V Združenih državah kroži neverjetno število šal in anekdot, ki slikajo pravnike, zlasti odvetnike, v bolj ali manj smešnih vlogah. Nič čudnega, saj se jih je skozi zgodovino razvoja najbolj »demokratičnega«družbenega in pravnega sistema upravičeno prijela krilatica ambulance chasers, ki označuje ljudi v neutrudnem lovu za nesrečniki, ki bodo kmalu postale njihove stranke. Odvetniki prežijo za vsakim vogalom in ko pridobijo stranko, bodo storili vse, da nikoli ne bo spoznana za krivo, čeprav se najprej zdi, da ni dvoma o njeni krivdi. Kljub vsemu so pravila igre pred sodišči jasna, čeprav se bomo na evropskem kontinentu še dolgo spraševali, kako naj dvanajst povsem običajnih ljudi iz bližnje soseske odloči o tako pomembnem vprašanju, kot je krivda človeka v kazenski zadevi.

Pravila igre v postopkih pred sodišči so jasna tudi v Sloveniji, čeprav je naš pravni sistem drugačen od anglosaškega. Zdi se, da odvetnikov, ki bi se podili za rešilci in se gnetli v preddverjih bolnišnic, ni prav veliko, četudi se sosedje zelo radi pravdajo za nekaj kvadratnih metrov sicer lepo ograjene zemlje. Vendar to v resnici ni zadosten razlog za veselje, saj se »zdravje«neke družbe ne meri le po številu postopkov, ki tečejo pred s pravdanjem zasičenimi sodišči, temveč tudi po odnosu, ki ga ima javnost in mediji do sodnih postopkov in zlasti do ljudi, ki v njih nastopajo po svoji ali tuji krivdi.

Fascinacija javnosti s kriminalnimi dejanji in njihovimi storilci pridobiva zlasti v ZDA in Veliki Britaniji vedno večje razsežnosti. Po navedbah revije Media Studies Journal1, ki je že pred časom posvetila celotno številko tematiki »medijskega sojenja«, se v novejšem času pojavljajo zlasti tri značilnosti medijskega pokrivanja sodnih zadev: najbolj očitno je, da so novinarji svoje delo na tem področju razširili prek meja poročanja o poteku postopka v sodni dvorani – v odmevnih postopkih poročajo vse od prijetja osumljenca oziroma obdolženca in ga spremljajo vse do morebitnega (!) izreka kazni. Tako so novinarji oblikovali predstavo javnosti o poteku (pred)kazenskega procesa, z vsemi obremenilnimi in razbremenilnimi dokazi, pričami in drugem, kar spada v sodne postopke.

Druga značilnost sodobnega medijskega poročanja o sodnih postopkih je vse večji trud, ki ga stranke v postopkih vlagajo v informiranje javnosti o poteku postopka. Policija privede obdolženca na sodišče, pri tem pa so prižgane kamere in odprti fotografski objektivi. Predvidevajmo: javnost privedenega obdolženca, ki je vklenjen v lisice in ga obkrožajo policisti ter varnostniki, (pod)zavestno že sprejme kakor krivca očitanega (kaznivega) dejanja. V ZDA, kjer imajo poglavitno vlogo v postopku odvetniki in tožilci, so postali prave medijske zvezde in bi s svojim znanjem javnega nastopanja enostavno našli novo kariero pri kateri od kabelskih mrež ali na lokalni radijski postaji. Nenazadnje so kamere vse pogosteje sestavni del opreme sodnih dvoran in so kot najpomembnejši vir obveščanja javnosti o tekočem dogajanju zagotovilo resnične javnosti sodnih postopkov, namenjenih javnosti (tudi zunaj sodnih dvoran). Hkrati pa so posnetki v rokah uredništev, ki odločajo o vsebini posnetega prispevka v večernih novicah (spomnimo se le kazenskega primera proti domnevni morilki – au pair varuški Louise Woodward; njeno sojenje je dodobra pretreslo tudi staro celino).

Omenjene značilnosti poročanja o postopkih zoper osumljence, obdolžence in (morda) na koncu obsojence, so postale vse pogostejše tudi v Sloveniji in podobnih državah, kjer še nedavno ni bilo ustavnih ali zakonskih podlag za resnično demokratično sojenje, ki je utemeljena z neodvisnostjo sodstva kot ene od treh vej oblasti. »Četrta veja oblasti«, mediji, s svojim poročanjem v imenu javnosti nadzirajo delo ostalih treh »oblastnikov«, tudi sodišč. Pri tem bi bilo koristno in nujno, da bi novinarska stroka oblikovala jasna pravila glede poročanja o postopkih pred sodišči, ne glede na težo očitanega protipravnega ravnanja posameznikov. Na primer: novinarji naj poročajo zlasti o dejstvih iz postopkov, ne le o mnenjih udeleženih strank, ki pogosto vodijo do prezgodnjih zaključkov o obstoju krivde. Informacije, ki lahko otežijo zbiranje dokazov v korist ali zoper obdolžence, sploh ne bi smele postali predmet javnega obravnavanja vse dokler postopek ni pravnomočno končan. Pri televizijskem poročanju bi morali obveljati standardi, ki bi vplivali na težnjo televizijskih postaj po objavljanju le »sočnih«detajlov in tako pogosto le eno plat sicer še neugotovljene resnice. Če bi v resnici hoteli pritrditi argumentu, da so televizijske kamere v sodnih dvoranah nekakšen nadomestek javnosti (oziroma pravice do sojenja v navzočnosti javnosti), bi morali upoštevati tudi misel, da je to mogoče doseči le z neprekinjenim oddajanjem televizijskih kamer od prijetja do sodbe. To v praksi seveda ni mogoče, zato so še toliko pomembnejši visoki standardi, ki si jih postavijo uredniki pred odločanjem o poročanju s postopkov pred sodišči. Na drugi strani je pomembno tudi, da zlasti sodniki pred javnostjo ohranijo neodvisno držo in svojih odločitev v posameznih zadevah ne utemeljujejo javno. Odločitev sodišč mora biti zadnja beseda, sodniki pa edini, ki lahko odločijo o poteku postopka. Natančneje bo treba tudi določiti, v katerih primerih lahko sodniki prepovedo prisotnost televizijskih kamer in fotografskih aparatov, četudi gre za javno sojenje.

Je torej Matjaž Rogelj osumljenec, obdolženec ali obtoženec? Kaj pa nekdanji državni sekretar dr. Šuštar? Pri prvem je, ko ta članek pišemo, v teku šele predkazenski postopek, v katerem bodo pooblaščene uradne osebe zbrale dokaze in informacije, ki bodo pripeljale do morebitne obtožbe. Kaj pa, če fant v resnici ni kršil pogodbe o štipendiranju, ki jo je podpisal z ministrstvom? V nedavni anketi, ki jo je objavil tednik Mladina, je več anketirancev prepričanih o njegovi krivdi kot obratno. Kdo je v tem primeru Skaggs? In dr. Šuštar, človek, ki mu očitajo korupcijo; javnost ima o pojavu korupcije, predvsem na visokih položajih v državni upravi, nedvomno pravico izvedeti. Težava je le, da je tudi obstoj še tako obremenilnih in na videz jasnih dokazov treba ugotoviti in pravilno izpeljati v poštenem, neodvisnem in zlasti z javnostjo »neobremenjenem«sodnem postopku. Prav pri tem pa imajo mediji, sodišča in strokovne organizacije na obeh straneh pomembno vlogo.

Črna kronika je ena tistih rubrik v časopisu, ki je le redkokdaj ne preberem ali pa vsaj ne preletim s pogledom. Morda so razlogi za to pri ljudeh različni, vsekakor pa je vedno vredna pozornosti. Še več pozornosti zaslužijo zgodbe, ki se uspejo iztrgati iz črne kronike, tako da postanejo samostojne, nekatere si priborijo celo pravico do dela naslovnice, vsekakor pa mnoge postanejo novice dneva.

Glede na zanimanje, ki ga požanjejo policijske akcije, bi sklepal, da bodo enake pozornosti deležne tudi sodne obravnave, vendar so sodne dvorane večinoma prazne, čeprav lahko vsaki obravnavi z določenimi izjemami prisostvuje kot gledalec katera koli polnoletna oseba. V sodni dvorani največkrat ni občinstva, le sem ter tja kakšno bolj odmevno sojenje spremljajo novinarji.

Razumljivo je, da tudi najbolj radovedni posamezniki ne morejo sodelovati pri policijskem delu. Ker pa se tudi sojenja zaradi nevednosti, da lahko spremljajo obravnave, ali pa preprosto zaradi lenobe, ker je pač treba priti na sodišče, skoraj nihče ne udeležuje kot gledalec, so samo novinarji tisti, ki prenašajo informacije.

V ZDA prav zaradi velikega zanimanja, ki ga pridobijo najbolj odmevne sodne zgodbe – če se spomnimo samo sojenja O. J. Simpsonu – že deset let deluje Court TV. Najdete ga tudi na internetnem naslovu www.courttv.com. Program ponuja celodnevno spremljanje sodnih obravnav, ob koncu tedna, ko ni razprav, pa so na vrsti dokumentarni filmi, komentarji in podobno. Zanimivo je, da so kriteriji, s katerimi izbirajo, kateri primeri bodo zaslužili medijsko pozornost, v tujini in tudi pri nas zelo podobni. Prvi kriterij, ki ga na Court TV posebej ne omenjajo, je prav gotovo poznanost oseb. Večjo medijsko pozornost ima primer znanega politika ali druge znane osebnosti (kot pa sojenje javno neznane osebe), čeprav gre vsebinsko za prav nepomembno zadevo. Naslednje merilo je nedvomno odmevnost začetka postopka. Pri tem je prav pomenljiva izkušnja iz ZDA, ko je zaradi hude krvi ob manjši prometni nesreči eden od udeležencev v besu prijel psa druge udeleženke in ga vrgel na nekaj nižje ležečo drugo cesto, ker so ga tamkaj vozeči avtomobili prevozili do nespoznavnosti. Ta novica je verjetno zaradi zelo burne reakcije društev proti mučenju živali obšla ves svet. Menda je v istem času le nekaj ulic stran nekdo posilil in ubil neko deklico. Za ta dogodek se je izvedelo šele, ko se je pojavil očitek o nesorazmernosti pri poročanju.

Za medij je zelo pomembno, da o dogodku poroča prvi. Pomembno pa je tudi, da dogodek zbudi močan odziv. Torej na informacijo vplivata oba elementa: hitrost pri poročanju na verodostojnost in preverjenost, želja po burnem odzivu pa ponavadi na neokusnost ali vsaj etično spornost.

Zahteva biti prvi seveda jemlje čas za novinarjevo preverjanje informacij. Če pogledamo aktualno problematiko domnevnega ali resničnega slovenskega svetovnega računalniškega prvaka, potem je treba poudariti prav premajhno preverjenost informacij. V začetku je bil za vse medije skorajda čudežen deček, nekakšen Peter Klepec, ki je premagal cel svet. Informacije so bile podobne hvalospevom. Ko pa je eden izmed slovenskih dnevnikov podvomil v njegov uspeh in celoten projekt, so začeli dvomiti vsi. Zanimivo je, da so v prvem delu te zgodbe vsi verjeli besedi čudežnega dečka in ni nihče preverjal obstoja in pomena tekmovanja ter uvrstitve pri viru informacije, torej pri domnevnih organizatorjih. Ko pa se je pojavil dvom, ni nihče več verjel besedi domnevnega tekmovalca. Nauk zgodbe je starejši kot novinarstvo samo: informacijo je vedno treba preveriti. Kjer so udeležene sprte strani, je treba dati vsaki strani možnost, da pove svojo resnico, saj vsakdo vidi resnico s svojimi očmi ima vsak svojo. Dolžnost novinarja ni iskanje absolutne resnice, saj ni razsodnik, temveč da pusti gledalcu ali bralcu, da si na podlagi več resnic ustvari svojo podobo dogajanja. V nasprotnem primeru se lahko marsikdo počuti užaljenega in oškodovanega, kar seveda pomeni, da je zelo verjetno, da bo neko resnico iskalo tudi sodišče, ko bo presojalo, ali je bil s poročanjem kdo oškodovan, prizadet in užaljen ali ne.

Hitrost poročanja velikokrat pripelje tudi do napačne uporabe pravne terminologije. Ne vem, koliko natančna pravna terminologija pove povprečnemu bralcu, vendar je res, da bi dosledna in predvsem pravilna uporaba izrazov postopoma izobrazila javnost, da bi bolje razumela, kaj se skriva za posameznim pojmom.

Ko se je v Sloveniji začelo z obširnejšim poročanjem o sodnih primerih – lahko bi tudi rekli, ko se je v Sloveniji kriminal preoblikoval iz sosedskega spora, pretepa in umora v sum organiziranega kriminalnega delovanja – so se novinarji začeli večkrat srečevati s sodnimi in zunajsodnimi postopki. Glavne napake, ki jih najdem v poročanju (čeprav v zadnjem času precej manj), so zamenjevanje pojmov osumljeni, obdolženi, obtoženi, obsojeni. Problematično je tudi razlikovanje med pridržanjem in priporom, veliko težav pa je povzročilo tudi razumevanje sodnih postopkov, čeprav ima s tem probleme tudi prenekateri pravnik.

Oglejmo si nekaj razlik, ki se skrivajo za navedenimi pojmi. Osumljenec je tisti, proti kateremu se vodi predkazenski postopek. Poenostavljeno lahko rečemo, da gre za osebo, za katero policija preverja, ali je storila kaznivo dejanje ali ne. V času, ko osebo imenujemo osumljenec, policija zbira obvestila o dejanju in storilcu, lahko opravlja tudi razgovore in v posebnih primerih celo pridrži osumljenca. Pridržanje seveda ni enako priporu, ki ga odredi sodišče, pridržanje pa pooblaščena uradna oseba. Pridržanje lahko traja največ 48 ur, pripor pa tri mesece, izjemoma celo šest mesecev v času pred vložitvijo obtožnice in do konca sojenja po vložitvi obtožnice.

Dokler o neki osebi govorimo kot o osumljencu, se novinarju največkrat zastavljajo predvsem vprašanja o njegovi identiteti (podobno kot se lahko v civilnih sporih vprašamo o potrebi po razkrivanju identitete pri sami vložitvi tožbe). Praksa pri nas je, da se razkrijejo začetnice imena osumljenega oziroma kar celo ime v primeru civilne tožbe. Oboje ne prispeva k anonimnosti vpletenih oseb. Inicialke so le slaba zaščita, saj okrajšava J. B. iz Male vasi pri ... pove vse, celo naslov. J. B. v Mali vasi prav gotovo ne bo ostal neznan. Glavna nerodnost je seveda v tem, da je v tej fazi, saj gre navadno za prvo informacijo o zadevi, poudarek na sami čisti informaciji, torej J. B. je umoril, posilil, zlorabil, povozil, ogoljufal, ponaredil ... Prostora za drugo plat zgodbe preprosto ni. Za javnost v večini primerov obstaja le resnica, ki jo predstavi policija ali tožnik.

Seveda je poročanje o samem dogodku razumljivo, vendar se pojavlja vprašanje, koliko je precej močan poseg v zasebnost tudi utemeljen. Je res treba napisati zgolj zaradi tega, ker je policija začela s preiskavo, da je J. B. iz Male vasi, oziroma v naslednji informaciji že J .B. s celim imenom, preprodajal heroin? Če pogledamo s stališča splošne varnosti, je verjetno dobro vedeti, kdo je preprodajalec drog, posiljevalec, pedofil, morilec. Vendar te označbe obtoženim preprečujejo, da bi se kadar koli lahko znova socializirale v okolju. To velja tudi za obsojence, za katere je je sodišče ugotovilo krivdo s pravnomočno sodbo – sami naj bi bili krivi za takšno etiketo in naj zato tudi trpijo posledice svojih dejanj. To je precej neprepričljiv argument, ki pa nikakor ne more držati pri osumljencu oziroma pozneje pri obdolžencu. Njegova krivda namreč še ni dokazana.

Zgornje misli sicer namigujejo na načelo nedolžnosti, ki ga pozna kazensko pravo, torej da velja vsakdo za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Ljudje v kazenskem in predkazenskem postopku navadno uporabljajo to načelo kot argument, ki naj dokazuje njihovo nedolžnost. Nadalje uporabljajo to tudi kot argument, zakaj o zadevi ne bi smeli poročati, vendar mislim, da to načelo novinarju ne dopušča poročanja; zanj pomeni le to, da mora uporabiti prave izraze za prave stvari in seveda tudi, ne glede na medijsko mikavnost novice, le-to predstaviti tako, da sicer pove zgodbo, hkrati pa le v nujni meri poseže v zasebnost neke osebe, v kolikor ta seveda ne pristane v večji poseg.

Pogosto se zgodi, da po začetnem eksploziji informacija izgine. Zgodba se medijsko nikoli ne razplete. V nekem trenutku je tako glavna informacija dneva, da je J. B. iz Male vasi poneveril 100.000 DEM, pozneje pa mediji izgubijo zanimanje za zgodbo, ne glede na njen razplet. Čeprav J. B. ne bo nikdar niti obdolžen, kaj šele obsojen, tega dejstva medijsko ne bo. S stališča javnosti bo J. B. za vedno ostal nekdo, ki je bil osumljen poneverbe 100.000 DEM. Razlogi za takšno ravnanje medijev so različni, vendar jim lahko navadno najdemo skupni imenovalec. Zgodba se odvija prepočasi, da bi bila še medijsko zanimiva. Pogrevati isto poneverbo samo 100.000 DEM vsakega pol leta je dejanje, ki si ga lahko medij z medijskega stališča privošči le v času kislih kumaric, pa še tedaj se bo s to kvazi novico ukvarjal tisti, ki je zadnji prišel v uredništvo. Za konec zgodbe o 100.000 DEM bomo tako javno izvedeli le, če bo konec povezan s kakšno novo zgodbo. Na primer: če bo J. B. na koncu naredil samomor ali denar (ker je oproščen in se je ugotovilo, da ga je prislužil s svojim delom) podaril za izgradnjo Pediatrične klinike. V nasprotnem primeru bo J. B. za vedno ostal le oseba, ki je bila osumljena poneverbe, poenostavljeno – kriminalec.

Glede na omenjene zadrege, ki jih imajo mediji zaradi različnega pojmovanja časa in aktualnosti v primerjavi s sodnim postopkom, me je očaral kriterij, ki ga je znova deklariral Court TV. Primere izbirajo tudi na podlagi predvidenega trajanja sojenja. V svetu televizije in tudi drugih medijev je namreč jasno, da sojenje, če ne gre za najbolj sprevržene zločine relativno znanih udeležencev, ne bo privlačilo gledalcev dlje kot kakšen mesec, največ dva. Kar pri nas kot tudi v ZDA pomeni, da se bo zgodba za medije de facto končala najpozneje z izrekom prvostopne sodbe. Torej blizu ali pa zelo daleč od pravnomočnosti.

Stvar novinarske profesionalne etike je, katere zgodbe naj sploh postanejo zgodbe in katere informacije so dovolj zanesljive, da lahko postanejo novica. Večna je tudi zahteva, da mora zgodba biti osvetljena z vseh plati, pa četudi slabim novicam lažje verjamemo kot dobrim. Zgodba bi torej morala biti po svojem izhodišču nekakšno majhno sojenje, v katerem si lahko gledalec ali bralec ustvari svojo resnico. Čeprav je res, da medijsko bolj agresivni dobijo več medijskega časa in s tem več teže.