 |
|
|
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
S pomočjo nekaterih kazalcev je mogoče ugotoviti raven varstva pravic manjšin na medijskem področju. Ti kazalci so dostop manjšin do osrednjih medijev (tako javnih kakor tistih v zasebni lasti), delovanje manjšinskih medijev in poročanje medijev o temah, ki zadevajo manjšine - Odsotnost jasne in dolgoročne politike na področju manjšin in medijev v Sloveniji predstavlja odraz nezavedanja potreb, pomena in možnih posledic
V Evropi obstaja široko soglasje o tem, da države morajo razviti posebne mehanizme, ki zagotavljajo varstvo pravic manjšin. To potrjuje tudi dejstvo, da je 34 držav ratificiralo in še 8 podpisalo konvencijo Sveta Evrope o varstvu narodnostnih manjšin. Med pravicami narodnostnih manjšin imajo pomembno mesto tudi pravice, ki zadevajo medije. V medijih se realizira svoboda izražanja, prepoved rastne, etnične in verske diskriminacije velja tudi v smislu prepovedi napeljevanja k diskriminaciji in uporabe sovražnega govora v medijih. Mediji so tudi zelo pomembno sredstvo za varovanje in promocijo manjšinskih jezikov, kultur in identitet.
Mogoče je s pomočjo nekaterih kazalcev ugotoviti raven varstva pravic manjšin na medijskem področju.1 Ti kazalci so dostop manjšin do osrednjih medijev (tako javnih kakor tistih v zasebni lasti), delovanje manjšinskih medijev in poročanje medijev o temah, ki zadevajo manjšine.
Zato je potrebno, ko govorimo o medijih in manjšinah v posamezni državi, osredotočiti se na te kazalce.
Dostop manjšin do osrednjih medijev
Dostop do medijev vključuje razne oblike dostopa, kot na primer, koliko je v osrednjih medijih programov in rubrik, ki obravnavajo teme, pomembne za manjšine, ki so namenjene manjšinam in jih ustvarjajo pripadniki manjšin. Zelo pomemben je dostop do radijskih in televizijskih programov in ne le do tiskanih medijev. Zato države morajo sprožati pozitivne ukrepe, kakršni so tisti, ki zagotavljajo državne subvencije za programe in rubrike, namenjene etničnim manjšinam in tudi prednosti pri podelitvi frekvenc. Raziskave evropskih praks kažejo, da zelo pogosto sploh ni jasnih pravil glede obsega in trajanja programov za manjšine na javnih radiotelevizijah, zato se pogosto ti programi predvajajo neredno, v najslabših terminih in podobno. In, kar je tudi značilno, pogostejši so na radijskih kot na televizijskih postajah. Ni vseeno, kdo pripravlja programe za manjšine v osrednjih radiodifuznih medijih in koliko so manjšinski novinarji vključeni v proces produkcije teh programov. V nekaterih državah so programi za manjšine na osrednjih radijskih in televizijskih postajah le prevodi osrednjih poročil v manjšinski jezik.
Zato je potrebno razviti kompleksno medijsko politiko, ki bo upoštevala, da radijski in televizijski programi ali časopisne rubrike o manjšinah niso nujno tudi programi in rubrike za manjšine, kakor tudi obstoj programov in rubrik za manjšine še ne pomeni, da so te programe in rubrike pripravili pripadniki manjšin.
Dostop do osrednjih medijev vključuje tudi udeležbo predstavnikov manjšin v upravnih odborih in uredništvih javnih medijev tj. participacijo v instancah odločanja.
Zaposlitev manjšinskih novinarjev
Dostop manjšin do medijev vključuje dostop pripadnikov manjšin do zaposlitve v osrednjih medijih in v tem kontekstu tudi razvoj ukrepov, ki pripomorejo k temu, da pripadniki manjšin dosežejo potrebna znanja za delo v osrednjih medijih in enakopravno konkurirajo pri iskanju zaposlitve v teh medijih. Pomanjkljivo znanje uradnega jezika je lahko pomembna ovira za novinarje, pripadnike etničnih manjšin, zato so potrebni ukrepi, ki tem novinarjem pomagajo doseči potrebno raven znanja jezika. Zato so programi usposabljanja novinarjev iz manjšinskih skupnosti zelo pomemben dejavnik izboljšanja njihovega dostopa do zaposlitve v osrednjih medijih.
Kriterij dostopa manjšin do medijev vključuje tudi pravice manjšin do neoviranega dostopa do medijev iz matičnih držav, kar pomeni da države ne smejo ovirati distribucije tiska in predvajanje radijskih in televizijskih programov iz matičnih držav narodnostnih manjšin.
Na področju radiodifuznih medijev poznavalci evropskih razmer priporočajo nekaj ukrepov, s pomočjo katerih lahko države izboljšajo položaj manjšin na medijskem področju. Ti ukrepi vključujejo programe za manjšine, ki jih pripravljajo pripadniki manjšin v okviru javnih radiotelevizijskih hiš. Vključujejo tudi podporo za nastajanje manjšinskih radijskih in televizijskih postaj in podporo za kritje stroškov redne programske produkcije na teh postajah. Prav tako tudi podporo produkciji avdio-vizualnih del, ki jih ustvarijo pripadniki manjšin in tudi razvoj programov usposabljanja za manjšinske novinarje in druge medijske delavce, če je potrebno tudi v manjšinskih jezikih.
Subvencije manjšinskim medijem
Manjšinski mediji - tiskani in elektronski - pogosto slonijo na prostovoljnem ali poceni delu manjšinskih novinarjev in drugih medijskih delavcev, in so v največji meri odvisni od državnih subvencij ali donacij človekoljubnih agencij. Iskanje zaslomb v lokalnem gospodarstvu (pri oglaševalcih) in v prispevkih lokalne skupnosti bi po oceni strokovnjakov bili boljša in trajnejša rešitev za finančne težave manjšinskih medijev. Kot v svoji raziskavi o državnih subvencijah manjšinskim medijem v nekaterih državah vzhodne Evrope ugotavlja Beata Klimkiewicz2, pogosto ni jasnih meril pri podeljevanju subvencij iz državnega proračuna in v komisijah, ki odločajo o subvencijah za manjšinske medije ponekod, kot na primer na Poljskem, sploh ni predstavnikov manjšin. Na Češkem je pogoj za dodelitev subvencije, da je manjšinski tiskani medij dostopen na kioskih (torej bilteni niso deležni subvencij). Ko pa v komisijah, ki odločajo o tem, kateri manjšinski medij bo prejel subvencijo, sedijo le predstavniki manjšin - in na Češkem o tem odloča svet za narodnostne manjšine, ki ga sestavljajo le predstavniki manjšin -, to pogosto onemogoča neodvisnost manjšinskih medijev od manjšinskih funkcionarjev in ravno tako onemogoča nastajanje novih manjšinskih medijev, ker so razmerja pri delitvi razpoložljivih subvencijskih sredstev med obstoječe manjšinske medije že ustaljena in zavirajo razvoj novih medijskih izdaj.
Ko gre za zadnji kazalec položaja manjšin na medijskem področju - poročanje medijev o manjšinah, pomembno vlogo ima zakonodaja in tudi etični kodeksi, ki prepovedujejo razširjanje rasne, etnične in verske nestrpnosti in bi njihovo uresničevanje moralo zagotavljati eliminacijo diskrimatornega diskurza in sovražnega govora iz medijev. Na žalost analize medijskih praks kažejo, da primerov razširjanja rasnega, etničnega in verskega sovraštva v medijih ni malo. Tudi analize primerov iz jugovzhodne Evrope, ki jih objavljamo v tej številki Medijske preže, govorijo temu v prid.
V nekaterih državah, kot je na primer Grčija, nekatere manjšine in njihovi jeziki niso priznani in jim tako niso priznane niti pravice, ki pripadajo priznanim manjšinam, vključno s pravicami na medijskem področju. V določenem smislu bi v skupino teh držav lahko uvrstili tudi Slovenijo in neurejen položaj etničnih manjšin iz nekdanje Jugoslavije.
Položaj manjšin na medijskem področju v Sloveniji
Poglejmo torej, kako je s kazalci položaja manjšin na medijskem področju v Sloveniji. Dostop do osrednjih medijev je zagotovljen italijanski in madžarski manjšini, ki ju kot avtohtoni manjšini priznava ustava. Na javni RTV Slovenija imata obe manjšini radijski in televizijski program v manjšinskih jezikih, delujejo tudi posebna uredništva, ki jih vodijo pripadniki manjšin. Zanimivo bi bilo preučiti doseg in obseg teh programov, kakor tudi obseg sredstev, ki je na voljo za produkcijo radijskih in televizijskih programov v manjšinskih jezikih. Ko to pišemo, je objavljena novica, da je generalni direktor RTV Slovenija svetu predlagal rebalans proračuna in navedel, da bodo v primeru, da vlada ne odobri zvišanje rtv prispevka, najprej na udaru finančnih krčenj manjšinski programi na RTV Slovenija.
Dostop do medijev v smislu posebnih manjšinskih programov in rubrik je sicer posredno omogočen tudi romski manjšini, za katero dve lokalni radijski postaji v krajih, kjer Romi živijo - v Murski Soboti Murski val in v Novem mestu Studio D - predvajata tedensko oddajo za Rome. Tudi lokalna televizija v Murski Soboti pripravlja televizijske oddaje o Romih.
Ustava priznava Romom v Sloveniji posebni status, vendar ga država in lokalne skupnosti šele po enajstih letih od sprejetja ustave začenjajo sistemsko urejati. Tako medijski zakon, sprejet pred letom dni, določa, da država podpira medije pri razširjanju programskih vsebin za uresničevanje pravic romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti. Obstoječa radijska programa v Murski Soboti in Novem mestu ter televizijska produkcija oddaj o Romih v Murski Soboti so financirani s strani vladnega urada za narodnosti (v letu 2002 je urad za ta namen porabil skupaj 7,8 milijonov tolarjev). V romski skupnosti pa se pojavljajo začetne pobude za ustanovitev lastnega radijskega programa oziroma radijske ali televizijske produkcije, ker zgoraj omenjene programe za Rome ustvarjajo radijske postaje, katerih ustanovitelji niso pripadniki romske manjšine ali romske organizacije, pa tudi v največji meri jih ustvarjajo novinarji, ki niso Romi. V zadnjih mesecih so bolj izražena prizadevanja Murskega vala, da v produkcijo romske oddaje vključijo čim več romskih novinarjev in jih zato pospešeno usposabljajo za novinarsko delo.
Mediji, ki jih ustanovijo manjšine
Italijanska manjšina v Sloveniji skupaj z italijansko manjšino na Hrvaškem izdaja dnevnik La Voce del Popolo, ki ga finančno podpirata tako slovenska kot hrvaška vlada. Kot je v poročilu za omizje o medijih in manjšinah v jugovzhodni Evropi napisala Alenka Kotnik, slovenska vlada za ta namen porabi letno 23,5 milijonov tolarjev, kar krije okrog 20 odstotkov stroškov časopisa.
Tudi madžarska manjšina v Sloveniji ima tiskani medij - tednik Nepujsag, ki ga financira urad za narodnosti pri slovenski vladi in mu letno namenja 51,3 milijonov tolarjev.
Romska skupnost občasno izdaja biltene, ki jih distribuira izven prodajne mreže in za njih prejme podporo pri ministrstvu za kulturo ter pri občini Murska Sobota. Druge, nepriznane manjšine v Sloveniji ravno tako izdajajo le občasne biltene, nekateri med njimi za ta namen prejmejo finančno podporo ministrstva za kulturo oziroma mednarodnih organizacij.
Po analizah, ki smo jih v zadnjih petih letih objavili v knjižni zbirki Media Watch, reviji Medijska preža in Poročilu skupine za spremljanje nestrpnosti, poročanje medijev v Sloveniji o etničnih manjšinah pogosto vsebuje elemente sovražnega govora in diskriminatornega diskurza. To je še posebej značilno za poročanje o Romih in o etničnih manjšinah iz nekdanje Jugoslavije, ki se jih opisuje kot manj vredne, razglaša za kriminalce in se njihovo drugačnost obravnava kot grožnjo slovenskemu narodu. V zadnjem času pa se ti medijski prijemi uporabljajo tudi pri poročanju o prebežnikih in prosilcih azila. Kot v krajši analizi, ki jo objavljamo v tej številki Medijske preže, pokaže novinarka Lea Širok, mediji v Sloveniji pri poročanju o italijanski manjšini in Italijanih ravno tako dostikrat razširjajo govorico nestrpnosti.
Odsotnost jasne politike
Z analizo manjšinskih pravic na področju medijev v Sloveniji se bomo pri Mirovnem inštitutu v prihodnje ukvarjali še bolj intenzivno in izsledke raziskav objavljali v publikacijah Media Watch. Po dosedanjih analizah dostopa manjšin do osrednjih medijev, delovanja manjšinskih medijev in poročanja medijev o manjšinah lahko rečemo, da je položaj italijanske in madžarske manjšine na videz vzorno urejen, čeprav gre za rtv programe in tiskane medije, ki delujejo v skromnih finančnih, kadrovskih in tehničnih pogojih, kar je znamenje nezainteresiranosti države in lokalnih skupnosti za njihov razvoj in dejansko poslanstvo.
Maloštevilnost radijskih in televizijskih programov in tiskanih medijev, katerih izdajatelji bi bile manjšinske skupnosti, tudi romska in manjšine iz nekdanje Jugoslavije, in bi ti mediji bili stičišča kulturnega delovanja teh skupnosti in varuhi manjšinskih kultur in jezikov, je znamenje odsotnosti jasne politike na tem področju. Hkrati s ponavljajoči se primeri odkritega razširjanja nestrpnosti do etničnih manjšin, posebej Romov in manjšin iz nekdanje Jugoslavije, ki so prisotni v osrednjih medijih v Sloveniji (najpogosteje v Delu), predstavlja ta odsotnost jasne in dolgoročne politike na področju manjšin in medijev odraz nezavedanja potreb, pomena in možnih posledic. Ustvarjalci radijske oddaje za Rome na Murskem valu se že vrsto let srečujejo s problemom, da Romi ne želijo v eter, torej javno, govoriti romski jezik. Raje govorijo slovensko. Strokovnjaki Sveta Evrope, ki so na začetku leta obiskali Slovenijo in raziskovali položaj manjšin tudi na medijskem področju, so bili presenečeni, da jim je večina predstavnikov nepriznanih manjšin iz nekdanje Jugoslavije povedala, da ne želijo zahtevati več pravic glede varovanja identitete, kulture in jezika, torej priznanje statusa manjšine, da ne bi izzivali nejevoljo pri Slovencih in slovenski državi. Torej, raje bi bili Slovenci, čeprav drugorazredni. Takšna stališča in prakse bi, kot znamenje potrebe po prikrivanju etničnih identitet, morale začeti skrbeti kreatorje kulturne politike v Sloveniji.
1 O tem v študiji, ki obravnava številne evropske države in jo pripravlja Article 19, pišeta Helen Darbishire in Toby Mendel.
2 Klimkiewicz, Beata, "Biti državen ali ne?" Medijska preža 11 (pomlad 2001): 45-47.
izpis
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Mnogi prispevki o vsem, kar je italijanskega in kar se neposredno ali posredno dotika tudi italijanske manjšine v Sloveniji, so obremenjeni z nestrpnostjo
Mnogi prispevki o vsem, kar je italijanskega in kar se neposredno ali posredno dotika tudi italijanske manjšine pri nas, so obremenjeni z nestrpnostjo, podkrepljeno z vzbujanjem strahu, izhajajočim iz »zgodovinskega spomina« o tem, kaj se nam na Primorskem in seveda tudi v Sloveniji lahko ponovno zgodi, če bomo »preveč« prijazni do Italije, če bomo navezovali »preveč« stikov z Italijani, če bomo zaradi prisotnosti italijanske manjšine »preveč« dvojezični. Takšna mnenja izražajo »desni in levi« mnenjski voditelji, intelektualci, politiki vladnih strank in opozicije. Pogosta so namigovanja na nelojalnost italijanske manjšine. Negativno ozračje se posredno zrcali v odnosih med večino in manjšino. Zdi se, da so sožitje različnih kultur, plurinacionalnost, dvojezičnost vse bolj le še pojmi in vse manj stvarnost, ki bi jo živeli kot, recimo, dodano vrednost, kot nekaj, kar nas bogati, nam odpira obzorja, možnosti.
O tem se lahko prepričamo že, če preletimo poročanje v časopisih in drugih medijih. V prispevku navajam le nekaj najočitnejših primerov iz dnevnega časopisja, pa tudi iz drugih medijev, ki sem jih zasledila v letošnjem, delno pa tudi v lanskem letu.
Prodaja bank in iredenta
Razprava o prodaji Banke Koper italijanskemu kupcu je le zadnji, vendar zelo značilen primer nacionalistično obarvanega diskurza. V časopisnih prispevkih so bili skorajda odsotni argumenti, utemeljeni na zakonitostih ekonomije, prevladovale so vesti, polne namigovanj in svarjenja pred »nevarnimi Italijani«.
Veliko prostora jim je namenjalo Delo.
»Italijani zelo dobro vedo, kaj so njihovi nacionalni interesi.« Tako je Delo (25. 2. 2002) naslovilo poročanje o okrogli mizi o slovenskem nacionalnem interesu.
Argumenti proti prodaji banke so bili: »/.../ po Starčevem mnenju pozabljamo, da interes italijanskega kapitala ni le nakup koprske banke, ampak podreditev celotne Primorske.« Nevarnost, ki naj bi nam s prodajo koprske banke grozila iz Italije, je bila v prispevku podkrepljena s podnaslovi, recimo s podnaslovom »Iredentistične težnje«, ki je uokviril izjavo zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, v kateri je svojo nacionalistično držo poskušal prikriti z »zgodovinskimi dokazi« o škodljivosti prodaje Banke Koper Italijanom. V ta namen je navedel »propad tržaške kreditne banke, zaradi katerega so Slovenci v Italiji postali neprepoznavni«, in trditev, da »so tudi danes v Italiji še vedno precej močne iredentistične težnje, v tem kontekstu pa je prodaja bank Italijanom precej nevarna«. Od tu je Pirjevec izpeljal »logičen« zaključek: »Slovenska vlada sedaj ni naredila ničesar, da bi zavarovala Banko Koper ali državno mejo.« S prodajo banke italijanskemu lastniku naj bi bila torej ogrožena celo zahodna slovenska meja! Za utemeljitev ogroženosti je v prispevku vestno zapisan še naslednji del Pirjevčevega podajanja: »/.../ da so Italijani začeli podeljevati dvojno državljanstvo ljudem v Istri, Slovence pa v svojih publicističnih izdajah prikazovati kot genocidni narod. Nazoren primer za to so fojbe. Te so namreč novost zadnjih deset let, odkar je Slovenija samostojna.«
Zanimivo je, da je Delo (2. 2. 2002) namenilo veliko manj prostora prispevku, v katerem nekdanji lastniki koprske banke pojasnjujejo, da »niso izdajalci nacionalnega interesa, ker je tuji kapital lahko dober spodbujevalec gospodarskega razvoja«.
Bralci so tako dobili na voljo predvsem informacije, s pomočjo katerih so lahko utrdili prepričanje - saj je pisalo v časopisih! -, da nam Italijani strežejo po samostojnosti in da je vse, kar počnejo, namenjeno samo temu cilju.
Sintagma »Zakaj naj bomo torej Slovenci strpni do njih« je vzpostavljena. Od tu do nestrpnosti, ki neposredno ali posredno pritiska na italijansko manjšino, pa je le majhen korak.
Nato in Italija
»Naj obrambo prepustimo Italiji,« se v Sobotni prilogi Dela (16. 2. 2002) - v prispevku o nujnosti vključitve Slovenije v Nato - sprašuje dr. Anton Bebler. Eden od argumentov proti nevtralnosti Slovenije je po njegovem mnenju dejstvo, da je »naša največja soseda Italija nedvomno najbolj usposobljena prevzeti breme naše zunanje obrambe, zraven pa še del notranje varnosti«. Italija bi torej prevzela celo del naše notranje varnosti, svari Bebler in nadaljuje: »Ta soseda ima glede tega bogate zgodovinske izkušnje (dobra polovica Slovencev, tudi moji sorodniki, so kar nekaj let ali celo desetletij živeli z italijanskimi osebnimi izkaznicami) Sedanja italijanska vlada z Berlusconijem in Finijem bi seveda z naklonjenostjo sprejela tovrstno prošnjo naše vlade, če bi do nje prišlo. /.../ Prihranili bi na proračunu, to bi omogočilo alternativno gradnjo socialističnih stanovanj, za katero se zavzema del naših pacifistov. V tej pobudi bi navdušeno sodelovali turistični delavci, dvomim pa, da bi v to privolila katerakoli politična stranka. Te opcije zagotovo ne bi podprla velikanska večina Slovencev, ki jih kolektivni zgodovinski spomin še ni zapustil.«
Po drugi strani pa Bebler trdi, da so naše zgodovinske izkušnje z Natom dobre, seveda pa zamolči, da je bila med ustanovitelji Severnoatlantskega zavezništva tudi sosednja država, pred katero ves čas svari.
Pisec zlorablja kolektivni spomin v zvezi z Italijo le za netenje negativnih čustev.
O čem lahko razpravljajo pripadniki italijanske manjšine
Mediji največkrat sploh ne poročajo o izražanju nestrpnosti. Niti takrat ne, ko jo izkazujejo poslanci državnega zbora, poroki demokracije. Dogodek gre mimo, kot da se ni zgodil, ali kot nekaj, kar ni vredno omembe. Težko bi ocenila, ali gre pri tem le za nekakšno neobčutljivost ali sprenevedanje ali pa celo za cinično strinjanje z izrečenim.
Med obravnavo spremembe Pomorskega zakonika v državnem zboru, s katero je Slovenija dovolila vplutje vojaških ladij na jedrski pogon v koprsko pristanišče, je poslanec LDS in predsednik Odbora za mednarodne odnose Jelko Kacin odgovoril na protiargumente poslanca ZLSD Aurelia Jurija: »Zato se mi zdi malo hecno, da bi državljani Slovenije hodili v Trst gledat plovila na jedrski pogon, ker pri nas le-ta ne smejo pristajati. To se mi zdi izrazito dvolično. Zdi se mi kontraproduktivno, zdi se mi neresno in predvsem se mi zdi nedržavotvorno. Preden zaključim, zdi se mi pa najbolj neresno, da pripadnik italijanske manjšine razpravlja o tem. To se mi zdi pa res izven vseh okvirov.«
Poudariti je treba, da Aurelio Juri v državnem zboru ne nastopa kot pripadnik manjšine, temveč kot poslanec Združene liste. Pa tudi če bi bil poslanec italijanske manjšine, ima ustavno pravico povedati svoje mnenje pred poslanci. Kacin Juriju namreč najprej očita nedržavotvornost, ki jo v naslednjem stavku poveže z njegovo nacionalno pripadnostjo. Namiguje torej na nelojalnost pripadnikov italijanske manjšine in izrazi nezaupanje vanje, ko se mora Slovenija odločati o pomembnih zadevah.
O Kacinovem izgredu sta poročala le italijanski informativni program koprske televizije in Primorske novice.
Italijanska manjšina pa nič
V Delovem komentarju (20. 5. 2002) z naslovom Kolonializem po italijansko je prostor za strpnost popolnoma izbrisan.
Komentar govori o tem, da Gorica in Nova Gorica ne bi smeli preveč sodelovati, ker imajo Italijani pri tem svoje interese (kot da bi Slovenci vse počeli le iz altruizma) in da bo Slovenija, če bo še naprej skupno z Italijo (tu komentator zamolči, da gre za sredstva Evropske unije, namenjena čezmejnim projektom) gradila vodovode, kanalizacijo in prometno infrastrukturo, postala le »preddverje, predpražnik« velike sosede.
Komentator Dela v nadaljevanju pravi, da se ne le italijanski desnici, temveč tudi »najbolje mislečim« na italijanski strani zdi samo po sebi razumljivo, da bi po integraciji obeh urbanih »polovic« Gorizzia (tu avtor napačno zapiše italijansko ime »Gorizia«) postala središče, Nova Gorica pa naj bi bila nekakšno veliko predmestje. Potem avtor sklene, da so Slovenci pod fašizmom smeli živeti v okoliških vaseh, v eri evropskih regij pa bi jim »dopustili« tudi v predmestja!?
Prispevek je v celoti napisan v tem duhu: vsekakor bo treba z Italijani tudi v prihodnje ravnati previdno, če bomo skupaj v »evropski družini«, ker se sodelovanje lahko »izkaže kot enosmerna cesta po kateri se bodo oni vozili, mi pa ne. // Slovenski živelj pa bi v svoji intelektualni inferiornosti stregel vsakodnevnim potrebam. In vse bi bilo tako lepo kot v času dobrega starega Mussolinija: Italijani bi bili oficirji in umetniki, Slovenke pa bi prodajale jajca in prale perilo.«
V ta okvir vpelje komentator problem vračanja umetnin, »ki jih je Italija 'na reverz' zasegla pravnim in fizičnim osebam, ki imajo o tem tudi dokumente«. In nadaljuje, »čeprav gre pri podobnih primerih drugod po svetu bolj za 'moralno obveznost', /.../ pa je pri umetninah Veneziana, Bellinija, Tiepola, Carpaccia in drugih 'evakuiranih' iz obalnih cerkva in samostanov stvar povsem jasna - ve se, komu pripadajo, in ve se, kdo jih je odnesel. « V tem kontekstu avtor komentarja v Delu opozori bralca, da italijanska manjšina še kar molči, po njegovi presoji pa bi se očitno morala izreči: »tudi italijanska manjšina se ni še oglasila, čeprav vse to pripada prav njim?!«
Italijanska manjšina bi se torej smela in celo morala oglasiti. Vendar pa le, če se večina zanjo odloči, da je prav, da spregovori.
Italijanska manjšina in recipročnost
V vodilnih slovenskih medijih je italijanska manjšina največkrat omenjena v zvezi z recipročnostjo.
Kot tipičen primer lahko navedem intervju v Magu (13. 2. 2002) z deželnim tajnikom Slovenske skupnosti v Trstu Damjanom Terpinom.
Na vprašanje o tem, kako je z recipročnostjo varstva manjšin v obeh državah, Terpin odgovarja: »Recipročnost je eno od temeljnih pravil v mednarodnih odnosih in mednarodnem pravu. /.../ Verjetno se nikjer drugje ne more zgoditi, da bi bil manjšinski poslanec z enim samim glasom izvoljen v 90-članski parlament, ne pa v 900-članskega. /.../ Sploh pa ne, da bi dva manjšinska poslanca odločila, ali bo vlada levo ali desnosredinska, kot se je to zgodilo v Sloveniji leta 1996. Pri vas imajo pripadniki manjšin celo dvojno volilno pravico - volijo predstavnika manjšine in še strankarsko listo.«
Izjava implicira, da imajo pripadniki italijanske manjšine preveč pravic, še posebej takrat, ko smejo odločati o pomembnih vprašanjih, kot je izvolitev vlade. Misel, da naj bi bilo pravic res preveč, je v prispevku celo podčrtana. »Čeprav jih je (Slovencev) desetkrat več kot je Italijanov v Sloveniji, še vedno nimajo zagotovljenega predstavnika niti v deželnem zboru FJK.«
Toporišič: Primorske ne bi smeli proglašati za dvojezično
In tu navajam še primer nacionalistične drže akademika dr. Jožeta Toporišiča. V Primorskih novicah (24. 11. 2001) je v intervjuju o novem Slovenskem pravopisu izjavil, kako je sicer prav, da naši vodilni sloji, znanstveniki in tehniki s kateregakoli področja, obvladajo še kakšen svetovni jezik, ker smo pač majhni, vendar pa »nikakor ne bi smeli proglašati Primorsko za dvojezično in siliti ljudi v dvojezičnost. Tu je Slovenija, tu se govori slovensko. Če kdo pride na obisk, mu naredimo uslugo in govorimo v njegovem jeziku; če ostane tu in živi z nami, pa naj se nauči našega jezika, kakor se naši ljudje v tujini naučijo jezikov svojega prebivanja in delovanja.«
Toporišič izkrivlja zgodovinska dejstva - dvomim, da jih ne pozna, ko namiguje, da so pripadniki italijanske manjšine le doseljenci in da je njihov jezik tuj jezik. Italijanska manjšina je v tem prostoru, skupaj s Slovenci in Hrvati, doma že od nekdaj in njen jezik je dejansko jezik okolja, pravica do njegove uporabe pa je zapisana v ustavi. Tudi v tem primeru je novinarka - hote ali nehote - spregledala Toporišičev nacionalistični diskurz.
Dvojezičnost - bolj breme kot prednost
Nekakšno nepripravljenost za komuniciranje v italijanščini, za dvojezičnost, je čutiti tudi med prebivalci Obale. V tedenski informativni oddaji italijanskega programa koprske televizije Tuttoggiattualita je pesnik Ciril Zlobec sicer poudaril, da prebivalci slovenske obale spontano uporabljajo oba jezika, slovenščino in italijanščino, in da je sedanji trenutek ugoden za dvojezičnost, ker preteklih sovražnosti ni več zaznati. Kljub temu naj bi to spontano, živo uporabo obeh jezikov oviralo neprestano izmenjavanje političnih barv vladajočih koalicij v eni ali drugi državi. Sovraštvo, odpor do določene politike in njenega ravnanja se nato prezrcali v vsakodnevno življenje, v odnose med posamezniki različnih kultur, ker njihov materni jezik postane simbol politike. Zato, je še rekel Ciril Zlobec, se ljudje bojijo, da bi bili odrinjeni na rob, da bi postali ljudje druge kategorije Po Zlobčevo gre torej predvsem za strah. Za strah pred izgubo lastne identitete.
Prav ta strah, ki je velikokrat v sami osnovi nestrpnosti, je bilo mogoče zaznati tudi v nekaterih izjavah prebivalcev Pirana, Izole in Kopra, ko so odgovarjali na vprašanji (postavljeni sta bili v italijanskem jeziku), če govorijo italijansko in če je dvojezičnost živa na območju, kjer je uzakonjena. Najpogostejši odgovori so bili »ne, ne«, »ne vem« in »razumem italijansko, govorim pa bolj slabo«. Precej vprašanih je menilo, da dvojezičnost na našem območju umira, da je vse manj ljudi, ki govorijo tudi italijansko. Naleteli pa smo tudi na odgovore (domačinov, da ne bo pomote) »ne, ne govorim italijansko, slovensko, slovensko«. To, da je dvojezičnost lahko tudi »bogastvo«, so menili le redki.
Eden od razlogov bi lahko bil prav zrcaljenje negativnih čustev, ki ga je omenjal Zlobec: če slovenska manjšina v Italiji nima zagotovljenih pravic, potem naj to vsaj v vsakdanjem življenju (češ, saj so zakonsko zaščiteni) čutijo tudi pripadniki italijanske manjšine pri nas.
Nenehno podpihovanje »sovražnosti« je lahko nevarno, še posebej če identiteto posameznika enačimo le z njegovo nacionalno pripadnostjo, njegove interese pa le z nacionalnimi interesi. Kot piše libanonski pisatelj Amin Maalouf1, ki kot svoj knjižni jezik uporablja francoščino, se konflikti porajajo tam, kjer ljudje čutijo, da je njihova identiteta ogrožena. In »če se vsakovrstni fanatiki lahko na tako preprost način okličejo za čuvaje identitete, je to zato, ker v svetu še vedno prevladuje plemensko pojmovanje identitete, pojmovanje, ki smo ga podedovali iz preteklih konfliktov in ki bi ga mnogi od nas zavrnili, če bi o njem le podrobneje razmislili, vendar pa ga iz navade, zaradi pomanjkanja domišljije, ali zaradi vdanosti v usodo še vedno sprejemamo kot svojega in tako nehote prispevamo k tragedijam, zaradi katerih bomo jutri čutili iskreno osuplost.«
1 Maalouf, Amin, 1999: L'identiteta. Bompiani, Milano.
izpis
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Očitna je dvotirnost slovenske manjšinske politike, ki avtohtonim manjšinam omogoča (tudi mednarodno ugleden) visok standard varovanja pravic oz. ohranjanja etnične in kulturne identitete, medtem ko pri nepriznanih manjšinah ni jasne ideje, kaj z njimi početi
Pišem o temi, ki ne polni prvih strani dnevnih medijev. Je precej bolj prikrita in zdi se, da ni veliko interesa ter poguma po njenem odstiranju. Od samega nastanka t. i. novih manjšin (po letu 1991) so le-te zakrite v dnevni politiki, posledično pa tudi v javnih medijskih reprezentacijah. Strategije zakritosti so nove manjšine naredile tihe skupine, neprepoznavne zunaj intimnih domačijskih mrež, brez artikuliranih želja in zahtev v prostorih javnega.
V tem procesu so pomembno vlogo odigrali nekateri že tradicionalni in drugi novi pomeni etničnih in kulturnih identitet, izvirajočih iz nekdanje skupne države. Poglejmo za primer ambivalentni odnos do bošnjaške in kosovske etnične manjšine, ki se je odigral od prvotne solidarnosti do povsem nedorečenih in nazadnje nasprotujočih si stališč, ko je postavljeno tako enostavno vprašanje, kot je: najdimo prostor za sakralni objekt. Zdi se, da je vprašanje multikulturalizma tukaj razumljeno v ozkih okvirih, ki ne prenesejo sožitja z islamom. Drugačen je denimo primer hrvaške etnične manjšine, ki je tudi najštevilčnejša v Sloveniji. Tukaj ni v ospredju verska identiteta, ampak so prisotne druge majhne razlike, večinoma vpete v izračune političnega in ekonomskega vsakdana: meje, nuklearke, avtocestnega križa, bančnih vlog itd. In nenazadnje skrbi, da bi bilo izrečeno vprašanje recipročnosti priznavanja manjšin, ko pa je jasno, da državi uporabljata dva različna pristopa manjšinskega varstva in predvsem trpita primanjkljaj politične volje po urejanju tega vprašanja. Usklajeni pristop pri bilateralnem urejanju vprašanja (novih) etničnih manjšin je videti skorajda kakor utopičen projekt, zlasti v kontekstu, ko državi ne zmoreta rešiti tako rekoč nobenega eksistencialnega problema, izvirajočega iz skupne zgodovinske tradicije oziroma pridobljene suverenosti. Bi pa bil tak projekt vsekakor politično ohrabrujoč, če pa pogledamo iz tako prioritetne EU perspektive, pa celo ugleden!
Po dobrem desetletju »odtrganosti z Balkana« se zdi nujno o teh vprašanjih spregovoriti v novi terminologiji, ki nikakor ne more temeljiti na stigmatiziranju katere od identitet, pa naj bo to srbska, hrvaška, makedonska, kosovska itd. Iz dosedanjega zapisa je jasno, da v opusu novih etničnih manjšin izhajam iz dediščine bivše Jugoslavije in tako puščam ob strani vprašanja drugih potencialnih novih etničnih manjšin, na primer Kitajcev, ki - sodeč po raziskavah na Madžarskem - predstavljajo eno kontinuiranih migracijskih gibanj tako v države EU kakor na področje Schengenske periferije. V slovenskem prostoru pa o tem fenomenu vemo kaj bore malo.
Coming out
O vprašanju novih etničnih manjšin smo razpravljali na zadnjem Forumu Mirovnega inštituta v Cankarjevem domu, prav tako na znanstvenem srečanju v organizaciji ISCOMET-a v Mariboru. Vsaj dva javna dogodka odstirata pomembne probleme in tudi kontroverznosti tako o novih etničnih skupinah kot o procesih znotraj njih samih. Želje zagovornikov multikulturnega modela tega vidika naj ne bi spregledale.
S pojmom (nove) etnične manjšine poimenujemo torej tiste etnične manjšine, ki so v slovenskem prostoru nastale po letu 1991. Seveda ne gre za pojav, ki bi bil vezan samo na Slovenijo, prav nasprotno, v veliki meri zadeva celotno območje tranzicijskih držav, tako balkanskih kot denimo baltskih ali bivše Sovjetske zveze. Ne bi pa izključila niti prostora, ki mu rečemo zahodna Evropa, kjer se problem novih etničnih manjšin manifestira skozi tematiko migracij oz. priseljenskih manjšin.
Le da v slovenskem primeru referiramo na specifičnost situacije, ko vsaj dobri dve tretjini migrantov prihaja s področja bivše Jugoslavije. Slednje se kaže kot zadrega ob vprašanju socialne integracije migrantov ali po drugi strani pravic novih etničnih manjšin. Kot se je velikokrat že izkazalo, je težava uvrščanja v eno ali drugo kategorijo priročen izgovor, da nisi nikjer. Določene pravice, ki jih štejem kot širše pridobitve celotne družbe, so namreč lahko naslovljene na migrante in nove etnične manjšine. Slednje pa so tako ali tako imigrantske manjšine.
Nove etnične manjšine - in kljub pridevniku »nove« - niso tukaj od včeraj niti po naključju. Pomembni mejniki v nastajanju etničnih manjšin segajo v obdobje po prvi svetovni vojni, ko je bil zemljevid Evrope na novo zarisan, in to prvič po nacionalnem načelu, pa nadalje v obdobje po drugi svetovni vojni ter nenazadnje vključujejo sodobne politične procese tranzicije v postsocialističnih državah. Slednje obdobje - poimenovano tudi kot zapoznelo državotvorje konec 20. stoletja -, v katerem so nastale nove države in številne nove etnične manjšine, se je zgodilo v bližnji preteklosti oziroma v marsičem še traja.
Tranzicijske nove etnične manjšine
Procesi državotvorja vezani na tranzicijsko obdobje prinašajo številne preizkušnje tudi v obravnavi etničnih manjšin. V tem zapisu se mi zdi pomembno izpostaviti nekaj najosnovnejših, slednji pa naj bodo predvsem v funkciji odpiranja nekaterih socioloških premislekov o etnični različnosti, s katero bo v prihodnosti vse bolj soočena tudi slovenska družba.
Najprej odpiram vprašanje poimenovanja t. i. novih etničnih manjšin. V naslovu sem pridevnik nove postavila v oklepaj, celotno poimenovanje pa pod vprašaj, s čimer nakazujem dilemo o samem poimenovanju teh družbenih skupin.
Pojavljajo se vsaj naslednji termini: novodobne narodnostne skupnosti, nove manjšine, nove etnične skupine, imigrantske manjšine, manjšine v nastajanju ipd. Izbira termina ni nepomembna, predvsem pa se gre izogniti vnaprejšnjim negativnim oznakam. Iz tega razloga nekateri avtorji ne podpirajo imena imigrantske manjšine, ker je imigracija povezana z negativnim javnimi percepcijami. V terminološki zagati naj omenim, da je po mojem mnenju vrednostno najmanj obremenjen pojem etnične manjšine, brez predznaka novih. Z njim namreč razumem različne provenience oseb glede na njihovo etnično poreklo, pri čemer je najpomembnejša kategorija etnična samoopredelitev, sekundarnega pomena pa časovni ali prostorski kriteriji. Na enak način kot etnične manjšine sociološka literatura navaja tudi druge manjšine, na primer verske, jezikovne ali pa manjšine po spolu, starosti, statusni ali kaki drugi pripadnosti.
Ker je že v pojmu nakazan časovni kriterij, je smiselno nadaljevati na tej točki. Vsekakor se postavlja vprašanje: Kdaj nekdo postane nova manjšina in ali je beseda nova sploh smiselna? In kako bomo torej ravnali z novimi manjšinami, ki se bodo pojavile čez deset, trideset, petdeset let ali pa samo že čez nekaj let, z vstopom Slovenije v EU? Slednje se sicer zdi manj verjetno kot družbeni proces, ki bi generiral nove etnične manjšine, predvsem pa bi take manjšine iz prostora EU bile najbrž manj sporne. Pogojno, če se ne bi vmešala kakšno manj želena pigmentacijska ali verska identiteta.
Sociološko gledanje na manjšine izhaja iz širše perspektive, ki tematizira zlasti družbeni odnos depriviligiranosti oziroma primanjkljaja moči manjšinske skupine v primerjavi z večinsko. Sodobna družbena dinamika postmoderne omrežene družbe nedvomno gre v prid nenehnega nastajanja novih manjšin - v najširšem smislu, ne le etničnih manjšin -, kar je vezano na spremembe življenjskih slogov, večjo mobilnost, številne virtualne realnosti, globalizacijo, pa tudi na razlike med revnimi in bogatimi, med maloštevilno bogato elito in množico vseh ostalih. V tej perspektivi, ko bomo vsekakor soočeni z vedno novimi manjšinami, se zdi neproduktivno govoriti o novih in starih. Četudi pa na tako posplošeno delitev pristajamo, se zdi, da si kaj kmalu z njo ne bomo mogli veliko pomagati.
Zdi se smiselno zavzemati za pojem etnične manjšine, ki tudi v prihodnosti ne bo nikogar vnaprej izključeval. Za potencialne nove manjšine ne bi smeli ponovno iskati primernega poimenovanja. Kaj lahko se namreč zapletemo v zanko hierarhizacije manjšin, kar se nam morda deloma že dogaja s sedanjimi starimi in novimi manjšinami. Pri tem pa določeni kriteriji zunaj lokalnega slovenskega okolja niso vedno tako enoznačno razumljeni in sprejeti brez dvoma.
Razen osebnega mnenja, da so določene manjšine na področju današnje slovenske države predolgo, da bi naenkrat postale nove, je treba spomniti še na povezovanje kriterija »novodobnosti« z verskimi skupnostmi, pri čemer kaj lahko pride do logičnega paradoksa, ko se bo naenkrat pokazalo, da je islam novodobna religija. Pa čeprav le v Sloveniji.
Mislim, da je vprašanje, koliko različnosti »premore« slovenska družba oziroma ali si lahko v prihodnosti zares privoščimo izbiranje med priznanimi in nepriznanimi manjšinami, še kako aktualno, pa tudi dolgoročno neizogibno. Ne podpiram pogleda, da mora država nastopati kot arbiter med etničnimi skupinami, posamezniki in njihovimi kombinacijami. To namreč prinaša vsakokratno izbiranje, celo mu pridaja način zagovora in razlage. Osebno mi je veliko bližje stališče, da mora država nastopati kot etnično nevtralna agencija, ki v nobenem primeru ne more zapasti v polje diskriminacijskih praks. Slednje bi pomenilo, da se je v specifičnem slovenskem položaju potrebno resno ukvarjati z vprašanjem etničnih manjšin po letu 1991, zlasti tistih, ki izvirajo iz nekdanje skupne države. In nujno je že enkrat premagati nelagodje in občutke negotovosti, ki so (menda) pri tem prisotni (o tem smo slišali celo na razpravi o slovenski integracijski politiki v državnem zboru, ko je oseba na izjemno uglednem javnem položaju izpostavila občutke negotovosti, ki so v zadnjem desetletju navdajali slovensko družbo do - posplošeno - bivše Jugoslavije). Z etničnimi manjšinami v Sloveniji, novimi in starimi, se pač mora ukvarjati slovenska država sama. Tukaj ni izgovora, predvsem ne z opozarjanjem na preteklost.
Heterotonost namesto avtohtonosti?
V zaključku zapisa naj izpostavim še razmislek o modelu slovenske manjšinske politike, ki v temelju razlikuje med avtohtonimi narodnimi skupnostmi in imigrantskimi, tudi (novodobnimi) etničnimi manjšinami, neko ločeno (vmesno) vlogo pa imajo Romi kot narodna skupnost s posebnim statusom. Pa tudi ti so razdeljeni med avtohtone in alohtone.
Ne morem mimo očitne dvotirnosti slovenske manjšinske politike, ki avtohtonim manjšinam omogoča (tudi mednarodno ugleden) visok standard varovanja pravic oziroma ohranjanja etnične in kulturne identitete, medtem ko pri nepriznanih manjšinah ni jasne ideje, kaj z njimi početi. To pa je že policy vprašanje, ki ga na tem mestu samo nakazujemo kot tisto vsebino, v kateri se bodo v prihodnje odvijala vprašanja dejanskega definiranja in izvajanja določenih pravic. Takih v življenjskem vsakdanu.
izpis
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Grčija nenehno zavrača obstoj kakršnekoli manjšine na svojem ozemlju - Političnih ali kulturnih aktivnosti manjšin mediji večinoma ne objavljajo, poleg tega pa so tudi zavrnili prikazovanje sojenj, ki so se vršila proti predstavnikom manjšin
Za položaj, v katerem se trenutno nahajajo vse manjšine v Grčiji, na žalost ne moremo reči, da je zadovoljiv, čeprav je v zadnjih 10-15 letih opaziti precejšen napredek. Kot članica Evropske unije je Grčija bila (in še vedno je) neredko prisiljena spremeniti svoj odnos do manjšin in tako je danes manjšinam bolj naklonjena. Vendar problem kljub vsemu ostaja še naprej isti: država nenehno zavrača obstoj kakršnekoli manjšine na svojem ozemlju. Edina manjšina, ki je uradno priznana, so Turki v zahodni Trakiji. Kakorkoli že, Grčija manjšinam pripisuje čisto religiozen značaj, kar je razvidno tudi iz dejstva, da jih ne označuje kot »Turke« ali »grške državljane turškega porekla«, temveč jih ima za »muslimane«.
Mediji sledijo stališčem države
Mnenje velike večine grškega prebivalstva je podobno stališču, ki ga zavzema njihova država. Odrasli so v sistemu, ki jih uči, da živijo v homogeni družbi, zato moderni Grki ne dopuščajo drugačnih stališč. Večina medijev takšno predstavo z zavračanjem kakršnegakoli drugačnega stališča še dodatno utrjuje. Novinarji ali znanstveniki, ki so izrazili nasprotno mnenje, so bili nemudoma označeni za (naj omenim le nekaj izrazov) »lažnivce«, »nevarne«, »sodrgo«, »mešetarje«, njihova dejanja pa za »državno izdajstvo«. Nekaterim od njih je bilo zagroženo z odpustitvijo z dela ali celo s smrtjo. Tudi še danes, ne glede na spremembe, nastale v preteklih letih, le malo grških medijev daje na razpolago brezplačni čas in prostor ljudem, ki bi želeli izraziti svoja drugačna prepričanja ali identiteto. Političnih ali kulturnih aktivnosti manjšin mediji večinoma ne objavljajo, poleg tega pa so tudi zavrnili prikazovanje sojenj, ki so se vršila proti predstavnikom manjšin (le-ti so se večinoma znašli v vlogi obtožencev). Prav tako mediji niso prikazovali procesov proti Grčiji, ko je bila na Evropskem sodišču obtožena kršenja pravic manjšin.
Primerov vodenja takšne politike je več, toda naj omenim le zadnje tri, ki so tudi najbolj zgovorni. Prvi govori o Sotirisu Bletsasu, pripadniku vlaške (aromanske) jezikovne manjšine, ki je leta 1995 razdelil letak oziroma brošuro EBLUL-a (pol uradna organizacija Evropske unije za manjšinske jezike). Letak je navajal šest jezikovnih manjšin, ki bivajo na ozemlju države Grčije: turška, pomaška, makedonska, vlaška, arvanitska in romska jezikovna manjšina. Parlamentarni predstavnik Nove demokratske stranke (konservativna stranka) Evgenios Haitidis je gospoda Bletsasa nato tožil. Sodišče ga je spoznalo za prvostopenjskega krivca »razširjanja neresničnih informacij v škodo državi Grčiji« ter ga obsodilo na 15 mesecev zapora in visoko denarno kazen. Blesas se je pritožil na višje sodišče in na Evropsko sodišče ter končno decembra lani, po šestih letih in pol borbe in trpljenja, prejel razrešitev sodbe v svojo korist. Žal njegova zgodba v grških medijih ni bila deležna skorajda nobene pozornosti.
Manjšinski novinarji na sodišču
Drugi primer prihaja iz turške manjšine v Trakiji. Novinarja in založnika neodvisnega tedenskega časopisa Trakyanin Sesi Abdulhalima Dedeja so v zadnjih šestih mesecih zaradi obtožnic zoper članke, ki jih je napisal in objavil v svojem časopisu, pred sodišče privedli kar štirikrat. Sodišče ga je najprej spoznalo za krivega v vseh štirih primerih ter ga obsodilo na skupno 20 mesecev zapora. Gospod Dede se je nato pritožil na vrhovno sodišče glede prvih dveh obsodb, češ da je nedolžen. Zdaj na istem sodišču čaka na razrešitev preostalih dveh primerov. Njegov zadnji primer (zaslišanje je bilo predvidoma 22. 5. 2002) je povzročil reakcijo v vrstah mednarodnih organizacij, kot sta Organizacija za varovanje človekovih pravic in Federalna skupnost evropskih narodov (FEUN). FEUN je grškemu ministrskemu predsedniku Simitiu poslala pismo, v katerem je izrazila najglobljo zaskrbljenost zaradi položaja in neupoštevanja pravic predstavnikov manjšin v državi. Grški mediji se na dogodek spet niso odzvali.
Zadnji problem prihaja iz vrst makedonske manjšine v Grčiji. Kot že rečeno, Grčija zanika obstoj vsakršnih etničnih ali jezikovnih manjšin na svojem ozemlju. Pa ne le to; zaradi konflikta glede imena bivše jugoslovanske republike Makedonije (Former Yugoslav Republic of Macedonia - FYROM), ki še zmeraj tli, je etničnim Makedoncem, ki danes bivajo na grškem področju Makedonije, onemogočeno kakršnokoli javno izražanje. Vsakršen poskus v to smer je bil zatrt s silo. Leta 1995 so grški prebivalci uničili pisarne etnične makedonske politične stranke Vinozhito-Rainbow. Večina grških medijev je o dogodku poročala kot o dejanju iz »jeze« in zahtevala »pravico«, obtožbe so namerili proti majhni skupini ljudi, ki naj bi jih FYROM plačal, da bi umetno ustvarjali težavne situacije in tako škodili državi Grčiji. Ljudje, ki so uničili pisarne makedonske stranke, so oblastem dobro znani, vendar do danes še nihče izmed njih ni bil pripeljan pred sodišče. Po drugi strani pa so bili pripadniki stranke Vinozhito-Rainbow pogosto pred sodiščem zaradi obtožnic »razširjanja neresničnih informacij, ki bi lahko škodile javnemu miru in redu«. Šele po treh tednih zasliševanj in pravnih postopkov jim je uspelo dokazati svojo nedolžnost. Grški mediji, ki pripadnikom makedonske stranke niso prizanesli z besedami zaničevanja in prezira, o procesih seveda niso niti črhnili. Pripadnikom te etnične manjšine so v Grčiji zelo nenaklonjeni tudi nacionalisti, ki obtožbe zoper manjšino vrstijo eno za drugo, pa čeprav brez vsakršnega razloga. Morda zato, ker želijo pripadniki jezikovne manjšine govoriti v svojem materinem jeziku. Grški mediji prisostvujejo takšnim sojenjem le, kadar hočejo podpreti obtožbe zoper manjšinske pripadnike, drugače pa jim ne namenjajo niti vrstice prostora. Enako je veljalo za poskus nekaj pripadnikov etničnih Makedoncev, ki so v Florini (Lerin) hoteli osnovati Dom makedonske kulture (HMC). Grška sodišča in njihovi odvetniki so dvanajst let z vsemi razpoložljivimi sredstvi poskušali makedonski manjšini onemogočiti pravico do takšne kulturne ustanove. Vendar so morali pod pritiskom ombudsmana in Evropske unije popustiti, tako da je Dom kulture skorajda že ustanovljen. Prav tako sta prej omenjeni ustanovi etničnim Makedoncem omogočili, da lahko danes plešejo in pojejo v svojem materinem jeziku. Storjen je bil še en velik korak na poti k priznanju in osvobajanju ne le makedonske etnične manjšine, temveč tudi ostalih jezikovnih manjšin na ozemlju Grčije: EBLUL-u (poluradni organizaciji Evropske unije za manjšinske jezike) je uspelo ustanoviti svoj urad oziroma predstavništvo. Žal sta o tem pomembnem dogodku poročala le dva dnevna časopisa v Atenah (Eleftherotypia in Express), kar kaže, da bo potrebno še veliko dela, preden bo celotno grško prebivalstvo dovolj dobro obveščeno tudi o takih dogajanjih. To dejstvo vsekakor ni presenetljivo, saj so med zadnjimi volitvami vse televizijske hiše, z izjemo TV Seven, stranki Vinozhito-Rainbow odvzele ustavno pravico do predstavitve njenega programa in načel javnosti. V Zakonu o manjših političnih strankah je jasno navedeno, da morajo vsi TV kanali z nacionalno pokritostjo mesec dni ali manj pred začetkom volitev nujno nameniti najmanj pet minut brezplačnega časa manjšim političnim strankam. Ta zakon je bil nedvomno kršen, pa vendar se ni nihče odzval, kaj šele, da bi proti komu uvedli kazenski postopek.
Potreba manjšin po izražanju
Takšno protimanjšinsko stališče, ki so ga zavzeli mediji, in seveda velika potreba manjšin po izražanju, sta imela za posledico rojstvo časopisov, revij in radijskih postaj. Turška manjšina v Trakiji je bila pri tem v privilegiranem položaju, saj jo je Grčija edino uradno priznala, zato ji je bilo lažje osnovati svoja sredstva obveščanja. Prvi tedenski časopis v turškem jeziku je bil osnovan leta 1975 (ILERI), sledili so mu še štirje časopisi, pet revij in pet radijskih postaj. Glavni problem teh medijev je bil (in še zmeraj ostaja), da jih je le malo povsem neodvisnih. Čeprav so danes odnosi precej umirjeni, pa je bilo v preteklosti med Grčijo in Turčijo čutiti precejšnjo napetost, zato so bili tudi mediji mnogo bolj občutljivi za politične in etnične vplive z obeh strani. Nekateri glede manjšin podpirajo uradno politiko Turčije, kakršno vodi Turški konzulat v Komotini, drugi so bolj osredotočeni na religiozni vidik manjšine ter tako pripadajo strani, ki jo je zavzela država Grčija. Izolacija in odsotnost vsakršnega pisnega izročila, v katero je Grčija potisnila Pomake iz Trakije, sta le-te privedli do zaključka, da so po svojem izvoru Turki, čeprav je religija edino, kar imajo skupnega s turško manjšino. Jezik Pomakov ima nedvomno več podobnosti s slovanskimi kot s turškim jezikom. Zaradi vseh naštetih razlogov Pomaki do danes razen amaterskega grško-pomaškega slovarja niso osnovali nobenega svojega sredstva obveščanja.
Nepriznani Makedonci
Etnični Makedonci, ki živijo v grškem delu Makedonije, pa so v popolnoma drugačnem položaju, saj grška država njihovega obstoja ne priznava. Svojega materinega jezika se nimajo pravice učiti, zato se ga na mlade Makedonce prenaša le ustno. Nekateri poskušajo svoje nazore izraziti v grščini ali makedonščini, ki jo zapisujejo z grško pisavo. Čeprav je to protizakonito, se je prvi tak poskus pojavil v poznih 80. letih v tedniku Moglena (Sabotsko Aridea). Po ustanovitvi stranke Vinozhito-Rainbow je bila Moglena preurejena, članki so se objavljali v cirilici, nato so časopis preimenovali v Zora in je postal uradni glasnik stranke. Zaradi finančnih težav Zora ni mogla izhajati redno. Po nekajkratnih prekinitvah so jo znova preimenovali - tokrat v Nova Zora, ki je izšla le štirikrat. Danes ta časopis izhaja mesečno v obliki biltena pod imenom Info Zora.
Še en ganljivi poskus za ohranitev življenja makedonske kulture je bil časopis Loza, ki je prvič izšel leta 2000 in je do sedaj, spet zaradi finančnih težav, doživel le štiri izdaje (v grškem in makedonskem jeziku, zapisanem z grško pisavo). Na novo osnovani in sedaj že priznani Dom makedonske kulture (DMC) želi v prihodnosti dobiti še svojo revijo in radijsko postajo. S takšno medijsko pokritostjo se ne more pohvaliti nobena od treh manjšinskih skupnosti na ozemlju Grčije. K razvoju manjšinskih medijev bo nedvomno pripomogel sedež EBLUL-a ter verjetno tudi primer gospoda Bletsasa. Makedonci imajo tudi zelo bogato in dobro ohranjeno kulturno tradicijo, s katero se čutijo zelo povezani, čeprav v grških medijih ni predstavljena.
Diskriminacija Romov
Romi se na ozemlju Grčije danes soočajo s precejšnjo mero diskriminacije, bodisi s strani države bodisi s strani medijev, v katerih se pojavijo vsakokrat, ko gre kaj narobe. Zgodba se je ponovila pred kratkim, ko je policija v Zefyri (Atene) ubila nekega Roma, čemur so sledili nekajdnevni nemiri, ki jih je pospremilo streljanje. To se dogaja tudi, ko na podlagi pritožb občanov lokalne oblasti prisilijo Rome, da zapustijo svoja prebivališča, češ da so za sosesko preglasni, preveč umazani, nagnjeni h kriminalnim dejanjem in zlorabljanju otrok. Kljub temu pa Romi do sedaj niso poskusili osnovati svojih sredstev obveščanja, saj so večinoma prerevni ali/in nepismeni.
Tudi Arvaniti nimajo svojih sredstev obveščanja, toda videti je, da za to niti nimajo interesa. Čeprav precej številna in razseljena po celotni kontinentalni Grčiji, je ta jezikovna manjšina med seboj zelo slabo povezana. Še več, zdi se, da prej želijo prikriti svoje korenine, kakor pa osnovati sredstva obveščanja.
* Prispevek na omizju Mediji in manjšine v jugovzhodni Evropi, ki sta ga 8. maja 2002 v Ljubljani organizirala združenje SEEMO pri Mednarodnem inštitutu za tisk (IPI) in Mirovni inštitut.
Novinarja in založnika neodvisnega tedenskega časopisa Trakyanin Sesi Abdulhalima Dedeja so v zadnjih šestih mesecih zaradi obtožnic zoper članke, ki jih je napisal in objavil v svojem časopisu, pred sodišče privedli kar štirikrat.
izpis
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Danes v Moldovi izhaja 76 časopisov, od tega jih je 21 v ruščini. Slednji imajo naklado med 3.000 in 50.000 ali več izvodov. Povprečni moldovski časnik le redko preseže naklado 10.000 izvodov - Moldovska novinarska skupnost še naprej ločena po etničnih mejah, kar jo močno ovira pri doseganju profesionalnih ciljev
V Moldovi je 65 odstotkov prebivalstva moldovskega porekla, 13,8 odstotkov je etničnih Ukrajincev, 13 odstotkov je Rusov, 3,5 odstotkov etničnih Gagauzov (ki pripadajo turški manjšini), 2 odstotka Bolgarov, 1,5 odstotka Židov, preostalih 1,7 odstotka pa pripada ostalim etničnim skupinam (Belorusom, Poljakom, Nemcem, Romom). Od razpada Sovjetske zveze je preteklo že več kot sedem let, Moldova pa še zmeraj ni povsem našla svoje identitete, niti svojega prostora pod soncem v novo nastali Evropi. Oboje seveda vpliva na to, kako té med seboj tako različne etnične skupine razumejo same sebe in druga drugo.
Aprila letos je bila izvedena anketa za raziskavo javnega mnenja, ki je pokazala, da je Moldova enakomerno razdeljena na tiste, ki stremijo po močnejši povezavi z Romunijo ter na druge, ki si želijo utrditi odnos z Rusijo. Obe nasprotujoči si stališči predstavniki zagovarjajo tako brezkompromisno, da pogosto zagovorniki enega nočejo niti slišati za mnenje drugega. V novinarstvu se to mnogokrat kaže kot podžigujoče poročanje brez pravega ravnovesja informacij.
Tudi mediji so močno razdeljeni glede na etnično pripadnost, tako da se poročanje z večjih političnih, družbenih in ekonomskih dogodkov lahko precej razlikuje, odvisno od poročevalcev ( bodisi gre za medije, ki govorijo jezik manjšine bodisi za tiste, ki govorijo jezik večine). Še več, v zadnjih desetih letih so bili moldovski mediji aktivni udeleženci v med-etničnih spopadih/prepirih, s čimer so dodobra pripomogli k ustvarjanju podobe sovražnega »drugega«. S prenašanjem zavednih in nezavednih predsodkov, s poenostavljanjem kompleksnih vprašanj oziroma tem in s prikazovanjem le ene plati zgodbe so mediji pogosto zaostrili že obstoječe napetosti in povzročili še dodatne.
Najbolj zgovoren primer te vrste je poročanje o dogodkih o ločitvi regije Trans-Djester1 med letoma 1991-1992. Med prepiri vladnih sil s Trans-Djestrom so leta 1992 izbruhnili upori/nemiri in mediji so brez oklevanja uporabili tisto politiko poročanja, ki tako uspešno deluje v času vojne. Podobe, ki so jih podajali skozi zmeraj enako uporabljene metafore in gesla, so rodile stereotip »sovražnika«, hkrati pa je pomanjkanje poznavanja zgodovinskega ozadja in analize imelo za posledico poenostavljeno, črno-belo perspektivo poročanja o dogodkih. Žaljivke, med katerimi bi bila izraza »kriminalci« in »podleži« še najmanj skrajna, so mediji vsevprek uporabljali, da bi nazorno opisali sovražnega »drugega«.
Mediji v ruščini z višjo naklado
Danes, deset let pozneje, se je vojna retorika polegla in ton medijskega poročanja je precej utišan. Številni problemi pa vendarle ostajajo isti, med drugim tudi pri poročanju o odnosu manjšine - večina še nadalje primanjkuje ravnovesja, doslednosti in globine. V resnici je med mediji v moldovskem (romunskem)2 in ne-moldovskem (ne-romunskem) jeziku zazijala globoka razpoka. Nezadovoljstvo povzroča ne le »kaj« se piše ali predvaja, temveč tudi »koliko« je tega. Med ne-moldovskimi (ne-romunskimi) »odhodnimi informacijami« prevladujejo tiste v ruščini. Dejansko ga težko poimenujemo »manjšinski« medij, saj ima presenetljivo veliko naklado in obsežen obseg delovanja. Omeniti velja, da se danes v Moldovi izdaja skupno 76 časopisov, od tega jih je 21 v ruščini. Slednji imajo naklado med 3000 in 50.000 ali več izvodov. Najbolj popularni med njimi so moldovske izdaje znanih ruskih izdaj Komsomolskaya Pravda, Argumenty i Fakty, Trud itd. (Naklada Komsomolskaya Pravda v Moldove mnogokrat preseže 50.000 izvodov - za primerjavo naj povemo, da povprečni moldovski časnik le redko preseže naklado 10.000 izvodov). Omenjene publikacije z zagotavljanjem oglaševalskega prostora ali z najemanjem strokovnih sodelavcev nimajo nikakršnih teav.
Večina radijskih in tv programov v ruščini
Tudi na radijskih in televizijskih programih prevladuje ruski jezik. ORT - ruski državni kanal pokriva v Moldovi enak delež kakor njena lastna državna televizija. Večina moldovskih oddajnikov predvaja programe v ruščini. Od skupno 20 radijskih postaj v glavnem mestu Chisinau, na enajstih uporabljajo večinoma ali izključno le ruski jezik. Že leta je omenjena situacija glavna tema žgočih debat in akutnih napetosti v Moldovi. Leta 2000 je mladinska nevladna organizacija zadevo pripeljala pred sodišče z obtožnico, da državni svet za radiodifuzijo »ni zaščitil državnega informacijskega prostora pred tujim vdorom«. Pripadniki nevladne organizacije so oblasti tudi pozvali, naj ukinejo nekatere postaje, ki oddajajo v ruščini. Sodišče je razsodilo v njihovo korist in odredilo, da morajo postaje spoštovati zakon, ki določa razporeditev jezikovne zastopanosti. Po zakonu iz leta 1995 mora biti na radiu in televiziji najmanj 65 odstotkov predvajalnega časa namenjenega v korist predvajanja v uradnem jeziku. Odločitev sodišča je med rusko govorečimi prebivalci Moldove povzročila razburjenje in Visoki komisionar za državne manjšine OSCE-ja je izrazil nestrinjanje z restrikcijami. Temu so sledili še dodatni mednarodni pritiski in moldovski parlament je moral omenjeni zakon dopolniti. Sedaj prejšnjih 65 odstotkov predvajalnega časa v uradnem jeziku vključuje satelitske in kabelske programe, predvajanje tujih postaj, pa tudi oddajnike, ki delujejo na področjih etničnih manjšin. Večina oddajnikov, ki predvajajo v ruščini, je priključenih k postajam iz Rusije in še naprej delujejo brez kakršnihkoli sprememb. Pomembnost ne-ruskih manjšinskih medijev v Moldovi je skorajda minimalna. Moldovski državni operater predvaja programe v ukrajinščini, bolgarščini, gagauščini, jidišu in romskem jeziku le pol ure tedensko ali na vsakih 14 dni. Kulturne skupnosti predstavnikov iz Azerbajdžana, Bolgarije, Gagauza, Židov, Poljakov in Ukrajincev izdajajo tudi svoje publikacije. V administrativni enoti Gagauz imajo na voljo številne publikacije v gagauškem jeziku in tudi oddajnike, ki predvajajo v svojem jeziku3. Vendar sta obseg in razširjenost teh medijev še zmeraj neznatno majhna. Naklada publikacij ponavadi ne preseže 500 izvodov in večina jih izhaja neredno. Z izjemo državnega oddajnika, radijski in televizijski programi v manjšinskih jezikih pokrivajo le področje 50 kilometrov.
O konfliktih in kriminalu
Pa vendarle se tudi dogodki o manjšinah kdaj pa kdaj pojavijo tudi v večinskih medijih. Večinoma so to zgodbe, povezane z etničnimi praznovanji, poročanje pa je omejeno na koncerte, knjižne predstavitve ali religiozne običaje. Mediji, ki govorijo jezik večine, se večkrat tudi osredotočijo na posredovanje o kriminalnih dejanjih (pri čemer se etnična pripadnost osumljencev, še posebej če gre za pripadnike Romov, pogosto omenja) ali pa poročajo o lokalnih političnih konfliktih (pred kratkim so, na primer, večinski mediji na široko poročali o oddaljevanju med dvema strankama lokalnih državnih oblasti iz avtonomne regije Gagauz).
Po drugi strani pa se manjšinski mediji pogosto omejijo na enostransko perspektivo pri podajanju informacij o problemih »večine«. Primer, ki to nazorno prikazuje, je bilo poročanje manjšinskih medijev s protestov v začetku letošnjega leta, ki jih je zanetila vlada, ko je sprejela sklep o spremembi zgodovinskega učbenika. Mnogo etničnih Moldovčanov (Romunov) je to odločitev videlo kot poskus, da bi se jim odvzel del njihove zgodovine, medtem ko so manjšinski mediji sklep glasno pozdravili. Nekatere publikacije v ruskem jeziku so šle še dlje in tiste, ki so odločitvi nasprotovali, poimenovale »čiste nacionaliste«. (Vlada je kasneje svoj sklep preklicala, minister za šolstvo pa je odstopil.)
Pretirano zanimanje moldovskih medijev za nepomembne podrobnosti političnih elit in nezainteresiranost za človeka - je prisotno vsepovsod v njihovem poročanju o problemih na relaciji manjšine/večina. Prioriteto dajejo intervjujem z voditelji etničnih skupnosti in nepomembnim političnim pričkanjem, medtem ko njihovemu poročanju kronično primanjkuje strpnosti, rahločutnosti in včasih celo odgovornosti. Podajajo sodbe in napovedi brez potrebne natančne analize vseh dejavnikov, mnenj itn. Jezik, ki ga v takih izjavah uporabljajo, je poln pridevnikov in metafor vprašljivega izvora, včasih celo žaljiv.
Novinarji se premalo zavedajo sovražnega govora
Na žalost se mnogi novinarji takih vprašanj premalo zavedajo. Medijske organizacije nimajo »ombudsmanov«, ki bi bdeli nad interesi javnosti, medijske skupine niso izvršile še nobenega večjega nadzora vsebin. Do nedavnega je bil pojem »podpihovanje sovražnosti« novinarjem Moldove popolnoma neznan (kljub temu da so imeli pred svojimi očmi kar nekaj kričečih primerov). Šele leta 1999 so, po tistem, ko so sprejeli moldovski novinarski etični kodeks, v manjšem obsegu začeli s strokovnimi razpravami. V kodeksu se od novinarjev zahteva, da »nasprotujejo nasilju, podpihovanju sovražnosti in konfrontacijam ali kakršnikoli diskriminaciji na podlagi kulture, spola ali veroizpovedi«.
Od takrat naprej je že bilo nekaj konferenc in delavnic na temo raznolikosti in strpnosti v poročanju. Aprila lani je Mladinski helsinški odbor (Youth Helsinki Committee) iz Moldove organiziral pogovor o boju zoper podpihovanje sovražnosti, kjer so sodelovali tudi predstavniki medijev in različnih etničnih skupnosti. Oktobra 2001 je Neodvisni novinarski center (Independent Journalistic Center) pripravil konferenco o vlogi medijev pri promoviranju raznolikosti in multikulturalizma (to je bilo prvič, da so se novinarji iz trans-dnjestrske in gagauške regije pogovarjali z moldovskimi kolegi o državnih in meddržavnih modelih reguliranja in samo-reguliranja ter o metodah poročanja prek etničnih meja). O regionalni dimenziji teh vprašanj se je razpravljalo na konferenci z naslovom Gradimo mostove med etnokulturnimi skupnostmi: z izkušnjami moldovskih, ukrajinskih in romunskih operaterjev, ki jo je aprila letos organiziralo Združenje moldovskih operaterjev APEL (Moldovan Broadcasters' Association).
Kljub vsemu moldovska novinarska skupnost ostaja še naprej ločena po etničnih mejah, kar jo močno ovira pri doseganju profesionalnih ciljev, kakor tudi pri promoviranju svojih medijev kot demokratičnih. Prav to se je pokazalo tudi med protesti več kot 500 uslužbencev Tele-Radia-Moldova. Čeprav so protestniki zahtevali konec cenzure in več svobode tiska, je večina manjšinskih medijev njihove namere razumela kot poskus moldovsko (romunsko) govorečih novinarjev, da hočejo »pridobiti več zase«.
Dolga pot do upoštevanja manjšin
Moldovski novinarji bodo morali prehoditi še dolgo pot, preden bo njihovo delo zares upoštevalo potrebe manjšin po spoštovanju njihove raznolikosti in senzibilnosti. Krajevni in državni poskusi, da bi med medijskimi strokovnjaki razvili »kulturo strpnosti«, bodo zagotovo učinkovitejši, če bodo podprti z aktivnostmi regijskih razsežnosti. Vanje bi lahko vključili publikacijo regijskega elektronskega informativnega pisma, ki bi se osredotočilo na »pozitivne izkušnje« (ali »dobre zglede«) in regijske delavnice oziroma konference, kjer bi predstavili izkušnje (primere) raznolikega poročanja iz regije. Moldovskim medijem bi pri izpopolnjevanju metodologije za nadzorovanje medijev zelo pomagala tudi podpora in sodelovanje s pomembnimi institucijami centralne in jugovzhodne Evrope. Ter končno, nujna in dokončna je tudi potreba po sodelovanju in izmenjavi informacij s kolegi iz regije o tem, kako bi strokovna združenja doprinesla k razvoju raznovrstnega in strpnega novinarskega poročanja.
* Prispevek na omizju Mediji in manjšine v jugovzhodni Evropi, ki sta ga 8. maja 2002 v Ljubljani organizirala združenje SEEMO pri Mednarodnem inštitutu za tisk (IPI) in Mirovni inštitut.
1 Trans-Dnjester je regija na vzhodu Moldove, ki je enostransko razglasila svojo neodvisnost od države 1991. Naseljujejo jo pretežno Ukrajinci in Rusi.
2 Po Zakonu o jeziku iz 1989 je uradni jezik v državi moldovski. Moldovski jezik je identičen romunskemu; del populacije uporablja to ime, sami sebe so poimenovali »etnični Romuni«.
3 Zakon o avtonomiji Gagauza, ki je bil sprejet 1994, približno 153.000 Gagausom, ki živijo v južni Moldovi dodeljuje posebni status.
izpis
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Romom je v Bolgariji posvečeno več medijskega prostora kakor vsem ostalim manjšinam skupaj. Rome razumejo kot največji manjšinski problem v procesih integracije Bolgarije v evroatlantske strukture, zato je vprašanje manjšin postalo skoraj izključno povezano z Romi.
V tem članku bom poskusila osvetliti zelo specifičen, vendar tudi zelo zanimiv problem, ki zadeva poročanje medijev o glavnih manjšinah v Bolgariji - turški in romski.1 Gre za situacijo, ko se je na turško manjšino pred desetimi leti gledalo kot na najbolj problematično manjšino in so mediji o njej tudi veliko negativno poročali. Danes v medijih uživa nadvse pozitivno podobo. Romska manjšina, ki so jo pred desetimi leti ignorirali, pa zdaj uživa veliko medijsko pozornost in dobiva tudi otežujočo negativno podobo.
Kratka predstavitev ozadja nas vrača v leta 1984-1989, ko je bila Bolgarija na robu etničnega propada in državljanske vojne. To obdobje je v Bolgariji znano kot »proces regeneracije«, torej proces nasilne spremembe imen bolgarskih državljanov turškega porekla in njihova nasilna deportacija v Turčijo. Ta proces je vodil k zelo napetemu položaju, ki je ogrozil etničen soobstoj večine in največje manjšine - Turkov. Dejansko je v tistem času soobstoj, ki je veljal že stoletja, postal nemogoč za obe strani (povedati je še treba, da so poleg vladne politike nasilne asimilacije v seriji bombnih napadov umirali tudi nedolžni ljudje).
Zato so se v tistem času Turki kot manjšina, Turčija kot matična dežela in islam kot religija soočali z najbolj negativnim izgledom ter včasih tudi z ekstremističnimi nazori medijev v smislu podpihovanja sovraštva, političnih ovrednotenj itd.
Hkrati pa Romi, ki so jih takrat klicali »Tsigani« (Cigani), v tem obdobju (1984-1989) niso imeli težav z mediji. Slednje je bilo v glavnem posledica sistematičnega truda totalitarne države, da bi jih integrirali - naselili v mestih, prekinili njihovo tradicijo itd.
Sedaj, deset let po začetku tranzicije, je v medijih mogoče videti obraten položaj. Kritičnega poročanja o Turkih ni in pri medijih uživajo pozitiven ugled tudi s sociološkega vidika, predvsem zaradi njihove pripravljenosti do soobstoja; pri tem pa je potrebno poudariti, da do tega prihaja kljub brezpogojno sprejetemu dejstvu, da so v nezavidljivem ekonomskem položaju. Na drugi strani je Romom posvečeno več medijskega prostora kakor vsem ostalim manjšinam skupaj. To pa je zelo zanimiv fenomen, če upoštevamo dejstvo, da je v družbi, kot je bolgarska, pojavljanje v medijih glavni znak, da obstaja »problem«. Sedaj Rome razumejo kot največji manjšinski problem v procesih integracije Bolgarije v evroatlantske strukture, zato je sčasoma vprašanje manjšin postalo skoraj izključno povezano z Romi.
Romi ali Cigani
Za ta pojav obstajajo vsaj tri razlage. Akademska, ki ponavadi uporablja opisni pristop in poskuša razkriti značilnosti tega pojava ter zabeležiti podpihovanje sovraštva v medijih, dejansko pa ne daje razlag in jasnega odgovora na vprašanje, »zakaj« se to dogaja. Ta pristop prav tako sledi tradicionalnim predstavam o Romih kot deprivilegirani skupini. Kljub temu pa Romi v medijih niso več le ubogi Cigani - obstaja tudi nekaj bogatih Romov. Presenetljivo pa to dejstvo ne izboljšuje zaznavne podobe Romov kot skupine. Nasprotno - incident z romsko punco, ki je kradla brisače v hotelu visoke kategorije, v katerem je bivala, je izzval čisto rasistična sporočila. Ta sporočila so bila ostrejša kakor ponavadi, namreč natanko zaradi dejstva, ker je bil storilec zločina že bogat. Poleg tega pa nekateri podatki potrjujejo, da revščina med Romi po mnenju Bolgarov ne velja več za nekaj tipično romskega.
Vsaj v Bolgariji je mogoče pristop skupin za zaščito človeških pravic označiti za posamičen pristop, ki cilja v glavnem na stil pisanja medijev in jezik. V zadnjih sedmih ali osmih letih so se nekatere skupine za zaščito človekovih pravic močno trudile, da bi spremenile poimenovanje - Ciganov v Rome. To velja še posebno za tiste skupine, ki so se posvečale romskim vprašanjem. Ime je bilo spremenjeno in mediji sedaj uporabljajo »Romi«, vendar se percepcija ni spremenila. Ta razvoj dogodkov je bil predvidljiv, vendar so te organizacije preprosto verjele v magično moč imena, ki naj bi spremenilo zaznavno podobo, kar pa je zelo preprost zgodovinski koncept.
Tretji pristop je poiskati razmerja (odnose), v katerih prihaja do združljivosti ali nezdružljivosti, a ni preveč popularen, še posebej ne med skupinami za zaščito človekovih pravic. Ta pristop, ki temelji na sistemu vrednot, razkriva zelo zanimive stvari, zadevajoče zaznavno podobo in jih je mogoče dokazati z medijskimi dejstvi. Vendar pa je takšen pristop mogoče celo označiti za rasističen, saj oblikuje (ali izraža) značilnosti skupin. Toda takšna označevanja, ko se nanašajo na etnopsihologijo, niso politično korektna, saj mejijo na označbe zaznavne podobe, ki merijo na »ti so slabi fantje« in »ti so dobri fantje«. In zato večina ljudi, ki raziskujejo ali preučujejo medskupinske odnose v Bolgariji ali medijske podobe manjšin, tak pristop zavračajo. To velja še posebno za skupine za varstvo človekovih pravic. Kljub temu pa moramo priznati, da je negativna podoba Romov konstanten trend in mediji še vedno niso našli primerne rešitve tega problema (in vemo, da etnopsihologijo ponavadi kličejo na pomoč, ko ni mogoče najti nobene druge primerne razlage).
Romi najbolj zavračana skupina
Ta pristop, če vanj dvomijo ali ne, nudi zanimive ugotovitve, zato mu bom posvetila nekoliko več prostora. Navajam dve raziskavi. Prva (edina svoje vrste do sedaj) se ukvarja z razmerji (odnosi), pri katerih prihaja do združljivosti ali nezdružljivosti med kristjani in muslimani v Bolgariji in jo je leta 1994 izvedel Mednarodni center za preučevanje manjšin v Bolgariji in druga. Druga je sociološka raziskava iz leta 1998 o glavnih stereotipih o etničnih skupina v Bolgariji.
Raziskava Razmerja združljivosti in nezdružljivosti med kristjani in muslimani v Bolgariji razkriva, da ostale velike skupine v Bolgariji v večini sprejemajo bolgarske kristjane na vseh ravneh - od državljanstva do vsakdanje družine. To dejstvo je bistveno, saj imajo sociologi odnos do bolgarskih kristjanov za najpomembnejši etnični kazalec stopnje socializacije v bolgarski državi. Zato je razvidno, da so Romi najbolj zavračana skupina, tako s strani Bolgarov kot tudi Turkov. Večina vseh skupin jih sprejema v državi, na njihovem območju bivanja in celo na delovnem mestu, vendar jih ne želijo v soseščini, med prijatelji in še posebno ne v družini. Kljub temu pa ta slika ponavlja pozitivne trende v premagovanju razlik, še posebej med Bolgari in Turki.
Raziskava Glavni stereotipi o etničnih skupinah v Bolgariji navaja deset značilnosti v obliki najbolj jasnih predstav, ki jih imajo etnične skupine druga o drugi in so predstavljene v spodnji preglednici.
Glavni stereotipi o etničnih skupinah v Bolgariji
| Bolgari verjamejo, da so Romi: |
Turki verjamejo, da so Romi: |
| 1. kradljivi |
1. kradljivi |
| 2. brezskrbni |
2. leni |
| 3. leni |
3. brezskrbni |
| 4. nedisciplinirani |
4. nedisciplinirani |
| 5. glasbeno nadarjeni |
5. glasbeno nadarjeni |
| 6. izdajalski |
6. nehvaležni |
| 7. enotni |
7. promiskuitetni |
| 8. promiskuitetni |
8. kruti |
| 9. nehvaležni |
9. izdajalski |
| 10. revni! |
10. revni! |
Obe raziskavi - kot tudi druge - razkrivata dve zanimivi dejstvi. Prvič, da je prisoten negativen odnos do Romov kot kolektivne podobe (njihova slika je v celoti črna - so leni, neodgovorni, nagnjeni h kriminalu, ni jim mogoče zaupati ali se nanje zanašati, vsi so enaki). In drugič, da je odnos Bolgarov, Turkov in bolgarskih muslimanov do Romov enak.
Bolgari se od ostali skupin razlikujejo le po tem, kar zadeva vrednotenje organizacijskega potenciala Romov. Bolgari verjamejo, da so Romi organizacijsko šibki in nepripravljeni za napore integracije. Vendar pa prava romska skupnost to zadnjo hipotezo priznava.
Podpihovanje sovražnosti ni glavni problem
Verjamem, da te raziskave razkrivajo, da podpihovanje sovražnosti ni glavni problem v medijski podobi Romov. Glavni problem je mogoče označiti kot »zid nepremostljivih razlik«. To zadeva splošni odnos medijev in ne njihove usmeritve in odtenkov, kot so simpatija, žrtvovanje, pomilovanje ali kaj drugega. Ta pristop v Bolgariji ni popularna perspektiva, še posebej med skupinami za človekove pravice. Kot sem omenila, se je ta problem pojavil pred sedmimi ali osmimi leti, vmešavanje skupin za varovanje človekovih pravic in številni poskusov vlade, da bi kaj storila, pa so ga še poslabšali. Šele v zadnjem letu ali dveh so skupine za varovanje človekovih pravic začele preusmerjati svoje napore.
Navedla bom članek, ki je bil objavljen januarja 1999 in je odlična ilustracija takšne teze. »Praviloma Bolgari niso agresiven narod, vendar pa lahko manjšine obkrožijo z nekakšno nepremostljivo brezbrižnostjo. Mogoče je to največji problem v splošnem odnosu Bolgarov do Ciganov /.../ nepremostljiva brezbrižnost, prepad, ki ga ne zanima in ne želi vedeti, kaj se dogaja na drugi strani.« (dnevnik Continent, 23. 1. 1999) To dokazuje slog in način, s katerim mediji poročajo o Romih: subtilni prizvoki indiference v člankih, v katerih ni nobenega posebnega odnosa (užaljenosti, pomilovanja ...); hkrati je to povezano tudi z novinarskim žanrom in težko najdemo obe strani v člankih o Romih, v intervjujih ... Pri tem je potrebno opomniti, da to »je« objektivno poročanje. Čutiti ga je mogoče v »nevtralnih« poročilih kot »100 Petričevih ciganov se je zapletlo v pretep« (dnevnik Dneven Troud, 6. 11. 1998). Ti članki kažejo odnos popolne indiference do tega, kar se pravzaprav dogaja na »drugi strani prepada«. Zapletli so se v pretep, in kaj potem. Kruta resnica o odnosu do romske manjšine je odnos do objekta. Kljub temu pa mediji sami ne morejo razrešiti problema, tako da vprašanje »kaj storiti« ostaja odprto.
Boljše ne bo kmalu
Po mojem mnenju se stvari v bližnji prihodnosti ne bodo izboljšale, kar bom poskušala tudi na kratko pojasniti. Tuje izkušnje, ki so se dobro prijele v drugih situacijah in državah in na katere se je bolgarska demokracija v prvih letih tranzicije v veliki meri zanašala, se niso obnesle iz dveh razlogov. Ne obstajajo primerni finančni instrumenti. Od leta 1997 je Bolgarija na valutnem seznamu, na katerem ima od vseh kandidatk za vstop v EU najnižji GDP, kar pomeni, da za takšno rešitev finančnih sredstev ni.
Ne obstaja primerni pravni mehanizem za izvajanje koncepta kolektivnih pravic. Ta sistem je imel izvrstne rezultate v mnogih državah (v Romuniji, na Madžarskem, v ZDA itd.). Takšnega sistema pa v Bolgariji ne bi mogli uporabiti, ker je 1) bolgarska pravna misel v zadnjih 150 letih zgrajena na konceptu individualnih pravic in 2) posledično je tudi ustava zgrajena na konceptu individualnih pravic. V tem smislu praktični ukrepi, kot je pozitivna diskriminacija, niso mogoči 1) zaradi ustave in 2) zaradi splošnega negativnega odnosa do takšnih ukrepov, saj so bili le-ti (uvajanje kvot na univerzah itd.) izvajani v času komunistov za Turke in so se izkazali za napačne.
Največji izum bolgarske tranzicije, t. i. »bolgarski etnični model«, za katerega je nekoč neki nemški časopis zapisal, da je zlomil »balkansko prekletstvo«, prav tako ni uporaben v primeru Romov. »Bolgarski etnični model« je bil ustvarjen kot sporazum, ki bi MRF (gibanju za pravice in svobodo), ki je nedvomno etnična stranka (stranka bolgarskih Turkov), dovolil sodelovanje med glavnimi akterji na bolgarski politični sceni (dejansko je MRF, odkar so bile prve demokratične volitve leta 1990, tretja stranka v parlamentu, včasih je bila del vladajočih koalicij, igrala je ravnotežno vlogo in sedaj sodeluje v vladi). Novo pa je, da je to dejstvo - ker gre za politični argument - omogočilo postopanje proti ustavi.
Vendar pa tega modela ni mogoče uporabiti na primeru Romov, saj romska manjšina nima niti ene strukture, ki bi jo zastopala. Obstaja 7-8 strank, ki se pretvarjajo, da zastopajo romsko manjšino, vendar se ne morejo zediniti, kdo je glavni zastopnik. Romska skupnost to dejstvo priznava, kar medijem ne ostaja skrito.
V zaključku razprave o organizacijskem potencialu romske skupnosti bi želela predstaviti še dva primera. Assen Hristov, edini romski poslanec takrat vladajoče stranke, je odšel v London in leta 2001 zaprosil za politični azil. Neverjetno?! Od medijev ne moremo zahtevati, da ne bi poročali o takšnih primerih! Kako lahko mediji skrijejo golo dejstvo, da je ta oseba Rom, eden izmed redkih, ki je dosegel najvišjo raven politične hierarhije? Še več, pripomniti je treba, da so bili mediji pri poročanju o tem primeru profesionalni in objektivni - ni bilo podpihovanja sovraštva ali kakšne druge ofenzivne stilistike. To je bila le zelo dobra zgodba!
Tsvelinu Kanchevu, še enemu »prominentnemu« Romu, vodji ene od romskih strank - Evroroma, dejansko edinemu drugemu romskemu poslancu, je bila leta 1999 odvzeta poslanska imuniteta in mu je bilo sojeno zaradi ugrabitve, pretepanja, ropanja in izsiljevanja oseb v njegovem okrožju v osrednji Bolgariji.
Posledično je medijska praksa pokazala, da noben intervju ali osebna zgodba o Romih, ki kaže pomilovanje, simpatijo ali druga čustva do Romov, ne more preseči takšne skupinske podobe. Na koncu lahko rečem, da ima bolgarska družba resen problem, ki ga ne zna razrešiti, mediji pa o njem le poročajo.
* Prispevek na omizju Mediji in manjšine v jugovzhodni Evropi, ki sta ga 8. 5. 2002 v Ljubljani organizirala združenje SEEMO pri Mednarodnem inštitutu za tisk (IPI) in Mirovni inštitut.
1 Udeleženci omizja Mediji in manjšine v jugovzhodni Evropi iz Makedonije so protestirali pri avtorici, ker v svojem prispevku ne omenja in ne obravnava makedonske manjšine v Bolgariji.
izpis
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
V državi, v kateri so vojne rane še zelo sveže, je mogoče javnost senzibilizirati tudi z uredniško politiko - Predsodke in mednacionalno strpnost je s pomočjo medijev mogoče krepiti ali pa slabiti
Razprave o etiki v medijih na Hrvaškem potekajo že več kakor desetletje in vsi soglašajo, da je stanje na tem področju slabo. A skrbni medijski analitiki ugotavljajo, da so razmere vseeno boljše od tistih v devetdesetih letih, v času »ne vojne ne mira«. Tedaj so bila jasna sporočila medijskega spodbujanja nacionalne nestrpnosti povsem običajna. V tistem času današnje velike borce za novinarsko etiko ni preveč obremenjevalo, da so bile cele strani časopisov napisane kakor obtožnice in pozivi k javnemu odstrelu.
Sicer pa tudi sedanji sodni procesi nedvoumno kažejo, da pozivi k javnemu odstrelu »nacionalno neposlušnih« niso bili samo slogovne figure, ampak tudi rezultat načrtnega neetičnega in neprofesionalnega obnašanja medijev, ki niso spoštovali osnovnih človekovih pravic. Na kratko povedano: devetdeseta leta bodo ostala v spominu po sovražnem govoru, ki je takrat dosegel vrhunec, danes pa se ga dojema kot oddaljeno preteklost, na katero počasi vsi pozabljajo. Zaradi težav z vsakodnevnim preživljanjem velike večine ljudi ter z življenjem s kreditnimi karticami in v okviru dovoljenega negativnega stanja na bančnih računih (če imamo srečo, da smo zaposleni) so se življenjske prioritete ljudi spremenile. Takšno je tudi splošno stanje duha v medijih. Etični incidenti se seveda dogajajo še naprej, vendar so pojavi rasne in nacionalne nestrpnosti redki, vsaj v glavnih dnevnih in tedenskih časopisih, ki so dostopni manjšinam. Tudi odzivi na pojave neetičnosti niso omejeni samo na poročanje in izjave Hrvaškega helsinškega odbora, Državljanskega odbora za človekove pravice ter časopisov Feral Tribune in Novi list. Danes je namreč mogoče tudi iz ust najvišjih političnih funkcionarjev slišati kritične odzive na občasne poskuse spodbujanja nacionalne nestrpnosti, kar je bilo še do nedavnega nepredstavljivo. Sedaj se uporablja drugačen politični jezik, zato so tudi odzivi na primere novinarskega neprofesionalizma, površnosti, pretiravanja in slabih uredniških potez pogostejši in prepričljivejši.
O manjšinah se malo piše
Če bi hoteli dobiti celostno analizo o etičnosti poročanja o manjšinah, bi morali narediti temeljito analizo vsebine tiskanih medijev na Hrvaškem in na tej osnovi bi lahko kaj ugotovili. Toda tudi samo z natančno analizo dnevnih časopisov v zadnjih nekaj mesecih je mogoče ugotoviti, da so razmere v primerjavi s preteklim desetletjem neprimerljive. Vendar je res, da se o manjšinah piše malo, poročila pa nastajajo na podlagi aktualnih problemov in protokolarnih dogodkov.
Od vseh manjšin so v dnevnikih najbolj zastopani Romi (problem segregacije in diskriminacije v šolah in vrtcih, selitev iz enega v drugi del mesta, neizdaje potrdil o državljanstvu; tu so še problemi pri uveljavljanju statusnih pravic, neenakopravnost z drugimi manjšinami pri zaposlovanju, napadi skinhedov in podobno). Poročanje o pripadnikih romske skupnosti je zelo pogosto obremenjeno s predsodki.
Na to kaže povsem banalen primer. V zadnjem času je opaziti, da se v časopisih redno zakriva obraze otrok, ki so samo ilustracija za opis nekega dogajanja iz sveta odraslih (zastrupitev s hrano v otroških vrtcih, ločitev staršev, otroci z AIDS-om, otroci s težavami v razvoju in drugi bolni otroci). Medtem pa je povsem običajno, da kot ilustracijo življenja v romskih naseljih najdemo fotografije neurejenih, umazanih, a nasmejanih romskih otrok. Nobenemu od urednikov ali novinarjev ni padlo na pamet, da bi zakril obraz malega Roma ali pa izbral kakšne druge fotografije za prikaz težkega življenja v romskih naseljih.
Čemu, se je spraševala neka mlada novinarka, »saj ti otroci skačejo pred novinarje in njihove fotoaparate in se hočejo slikati«. Verjetno je to res, toda kako pričakovati izboljšanje stanja, če pa se novinarsko delo začne s predpostavko, da so Romi vendarle drugačni od drugih manjšin. Res je tudi, da mediji z veliko več pozornosti analizirajo probleme Romov in hočejo biti odvetniki svojih bralcev (Večernji list, 13. 1.in 16 .2. 2002) ali pa pojasniti statusne probleme Romov (Novi list, 9. 2. 2002) in Jutarnji list (2. 2. 2002), ki je pisal o eksperimentalnem programu v šolah v Međimurja, kjer je večje število romskih naselij.
»Iz Ciganov narediti ljudi«
V omenjenih tekstih so ti časniki poskušali osvetliti probleme v skladu z vsemi standardi profesionalnega novinarstva, novinarji pa pri tem niso samo prenašalci sporočil v smislu »oni so umazani in poredni«, ampak sodelujejo pri zaščiti te manjšine in analizirajo splošni družbeni kontekst. Izraz »Cigan« je danes v hrvaških časopisih težko najti, kar je velik napredek glede na čase, ko je uslužbenec v Saboru Liović brez problema sporočal, koga bi in koga ne bi pustil v svojo klet (?), trener nogometnega kluba Hrvatski dobrovoljac Spajić pa koga ne bi pustil igrati v svojem klubu.
Pri tem pa nekoliko preseneča del teksta v neobjavljeni oddaji Latinica (gre za eno od najbolj gledanih televizijskih oddaj, ki jo vodi voditelj in urednik Denis Latin, v njej pa najvažnejše družbene ter politične probleme in fenomene prikazujejo večplastno, s tem da so gledalcem na voljo stališča za in proti), ki jo je objavil Večernji list (20 .2. 2002) in v katerem novinar pojasnjuje sporni prispevek z naslovom Mi nismo angeli. Preberemo lahko, da je avtorica prispevka navedla, »da je razlika med Pavelićem in Tuđmanom samo v tem, da si je Tuđman BiH delil s Srbi, da je Srbe zamenjal z Miloševićem in da je iz Ciganov nameraval narediti ljudi«(?). Težko je ugotoviti, ali je ta izraz uporabila avtorica prispevka ali pa je to napako naredil avtor teksta v Večernjem listu, toda v vsakem primeru je jasno, da pri pravilnem poimenovanju neke etnične skupine ni senzibilnosti tudi pri takšni »malenkosti«.
Takšno pisanje na žalost pomeni rušenje temeljne etičnosti pri poročanju o manjšinah, širjenje nestrpnosti do pripadnikov etničnih skupin in kršenje človekovih pravic. Morda bo nekdo pripomnil, da je to nepotrebno dlakocepstvo v primerjavi s pomembnejšim vprašanjem, kakšna škoda je bila narejena, ker Latinica ni bila predvajana. Vendar če novinarji in uredniki nimajo občutka za poročanje o manjšinah v najbolj vplivnih medijih večinskega naroda, potem škodijo predvsem svojemu narodu.
Kako pa je z ostalimi manjšinami? Te imajo svojih pet minut v elektronskih medijih v posebnih oddajah, ki nimajo večjega vpliva na večinski narod. Praviloma so takšne specializirane oddaje profesionalno dobro narejene, prikazujejo aktivnosti manjšin, redko pa so obremenjene z etičnimi dilemami.
Manipulacije z naslovi člankov
Včasih problemi nastanejo, ko se (najpogosteje nesrečni) dogodek v zvezi s pripadniki nacionalnih manjšin zaradi svoje vsebine znajde kot »šlager« naslovnice ali neke strani. Takrat pride tudi do etičnih izpadov. Teksti so korektno napisani, uravnoteženi in brez namena manipulacije z dejstvi, toda uredniška oprema teksta daje na prvi pogled popolnoma drugačno sliko o dogajanju in akterjih.
Takšen primer je tekst z naslovom Zaradi Slobe »je šel klat Srbe« in premlatil policaja (Večernji list, 13. 2. 2002.) ali pa Pijan si je zaželel klati Srbe (Novi list, 14. 2. 2002.). To je zgodba o človeku, ki je živčen zaradi neposrednega prenosa Miloševičevega sojenja v Haagu poklical policijo in povedal, da gre »v Otišić klat Srbe«. Na policiji so takoj reagirali in policijska patrulja ga je ustavila s 3,08 promila alkohola v krvi, pri tem pa je bil eden od policajev težje poškodovan. Morda te zgodbe ne bi nikoli prebrali, če naslov ne bi bil tako močan. Novinarji Večernjega lista so v tekstu pojasnili, da je Otišić mesto, kjer so nekoč živeli Srbi, in dodali, da »so od tedanjih 1000 prebivalcev skoraj vsi zapustili Hrvaško, tako da je tukaj ostalo le nekaj ljudi«. Vse je napisano korektno in točno, v skladu z vsemi zahtevami dobrega novinarstva.
Kaj pa naslov? Ta je po eni strani v novinarskem smislu dober, ker je bralce uspel prepričati k branju teksta, po drugi strani pa lahko da povsem izkrivljeno sliko vsebine članka in tako po nepotrebnem vznemiri javnost. Še en primer: Srbski virus izsiljuje hrvaški denar je naslov vesti o virusu, ki so ga iz Republike srbske poslali na različne elektronske naslove na Hrvaškem. V tekstu je opisana še zahteva po plačilu 12,9 EUR (oziroma 30,9 EUR) na račun določene banke, s tem pa naj bi kupili program, s katerim je mogoče virus odstraniti. Je komentar naslova potreben?
Novi list je večkrat pisal o segregaciji v šolah v Vukovarju, kjer »v gimnaziji, ki so jo porušili Srbi, srbski razredi ne morejo obstajati« in ti članki so primer novinarske korektnosti, čeprav obdelujejo težko vprašanje sožitja na področju Podonavja. Naslov natančno odslikava vsebino novinarjevega pogovora z vukovarskim županom, ki odgovarja na novinarsko vprašanje o razlogih, zaradi katerih otroci, »ki so imeli leta 1991 pet let, trpijo zaradi tistega, kar so naredili njihovi starši«. »To drži, toda če se govori, da v osnovni šoli srbski otroci hrvaškim še danes govorijo, da jih bodo klali še huje kot njihovi očetje, potem je to treba raziskati, četudi je to rekel samo en otrok. A ni bil samo eden.« Morda bi kakšen urednik za naslov izbral ta županov odgovor, s čimer bi nepotrebno dodatno obremenil razdeljeno mesto Vukovar.
Senzibilizirati javnost
Če sodimo po analizi teh nekaj primerov iz uglednih hrvaških dnevnikov, v člankih ne gre za namerno manipuliranje z informacijami, širjenje nestrpnosti ali pa za očitno neetičnost. Ne glede na to, kako dobro so napisani članki, ki temeljijo na dejstvih in resnici, pa ne morejo razrešiti problemov, s katerimi se srečujejo nacionalne manjšine na Hrvaškem, lahko pa spodbudijo k reševanju problemov. Novinarji, ki poročajo o dogodku, bi morali o njem pisati na pošten in uravnotežen način. Toda zaradi čim hitrejšega posredovanja informacij, kar je imperativ novinarstva, ali s spretnim poigravanjem z delom teksta, lahko uredniška oprema teksta škodi njegovi vsebini. V državi, v kateri so vojne rane še zelo sveže, je mogoče javnost senzibilizirati tudi z uredniško politiko, kar pa ne pomeni, da so s tem ogroženi novinarski standardi, predsodke in mednacionalno strpnost pa je mogoče okrepiti ali pa oslabiti. Zaradi otrok, ki so imeli leta 1991 pet let ali pa so se šele rodili, se je potrebno zavedati, kako škodljivi so naslovi, kot je na primer »Klali bomo še huje kot naši očetje«, pa čeprav še tako natančno odslikavajo vsebino članka.
* Prispevek na omizju Mediji in manjšine v jugovzhodni Evropi, ki sta ga 8. maja 2002 v Ljubljani organizirala združenje SEEMO pri Mednarodnem inštitutu za tisk (IPI) in Mirovni inštitut.
izpis
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
V Vojvodini je 75 radijskih in televizijskih postaj, večina predvaja program v več jezikih, zadnje čase pa tudi v romskem jeziku - Madžarska politična stranka, ki sodeluje v oblasti, si želi skoncentrirati svojo oblast in vpliv, zaradi tega upravlja s svojo radijsko postajo v Subotici
Novi, marca sprejeti zakon o etničnih manjšinah v Srbiji ne omenja manjšin, ki živijo v Vojvodini. Nekateri to dejstvo razlagajo tako, da država ne ve toźno, katere etniźne skupine živijo na njenem ozemlju. V osemdesetih letih je bilo v Vojvodini prisotnih 26 'narodov in narodnosti', kot smo temu rekli, kajti izraz 'manjšina' je veljal skorajda za žalitev.
V tem obdobju je v Vojvodini bila več kot polovica prebivalstva Srbov, ostali pa so si sledili po naslednjem zaporedju: Madžari, Hrvati, Slovaki, Romuni, Črnogorci, Romi, Ruteni, Makedonci, Bunjevci, Ukrajinci, po nekaj tisoč Muslimanov, Albancev, Nemcev, Slovencev, Bolgarov in Čehov, in nekaj sto Rusov, Poljakov, Grkov, Židov, Šokcev, Turkov, Italijanov ter nekaj malega Avstrijcev in Vlahov. Takrat se je veliko ljudi razglasilo za pripadnike jugoslovanske narodnosti.
Pred mesecem dni se je začel popis prebivalstva, zato bomo kmalu dobili podatke o tem, koliko ljudi je zapustilo Vojvodino v zadnjih enajstih letih (od zadnjega popisa), koliko se jih je priselilo ter pripadniki katerih narodnosti živijo danes na tem ozemlju. Res pa je, da ob popisu prebivalstva ni bilo potrebno obvezno navesti narodne pripadnosti, veroizpovedi ali materinega jezika. Sedanji popis bo s seboj verjetno prinesel tudi kakšno zanimivost: namesto Jugoslovanov bomo zdaj imeli »Vojvodince«. Kakorkoli že, pravice narodne manjšine se dodeljujejo glede na številčnost manjšine na določenem področju; narodna manjšina mora predstavljati vsaj 15 odstotkov prebivalstva, da bi lahko uveljavljala svoje pravice in se sklicevala na svoje zakone.
Ker pa etnične manjšine na ozemlju Vojvodine ne živijo dovolj strnjeno, jih večina ne bo imela možnosti uživanja svojih pravic o npr. uporabi materinščine svojih šolah. Zaradi te odredbe o izvajanju zakona so se odločili, da že obstoječega zakona o t. i. dednih/podedovanih oz. pridobljenih pravicah ne bodo mogli razveljaviti. Posledično je bila Miloševićeva zakonodaja za narodne manjšine ugodnejša kot pa novi zakon (seveda pa je bilo Miloševićevo težje izvajati v praksi). Z dnem, ko je novi zakon stopil v veljavo, so imeli Albanci v južni Srbiji nekaj posebnih pravic več kot ostale manjšine v Vojvodini. Dejstvo, da Romi, Hrvati in Nemci nimajo nobenih »podedovanih/dednih pravic«, ker do sedaj še niso bili priznani kot narodna manjšina, pa govori samo zase.
Manjšinski mediji preživeli
Po drugi svetovni vojni je bilo v Vojvodini priznanih pet jezikov: srbski, madžarski, slovaški, romunski in rutenski. Po ustanovitvi nekaterih časopisov (Hlas l'udu in Szabat Vajdasá leta 1944, Libertate in Ruske slovo leta 1945) je radijska postaja Novi Sad leta 1949 pričela predvajati svoj program v petih jezikih, TV Novi Sad pa leta 1975. V devetdesetih letih smo bili priča uničenju ali odstranitvi znakov, na katerih so bili napisi v petih jezikih.
Večina medijev, namenjenih narodnim manjšinam, je vendarle preživela tiste čase. Sedaj bi vam rada predstavila problematiko našega časopisa. Magyar Szó, ki je nastal iz Szabad Vajdaság, katerega ime v prevodu pomeni »Madžarska beseda«, je edini madžarski dnevnik in edini dnevnik namenjen narodni manjšini sploh. Leta 1991 smo imeli 186 zaposlenih in naklado med 30.000 (ob delavnikih) in 50.000 (ob nedeljah in četrtkih, ko je bil priložen še televizijski spored) izvodi. V naslednjih letih je časopis izgubil ne le mnogo bralcev (veliko se jih je izselilo ali pa niso imeli dovolj denarja za kupovanje dnevnega časopisa), temveč tudi mnogo zaposlenih. Zaradi ukinitve finančne podpore države in zaradi reorganizacije založništva, kateremu Magyar Szó pripada, smo izgubili svoj proračun. Ker pa ima tiskarna velike izgube, ki so se nakopičile tekom let, so nam ukinili edini vir finančnih sredstev. Magyár Szó ima sedaj 91 zaposlenih, celotno podjetje Forum pa le nekaj več kot 400 (od prejšnjih skupno 1600 zaposlenih). Težko pa je razumeti, zakaj nova oblast ni naredila ničesar glede statusa našega časopisa in drugih časopisov, saj je bil Magyár Szó tej nekdanji demokratični opoziciji zmeraj naklonjen. Obstali smo v glavnem zaradi podpore z Madžarske, pa tudi z Norveške in ZDA. Slednja nam je poslala opremo in omogočila sodelovanje z različnimi tiskovnimi agencijami.
Multiradio predvaja v šestih jezikih
Mediji, namenjeni narodnim manjšinam, predvsem časopisi, ki niso služili Miloševićevi propagandi (zaradi jezika namreč niso bili nevarni režimu), so skupaj z radiom in televizijo izgubili svoj ugled in skrčili svoj program. Na TV Novi Sad lahko samo ob prikazovanjih folklore in podobnih dogodkov opazimo, da gre za program, ki je namenjen narodnim manjšinam. Danes so mediji zelo lojalni novi oblasti. Ni sovražnega govora ali antisemitizma. Predstavljajo se kot demokratični. Medtem pa so nekatere narodne manjšine dobile nekaj privatnih medijev, na primer televizijski kanal v slovaščini v Bačkem Petrovcu, radijske postaje ter tedenske ali mesečne časopise za otroke. Vendar manjšine ne živijo v homogenih skupnostih in prav ta razdeljenost se kaže tudi v njihovih medijih. Denimo Madžari: več kot polovica jih živi v severnem delu Vojvodine, kjer imajo tudi močno politično stranko, ki sodeluje tudi v oblasti. Ta stranka si želi skoncentrirati svojo oblast in vpliv, zaradi tega upravlja s svojo radijsko postajo v Subotici, ki ima bolj sodobno tehnološko opremo; prejšnji teden pa so začeli s predvajanjem na dveh kanalih in v dveh jezikih. Istočasno je bilo pokrivanje Radia Novi Sad zmanjšano.
V Vojvodini je 75 radijskih in televizijskih postaj, večina predvaja program v več jezikih, zadnje čase pa tudi v romskem jeziku. Prava posebnost pa je Multiradio s privatne postaje Radia 021 v Novem Sadu, saj predvaja program (predvsem poročila in druge informativne oddaje) v kar šestih jezikih. S tem se torej počasi približujemo situaciji, ki je vladala v času monarhije, ko so ljudje spoštovali in govorili jezik svojih sosedov. Nedavno sem prebrala odlomek iz popisa prebivalstva iz leta 1884, s področja Kanizsa, ki je napisan v štirih jezikih: madžarskem, romunskem, nemškem in srbskem.
Perspektiva medijev, namenjenih etničnim manjšinam je takšna, da bodo vedno odvisni od podpore države, saj je število njihovih bralcev in poslušalcev omejeno. Ti mediji so morda v breme državi, vendar se oblast rada širokousti z njimi, še posebej pred tujci in diplomati z Zahoda. Kot v času Miloševića.
* Prispevek na omizju Mediji in manjšine v jugovzhodni Evropi, ki sta ga 8. maja 2002 v Ljubljani organizirala združenje SEEMO pri Mednarodnem inštitutu za tisk (IPI) in Mirovni inštitut.
izpis
|
|
S O R O D N E T E M E
medijski trg Medijska preža
 |
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
|
|
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
|
|
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
|
|
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
|
|
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
|
|
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
|
|
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
|
|
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
|
|
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
|
|
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
|
|
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
|
|
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
|
|
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
|
|
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
|
|
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
|
|
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
|
|
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
|
|
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
|
|
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
|
|
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
|
|
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
|
|
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
|
|
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
|
|
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
|
|
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
|
|
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
|
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
|
|
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
|
|
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
|
|
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
|
|
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
|
|
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
|
|
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
|
|
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
|
|
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
|
|
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
|
|
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
|
|
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
|
|
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
|
|
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
|
|
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
|
|
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
|
|
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
|
|
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
|
|
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
|
|
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
|
|
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
|
|
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
|
|
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
|
|
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
|
|
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
|
|
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
|
|
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
|
|
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
|
|
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
|
|
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
|
|
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
|
|
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
|
|
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
|
|
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
|
|
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
|
|
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
|
|
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
|
|
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
|
|
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
|
|
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
|
|
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
|
|
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
|
|
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
|
|
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
|
|
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
|
|
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
|
|
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
|
|
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
|
|
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
|
|
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
|
|
Sonja Zdovc
Brezplačniki
|
|
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
|
|
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
|
|
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
|
|
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
|
|
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
|
|
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
|
|
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
|
|
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
|
|
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
|
|
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
|
|
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
|
|
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
|
|
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
|
|
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
|
|
Brankica Petković
Mediji za državljane
|
|
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
|
|
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
|
|
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
|
|
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
|
|
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
|
|
Boris Čibej
Demokratične čistke
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
|
|
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
|
|
Neva Nahtigal
Medijska kronika
|
|
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
|
|
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
|
|
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
|
|
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
|
|
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
|
|
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
|
|
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
|
|
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
|
|
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
|
|
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
|
|
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
|
|
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
|
|
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
|
|
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
|
|
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
|
|
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
|
|
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
|
|
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
|
|
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
|
|
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
|
|
|
|
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
|
|
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
|
|
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
|
|
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
|
|
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
|
|
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
|
|
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
|
|
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
|
|
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
|
|
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
|
|
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
|
|
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
|
|
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
|
|
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
|
|
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
|
|
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
|
|
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
|
|
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
|
|
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
|
|
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
|
|
|
|
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
|
|
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
|
|
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
|
|
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
|
|
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
|
|
|
|
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
|
|
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
|
|
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
|
|
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
|
|
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
|
|
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
|
|
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
|
|
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
|
|
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
|
|
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
|
|
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
|
|
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
|
|
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
|
|
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
|
|
Brankica Petković
Romi
|
|
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
|
|
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
|
|
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
|
|
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
|
|
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
|
|
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
|
|
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
|
|
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
|
|
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
|
|
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
|
|
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
|
|
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
|
|
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
|
|
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
|
|
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
|
|
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
|
|
Suzana Kos
Na drugo stran
|
|
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
|
|
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
|
|
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
|
|
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
|
|
Petra Šubic
Lastniški premiki
|
|
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
|
|
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
|
|
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
|
|
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
|
|
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
|
|
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
|
|
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
|
|
Medijski pregled
|
|
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
|
|
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
|
|
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
|
|
TV3 bo preživela
|
|
Novi dnevnik
|
|
RTV Slovenija
|
|
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
|
|
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
|
|
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
|
|
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
|
|
Medijski pregled
|
|
Medijski pregled
|
|
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
|
|
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
|
|
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
|
|
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
|
|
Grega Repovž
Medijski pregled
|
|
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
|
|
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
|
|
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
|
|
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
|
|
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
|
|
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
|
|
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
|
|
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
|
|
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
|
|
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
|
|
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
|
|
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
|
|
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
|
|
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
|
|
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
|
Edicija MediaWatch
|
Tanja Petrović
Dolga pot domov
|
|
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
|
|
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
|
Novinarski večeri Omizja
|
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
|
|
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
|
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
|
|
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
|
|
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
|
sovražni govor in medijski diskurzMedijska preža
|
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
|
|
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
|
|
Ekskrementi
|
|
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
|
|
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
|
|
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
|
|
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
|
|
Tanja Petrović
Tako evropsko
|
|
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
|
|
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
|
|
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
|
|
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
|
|
Ekskrementi
|
|
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
|
|
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
|
|
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
|
|
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine[1]
|
|
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
|
|
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
|
|
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
|
|
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
|
|
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
|
|
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
|
|
Ekskrementi november 2010–april 2011
|
|
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
|
|
Ekskrementi
|
|
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
|
|
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
|
|
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
|
|
Andrej Motl
Rasizem na internetu
|
|
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
|
|
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
|
|
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
|
|
Ekskrementi
|
|
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
|
|
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
|
|
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
|
|
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
|
|
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
|
|
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
|
|
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
|
|
Ekskrementi
|
|
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
|
|
Gojko Bervar
Islam in mediji
|
|
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
|
|
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
|
|
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
|
|
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
|
|
Ekskrementi
|
|
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
|
|
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
|
|
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
|
|
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
|
|
|
|
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
|
|
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
|
|
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
|
|
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
|
|
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
|
|
Ekskrementi
|
|
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
|
|
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
|
|
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
|
|
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
|
|
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
|
|
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
|
|
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
|
|
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
|
|
Ekskrementi
|
|
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
|
|
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
|
|
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
|
|
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
|
|
Ekskrementi
|
|
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
|
|
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
|
|
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
|
|
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
|
|
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
|
|
Admir Baltić
Kaplja čez rob
|
|
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
|
|
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
|
|
Ekskrementi
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
|
|
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
|
|
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
|
|
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
|
|
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
|
|
Ekskrementi
|
|
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
|
|
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
|
|
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
|
|
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
|
|
Ekskrementi
|
|
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
|
|
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
|
|
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
|
|
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
|
|
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
|
|
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
|
|
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
|
|
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
|
|
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
|
|
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
|
|
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
|
|
Ekskrementi
|
|
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
|
|
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
|
|
Ekskrementi
|
|
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
|
|
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
|
|
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
|
|
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
|
|
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
|
|
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
|
|
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
|
|
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
|
|
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
|
|
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
|
|
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
|
|
Antipoezija v reviji Maturant&ka
|
|
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
|
|
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
|
|
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
|
|
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
|
|
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
|
|
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
|
|
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
|
|
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
|
|
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
|
|
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
|
|
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
|
|
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
|
|
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
|
|
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
|
|
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
|
|
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
|
|
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
|
|
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
|
|
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
|
|
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
|
|
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
|
|
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
|
|
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
|
|
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
|
|
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
|
|
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
|
|
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
|
|
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
|
|
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
|
|
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
|
|
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
|
|
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
|
|
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
|
|
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
|
|
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
|
|
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
|
|
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
|
|
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
|
|
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
|
|
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
|
|
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
|
|
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
|
|
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
|
|
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
|
|
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
|
|
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
|
|
Ekskrementi
|
|
Edo Pajk
Ekskrementi
|
|
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
|
|
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
|
|
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
|
|
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
|
|
Vine Bešter
Na strani gledalcev
|
|
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
|
|
Edo Pajk
Ekskrementi
|
|
»Čefurska golazen…«
|
|
Edo Pajk
Ekskrementi
|
|
Edo Pajk
Ekskrementi
|
|
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
|
|
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
|
|
Boris Čibej
Krivi so uredniki
|
|
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
|
|
Edo Pajk
Medijski stereotipi
|
|
Retorika begunske politike v Sloveniji
|
Edicija MediaWatch
|
Tanja Petrović
Dolga pot domov
|
|
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
|
|
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
|
|
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
|
|
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
|
|
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
|
|
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
|
|
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
|
Spremljanje nestrpnosti Novinarski večeri
|
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
|
|
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
|
|
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
|
|
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
|
|
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
|
|
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
|
Omizja
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
|
|
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
|
|
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
|
mediji v svetuMedijska preža
|
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
|
|
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
|
|
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
|
|
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
|
|
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
|
|
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
|
|
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
|
|
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
|
|
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
|
|
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
|
|
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
|
|
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
|
|
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
|
|
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
|
|
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
|
|
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
|
|
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
|
|
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
|
|
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
|
|
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
|
|
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
|
|
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
|
|
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
|
|
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
|
|
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
|
|
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
|
|
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
|
|
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
|
|
Saša Bojc
Danski Media Watch
|
|
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
|
|
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
|
|
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
|
|
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
|
|
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
|
|
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
|
|
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
|
|
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
|
|
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
|
|
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
|
|
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
|
|
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
|
|
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
|
|
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
|
|
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
|
|
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
|
|
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
|
|
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
|
|
Bibliowwwgrafija
|
|
|
|
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
|
|
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
|
|
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
|
|
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
|
|
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
|
|
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
|
|
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
|
|
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
|
|
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
|
|
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
|
|
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
|
|
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
|
|
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
|
|
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
|
|
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
|
|
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
|
|
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
|
|
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
|
|
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
|
|
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
|
|
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
|
|
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
|
|
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
|
|
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
|
|
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
|
|
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
|
|
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
|
|
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
|
|
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
|
|
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
|
|
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
|
|
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
|
|
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
|
|
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
|
|
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
|
|
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
|
|
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
|
|
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
|
|
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
|
|
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
|
|
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
|
|
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
|
|
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
|
|
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
|
|
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
|
|
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
|
|
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
|
|
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
|
|
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
|
|
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
|
|
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
|
|
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
|
|
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
|
|
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
|
|
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
|
|
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
|
|
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
|
Novinarski večeri Omizja radio in televizijaMedijska preža
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
|
|
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
|
|
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
|
|
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Kar ni romantika
|
|
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
|
|
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
|
|
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
|
|
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
|
|
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
|
|
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
|
|
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
|
|
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
|
|
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
|
|
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
|
|
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
|
|
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
|
|
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
|
|
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
|
|
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
|
|
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
|
|
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
|
|
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
|
|
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
|
|
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
|
|
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
|
|
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
|
|
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
|
|
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
|
|
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
|
|
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
|
|
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
|
|
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
|
|
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
|
|
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
|
|
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
|
|
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
|
|
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
|
|
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
|
|
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
|
|
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
|
|
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
|
|
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
|
|
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
|
|
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
|
|
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
|
|
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
|
|
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
|
|
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
|
|
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
|
|
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
|
|
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
|
|
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
|
|
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
|
|
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
|
|
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
|
|
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
|
|
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
|
|
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
|
|
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
|
|
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
|
|
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
|
|
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
|
|
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
|
|
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
|
|
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
|
|
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
|
|
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
|
|
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
|
|
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
|
|
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
|
|
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
|
|
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
|
|
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
|
|
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
|
|
|
|
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
|
|
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
|
|
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
|
|
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
|
|
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
|
|
Anita Mikulič
Otroci in televizija
|
|
|
|
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
|
|
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
|
|
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
|
|
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
|
|
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
|
|
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
|
|
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
|
|
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
|
|
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
|
|
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
|
|
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
|
|
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
|
|
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
|
|
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
|
|
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
|
|
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
|
|
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
|
|
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
|
|
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
|
|
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
|
|
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
|
|
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
|
|
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
|
|
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
|
|
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
|
|
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
|
|
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
|
|
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
|
|
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
|
|
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
|
|
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
|
|
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
|
|
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
|
|
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
|
|
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
|
|
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
|
|
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
|
|
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
|
|
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
|
|
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
|
|
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
|
|
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
|
|
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
|
|
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
|
|
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
|
|
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
|
|
TV3 bo preživela
|
|
RTV Slovenija
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
|
|
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
|
|
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
|
|
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
|
|
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
|
|
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
|
|
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
|
|
Omejevanje je nedemokratično
|
|
Gregor Belušič
TV Duh
|
|
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
|
|
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
|
|
Mojca Širok
Medijske selitve
|
|
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
|
|
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
|
|
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
|
|
Goran Ivanović
Televizija na internetu
|
|
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
|
|
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
|
|
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
|
|
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
|
|
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
|
|
Matjaž Gerl
Gneča v etru
|
|
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
|
|
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
|
|
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
|
|
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
|
|
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
|
|
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
|
|
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
|
|
Rastko Močnik
Javne betice
|
|
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
|
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
|
|
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
|
|
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
|
|
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov,
Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
|
|
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
|
|
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
|
|
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
|
|
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
|
|
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
|
|
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
|
Omizja
|
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
|
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
|
|
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
|
|
|
