N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
uvodnik
obvladovanje medijev
radio in televizija
medijska politika
mediji in politika
medijske reprezentacije
spol in mediji
vzgoja za medije
internet
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Na začetku obravnavani kot kriminalna združba – Reproduciranje razmerij moči s pomočjo teze o dveh kulturah
Najbolj izpostavljen medijski dogodek jeseni 2006, ki je hipoma prerasel v medijski spektakel, je bila izselitev Strojanovih z njihove zemlje v Dečji vasi poleg Ambrusa. Medijsko poročanje se je začelo 23. 10. 2006 in se je s kratkimi zastoji nadaljevalo vse do danes, saj izselitev še ni doživela svojega epiloga. Na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je skupina raziskovalcev opravila podrobnejšo analizo poročanja, ki je zajela prvih deset dni dogajanja okoli izselitve Strojanovih, ko je bilo poročanje najbolj intenzivno. V analizo, ki je temeljila na vizualno-diskurzivni metodi branja, so bili zajeti štirje slovenski osrednji mediji, dva tiskana in dva elektronska: RTV Slovenija, POP TV, Dnevnik in Delo. Obširnejše poročilo je bilo predstavljeno ob dnevu boja proti rasizmu v organizaciji Mirovnega inštituta ter na mednarodnem simpoziju »Vmesna Evropa«, ki je v organizaciji Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete ter podpori British Councila ter Ambasade Republike Turčije potekalo marca letos. Eno od vprašanj, ki je bilo zastavljeno v raziskavi, je bilo, koliko, če sploh, se je poročanje o Romih kakor koli spremenilo v primerjavi s poročanjem, kakršno je bilo analizirano v študijah Mi o Romih ter v raziskavi Romana Kuharja Manjšine v medijih iz lanskega leta. Na tem mestu so povzeta nekatere ugotovitve in izhodišča za nadaljnji premislek.

Obravnavani kot kriminalna združba
Tudi v prvih desetih dnevih (23. 10. 2006–3. 11. 2006) poročanja o dogajanju v Ambrusu je možno predvsem na začetku opaziti prispevke, ki so se ujemali z ugotovitvami prejšnjih raziskav. V Delu se 23. 10. 2006 v rubriki »Na kratko« pojavi prispevek z naslednjim naslovom: »Romi brutalno pretepli Ambrušana«. Že v samem naslovu kakor tudi v prispevku je vidno, da so Romi obravnavani kot kolektiviteta, medtem ko je Ambrušan individualiziran kot »nekdanji direktor Rašice v Ambrusu«. Romi pa niso zgolj obravnavani kot kolektiviteta nasproti individuumu, temveč tudi kot kriminalna združba, ki je Ambrušana ustavila s »streli iz pištole« in ga »brutalno pretepla«. Podobno se tudi na POP TV pojavlja diskurz Romov kot homogene kolektivitete. Novinarji oziroma avtorji prispevkov za Strojanove tu striktno uporabljajo različne izpeljave samostalnika Rom (»/…/ ampak Romi trdijo, da jih ni napadel Rom /…/«, »Romi se sedaj bojijo maščevanja /…/«, »Romi so se kasneje s svojimi vozili v policijskem spremstvu odpeljali iz naselja /…/«, »Romov še ni nazaj /…/«, »Romsko naselje še vedno sameva /…/«). Tudi tukaj se je poskušalo Strojanove kriminalizirati, kar se vidi tudi v izjavi novinarja, ki po izselitvi Strojanovih v Postojno komentira: »Postojna ni zapor, zato se Romi lahko odpravijo, kadar se jim zahoče …« V Dnevniku pa se je pojavil naslov: »Romi obljubili, da se bodo poboljšali«. Poročanje o izselitvi prav tako nikoli ni preseglo okvirov že tako ustaljene »romske problematike«, po kateri so Romi, kadar se o njih poroča, skoraj vedno obravnavani kot problem.

Poskusi nepristranskega obravnavanja
Kljub sledenju nekaterim ustaljenim vzorcem poročanja o Romih je bilo mogoče opaziti tudi odmik od njih. V vseh štirih analiziranih medijih se je namreč pojavljal poskus nepristranskosti. Na POP TV se poročanje v tem smislu začelo s splošno ugotovitvijo, da sta »obe strani na Dolenjskem zaman opozarjali vlade, naj ne čakajo na prelivanje krvi, zdaj je prepozno«. Novinarski diskurz se s tem odmika od preteklih ravnanj, ki so največkrat samo reproducirala razmerja »mi : oni«, tudi v smeri razmerja »oni : oni«, pri čemer eni strani nalepijo izpeljanke etničnega označevalca (Romi, romsko …), medtem ko drugi, na primer, »prostorskega« (Ambrušani, krajani. Domačini …). Z »etnizacijo« ene od strani se reproducira že utrjena sterotipna prepričanja o njej, dejanja njenih pripadnikov se esencializira. Kako problematično je takšno ravnanje, se lahko opazi, če na mesto prostorskega vstavimo etnični označevalec »slovenski«: »Na eni strani razgreti Ambrušani (Slovenci), na drugi Romi (Strojanovi) …«

Na POP TV so se izogibali eksplicitnemu umeščanju lastne pozicije izjavljanja v polje »mi« in se poskušali umestiti v bolj nevtralno pozicijo nekje med »onimi in onimi«. Petindvajsetega oktobra so v studio povabili predstavnika Ambrušanov in romskega svetnika, voditelja oddaje pa sta se umestila v domnevno nevtralen položaj spraševalcev, ki nagovarjata zdaj eno zdaj drugo stran. Toda argumentacijo predstavnika Ambrušanov, da se problemi s Strojanovimi vrstijo že dolgo in da gre pri njihovem izgonu za logično in razumljivo sosledje dogodkov, voditelj podkrepi s »sedaj vam je očitno prekipelo« in se s samim dogodkom ali kakršno koli kontekstualizacijo ne ukvarja več.

Uravnoteženost?
Na prvi strani Delu 27. 10. 2006 beremo naslov: »Brezizhodni položaj ambruških Romov in krajanov«. To pomeni, da naj bi vsaka stran dobila svoj glas. Romi več niso zgolj objekt poročanja, temveč so kot subjekt dobili v medijih tudi svoj glas, ki pa je največkrat stal nasproti drugi strani – domačinom iz Ambrusa. Ti poskusi uravnoteženosti pa so se spremenili v nekaj, kar bi najbolje označili s sintagmo iz komentarja novinarja Dela, ki je večinoma poročal o dogodkih v Ambrusu: »V konfliktu dveh kultur«. V tem konfliktu se nastopajo »podivjani Romi« ali »Romi, ki jih je treba civilizirati«, hkrati pa krajani, ki pravijo »nočemo živeti v strahu«. Poskus uravnoteženja vodi v še dodatno neuravnoteženost, saj je glas Ambrušanov hkrati tudi glas vladajočega diskurza, ki je zmeraj v prednosti pred glasom ostalih, ki se postavljajo nasproti vladajočemu diskurzu. Razmerja moči zatorej niso bila prevprašana, temveč zgolj reproducirana na subtilnejši način.

Premik v smeri individualizacije Romov
V primerjavi z že omenjenima raziskavama pa se je zgodil tudi premik v smeri individualizacije Romov, ki dobijo svoj glas in tudi ime. V vseh izbranih medijih je najpogosteje nastopal Mirko Strojan. Novinarji Strojanove največkrat poimenujejo s kolektivno oznako Romi, medtem ko jih pri njihovih izjavah pogosto naslovijo z imenom in priimkom, s čimer na POP TV nastane »hibrid«: »Mirko Strojan – izseljeni Rom«. Vendar pa ti poskusi individualizacije Romov pomenijo hkrati tudi vdor v njihovo zasebnost. Pri vseh izbranih medijih imamo vizualiziran vpogled v njihove spalnice, njihove lonce kakor tudi kopalnice, medtem ko bivališča Ambrušanov ostanejo nevidna. Posnetki in fotografije zanemarjenih prostorov postojnskega begunskega centra, kamor so bili Strojanovi začasno nameščeni, so po eni strani lahko razumljeni tudi kot korekten prikaz slabo premišljene odločitve vlade RS, vendar se kmalu zgodi pomemben premik k opravičevanju tega dejanja. Takšno bivališče naj bi bilo vendarle boljše od tistega v gozdu, kot da se je tako končno zgodil ključen premik od »narave k družbi«, nekakšen akt »civiliziranja« Romov. Opazno je tudi »mehčanje« podob in dominantnega dizkurza v smeri nekakšne familiarnosti z družino Strojan, ki se je pojavljala v medijih, še posebno s podobo »mame Jelke«. Zanjo (namreč) noben od naštetih medijev v tem časovnem obdobju tudi ni preveril, da se dejansko imenuje Elka Strojan, temveč je vseskozi predstavljena kot »mama Jelka«.

Opravičevanje nestrpnosti
Kljub temu da so poročevalci izbranih medijev opazili, da gre v teh dogodkih za odkrito nestrpnost do Romov, so hkrati razvili opravičevalne diskurze za to nestrpnost. V Delu 27. 10. 2006 lahko na tretji strani v rubriki »Dogodki dneva« preberemo naslednji naslov »Krajani Ambrusa pregnali Rome«, toda z nadnaslovom se hkrati že tudi začrta opravičilo za njihovo nesprejemljivo dejanje: »Težave z romsko družino na Kuželjevcu«. Nestrpnost je bila upravičevana tudi z »ekološkimi razlogi«, in sicer da Strojanovi ogrožajo vodno zajetje, kar se podkrepi tudi s tipiziranimi posnetki in fotografijami zanemarjenega zapuščenega naselja, v katerem ležijo odpadki vsenaokoli. S tem se da izgonu Strojanovih z njihove zemlje še dodatna legitimnost, ob čemer se pojavlja še diskurz »neregistriranih avtomobilov« ter »na črno zgrajenih barak«. Šele po izselitvi (3. 11. 2007) se je v Delu pojavila refleksija z naslovom »Romi in Kuželjevčani ne onesnažujejo vode!« Kot opravičevalni diskurz nastopi tudi specifično razumevanje multikulturalizma. Ambrušani namreč v vseh medijih govorijo, da sami nimajo nič proti Romom, vendar želijo, da se civilizirajo. Romi morajo po njihovem kot tudi po mnenju vladajočega diskurza najprej sprejeti večinsko kulturo, šele potem so lahko sprejeti v širšo družbo.

Medijski spektakel
Mediji so poročanje o preselitvi družine Strojan spremenili v medijski spektakel. Prisotna je bila tako dramatizacija z naslovi in vizualnim gradivom kakor tudi diskurz vojne kot na primer: »V Suhi Krajini nemirno«, »Divji Zahod« ali »V Ambrusu vroče« … Po preselitvi so se pojavili poskusi umiritve konfliktov: »Ambrušani so se vrnili k vsakdanjim opravilom«, pri čemer se mediji ne sprašujejo, za koga se je stanje umirilo in za koga se je drama šele začela. Prav tako se oglasijo glasovi politikov, ki pozivajo k strpnosti in prosijo, da se »ne priliva olja na ogenj«.

Šele po izgonu Strojanovih v Postojno v medijih nastopi kritična refleksija dogajanja, predvsem tedanjega varuha za človekove pravice Matjaža Hanžka. Pojavila so se tudi prva pravna mnenja, na primer na POP TV mnenje Erika Kerševana, ki je argumentiral zakonitost preselitve, medtem ko jo je Ivan Kristan v Dnevniku označil kot nelegalno. Precejšnja pozornost se je namenila tudi premestitvi od diskurza neupoštevanja temeljnih človekovih pravic, ki ga izpostavi varuh, k diskurzu »spopada« med vlado ter varuhom, ki da blati Slovenijo v mednarodni skupnosti, pri čemer je izselitev Strojanovih postajala zgolj podlaga za notranje-politični boj.

Romi še zmeraj prikazani kot problem in homogena kolektiviteta
Rezultati študije Mi o Romih kakor tudi rezultati študije Romana Kuharja Manjšine v medijih so pokazali, da so Romi v medijih prikazani kot homogena kolektiviteta in hkrati kot problem. Ugotovljeno je bilo tudi, da ko Romi nastopajo v medijih, se pojavljajo kot skrajno poenostavljen objekt. Bistvenega kvalitativnega preskoka v razlogih za poročanje o Romih v primerjavi z izsledki dosedanjih študij pravzaprav ni, če upoštevamo, da se je v primeru izgona Strojanovih medijsko polje vnovič osredotočilo na romsko populacijo predvsem zaradi »problema«, vendarle Romi niso vedno kontekstualizirani kot problem in njihovo pojavljanje v medijih ni več skrajno poenostavljeno. Toda v spopadu z nereflektiranimi »semantičnimi vozlišči« kakršna je, na primer, »romska problematika«, ki jih vztrajno reproducira tudi večinski medijski diskurz, se resda pogosteje individualizirani glasovi Romov – kakor tudi tisti bolj kritični, ki opozarjajo na kršitve temeljnih človekovih pravic – razvodenijo in razpršijo v mnogoterosti diskurzivnih izjav, ki potem v medijih in javnosti ne dobijo ustrezne moči.

izpis

Lev Centrih

»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Ponudba zvočnih zapisov za mobitele priča tudi o družbeni formaciji, znotraj katere se ponujene podobe, glasovi in izjave pojavljajo ter nam o njej nekaj pripovedujejo – Neoliberalna kapitalistična država strukturnih razlogov diskriminatornih praks ne more odpraviti, saj bi to pomenilo njeno negacijo
»Haloo, haloo, ej tukaj cigo iz Ambruusaa [pisk]. Pa me čuješ, a me ne čuješ. Sêm v Postoojni [pisk]. Vejš sm v Postojni, tak da ti mene v Postojno dol pokliči veš, ja ker jaz še najmanj neki dni nébom dôma, veš. Álo, kaj ne boš, pa a me čuješ, a si dignu slušalko a, álo.«

To je vsebina zvočnega zapisa, ki je namenjen za spremljevalno melodijo ob shranjevanju glasovnih sporočil mobilnih telefonov, ki ga trži podjetje 12media, d. o. o., na spletni strani www.mobipimp.si oziroma na hrbtnih straneh revij, na primer Anteni. Za primeren označenec si je podjetje izbralo (oblikovalo) drobno sličico, na kateri je kljub grafiki relativno slabe ločljivosti mogoče prepoznati lik mlajšega moškega, oblečenega v sivo bundo, daljših las in brade, ki s prekrižanimi rokami kadi cigareto. Čeprav je forma motiva, ki upošteva vse elemente dispozitiva ljudske vednosti o dotičnem objektu – subjektu taka, da glede identifikacije, za koga pravzaprav gre, ne dopušča skoraj nobenega dvoma, je prodajnemu artiklu vseeno priloženo pojasnilo, da je to Cigo (različica v reviji Antena) oziroma Cigan (spletna različica) iz Ambrusa, ki kliče. Ob animaciji pa nas podjetje z drobnim pripisom očitno obvešča, da gre za top! ponudbo. V neposredni navezavi na ta izdelek ponujajo tudi glas, ki sicer kot slabo posrečena imitacija vsaj do neke mere spominja na slovenskega predsednika, njegova vsebina pa je obvestilo, da z odgovorom na klic prispevate en evro za novo hišo družine Strojan. Izdelek nosi naslov Darujte Strojanovim I. del (različica v reviji Antena) in II. del (zgolj v spletni ponudbi). Pod imenom izdelka je doprsna sličica otroka s cigareto. Z nekaj spekulacije lahko s temi blagi povežemo tudi ponudbo naslednjih dveh zvočnih efektov, ki brez spremljajoče animacije nosita naslov: Mamo Jelka kurac zove in Mamo Jelka zove. Zadnji ponudbi sta dostopni zgolj na spletni strani, uvrščeni v blagovno sekcijo fun tunes, pod zvrst slovenski humor. Poleg trženja dogodkov iz Ambrusa podjetje 12media, d. o. o., ponuja tudi druga ozadja, animacije in videoposnetke za mobilne telefone, ki svoje vsebine povzemajo iz neizčrpnega diapazona podob in glasov, ki da uporabnikom prinašajo veselje. Zelo na kratko: v sekciji imenitna barvna ozadja, za katera nas oglasna vsebina želi prepričati, da jih moramo svojemu telefonu privoščiti, so podobe mačk, dojenčkov, kužkov, konjev, skratka motivov, ki jih lahko občudujemo in seveda tudi kupimo natisnjene na brisačah in majicah na stojnicah v vsakem srednje velikem obmorskem turističnem kraju. V isti sekciji seveda ni mogoče zgrešiti fotografij golih deklet s cenzurirarnimi erogenimi conami, za katere se zdi, da nekoga (nemara prav nas) pričakujejo in med tem masturbirajo. Podobni motivi izpostavljanja treh erogenih con (ženske zadnjice, oprsja, mednožja) prevladujejo tudi v sekciji videoanimacij. Poleg najbolj vroče ponudbe slikic, podobne tistim, ki jih lahko v večjih formatih opazujemo vsakič, ko gremo k vulkanizerju, kjer dekleta pozirajo pred avtomobili, je ob nepregledni količini variacij na omenjene vsebine, ki jih najdemo na spletni strani, treba omeniti še sekcijo yugo-tones. V tej sekciji naletimo na zanimivo kombinacijo motivov opice (Mujo zove majmuna: »...ako ne digneš slušalice nečeš dobiti banane pička ti materina«), tovariša Tita v maršalski uniformi (melodija Druže Tito mi ti se kunemo) in končno silaka v trenerki in beli spodnji majici, ki se pripravlja, da bo zaužil iztrebek, iz katerega štrli vilica (Sidji dole jedi govna).

Problem cenzure oz. prepovedi ideološkega znaka
Posebnost obravnavanega primera je v brutalni eksplicitnosti simbolov, ki jih je mogoče že v prvem zamahu opremiti s karakterizacijami, kot so na primer šovinizem, rasizem, seksizem, pornografija, orientalizem, cenena jugonostalgija, kratko malo kič itd. Brez posebnih težav je namreč mogoče dokazati, da gre, na primer, za reprodukcijo stereotipizirane podobe Romov, komodifikacije ženskih teles, da gre nadalje v primeru intence do zaužitja iztrebkov za dehumanizacijo in posledično kajpak rasizem, saj se človek od živalskega sveta razločuje med drugim tudi zaradi svojega specifičnega odnosa do lastnega dreka. Itd., itd.

Natančnejša teoretska analiza bi se od teh osnovnih ugotovitev najverjetneje preusmerila v preučevanje diskurzov in njihovih materialnih pogojev. Objekt preučevanja bi tako dejansko kmalu postala družbena formacija, znotraj katere se dotične podobe, glasovi in izjave pojavljajo ter nam o njej nekaj pripovedujejo. Iz tega izhaja, da je mogoče naše opazovane primere analizirati kot ideološke znake, ki po tezi Bahtina/Vološinova prelamljajo družbeno bit.

Pri tem si je vredno zastaviti vprašanje, kaj ta teza pomeni za tiste politične strategije, ki si v svojih bojih proti diskriminaciji najrazličnejših oblik prizadevajo tovrstne vsebine v medijih regulirati , kar dejansko pomeni cenzurirati, v nekaterih primerih pa v celoti prepovedati.

Te strategije sicer običajno in povsem pravilno izhajajo iz izvirne materialistične pozicije, po kateri ideološke vsebine niso zgolj in samo prazne projekcije konkretnih družbenih razmerij, pač pa da slednje tudi aktivno soustvarjajo (reproducirajo): denimo prispevajo k ohranjanju diskriminatorne podobe ženske, skratka škodijo. V ortodoksnem marksističnem besednjaku bi lahko rekli, da v tem pogledu negirajo ekonomski determinizem, po katerem baza enosmerno določa nadzidavo. Do problema pride, ko te strategije rešitev problema omejijo v okviru obstoječih institucij neoliberalne države, na primer zakonodajalnega telesa in ministrstvih , ki naj bi določile pravne okvire regulacije oziroma prepovedi škodljivih medijskih vsebin. S tem v resnici preobrnejo ekonomski determinizem in ga, poenostavljeno rečeno, zamenjajo z nekakšno naddoločenostjo ideoloških fenomenov, ki posegajoč v družbo nad njo gospodujejo.

V konkretnem primeru Ciga iz Ambrusa je mogoče našteti člene iz kazenskega zakonika, ki jih ta oglas krši: 169. člen (razžalitev), 170. člen (obrekovanje), 171. člen (žaljiva obdolžitev), 172. člen (opravljanje) in 300. člen (zbujanje sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti). Težava ni v tem, da ideološki in represivni aparati neoliberalne države pojava v resnici ne bi mogli sankcionirati, ampak da bi dejanska prepoved kot skrajni možni ukrep zgolj likvidirala znak, ne pa tudi ideološke vsebine, ki bi nedvomno hitro našla novo materialno eksistenco in ob tem po potrebi tudi spremenila formo. (Svetovni splet za to nudi neskončne možnosti.) Novo eksistenco pa bi ta ideološka vsebina brž našla zato, ker bi njeni materialni pogoji, ki so strogo vezani na najosnovnejša družbena protislovja, s prepovedjo ostali popolnoma nedotaknjeni. Zdi se, da je analiza slednjega momenta pri tovrstnih političnih strategijah pogosto odsotna, ali bolje prezrta, saj bi njeno upoštevanje terjalo odpoved pokroviteljstvu institucij neoliberalne države in premik k revolucionarni politiki, ki pa se v današnjem času zdita nemogoča.

Cenzura oziroma prepoved ni učinkovita strategija odpravljanja diskriminatornih vsebin, saj dejansko ne posega v temeljna družbena protislovja, ki te nezaželene pojave v resnici producirajo.

Tu bi lahko dodali, da je cenzura/prepoved lahko delno učinkovito politično orožje le v družbah, ki jo kombinirajo s permanentnim revolucioniranjem družbenih razmerij, torej sistemskimi invencijami, ki si njene vzroke prizadevajo odpravljati. Pri tem mislimo na zgodovinske socialistične revolucije (zlasti primer Jugoslavije), v katerih se je cenzura izkazala za idiotsko in neučinkovito natanko takrat, ko so te družbe zašle v dekadenco in zaradi subjektivnih in objektivnih dejavnikov niso bile več zmožne tekmovati s kapitalizmom. V »razvitih« družbah neoliberalnega kapitalizma je zadeva malo bolj zakomplicirana, saj gre za sisteme, ki temeljijo na revolucioniranju produkcijskih sil, a hkrati tudi prizadevanju po nespremenjenih družbenih razmerjih (eksploatacija) zaradi manka resnega ideološkega nasprotnika (There is no alternative!). Neoliberalna kapitalistična država strukturnih razlogov diskriminatornih praks posledično seveda ne more odpraviti, saj bi to pomenilo njeno negacijo. Iz tega razloga je njen skrajni domet v posameznih intervencijah, ki so predvsem vzgojne in blago represivne narave. Regulacija, ki se spopada predvsem s simptomi, je bolj kot ne prepuščena javnosti sami, na primer: »mladini do 15/18 leta neprimerno/nepriporočljivo« ali »če vstopite na to internetno stran, izjavljate, da ste stari 18 let«. V nekaterih primerih gre za prepuščanje policijskih pristojnosti nevladnim organizacijam, ki naj bi na (re)producente diskirminatornih vsebin vršile pritisk s pozivanjem na abstraktno družbeno odgovornost. Slednje prakse bi lahko označili za skrajno izčrpljujoče za antidiskriminatorne politične akterje, ki si lahko iz zgoraj navedenih razlogov obetajo le omejene in kratkotrajne učinke.

izpis

Eva Batista, Tea Golob

Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Iz naslavljanja migrantov, migrantskih delavcev, beguncev in prosilcev za azil je razviden novi rasizem, saj so obravnavani kot »kulturni outsajderji« – Analiza medijske podobe begunskega centra in centra za tujce v Velikem Otoku pri Postojni
Sledeče besedilo povzema diskurzivno analizo medijskega poročanja, s katero smo poskušali osvetliti medijsko konstrukcijo begunskega centra ter centra za tujce v občini Postojna. Izhajali smo iz konstruktivistične paradigme, po kateri je realnost družbeno konstruirana. Pri oblikovanju realnosti igrajo mediji osrednjo vlogo, saj določajo teme, ki postanejo del javne razprave, in o katerih se ljudje pogovarjajo in razmišljajo (Van Zoonen 1994, Bassin idr. 2002). Osredotočili smo se na poročanje časopisnih in televizijskih medijev, ki so namenjeni lokalnemu prebivalstvu, in medijev, ki so dostopni tudi širši slovenski javnosti. Po mnenju Vlaste Jalušič medijski diskurz namreč »predstavlja eno od središč oblikovanja 'realnosti' imigrantskih politik v najširšem smislu. Poleg institucionalnega odnosa do migrantov pogojuje tudi politiko kot mrežo vzpostavljenih in oblikujočih se razmerij med ljudmi glede na njihovo vprašanje.« (Jalušič 2001: 14)

Smoter raziskave se skriva v dejstvu, da imajo množični mediji v vsakdanjem življenju izredno pomembno vlogo, saj so sestavni deli procesa sekundarne socializacije, ki oblikujejo posameznikovo identiteto, in ga vpnejo v širši družbeni kontekst. V nasprotju z drugimi oblikami sekundarne socializacije nas ti naslavljajo znotraj domačega okolja. Mediji tako pripomorejo k našemu definiranju sveta okoli nas ter hkrati definiranja samih sebe. Predstavljajo dimenzije sveta, ki jih posameznik ne izkusi neposredno, temveč kljub temu postanejo del njegove realnosti. Kakor meni Gripsrud mediji pripomorejo h nenehni reprodukciji dominantnih načinov mišljenja in prevladujočih družbenih pogojev. Prav tako igrajo pomembno vlogo pri poustvarjanju družbene realnosti. (Gripsrud 2002)

Raziskovalna vprašanja
Pričujoča raziskava, katere cilj je bil ugotoviti, na kakšen način mediji poročajo o begunskem centru in centru za tujce, o njunih prebivalcih in o odzivih lokalnega prebivalstva, je potekala v okviru petih tematskih sklopih, znotraj katerih smo poskušali raziskati naslednje.

Kateri izrazi se uporabljajo v medijskih prispevkih v povezavi s tematiko begunskega centra in centra za tujce v občini Postojna? Besedišče, ki opredeljuje določeno tematiko v medijskih prispevkih, igra ključno vlogo pri analizi medijskega diskurza. Kot meni Faircloug, medijski teksti »reflektirajo in reprezentirajo družbene entitete in relacije, a jih hkrati tudi konstruirajo in konstituirajo«. (Fairclough 1992, Kuhar 2006: 120) Ideologija in jezik sta med seboj tesno povezana, slednjega pa lahko v pisni in govorni obliki razumemo tudi kot »vrsto družbene dejavnosti«. »Diskurz je družbeno konstituiran, poleg tega pa konstituira tudi situacije, objekte, védenja in identitete ljudi in skupin«, saj med diskurzivnim dogodkom in situacijo, institucijo ali družbeno strukturo, ki ta dogodek uokvirja, obstaja dvosmerni dialektični odnos. (Kuhar 2006: 121)

Kateri stereotipi o tej temi so prisotni v medijskem diskurzu? Menimo, da je upoštevanje stereotipov ključnega pomena, saj slednji predstavljajo bolj ali manj trdno sliko o svetu, kateri smo prilagodili svoje vsakdanje življenje. Kot utemeljuje Lippmann, so tudi del sistema, v katerem imajo ljudje in stvari svoj znani prostor in znotraj katerega delujejo po pričakovanjih. To ga naredi za bistveni del naše osebne identitete. Bolj kot smo se v stereotipnem vzorcu »uhodili«, bolj dojemamo vsak poskus preobračanja stereotipov kot napad na same temelje, na katerih smo si zgradili svet. Stereotipni vzorec je namreč tudi projekcija naših lastnih sodb o lastni vrednosti, položaju v družbi, pravicah (Lippmann 1999).

Na podlagi analiziranega besedišča in prevladujoče tematike smo poskušali ugotoviti, kako mediji konstruirajo predstavo o begunskem centru, o centru za tujce ter lokalnem prebivalstvu in tako s prikritimi tehnikami favoriziranja določenih tem vplivajo na mnenja bralcev.

Kako je v medijih predstavljen odnos lokalnega prebivalstva ter oblasti do migrantov in centra za tujce ter begunskega centra? Prebivalci, ki naseljujejo prostor okoli centra za tujce in prehodnega begunskega centra, so prav tako predmet medijske manipulacije, saj so njihova mnenja uporabljena za potrjevanje konstrukcije teh dveh centrov ter za ohranjevanje aktualnosti teme. Slednje vzbuja bralcem interes za branje časopisov. S tem namenom je izpostavljen tudi politični problem, ki se porodi ob soočenju lokalnih in državnih oblasti.

Kakšna je središčnost teme v posameznih medijskih prispevkih? Kot pravi Cottle, je središčnost teme pogojena z aktualnostjo dogodkov. Namreč pomembnost novice je tista, ki pripomore k selektivnosti, naročilu in prioriteti pri produkciji reprezentacije novice. Temu je prilagojeno tudi poročanje o begunskem centru in centru za tujce. Slednje poraja procese tabloidizacije in s tem povezane profesionalne percepcije njihovega občinstva, ki spreminjajo televizijske sporede, formate programov in vsebino časopisja. Ti procesi direktno ter indirektno vplivajo na subjektivno selekcijo po eni strani in na pojav zatišja po drugi strani v novicah in med njimi. (Cottle 2000)

Kje se kažejo razlike in podobnosti v odnosu medijev do beguncev, ki so v Slovenijo prišli po letu 1991, ter migrantov iz centra za tujce? S primerjavo v odnosih do beguncev in do migrantov v centru za tujce smo poskušali prikazati dvojnost v načinu pisanja.

Število obravnavanih člankov
Analiza obsega tiskane medije širšega dosega javnosti, kot so Delo in Dnevnik, želeli pa smo analizirati tudi regionalne medije, zato so vključeni tudi lokalno glasilo Prestop, Notranjske in Primorske novice. Časovni okvir analize zajema obdobje med leti 1992 in 2006, ki se na podlagi medijske tematike deli na dva dela. Namreč med leti 1992 in 1998 je v občini Postojna obstajal begunski center, pozneje pa tudi center za tujce na Velikem Otoku.

Število prispevkov, ki obravnavajo begunski center (1992–1998)

Delo 7
Dnevnik 5
Primorske novice 3
Notranjske novice 0
Prestop 5

Število prispevkov, ki obravnavajo center za tujce (1999–2005)

Delo 40
Dnevnik 13
Primorske novice 13
Notranjske novice 2
Prestop 7

Analizirali smo tudi televizijske medije; lokalno televizijo Proteus ter RTV Slovenija. Izkazalo se je, da posnetki, ki so vezani na obravnavano tematiko, v dokumentaciji televizije Proteus ne obstajajo.

Za namen kvantitativne analize televizijskih prispevkov RTV Slovenija smo dobili vpogled v seznam vseh oddaj in TV-dnevnikov o begunskem centru in centru za tujce v Postojni med letoma 1992 in 2004. V tem obdobju so bile narejene zgolj štiri oddaje (»Žarišče«, »Begunci tu z nami« (dvakrat) in »Obzorja duha«) in osem prispevkov na temo begunskega centra v Postojni v TV-dnevniku. Med letoma 1999 in 2004 pa je bilo narejenih šest prispevkov o centru za tujce v Postojni v TV-dnevniku.

Iz sledeče analize je tudi razvidno, da lokalna televizija ni pokazala nobenega zanimanja za begunski center ali pa center za tujce.

»Z dežja pod kap« – Primerjava prispevkov o begunskem centru in centru za tujce
Begunski center v Postojni se je odprl leta 1992. Republiško begunsko zbirno središče v Postojni je bilo v nekdanji vojašnici Milovana Šaranoviča, postojnskemu motelu Proteus ter Gozdarskem srednješolskem centru. Vojašnica je od leta 1998 center za tujce.

Po ustanovitvi centra za tujce v Velikem Otoku je bil v medijih večkrat uporabljen napačen izraz za omenjeno institucijo. O njem se je pisalo kot o »centru za begunce«, kar nakazuje tudi eden izmed naslovov člankov, ki obravnavajo center za tujce, »Postojna: centra za begunce pa ne«. Res je, da begunski center v Postojni še vedno obstaja, a ne v prostorih nekdanje vojaške pralnice.

Kvantitativna analiza je pokazala, da je število prispevkov o begunskem centru majhno. Tematika je obravnavana skopo, marginalno in povsem ravnodušno, kar na simbolni ravni predstavlja očiten »kontekst skritega«. Prispevki se pojavijo le, ko pride do polemik in nepravilnosti, izmed katerih večinoma vsi govorijo o Motelu Proteus, saj je tu prihajalo do sporov med vodstvom in begunci. V prispevkih se največkrat pojavi izraz »zbirni center za begunce«, ki asociira na pretirano številčnost.

Begunci iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine so bili v očeh slovenskega prebivalstva posebna kategorija. V Slovenijo so migrirali zaradi vojnih razmer, ki bi lahko doletele tudi njene prebivalce, hkrati pa so prišli z območij, ki so bila več kot pol stoletja del enotne državne tvorbe Jugoslavije. »Če so bili begunci iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine na začetku devetdesetih poimenovani z begunci in/ali pribežniki, pa je bilo poimenovanje migrantov iz drugih delov (predvsem nerazvitega) sveta drugačno. Zgolj ena črka v predponi je preddoločila njihovo simbolno in realno usodo: poimenovani so bili za prebežnike. Če so torej prvi pribežali in jim je bila priznana vsaj možnost želje, da (nekaj časa) ostanejo tukaj (in da so potem na tej osnovi kategorizirani kot 'začasni'), potem so bili drugi poimenovani za kategorijo ljudi, ki beži 'prek' Slovenije in jim potemtakem per defnitionem ni niti pripisana niti priznana želja, da bi (lahko) ostali. Definirani so bili kot neupravičeno nagrmadeni in odvečni ljudje, ki 'le bežijo preko'.« (Jalušič 2001) Slovenska javnost je zaradi grozeče usode, ki bi lahko doletela tudi Slovenijo, v odnosu do beguncev razvila sočutno komponento, ki pa je v mnogih točkah prepletena s stereotipizacijo in ksenofobijo. Slednje je dobro razvidno v televizijskih prispevkih.

V prispevku »Begunci tu z nami« so opazni stereotipi, kar je razvidno že iz uvodne pesmi z refrenom »ovdje se tuga širi ko kuga«. Med pesmijo so prikazani begunci na poti, ki nosijo vrečke in potovalke. Pozornost prispevka je usmerjena predvsem na otroke, njihovo igro in žalostne poglede, ki vzbujajo sočutje. Novinar se pogovarja izključno z njimi, kar se ne ujema s samim naslovom, ki nakazuje na obravnavanje vseh beguncev, ki živijo v centru.

Prispevek »Slovenska kronika: Javna dela za begunce« poroča o ohranjanju varnostnih razmer znotraj centra prek uvajanja javnih del za begunce. Po besedah novinarja se zaradi tega »razmere postopoma umirjajo, kar omogoča nemoteno delovanje centra«. Eden izmed zaposlenih, Drago Kolenc, je podal informacije o uvajanju javnih del na področju prehrane in vzdrževanju centra, pri tem pa je dodal, da se »prostori /…/ redno razkužujejo in tako se ohranja čistoča«. Begunce je naslovil z ekspresivnim izrazom »naši begunci«. Med prispevkom so zopet izpostavljeni otroci, predvsem muslimanski.

Iz prispevka je razviden poudarek na varnosti, zaprtosti centra. Zdi se kot, da bi želeli gledalce na nek način pomiriti in jim zagotoviti, da so »ti drugi« v njihovi okolici na varnem in skriti pred njihovimi očmi. Zanimivo je tudi, da eden izmed zaposlenih poudarja razkuževanje prostorov in ohranjanje čistoče. Pri tem je izrazita stereotipna komponenta neurejenosti in nečistosti migrantov, kar povzroča njihovo dehumanizacijo na splošni ravni. Poleg tega omenjeni zaposleni naziva migrante kot »naše begunce«, kar jih označuje kot neko celoto oz. tvorbo, ki je v naši lasti, ki je nam podrejena.

Pri medijski analizi smo opazili, se način pisanja o migrantih v centru za tujce in o beguncih v begunskem centru razlikuje. Begunci so prav tako kot nedokumentirani migranti postavljeni v vlogo drugega, vendar je ta drugi (v primeru begunca) prikazan kot žrtev, ki ni žrtev po lastni krivdi in tej žrtvi je zato treba pomagati. Prispevki dostikrat pozivajo k povezovanju z njimi, kar bi prispevalo k njihovi asimilaciji v okolje.

»Postojna: Centra za tujce pa ne«
Način pisanja o Centru za tujce ter njegovih prebivalcih vsebuje strategije stereotipizacij. V očeh bralcev oz. gledalcev te oblikujejo svojevrstno podobo migracijske problematike, saj »diskurz določa pomene ter s tem konstruira realnost«. Namreč »medijski diskurz nastaja s selekcijo informacij, dogodkov (o čem se govori in o čem ne) ter z načinom njihovega upovedovanja«. (Lipovec Čebron 2002: 151) Slednje ustvarja kritično stanje v javni sferi, viktimizira lokalno prebivalstvo in kriminalizira migrante.

Kriminalizacija migrantov
V časopisnih člankih niso omenjena konkretna kriminalna dejanja migrantov, saj so tudi ti omenjeni le posredno. Kriminalizacija migrantov se izraža skozi nenehno poudarjanje varnosti kot nujno potreben pogoj pri vzpostavitvi centra za tujce v Velikem Otoku. Omenja se najnovejša tehnologija varovanja, veliko število kamer, signalne naprave, ustrezna razsvetljava kot sredstvo prepričevanja vlade lokalnega prebivalstva. Kriminalizacija se vzpostavlja z omembo strahu prebivalcev Velikega Otoka in Zagona pred pobegom migrantov ter paniko, ki je nastala, ko je do tega prišlo.

Kriminalizira jih tudi način poimenovanja. Za njih so uporabljene naslednje besede in besedne zveze: »ilegalci«, »ilegalni prebežniki«, »azilanti«, tujci, ki so nezakonito (ilegalno) prestopili našo ali slovensko mejo. Gre za poudarjanje kršenja zakona. Ilegalno, nezakonito je seveda slabo, saj je v nasprotju z zakonom, torej so posledično tudi migranti slabi, saj so mejo prestopili ilegalno. Beseda ilegalec ima še posebej negativen pomen, saj zveni zaničljivo, slabšalno.

Njihova napaka je, da so prestopili mejo. In to ne katero koli, temveč našo, slovensko. Pri tem je mogoče zaslediti čustveno konotacijo, ki določa tisto, kar je dobro, torej naše, in tisto, kar je slabo, kar ni naše, kar je onkraj meja »našega«.

Tujci so pogosto definirani kot »polovljeni vsakršni ilegalci«: od »pobeglih s Kosova« do »preganjanih iz oddaljenih dežel Bližnjega in Daljnega vzhoda ter Afrike«, »namenjenih v obljubljene dežele zahoda«, »tavajoči«, »natlačeni v avtomobilski pločevini«, »nasilni Iranci«. Njihovo potovanje je označeno kot »oderuško draga in mučno ilegalna mednarodna transportna veriga tihotapljenja človeškega tovora«. Večkrat so tujci oz. migranti opredeljeni v člankih glede na etnično pripadnost, na primer Albanci, »kosovski ilegalci«, »kitajski ilegalci«, Iranci, Iračani, Afričanke, Turki, »muslimanski jedci«, na splošno so opredeljeni kot »narodnostna mešanica«.

Center za tujce je večinoma omenjen kot »center za odstranjevanje tujcev«, ki naj bi bil namenjen strožjemu nadzoru nad »ilegalnimi tujci«. Opredeljen je tudi kot »tujski center«, »center za nastanitev ilegalnih tujcev«, »odgonski center«, »izgonski center«. Slednji je najbolj neprimeren, saj asociira na izgon, na nekaj, česar se je treba čimprej znebiti. V njem so torej nastanjeni ljudje, ki jih je potrebno izgnati, ki so odveč.

Pri opisovanju razmer v centru za tujce so v več člankih izpostavljene zgodbe posameznih tujcev, ki vsebujejo diskurz pomilovanja, sočustvovanja, socialne bede in žalosti. Poleg tega se večkrat omenjajo tudi zdravstvene težave tujcev, predvsem bolezni, kot so garje, sars itd.

V večini primerov opisovanja centra za tujce je opredeljeno predvsem število migrantov; koliko jih povprečno živi tam, kako to število raste ali pada, kar je označeno tudi z besedami »dnevni priliv tujcev« oz. »naval ilegalcev«. Številčnost migrantov je večkrat opredeljena z izrazi za naravne nesreče, ki kot taki predstavljajo grožnjo državi in prebivalstvu, kar pripomore k dehumanizaciji migrantov.

Strašenje in ustvarjanje krize
Mediji z izbranim besediščem in tudi s samo vsebino posredujejo občutek izrednih razmer, ki ustvarjajo krizo in strašenje v javni sferi. K temu napeljujejo že izbrani naslovi člankov: »Izredne razmere« , »Župan ne bo ležal na cesti« , »Bo zima zopet pripeljala ilegalce v Veliki Otoku?« , »V nekdanjih vojašnicah tiktaka ekološka bomba« , »Navzkrižje interesov« , »Postojnčani besnijo«.

Tu gre za besede, ki jih uporabijo novinarji kot del lastnega govora ter kot besede uporabljene v komentarjih govora lokalnega prebivalstva, predstavnikov občine in države. V vsakem primeru imajo te besede velik vpliv na bralce, saj »medijska konstrukcija realnosti, ki pomeni aktivno ustvarjanje javne, politične agende, oblikuje dominantno javno mnenje in navidezni konsenz o temi«. (Jalušič 2001: 12)

Le malo medijskega prostora je namenjenega centru za tujce kot instituciji, prav tako imajo tudi nastanjeni v centru postransko vlogo. Njihovo neposredno omembo v člankih lahko zasledimo le v dokumentiranih besednih bojih med lokalno skupnostjo, občino ter ministrstvom za notranje zadeve. Pri tem se kaže prevladujoče vzdušje med prebivalci občine Postojna, saj je v člankih mogoče zaznati željo novinarjev po izključni aktualnosti, ki jo poskušajo še dodatno dramatizirati. Primer tega se kaže v medijskem obveščanju lokalnega prebivalstva »o dodatnih zaščitnih ograjah, o varovanju s pomočjo kamer in psov, o številnih varnostnikih in policistih, ki bodo budno nadzorovali dogajanje ipd«. Glede na to nas ne sme presenetiti dejstvo, da je lokalno prebivalstvo menilo, da je center za tujce »pravzaprav zapor, v katerem bi bilo prostora za 500 do 600 zapornikov«. Slednje dokazuje tudi mnenje novinarja Nedela, ki je zapisal: »Ko so lani sredi oktobra odprli izpostavo – trenutno je v Velikem Otoku 267 ilegalcev, večinoma Albancev – se je zdelo, da je nad Postojno eksplodirala atomska bomba …«

Center za tujce oz. zemljišče, na katerem stoji, je predstavljal sredstvo barantanja med občino in državo dobra tri leta. V tem času je tako s svojim »neobstojem« kot z obstojem ponujal medijem način, kako zapolniti medijski prostor ter pritegniti bralce. S tem namenom so tudi sama pogajanja predstavljena kot napet boj dveh nasprotujočih si strani. Kot primer naj navedemo nekaj naslovov člankov, ki besedilo uvedejo z besednimi zvezami: »vsak na svojem bregu« , »vzemi ali pusti«.

Viktimizacija lokalnega prebivalstva, občine in države
V medijskem diskurzu je mogoče zaslediti viktimizacijo tako lokalnega prebivalstva kot tudi občine in države. V medijih so predstavljeni kot žrtve, center za tujce pa kot »vsiljena institucija«. Opazili smo večjo naklonjenost do lokalnega prebivalstva s strani lokalnih medijev, kar je mogoče upravičiti s tem, da so Postojnčani prevladujoči kupci in bralci teh medijev. Mediji, ki so dostopni širši javnosti, so se problematike lotevali z večjo distanco. Kljub temu je v vseh medijih zelo opazna t. i. strategija homogenizacije ljudstva kot »nedolžne žrtve«, katere značilnost je stigmatizacija »drugega« ter oblikovanje narativa žrtve, v katerem se »drugi« minimalizira, izniči in postane sredstvo za oblikovanje razmerja med lokalno skupnostjo in državo (Jalušič 2001: 15). V konkretnem primeru so ti »drugi« tisti, ki so nastanjeni v centru za tujce, torej migranti.

Problematika migrantov in prisotnost institucije centra sta torej postavljeni ob rob, v ospredju je interakcija med lokalnim prebivalstvom in oblastmi. Lokalno prebivalstvo je predstavljeno kot homogena skupnost, na kar napeljujejo že besede: »otočani«, »vaščani«, dostikrat so omenjeni tudi neosebno in delujejo kot Oni. Z branjem člankov si lahko o lokalnemu prebivalstvu ustvarimo sliko o razočarani, izigrani, neupoštevani skupnosti, ki je tako žrtev tujcev kot države, sliko o skupnosti, ki se bori za svoje pravice, kršitve drugih pa jim onemogočajo normalno življenje. To ponazarja izjava Janka Knifica, predstavnika lokalne skupnosti: »Predstavniki MNZ oziroma prehodnega doma za tujce ob vzpostavitvi prehodnega doma za tujce v Velikem Otoku niso ravnali zakonito, saj niso pridobili spremembe namembnosti teh prostorov. Najbolj jim zamerimo, da nas o svojih načrtih niso obvestili, ampak so kar čez noč naselili tujce v objektu, ki je zelo blizu naših hiš. Zato smo od župana zahtevali, naj po uradni dolžnosti kazensko prijavi ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo pa naj sproži upravni postopek oziroma zaprosi za spremembo namembnosti objekta za ureditev prehodnega doma za tujce. Vendar že vnaprej povemo, da vaščani svojega soglasja za tak dom ne bomo dali. Zagotovila, da je dom zaprtega tipa, nas niso prepričala, saj so nekateri tujci prejšnji teden hodili po naših dvoriščih, poljih in po vasi. Opozarjamo, da bomo na vse načine skušali preprečili namestitev teh ljudi v kompleksu pri Velikem Otoku. Zahtevamo, da župan o tem obvesti celotno občino in hkrati začne postopek za izvedbo referenduma o ureditvi prehodnega doma za tujce v občini Postojna.«

Vaščani so v medijih predstavljeni kot neupoštevani, nihče jih ne informira, nihče jih nič ne vpraša. So priče stalnega posega v njihov prostor, ne da bi v to privolili in bili o tem obveščeni. Zaradi občasnih pobegov migrantov se ne počutijo varne. Prav tako se počutijo ekonomsko ogroženi, saj bi morala biti namesto centra za tujce tu industrijsko-obrtna cona. Poleg tega krati privlačnost njihovega turističnega aduta Postojnska jama, na področju nekdanjega vojaškega kompleksa pa se povrhu vsega »grmadijo še kupi smeti, odsluženih avtomobilov, odpadnega gradbenega materiala …, nekdanja vojašnica postaja torej ekološki problem, velika škoda pa nastaja tudi po poslovni plati«. Lokalno prebivalstvo je navedlo kar nekaj argumentov, zakaj v svojem kraju nočejo centra za tujce: »Postojna kot turistično mesto že vrsto let ne odreka gostoljubja begunskemu centru, bolj ali manj se je sprijaznilo tudi z manevri na ne tako oddaljenem vojaškem poligonu Poček, ne more pa se še z ureditvijo centra za prebežnike v neposredni bližini svetovno znanega podzemnega kraškega bisera«. Lokalno prebivalstvo se počuti ogroženo tudi zaradi domnevne množičnosti prebivalcev centra za tujce. Menimo, da je k temu pripomoglo tudi medijsko poročanje. Namreč izpostavljanje množičnosti migrantov je ena izmed tipičnih potez medijske podobe migrantov, ki hkrati predstavlja problem slovenske družbe v smislu kulturne in nacionalne ogroženosti.

Vaščani se počutijo izdani s strani občine in države, občina s strani države, država pa je, če navedem citat Mirka Bandlja iz članka, »dolžna poskrbeti za nastanitev tujcev, ki ilegalno prestopijo naše meje«, in ker občina ovira državo pri tem, je »ministrstvo za notranje zadeve postavljeno v podrejen položaj«. In kakor je zapisano v članku, »država in lokalna skupnost vsaka zagovarjata svoj prav, vmes pa so nezaželeni tujci«.

Marginalizacija teme
Stereotipi, ki so prisotni v medijskem diskurzu, se kažejo tudi v središčnosti teme obravnavanih prispevkov. Tematika centra za tujce kot posebne institucije je večinoma obravnavana marginalno. V ospredju so predstavljeni problemi v zvezi s pogodbo zemljišča v Velikem Otoku. V mnenjih lokalnega prebivalstva je mogoče zaslediti strah pred neznanim. Lokalno prebivalstvo je župana občine Postojna takoj po prvi vselitvi septembra leta 1998 obvestilo, da se po vasi »sprehajajo ljudje 'temnejše polti'«. Prav tako so bili krajani v skrbeh zaradi svojega imetja, saj »morajo zdaj zaklepati stvari, ki jih nikoli ni bilo treba«. »Nočemo tujcev, že tako imamo dovolj Neslovencev, ven s črnuhi. Tako nekako je odmevalo po mestu, ki je videti kot tipičen slovenski ruralno-urbani mešanček«. Ugotovili smo, da je pri lokalnem prebivalstvu prisotna velika mera odpora do tujcev in do tujega. Ksenofobija označuje strah oz. anksioznost pred tujci ali pred neznanim. Pojem se rabi za opisovanje strahu ali sovraštva do tujcev oz. nasploh do ljudi, ki so drugačni od nas samih. Implicira prepričanje, da je objekt strahu oz. sovraštva na nek način tuj. Ksenofobija je, po eni od številnih razlag, »nekoliko neprecizen psihološki koncept opisovanja posameznikovega nagnjenja k strahu (ali gnusu) pred drugimi osebami ali skupinami, ki so razumljeni kot outsiderji«. (Kuzmanić 2003)

Obstaja več oblik ksenofobije. V primeru odnosa lokalnega prebivalstva do centra za tujce v Velikem Otoku se kaže ksenofobija, ki primarno temelji na fobiji pred vplivom kulturnih elementov, ki jih dojemamo kot tuje. Argument kulture, ki danes služi za legitimizacijo politike izključevanja, predvideva nič drugega kot večvrednost ene resnice nasproti nepomembni drugi.

Tudi po mnenju nekaterih novinarjev se v izjavah lokalnega prebivalstva kaže nestrpnost do tujega. Tako lahko beremo o Velikem Otoku kot o »dobrem primeru slovenske ksenofobije«. Lokalne oblasti zavračajo takšno označevanje. Zvone Černač, eden izmed lokalnih politikov, je dejal »da so očitki o ksenofobiji v postojnski občini nekorektni, saj so v begunskem centru na Ljubljanski cesti že nekaj let begunci iz Bosne. Teh je zdaj okrog tristo, torej okrog dva odstotka vseh občanov. V 'odgonskem centru' bi jih bilo po njegovem mnenju še več. Ker država namerava sprejeti toliko beguncev s Kosova, da jih bo za pol odstotka prebivalcev Slovenije, je torej nepravično, da občini Postojna naložijo osemkrat večje breme.«

Vseskozi je prisotna tema o sporu med državo in lokalno okolico, kar prikazuje citat: »17. oktobra so v Veliki Otok pripeljali 80 tujcev, preden so o tem obvestili predstavnike občine ali prebivalce vasi. /…/ Predstavniki MNZ so vaščane najbolj razburili z izjavo, da je objekt pač last MNZ, ki v njem lahko dela, kar hoče'.« Predvsem v lokalnih medijih je izrazita skupna nit vseh prispevkov aroganten odnos države do lokalne okolice, urejanje spora na ustavnem in upravnem sodišču, državne obljube za izpraznitev pralnice, izdano soglasje občine Postojna za CT (kljub nesoglasju vaščanov Velikega Otoka) itd. »Vaščani Velikega Otoka 'grozijo' državi s tožbami, s cestno zaporo do objekta in prekinitvijo vodne in električne napeljave. 'V dobro migrantov' vaščani trdijo, da objekt nudi neustrezne pogoje za bivanje« in »da so migranti prenaseljeni«.

Sklep: določanje prostora je pomenljivo
Z analizo medijskih prispevkov lokalnih medijev in medijev dostopnih širši javnosti smo raziskali, kakšna je medijska konstrukcija begunskega centra in centra za tujce v Velikem Otoku v občini Postojni. Izkazalo se je, da so v obravnavanem medijskem diskurzu prisotni stereotipi, ki imajo namen ustvariti dve nasprotujoči si skupini – mi in oni. Prek teh si medijsko občinstvo konstruira raznoliko podobo o »nas«, v odnosu do tega, kar »mi nismo«. To počenja tako, da sebe definira kot »mi« v nasprotju z »njimi«, oziroma da se definira prek odnosa insider – outsider, državljan – tujec, normalen – prestopnik, zahodnjak – iz drugega sveta. Poleg tega pa lahko mediji služijo v smislu potrditve družbene in kulturne raznolikosti, saj, kot meni Cottle, tako zagotovijo pomemben prostor, v katerem so lahko identitete ali interesi drugih spremenjeni, izzvani ali pa se jim lahko upremo. (Cottle 2000)

Kot smo ugotovili, medijski diskurz vsebuje elemente ksenofobije in rasizma, ki so zakodirani v zakoreninjene kulturne razlike ter v ideje o primordialni etničnosti. Namreč iz naslavljanja migrantov, migrantskih delavcev, beguncev in prosilcev za azil je razviden t. i. novi rasizem, saj so ti posamezniki obravnavani kot »kulturni outsajderji«, ki ne pripadajo t. i. tradicionalnemu načinu življenja. V obravnavanih medijskih prispevkih je opazno tudi poudarjanje rasne in etnične pripadnosti migrantov, prve v primeru centra za tujce in druge v primeru begunskega centra. Medijske reprezentacije rase in etničnih skupin so produkt družbenega in diskurzivnega procesa, ki so predstavljene prek ustaljenih kulturnih oblik. Te reprezentacije ne podajajo popačene slike o realnosti, temveč aktivno proizvajajo sredstva, ki to realnost konstruirajo. Vse prevečkrat mediji vsebujejo primere ksenofobičnega poročanja in rasističnega portretiranja vsakdana, čeprav se pogosto zatekajo k zagovarjanju idealov in praks multietničnosti ter multikulturne družbe.

Iz analize tematike medijskih prispevkov, ki so poročali o begunskem centru in centru za tujce, je opazno, da so migranti iz obeh centrov postavljeni ob rob, torej so marginalizirani. Menimo, da prisotnost migrantov v medijskih prispevkih zavzema »simbolno polje skritega«. Namreč migranti predstavljajo tujek v prostoru, ki ima za lokalno prebivalstvo specifičen pomen, saj jim omogoča občutek pripadnosti. Kakor trdi Auge, prostor vsebuje pomene, prek katerih se tako posamezniki kot skupine znotraj njega identificirajo. Roditi se pomeni roditi se v določenem prostoru. Posamezniku je torej vnaprej določeno njegovo prebivališče v skupnosti, s tem pa tudi njegov pomen v njej. Tisto, o čemer se ne govori, ne obstaja …. Mediji so ključen dejavnik pri konstruiranju družbene realnosti, s katero vzpostavljajo odnos do migrantov tako na ravni lokalnega prebivalstva kot tudi na državni ravni.

Izbrana literatura
Bassin, Matena idr. (2002): Medijska toča: Analiza medijske konstrukcije prebežništva. V: V zoni prebežništva: Antropološke raziskave prebežnikov v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, FF, OEiKA.

Cottle, Simon (2000): Media research and ethnic minorities: Mapping the field. V: Ethnic minorities and the media: changing cultural boundaries. Buckingham, Philadelphia: Open University Press.

Gripsrud, Jostein (2002): Understanding Media Culture. London: Oxford Univeristy Press.

Jalušič, Vlasta (2001): Ksenofobija ali samozaščita. V: Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Jalušič, Vlasta (2001): Lekciji državljanstva: ksenofobija in seksizem (ali o politiki majhnih razlik). V: Mladina, 18. 6. 2001.

Kuhar, Roman (2006): Manjšine v medijih. V: Mediji za državljane. Ur. Brankica Petković. Ljubljana: Mirovni inšitut.

Kuzmanić, Tonči A. (2003): Ksenofobija v nekdanji SFRJ in v postsocialistični Sloveniji. V: Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti 2. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Walter Lippmann (1999): Javno mnenje. Ljubljana: FDV.

Viri
a) Periodične publikacije

Kranjc, Renato (1993): Kaj se je dogajalo v zbirnem centru Postojna. Delo, 31. 3.

Praprotnik, Rok (1998): Tujci in Slovenci. Delo, 20. 11.

Škrinjar, Klara (2006): Na novinarje so se spravili s pendreki. Delo, 26. 7.

Triler, Marjana (1998): Krajani nočejo prebežnikov. Delo, 30. 10.

Triler, Marjana (1998): Navzkrižje interesov. Delo, 30. 12.
1999 Ilegalci morajo stran. Delo, 13. 1.
1998 Prebežnike so preselili. Delo 1. 10.
1998 Postojnčani besnijo. Delo, 13. 9.
1999 Center le s soglasjem. Delo 24. 1.
2000 Postojna: centra za begunce pa ne. Delo, 16. 2.

Videmšek, Boštjan (1999): Postojna: med ksenofobijo in futurizmom. Nedelo, 21. 2.

U.Č. (2006): Policisti ovadili protestnike, novinarka pisala Mateju. Delo, 25. 7.

Neimenovan avtor (1992): Italijanska pomoč za begunce. Dnevnik, 4. 7.

Širca, Sergeja
1998 Dnevnik, 13. 11.
2001 Dnevnik, 7. 2.

Zavadlav, Stana
1998 Razočarani nad odgovorom. Primorske novice.
1998 Tujci še vedno v Velikem otoku. Primorske novice.
1999 Izredne razmere. Primorske novice.
1999 Župan ne bo ležal na cesti. Primorske novice.
1999 Protesta ni bilo. Primorske novice.
1999 Proti Centru za tujce. Primorske novice.
2000 Snedene obljube glede Velikega Otoka. Primorske novice.
2000 V nekdanjih vojašnicah tiktaka ekološka bomba. Primorske novice.
1999 Vlada ni preklicala sklepa ne izpraznila centra. Primorske novice.
2000 Prebežniki zopet v Velikem Otoku. Primorske novice.
2001 Mesec dni za izpraznitev centra. Primorske novice.
2001 V zameno za soglasje ponujajo vojašnico. Primorske novice.
2001 Ali center ali prodaja vojašnice v Velikem Otoku. Primorske novice.
2001 Še enkrat ne Centru za tujce. Primorske novice.
2001 Država ponuja, svetniki se obotavljajo, vaščani so proti. Primorske novice.
2001 Nekdanje vojašnice lahko država da občini. Primorske novice.
2001 Soglasje za Center za tujce v Velikem Otoku. Primorske novice.
2001 Center je, od njega pa nimamo nič. Primorske novice.

b) Televizijski prispevki

RTV Slovenija
1992 Begunci tu z nami. 4. 9.
1992 Slovenska kronika: Javna dela za begunce. 26. 6.
1996 Begunci. 23. 9.

c) Internetni viri

enculturation.gmu.edu/1_1/boswell.html

www.dostje.org/Prekla/article.php3?id_article=194

www.mirovni-institut.si/slo_html/publikacije/pdf/Mi%20in%20oni.pdf

1 Poleg naju sta pri raziskavi sodelovala še Marko Potočnik in Uršula Mrežar.
2 Neimenovan avtor, »Italijanska pomoč za begunce«. Dnevnik, 4. 7. 1992.
3 Marjana Triler, »Postojna: centra za begunce pa ne«. Delo, 16. 2. 2000.
4 »Begunci tu z nami«. RTVS, 4. 9. 1992.
5 »Slovenska kronika: javna dela za begunce«. RTVS, 26. 6. 1992.
6 V tekstu so besede ali besedne zveze v navednicah povzete iz vseh obravnavanih medijskih prispevkov o Centru za tujce med leti 1998 in 2005 iz Dela, Dnevnika, Primorskih novic, Notranjskih novic in Prestopa.
7 Stana Zavadlav, »Izredne razmere«. Primorske novice, 1999.
8 Stana Zavadlav, »Župan ne bo ležal na cesti«. Primorske novice, 1999.
9 Stana Zavadlav, »Bo zima zopet pripeljala ilegalce v Veliki otok«? Primorske novice, 1999.
10 Stana Zavadlav, »V nekdanjih vojašnicah tiktaka ekološka bomba«. Primorske novice, 2000.
11 Marjana Triler, »Navzkrižje interesov«. Delo, 30. 12. 1998.
12 Marjana Triler, »Postojnčani besnijo«. Delo, 13. 9. 1999.
13 Marjana Triler, »Ilegalci morajo stran«. Delo, 13. 1. 1999.
14 Marjana Triler, »Center le s soglasjem«. Delo, 24. 1. 1999.
15 Boštjan, Videmšek, »Postojna: med ksenofobijo in futurizmom«. Nedelo, 21. 2. 1999.
16 Stana Zavadlav, »Še enkrat ne Centru za tujce«. Primorske novice, 2001.
17 Sergeja Širca, »brez naslova«. Dnevnik, 13. 11. 1998.
18 Zavadlav, n. d. (1999)
19 Marjana Triler, »Prebežnike so preselili«. Delo, 1. 10. 1999.
20 Stana Zavadlav, »Razočarani nad odgovorom«. Primorske novice, 1998.
21 Stana Zavadlav, »Proti Centru za tujce. Primorske novice, 1999.
22 Rok Praprotnik, »Tujci in Slovenci«. Delo, 20. 11. 1998.
23 Videmšek, n. d.
24 Praprotnik, n. d.
25 Sergeja Širca, brez naslova.Dnevnik, 7. 2. 2001.
26 Stana Zavadlav, »Tujci še vedno v Velikem otoku«. Primorske novice, 1998.
27 Zavadlav, n. d. (1998)

izpis

Andrea Kosenjak

Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Izbor slikovnega gradiva za poročanje o volitvah v Srbiji in demonostracijah na Kosovu v Večeru in Dnevniku
V podobe neurejenih, zanemarjenih, starih, zgubanih in praviloma brezzobih starčkov z Balkana, ki jih objavljajo slovenski mediji, zremo že od začetka devetdesetih let. Večina novinarskih in fotografskih kolegov žal vztraja pri stereotipni podobi Balkancev, čeprav se imajo (tako kot tukajšnji politiki) za strokovnjake in odlične poznavalce Balkana. In res – veliko novinarjev in fotoreporterjev (pa tudi dopisnikov) pogosto spremlja dogodke na območju Srbije, Črne gore, Kosova, Makedonije ter Bosne in Hercegovine in zbere veliko podatkov. Žal pa njihovo pravilno razumevanje in poglobljeno tolmačenje večinoma izostane. Ampak, pustimo ob strani članke. Tokrat se osredotočamo na fotografije, s katerimi uredniki (zunanjepolitičnih redakcij, fotografskih uredništev ali pa morda dežurnih v redakciji?) opremljajo članke – v našem primeru poročila o volitvah v Srbiji in nemirih v Prištini z začetka tega leta. Že pri bežni primerjavi naslovnic Večera in Dnevnika s poročanjem BBC, Herald Tribune in Guardiana ugotavljamo, da slovenska časopisa uporabita zdavnaj preživeto (ali natančneje izživeto) sliko »navadnih« starčkov. Seveda nosi Srb »šajkačo« (za mlajše bralce Preže: tradicionalno srbsko pokrivalo za glavo), Albanec pa prepoznavno belo čepico. Kaj imata skupnega: oba sta zgubana in brez zob. Sporočilo fotografij: na Balkanu nič novega. Vsi so stari, revni, nimajo dati kaj za pod zob, še manj imajo za zobozdravnika, na volitve oz. na proteste pa hodijo. Hodijo lahko, spremeniti pa tako ali tako ne morejo ničesar. Ker so stari in brez zob, skratka nemočni. Takšno fotografsko sporočilo torej prejemajo slovenski bralci.

Kakšno slikovno gradivo so objavili drugi evropski mediji?
Kaj pa bralci britanskih medijev? BBC je na svoji spletni strani zgodbo o januarskih parlamentarnih volitvah v Srbiji pospremil s fotografijo agencije France Press, na kateri sta v ospredju plakata dveh ključnih političnih tekmecev: (dosedanjega) predsednika vlade Koštunice in predsednika države Tadića. Skupna točka: oba srbska voditelja sta v zrelih letih, urejena, obrita in v kravatah – skratka »lepa« oz. podobna voditeljem kjer koli v Evropi. International Herald Tribune objavlja fotografijo dveh objetih srbskih mladeničev z ulic, kjer mladi z zastavami proslavljajo prve neuradne rezultate volitev. Guardian prav tako objavlja fotografijo mladeniča – celo privrženca radikalcev, ki proslavlja zmago svoje stranke ob zvokih tradicionalnih trobentačev.

Sklenemo lahko, da se v analiziranih primerih zahodnoevropski mediji bolj osredotočajo na vzdušje pred in med volitvami, slikajo mlade ljudi ter se temam približujejo brez predsodkov. Skoraj zavestno se izogibajo stereotipnim fotografijam, ki so žal postale značilnost slovenskega tiska, ko gre za (fotografsko) poročanje o Balkanu. Slovenski mediji se tako že 15 let oklepajo vedno istih otožnih podob, kot da želijo vsakič znova opozoriti bralce: glejte, tako bi tudi vi izgledali, če se ne bi osamosvojili! Od poznavalcev balkanskih razmer bi upravičeno pričakovali malo več distance, odprtosti in, če hočete, profesionalnosti. Starih podob smo prav naveličani.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko