Medijska preža št. 28, maj 2007

Najbolj izpostavljen medijski dogodek jeseni 2006, ki je hipoma prerasel v medijski spektakel, je bila izselitev Strojanovih z njihove zemlje v Dečji vasi poleg Ambrusa. Medijsko poročanje se je začelo 23. 10. 2006 in se je s kratkimi zastoji nadaljevalo vse do danes, saj izselitev še ni doživela svojega epiloga. Na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je skupina raziskovalcev opravila podrobnejšo analizo poročanja, ki je zajela prvih deset dni dogajanja okoli izselitve Strojanovih, ko je bilo poročanje najbolj intenzivno. V analizo, ki je temeljila na vizualno-diskurzivni metodi branja, so bili zajeti štirje slovenski osrednji mediji, dva tiskana in dva elektronska: RTV Slovenija, POP TV, Dnevnik in Delo. Obširnejše poročilo je bilo predstavljeno ob dnevu boja proti rasizmu v organizaciji Mirovnega inštituta ter na mednarodnem simpoziju »Vmesna Evropa«, ki je v organizaciji Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete ter podpori British Councila ter Ambasade Republike Turčije potekalo marca letos. Eno od vprašanj, ki je bilo zastavljeno v raziskavi, je bilo, koliko, če sploh, se je poročanje o Romih kakor koli spremenilo v primerjavi s poročanjem, kakršno je bilo analizirano v študijah Mi o Romih ter v raziskavi Romana Kuharja Manjšine v medijih iz lanskega leta. Na tem mestu so povzeta nekatere ugotovitve in izhodišča za nadaljnji premislek.

Obravnavani kot kriminalna združba

Tudi v prvih desetih dnevih (23. 10. 2006–3. 11. 2006) poročanja o dogajanju v Ambrusu je možno predvsem na začetku opaziti prispevke, ki so se ujemali z ugotovitvami prejšnjih raziskav. V Delu se 23. 10. 2006 v rubriki »Na kratko« pojavi prispevek z naslednjim naslovom: »Romi brutalno pretepli Ambrušana«. Že v samem naslovu kakor tudi v prispevku je vidno, da so Romi obravnavani kot kolektiviteta, medtem ko je Ambrušan individualiziran kot »nekdanji direktor Rašice v Ambrusu«. Romi pa niso zgolj obravnavani kot kolektiviteta nasproti individuumu, temveč tudi kot kriminalna združba, ki je Ambrušana ustavila s »streli iz pištole« in ga »brutalno pretepla«. Podobno se tudi na POP TV pojavlja diskurz Romov kot homogene kolektivitete. Novinarji oziroma avtorji prispevkov za Strojanove tu striktno uporabljajo različne izpeljave samostalnika Rom (»/…/ ampak Romi trdijo, da jih ni napadel Rom /…/«, »Romi se sedaj bojijo maščevanja /…/«, »Romi so se kasneje s svojimi vozili v policijskem spremstvu odpeljali iz naselja /…/«, »Romov še ni nazaj /…/«, »Romsko naselje še vedno sameva /…/«). Tudi tukaj se je poskušalo Strojanove kriminalizirati, kar se vidi tudi v izjavi novinarja, ki po izselitvi Strojanovih v Postojno komentira: »Postojna ni zapor, zato se Romi lahko odpravijo, kadar se jim zahoče …« V Dnevniku pa se je pojavil naslov: »Romi obljubili, da se bodo poboljšali«. Poročanje o izselitvi prav tako nikoli ni preseglo okvirov že tako ustaljene »romske problematike«, po kateri so Romi, kadar se o njih poroča, skoraj vedno obravnavani kot problem.

Poskusi nepristranskega obravnavanja

Kljub sledenju nekaterim ustaljenim vzorcem poročanja o Romih je bilo mogoče opaziti tudi odmik od njih. V vseh štirih analiziranih medijih se je namreč pojavljal poskus nepristranskosti. Na POP TV se poročanje v tem smislu začelo s splošno ugotovitvijo, da sta »obe strani na Dolenjskem zaman opozarjali vlade, naj ne čakajo na prelivanje krvi, zdaj je prepozno«. Novinarski diskurz se s tem odmika od preteklih ravnanj, ki so največkrat samo reproducirala razmerja »mi : oni«, tudi v smeri razmerja »oni : oni«, pri čemer eni strani nalepijo izpeljanke etničnega označevalca (Romi, romsko …), medtem ko drugi, na primer, »prostorskega« (Ambrušani, krajani. Domačini …). Z »etnizacijo« ene od strani se reproducira že utrjena sterotipna prepričanja o njej, dejanja njenih pripadnikov se esencializira. Kako problematično je takšno ravnanje, se lahko opazi, če na mesto prostorskega vstavimo etnični označevalec »slovenski«: »Na eni strani razgreti Ambrušani (Slovenci), na drugi Romi (Strojanovi) …«

Na POP TV so se izogibali eksplicitnemu umeščanju lastne pozicije izjavljanja v polje »mi« in se poskušali umestiti v bolj nevtralno pozicijo nekje med »onimi in onimi«. Petindvajsetega oktobra so v studio povabili predstavnika Ambrušanov in romskega svetnika, voditelja oddaje pa sta se umestila v domnevno nevtralen položaj spraševalcev, ki nagovarjata zdaj eno zdaj drugo stran. Toda argumentacijo predstavnika Ambrušanov, da se problemi s Strojanovimi vrstijo že dolgo in da gre pri njihovem izgonu za logično in razumljivo sosledje dogodkov, voditelj podkrepi s »sedaj vam je očitno prekipelo« in se s samim dogodkom ali kakršno koli kontekstualizacijo ne ukvarja več.

Uravnoteženost?

Na prvi strani Delu 27. 10. 2006 beremo naslov: »Brezizhodni položaj ambruških Romov in krajanov«. To pomeni, da naj bi vsaka stran dobila svoj glas. Romi več niso zgolj objekt poročanja, temveč so kot subjekt dobili v medijih tudi svoj glas, ki pa je največkrat stal nasproti drugi strani – domačinom iz Ambrusa. Ti poskusi uravnoteženosti pa so se spremenili v nekaj, kar bi najbolje označili s sintagmo iz komentarja novinarja Dela, ki je večinoma poročal o dogodkih v Ambrusu: »V konfliktu dveh kultur«. V tem konfliktu se nastopajo »podivjani Romi« ali »Romi, ki jih je treba civilizirati«, hkrati pa krajani, ki pravijo »nočemo živeti v strahu«. Poskus uravnoteženja vodi v še dodatno neuravnoteženost, saj je glas Ambrušanov hkrati tudi glas vladajočega diskurza, ki je zmeraj v prednosti pred glasom ostalih, ki se postavljajo nasproti vladajočemu diskurzu. Razmerja moči zatorej niso bila prevprašana, temveč zgolj reproducirana na subtilnejši način.

Premik v smeri individualizacije Romov

V primerjavi z že omenjenima raziskavama pa se je zgodil tudi premik v smeri individualizacije Romov, ki dobijo svoj glas in tudi ime. V vseh izbranih medijih je najpogosteje nastopal Mirko Strojan. Novinarji Strojanove največkrat poimenujejo s kolektivno oznako Romi, medtem ko jih pri njihovih izjavah pogosto naslovijo z imenom in priimkom, s čimer na POP TV nastane »hibrid«: »Mirko Strojan – izseljeni Rom«. Vendar pa ti poskusi individualizacije Romov pomenijo hkrati tudi vdor v njihovo zasebnost. Pri vseh izbranih medijih imamo vizualiziran vpogled v njihove spalnice, njihove lonce kakor tudi kopalnice, medtem ko bivališča Ambrušanov ostanejo nevidna. Posnetki in fotografije zanemarjenih prostorov postojnskega begunskega centra, kamor so bili Strojanovi začasno nameščeni, so po eni strani lahko razumljeni tudi kot korekten prikaz slabo premišljene odločitve vlade RS, vendar se kmalu zgodi pomemben premik k opravičevanju tega dejanja. Takšno bivališče naj bi bilo vendarle boljše od tistega v gozdu, kot da se je tako končno zgodil ključen premik od »narave k družbi«, nekakšen akt »civiliziranja« Romov. Opazno je tudi »mehčanje« podob in dominantnega dizkurza v smeri nekakšne familiarnosti z družino Strojan, ki se je pojavljala v medijih, še posebno s podobo »mame Jelke«. Zanjo (namreč) noben od naštetih medijev v tem časovnem obdobju tudi ni preveril, da se dejansko imenuje Elka Strojan, temveč je vseskozi predstavljena kot »mama Jelka«.

Opravičevanje nestrpnosti

Kljub temu da so poročevalci izbranih medijev opazili, da gre v teh dogodkih za odkrito nestrpnost do Romov, so hkrati razvili opravičevalne diskurze za to nestrpnost. V Delu 27. 10. 2006 lahko na tretji strani v rubriki »Dogodki dneva« preberemo naslednji naslov »Krajani Ambrusa pregnali Rome«, toda z nadnaslovom se hkrati že tudi začrta opravičilo za njihovo nesprejemljivo dejanje: »Težave z romsko družino na Kuželjevcu«. Nestrpnost je bila upravičevana tudi z »ekološkimi razlogi«, in sicer da Strojanovi ogrožajo vodno zajetje, kar se podkrepi tudi s tipiziranimi posnetki in fotografijami zanemarjenega zapuščenega naselja, v katerem ležijo odpadki vsenaokoli. S tem se da izgonu Strojanovih z njihove zemlje še dodatna legitimnost, ob čemer se pojavlja še diskurz »neregistriranih avtomobilov« ter »na črno zgrajenih barak«. Šele po izselitvi (3. 11. 2007) se je v Delu pojavila refleksija z naslovom »Romi in Kuželjevčani ne onesnažujejo vode!« Kot opravičevalni diskurz nastopi tudi specifično razumevanje multikulturalizma. Ambrušani namreč v vseh medijih govorijo, da sami nimajo nič proti Romom, vendar želijo, da se civilizirajo. Romi morajo po njihovem kot tudi po mnenju vladajočega diskurza najprej sprejeti večinsko kulturo, šele potem so lahko sprejeti v širšo družbo.

Medijski spektakel

Mediji so poročanje o preselitvi družine Strojan spremenili v medijski spektakel. Prisotna je bila tako dramatizacija z naslovi in vizualnim gradivom kakor tudi diskurz vojne kot na primer: »V Suhi Krajini nemirno«, »Divji Zahod« ali »V Ambrusu vroče« … Po preselitvi so se pojavili poskusi umiritve konfliktov: »Ambrušani so se vrnili k vsakdanjim opravilom«, pri čemer se mediji ne sprašujejo, za koga se je stanje umirilo in za koga se je drama šele začela. Prav tako se oglasijo glasovi politikov, ki pozivajo k strpnosti in prosijo, da se »ne priliva olja na ogenj«.

Šele po izgonu Strojanovih v Postojno v medijih nastopi kritična refleksija dogajanja, predvsem tedanjega varuha za človekove pravice Matjaža Hanžka. Pojavila so se tudi prva pravna mnenja, na primer na POP TV mnenje Erika Kerševana, ki je argumentiral zakonitost preselitve, medtem ko jo je Ivan Kristan v Dnevniku označil kot nelegalno. Precejšnja pozornost se je namenila tudi premestitvi od diskurza neupoštevanja temeljnih človekovih pravic, ki ga izpostavi varuh, k diskurzu »spopada« med vlado ter varuhom, ki da blati Slovenijo v mednarodni skupnosti, pri čemer je izselitev Strojanovih postajala zgolj podlaga za notranje-politični boj.

Romi še zmeraj prikazani kot problem in homogena kolektiviteta

Rezultati študije Mi o Romih kakor tudi rezultati študije Romana Kuharja Manjšine v medijih so pokazali, da so Romi v medijih prikazani kot homogena kolektiviteta in hkrati kot problem. Ugotovljeno je bilo tudi, da ko Romi nastopajo v medijih, se pojavljajo kot skrajno poenostavljen objekt. Bistvenega kvalitativnega preskoka v razlogih za poročanje o Romih v primerjavi z izsledki dosedanjih študij pravzaprav ni, če upoštevamo, da se je v primeru izgona Strojanovih medijsko polje vnovič osredotočilo na romsko populacijo predvsem zaradi »problema«, vendarle Romi niso vedno kontekstualizirani kot problem in njihovo pojavljanje v medijih ni več skrajno poenostavljeno. Toda v spopadu z nereflektiranimi »semantičnimi vozlišči« kakršna je, na primer, »romska problematika«, ki jih vztrajno reproducira tudi večinski medijski diskurz, se resda pogosteje individualizirani glasovi Romov – kakor tudi tisti bolj kritični, ki opozarjajo na kršitve temeljnih človekovih pravic – razvodenijo in razpršijo v mnogoterosti diskurzivnih izjav, ki potem v medijih in javnosti ne dobijo ustrezne moči.

Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Ponudba zvočnih zapisov za mobitele priča tudi o družbeni formaciji, znotraj katere se ponujene podobe, glasovi in izjave pojavljajo ter nam o njej nekaj pripovedujejo – Neoliberalna kapitalistična država strukturnih razlogov diskriminatornih praks ne more odpraviti, saj bi to pomenilo njeno negacijo

»Haloo, haloo, ej tukaj cigo iz Ambruusaa [pisk]. Pa me čuješ, a me ne čuješ. Sêm v Postoojni [pisk]. Vejš sm v Postojni, tak da ti mene v Postojno dol pokliči veš, ja ker jaz še najmanj neki dni nébom dôma, veš. Álo, kaj ne boš, pa a me čuješ, a si dignu slušalko a, álo.«

To je vsebina zvočnega zapisa, ki je namenjen za spremljevalno melodijo ob shranjevanju glasovnih sporočil mobilnih telefonov, ki ga trži podjetje 12media, d. o. o., na spletni strani www.mobipimp.si oziroma na hrbtnih straneh revij, na primer Anteni. Za primeren označenec si je podjetje izbralo (oblikovalo) drobno sličico, na kateri je kljub grafiki relativno slabe ločljivosti mogoče prepoznati lik mlajšega moškega, oblečenega v sivo bundo, daljših las in brade, ki s prekrižanimi rokami kadi cigareto. Čeprav je forma motiva, ki upošteva vse elemente dispozitiva ljudske vednosti o dotičnem objektu – subjektu taka, da glede identifikacije, za koga pravzaprav gre, ne dopušča skoraj nobenega dvoma, je prodajnemu artiklu vseeno priloženo pojasnilo, da je to Cigo (različica v reviji Antena) oziroma Cigan (spletna različica) iz Ambrusa, ki kliče. Ob animaciji pa nas podjetje z drobnim pripisom očitno obvešča, da gre za top! ponudbo. V neposredni navezavi na ta izdelek ponujajo tudi glas, ki sicer kot slabo posrečena imitacija vsaj do neke mere spominja na slovenskega predsednika, njegova vsebina pa je obvestilo, da z odgovorom na klic prispevate en evro za novo hišo družine Strojan. Izdelek nosi naslov Darujte Strojanovim I. del (različica v reviji Antena) in II. del (zgolj v spletni ponudbi). Pod imenom izdelka je doprsna sličica otroka s cigareto. Z nekaj spekulacije lahko s temi blagi povežemo tudi ponudbo naslednjih dveh zvočnih efektov, ki brez spremljajoče animacije nosita naslov: Mamo Jelka kurac zove in Mamo Jelka zove. Zadnji ponudbi sta dostopni zgolj na spletni strani, uvrščeni v blagovno sekcijo fun tunes, pod zvrst slovenski humor. Poleg trženja dogodkov iz Ambrusa podjetje 12media, d. o. o., ponuja tudi druga ozadja, animacije in videoposnetke za mobilne telefone, ki svoje vsebine povzemajo iz neizčrpnega diapazona podob in glasov, ki da uporabnikom prinašajo veselje. Zelo na kratko: v sekciji imenitna barvna ozadja, za katera nas oglasna vsebina želi prepričati, da jih moramo svojemu telefonu privoščiti, so podobe mačk, dojenčkov, kužkov, konjev, skratka motivov, ki jih lahko občudujemo in seveda tudi kupimo natisnjene na brisačah in majicah na stojnicah v vsakem srednje velikem obmorskem turističnem kraju. V isti sekciji seveda ni mogoče zgrešiti fotografij golih deklet s cenzurirarnimi erogenimi conami, za katere se zdi, da nekoga (nemara prav nas) pričakujejo in med tem masturbirajo. Podobni motivi izpostavljanja treh erogenih con (ženske zadnjice, oprsja, mednožja) prevladujejo tudi v sekciji videoanimacij. Poleg najbolj vroče ponudbe slikic, podobne tistim, ki jih lahko v večjih formatih opazujemo vsakič, ko gremo k vulkanizerju, kjer dekleta pozirajo pred avtomobili, je ob nepregledni količini variacij na omenjene vsebine, ki jih najdemo na spletni strani, treba omeniti še sekcijo yugo-tones. V tej sekciji naletimo na zanimivo kombinacijo motivov opice (Mujo zove majmuna: »...ako ne digneš slušalice nečeš dobiti banane pička ti materina«), tovariša Tita v maršalski uniformi (melodija Druže Tito mi ti se kunemo) in končno silaka v trenerki in beli spodnji majici, ki se pripravlja, da bo zaužil iztrebek, iz katerega štrli vilica (Sidji dole jedi govna).

Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Iz naslavljanja migrantov, migrantskih delavcev, beguncev in prosilcev za azil je razviden novi rasizem, saj so obravnavani kot »kulturni outsajderji« – Analiza medijske podobe begunskega centra in centra za tujce v Velikem Otoku pri Postojni

Sledeče besedilo povzema diskurzivno analizo medijskega poročanja, s katero smo poskušali osvetliti medijsko konstrukcijo begunskega centra ter centra za tujce v občini Postojna. Izhajali smo iz konstruktivistične paradigme, po kateri je realnost družbeno konstruirana. Pri oblikovanju realnosti igrajo mediji osrednjo vlogo, saj določajo teme, ki postanejo del javne razprave, in o katerih se ljudje pogovarjajo in razmišljajo (Van Zoonen 1994, Bassin idr. 2002). Osredotočili smo se na poročanje časopisnih in televizijskih medijev, ki so namenjeni lokalnemu prebivalstvu, in medijev, ki so dostopni tudi širši slovenski javnosti. Po mnenju Vlaste Jalušič medijski diskurz namreč »predstavlja eno od središč oblikovanja 'realnosti' imigrantskih politik v najširšem smislu. Poleg institucionalnega odnosa do migrantov pogojuje tudi politiko kot mrežo vzpostavljenih in oblikujočih se razmerij med ljudmi glede na njihovo vprašanje.« (Jalušič 2001: 14)

Smoter raziskave se skriva v dejstvu, da imajo množični mediji v vsakdanjem življenju izredno pomembno vlogo, saj so sestavni deli procesa sekundarne socializacije, ki oblikujejo posameznikovo identiteto, in ga vpnejo v širši družbeni kontekst. V nasprotju z drugimi oblikami sekundarne socializacije nas ti naslavljajo znotraj domačega okolja. Mediji tako pripomorejo k našemu definiranju sveta okoli nas ter hkrati definiranja samih sebe. Predstavljajo dimenzije sveta, ki jih posameznik ne izkusi neposredno, temveč kljub temu postanejo del njegove realnosti. Kakor meni Gripsrud mediji pripomorejo h nenehni reprodukciji dominantnih načinov mišljenja in prevladujočih družbenih pogojev. Prav tako igrajo pomembno vlogo pri poustvarjanju družbene realnosti. (Gripsrud 2002)

Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Izbor slikovnega gradiva za poročanje o volitvah v Srbiji in demonostracijah na Kosovu v Večeru in Dnevniku

V podobe neurejenih, zanemarjenih, starih, zgubanih in praviloma brezzobih starčkov z Balkana, ki jih objavljajo slovenski mediji, zremo že od začetka devetdesetih let. Večina novinarskih in fotografskih kolegov žal vztraja pri stereotipni podobi Balkancev, čeprav se imajo (tako kot tukajšnji politiki) za strokovnjake in odlične poznavalce Balkana. In res – veliko novinarjev in fotoreporterjev (pa tudi dopisnikov) pogosto spremlja dogodke na območju Srbije, Črne gore, Kosova, Makedonije ter Bosne in Hercegovine in zbere veliko podatkov. Žal pa njihovo pravilno razumevanje in poglobljeno tolmačenje večinoma izostane. Ampak, pustimo ob strani članke. Tokrat se osredotočamo na fotografije, s katerimi uredniki (zunanjepolitičnih redakcij, fotografskih uredništev ali pa morda dežurnih v redakciji?) opremljajo članke – v našem primeru poročila o volitvah v Srbiji in nemirih v Prištini z začetka tega leta. Že pri bežni primerjavi naslovnic Večera in Dnevnika s poročanjem BBC, Herald Tribune in Guardiana ugotavljamo, da slovenska časopisa uporabita zdavnaj preživeto (ali natančneje izživeto) sliko »navadnih« starčkov. Seveda nosi Srb »šajkačo« (za mlajše bralce Preže: tradicionalno srbsko pokrivalo za glavo), Albanec pa prepoznavno belo čepico. Kaj imata skupnega: oba sta zgubana in brez zob. Sporočilo fotografij: na Balkanu nič novega. Vsi so stari, revni, nimajo dati kaj za pod zob, še manj imajo za zobozdravnika, na volitve oz. na proteste pa hodijo. Hodijo lahko, spremeniti pa tako ali tako ne morejo ničesar. Ker so stari in brez zob, skratka nemočni. Takšno fotografsko sporočilo torej prejemajo slovenski bralci.