Medijska preža št. 36, december 2009

»Mafijsko ozadje tranzicijske levice Zgago že dalj časa uporablja in verjetno plačuje za umazane posle.« - Predsednik SDS Janez Janša[1]

»Nikoli se nisem spraševal, ali je novinarstvo ugleden poklic ali ne, privlačilo me je to, da si vedno sredi dogajanj, pa to kakšna so razmerja med tistimi, ki odločajo in javnostjo.« - Blaž Zgaga[2]

»Cena za novinarsko svobodo je strašna.« - Blaž Zgaga[3]

Nič ni čudnega, da ima Janez Janša Blaža Zgago v želodcu. Očitno ga ima za glavnega avtorja afere Patria, saj hkrati dodaja, da so slovenski novinarji vse izjave o kupčiji z oklepniki položili v usta Fincem. Tolikšnega spoštovanja nad močjo novinarskega dela, ki ga kaže nekdanji predsednik vlade in sedanji šef največje opozicijske stranke, doslej ni izkazal še nihče od politikov. Čeprav uvodni navedek sicer namiguje na to, da je menda Blaž Zgaga le marioneta v rokah levičarskih politikov iz ozadja, pa je predsednik SDS novinarjem pripisal zares veličasten vpliv na oblikovanje javnega mnenja, ne le doma, ampak tudi v tujini. Janša ima seveda še vrsto drugih razlogov, da je Zgago uvrstil na svoj črni spisek – zanesljivo mu je grdo zagrenil življenje s peticijo proti cenzuri, ki je v javnost prišla ravno v pravem trenutku, torej tedaj, ko je vrsta novinarjev začutila, da je njihova poklicna svoboda ogrožena, da je treba nekaj narediti. Tako hudo, da je dve tretjini svojega nastopa ob glasovanju o zaupnici, ki jo je v parlamentu izsilil sam, namenil novinarski peticiji. Logika vsakega nastopa ob glasovanju o zaupnici vlade bi namreč bila, da predsednik vlade govori o dosedanjih uspehih, napove nova bleščeča dejanja – tako pa se je Janez Janša tedaj v glavnem ukvarjal z Blažem Zgago, 571 podpisniki in njihovimi domnevnimi botri. Samo mimogrede je nekaj navrgel še o uspehih vlade.

Kdo je torej Blaž Zgaga, ki spravlja politike (in kot se bo pokazalo pozneje, tudi svoje urednike) iz tira in jim povzroča »bele noči«?

Morda bi vsi mirneje spali če ne bilo avtoštopa – načina, s katerim je ta nekdanji Medvodčan največkrat prepotoval razdaljo med domom in gimnazijo v Šentvidu. Takrat je bila v zraku še možnost, da se odloči za študij fizike s poudarkom na astronomiji, a se je kmalu premislil in se odločil za ekonomijo in sociologijo. Avtoštop je spodbudil raziskavo Avtoštop – kultura in subkultura v okviru gibanja Znanost mladini. Novinar Dela Janko Svetina, mu je predlagal naj naredi povzetek, in iz tega je nastal njegov prvi članek, ki je bil takoj objavljen v Sobotni prilogi Dela – dosežek, ki za novopečene novinarje, ki se najprej dolge mesece ukvarjajo z vestičkami in tiskovnimi konferencami, pomeni le mokre sanje. Med počitnicami po prvem letniku je na Delu vprašal, če bi jih njegovo sodelovanje zanimalo – čez dva dni je že plaval v novinarskih vodah, ne da bi ga sploh vprašali, če zna plavati. In usoda, ta večna šaljivka, ki se igra z našimi življenji, mu je za prvo opravilo (tako kot vsem začetnikom) zapisala poročanje s tiskovne konference o knjigi Janeza Švanjcerja Ubranili domovino, ki so jo ob avtorju predstavljali vsi člani generalštaba in obrambni minister Janez Janša. Počitniško sodelovanje se je nadaljevalo v jesensko, jesensko v zimsko in iz ambiciozno zastavljenega načrta o dveh študijih izrinilo ekonomijo; ostala je le sociologija. Človek, ki je na Delo vstopil skozi glavna vrata (Sobotno prilogo), je zdaj opravljal ves drobižčkasti novinarski posel vseh začetnikov. A predstave, da je novinarstvo še kaj več od tega, so seveda ostale. Zanimivo se mu je zdelo, kako preiskovalno se je kolega Igor Guzelj loteval stranpoti privatizacije. In potem je prišla tudi njegova priložnost – zgodba o nakupu 40 milijonov nemških mark vrednih radarjev za vodenje zračnega prometa, ki so zaradi političnih spopadov obležali v skladišču. Vojna in vojska ga je ves čas zanimala kot socialni fenomen. In leta 1995 je novinarsko vstopil na področje, ki zaradi nujne skrivnostnosti pri enem delu dejavnosti ponuja možnosti zlorab pri drugih delih, ki bi morali biti sicer pod nadzorom javnosti. Njihova razkritja pa povzročajo eksplozije ob katerih obležijo mnogi – akterji, pa tudi tisti močno in le rahlo povezani, včasih tudi novinarji.

Zgodba o smrti agentov

»Kljub temu, da imajo le operativno znanje, so v Sovi ob reaktiviranju prevzeli vodstvene funkcije, ki zahtevajo visoko stopnjo izobrazbe in temu primerno plačo, medtem ko mladih, ki naj bi jih nasledili, do danes, po štirih letih, niso usposobili.« (Operativci plačani kot profesorji, Delo, 2. junij 1997)

Čeprav je bil članek o ponovni zaposlitvi upokojenih uslužbencev podpisan s psevdonimom E. N., so v Sovi hitro izvedeli, kdo je pravi avtor. Urednik Sobotne priloge mu je zatem dejal, da ne bo nikoli več pisal za prilogo, kar je pripomoglo k prestopu na Večer.[4]

Leta 1998 je prestopil k Večeru, kjer je bilo, kot pravi, najprej vzdušje takemu delu še naklonjeno, potem so ga začeli vse bolj stiskati. To je bilo hkrati njegovo najbolj plodovito obdobje. Ena od eksplozij z mednarodnim ozadjem (in poznejšim odzivnim pritiskom) je bila obravnave zgodbe o tem, da je slovenska obveščevalna služba velikodušno ponudila ameriški obrambni obveščevalni agenciji (DIA) svojo obveščevalno logistiko. Objavi je sledila preiskava v stanovanju, grožnje o pregonu zaradi izdaje vojaške skrivnosti, očitki, da je povzročil smrt nekaj ameriških agentov, končalo se je pa z molkom, umikom obtožbe v predkazenskem postopku in mednarodnim novinarskim zaznavanjem te zgodbe. Zgodba o smrti agentov se je izkazala za konstrukt, ki naj obremeni avtorja, a so ga pravočasno razkrili, čeprav se je kot laž v političnem prostoru ponavljala tudi po tem.

»Vse do poznih nočnih ur in še včeraj od zgodnjega jutra do desetih dopoldne naj bi bili odgovorni čistili arhive OVS, predvsem podatke in dokumentacijo o tajni operaciji Sava.« (Izmenjava podatkov brez odobritve?, Večer, 9. junij 2000)

Razkritju ameriške obveščevalne operacije so sledile hišne preiskave, grozilo mu je do pet let zapora. Obrambni minister Janez Janša ga je javno razglasil za »nevarno osebo«.[5]

Delati z viri znotraj vojaških in obveščevalnih struktur je za novinarja veliko tveganje. Kako vedeti, da te nočejo izkoristiti za neke povsem zasebne, pa morda tudi za obveščevalne cilje. Zakaj so se obrnili ravno nate, ne na koga drugega? Blaž Zgaga pravi – zaradi zaupanja. Kot zdaj že zares izkušen novinar mora vedeti, da tudi zagotavljanje, da zaupajo prav njemu, še vedno nič ne pomeni. Kako torej odkriti, kaj je »zadaj«? Sam pravi: to rešuje čas. Včasih je pač treba čakati toliko časa, da stvari, ki bi zadovoljile neki zasebni interes, postanejo nepomembne, in ob tem tvegati, da bo obveščevalec šel k drugemu. Da ta metoda kar trdno stoji, dokazuje to, da ob vseh eksplozivnih temah, o katerih je pisal, ni doživel ne kazenskega pregona ne civilne tožbe. Preiskavo stanovanja da, zaslišanja tudi, tožbe pa ne niti pri zgodbi o Patrii, pri kateri Janez Janša sicer toži vsevprek.

»Kot smo izvedeli od dveh virov v Sloveniji, želijo finski kriminalisti zaradi vpletenosti v afero zaslišati predsednika vlade in Slovenske demokratske stranke (SDS) Janeza Janšo. Da to drži, je potrdil tudi finski vir.« (Patria podkupila Janeza Janšo?, Vest.si, 1. september 2008)

Predsednik vlade Janez Janša ga je dan zatem izpostavil kot krivca za zaroto pred volitvami. Janševim besedam še danes sledijo številni slovenski mediji, na spletu so se pojavili pozivi k fizični likvidaciji. Janšo so kriminalisti sicer zaslišali 15. oktobra 2009.[6]

Zgaga ima za sabo kar precejšnjo kilometrino: objavil je več kot 2500 člankov, vesti, poročil in komentarjev v slovenskih medijih, njegova besedila so povzeta ali objavljena v vrsti tujih medijev – Guardianu, Observerju, Prague Post, Jane's Defence Weekly, Jane's Inteligence Review, Jane's Sentinel Security Assessment; precejšnji del referenc ga navaja tudi kot prvega podpisanega pod novinarsko peticijo proti cenzuri. Človek bi rekel, da se po vsem tem zanj mediji kar tepejo. A ko se je s kritičnim člankom oktobra 2007 Dober Večer in lahko noč, v katerem je opisoval razmere v časopisu, poslovil od Večera, je, tako se zdi, za ostale medije postal kužen. Razen v neplačanih spletnih medijih vse teže objavlja, si njegovih storitev v slovenskih medijih nihče ne želi več. Zakaj se to dogaja, je pravzaprav težko ugotoviti.

Če bi si dal, kaj dopovedati

Odzive na poizvedovanje, zakaj je tako, je mogoče razdeliti v tri skupine. Njegovi novinarski kolegi najpogosteje pritrjujejo, da je Zgaga vztrajen in sposoben novinar z dobrimi viri. Mimogrede omenijo, da ga je izkušnja stigmatiziranja spremenila. Tudi sam pravi, da so napadi nanj vplivali tudi na njegove bližnje, da ti trpijo zaradi njegovega novinarskega dela. Na drugi strani ga uredniki, ki so imeli opravka z njim, najpogosteje prikazujejo kot težaškega in problematičnega tipa, polnega samega sebe, ki ne upošteva uredniških nasvetov, ki pa da bi jih krvavo potreboval. Eden od njih je celo dejal, da bi izvrstno funkcioniral, če bi si dal kaj dopovedati. Druga skrajnost med ocenami je, da je paranoik, ki povsod vidi zarote. Tretji urednik iskreno priznava, da je Zgaga problematičen – ne za uredništvo –, ampak za uprave, ki se bojijo, da bodo njegovim člankom sledile tožbe. Sam Blaž Zgaga pravi, da je bila večina sporov z uredniki pravzaprav spor o poklicnih merilih, kjer se uredniki niso znali izviti iz povezanosti z upravo in marketinškim delom hiše. Ta previdnost urednikov pa po svoje tudi pripoveduje zgodbo o sodobnem slovenskem novinarstvu.

Blaž Zgaga je danes na cesti. Dobro, bodimo natančni, je svobodni novinar, ki pa mu skoraj nihče noče objavljati, torej je de facto na cesti. Ponudi članek, pa mu kratko malo ne odgovorijo. Za razliko od mnogih drugih »svobodnjakov« je za njim precej uspešna kariera, ki bi morala pomeniti referenco uspešnosti in kvalificiranosti, pa, namesto veselja, da imajo »izdelanega avtorja«, večino urednikov spodbuja k previdnosti – njegovo delo prinaša komplikacije. Kot sta, naj se malo igramo, komplikacije povzročila razkrivalca Watergata Carl Bernstein in Bob Woodward; čeprav pri tem ne primerjamo družbene teže novinarskih prispevkov, so ju prav tako sprva gledali sumničavo. Celo mediji in njihovi lastniki, ki dobičke kujejo tudi, če ne predvsem iz afer, tehtajo med stroški z odvetniki in sodišči, pa težavami, ki jih kakšno od razkritij prinese, in na drugi strani lagodnostjo, ki jo prinaša življenje brez teh raziskovalnih projektov. In izberejo lagodnost.

1 Delo, 9. septembra 2009, str. 5.
2 Blaž Zgaga v pogovoru z avtorjem, 12. oktobra 2009.
3 Blaž Zgaga v pogovoru z avtorjem, 12. oktobra 2009.
4 Iz arhiva Blaža Zgage.
5 Iz arhiva Blaža Zgage.
6 Iz arhiva Blaža Zgage.

Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Vsi, ki si prizadevajo za kakovostno obveščanje javnosti, naj pišejo za tradicionalne medije ali bloge, bi morali preseči svoje predsodke, stopiti skupaj ter se pogovoriti, kako bi lahko očistili slovensko medijsko krajino »zapackanosti oziroma rumenega blata«. Morda bi bila rešitev strokovni izpit za novinarje in hitre, učinkovite sankcije za izdajatelje.

Letos se je spet enkrat, tako kot se je to v preteklosti že dogajalo, na internetu razplamtela razprava o tem, ali bi kazalo tudi v Sloveniji razmisliti o uvedbi novinarske zbornice oziroma licenc za novinarje. Novinar časopisa Dnevnik Rok Praprotnik je na blogu Medijski watch dog – ta je sicer medtem že prenehal delovati, zato je Praprotnikov izziv na voljo zgolj prek spletnih strani tistih medijskih hiš, na katere je medijski posredoval Praprotnikovo pisanje – novinarsko skupnost pozval, naj razmisli o načinu reševanja novinarstva kot profesije.

K iskanju razlogov in rešitev za stanje v slovenskem novinarstvu ga je vodil razmislek o dogajanju v novinarskem poklicu in okoli njega. In čeprav bi se/so se komentatorji njegovega predloga, tako tisti anonimni kot tisti podpisani, večinoma lahko strinjali, da razmere niso ravno zgledne, so bili odzivi – vsaj na blogu Medijski watch dog – na njegov predlog večinoma negativni, na trenutke žaljivi in celo osebni. (Tistih na drugih spletnih straneh nismo posebej pregledovali.) Zbornica in licence ne bodo rešili razmer, so se večinoma strinjali komentatorji, in najbrž imajo prav; zanimivo pa je, da je razprava bolj kot spodbudila iskanje konsenza razkrila strah številnih komentatorjev, da jih iz tega ali onega razloga ne bi šteli za novinarje. Predvsem so se zbali tisti, ki pišejo novinarske prispevke, kot sami pravijo, vendar jih, na primer, ne objavljajo v tradicionalnih splošno informativnih medijih.

Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Praksa v nekaterih državah vzhodne Evrope kaže, da na trgu preživijo tudi publikacije, na katere vlada nima vpliva, ima pa ga mafija. Precej raziskovalnih novinarjev se zato čuti varnejše pod zaščito zločinskih kot pa novinarskih organizacij.

Ali je bil projekt mednarodnega subvencioniranja neodvisnih medijev na območju nekdanje Jugoslavije smiseln? Njegov začetek sega na začetek devetdesetih let s financiranjem nekaj časopisov, konec devetdesetih let pa z ustanovitvijo nekaj elektronskih medijev na območju nekdanje Jugoslavije, ki so imeli kritičen odnos do oblasti. To je bil idealističen projekt, ki je celi vrsti institucij, medijev, pa tudi posameznikom pomagal preživeti težavno vojno in povojno obdobje. Po mojem mnenju je bil bolj socialne in manj politične narave, saj bi politično novinarstvo preživelo tudi brez pomoči Sorosa, kar dokazuje tudi rast naklade skoraj vseh publikacij tistega časa, čeprav nekateri posamezniki, pomembni predstavniki opozicije, zares ne bi mogli preživeti brez finančne podpore človekoljubov iz tujine.

Do leta 2000 so časopisi živeli od prodaje novic, zdaj pa se preživljajo s prodajo oglasov. Od Tuđmana oglasov nisi mogel dobiti, si pa lahko prodal 200.000 izvodov časopisa. Čeprav je Tuđmanov režim spodbujal cenzuro in preganjal svobodno mišljenje, je v njegovem času nastalo veliko več novic, kot jih je mogel prepovedati. Teatralni avtokrat, ki so ga obdajali arhaični lizuni in lopovi, pisana množica svetovalcev in čuvaji državnega pečata, je bil kot nalašč za obdelavo v novinarskih prispevkih.

Raziskovalni novinarji so v njegovem času mirno razvijali svoje kariere. Vedel je, da nobena stvar, ki bi jo lahko odkrili, ne bo imela epiloga, saj je HDZ nadzorovala pravosodje. Če nastaviš svoje sodnike, ti je vseeno, kaj novinarji raziskujejo. Tuđmanu raziskovalno novinarstvo ni šlo na živce, motilo pa ga je drugačno mišljenje. Ni prenašal nasprotnih mnenj in ideoloških delitev, zato je sovražil Ivančića, Butkovića, Banca. Iz skrajnih ideoloških razlogov se je bal oblikovalcev javnega mnenja, ki po njegovem mnenju delijo Hrvate … Nasprotno kot Tuđman pa Sanader ne zagovarja nobene znane ideologije. Formalno ne nadzoruje pravosodja ali pa tega zaradi odnosov z EU ne sme prepogosto pokazati. Zato so njegova težava raziskovalni novinarji, tisti, ki mu brskajo po Brodosplitu, javnih naročilih in premoženjskih karticah funkcionarjev.

Sanader je bil neoliberalni avtokrat. Upošteval je različna mnenja in spodbujal k ideološki strpnosti. Discipliniral je radikalce in v vlado pripeljal Srbe. Je pa bil veliko resnejši cenzor kot Tuđman in dolgoročno nevarnejši za demokratične procese. Tuđman je oviral dostop do informacij z vplivom na delo državnih institucij, Sanader pa je s sklepanjem zavezništev z založniki in oglaševalci oviral tudi izhode informacij. Sanader je navezoval osebne stike z večino založnikov, a njegova vlada je do novinarjev bila veliko bolj zaprta, kot je bila Tuđmanova, novinarji pa so bili pri tem dokazano bolj izpostavljeni nasilju.

Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Izhodišče naših strategij je bila zavest, da mediji v postsocialistični Hrvaški niso nevtralni organi prenosa informacij, še manj pa organi javnosti ali javnega mnenja – zavračati sodelovanje v proizvodnji idiotizma pomeni prenehati svoje prejemnike nagovarjati kot idiote

Če upoštevamo dominantne parametre, znotraj katerih se formulirajo vprašanja o medijih, njihovi svobodi in družbeni funkciji, bi bila osrednja točka odnosov med plenumom Filozofske fakultete in novinarji verjetno kuloarska zgodba o obisku takratnega ministra za šolstvo Dragana Primorca v uredništvu dnevnika Jutarnji list. Ministrov večerni obisk v redakciji visokonakladnega dnevnika 5. maja 2009 je bil, kot se temu reče, uredniško motiviran. Po ministrovem neposrednem navodilu je bil iz številke, ki bi morala iziti naslednji dan, izločen pozitivno uglašen prispevek o študentski blokadi. Zamenjan je bil z »ekskluzivnim« besedilom, ki »razkriva«, da se za študentskimi protesti skriva koalicija opozicijskih parlamentarnih strank, ki jih vodita SDP in HNS.

Ne glede na to, da na tem mestu ne moremo preveriti verodostojnosti te zgodbe, ta kljub temu razkriva paradigmatske koordinate, znotraj katerih v postsocialistični Hrvaški potekajo razprave o medijih. Tako protagonisti kot dramaturgija ustrezajo merilom liberalnega »kritičnega« imaginarija. Na eni strani je visoki državni uradnik, ki preseže svoja pooblastila, na drugi pa mediji kot žrtve nelegitimne državne intervencije. S takšno razdelitvijo vlog postaja vprašanje svobode medijev privilegirano polemično izhodišče za (neo)liberalno demonizacijo države. Glede na izbrano retorično različico se usmerjenost proti nelegitimnim vmešavanjem genealoško zvede ali na socialistični ali na nacionalistični formativni greh državnega aparata. A kljub tem variacijam v načinu razpravljanja je vprašanje svobode medijev opredeljeno izključno kot svoboda pred državo. Iz takšnega poudarka sledi ali kritično zanemarjanje vprašanja svobode medijev pred nevmešavanjem kapitala ali pa odkrita apologija tržnih mehanizmov kot domnevnega jamstva za avtonomijo medijev od struktur politične moči. Zadostno jamstvo, da bodo mediji izpolnili deklarativno vlogo organov javnosti, v takšnih narativih pomeni že dejstvo, da so mediji privatizirani.

Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Ob koncu leta 2009 je na Hrvaškem sedem novinarjev, ki živijo pod policijsko zaščito. Eden od njih je Hrvoje Appelt, ki je nedavno ustanovil spletni portal Napadi na novinare

Organizacija Novinarji brez meja je v svojem letošnjem poročilu o medijski svobodi držav Slovenijo uvrstila na sedemintrideseto mesto, kar je kar sedem mest slabše kot lani. Še slabše se je uvrstila sosednja Hrvaška, ki je padla na 78. mesto. Mnogi dogodki, povezani z mediji pri naših sosedih, so takšen padec medijske svobode očitno »napovedovali«. V začetku letošnjega leta so hrvaški novinarji zdaj že nekdanjemu predsedniku vlade Ivu Sanaderju pisali pismo oziroma peticijo, ki jo je podpisalo 42 novinarjev iniciativnega odbora in še enkrat toliko organizacij civilne družbe, v kateri so izpostavili težave s političnimi pritiski na hrvaške novinarje.

Čeprav je seveda tudi v Sloveniji medijska svoboda »omejena« z različnimi metodami, kot so premestitve in odpovedi novinarjev ter hkrati tudi s posameznimi primeri prepovedi poročanj o določenih osebah ali zgodbah, so metode na Hrvaškem v zadnjem obdobju še bolj skrb zbujajoče, saj tam prihaja do fizičnih napadov, verbalnih groženj in tudi do umorov novinarjev. Ob koncu leta 2009 je tako samo na Hrvaškem sedem novinarjev, ki živijo pod policijsko zaščito. Eden od njih je Hrvoje Appelt, ki je, ravno zaradi prej omenjenih podatkov, nedavno ustanovil spletni portal Napadi na novinare (www.napadi-na-novinare.com). To je prvi internetni portal na območju nekdanje Jugoslavije, kjer se zbirajo podatki o napadih na novinarje, osnovni motiv projekta pa dejstvo, da kar 90 odstotkov napadov na novinarje v regiji ostaja nerešenih.

Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Srbsko tožilstvo za vojne zločine je pozvalo vse novinarje, medijske in pravne strokovnjake, novinarska združenja, da mu pomagajo s svojimi materiali, analizami in drugimi znanji s tega področja – zanima jih obdobje od 1991 do 1999

»Večino novinarjev, ki so podpirali režim Slobodana Miloševića, bi zaprl, obesil, postrelil ali pregnal na Hrvaško ali v Bosno in Hercegovino, od koder so leta in leta evforično poročali o srbskih žrtvah ali srbskih zmagah,« se glasi najbolj radikalna verbalna obsodba novinarjev-vojnih hujskačev in razpihovalcev sovraštva. Marca 2002 jo je izrekel beograjski novinar Petar Luković, ki je tako med vojno kot po njej kritiziral novinarje, ki so vztrajno razširjali propagando, razpihovali sovraštvo in pozabljali na osnovna pravila novinarskega poklica. Seznam 20 najbolj izpostavljenih podpornikov Miloševićeve oblasti je večkrat tudi objavil.

»Ne bom in ne morem pozabiti ljudi, kot so Milorad Komrakov, Spomenka Jović, Lidija Duvančić, Željko Avramović, Miodrag Popov, Ratko Dmitrović, Risto Kubura, Miloš Marković, Ljiljana Milanović in še tisoč kolegov, ki so za Miloševića opravili gromozanski posel,« pojasnjuje Luković. Toda, njegova izjava je naletela – pričakovano – na ostre obsodbe Združenja novinarjev Srbije (UNS), razdelila pa je tudi novinarje okrog Neodvisnega združenja novinarjev Srbije (NUNS). »Ne vem za ostale, ampak jaz ne morem pozabiti teh imen. Morda je moj spomin daljši, kot je to za Srbijo normalno,« je še pojasnil Luković, ki je takrat bil tudi predsednik častnega razsodišča NUNS. Prizadeval si je za organizacijo tribun, na katerih bi se razpravljalo o spornih – če ne kaznivih – novinarskih praksah, a je zaradi ostrine njegovih izjav v javnosti prevladal molk. Izkoristili pa so ga ravno tisti, ki jih je Luković izzval: »V 80 odstotkih primerov se je moje poročanje izkazalo za točno, proti preiskovanju odgovornosti nimam nič,« je v tedniku Nin Lukoviću odgovoril Ratko Dmitrović, ki je skupaj z Milo Štulo in mnogimi drugimi »domoljubi« v prvi polovici devetdesetih z ustreznimi komentarji »bogatil« TV Dnevnik srbske nacionalke.

Združenje novinarjev Srbije (ki je bilo do leta 2000 blizu Miloševićevi oblasti) pa je po demokratičnih (oktobrskih) spremembah v Srbiji, 5. decembra 2000, s prepovedjo opravljanja novinarskega poklica kaznovalo nekdanjega urednika informativnega programa RTV Srbija (RTS) in voditelja Dnevnika Milorada Komrakova. Izključili so ga tudi iz svojih vrst – takrat je bil celo predsednik tega združenja. Obrazložitev: »Je objektivno odgovoren za večletne medijske manipulacije državljanov Srbije v oddajah informativnega programa televizije, fabriciranje neresničnih vesti, informacij in drugih prispevkov, prirejanje dejanskih dogodkov s sovražnimi komentarji; za pozivanje k preganjanju političnih nasprotnikov in za zamolčevanje relevantnih dogajanj v državi in svetu.« Komrakov je še vedno zaposlen na RTS, a kot samostojni referent v oddelku za oddajnike, pri Obrenovcu, 45 kilometrov stran od Beograda. »Takšna je bila uredniška politika in tudi jaz sem bil njen del, za kar sprejemam odgovornost. Kazen sem še kako občutil, toda zdaj se sprašujem, ali je nujno, da izginem z obličja zemlje,« se je v enem redkih pogovorov za časopis TV Novosti odzval Komrakov, ki trdi, da je 5. oktobra (na dan ko je pod pritiskom uličnih demonstracij padel Milošević) za las ušel smrti.

Drugi korak k razčiščevanju preteklosti in odgovornosti v novinarskih vrstah v Srbiji je v juliju 2009 storil NUNS, ki je tožilstvu za vojne zločine podal ovadbo proti osebam, za katere meni, da so odgovorne za vojno hujskaško propagando in so prav tako odgovorne za vojna dogajanja na območju nekdanje Jugoslavije.