražanje, češ, kaj si pa mislijo, da so. Pričakovali bi vsaj argumentirano razpravo. Na lokalne radijske postaje se država oziroma politika spomnita predvsem pred volitvami ali v izrednih razmerah, ko je potrebno hitro priskočiti na pomoč. Celo po zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami so dolžne objaviti pozive, razglase in druga nujna sporočila v zvezi z nevarnostmi naravnih in drugih nesreč. Te radijske postaje objavljajo informacije s področja prometne in druge varnosti (pa ne samo opozoril, kje merijo hitrost), spodbujajo humanitarne aktivnosti. Izobraževanje, kultura, šport, zdravstvo, socialno varstvo so sestavni del programov. Redni gostje so invalidi, predstavljajo dejavnost Rdečega križa, Karitasa, Zveze prijateljev mladine, SOS telefone itd. S svojim delom v lokalnem okolju prispevajo k skladnejšemu regionalnemu razvoju, krepitvi dobrih odnosov s sosedi na območjih ob državni meji, torej namenjajo pomembno mesto civilni družbi.

Zakon bo povzročil statusne spremembe
Lokalne radijske postaje so večinoma družbe z omejeno odgovornostjo ali delniške družbe. Rešitve v zakonu o medijih bodo povzročile tudi statusna preoblikovanja, če bodo te postaje želele zadržati lokalni informativni program. To bo svojevrsten pritisk na delničarje ali družbenike, ki so vanje vlagali tudi svoja sredstva in tudi za državo, ki je še vedno pomemben lastnik in bo morala povedati, ali se strinja s preoblikovanjem delniške družbe v zavod. Odgovoriti bo morala tudi na vprašanje, ali naj obdrži program ali pa jo zanima le dobiček, ne program. Odločati se bo potrebno med človekom in denarjem. Odločitev, ki je očitno težka le za nekatere.

Ocenjujem, da bo prišlo do povezovanja, koncentracije, prodajanja lastniških deležev, do opuščanja lokalnih vsebin, saj je njihova priprava dražja kot oblikovanje drugih vsebin, na primer glasbenega dela programa in do presežka zaposlenih, predvsem novinarjev. Na trgu, kjer delajo mediji, se srečujejo različni interesi novinarjev, lastnikov, države. Pravice javnosti do obveščenosti se kažejo različno, tudi konfliktno. Vtis, ki veje iz predloga zakona, je liberalizacija brez varovalk, ki bi ščitile pravico javnosti do obveščenosti, četudi je nekaj določil, ki ščitijo delo novinarjev. Gre torej za premik v smeri koncentracije, centralizacije in polarizacije, zato se lahko zgodi, da bodo postopoma lokalne radijske postaje (njihovo število se že sedaj zmanjšuje) začele ugašati, odpuščati novinarje in tako postajati podobne drugim, kjer bo novinarjevo in tehnikovo delo nadomestil računalnik in odzivnik.

So lokalne radijske postaje potrebne?
Postavlja se vprašanje, ali so res lokalne radijske postaje sami sebi namen? Čeprav so maloštevilne, imajo žlahtno tradicijo, saj najstarejša oddaja že oseminštirideseto, najmlajša pa šesto leto. Ţe enajst let se srečujejo na festivalih, kjer tekmujejo v ustvarjalnosti, polovica izmed njih je novembra 2000 začela s skupnim nočnim programom. Volje za delo in idej jim ne manjka, a večna borba s stroški in želja po dobrem programu za poslušalce in tudi oglaševalce jih ne bo pustila nedotaknjene. Predstavniki lokalnih radijskih postaj so se aktivno vključevali v razprave o novem zakonu o medijih, vendar so bili njihovi predlogi preslišani, kakor da jim je v državnem zboru vseeno ali pa res ne poznajo tega medija. Če zakon ne bo spodbujal pripravo teh programov, bodo vedno bolj glasbeni in vedno manj informativni. Za lokalne radijske postaje bi bilo spodbudno dodeljevanje sredstev za posamezne oddaje (na podlagi javnega razpisa), olajšave pri plačevanju dajatev državi itd. Pravica javnosti do obveščenosti se ne uresničuje le v centru in v največjih televizijskih in radijskih hišah ter časopisih, ampak tudi v lokalnih radijskih postajah. Zato velja še enkrat opozoriti, da se ne bomo jutri čudili, zakaj lokalne radijske postaje, ki so živo povezane z dogajanji na lokalni in regionalni ravni in ki spodbujajo tudi kulturo dialoga in strpnosti, pogovor in sodelovanje, izginjajo z radijskih valov. Poslanci morajo pred dokončnim sprejemom zakona o medijih pretehtati posledice zakonskih rešitev, zato kaže upoštevati tudi predloge lokalnih radijskih postaj.

izpis

Marjan Moškon

Zatreti lokalne programe je lahko
Zakon zahteva zelo velik delež lastne produkcije lokalnih radijskih in televizijskih programov – od 30 do 40 odstotkov dnevnega oddajnega časa, pri tem pa ne zagotavlja nobenega rednega dohodka. Srenja lokalnih programov se bo najbrž kar prepolovila.
Ljudje iz prestolnega mesta, ki so oblikovali novi zakon o medijih, vidijo samo »nacionalko« in njene najostrejše »nacionalne« konkurente, vse skupaj pa predvsem v luči bojev za oglaševalce, ki jih v tako majhni državi ni veliko, niti so veliki. Lokalni in regionalni televizijski in radijski programi pa so bili zaradi tega – morda včasih tudi zaradi lastne slabše organiziranosti – vsa tri leta razprav o novem medijskem zakonu v senci spopadov med Radiotelevizijo Slovenija in ProPlusom.

Predlagatelji zakona so prepričani, da so vse lokalne in regionalne televizijske in radijske postaje v zasebni lasti, ki jim nikakor ne gre omogočiti spodobnega razvoja. Zato jih poskušajo z vrsto določil v novem zakonu čim bolj omejiti.

Vlada je med drugo in tretjo obravnavo zakona o medijih v parlamentu celo predlagala dopolnitev prvega odstavka 4. člena, kakršno je v drugi obravnavi sprejel državni zbor, v njem pa med pomembne programske vsebine štejejo tudi nekomercialne radijske in televizijske programe v regijah in lokalnih skupnostih. Vlada je predlagala črtanje te alineje, hkrati pa tudi črtanje v drugem branju sprejetega novega petega odstavka tega člen, ki določa, da Republika Slovenija podpira pri razširjanju programskih vsebin lokalne in regionalne televizijske in radijske programe.

Sprenevedanje
Amandma vlade se je skliceval na 82. člen predloga zakona, ki našteva v skladu s 4. členom (!) tudi »programe posebnega pomena« – ti pa v 4. členu sploh niso navedeni! Kako elegantno sprenevedanje. Kot drugi razlog za črtanje lokalnih in regionalnih programov iz 4. člena je vlada navedla, da »ne sodijo v najširšo definicijo javnega interesa«, saj v njem niso posebej našteti niti nacionalni radijski in televizijski programi. Razumljivo, saj pomenijo nacionalni programi že sami po sebi, po zakonu o RTV in po prispevku, ki ga plačujemo vsi odjemalci elektrike, izjemen javni interes, tudi če niso posebej našteti!

Povsem drugačen je položaj lokalnih elektronskih programov. Ker tarejo vse približno enake nadloge, bom poenostavljal ter za lokalne in regionalne, televizijske in radijske programe uporabil pojem »lokalni programi«.

Velik delež lastne produkcije
Predlog zakona zahteva zelo velik delež lastne produkcije lokalnih programov – od 30 do 40 odstotkov dnevnega oddajnega časa, pri tem pa ne zagotavlja nobenega rednega dohodka. Hkrati pričakuje od RTVS samo 20 odstotkov lastne produkcije na dan (glej 85. člen predloga) za približno 16 milijard tolarjev z zakonom podprtega letnega prihodka. Če odštejete ure kupljenih tujih programov in nadaljevank po najvišji povprečni ceni 500.000 tolarjev, lahko izračunate tudi povprečen strošek za uro lastne produkcije na »nacionalki«.

Tak račun pa pokaže vsaj to, da predlagatelji zakona nimajo niti najmanjšega pojma, in tudi vprašali še niso nikogar, koliko zares stane ena ura spodobnega televizijskega programa.

O strošku za lastno produkcijo ene ure lokalnega programa nima več smisla razpravljati, zato bi se morali predlagatelju pravzaprav zahvaliti, da se je delež vsaj za nekatere (npr. nepridobitne programe) v drugi obravnavi zmanjšal na 30 odstotkov dnevnega oddajnega časa.

Kako je bilo v dosedanjem zakonu?
V dosedanjem zakonu o javnih glasilih v poglavju s pomenljivim naslovom Odgovornost države Slovenije za razvoj nekomercialnih javnih glasil in tehnično infrastrukturo se 3. člen začne takole: »Država Slovenija podpira razvoj nekomercialnih javnih glasil, pomembnih za uresničevanje pravice do obveščenosti državljanov Republike Slovenije in ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete …«, tretji odstavek istega člena pa: »Vlada Republike Slovenije s posebnim predpisom uredi način in kriterije za sofinanciranje javnih glasil iz prvega in drugega odstavka tega člena.«

Ali se je razumevanje vloge lokalnih programov v teh sedmih letih od sprejema zakona o javnih glasilih res tako korenito spremenilo?

Po drugi obravnavi zakona je med merili v javnem razpisu za izdajo dovoljenja za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti (novi 105. člen) ostalo tudi »zagotovilo, da lokalna skupnost podpira lokalni oziroma regionalni radijski ali televizijski program«. Čudno je, da med vladnimi amandmaji za črtanje kakršnih koli denarnih podpor lokalnim programom za 105. člen takega predloga ni. Čudno zato, ker je v predlogu zakona za drugo obravnavo v prvi alinei prvega odstavka 78. člena, ki govori o tem, kako lahko izdajatelj pridobi status lokalnega programa, pisalo, da »ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin podpira lokalna skupnost«. Združenje lokalnih televizij Slovenije si je celo drznilo predlagati, naj lokalna skupnost gmotno podpira lokalni program, vendar je obveljalo stališče vlade in alinea je pred tretjo obravnavo v celoti odletela na smetišče. V obrazložitvi tega črtanja je predlagatelj zapisal, da se tako »poveča programska avtonomija teh medijev v razmerju do organov samoupravnih lokalnih skupnosti«. Še en šolski primer kabinetnega razmišljanja!

Pri zahtevi iz prvega odstavka 78. člena, »da je v programu zagotovljeno objektivno in nepristransko obveščanje prebivalcev lokalne skupnosti ter uravnoteženo predstavljanje različnih mnenj in stališč o političnih, kulturnih, verskih, gospodarskih in drugih vprašanjih, pomembnih za njihovo življenje in delo« pride v poštev samo z zakonom zagotovljeno gmotno podpiranje takih vsebin, ki niso poceni. Če bomo morali ustvarjalci lokalnih programov kot do zdaj tudi v prihodnje klečeplaziti okrog lokalnih veljakov za morebitno naklonjenost in gmotno podporo za pripravo nepridobitnih lokalnih programov, je menda jasno, kako se jim bomo morali za to oddolžiti, oziroma kako »nepristransko« in »uravnoteženo« bo tako obveščanje!

Omejitve pri oglaševanju
Pri omejevanju vseh možnih virov, iz katerih bi se lokalni programi lahko vzdrževali, pa veljajo zanje pri oglaševanju enake omejitve kot za nacionalno javno televizijo. Lokalni programi ne smejo prekinjati radijskih in televizijskih programskih enot, kot so režirane oddaje, celovečerni in televizijski filmi in oddaje, ki imajo kulturni, umetniški, izobraževalni ali znanstveni značaj, s predvajanjem oglaševalskih vsebin, ne glede na dolžino trajanja (94. člen). Obseg oglasov in drugih plačanih obvestil v lokalnih programih ne sme presegati 15 % dnevnega oddajnega časa in ne 12 minut na uro, radijska in t. i. televizijska prodaja pa sploh nista dovoljeni (5. in 6. odstavek 98. člena). Razen prednosti pri podeljevanju dovoljenj za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti (4. odstavek 105. člena) so po drugi obravnavi predloga zakona ostala za lokalne programe tudi posebne znižane tarife za uporabo avtorskih del (2. odstavek 82. člena) in znižane stopnje pristojbin za frekvence oziroma za »razširjanje programskih vsebin«, kot je zapisano v 108. členu predloga zakona po drugem branju. Vlada na ti dve olajšavi nima pripomb, ker si je zagotovila, da tarife in pristojbine določa s podzakonskimi akti, samo upamo pa lahko, da jih v tretji obravnavi ne bo imel kdo drug.

Kdo bo financiral omrežje za oddajanje?
Ostajata nerešeni vsaj dve pomembni olajšavi. V dosedanjem zakonu o RTV Slovenija določa 14. člen v 3. odstavku: »Iz državnega proračuna se financira (med drugim): del stroškov za izgradnjo, vzdrževanje in obratovanje omrežja za oddajanje in razširjanje programov RTV Slovenija in lokalnih nekomercialnih programov.« In v 4. odstavku: »Sredstva, zbrana z naročnino, se uporabljajo za ustvarjanje, pripravljanje, oddajanje in razširjanje programov RTV Slovenija ter za vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja, potrebnega za oddajanje in razširjanje lokalnih nekomercialnih RTV programov.«

Ti dve določili pomenita, da plačujejo lokalni nekomercialni programi zdaj samo tretjino stroškov za gradnjo in vzdrževanje oddajniške in prenosne mreže, tretjino plača država iz proračuna, tretjino pa zavod RTVS iz prispevka za program. Po vsej verjetnosti se bo zlasti RTV Slovenija poskušala v noveli zakona RTVS te obveznosti otresti, zato bi jo morali zagotoviti že v zakonu o medijih, ki mu je zakon o RTVS podrejen.

Združeni lokalni radijski in televizijski izdajatelji pri Gospodarski zbornici Slovenije so se zato obrnili na poslance, ki lahko vlagajo amandmaje celo med tretjo obravnavo zakona, naj predlagajo dopolnitev 82. člena za financiranje izgradnje, vzdrževanje in razširjanje lokalnih in regionalnih programov ter za vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja lokalnih in regionalnih programov iz republiškega proračuna in iz RTV prispevka.

Zunaj interesa lokalnih skupnosti in države
Tako ostajajo lokalni programi večinoma prepuščeni sami sebi – niso ne v interesu lokalnih skupnosti niti v »vsebinski in pojmovni razsežnosti« interesa Republike Slovenije.

Če bo prihodnja Agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo Republike Slovenije dosledno vztrajala na določilih novega zakona o medijih, se bo srenja lokalnih programov najbrž kar prepolovila. Morda si kdo, navzlic ustavni obljubi pravice do obveščenosti, prav to tudi želi. »Mokrocvetoče rož‹ce poezije …«, če si za lokalne programe lahko sposodim Prešerna, je kaj lahko hitro zatreti, prignati jih do današnje gledanosti in priljubljenosti pa traja leta!

izpis

Dejan Jelovac

To bo konec Radia Študent
Sprejetje zakona o medijih za Radio Študent lahko pomeni, da mu namesto denarja, ki ga sedaj služi sam, ostane hipotetična možnost, da se poteguje za dodelitev statusa programa, ki sodi med dejavnosti, ki jih podpira Republika Slovenija iz proračunskih sredstev. Takšna vrnitev k državnemu koritu, če bi bila sploh uresničljiva, pomeni nedvomno korak nazaj.
Če pri sprejetju novega zakona o medijih ne bodo upoštevani predlogi Radia Študent, bo njegova uveljavitev povzročila konec najstarejšega in največjega »radia skupnosti« (community radio) v Evropi, ker 80. člen predloga zakona in še nekateri drugi ukinjajo 32 let obstoječi Radio Študent v njegovem sedanjem statusu, organizacijski obliki in možnosti za pridobivanje zadostnih prihodkov za delovanje. To posledično ogroža možnost ustvarjanja in izobraževanja 230 sodelavcev in prizadevanja za čim kvalitetnejšo tehnično opremljenost radia. Radio Študent je kljub temu, da je nepridobitna civilnodružbena organizacija s pametno poslovno politiko v zadnjih petih letih postala najmočnejši radio skupnosti znotraj AMARC-Evrope (Evropskega združenja radijskih postaj skupnosti).

Kakšna bo škoda za študentske radijske postaje?
Za urejanje pravnega položaja študentskih radijskih in televizijskih programov je predlog zakona o medijih v 80. členu določil, da je študentska organizacija lahko izdajatelj radijskega in/ali televizijskega programa, če programske vsebine ustvarjajo in razširjajo študentje in so pretežno namenjene študentski javnosti, in če uporablja presežek prihodkov nad odhodki samo za izvajanje dejavnosti, za katero je ustanovljena, v skladu s svojim temeljnim pravnim aktom. In da status študentskega radijskega ali televizijskega programa v skladu s tem zakonom z odločbo dodeljuje in odvzema agencija za radiofuzijo ter o tem obvešča pristojno ministrstvo.

Glede na to, da Radio Študent ni in tudi v prihodnje ne more biti študentska organizacija, ki je po določbi 1. odstavka 80. člena edina lahko izdajatelj radijskega in/ali televizijskega programa s statusom študentskega, temveč druga pravna oseba, katere ustanovitelj oz. soustanovitelj je študentska organizacija, Radio Študent ne more pridobiti statusa izdajatelja študentskega radijskega programa, ker ta pravica ni prenosljiva z izdajatelja na ustanovitelja in/ali pravno osebo, ki jo je kot ustanovitelj ustanovil. To bi pomenilo, da Radio Študent ne bo mogel urediti svojega pravnega statusa študentskega radijskega programa v skladu s tem zakonom, kljub temu da je po določilih drugih veljavnih lex specialis, in sicer (1) zakona o zavodih, študentska organizacija lahko ustanovitelj oz. soustanovitelj Zavoda Radio Študent, ki bi lahko opravljal radijsko in/ali televizijsko dejavnost kot nepridobitno dejavnost, kot to trenutno počne, in ima po (2) zakonu o skupnosti študentov (1. odstavek 8. člena) študentska organizacija pravico, da lahko za dosego svojih, v temeljnem aktu določenih ciljev organizira gospodarske in druge dejavnosti v skladu s predpisi, ki urejajo upravljanje teh dejavnosti. Ravno to ji onemogoča 1. odstavek 80. člena novega zakona o medijih, ki ukinja možnost delovanja Radia Študent kot izdajatelja študentskega radijskega programa z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega statusa izhajajo.

Odpovedati sodelovanje vsem, ki niso študenti
Predlagano zakonsko določilo, po katerem programske vsebine izdajatelja radijskega in/ali televizijskega študentskega programa »ustvarjajo in razširjajo študentje«, je zastavljeno rigidno in pomeni nerešljive težave v praksi. Radijska postaja, ki nenehno deluje 365 dni v letu, je namreč preveč kompleksen, tehnično-tehnološki, delovni in organizacijski sistem, da bi njegov program lahko producirali samo študentje. V sedanji praksi Radia Študent je razmerje med študenti in drugimi avtorji programskih vsebin 130 proti 100. Določba, po kateri bi se morali odpovedati sodelovanju s stotimi izkušenimi, visoko izobraženimi in uveljavljenimi avtorji, ki na radiu nastopajo tudi v vlogi pedagogov in mentorjev, bi povzročila radikalen upad kakovosti in obsega programa, pri katerem bi bila cinična vsaka skrb zakonodajalca, da bi lahko Radio Študent z njim dosegel presežek prihodkov nad odhodki. Takšen amaterski študentski program bi nedvomno povzročil padec poslušanosti in izgubo pomena, ki si ju je Radio Študent v desetletjih zagotovil v našem in širšem medijskem ter kulturnem prostoru.

Študentskost nekega medija ne zagotavlja dejstvo, da ga ustvarjajo in razširjajo samo študentje, temveč zvrst, namen in izbor programskih vsebin. Zato morata biti namen ustanovitve in razlog obstoja študentskih radijskih in televizijskih programov, kot je to v primeru Radia Študent, vzpostavitev komuniciranja in dialoga tako znotraj študentske skupnosti kot navzven z drugimi javnostmi ter zadovoljevanje specifičnih potreb študentske populacije, kot so izobraževalne, znanstveno-strokovne, kulturne, umetniške, zabavne in informativne potrebe. K njihovem kakovostnem zadovoljevanju lahko prispeva ustrezno usposobljen in motiviran sodelavec, ki se pozna nalogo študentskega radia; vendar mora radio vseeno še vedno ostati študentski medij. Če uporabimo analogijo, bi morali v otroških radijskih in/ali televizijskih programih vsebine ustvarjati in razširjati samo otroci, pri mladinskih časopisih bi morali pisati samo tisti mlajši od npr. 27 let, na radiu romske skupnosti pa bi morali delati samo Romi. Absurdnost zakonske rešitve, ki jo uvaja 1. odstavek 80. člena novega zakona o medijih, je tako očitna, da ne potrebuje nadaljnjega komentarja.

Prepovedana oglaševalska dejavnost
Drugi odstavek 60. člena predloga zakona o medijih pravi, da je izdajatelj lokalnega, regionalnega, študentskega in nepridobitnega radijskega in televizijskega programa ne sme opravljati oglaševalske dejavnosti, razen za potrebe oglaševanja v svojem radijskem in televizijskem programu.

V tržnem gospodarstvu je bistvena razlika med profitnimi in neprofitnimi oblikami poslovanja v tem, kam gre morebitni presežek med prihodki in odhodki. Radio Študent si je kot civilnodružbena in nepridobitna organizacija v zadnjih petih letih prizadeval vzpostaviti in ohraniti neodvisnost od virov financiranja z organiziranjem lastne dopolnilne dejavnosti. Ta je združljiva z našimi studijskimi in kadrovskimi zmogljivostmi, ki so primarno namenjene produkciji nepridobitnega študentskega radijskega programa. Po veljavni klasifikaciji dejavnosti sodi v oglaševalsko dejavnost, bolj natancno v produkcijo radijskih oglasov za zunanje naročnike in njihovo prodajo na trgu. Celoten presežek prihodkov nad odhodki, ki ga ustvari, uporablja Radio Študent le za kritje visokih stroškov produkcije in predvajanja nekomercialnega radijskega programa. Zato bi uveljavitev 2. odstavka 60. clena zakona o medijih v praksi pomenila finančni polom Radia Študent v Ljubljani, katerega slaba polovica prihodkov prihaja prav iz te dejavnosti. Dolocilo, da lahko opravljamo produkcijo oglasov za potrebe oglaševanja samo v svojem radijskem programu, bi bilo več kot slaba tolažba, saj nekomercialnost, alternativnost in visoka kulturna zahtevnost programa slabi zanimanje gospodarskih subjektov zanj. Enako velja za katero koli drugo študentsko radijsko postajo.

Sprejetje takšnega zakona o medijih bi za Radio Študent pomenilo, da mu namesto denarja, ki ga sedaj služi sam, ostane hipotetična možnost, da se poteguje za dodelitev statusa programa, ki je z vidika javnega interesa posebnega pomena za slovensko kulturo in kot takšen sodi med dejavnosti, ki jih podpira Republika Slovenija (82. člen predlaganega zakona) iz proračunskih sredstev. Za prevladujočo miselnost in prakso na Radiu Študent bi bila takšna vrnitev k državnemu koritu, če bi bila sploh uresničljiva, nedvomno korak nazaj.

Predlagane reštive
Vodstvo Radia Študent je skupaj z vodstvom Študentske organizacije Univerze v Ljubljani kot njegovim ustanoviteljem pravočasno in po predvideni proceduri posredovalo ministrstvu za kulturo kot pristojnemu predlagatelju zakona o medijih usklajeni predlog, da se 80. člen predloga zakona o medijih (drugo branje) briše v celoti zaradi neustreznosti za reševanje statusa in položaja obstoječih študentskih radijskih medijev pri nas (RŠ in MARŠ) in da se v celoti nadomesti z besedilom, ki določa, da:
  • Izdajatelj radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti je organizacijska oblika skupnosti študentov, ustanovljena na podlagi zakona o skupnosti študentov, oziroma pravna oseba, ki jo na podlagi zakonov o zavodih, društvih ali ustanovah ustanovi organizacijska oblika skupnosti študentov kot njen ustanovitelj oziroma soustanovitelj.
  • Obveznost izdajatelja radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti je, da sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki uporabiti le za izvajanje in razvoj svoje radijske in/ali televizijske dejavnosti, katere cilj opravljanja ni pridobivanje dobička.
  • Programske vsebine radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti so informacije vseh vrst in avtorska dela, katerih namen je obveščanje, zadovoljevanje izobraževalnih, znanstveno-strokovnih, umetniških, kulturnih, zabavnih in drugih potreb študentske in širše javnosti.
  • Lastno produkcijo radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti ustvarjajo in razširjajo pretežno študentje.
  • Status radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti v skladu s tem zakonom z odločbo podeli Svet Agencije za radiodifuzijo .
  • Za izdajatelja radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti, določenega v 1. odstavku tega člena, ne veljajo določbe 56., 58. in 60. člena tega zakona.
Med javno razpravo in parlamentarno proceduro o zakonu o medijih smo naredili največ, kar je bilo mogoče, da se ne uveljavijo zakonske rešitve, ki bi onemogočile obstoj in nadaljnji razvoj edinih dveh študentskih radiev na Slovenskem.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
predpisi o oglaševanju
Medijska preža
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca