Najbolj izpostavljen medijski dogodek jeseni 2006, ki je hipoma prerasel v medijski spektakel, je bila izselitev Strojanovih z njihove zemlje v Dečji vasi poleg Ambrusa. Medijsko poročanje se je začelo 23. 10. 2006 in se je s kratkimi zastoji nadaljevalo vse do danes, saj izselitev še ni doživela svojega epiloga. Na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je skupina raziskovalcev opravila podrobnejšo analizo poročanja, ki je zajela prvih deset dni dogajanja okoli izselitve Strojanovih, ko je bilo poročanje najbolj intenzivno. V analizo, ki je temeljila na vizualno-diskurzivni metodi branja, so bili zajeti štirje slovenski osrednji mediji, dva tiskana in dva elektronska: RTV Slovenija, POP TV, Dnevnik in Delo. Obširnejše poročilo je bilo predstavljeno ob dnevu boja proti rasizmu v organizaciji Mirovnega inštituta ter na mednarodnem simpoziju »Vmesna Evropa«, ki je v organizaciji Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete ter podpori British Councila ter Ambasade Republike Turčije potekalo marca letos. Eno od vprašanj, ki je bilo zastavljeno v raziskavi, je bilo, koliko, če sploh, se je poročanje o Romih kakor koli spremenilo v primerjavi s poročanjem, kakršno je bilo analizirano v študijah Mi o Romih ter v raziskavi Romana Kuharja Manjšine v medijih iz lanskega leta. Na tem mestu so povzeta nekatere ugotovitve in izhodišča za nadaljnji premislek.

Tudi v prvih desetih dnevih (23. 10. 2006–3. 11. 2006) poročanja o dogajanju v Ambrusu je možno predvsem na začetku opaziti prispevke, ki so se ujemali z ugotovitvami prejšnjih raziskav. V Delu se 23. 10. 2006 v rubriki »Na kratko« pojavi prispevek z naslednjim naslovom: »Romi brutalno pretepli Ambrušana«. Že v samem naslovu kakor tudi v prispevku je vidno, da so Romi obravnavani kot kolektiviteta, medtem ko je Ambrušan individualiziran kot »nekdanji direktor Rašice v Ambrusu«. Romi pa niso zgolj obravnavani kot kolektiviteta nasproti individuumu, temveč tudi kot kriminalna združba, ki je Ambrušana ustavila s »streli iz pištole« in ga »brutalno pretepla«. Podobno se tudi na POP TV pojavlja diskurz Romov kot homogene kolektivitete. Novinarji oziroma avtorji prispevkov za Strojanove tu striktno uporabljajo različne izpeljave samostalnika Rom (»/…/ ampak Romi trdijo, da jih ni napadel Rom /…/«, »Romi se sedaj bojijo maščevanja /…/«, »Romi so se kasneje s svojimi vozili v policijskem spremstvu odpeljali iz naselja /…/«, »Romov še ni nazaj /…/«, »Romsko naselje še vedno sameva /…/«). Tudi tukaj se je poskušalo Strojanove kriminalizirati, kar se vidi tudi v izjavi novinarja, ki po izselitvi Strojanovih v Postojno komentira: »Postojna ni zapor, zato se Romi lahko odpravijo, kadar se jim zahoče …« V Dnevniku pa se je pojavil naslov: »Romi obljubili, da se bodo poboljšali«. Poročanje o izselitvi prav tako nikoli ni preseglo okvirov že tako ustaljene »romske problematike«, po kateri so Romi, kadar se o njih poroča, skoraj vedno obravnavani kot problem.

Kljub sledenju nekaterim ustaljenim vzorcem poročanja o Romih je bilo mogoče opaziti tudi odmik od njih. V vseh štirih analiziranih medijih se je namreč pojavljal poskus nepristranskosti. Na POP TV se poročanje v tem smislu začelo s splošno ugotovitvijo, da sta »obe strani na Dolenjskem zaman opozarjali vlade, naj ne čakajo na prelivanje krvi, zdaj je prepozno«. Novinarski diskurz se s tem odmika od preteklih ravnanj, ki so največkrat samo reproducirala razmerja »mi : oni«, tudi v smeri razmerja »oni : oni«, pri čemer eni strani nalepijo izpeljanke etničnega označevalca (Romi, romsko …), medtem ko drugi, na primer, »prostorskega« (Ambrušani, krajani. Domačini …). Z »etnizacijo« ene od strani se reproducira že utrjena sterotipna prepričanja o njej, dejanja njenih pripadnikov se esencializira. Kako problematično je takšno ravnanje, se lahko opazi, če na mesto prostorskega vstavimo etnični označevalec »slovenski«: »Na eni strani razgreti Ambrušani (Slovenci), na drugi Romi (Strojanovi) …«

Na POP TV so se izogibali eksplicitnemu umeščanju lastne pozicije izjavljanja v polje »mi« in se poskušali umestiti v bolj nevtralno pozicijo nekje med »onimi in onimi«. Petindvajsetega oktobra so v studio povabili predstavnika Ambrušanov in romskega svetnika, voditelja oddaje pa sta se umestila v domnevno nevtralen položaj spraševalcev, ki nagovarjata zdaj eno zdaj drugo stran. Toda argumentacijo predstavnika Ambrušanov, da se problemi s Strojanovimi vrstijo že dolgo in da gre pri njihovem izgonu za logično in razumljivo sosledje dogodkov, voditelj podkrepi s »sedaj vam je očitno prekipelo« in se s samim dogodkom ali kakršno koli kontekstualizacijo ne ukvarja več.

Na prvi strani Delu 27. 10. 2006 beremo naslov: »Brezizhodni položaj ambruških Romov in krajanov«. To pomeni, da naj bi vsaka stran dobila svoj glas. Romi več niso zgolj objekt poročanja, temveč so kot subjekt dobili v medijih tudi svoj glas, ki pa je največkrat stal nasproti drugi strani – domačinom iz Ambrusa. Ti poskusi uravnoteženosti pa so se spremenili v nekaj, kar bi najbolje označili s sintagmo iz komentarja novinarja Dela, ki je večinoma poročal o dogodkih v Ambrusu: »V konfliktu dveh kultur«. V tem konfliktu se nastopajo »podivjani Romi« ali »Romi, ki jih je treba civilizirati«, hkrati pa krajani, ki pravijo »nočemo živeti v strahu«. Poskus uravnoteženja vodi v še dodatno neuravnoteženost, saj je glas Ambrušanov hkrati tudi glas vladajočega diskurza, ki je zmeraj v prednosti pred glasom ostalih, ki se postavljajo nasproti vladajočemu diskurzu. Razmerja moči zatorej niso bila prevprašana, temveč zgolj reproducirana na subtilnejši način.

V primerjavi z že omenjenima raziskavama pa se je zgodil tudi premik v smeri individualizacije Romov, ki dobijo svoj glas in tudi ime. V vseh izbranih medijih je najpogosteje nastopal Mirko Strojan. Novinarji Strojanove največkrat poimenujejo s kolektivno oznako Romi, medtem ko jih pri njihovih izjavah pogosto naslovijo z imenom in priimkom, s čimer na POP TV nastane »hibrid«: »Mirko Strojan – izseljeni Rom«. Vendar pa ti poskusi individualizacije Romov pomenijo hkrati tudi vdor v njihovo zasebnost. Pri vseh izbranih medijih imamo vizualiziran vpogled v njihove spalnice, njihove lonce kakor tudi kopalnice, medtem ko bivališča Ambrušanov ostanejo nevidna. Posnetki in fotografije zanemarjenih prostorov postojnskega begunskega centra, kamor so bili Strojanovi začasno nameščeni, so po eni strani lahko razumljeni tudi kot korekten prikaz slabo premišljene odločitve vlade RS, vendar se kmalu zgodi pomemben premik k opravičevanju tega dejanja. Takšno bivališče naj bi bilo vendarle boljše od tistega v gozdu, kot da se je tako končno zgodil ključen premik od »narave k družbi«, nekakšen akt »civiliziranja« Romov. Opazno je tudi »mehčanje« podob in dominantnega dizkurza v smeri nekakšne familiarnosti z družino Strojan, ki se je pojavljala v medijih, še posebno s podobo »mame Jelke«. Zanjo (namreč) noben od naštetih medijev v tem časovnem obdobju tudi ni preveril, da se dejansko imenuje Elka Strojan, temveč je vseskozi predstavljena kot »mama Jelka«.

Kljub temu da so poročevalci izbranih medijev opazili, da gre v teh dogodkih za odkrito nestrpnost do Romov, so hkrati razvili opravičevalne diskurze za to nestrpnost. V Delu 27. 10. 2006 lahko na tretji strani v rubriki »Dogodki dneva« preberemo naslednji naslov »Krajani Ambrusa pregnali Rome«, toda z nadnaslovom se hkrati že tudi začrta opravičilo za njihovo nesprejemljivo dejanje: »Težave z romsko družino na Kuželjevcu«. Nestrpnost je bila upravičevana tudi z »ekološkimi razlogi«, in sicer da Strojanovi ogrožajo vodno zajetje, kar se podkrepi tudi s tipiziranimi posnetki in fotografijami zanemarjenega zapuščenega naselja, v katerem ležijo odpadki vsenaokoli. S tem se da izgonu Strojanovih z njihove zemlje še dodatna legitimnost, ob čemer se pojavlja še diskurz »neregistriranih avtomobilov« ter »na črno zgrajenih barak«. Šele po izselitvi (3. 11. 2007) se je v Delu pojavila refleksija z naslovom »Romi in Kuželjevčani ne onesnažujejo vode!« Kot opravičevalni diskurz nastopi tudi specifično razumevanje multikulturalizma. Ambrušani namreč v vseh medijih govorijo, da sami nimajo nič proti Romom, vendar želijo, da se civilizirajo. Romi morajo po njihovem kot tudi po mnenju vladajočega diskurza najprej sprejeti večinsko kulturo, šele potem so lahko sprejeti v širšo družbo.

Mediji so poročanje o preselitvi družine Strojan spremenili v medijski spektakel. Prisotna je bila tako dramatizacija z naslovi in vizualnim gradivom kakor tudi diskurz vojne kot na primer: »V Suhi Krajini nemirno«, »Divji Zahod« ali »V Ambrusu vroče« … Po preselitvi so se pojavili poskusi umiritve konfliktov: »Ambrušani so se vrnili k vsakdanjim opravilom«, pri čemer se mediji ne sprašujejo, za koga se je stanje umirilo in za koga se je drama šele začela. Prav tako se oglasijo glasovi politikov, ki pozivajo k strpnosti in prosijo, da se »ne priliva olja na ogenj«.

Šele po izgonu Strojanovih v Postojno v medijih nastopi kritična refleksija dogajanja, predvsem tedanjega varuha za človekove pravice Matjaža Hanžka. Pojavila so se tudi prva pravna mnenja, na primer na POP TV mnenje Erika Kerševana, ki je argumentiral zakonitost preselitve, medtem ko jo je Ivan Kristan v Dnevniku označil kot nelegalno. Precejšnja pozornost se je namenila tudi premestitvi od diskurza neupoštevanja temeljnih človekovih pravic, ki ga izpostavi varuh, k diskurzu »spopada« med vlado ter varuhom, ki da blati Slovenijo v mednarodni skupnosti, pri čemer je izselitev Strojanovih postajala zgolj podlaga za notranje-politični boj.

Rezultati študije Mi o Romih kakor tudi rezultati študije Romana Kuharja Manjšine v medijih so pokazali, da so Romi v medijih prikazani kot homogena kolektiviteta in hkrati kot problem. Ugotovljeno je bilo tudi, da ko Romi nastopajo v medijih, se pojavljajo kot skrajno poenostavljen objekt. Bistvenega kvalitativnega preskoka v razlogih za poročanje o Romih v primerjavi z izsledki dosedanjih študij pravzaprav ni, če upoštevamo, da se je v primeru izgona Strojanovih medijsko polje vnovič osredotočilo na romsko populacijo predvsem zaradi »problema«, vendarle Romi niso vedno kontekstualizirani kot problem in njihovo pojavljanje v medijih ni več skrajno poenostavljeno. Toda v spopadu z nereflektiranimi »semantičnimi vozlišči« kakršna je, na primer, »romska problematika«, ki jih vztrajno reproducira tudi večinski medijski diskurz, se resda pogosteje individualizirani glasovi Romov – kakor tudi tisti bolj kritični, ki opozarjajo na kršitve temeljnih človekovih pravic – razvodenijo in razpršijo v mnogoterosti diskurzivnih izjav, ki potem v medijih in javnosti ne dobijo ustrezne moči.

»Haloo, haloo, ej tukaj cigo iz Ambruusaa [pisk]. Pa me čuješ, a me ne čuješ. Sêm v Postoojni [pisk]. Vejš sm v Postojni, tak da ti mene v Postojno dol pokliči veš, ja ker jaz še najmanj neki dni nébom dôma, veš. Álo, kaj ne boš, pa a me čuješ, a si dignu slušalko a, álo.«

To je vsebina zvočnega zapisa, ki je namenjen za spremljevalno melodijo ob shranjevanju glasovnih sporočil mobilnih telefonov, ki ga trži podjetje 12media, d. o. o., na spletni strani www.mobipimp.si oziroma na hrbtnih straneh revij, na primer Anteni. Za primeren označenec si je podjetje izbralo (oblikovalo) drobno sličico, na kateri je kljub grafiki relativno slabe ločljivosti mogoče prepoznati lik mlajšega moškega, oblečenega v sivo bundo, daljših las in brade, ki s prekrižanimi rokami kadi cigareto. Čeprav je forma motiva, ki upošteva vse elemente dispozitiva ljudske vednosti o dotičnem objektu – subjektu taka, da glede identifikacije, za koga pravzaprav gre, ne dopušča skoraj nobenega dvoma, je prodajnemu artiklu vseeno priloženo pojasnilo, da je to Cigo (različica v reviji Antena) oziroma Cigan (spletna različica) iz Ambrusa, ki kliče. Ob animaciji pa nas podjetje z drobnim pripisom očitno obvešča, da gre za top! ponudbo. V neposredni navezavi na ta izdelek ponujajo tudi glas, ki sicer kot slabo posrečena imitacija vsaj do neke mere spominja na slovenskega predsednika, njegova vsebina pa je obvestilo, da z odgovorom na klic prispevate en evro za novo hišo družine Strojan. Izdelek nosi naslov Darujte Strojanovim I. del (različica v reviji Antena) in II. del (zgolj v spletni ponudbi). Pod imenom izdelka je doprsna sličica otroka s cigareto. Z nekaj spekulacije lahko s temi blagi povežemo tudi ponudbo naslednjih dveh zvočnih efektov, ki brez spremljajoče animacije nosita naslov: Mamo Jelka kurac zove in Mamo Jelka zove. Zadnji ponudbi sta dostopni zgolj na spletni strani, uvrščeni v blagovno sekcijo fun tunes, pod zvrst slovenski humor. Poleg trženja dogodkov iz Ambrusa podjetje 12media, d. o. o., ponuja tudi druga ozadja, animacije in videoposnetke za mobilne telefone, ki svoje vsebine povzemajo iz neizčrpnega diapazona podob in glasov, ki da uporabnikom prinašajo veselje. Zelo na kratko: v sekciji imenitna barvna ozadja, za katera nas oglasna vsebina želi prepričati, da jih moramo svojemu telefonu privoščiti, so podobe mačk, dojenčkov, kužkov, konjev, skratka motivov, ki jih lahko občudujemo in seveda tudi kupimo natisnjene na brisačah in majicah na stojnicah v vsakem srednje velikem obmorskem turističnem kraju. V isti sekciji seveda ni mogoče zgrešiti fotografij golih deklet s cenzurirarnimi erogenimi conami, za katere se zdi, da nekoga (nemara prav nas) pričakujejo in med tem masturbirajo. Podobni motivi izpostavljanja treh erogenih con (ženske zadnjice, oprsja, mednožja) prevladujejo tudi v sekciji videoanimacij. Poleg najbolj vroče ponudbe slikic, podobne tistim, ki jih lahko v večjih formatih opazujemo vsakič, ko gremo k vulkanizerju, kjer dekleta pozirajo pred avtomobili, je ob nepregledni količini variacij na omenjene vsebine, ki jih najdemo na spletni strani, treba omeniti še sekcijo yugo-tones. V tej sekciji naletimo na zanimivo kombinacijo motivov opice (Mujo zove majmuna: »...ako ne digneš slušalice nečeš dobiti banane pička ti materina«), tovariša Tita v maršalski uniformi (melodija Druže Tito mi ti se kunemo) in končno silaka v trenerki in beli spodnji majici, ki se pripravlja, da bo zaužil iztrebek, iz katerega štrli vilica (Sidji dole jedi govna).

Posebnost obravnavanega primera je v brutalni eksplicitnosti simbolov, ki jih je mogoče že v prvem zamahu opremiti s karakterizacijami, kot so na primer šovinizem, rasizem, seksizem, pornografija, orientalizem, cenena jugonostalgija, kratko malo kič itd. Brez posebnih težav je namreč mogoče dokazati, da gre, na primer, za reprodukcijo stereotipizirane podobe Romov, komodifikacije ženskih teles, da gre nadalje v primeru intence do zaužitja iztrebkov za dehumanizacijo in posledično kajpak rasizem, saj se človek od živalskega sveta razločuje med drugim tudi zaradi svojega specifičnega odnosa do lastnega dreka. Itd., itd.

Natančnejša teoretska analiza bi se od teh osnovnih ugotovitev najverjetneje preusmerila v preučevanje diskurzov in njihovih materialnih pogojev. Objekt preučevanja bi tako dejansko kmalu postala družbena formacija, znotraj katere se dotične podobe, glasovi in izjave pojavljajo ter nam o njej nekaj pripovedujejo. Iz tega izhaja, da je mogoče naše opazovane primere analizirati kot ideološke znake, ki po tezi Bahtina/Vološinova prelamljajo družbeno bit.

Pri tem si je vredno zastaviti vprašanje, kaj ta teza pomeni za tiste politične strategije, ki si v svojih bojih proti diskriminaciji najrazličnejših oblik prizadevajo tovrstne vsebine v medijih regulirati , kar dejansko pomeni cenzurirati, v nekaterih primerih pa v celoti prepovedati.

Te strategije sicer običajno in povsem pravilno izhajajo iz izvirne materialistične pozicije, po kateri ideološke vsebine niso zgolj in samo prazne projekcije konkretnih družbenih razmerij, pač pa da slednje tudi aktivno soustvarjajo (reproducirajo): denimo prispevajo k ohranjanju diskriminatorne podobe ženske, skratka škodijo. V ortodoksnem marksističnem besednjaku bi lahko rekli, da v tem pogledu negirajo ekonomski determinizem, po katerem baza enosmerno določa nadzidavo. Do problema pride, ko te strategije rešitev problema omejijo v okviru obstoječih institucij neoliberalne države, na primer zakonodajalnega telesa in ministrstvih , ki naj bi določile pravne okvire regulacije oziroma prepovedi škodljivih medijskih vsebin. S tem v resnici preobrnejo ekonomski determinizem in ga, poenostavljeno rečeno, zamenjajo z nekakšno naddoločenostjo ideoloških fenomenov, ki posegajoč v družbo nad njo gospodujejo.

V konkretnem primeru Ciga iz Ambrusa je mogoče našteti člene iz kazenskega zakonika, ki jih ta oglas krši: 169. člen (razžalitev), 170. člen (obrekovanje), 171. člen (žaljiva obdolžitev), 172. člen (opravljanje) in 300. člen (zbujanje sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti). Težava ni v tem, da ideološki in represivni aparati neoliberalne države pojava v resnici ne bi mogli sankcionirati, ampak da bi dejanska prepoved kot skrajni možni ukrep zgolj likvidirala znak, ne pa tudi ideološke vsebine, ki bi nedvomno hitro našla novo materialno eksistenco in ob tem po potrebi tudi spremenila formo. (Svetovni splet za to nudi neskončne možnosti.) Novo eksistenco pa bi ta ideološka vsebina brž našla zato, ker bi njeni materialni pogoji, ki so strogo vezani na najosnovnejša družbena protislovja, s prepovedjo ostali popolnoma nedotaknjeni. Zdi se, da je analiza slednjega momenta pri tovrstnih političnih strategijah pogosto odsotna, ali bolje prezrta, saj bi njeno upoštevanje terjalo odpoved pokroviteljstvu institucij neoliberalne države in premik k revolucionarni politiki, ki pa se v današnjem času zdita nemogoča.

Cenzura oziroma prepoved ni učinkovita strategija odpravljanja diskriminatornih vsebin, saj dejansko ne posega v temeljna družbena protislovja, ki te nezaželene pojave v resnici producirajo.

Tu bi lahko dodali, da je cenzura/prepoved lahko delno učinkovito politično orožje le v družbah, ki jo kombinirajo s permanentnim revolucioniranjem družbenih razmerij, torej sistemskimi invencijami, ki si njene vzroke prizadevajo odpravljati. Pri tem mislimo na zgodovinske socialistične revolucije (zlasti primer Jugoslavije), v katerih se je cenzura izkazala za idiotsko in neučinkovito natanko takrat, ko so te družbe zašle v dekadenco in zaradi subjektivnih in objektivnih dejavnikov niso bile več zmožne tekmovati s kapitalizmom. V »razvitih« družbah neoliberalnega kapitalizma je zadeva malo bolj zakomplicirana, saj gre za sisteme, ki temeljijo na revolucioniranju produkcijskih sil, a hkrati tudi prizadevanju po nespremenjenih družbenih razmerjih (eksploatacija) zaradi manka resnega ideološkega nasprotnika (There is no alternative!). Neoliberalna kapitalistična država strukturnih razlogov diskriminatornih praks posledično seveda ne more odpraviti, saj bi to pomenilo njeno negacijo. Iz tega razloga je njen skrajni domet v posameznih intervencijah, ki so predvsem vzgojne in blago represivne narave. Regulacija, ki se spopada predvsem s simptomi, je bolj kot ne prepuščena javnosti sami, na primer: »mladini do 15/18 leta neprimerno/nepriporočljivo« ali »če vstopite na to internetno stran, izjavljate, da ste stari 18 let«. V nekaterih primerih gre za prepuščanje policijskih pristojnosti nevladnim organizacijam, ki naj bi na (re)producente diskirminatornih vsebin vršile pritisk s pozivanjem na abstraktno družbeno odgovornost. Slednje prakse bi lahko označili za skrajno izčrpljujoče za antidiskriminatorne politične akterje, ki si lahko iz zgoraj navedenih razlogov obetajo le omejene in kratkotrajne učinke.

Sledeče besedilo povzema diskurzivno analizo medijskega poročanja, s katero smo poskušali osvetliti medijsko konstrukcijo begunskega centra ter centra za tujce v občini Postojna. Izhajali smo iz konstruktivistične paradigme, po kateri je realnost družbeno konstruirana. Pri oblikovanju realnosti igrajo mediji osrednjo vlogo, saj določajo teme, ki postanejo del javne razprave, in o katerih se ljudje pogovarjajo in razmišljajo (Van Zoonen 1994, Bassin idr. 2002). Osredotočili smo se na poročanje časopisnih in televizijskih medijev, ki so namenjeni lokalnemu prebivalstvu, in medijev, ki so dostopni tudi širši slovenski javnosti. Po mnenju Vlaste Jalušič medijski diskurz namreč »predstavlja eno od središč oblikovanja 'realnosti' imigrantskih politik v najširšem smislu. Poleg institucionalnega odnosa do migrantov pogojuje tudi politiko kot mrežo vzpostavljenih in oblikujočih se razmerij med ljudmi glede na njihovo vprašanje.« (Jalušič 2001: 14)

Smoter raziskave se skriva v dejstvu, da imajo množični mediji v vsakdanjem življenju izredno pomembno vlogo, saj so sestavni deli procesa sekundarne socializacije, ki oblikujejo posameznikovo identiteto, in ga vpnejo v širši družbeni kontekst. V nasprotju z drugimi oblikami sekundarne socializacije nas ti naslavljajo znotraj domačega okolja. Mediji tako pripomorejo k našemu definiranju sveta okoli nas ter hkrati definiranja samih sebe. Predstavljajo dimenzije sveta, ki jih posameznik ne izkusi neposredno, temveč kljub temu postanejo del njegove realnosti. Kakor meni Gripsrud mediji pripomorejo h nenehni reprodukciji dominantnih načinov mišljenja in prevladujočih družbenih pogojev. Prav tako igrajo pomembno vlogo pri poustvarjanju družbene realnosti. (Gripsrud 2002)

Pričujoča raziskava, katere cilj je bil ugotoviti, na kakšen način mediji poročajo o begunskem centru in centru za tujce, o njunih prebivalcih in o odzivih lokalnega prebivalstva, je potekala v okviru petih tematskih sklopih, znotraj katerih smo poskušali raziskati naslednje.

Kateri izrazi se uporabljajo v medijskih prispevkih v povezavi s tematiko begunskega centra in centra za tujce v občini Postojna? Besedišče, ki opredeljuje določeno tematiko v medijskih prispevkih, igra ključno vlogo pri analizi medijskega diskurza. Kot meni Faircloug, medijski teksti »reflektirajo in reprezentirajo družbene entitete in relacije, a jih hkrati tudi konstruirajo in konstituirajo«. (Fairclough 1992, Kuhar 2006: 120) Ideologija in jezik sta med seboj tesno povezana, slednjega pa lahko v pisni in govorni obliki razumemo tudi kot »vrsto družbene dejavnosti«. »Diskurz je družbeno konstituiran, poleg tega pa konstituira tudi situacije, objekte, védenja in identitete ljudi in skupin«, saj med diskurzivnim dogodkom in situacijo, institucijo ali družbeno strukturo, ki ta dogodek uokvirja, obstaja dvosmerni dialektični odnos. (Kuhar 2006: 121)

Kateri stereotipi o tej temi so prisotni v medijskem diskurzu? Menimo, da je upoštevanje stereotipov ključnega pomena, saj slednji predstavljajo bolj ali manj trdno sliko o svetu, kateri smo prilagodili svoje vsakdanje življenje. Kot utemeljuje Lippmann, so tudi del sistema, v katerem imajo ljudje in stvari svoj znani prostor in znotraj katerega delujejo po pričakovanjih. To ga naredi za bistveni del naše osebne identitete. Bolj kot smo se v stereotipnem vzorcu »uhodili«, bolj dojemamo vsak poskus preobračanja stereotipov kot napad na same temelje, na katerih smo si zgradili svet. Stereotipni vzorec je namreč tudi projekcija naših lastnih sodb o lastni vrednosti, položaju v družbi, pravicah (Lippmann 1999).

Na podlagi analiziranega besedišča in prevladujoče tematike smo poskušali ugotoviti, kako mediji konstruirajo predstavo o begunskem centru, o centru za tujce ter lokalnem prebivalstvu in tako s prikritimi tehnikami favoriziranja določenih tem vplivajo na mnenja bralcev.

Kako je v medijih predstavljen odnos lokalnega prebivalstva ter oblasti do migrantov in centra za tujce ter begunskega centra? Prebivalci, ki naseljujejo prostor okoli centra za tujce in prehodnega begunskega centra, so prav tako predmet medijske manipulacije, saj so njihova mnenja uporabljena za potrjevanje konstrukcije teh dveh centrov ter za ohranjevanje aktualnosti teme. Slednje vzbuja bralcem interes za branje časopisov. S tem namenom je izpostavljen tudi politični problem, ki se porodi ob soočenju lokalnih in državnih oblasti.

Kakšna je središčnost teme v posameznih medijskih prispevkih? Kot pravi Cottle, je središčnost teme pogojena z aktualnostjo dogodkov. Namreč pomembnost novice je tista, ki pripomore k selektivnosti, naročilu in prioriteti pri produkciji reprezentacije novice. Temu je prilagojeno tudi poročanje o begunskem centru in centru za tujce. Slednje poraja procese tabloidizacije in s tem povezane profesionalne percepcije njihovega občinstva, ki spreminjajo televizijske sporede, formate programov in vsebino časopisja. Ti procesi direktno ter indirektno vplivajo na subjektivno selekcijo po eni strani in na pojav zatišja po drugi strani v novicah in med njimi. (Cottle 2000)

Kje se kažejo razlike in podobnosti v odnosu medijev do beguncev, ki so v Slovenijo prišli po letu 1991, ter migrantov iz centra za tujce? S primerjavo v odnosih do beguncev in do migrantov v centru za tujce smo poskušali prikazati dvojnost v načinu pisanja.

Analiza obsega tiskane medije širšega dosega javnosti, kot so Delo in Dnevnik, želeli pa smo analizirati tudi regionalne medije, zato so vključeni tudi lokalno glasilo Prestop, Notranjske in Primorske novice. Časovni okvir analize zajema obdobje med leti 1992 in 2006, ki se na podlagi medijske tematike deli na dva dela. Namreč med leti 1992 in 1998 je v občini Postojna obstajal begunski center, pozneje pa tudi center za tujce na Velikem Otoku.

Število prispevkov, ki obravnavajo begunski center (1992–1998)

Delo 7
Dnevnik 5
Primorske novice 3
Notranjske novice 0
Prestop 5

Število prispevkov, ki obravnavajo center za tujce (1999–2005)

Delo 40
Dnevnik 13
Primorske novice 13
Notranjske novice 2
Prestop 7

Analizirali smo tudi televizijske medije; lokalno televizijo Proteus ter RTV Slovenija. Izkazalo se je, da posnetki, ki so vezani na obravnavano tematiko, v dokumentaciji televizije Proteus ne obstajajo.

Za namen kvantitativne analize televizijskih prispevkov RTV Slovenija smo dobili vpogled v seznam vseh oddaj in TV-dnevnikov o begunskem centru in centru za tujce v Postojni med letoma 1992 in 2004. V tem obdobju so bile narejene zgolj štiri oddaje (»Žarišče«, »Begunci tu z nami« (dvakrat) in »Obzorja duha«) in osem prispevkov na temo begunskega centra v Postojni v TV-dnevniku. Med letoma 1999 in 2004 pa je bilo narejenih šest prispevkov o centru za tujce v Postojni v TV-dnevniku.

Iz sledeče analize je tudi razvidno, da lokalna televizija ni pokazala nobenega zanimanja za begunski center ali pa center za tujce.

Begunski center v Postojni se je odprl leta 1992. Republiško begunsko zbirno središče v Postojni je bilo v nekdanji vojašnici Milovana Šaranoviča, postojnskemu motelu Proteus ter Gozdarskem srednješolskem centru. Vojašnica je od leta 1998 center za tujce.

Po ustanovitvi centra za tujce v Velikem Otoku je bil v medijih večkrat uporabljen napačen izraz za omenjeno institucijo. O njem se je pisalo kot o »centru za begunce«, kar nakazuje tudi eden izmed naslovov člankov, ki obravnavajo center za tujce, »Postojna: centra za begunce pa ne«. Res je, da begunski center v Postojni še vedno obstaja, a ne v prostorih nekdanje vojaške pralnice.

Kvantitativna analiza je pokazala, da je število prispevkov o begunskem centru majhno. Tematika je obravnavana skopo, marginalno in povsem ravnodušno, kar na simbolni ravni predstavlja očiten »kontekst skritega«. Prispevki se pojavijo le, ko pride do polemik in nepravilnosti, izmed katerih večinoma vsi govorijo o Motelu Proteus, saj je tu prihajalo do sporov med vodstvom in begunci. V prispevkih se največkrat pojavi izraz »zbirni center za begunce«, ki asociira na pretirano številčnost.

Begunci iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine so bili v očeh slovenskega prebivalstva posebna kategorija. V Slovenijo so migrirali zaradi vojnih razmer, ki bi lahko doletele tudi njene prebivalce, hkrati pa so prišli z območij, ki so bila več kot pol stoletja del enotne državne tvorbe Jugoslavije. »Če so bili begunci iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine na začetku devetdesetih poimenovani z begunci in/ali pribežniki, pa je bilo poimenovanje migrantov iz drugih delov (predvsem nerazvitega) sveta drugačno. Zgolj ena črka v predponi je preddoločila njihovo simbolno in realno usodo: poimenovani so bili za prebežnike. Če so torej prvi pribežali in jim je bila priznana vsaj možnost želje, da (nekaj časa) ostanejo tukaj (in da so potem na tej osnovi kategorizirani kot 'začasni'), potem so bili drugi poimenovani za kategorijo ljudi, ki beži 'prek' Slovenije in jim potemtakem per defnitionem ni niti pripisana niti priznana želja, da bi (lahko) ostali. Definirani so bili kot neupravičeno nagrmadeni in odvečni ljudje, ki 'le bežijo preko'.« (Jalušič 2001) Slovenska javnost je zaradi grozeče usode, ki bi lahko doletela tudi Slovenijo, v odnosu do beguncev razvila sočutno komponento, ki pa je v mnogih točkah prepletena s stereotipizacijo in ksenofobijo. Slednje je dobro razvidno v televizijskih prispevkih.

V prispevku »Begunci tu z nami« so opazni stereotipi, kar je razvidno že iz uvodne pesmi z refrenom »ovdje se tuga širi ko kuga«. Med pesmijo so prikazani begunci na poti, ki nosijo vrečke in potovalke. Pozornost prispevka je usmerjena predvsem na otroke, njihovo igro in žalostne poglede, ki vzbujajo sočutje. Novinar se pogovarja izključno z njimi, kar se ne ujema s samim naslovom, ki nakazuje na obravnavanje vseh beguncev, ki živijo v centru.

Prispevek »Slovenska kronika: Javna dela za begunce« poroča o ohranjanju varnostnih razmer znotraj centra prek uvajanja javnih del za begunce. Po besedah novinarja se zaradi tega »razmere postopoma umirjajo, kar omogoča nemoteno delovanje centra«. Eden izmed zaposlenih, Drago Kolenc, je podal informacije o uvajanju javnih del na področju prehrane in vzdrževanju centra, pri tem pa je dodal, da se »prostori /…/ redno razkužujejo in tako se ohranja čistoča«. Begunce je naslovil z ekspresivnim izrazom »naši begunci«. Med prispevkom so zopet izpostavljeni otroci, predvsem muslimanski.

Iz prispevka je razviden poudarek na varnosti, zaprtosti centra. Zdi se kot, da bi želeli gledalce na nek način pomiriti in jim zagotoviti, da so »ti drugi« v njihovi okolici na varnem in skriti pred njihovimi očmi. Zanimivo je tudi, da eden izmed zaposlenih poudarja razkuževanje prostorov in ohranjanje čistoče. Pri tem je izrazita stereotipna komponenta neurejenosti in nečistosti migrantov, kar povzroča njihovo dehumanizacijo na splošni ravni. Poleg tega omenjeni zaposleni naziva migrante kot »naše begunce«, kar jih označuje kot neko celoto oz. tvorbo, ki je v naši lasti, ki je nam podrejena.

Pri medijski analizi smo opazili, se način pisanja o migrantih v centru za tujce in o beguncih v begunskem centru razlikuje. Begunci so prav tako kot nedokumentirani migranti postavljeni v vlogo drugega, vendar je ta drugi (v primeru begunca) prikazan kot žrtev, ki ni žrtev po lastni krivdi in tej žrtvi je zato treba pomagati. Prispevki dostikrat pozivajo k povezovanju z njimi, kar bi prispevalo k njihovi asimilaciji v okolje.

Način pisanja o Centru za tujce ter njegovih prebivalcih vsebuje strategije stereotipizacij. V očeh bralcev oz. gledalcev te oblikujejo svojevrstno podobo migracijske problematike, saj »diskurz določa pomene ter s tem konstruira realnost«. Namreč »medijski diskurz nastaja s selekcijo informacij, dogodkov (o čem se govori in o čem ne) ter z načinom njihovega upovedovanja«. (Lipovec Čebron 2002: 151) Slednje ustvarja kritično stanje v javni sferi, viktimizira lokalno prebivalstvo in kriminalizira migrante.

V časopisnih člankih niso omenjena konkretna kriminalna dejanja migrantov, saj so tudi ti omenjeni le posredno. Kriminalizacija migrantov se izraža skozi nenehno poudarjanje varnosti kot nujno potreben pogoj pri vzpostavitvi centra za tujce v Velikem Otoku. Omenja se najnovejša tehnologija varovanja, veliko število kamer, signalne naprave, ustrezna razsvetljava kot sredstvo prepričevanja vlade lokalnega prebivalstva. Kriminalizacija se vzpostavlja z omembo strahu prebivalcev Velikega Otoka in Zagona pred pobegom migrantov ter paniko, ki je nastala, ko je do tega prišlo.

Kriminalizira jih tudi način poimenovanja. Za njih so uporabljene naslednje besede in besedne zveze: »ilegalci«, »ilegalni prebežniki«, »azilanti«, tujci, ki so nezakonito (ilegalno) prestopili našo ali slovensko mejo. Gre za poudarjanje kršenja zakona. Ilegalno, nezakonito je seveda slabo, saj je v nasprotju z zakonom, torej so posledično tudi migranti slabi, saj so mejo prestopili ilegalno. Beseda ilegalec ima še posebej negativen pomen, saj zveni zaničljivo, slabšalno.

Njihova napaka je, da so prestopili mejo. In to ne katero koli, temveč našo, slovensko. Pri tem je mogoče zaslediti čustveno konotacijo, ki določa tisto, kar je dobro, torej naše, in tisto, kar je slabo, kar ni naše, kar je onkraj meja »našega«.

Tujci so pogosto definirani kot »polovljeni vsakršni ilegalci«: od »pobeglih s Kosova« do »preganjanih iz oddaljenih dežel Bližnjega in Daljnega vzhoda ter Afrike«, »namenjenih v obljubljene dežele zahoda«, »tavajoči«, »natlačeni v avtomobilski pločevini«, »nasilni Iranci«. Njihovo potovanje je označeno kot »oderuško draga in mučno ilegalna mednarodna transportna veriga tihotapljenja človeškega tovora«. Večkrat so tujci oz. migranti opredeljeni v člankih glede na etnično pripadnost, na primer Albanci, »kosovski ilegalci«, »kitajski ilegalci«, Iranci, Iračani, Afričanke, Turki, »muslimanski jedci«, na splošno so opredeljeni kot »narodnostna mešanica«.

Center za tujce je večinoma omenjen kot »center za odstranjevanje tujcev«, ki naj bi bil namenjen strožjemu nadzoru nad »ilegalnimi tujci«. Opredeljen je tudi kot »tujski center«, »center za nastanitev ilegalnih tujcev«, »odgonski center«, »izgonski center«. Slednji je najbolj neprimeren, saj asociira na izgon, na nekaj, česar se je treba čimprej znebiti. V njem so torej nastanjeni ljudje, ki jih je potrebno izgnati, ki so odveč.

Pri opisovanju razmer v centru za tujce so v več člankih izpostavljene zgodbe posameznih tujcev, ki vsebujejo diskurz pomilovanja, sočustvovanja, socialne bede in žalosti. Poleg tega se večkrat omenjajo tudi zdravstvene težave tujcev, predvsem bolezni, kot so garje, sars itd.

V večini primerov opisovanja centra za tujce je opredeljeno predvsem število migrantov; koliko jih povprečno živi tam, kako to število raste ali pada, kar je označeno tudi z besedami »dnevni priliv tujcev« oz. »naval ilegalcev«. Številčnost migrantov je večkrat opredeljena z izrazi za naravne nesreče, ki kot taki predstavljajo grožnjo državi in prebivalstvu, kar pripomore k dehumanizaciji migrantov.

Mediji z izbranim besediščem in tudi s samo vsebino posredujejo občutek izrednih razmer, ki ustvarjajo krizo in strašenje v javni sferi. K temu napeljujejo že izbrani naslovi člankov: »Izredne razmere« , »Župan ne bo ležal na cesti« , »Bo zima zopet pripeljala ilegalce v Veliki Otoku?« , »V nekdanjih vojašnicah tiktaka ekološka bomba« , »Navzkrižje interesov« , »Postojnčani besnijo«.

Tu gre za besede, ki jih uporabijo novinarji kot del lastnega govora ter kot besede uporabljene v komentarjih govora lokalnega prebivalstva, predstavnikov občine in države. V vsakem primeru imajo te besede velik vpliv na bralce, saj »medijska konstrukcija realnosti, ki pomeni aktivno ustvarjanje javne, politične agende, oblikuje dominantno javno mnenje in navidezni konsenz o temi«. (Jalušič 2001: 12)

Le malo medijskega prostora je namenjenega centru za tujce kot instituciji, prav tako imajo tudi nastanjeni v centru postransko vlogo. Njihovo neposredno omembo v člankih lahko zasledimo le v dokumentiranih besednih bojih med lokalno skupnostjo, občino ter ministrstvom za notranje zadeve. Pri tem se kaže prevladujoče vzdušje med prebivalci občine Postojna, saj je v člankih mogoče zaznati željo novinarjev po izključni aktualnosti, ki jo poskušajo še dodatno dramatizirati. Primer tega se kaže v medijskem obveščanju lokalnega prebivalstva »o dodatnih zaščitnih ograjah, o varovanju s pomočjo kamer in psov, o številnih varnostnikih in policistih, ki bodo budno nadzorovali dogajanje ipd«. Glede na to nas ne sme presenetiti dejstvo, da je lokalno prebivalstvo menilo, da je center za tujce »pravzaprav zapor, v katerem bi bilo prostora za 500 do 600 zapornikov«. Slednje dokazuje tudi mnenje novinarja Nedela, ki je zapisal: »Ko so lani sredi oktobra odprli izpostavo – trenutno je v Velikem Otoku 267 ilegalcev, večinoma Albancev – se je zdelo, da je nad Postojno eksplodirala atomska bomba …«

Center za tujce oz. zemljišče, na katerem stoji, je predstavljal sredstvo barantanja med občino in državo dobra tri leta. V tem času je tako s svojim »neobstojem« kot z obstojem ponujal medijem način, kako zapolniti medijski prostor ter pritegniti bralce. S tem namenom so tudi sama pogajanja predstavljena kot napet boj dveh nasprotujočih si strani. Kot primer naj navedemo nekaj naslovov člankov, ki besedilo uvedejo z besednimi zvezami: »vsak na svojem bregu« , »vzemi ali pusti«.

V medijskem diskurzu je mogoče zaslediti viktimizacijo tako lokalnega prebivalstva kot tudi občine in države. V medijih so predstavljeni kot žrtve, center za tujce pa kot »vsiljena institucija«. Opazili smo večjo naklonjenost do lokalnega prebivalstva s strani lokalnih medijev, kar je mogoče upravičiti s tem, da so Postojnčani prevladujoči kupci in bralci teh medijev. Mediji, ki so dostopni širši javnosti, so se problematike lotevali z večjo distanco. Kljub temu je v vseh medijih zelo opazna t. i. strategija homogenizacije ljudstva kot »nedolžne žrtve«, katere značilnost je stigmatizacija »drugega« ter oblikovanje narativa žrtve, v katerem se »drugi« minimalizira, izniči in postane sredstvo za oblikovanje razmerja med lokalno skupnostjo in državo (Jalušič 2001: 15). V konkretnem primeru so ti »drugi« tisti, ki so nastanjeni v centru za tujce, torej migranti.

Problematika migrantov in prisotnost institucije centra sta torej postavljeni ob rob, v ospredju je interakcija med lokalnim prebivalstvom in oblastmi. Lokalno prebivalstvo je predstavljeno kot homogena skupnost, na kar napeljujejo že besede: »otočani«, »vaščani«, dostikrat so omenjeni tudi neosebno in delujejo kot Oni. Z branjem člankov si lahko o lokalnemu prebivalstvu ustvarimo sliko o razočarani, izigrani, neupoštevani skupnosti, ki je tako žrtev tujcev kot države, sliko o skupnosti, ki se bori za svoje pravice, kršitve drugih pa jim onemogočajo normalno življenje. To ponazarja izjava Janka Knifica, predstavnika lokalne skupnosti: »Predstavniki MNZ oziroma prehodnega doma za tujce ob vzpostavitvi prehodnega doma za tujce v Velikem Otoku niso ravnali zakonito, saj niso pridobili spremembe namembnosti teh prostorov. Najbolj jim zamerimo, da nas o svojih načrtih niso obvestili, ampak so kar čez noč naselili tujce v objektu, ki je zelo blizu naših hiš. Zato smo od župana zahtevali, naj po uradni dolžnosti kazensko prijavi ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo pa naj sproži upravni postopek oziroma zaprosi za spremembo namembnosti objekta za ureditev prehodnega doma za tujce. Vendar že vnaprej povemo, da vaščani svojega soglasja za tak dom ne bomo dali. Zagotovila, da je dom zaprtega tipa, nas niso prepričala, saj so nekateri tujci prejšnji teden hodili po naših dvoriščih, poljih in po vasi. Opozarjamo, da bomo na vse načine skušali preprečili namestitev teh ljudi v kompleksu pri Velikem Otoku. Zahtevamo, da župan o tem obvesti celotno občino in hkrati začne postopek za izvedbo referenduma o ureditvi prehodnega doma za tujce v občini Postojna.«

Vaščani so v medijih predstavljeni kot neupoštevani, nihče jih ne informira, nihče jih nič ne vpraša. So priče stalnega posega v njihov prostor, ne da bi v to privolili in bili o tem obveščeni. Zaradi občasnih pobegov migrantov se ne počutijo varne. Prav tako se počutijo ekonomsko ogroženi, saj bi morala biti namesto centra za tujce tu industrijsko-obrtna cona. Poleg tega krati privlačnost njihovega turističnega aduta Postojnska jama, na področju nekdanjega vojaškega kompleksa pa se povrhu vsega »grmadijo še kupi smeti, odsluženih avtomobilov, odpadnega gradbenega materiala …, nekdanja vojašnica postaja torej ekološki problem, velika škoda pa nastaja tudi po poslovni plati«. Lokalno prebivalstvo je navedlo kar nekaj argumentov, zakaj v svojem kraju nočejo centra za tujce: »Postojna kot turistično mesto že vrsto let ne odreka gostoljubja begunskemu centru, bolj ali manj se je sprijaznilo tudi z manevri na ne tako oddaljenem vojaškem poligonu Poček, ne more pa se še z ureditvijo centra za prebežnike v neposredni bližini svetovno znanega podzemnega kraškega bisera«. Lokalno prebivalstvo se počuti ogroženo tudi zaradi domnevne množičnosti prebivalcev centra za tujce. Menimo, da je k temu pripomoglo tudi medijsko poročanje. Namreč izpostavljanje množičnosti migrantov je ena izmed tipičnih potez medijske podobe migrantov, ki hkrati predstavlja problem slovenske družbe v smislu kulturne in nacionalne ogroženosti.

Vaščani se počutijo izdani s strani občine in države, občina s strani države, država pa je, če navedem citat Mirka Bandlja iz članka, »dolžna poskrbeti za nastanitev tujcev, ki ilegalno prestopijo naše meje«, in ker občina ovira državo pri tem, je »ministrstvo za notranje zadeve postavljeno v podrejen položaj«. In kakor je zapisano v članku, »država in lokalna skupnost vsaka zagovarjata svoj prav, vmes pa so nezaželeni tujci«.

Stereotipi, ki so prisotni v medijskem diskurzu, se kažejo tudi v središčnosti teme obravnavanih prispevkov. Tematika centra za tujce kot posebne institucije je večinoma obravnavana marginalno. V ospredju so predstavljeni problemi v zvezi s pogodbo zemljišča v Velikem Otoku. V mnenjih lokalnega prebivalstva je mogoče zaslediti strah pred neznanim. Lokalno prebivalstvo je župana občine Postojna takoj po prvi vselitvi septembra leta 1998 obvestilo, da se po vasi »sprehajajo ljudje 'temnejše polti'«. Prav tako so bili krajani v skrbeh zaradi svojega imetja, saj »morajo zdaj zaklepati stvari, ki jih nikoli ni bilo treba«. »Nočemo tujcev, že tako imamo dovolj Neslovencev, ven s črnuhi. Tako nekako je odmevalo po mestu, ki je videti kot tipičen slovenski ruralno-urbani mešanček«. Ugotovili smo, da je pri lokalnem prebivalstvu prisotna velika mera odpora do tujcev in do tujega. Ksenofobija označuje strah oz. anksioznost pred tujci ali pred neznanim. Pojem se rabi za opisovanje strahu ali sovraštva do tujcev oz. nasploh do ljudi, ki so drugačni od nas samih. Implicira prepričanje, da je objekt strahu oz. sovraštva na nek način tuj. Ksenofobija je, po eni od številnih razlag, »nekoliko neprecizen psihološki koncept opisovanja posameznikovega nagnjenja k strahu (ali gnusu) pred drugimi osebami ali skupinami, ki so razumljeni kot outsiderji«. (Kuzmanić 2003)

Obstaja več oblik ksenofobije. V primeru odnosa lokalnega prebivalstva do centra za tujce v Velikem Otoku se kaže ksenofobija, ki primarno temelji na fobiji pred vplivom kulturnih elementov, ki jih dojemamo kot tuje. Argument kulture, ki danes služi za legitimizacijo politike izključevanja, predvideva nič drugega kot večvrednost ene resnice nasproti nepomembni drugi.

Tudi po mnenju nekaterih novinarjev se v izjavah lokalnega prebivalstva kaže nestrpnost do tujega. Tako lahko beremo o Velikem Otoku kot o »dobrem primeru slovenske ksenofobije«. Lokalne oblasti zavračajo takšno označevanje. Zvone Černač, eden izmed lokalnih politikov, je dejal »da so očitki o ksenofobiji v postojnski občini nekorektni, saj so v begunskem centru na Ljubljanski cesti že nekaj let begunci iz Bosne. Teh je zdaj okrog tristo, torej okrog dva odstotka vseh občanov. V 'odgonskem centru' bi jih bilo po njegovem mnenju še več. Ker država namerava sprejeti toliko beguncev s Kosova, da jih bo za pol odstotka prebivalcev Slovenije, je torej nepravično, da občini Postojna naložijo osemkrat večje breme.«

Vseskozi je prisotna tema o sporu med državo in lokalno okolico, kar prikazuje citat: »17. oktobra so v Veliki Otok pripeljali 80 tujcev, preden so o tem obvestili predstavnike občine ali prebivalce vasi. /…/ Predstavniki MNZ so vaščane najbolj razburili z izjavo, da je objekt pač last MNZ, ki v njem lahko dela, kar hoče'.« Predvsem v lokalnih medijih je izrazita skupna nit vseh prispevkov aroganten odnos države do lokalne okolice, urejanje spora na ustavnem in upravnem sodišču, državne obljube za izpraznitev pralnice, izdano soglasje občine Postojna za CT (kljub nesoglasju vaščanov Velikega Otoka) itd. »Vaščani Velikega Otoka 'grozijo' državi s tožbami, s cestno zaporo do objekta in prekinitvijo vodne in električne napeljave. 'V dobro migrantov' vaščani trdijo, da objekt nudi neustrezne pogoje za bivanje« in »da so migranti prenaseljeni«.

Z analizo medijskih prispevkov lokalnih medijev in medijev dostopnih širši javnosti smo raziskali, kakšna je medijska konstrukcija begunskega centra in centra za tujce v Velikem Otoku v občini Postojni. Izkazalo se je, da so v obravnavanem medijskem diskurzu prisotni stereotipi, ki imajo namen ustvariti dve nasprotujoči si skupini – mi in oni. Prek teh si medijsko občinstvo konstruira raznoliko podobo o »nas«, v odnosu do tega, kar »mi nismo«. To počenja tako, da sebe definira kot »mi« v nasprotju z »njimi«, oziroma da se definira prek odnosa insider – outsider, državljan – tujec, normalen – prestopnik, zahodnjak – iz drugega sveta. Poleg tega pa lahko mediji služijo v smislu potrditve družbene in kulturne raznolikosti, saj, kot meni Cottle, tako zagotovijo pomemben prostor, v katerem so lahko identitete ali interesi drugih spremenjeni, izzvani ali pa se jim lahko upremo. (Cottle 2000)

Kot smo ugotovili, medijski diskurz vsebuje elemente ksenofobije in rasizma, ki so zakodirani v zakoreninjene kulturne razlike ter v ideje o primordialni etničnosti. Namreč iz naslavljanja migrantov, migrantskih delavcev, beguncev in prosilcev za azil je razviden t. i. novi rasizem, saj so ti posamezniki obravnavani kot »kulturni outsajderji«, ki ne pripadajo t. i. tradicionalnemu načinu življenja. V obravnavanih medijskih prispevkih je opazno tudi poudarjanje rasne in etnične pripadnosti migrantov, prve v primeru centra za tujce in druge v primeru begunskega centra. Medijske reprezentacije rase in etničnih skupin so produkt družbenega in diskurzivnega procesa, ki so predstavljene prek ustaljenih kulturnih oblik. Te reprezentacije ne podajajo popačene slike o realnosti, temveč aktivno proizvajajo sredstva, ki to realnost konstruirajo. Vse prevečkrat mediji vsebujejo primere ksenofobičnega poročanja in rasističnega portretiranja vsakdana, čeprav se pogosto zatekajo k zagovarjanju idealov in praks multietničnosti ter multikulturne družbe.

Iz analize tematike medijskih prispevkov, ki so poročali o begunskem centru in centru za tujce, je opazno, da so migranti iz obeh centrov postavljeni ob rob, torej so marginalizirani. Menimo, da prisotnost migrantov v medijskih prispevkih zavzema »simbolno polje skritega«. Namreč migranti predstavljajo tujek v prostoru, ki ima za lokalno prebivalstvo specifičen pomen, saj jim omogoča občutek pripadnosti. Kakor trdi Auge, prostor vsebuje pomene, prek katerih se tako posamezniki kot skupine znotraj njega identificirajo. Roditi se pomeni roditi se v določenem prostoru. Posamezniku je torej vnaprej določeno njegovo prebivališče v skupnosti, s tem pa tudi njegov pomen v njej. Tisto, o čemer se ne govori, ne obstaja …. Mediji so ključen dejavnik pri konstruiranju družbene realnosti, s katero vzpostavljajo odnos do migrantov tako na ravni lokalnega prebivalstva kot tudi na državni ravni.

Bassin, Matena idr. (2002): Medijska toča: Analiza medijske konstrukcije prebežništva. V: V zoni prebežništva: Antropološke raziskave prebežnikov v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, FF, OEiKA.

Cottle, Simon (2000): Media research and ethnic minorities: Mapping the field. V: Ethnic minorities and the media: changing cultural boundaries. Buckingham, Philadelphia: Open University Press.

Gripsrud, Jostein (2002): Understanding Media Culture. London: Oxford Univeristy Press.

Jalušič, Vlasta (2001): Ksenofobija ali samozaščita. V: Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Jalušič, Vlasta (2001): Lekciji državljanstva: ksenofobija in seksizem (ali o politiki majhnih razlik). V: Mladina, 18. 6. 2001.

Kuhar, Roman (2006): Manjšine v medijih. V: Mediji za državljane. Ur. Brankica Petković. Ljubljana: Mirovni inšitut.

Kuzmanić, Tonči A. (2003): Ksenofobija v nekdanji SFRJ in v postsocialistični Sloveniji. V: Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti 2. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Walter Lippmann (1999): Javno mnenje. Ljubljana: FDV.

a) Periodične publikacije

Kranjc, Renato (1993): Kaj se je dogajalo v zbirnem centru Postojna. Delo, 31. 3.

Praprotnik, Rok (1998): Tujci in Slovenci. Delo, 20. 11.

Škrinjar, Klara (2006): Na novinarje so se spravili s pendreki. Delo, 26. 7.

Triler, Marjana (1998): Krajani nočejo prebežnikov. Delo, 30. 10.

Triler, Marjana (1998): Navzkrižje interesov. Delo, 30. 12.
1999 Ilegalci morajo stran. Delo, 13. 1.
1998 Prebežnike so preselili. Delo 1. 10.
1998 Postojnčani besnijo. Delo, 13. 9.
1999 Center le s soglasjem. Delo 24. 1.
2000 Postojna: centra za begunce pa ne. Delo, 16. 2.

Videmšek, Boštjan (1999): Postojna: med ksenofobijo in futurizmom. Nedelo, 21. 2.

U.Č. (2006): Policisti ovadili protestnike, novinarka pisala Mateju. Delo, 25. 7.

Neimenovan avtor (1992): Italijanska pomoč za begunce. Dnevnik, 4. 7.

Širca, Sergeja
1998 Dnevnik, 13. 11.
2001 Dnevnik, 7. 2.

Zavadlav, Stana
1998 Razočarani nad odgovorom. Primorske novice.
1998 Tujci še vedno v Velikem otoku. Primorske novice.
1999 Izredne razmere. Primorske novice.
1999 Župan ne bo ležal na cesti. Primorske novice.
1999 Protesta ni bilo. Primorske novice.
1999 Proti Centru za tujce. Primorske novice.
2000 Snedene obljube glede Velikega Otoka. Primorske novice.
2000 V nekdanjih vojašnicah tiktaka ekološka bomba. Primorske novice.
1999 Vlada ni preklicala sklepa ne izpraznila centra. Primorske novice.
2000 Prebežniki zopet v Velikem Otoku. Primorske novice.
2001 Mesec dni za izpraznitev centra. Primorske novice.
2001 V zameno za soglasje ponujajo vojašnico. Primorske novice.
2001 Ali center ali prodaja vojašnice v Velikem Otoku. Primorske novice.
2001 Še enkrat ne Centru za tujce. Primorske novice.
2001 Država ponuja, svetniki se obotavljajo, vaščani so proti. Primorske novice.
2001 Nekdanje vojašnice lahko država da občini. Primorske novice.
2001 Soglasje za Center za tujce v Velikem Otoku. Primorske novice.
2001 Center je, od njega pa nimamo nič. Primorske novice.

b) Televizijski prispevki

RTV Slovenija
1992 Begunci tu z nami. 4. 9.
1992 Slovenska kronika: Javna dela za begunce. 26. 6.
1996 Begunci. 23. 9.

c) Internetni viri

enculturation.gmu.edu/1_1/boswell.html

www.dostje.org/Prekla/article.php3?id_article=194

www.mirovni-institut.si/slo_html/publikacije/pdf/Mi%20in%20oni.pdf

V podobe neurejenih, zanemarjenih, starih, zgubanih in praviloma brezzobih starčkov z Balkana, ki jih objavljajo slovenski mediji, zremo že od začetka devetdesetih let. Večina novinarskih in fotografskih kolegov žal vztraja pri stereotipni podobi Balkancev, čeprav se imajo (tako kot tukajšnji politiki) za strokovnjake in odlične poznavalce Balkana. In res – veliko novinarjev in fotoreporterjev (pa tudi dopisnikov) pogosto spremlja dogodke na območju Srbije, Črne gore, Kosova, Makedonije ter Bosne in Hercegovine in zbere veliko podatkov. Žal pa njihovo pravilno razumevanje in poglobljeno tolmačenje večinoma izostane. Ampak, pustimo ob strani članke. Tokrat se osredotočamo na fotografije, s katerimi uredniki (zunanjepolitičnih redakcij, fotografskih uredništev ali pa morda dežurnih v redakciji?) opremljajo članke – v našem primeru poročila o volitvah v Srbiji in nemirih v Prištini z začetka tega leta. Že pri bežni primerjavi naslovnic Večera in Dnevnika s poročanjem BBC, Herald Tribune in Guardiana ugotavljamo, da slovenska časopisa uporabita zdavnaj preživeto (ali natančneje izživeto) sliko »navadnih« starčkov. Seveda nosi Srb »šajkačo« (za mlajše bralce Preže: tradicionalno srbsko pokrivalo za glavo), Albanec pa prepoznavno belo čepico. Kaj imata skupnega: oba sta zgubana in brez zob. Sporočilo fotografij: na Balkanu nič novega. Vsi so stari, revni, nimajo dati kaj za pod zob, še manj imajo za zobozdravnika, na volitve oz. na proteste pa hodijo. Hodijo lahko, spremeniti pa tako ali tako ne morejo ničesar. Ker so stari in brez zob, skratka nemočni. Takšno fotografsko sporočilo torej prejemajo slovenski bralci.

Kaj pa bralci britanskih medijev? BBC je na svoji spletni strani zgodbo o januarskih parlamentarnih volitvah v Srbiji pospremil s fotografijo agencije France Press, na kateri sta v ospredju plakata dveh ključnih političnih tekmecev: (dosedanjega) predsednika vlade Koštunice in predsednika države Tadića. Skupna točka: oba srbska voditelja sta v zrelih letih, urejena, obrita in v kravatah – skratka »lepa« oz. podobna voditeljem kjer koli v Evropi. International Herald Tribune objavlja fotografijo dveh objetih srbskih mladeničev z ulic, kjer mladi z zastavami proslavljajo prve neuradne rezultate volitev. Guardian prav tako objavlja fotografijo mladeniča – celo privrženca radikalcev, ki proslavlja zmago svoje stranke ob zvokih tradicionalnih trobentačev.

Sklenemo lahko, da se v analiziranih primerih zahodnoevropski mediji bolj osredotočajo na vzdušje pred in med volitvami, slikajo mlade ljudi ter se temam približujejo brez predsodkov. Skoraj zavestno se izogibajo stereotipnim fotografijam, ki so žal postale značilnost slovenskega tiska, ko gre za (fotografsko) poročanje o Balkanu. Slovenski mediji se tako že 15 let oklepajo vedno istih otožnih podob, kot da želijo vsakič znova opozoriti bralce: glejte, tako bi tudi vi izgledali, če se ne bi osamosvojili! Od poznavalcev balkanskih razmer bi upravičeno pričakovali malo več distance, odprtosti in, če hočete, profesionalnosti. Starih podob smo prav naveličani.