N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
uvodnik
sovražni govor
novinarski profesionalizem
novi zakon o medijih
mediji in pravo
medijski trg
mediji in oglaševanje
preobrazba državnih v javne radiotelevizije
tiskovni svet
ženske v medijih
boj za preživetje radia marš
televizija
recenzije
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Kristina Plavšak
Slaba vest ameriških medijev
Več kot samo ogledalo medijski industriji, Columbia Journalism Review je njena slaba vest.
»Več kot samo ogledalo medijski industriji, Columbia Journalism Review je njena slaba vest.«

Tako legenda ameriškega novinarstva Walter Cronkite ocenjuje ugledno revijo Columbia Journalism Review s področja novinarstva in medijev, ki z dolgoletno tradicijo izhaja na vrhunski novinarski šoli Columbia School of Journalism v New Yorku. V številki se na vsaka dva meseca uredniki v sodelovanju s študenti novinarstva ter vodilnimi medijskimi osebnostmi, strokovnjaki in praktiki, lotijo najbolj kontroverznih vprašanj v ameriškem medijskem prostoru.

Kritična analiza poročanja o predsedniških volitvah
Februarska številka z naslovom Divja vožnja v zgodovino (A Wild Ride Into History) je posvečena kritični analizi lanskoletnih predsedniških volitev v Združenih državah Amerike, pri čemer avtorji posameznih člankov obdelajo posamezne vidike predvolilne kampanje in predstavitve kandidatov, napake ameriških medijev pri napovedovanju volilnih rezultatov ter novinarsko pokrivanje zapletov pri štetju glasov na Floridi. Jim Lehrer iz Public Broadcasting Service, voditelj treh predvolilnih televizijskih soočenj, v prispevku o predvolilnih debatah samokritično komentira: »Hoteli so, da moderator opravi umazano delo …(predvolilna debata) vsekakor razkriva veliko o njih, ne glede na to, kako slaba so moderatorjeva vprašanja in kako omejujoč je format. To je odlična vaja v demokratičnem procesu.« Za ponazoritev: prvo televizijsko soočenje je spremljalo 46,5 milijona gledalcev, sledita drugo in tretje s 37,6 in 37,7 milijona gledalcev, medtem ko je imela ameriška nadaljevanka West Wing o zakulisju predsednikove ekipe in aktivnosti v Beli hiši ob premiernem predvajanju 25 milijonov gledalcev.

Prispevka o »dolgi noči« in »veliki napaki« s kirurško natančnostjo secirata dogajanje v vodilnih ameriških medijskih hišah. Posebej za revijo o dogajanju na predvečer razglasitve volilnih rezultatov pričajo ugledni novinarji tiskanih, elektronskih in internetnih medijev. Dodane so tudi kritične ocene ameriške javnosti: v anketi mreže CNN je 79 % Američanov izjavilo, da se televizijske mreže niso odzvale profesionalno in odgovorno. Na to predsednik CBS News Andrew Heyward odgovarja: »Lahko smo tako dobri, kot so dobre informacije, ki jih dobimo iz kredibilnih virov. V tem primeru informacije niso bile dobre, in mi tudi ne.«

Zakaj naj bi zgodovinarji novinarskega pokrivanja predsedniške tekme 2000 shranili naslednje slike: poljub Ala Gora in njegove žene Tiper na demokratski konvenciji, poljub Georgea Busha in Oprah; šepetanje Busha in Dicka Cheneya o novinarju The New York Times; kartoteka o Bushevi aretaciji v Kennebukportu idr.? Takšna vprašanja poskuša argumentirati avtorica prispevka o dvopolnosti ameriških predvolilnih kampanj – po njenem mnenju je v poročanju ameriških medijev očitno prevladal koncept »karakterja« nad konceptom »politike«.

Deset priporočil za spremljanje volitev
Zanimiv je tudi sklep te tematske številke, kjer so ugotovitve na podlagi številnih pogovorov z novinarji in političnimi analitiki strnjene v deset priporočil za spremljanje ameriške predvolilne politične debate v prihodnje. Revija priporoča novinarjem, naj razširijo svojo agendo od vnaprej pripravljenih dogodkov in tem; bolje naj pogledajo v preteklost in preverijo, kaj so kandidati izjavili ali naredili; razmislijo o racionalni delitvi novinarskih zadolžitev in pokrivanja predvolilnih dogodkov; spremljajo sporočila kandidatov do zadnjega trenutka volitev; uporabijo svojo strokovno specializacijo; so pozorni za protislovja v izjavah kandidatov; poskušajo spremeniti format predvolilnih soočenj; vztrajajo na svoji pravici do dostopa do kandidatov in informacij; igrajo ostro igro v odnosu do kandidata (npr. če ni pripravljen odgovarjati na vprašanja, ki zanimajo določenega novinarja in medijsko hišo, pogovora z njim ne bodo predvajali); in poskrbijo za to, da bodo politiki tudi po izvolitvi držali svoje obljube in ostali odgovorni svojim volivcem.

Kako ekonomija vpliva na medijske vsebine
Tudi decembrska številka z naslovom Novice v času denarja (News in the Age of Money) je načela aktualna vprašanja, kako se je razvijalo finančno-ekonomsko novinarstvo in kako nova ekonomija vpliva na medijske vsebine. Za študente in strokovnjake medijskega prava je zanimiva oktobrska številka z naslovom Pravniki: naša pomoč in ovira (Lawyers: Helping Us, Hurting Us), ki govori o dilemah, izkušnjah in trendih pri zagotavljanju in omejevanju pravic medijev in novinarjev za opravljanje njihovega dela. Obe tematski številki se odlikujeta po osebnih pričevanjih in posredovanih izkušnjah specializiranih novinarjev in strokovnjakov na obravnavanih področjih, ki navajajo tudi številne primere iz svoje prakse. V lanskem letu so v reviji obdelali še problematiko novih medijev (julij/avgust), samocenzure (maj/junij), kritike (marec/april) in športnega novinarstva (januar/februar).

Posebno dragocena je februarska številka, ker poleg vodilnih zgodb v vsaki številki prinaša tudi recenzije najnovejših knjig s področja medijev in novinarstva, mnenjske prispevke za aktualno diskusijo in poglobljene članke o temah, ki so v običajnem medijskem prostoru podcenjene – na primer o lokalnih televizijskih postajah in o življenju v ameriških zaporih. Hkrati v elektronski verziji ponuja uporabnikom – raziskovalcem, novinarjem, študentom – možnost povezav na posebne baze o lastništvu medijev, vire za pomoč pri poročanju o kriminalu, celotne dokumente na aktualne teme in spletno stran za iskanje zaposlitve.

Po raziskavah Columbia Journalism Review prebirajo večinoma medijski profesionalci, predvsem novinarji pri tiskanih medijih in tisti, ki pokrivajo politično tematiko. Gotovo pa njena branost ni omejena na ameriški prostor, saj je lahko uporabna tako za praktike kot tudi akademike na področju medijev in novinarstva, tudi v Sloveniji.

Poleg tiskane verzije je revija na razpolago tudi v elektronski obliki na naslovu www.cjr.org

izpis

Lucija Bošnik

Cene novinarske resnice
V reviji IPI Global Journalist o tem, kakšna je bila cena resnice za jugoslovanskega novinarja Miroslava Filipovića in čilensko novinarko Alejandro Matos, kakšne so razlike v fotografijah Vietnama danes in leta 1973, in kako je zagorelo v srcu Rusije
Resnica v azilu
Čilenska politična pisateljica Alejandra Matus, zdaj novinarka El Nuevo Herald v Miamiju, piše, da ni imela v mislih tega, kar se je pozneje zgodilo, ko je aprila 1999 končala s pisanjem knjige Črna knjiga čilenske resnice. Preprosta novinarka, ki je rada sedela ob robu ceste in opazovala, kako je tekel svet okrog nje, je v šestmesečni raziskavi zapisala svoje izsledke in ugotovitve neke nepomembne, majhne priče. Potopila se je v zgodovino čilenskega pravosodnega sistema. Naredila je vse, kar je mogla, da je uspešno in zgovorno napisala knjigo s šestimi poglavji z nesporno ugotovitvijo: čilenski pravosodni sistem ni bil nikoli neodvisen, kdor koli je že bil na oblasti. »Moje delo je v očeh čilenskih sodišč zločin proti nacionalni varnosti,« je zapisala Matusova. Od izida knjige je minil komaj en dan, ko so se agenti policije v civilu že pojavili na vratih založbe Editorial Planet, kjer je Alejandra Matus izdala knjigo. Vstopili so z majhnim listkom, ki jim je dajal dovoljenje za vstop v prostore založbe, brez pojasnil so zasegli izdajo in prepovedali ponatis. Alejandra Matos v svoji zgodbi za IPI Global Journalist piše, da so bili odmevi javnosti na ta dogodek številni, saj ljudje niso mogli verjeti, da po devetih letih demokracije oblasti lahko delujejo kot v času španske inkvizicije. Vendar ji javna podpora ni pomagala, oblasti so jo obtožile kršitve nacionalne varnosti. Grozilo ji je pet let zapora. Odločila se je, da zapusti državo. Njen boj se je pričel s tožbo, ki jo je pred Organizacijo ameriških držav (Inter-American Commission on Human Rights) vložila proti državi Čile. V rekordnem času je dobila politični azil. Številnim organizacijam je poslala pisma s svojo zgodbo in protestirala proti čilenski vladi. Oblast ji je ugovarjala na vsako dejstvo, vendar Alejandra zatrjuje, da njen boj še ni končan: »Če bo knjiga ostala na policijski knjižni polici, bo moje delo obsojeno na neuspeh. Moj molk je njihova zmagovalna karta.«

Resnica na prostosti
Visoko ceno za resnico je plačal srbski novinar Miroslav Filipović, ki je bil med vlado bivšega predsednika Miloševića, zdaj obtoženca pred haaškim sodiščem za vojne zločine, zaprt zaradi razglašanja resnice o bivšem predsedniku in njegovem režimu. Ko je Miloševićeva oblast oslabela, je poskušal prikriti slabotnost svojega režima in resnični položaj države skrbno prikriti očem in ušesom javnosti. »Novinarji, ki so poskušali svobodno in brez dlake na jeziku pisati o problemih Jugoslavije, so bili najbolj priljubljene tarče njegovih napadov,« je zapisal Filipovič, novinar beograjskega Danasa in francoske tiskovne agencije. Potem ko obtoževanje, da so tuji plačanci in Natovi služabniki, ni uničilo svobodnega duha resnicoljubnih novinarjev, se je odločil, da jim dokaže, da misli resno. Izbral je Miroslava Filipovića. Filipović je v članku Cena resnice zapisal, da je bil izbran prav zato, ker je pisal o občutljivih rečeh in izzival oblast, poleg tega pa si Milošević ni upal tvegati in aretirati kakšnega znanega beograjskega novinarja. Osmega maja lani ga je osem agentov srbske nacionalne varnostne službe aretiralo in ga odpeljalo v štab v Kraljevo, sledila je nezakonita preiskava njegovega stanovanja. Policija ga je zasliševala eno noč in en dan. Obtožili so ga vohunjenja in razširjanja neresničnih informacij ter ga maja 2000 za sedem let poslali v celico štiri krat štiri metre, ki jo je delil skupaj s tremi kosovskimi Albanci. Filipović pravi, da je res napisal tri članke, s katerimi je oblasti stopil na krvav žulj. Zadnji je bil najbolj kritičen do oblasti; v njem je poročal o zlobnih in ostudnih dejanjih posameznikov v jugoslovanski vojski. Ko je pisal članek, je vedel, v kaj se podaja. Vedel je, da se bo z njim izpostavil, celo pričakoval je, da ga bodo sodno preganjali, vendar pa, kot piše, je vedel tudi, da je vse resnica. Sojenje je bilo od začetka politično, Miloševič pa ni pričakoval, da bo po zaslugi številnih nevladnih organizacij in novinarjev aretacija postala svetovno znana. Teden po nastopu Vojislava Koštunice na oblast, oktobra 2000, je postal prvi pomiloščeni politični jetnik. »Sprejeli so me kot borca za svobodo govora v Srbiji, po zlomu Miloševićeve oblasti sem stal na strani pravice in svobode. Zdaj je lovec postal žrtev, vloge so se zamenjale,« je zapisal Miroslav Filipović.

Ugasla resnica
Na »črno« nedeljo, 27. avgusta 2000 je zagorelo v eni od najbolj sodobnih moskovskih znamenj, na televizijskem stolpu Ostankino. Požar je zahteval tri smrtne žrtve, med njimi 24-letne upravljavke dvigala, ki je pol leta pred tragično nesrečo za televizijsko mrežo TNT izjavila, da je ponosna na svoje delo: »Naša dvigala so edinstvena, njihova hitrost je sedem metrov na sekundo. Nihče nima hitrejših.« Na dan požara je okrog 15 milijonov gledalcev v Moskvi in njeni regiji gledalo črne zaslone svojih televizijskih sprejemnikov. Za tiste Ruse, ki so odvisni od televizijskih informacij in zabave, je nesreča pomenila močno spremembo. Posebej zaskrbljeni so bili upokojenci. Edini, ki so, grdo rečeno, imeli kaj od tega, so bili časopisi, saj se je naklada zaradi izpada številnih informacijskih programov močno povečala.

Nesreča je prav tako kot lanska avgustovska tragedija podmornice Kursk pokazala na posledice ideološkega sesutja. Producent moskovske televizijske postaje TNT Jurij Novoselov je v članku Ko jasni zasloni postanejo črni zapisal, da je nesreča pokazala, da glavno mesto nima rezervnih oddajnih zmogljivosti. Odsotnost televizije v srcu Rusije je preprosto zlobna prerokba, je Novoselov v članku navedel besede Eduarda Sagalayeva, direktorja Russian Broadcasters Association, ki je napovedal, da lahko zaradi tega nastanejo nepričakovane reakcije, posebej med psihično labilnimi ljudmi. Zlom moskovskega televizijskega stolpa je torej po pisanju novinarjev in strokovne javnosti simbol psihičnega in fizičnega uničenja države. Tudi predsednik Putin je menda požar označil kot »kondicijo naših vitalnih namestitev in splošno stanje v naši deželi«. Brez oddajanja so ostale številne postaje, med njimi tudi te, ki so v lasti države (RTR, tudi ORT). Medtem ko bo prenova Ostankina stala okrog 60 milijonov dolarjev, pa si moskovski tiskani mediji manejo roke. Izvestja je prodala 20 do 30 % več izvodov, Segodnja 10 %, veliko novih bralcev pa je pridobil tudi Kommersant.

Konec grozljive resnice
Nick Ut je Pulitzerjev nagrajenec leta 1972. Fotograf Associated Press je letos znova obiskal Saigon ob 25. obletnici vietnamske vojne. Na to deželo ga bo za vedno spominjal dogodek pred slabimi tremi desetletji. Dogodek, v katerem je posnel nagrajeno fotografijo prestrašenih otrok. Devetletna deklica s fotografije Kim Phuc (fotografija je objavljena ob članku na sredini revije IPI Global Journalist), ki jo je Nick Ut ujel v fotografski objektiv, je preživela napad na njeno vas, čeprav je bila ob tem hudo ranjena. Ognjeni zublji so zajeli otroški hrbet, fotografu pa je grozo nedolžnega otroka uspelo posneti. Deklici in njeni družini je pomagal in jih s službenim kombijem peljal v bolnišnico, fotografija pa je spremenila življenje zdaj že odrasle 37-letne ženske, kar je spletlo posebno nit med njo in fotografom. Nekatere fotografije, objavljene v IPI Global Journalist, so iz novega Vietnama, med njimi tudi fotografija deklice, ki brezskrbno teče po potki v vas, v kateri so nekoč ameriški vojaki izvedli pokol nad več sto vaščani. Nick Ut pravi, da je bil zelo vesel konca vojne, saj mu ni bilo več treba gledati ljudi, umirajočih tik pred njegovim fotografskim aparatom. »Danes delam vse, fotografiram »small« in »big« zgodbe, delam vsakdanje fotografije, do fotografij Monike Lewinsky in Hollywooda,« pravi Nick Ut.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in volitve

Medijska preža
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Tonči Kuzmanić
Antivolitve 2011: A res še zmeraj ne slišite, da grmi?
Mitja Velikonja, študentje Fakultete za družbene vede
Čakajoč politiko
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Miro Petek
Zakaj iz novinarstva v politiko?
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Kristina Plavšak Krajnc
Govorica plakatnih podob in sloganov
Metka Kuhar
Politična participacija mladih – Politika me/ne briga?
Kristina Plavšak
Slaba vest ameriških medijev
Peter Jančič
Česa javnost ne sme izvedeti?
Edicija MediaWatch
Breda Luthar, Tonči Kuzmanić, Srečo Dragoš, Mitja Velikonja, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Mit o zmagi levice
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
18.12.2003
Leonard Steinhorn, Mitja Meršol
Mediji in volitve v ZDA
05.10.2000
Peter Jančič, Grega Repovž
Mediji v navzkrižju predvolilnih interesov
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev