Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Blaž Zgaga je danes na cesti. Dobro, bodimo natančni, je svobodni novinar, ki pa mu skoraj nihče noče objavljati, torej je de facto na cesti.
»Mafijsko ozadje tranzicijske levice Zgago že dalj časa uporablja in verjetno plačuje za umazane posle.« - Predsednik SDS Janez Janša[1]

»Nikoli se nisem spraševal, ali je novinarstvo ugleden poklic ali ne, privlačilo me je to, da si vedno sredi dogajanj, pa to kakšna so razmerja med tistimi, ki odločajo in javnostjo.« - Blaž Zgaga[2]

»Cena za novinarsko svobodo je strašna.« - Blaž Zgaga[3]

Nič ni čudnega, da ima Janez Janša Blaža Zgago v želodcu. Očitno ga ima za glavnega avtorja afere Patria, saj hkrati dodaja, da so slovenski novinarji vse izjave o kupčiji z oklepniki položili v usta Fincem. Tolikšnega spoštovanja nad močjo novinarskega dela, ki ga kaže nekdanji predsednik vlade in sedanji šef največje opozicijske stranke, doslej ni izkazal še nihče od politikov. Čeprav uvodni navedek sicer namiguje na to, da je menda Blaž Zgaga le marioneta v rokah levičarskih politikov iz ozadja, pa je predsednik SDS novinarjem pripisal zares veličasten vpliv na oblikovanje javnega mnenja, ne le doma, ampak tudi v tujini. Janša ima seveda še vrsto drugih razlogov, da je Zgago uvrstil na svoj črni spisek – zanesljivo mu je grdo zagrenil življenje s peticijo proti cenzuri, ki je v javnost prišla ravno v pravem trenutku, torej tedaj, ko je vrsta novinarjev začutila, da je njihova poklicna svoboda ogrožena, da je treba nekaj narediti. Tako hudo, da je dve tretjini svojega nastopa ob glasovanju o zaupnici, ki jo je v parlamentu izsilil sam, namenil novinarski peticiji. Logika vsakega nastopa ob glasovanju o zaupnici vlade bi namreč bila, da predsednik vlade govori o dosedanjih uspehih, napove nova bleščeča dejanja – tako pa se je Janez Janša tedaj v glavnem ukvarjal z Blažem Zgago, 571 podpisniki in njihovimi domnevnimi botri. Samo mimogrede je nekaj navrgel še o uspehih vlade.

Kdo je torej Blaž Zgaga, ki spravlja politike (in kot se bo pokazalo pozneje, tudi svoje urednike) iz tira in jim povzroča »bele noči«?

Morda bi vsi mirneje spali če ne bilo avtoštopa – načina, s katerim je ta nekdanji Medvodčan največkrat prepotoval razdaljo med domom in gimnazijo v Šentvidu. Takrat je bila v zraku še možnost, da se odloči za študij fizike s poudarkom na astronomiji, a se je kmalu premislil in se odločil za ekonomijo in sociologijo. Avtoštop je spodbudil raziskavo Avtoštop – kultura in subkultura v okviru gibanja Znanost mladini. Novinar Dela Janko Svetina, mu je predlagal naj naredi povzetek, in iz tega je nastal njegov prvi članek, ki je bil takoj objavljen v Sobotni prilogi Dela – dosežek, ki za novopečene novinarje, ki se najprej dolge mesece ukvarjajo z vestičkami in tiskovnimi konferencami, pomeni le mokre sanje. Med počitnicami po prvem letniku je na Delu vprašal, če bi jih njegovo sodelovanje zanimalo – čez dva dni je že plaval v novinarskih vodah, ne da bi ga sploh vprašali, če zna plavati. In usoda, ta večna šaljivka, ki se igra z našimi življenji, mu je za prvo opravilo (tako kot vsem začetnikom) zapisala poročanje s tiskovne konference o knjigi Janeza Švanjcerja Ubranili domovino, ki so jo ob avtorju predstavljali vsi člani generalštaba in obrambni minister Janez Janša. Počitniško sodelovanje se je nadaljevalo v jesensko, jesensko v zimsko in iz ambiciozno zastavljenega načrta o dveh študijih izrinilo ekonomijo; ostala je le sociologija. Človek, ki je na Delo vstopil skozi glavna vrata (Sobotno prilogo), je zdaj opravljal ves drobižčkasti novinarski posel vseh začetnikov. A predstave, da je novinarstvo še kaj več od tega, so seveda ostale. Zanimivo se mu je zdelo, kako preiskovalno se je kolega Igor Guzelj loteval stranpoti privatizacije. In potem je prišla tudi njegova priložnost – zgodba o nakupu 40 milijonov nemških mark vrednih radarjev za vodenje zračnega prometa, ki so zaradi političnih spopadov obležali v skladišču. Vojna in vojska ga je ves čas zanimala kot socialni fenomen. In leta 1995 je novinarsko vstopil na področje, ki zaradi nujne skrivnostnosti pri enem delu dejavnosti ponuja možnosti zlorab pri drugih delih, ki bi morali biti sicer pod nadzorom javnosti. Njihova razkritja pa povzročajo eksplozije ob katerih obležijo mnogi – akterji, pa tudi tisti močno in le rahlo povezani, včasih tudi novinarji.

Zgodba o smrti agentov
»Kljub temu, da imajo le operativno znanje, so v Sovi ob reaktiviranju prevzeli vodstvene funkcije, ki zahtevajo visoko stopnjo izobrazbe in temu primerno plačo, medtem ko mladih, ki naj bi jih nasledili, do danes, po štirih letih, niso usposobili.« (Operativci plačani kot profesorji, Delo, 2. junij 1997)

Čeprav je bil članek o ponovni zaposlitvi upokojenih uslužbencev podpisan s psevdonimom E. N., so v Sovi hitro izvedeli, kdo je pravi avtor. Urednik Sobotne priloge mu je zatem dejal, da ne bo nikoli več pisal za prilogo, kar je pripomoglo k prestopu na Večer.[4]

Leta 1998 je prestopil k Večeru, kjer je bilo, kot pravi, najprej vzdušje takemu delu še naklonjeno, potem so ga začeli vse bolj stiskati. To je bilo hkrati njegovo najbolj plodovito obdobje. Ena od eksplozij z mednarodnim ozadjem (in poznejšim odzivnim pritiskom) je bila obravnave zgodbe o tem, da je slovenska obveščevalna služba velikodušno ponudila ameriški obrambni obveščevalni agenciji (DIA) svojo obveščevalno logistiko. Objavi je sledila preiskava v stanovanju, grožnje o pregonu zaradi izdaje vojaške skrivnosti, očitki, da je povzročil smrt nekaj ameriških agentov, končalo se je pa z molkom, umikom obtožbe v predkazenskem postopku in mednarodnim novinarskim zaznavanjem te zgodbe. Zgodba o smrti agentov se je izkazala za konstrukt, ki naj obremeni avtorja, a so ga pravočasno razkrili, čeprav se je kot laž v političnem prostoru ponavljala tudi po tem.

»Vse do poznih nočnih ur in še včeraj od zgodnjega jutra do desetih dopoldne naj bi bili odgovorni čistili arhive OVS, predvsem podatke in dokumentacijo o tajni operaciji Sava.« (Izmenjava podatkov brez odobritve?, Večer, 9. junij 2000)

Razkritju ameriške obveščevalne operacije so sledile hišne preiskave, grozilo mu je do pet let zapora. Obrambni minister Janez Janša ga je javno razglasil za »nevarno osebo«.[5]

Delati z viri znotraj vojaških in obveščevalnih struktur je za novinarja veliko tveganje. Kako vedeti, da te nočejo izkoristiti za neke povsem zasebne, pa morda tudi za obveščevalne cilje. Zakaj so se obrnili ravno nate, ne na koga drugega? Blaž Zgaga pravi – zaradi zaupanja. Kot zdaj že zares izkušen novinar mora vedeti, da tudi zagotavljanje, da zaupajo prav njemu, še vedno nič ne pomeni. Kako torej odkriti, kaj je »zadaj«? Sam pravi: to rešuje čas. Včasih je pač treba čakati toliko časa, da stvari, ki bi zadovoljile neki zasebni interes, postanejo nepomembne, in ob tem tvegati, da bo obveščevalec šel k drugemu. Da ta metoda kar trdno stoji, dokazuje to, da ob vseh eksplozivnih temah, o katerih je pisal, ni doživel ne kazenskega pregona ne civilne tožbe. Preiskavo stanovanja da, zaslišanja tudi, tožbe pa ne niti pri zgodbi o Patrii, pri kateri Janez Janša sicer toži vsevprek.

»Kot smo izvedeli od dveh virov v Sloveniji, želijo finski kriminalisti zaradi vpletenosti v afero zaslišati predsednika vlade in Slovenske demokratske stranke (SDS) Janeza Janšo. Da to drži, je potrdil tudi finski vir.« (Patria podkupila Janeza Janšo?, Vest.si, 1. september 2008)

Predsednik vlade Janez Janša ga je dan zatem izpostavil kot krivca za zaroto pred volitvami. Janševim besedam še danes sledijo številni slovenski mediji, na spletu so se pojavili pozivi k fizični likvidaciji. Janšo so kriminalisti sicer zaslišali 15. oktobra 2009.[6]

Zgaga ima za sabo kar precejšnjo kilometrino: objavil je več kot 2500 člankov, vesti, poročil in komentarjev v slovenskih medijih, njegova besedila so povzeta ali objavljena v vrsti tujih medijev – Guardianu, Observerju, Prague Post, Jane's Defence Weekly, Jane's Inteligence Review, Jane's Sentinel Security Assessment; precejšnji del referenc ga navaja tudi kot prvega podpisanega pod novinarsko peticijo proti cenzuri. Človek bi rekel, da se po vsem tem zanj mediji kar tepejo. A ko se je s kritičnim člankom oktobra 2007 Dober Večer in lahko noč, v katerem je opisoval razmere v časopisu, poslovil od Večera, je, tako se zdi, za ostale medije postal kužen. Razen v neplačanih spletnih medijih vse teže objavlja, si njegovih storitev v slovenskih medijih nihče ne želi več. Zakaj se to dogaja, je pravzaprav težko ugotoviti.

Če bi si dal, kaj dopovedati
Odzive na poizvedovanje, zakaj je tako, je mogoče razdeliti v tri skupine. Njegovi novinarski kolegi najpogosteje pritrjujejo, da je Zgaga vztrajen in sposoben novinar z dobrimi viri. Mimogrede omenijo, da ga je izkušnja stigmatiziranja spremenila. Tudi sam pravi, da so napadi nanj vplivali tudi na njegove bližnje, da ti trpijo zaradi njegovega novinarskega dela. Na drugi strani ga uredniki, ki so imeli opravka z njim, najpogosteje prikazujejo kot težaškega in problematičnega tipa, polnega samega sebe, ki ne upošteva uredniških nasvetov, ki pa da bi jih krvavo potreboval. Eden od njih je celo dejal, da bi izvrstno funkcioniral, če bi si dal kaj dopovedati. Druga skrajnost med ocenami je, da je paranoik, ki povsod vidi zarote. Tretji urednik iskreno priznava, da je Zgaga problematičen – ne za uredništvo –, ampak za uprave, ki se bojijo, da bodo njegovim člankom sledile tožbe. Sam Blaž Zgaga pravi, da je bila večina sporov z uredniki pravzaprav spor o poklicnih merilih, kjer se uredniki niso znali izviti iz povezanosti z upravo in marketinškim delom hiše. Ta previdnost urednikov pa po svoje tudi pripoveduje zgodbo o sodobnem slovenskem novinarstvu.

Blaž Zgaga je danes na cesti. Dobro, bodimo natančni, je svobodni novinar, ki pa mu skoraj nihče noče objavljati, torej je de facto na cesti. Ponudi članek, pa mu kratko malo ne odgovorijo. Za razliko od mnogih drugih »svobodnjakov« je za njim precej uspešna kariera, ki bi morala pomeniti referenco uspešnosti in kvalificiranosti, pa, namesto veselja, da imajo »izdelanega avtorja«, večino urednikov spodbuja k previdnosti – njegovo delo prinaša komplikacije. Kot sta, naj se malo igramo, komplikacije povzročila razkrivalca Watergata Carl Bernstein in Bob Woodward; čeprav pri tem ne primerjamo družbene teže novinarskih prispevkov, so ju prav tako sprva gledali sumničavo. Celo mediji in njihovi lastniki, ki dobičke kujejo tudi, če ne predvsem iz afer, tehtajo med stroški z odvetniki in sodišči, pa težavami, ki jih kakšno od razkritij prinese, in na drugi strani lagodnostjo, ki jo prinaša življenje brez teh raziskovalnih projektov. In izberejo lagodnost.

1 Delo, 9. septembra 2009, str. 5.
2 Blaž Zgaga v pogovoru z avtorjem, 12. oktobra 2009.
3 Blaž Zgaga v pogovoru z avtorjem, 12. oktobra 2009.
4 Iz arhiva Blaža Zgage.
5 Iz arhiva Blaža Zgage.
6 Iz arhiva Blaža Zgage.

nazaj

Sonja Merljak Zdovc

Novinarska zbornica
Vsi, ki si prizadevajo za kakovostno obveščanje javnosti, naj pišejo za tradicionalne medije ali bloge, bi morali preseči svoje predsodke, stopiti skupaj ter se pogovoriti, kako bi lahko očistili slovensko medijsko krajino »zapackanosti oziroma rumenega blata«. Morda bi bila rešitev strokovni izpit za novinarje in hitre, učinkovite sankcije za izdajatelje.
Letos se je spet enkrat, tako kot se je to v preteklosti že dogajalo, na internetu razplamtela razprava o tem, ali bi kazalo tudi v Sloveniji razmisliti o uvedbi novinarske zbornice oziroma licenc za novinarje. Novinar časopisa Dnevnik Rok Praprotnik je na blogu Medijski watch dog – ta je sicer medtem že prenehal delovati, zato je Praprotnikov izziv na voljo zgolj prek spletnih strani tistih medijskih hiš, na katere je medijski posredoval Praprotnikovo pisanje – novinarsko skupnost pozval, naj razmisli o načinu reševanja novinarstva kot profesije.

K iskanju razlogov in rešitev za stanje v slovenskem novinarstvu ga je vodil razmislek o dogajanju v novinarskem poklicu in okoli njega. In čeprav bi se/so se komentatorji njegovega predloga, tako tisti anonimni kot tisti podpisani, večinoma lahko strinjali, da razmere niso ravno zgledne, so bili odzivi – vsaj na blogu Medijski watch dog – na njegov predlog večinoma negativni, na trenutke žaljivi in celo osebni. (Tistih na drugih spletnih straneh nismo posebej pregledovali.) Zbornica in licence ne bodo rešili razmer, so se večinoma strinjali komentatorji, in najbrž imajo prav; zanimivo pa je, da je razprava bolj kot spodbudila iskanje konsenza razkrila strah številnih komentatorjev, da jih iz tega ali onega razloga ne bi šteli za novinarje. Predvsem so se zbali tisti, ki pišejo novinarske prispevke, kot sami pravijo, vendar jih, na primer, ne objavljajo v tradicionalnih splošno informativnih medijih.

Predlog Roka Praprotnika o novinarski zbornici in licenc
Kakšen je bil Praprotnikov predlog? Za boljše in lažje razumevanje je najustrezneje prebrati izvirno besedilo.

Razmislek ob dogajanjih v in okoli novinarskega poklica me je vodil k iskanju razlogov in rešitev za nastalo stanje. Razlogi so, ko govorimo o novinarstvu kot cehu, notranji in zunanji. Gredo od inertnosti in koruptivnosti v poklicu, pa vse do političnih in ekonomskih intervencij in kratkovidnosti. Kombinacija vsega skupaj je pripeljala to tega, da je novinarstvo kot profesija danes vsestransko podcenjeno in s prenizkim ugledom za poklic, brez katerega sodobna demokracija ne more obstajati. Ob nadaljevanju po trenutnem kurzu so obeti slabi.

Kako naprej, je bistveno vprašanje. Predlog, ki ga ponujam v razmislek, je ustanovitev novinarske zbornice in uvedbe obveznih novinarskih licenc za vse, ki v medijih delamo kot novinarji. V razvid medijev so torej lahko vpisani samo mediji, za katere pišejo novinarji z licencami. Kako si predstavljam takšno ureditev in nekatere posledice:
  1. Novinarska zbornica ima častno razsodišče, ki odloča o kršitvah novinarskega kodeksa. Končna konsekvenca kršitve kodeksa je lahko tudi odvzem licence. Posledica spoštovanja kodeksa je dvig ugleda poklica kot takšnega, saj se učinkovito samoregulira. Častno razsodišče in njegove razsodbe dobijo praktično veljavo.
  2. Licenco lahko pridobijo samo posamezniki, ki izpolnjujejo formalne (izobrazbene ...) pogoje.
  3. Študenti in ostali, ki želijo postati novinarji, smejo objavljati pod mentorstvom novinarja z licenco, ki je objavljen ob članku. Posledica – vzpostavi se sistem mentorstva in sistematične vzgoje mladih novinarjev. Danes sistemskega vzgajanja mladih novinarjev v slovenskih medijih ni.
  4. Novinar, ki ima licenco, postane dragoceno blago in zato je zanj tudi obdržanje licence dragoceno. To ga bo sililo k dobremu in etičnemu delu. Sedanji ‘tajkunski’ argument/grožnja novinarjem, da na cesti čaka 10 takšnih, ki bodo z veseljem pisali (kaj bodo pisali ni pomembno?) za 300 €, pade v vodo. Na cesti ne bo lahko najti novinarja z licenco za 300 €. To daje novinarjem ustrezno samozavest, čemur sledi zavedanje o avtonomiji ali obratno. To biciklistično držo izrine na rob poklica.
  5. Novinar s pridobljeno licenco se zaveda, da v tem poklicu obstaja profesionalna perspektiva.
  6. Novinarji z licenco so dolžni vsako leto objaviti svoje premoženjsko stanje.
  7. Propagandni izdelki, ki se predstavljajo kot novinarski izdelek (npr. Slovenski tednik, Ekspres), s podpisanimi fantomskimi avtorji ne morejo izhajati, saj ne izpolnjujejo pogojev za vpis v razvid medijev. Izdajatelj je deležen ustrezne finančne kazni.
  8. Prikrito oglaševanje in ostale slabe prakse v medijih skozi novinarske izdelke so lahko učinkovito sankcionirane.
  9. Novinarski poklic je nezdružljiv s katerokoli drugo profitabilno dejavnostjo (npr. dopoldan športni novinar, popoldan PR nogometnega kluba itd ...)
Zagotovo bomo našli še kakšen argument za. In kakšnega proti. Predlog je v tej fazi precej nestrukturiran in nedodelan. Med argumenti proti je možnost še večje inertnosti poklica. Za sprejem zakona o novinarski zbornici bi bilo treba dobiti politično podporo, kar je lahko dvorezen meč ... Potrebno bi bilo tudi prehodno obdobje, ko bi zbornica (na njihovo pobudo) vsem, ki danes delajo v medijih kot novinarji in bi svoje novinarsko delo izkazovali s prispevki v zadnjem letu, podelila licence, tudi če ne izpolnjujejo formalnih pogojev (izobrazba ...). Od te točke pa bi podeljevanje licenc potekalo po predpisanem postopku. Urediti bi bilo treba tudi prenehanje/zamrznitev veljavnosti licence, če določen čas nekdo ne objavlja novinarskih prispevkov ...

Tako. Svoj predlog dajem v javno razpravo s ciljem, da poiščemo čim boljšo rešitev.

Rok Praprotnik

Strah pred »nenovinarji« v novinarstvu?
Odzivi v komentarjih so se zelo razlikovali. Izbrala in dobesedno prepisala sem nekaj naključnih zgledov, da bi poskusila slikoviteje predstaviti diskurz komentatorjev.

Ideja je skregana s temelji moderne družbe, ki temelji na svobodi in kapitalizmu. (Finance)

Kakšna kozlarija … Moram reči, da sem izgubil vso spoštovanje do Praprotnika. Prosim, da se že enkrat zavedate, da ne živite več v 18. stoletju in da čez par let ne bo NOBENEGA tiskanega medija. A potem bodo pa lahko na spletnih straneh o dogodkih poročali samo tisti, ki imajo licenco? Raje bodite srečni, da v Indiji ne znajo preveč dobro slovensko. (Medijski blog)

Torej se mene, ki delam kot urednik medija, ki s politiko nima nobene zveze, enači z vsemi ostalimi? Da bi moral vsako leto objavljat svoje premoženjsko stanje? Saj lahko še počim od smeha! V našem mediju objavljamo ogromno potopisov, ki seveda z novinarstvom nimajo praktično nobene zveze, pišejo pa jih neprofesionalci. (Medijski blog)

Z željo in trdim delom lahko brez izobrazbe počneš skoraj vse (razen specifičnih poklicov, kot sta denimo pravo in zdravstvo). Ideja o teh licencah je očitno zrasla na zelniku nekoga, ki ga je strah pred vse večjim številom „nenovinarjev“ v novinarstvu. Prav novinarstvo je (še posebej pri pri nas) postalo področje, kjer nas dela vse več, ki nismo študirali novinarstva. „Pravi“ novinarji so zdaj zaskrbljeni, da bi ostali brez dela oz. brez vodilnih funkcij, ker v novinarstvu lahko s trdim delom uspe vsak. Očitno se ne morejo sprijazniti, da tudi „nenovinarji“ lahko pridejo(mo) do pomembnih funkcij v novinarstvu. Še več: v Sloveniji se v medijih misli, da lahko uredniki postanejo le tisti z veliko izkušnjami in izjemnimi raziskovalnimi dosežki. Napaka! Nekdo, ki je odličen raziskovalni novinar, še ne more biti odličen urednik. Prej ravno nasprotno. Nazaj k tem licencam. Novinar ni le tisti, ki piše o politiki. (Medijski blog)

Več komentatorjev se je osredotočilo na posamezne predloge (na primer na tistega o izobrazbi) in se zato negativno odzvalo na pobudo v celoti; manj je bilo tistih, ki so Praprotnikov predlog razumeli, kot je bil mišljen – kot poziv k razpravi, ki bi pomagala, da bi se razmere v slovenskem novinarstvu in medijih izboljšale (čeprav so se nekateri iz skupine prvih strinjali, da določene stvari ne delujejo in da bi jih bilo treba urediti; na primer „potegniti črto med dejanskimi mediji in PR – trobili, kot je Ekspres, Slovenski tednik,“ kot pravi komentator, ki je sicer zapisal, da se s Praprotnikovim predlogom ustvarja lažni elitizem).

Italija: razmerje pri plačah nelicenciranih in licencirah novinarjev 1:4
Na Slovenskem sicer najbolj poznamo primer italijanske novinarske zbornice, ki je mikaven predvsem zaradi razlike v plači med nelincenciranimi in licenciranimi novinarji; ta lahko doseže razmerje 1:4 (1000 evrov proti 4000 evrov za enako delo). Postopek pridobitve licence ni preprost, saj je med drugim zanjo potrebno opraviti državni izpit v Rimu. Zato pa je nagrada (plačilo), pa tudi kazen (izguba visoke plače), če slabo delo novinarja pripelje do odvzema licence, na koncu toliko večja.

Do licence lahko v Italiji bodoči novinarji pridejo po dveh poteh: tisti, ki so študirali novinarstvo (v Italiji je šest akreditiranih novinarskih fakultet, ki novinarstvo poučujejo večinoma na podiplomski ravni), lahko zanjo zaprosijo oziroma pristopijo k opravljanju ustreznega izpita takoj po končanem študiju. Vsi drugi, na primer študenti humanističnih fakultet (ki se niso odločili za podiplomski študij), pa lahko izpit opravijo po tem, ko imajo za sabo dve leti delovnih izkušenj kot redno zaposleni ali honorarni sodelavci medijskih hiš.

Toda zaradi politične situacije in številnih zlorab medijskega prostora predvsem v času Berlusconijeve vladavine je italijanska zbornica slab zgled. Še slabši so zgledi iz nekaterih afriških držav, kot sta Zimbabve, kjer so novinarske zbornice ustanovili zato, da bi država lažje nadzirala novinarje.

V drugih evropskih državah zbornične ureditve večinoma ne poznajo, toda za opravljanje novinarskega poklica je marsikje potrebno ali vsaj priporočljivo članstvo v nacionalni novinarski organizaciji. Šele novinarska izkaznica, ki jo pridobijo včlanjeni novinarji, namreč ponekod omogoča dostop na kraje, kot so, na primer, parlament ali pa kraj zločina.

Novinarstvo kot polprofesija
Sistem licenc sicer uporabljajo visoke profesije, denimo medicina in pravo, toda novinarstvo na Slovenskem, tako kot večinoma tudi v drugih državah, v klasičnem sociološkem smislu ne velja za profesijo, ampak kvečjemu za polprofesijo, predvsem zaradi odsotnosti avtonomije.[1] Novinarji se hkrati tudi razlikujejo po svoji izobrazbi, družbenem statusu, zaposlitvenih obvezah, etičnih načelih, standardih usposobljenosti, avtonomiji in odgovornosti. Profesorica novinarske etike na ljubljanski fakulteti za družbene vede Melita Poler Kovačič je v svojih raziskavah tudi ugotovila, da se novinarstvo sooča s krizo identitete, saj prihaja do razkoraka med samoopredelitvijo in dejansko prakso.[2] V svojem prispevku o krizi identitete je skozi pet dilem (interes javnosti ali njena radovednost; preiskovalno novinarstvo ali afere; služenje javnosti ali naročniku; služenje državljanom ali elitam, novinarska svoboda ali brezmejnost) predstavila zglede, s pomočjo katerih je razkrila, da novinarji sicer v kodeksu sledijo klasični paradigmi novinarstva, vendar je medijska resničnost precej drugačna.

Novinarji se krize identitete, o katerih piše Melita Poler Kovačič, do neke mere zavedajo in razmišljajo o tem, kako bi razmere izboljšali. Ranka Ivelja, komentatorka Dnevnika in predsednica novinarskega častnega razsodišča (NČR), pravi: „Slovenska medijska krajina je zapackana, rumeno blato se počasi že strjuje; navadili smo se misliti, da je nič več in nič manj kot naraven kapitalistični pojav. Pritožbe, ki se v zadnjem času kar usipljejo na Novinarsko častno razsodišče, vsaka po svoje razkrivajo, da se z novinarstvom ukvarja vse več ljudi, ki nimajo ne volje, ne časa, ne znanja – in kar je najhuje, tudi uredniške podpore ne –, da bi zadevo, o kateri so se namenili obvestiti javnost, temeljito raziskali ali preučili. Bolj kot želja, da bi se približali resnici, jih namreč vodi želja napisati (posneti) odmevno zgodbo, včasih politično, še pogosteje le komercialno motivirano. Kršitve kodeksa so največkrat kolateralna žrtev naglice in površnosti, včasih pa tudi zavestnega kršenja etičnih norm novinarskega poklica. Težava je v tem, da se zaradi kakovostnega upadanja ravni slovenskega novinarstva razburimo le še tedaj, ko 'novinarsko pero' opraska našo kožo; ko so žrtve rumene mrzlice drugi, rečemo hej-naj-jih-pač-tožijo-pisune.

Predlog kolega Roka Praprotnika (o ustanovitvi novinarske zbornice) sem dojela predvsem kot poziv k stanovskemu ukrepanju. Prepričana sem, da zdravniki ne bi nikoli dopustili, da bi bolnike zdravili z ramo ob rami s šarlatani brez znanja in referenc, za opravljanje zdravniškega poklica je zato potrebna licenca. Pravniki, ki želijo delati v pravosodju, morajo opraviti pravosodni izpit, le v novinarstvu (zadnje čase) velja, da si že takoj po šoli ali celo brez nje izvedenec za vsa področja življenja pa še za jezik in medijsko tehnologijo. Ali ne bi torej – če se zbornica ni izkazala kot najboljša ideja – razmislili vsaj o strokovnem izpitu za novinarje, na katerem bi na primeren način preverili njihovo poznavanje medijske zakonodaje, profesionalnih in etičnih norm, brez česar pač ni mogoče kvalitetno obveščati javnosti.“

Kaj torej narediti?
Vili Einspieler, nekdanji predsednik NČR, pravi, da je problem slovenskega novinarstva tudi v preveliki individualiziranosti poklica, ki se je izkazala tudi med zadnjo (neslavno) novinarsko stavko in ki jo je težko preseči: „Predlog o zborničnem organiziranju slovenskega novinarstva, ki bi lahko po mnenju njegovih zagovornikov utrdilo spoštovanje etičnih in profesionalnih meril, ni padel na plodna tudi zato, ker se je na primeru novinarske zbornice v Italiji, ki jo v Sloveniji najbolj poznamo, izkazalo, da sta kapital in politika našla poti za njeno zlorabo, Berlusconijev medijski raj ni navdušil slovenskih novinarjev, ki so imeli zadržke tudi do države, ki bi bila soustanoviteljica zbornice, kajti slovenski oblastniki so prepogosto povsem ignorirali strokovno javnost pri sprejemanju medijske zakonodaje. Če bi se znali izogniti vsem pastem, zbornice ne zavračam, kljub temu pa menim, da bi lahko slovenski novinarji dosegli več, če bi presegli nasprotujoče si interese, ki so posledica heterogene novinarske skupnosti, in podprli nacionalno kolektivno pogodbo za novinarje, ki bi delodajalce prisilila, da bi spodobno plačali novinarsko delo. Če bi novinarsko delo imelo pravo ceno, delodajalcem ne bi bilo vseeno, ali bodo zaposlili strokovno usposobljene kadre ali pa ljubitelje novinarstva, ki praviloma nimajo potrebnega znanja, temveč le voljo in čas za pisanje.“

V svojih odzivih na Praprotnikov predlog so se mnogi komentatorji sklicevali na trg oziroma bralce, poslušalce, gledalce, ki da znajo presoditi, kdo svoj poklic opravlja dobro in kdo ne. Problem je v tem, da ni vedno in povsod tako, saj bralci pogosto nimajo dovolj informacij in vpogleda v dogajanje (za zgled naj bo prispevek o družbeni odgovornosti medijev pri poročanju o nasilju v družini[3] ). Tako jih lahko, na primer, hitro zavedejo tisti novinarji in novinarke, ki na videz upravičeno terjajo odgovornost tega ali onega politika ali državnega funkcionarja, pri tem pa včasih zaradi pomanjkanja informacij in slabega vpogleda v ozadje naredijo več škode kot koristi.

Na začetku novinarske poti je težko zavrniti zahtevo urednika po piarovskem ali senzacionalističnem prispevku, saj mlad novinar ponavadi nima avtoritete, s katero bi to naredil; hkrati pa ga je strah, da si bo v tem primeru zapravil vsakršno možnost za delo v novinarstvu. Toda če se zaveda, da se bo neprofesionalno ravnanje odražalo na njegovi verodostojnosti, se morda lažje zoperstavi nesmiselnim zahtevam in lažje argumentira, zakaj bi bilo bolj smiselno ravnati drugače; še posebno če ve, da enako razmišljajo tudi vsi drugi oziroma da ga njegovi nasledniki, ki po besedah izkoriščevalskega delodajalca čakajo v vrsti za njegovo delo, ne bodo prodali za nekaj evrov honorarja.

Prav zato bi morali vsi, ki si prizadevajo za kakovostno obveščanje javnosti oziroma za delovanje v njenem interesu, pa naj pišejo za tradicionalne medije ali bloge (v Veliki Britaniji so v nacionalno novinarsko zvezo že sprejeli tudi blogerje), preseči svoje predsodke, stopiti skupaj ter se pogovoriti, kako bi lahko očistili slovensko medijsko krajino »zapackanosti oziroma rumenega blata«, kot je dejala Ranka Ivelja.

Morda bi bila rešitev strokovni izpit, kot je predlagala. Toda obenem bi kazalo nemara razmisliti tudi o neki vrsti hitrih in učinkovitih sankcij, na primer finančnih, zaradi katerih bi lastniki medijev razmislili, ali se jim še izplača hlastati po visokih nakladah in ratingih za vsako ceno. Pa tudi novinarji, tako mlajši, ki so pogosto na milost in nemilost prepuščeni urednikom in njihovim včasih prav nemogočim zahtevam in pričakovanjem (na primer brezplačnemu pisanju za spletne strani medija, ali pisanju prispevkov, ki so v bistvu piarovska sporočila), kot starejši, bi morda bolj razmislili o smiselnosti uklanjanja izkoriščevalskim zahtevam in neetičnega ravnanja, če bi vedeli, da je od njihovih odločitev dolgoročno odvisna tudi finančna prihodnost.

1 Več o tem glej Melita Poler Kovačič, Podobe (slovenskega) novinarstva: o krizi novinarske identitete. V: Poler Kovačič, Melita in Alin Golob, Monika (ur.). Poti slovenskega novinarstva - danes in jutri : znanstveni zbornik ob 40. obletnici študija novinarstva na Slovenskem, (Knjižna zbirka Media). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2004, str. 85-112.
2 Prav tam.
3 Sonja Merljak Zdovc, Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju, mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/35/nasilje/, dostop 19. 10 2009.

nazaj

Gordan Malić

Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Praksa v nekaterih državah vzhodne Evrope kaže, da na trgu preživijo tudi publikacije, na katere vlada nima vpliva, ima pa ga mafija. Precej raziskovalnih novinarjev se zato čuti varnejše pod zaščito zločinskih kot pa novinarskih organizacij.
Ali je bil projekt mednarodnega subvencioniranja neodvisnih medijev na območju nekdanje Jugoslavije smiseln? Njegov začetek sega na začetek devetdesetih let s financiranjem nekaj časopisov, konec devetdesetih let pa z ustanovitvijo nekaj elektronskih medijev na območju nekdanje Jugoslavije, ki so imeli kritičen odnos do oblasti. To je bil idealističen projekt, ki je celi vrsti institucij, medijev, pa tudi posameznikom pomagal preživeti težavno vojno in povojno obdobje. Po mojem mnenju je bil bolj socialne in manj politične narave, saj bi politično novinarstvo preživelo tudi brez pomoči Sorosa, kar dokazuje tudi rast naklade skoraj vseh publikacij tistega časa, čeprav nekateri posamezniki, pomembni predstavniki opozicije, zares ne bi mogli preživeti brez finančne podpore človekoljubov iz tujine.

Do leta 2000 so časopisi živeli od prodaje novic, zdaj pa se preživljajo s prodajo oglasov. Od Tuđmana oglasov nisi mogel dobiti, si pa lahko prodal 200.000 izvodov časopisa. Čeprav je Tuđmanov režim spodbujal cenzuro in preganjal svobodno mišljenje, je v njegovem času nastalo veliko več novic, kot jih je mogel prepovedati. Teatralni avtokrat, ki so ga obdajali arhaični lizuni in lopovi, pisana množica svetovalcev in čuvaji državnega pečata, je bil kot nalašč za obdelavo v novinarskih prispevkih.

Raziskovalni novinarji so v njegovem času mirno razvijali svoje kariere. Vedel je, da nobena stvar, ki bi jo lahko odkrili, ne bo imela epiloga, saj je HDZ nadzorovala pravosodje. Če nastaviš svoje sodnike, ti je vseeno, kaj novinarji raziskujejo. Tuđmanu raziskovalno novinarstvo ni šlo na živce, motilo pa ga je drugačno mišljenje. Ni prenašal nasprotnih mnenj in ideoloških delitev, zato je sovražil Ivančića, Butkovića, Banca. Iz skrajnih ideoloških razlogov se je bal oblikovalcev javnega mnenja, ki po njegovem mnenju delijo Hrvate … Nasprotno kot Tuđman pa Sanader ne zagovarja nobene znane ideologije. Formalno ne nadzoruje pravosodja ali pa tega zaradi odnosov z EU ne sme prepogosto pokazati. Zato so njegova težava raziskovalni novinarji, tisti, ki mu brskajo po Brodosplitu, javnih naročilih in premoženjskih karticah funkcionarjev.

Sanader je bil neoliberalni avtokrat. Upošteval je različna mnenja in spodbujal k ideološki strpnosti. Discipliniral je radikalce in v vlado pripeljal Srbe. Je pa bil veliko resnejši cenzor kot Tuđman in dolgoročno nevarnejši za demokratične procese. Tuđman je oviral dostop do informacij z vplivom na delo državnih institucij, Sanader pa je s sklepanjem zavezništev z založniki in oglaševalci oviral tudi izhode informacij. Sanader je navezoval osebne stike z večino založnikov, a njegova vlada je do novinarjev bila veliko bolj zaprta, kot je bila Tuđmanova, novinarji pa so bili pri tem dokazano bolj izpostavljeni nasilju.

Povezovanje političnega in poslovnega
Nikoli doslej ni bilo toliko časopisov, marketinških agencij in skrbnikov javnega ugleda in tako malo novic o vladajočih … Tuđman je ustvaril tajkune in bodoče oglaševalce, a nihče se z njimi ni tako dobro razumel kot Sanader. Tuđman je konceptualno in popolnoma neuspešno poskušal spraviti ustaše in udbaše. Sanader pa si je razmeroma zelo malo prizadeval, da bi sindikate pobotal z delodajalci (na koncu je seveda vse pokvarila recesija …).

Na trgu danes vladajo državni ali zasebni monopoli, ali duopoli, ki jih pogovorno imenujemo »uspešna podjetja«. Ta podjetja nadzorujejo tudi trg oglasov. Konzum kot največji oglaševalec ima tudi časopisno distribucijo, s popusti pa vpliva tudi na cene posameznih publikacij. Družba Unex, marketinško hčerinsko podjetje Konzuma, po zadnjih podatkih obvladuje približno 20 odstotkov oglasnega trga. Med dvema mandatoma vladanja HDZ so družbe Ivice Todorića dobile največ državnih subvencij. Strateško zavezništvo med vodilnim hrvaškim koncernom in vlado premiera Sanaderja je napovedovalo sodni dan neodvisnega založništva, v katerem novinarje čaka usoda, hujša od tiste, ki je zadela blagajničarke Konzuma. Vse to kaže, da povezovanje političnega in poslovnega področja po scenariju, ki so si ga zamislili njegovi vodilni predstavniki (v katerega spadajo tudi številne oblike korupcije in cenzure in je podoben neoliberalnemu modelu nadzora javnosti, kakršnega je na manjšem vzorcu uspešno izvajal slovenski premier Janša), neizogibno vodi v monopolizacijo, omejevanju medijske svobode in civilne družbe.

Mediji, na katere vlada nima vpliva, ima pa ga mafija
So pa tudi drugačne možnosti. Praksa v nekaterih državah vzhodne Evrope, na primer v Rusiji, Bolgariji, Srbiji ali na Hrvaškem, kaže, da na trgu preživijo tudi publikacije, na katere vlada nima vpliva, ima pa ga mafija. Njihova naloga je, da javno izsiljujejo poslovne ali politične skupine na nižjih stopnjah hierarhične lestvice. To najpogosteje počnejo pod pretvezo raziskovalnega novinarstva, povezani so z obveščevalnim podzemljem, ki za njih »raziskujejo« in nenehno pritiskajo na antikorupcijske strukture in posameznike. Precej raziskovalnih novinarjev se zato čuti varnejše pod zaščito zločinskih kot pa novinarskih organizacij … V tej perspektivi že vidim prihodnost neodvisnega založništva na Hrvaškem. Proces demokratizacije in sproščanja političnih in družbenih razmer se je končal z njihovo kriminalizacijo in odpravljanjem celo tistih svoboščin, ki so bile tudi pred vojno: svobodnega trga, svobodnih medijev, svobodnih intelektualcev in svobodnih novinarjev.

Kje je Soros zdaj, ko ga zares potrebujemo?!

Prevedla: Anamarija Urbanija

nazaj

Stipe Ćurković

Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Izhodišče naših strategij je bila zavest, da mediji v postsocialistični Hrvaški niso nevtralni organi prenosa informacij, še manj pa organi javnosti ali javnega mnenja – zavračati sodelovanje v proizvodnji idiotizma pomeni prenehati svoje prejemnike nagovarjati kot idiote
Če upoštevamo dominantne parametre, znotraj katerih se formulirajo vprašanja o medijih, njihovi svobodi in družbeni funkciji, bi bila osrednja točka odnosov med plenumom Filozofske fakultete in novinarji verjetno kuloarska zgodba o obisku takratnega ministra za šolstvo Dragana Primorca v uredništvu dnevnika Jutarnji list. Ministrov večerni obisk v redakciji visokonakladnega dnevnika 5. maja 2009 je bil, kot se temu reče, uredniško motiviran. Po ministrovem neposrednem navodilu je bil iz številke, ki bi morala iziti naslednji dan, izločen pozitivno uglašen prispevek o študentski blokadi. Zamenjan je bil z »ekskluzivnim« besedilom, ki »razkriva«, da se za študentskimi protesti skriva koalicija opozicijskih parlamentarnih strank, ki jih vodita SDP in HNS.

Ne glede na to, da na tem mestu ne moremo preveriti verodostojnosti te zgodbe, ta kljub temu razkriva paradigmatske koordinate, znotraj katerih v postsocialistični Hrvaški potekajo razprave o medijih. Tako protagonisti kot dramaturgija ustrezajo merilom liberalnega »kritičnega« imaginarija. Na eni strani je visoki državni uradnik, ki preseže svoja pooblastila, na drugi pa mediji kot žrtve nelegitimne državne intervencije. S takšno razdelitvijo vlog postaja vprašanje svobode medijev privilegirano polemično izhodišče za (neo)liberalno demonizacijo države. Glede na izbrano retorično različico se usmerjenost proti nelegitimnim vmešavanjem genealoško zvede ali na socialistični ali na nacionalistični formativni greh državnega aparata. A kljub tem variacijam v načinu razpravljanja je vprašanje svobode medijev opredeljeno izključno kot svoboda pred državo. Iz takšnega poudarka sledi ali kritično zanemarjanje vprašanja svobode medijev pred nevmešavanjem kapitala ali pa odkrita apologija tržnih mehanizmov kot domnevnega jamstva za avtonomijo medijev od struktur politične moči. Zadostno jamstvo, da bodo mediji izpolnili deklarativno vlogo organov javnosti, v takšnih narativih pomeni že dejstvo, da so mediji privatizirani.

Medijska strategija študentske iniciative
Medijska strategija študentske iniciative za brezplačen študij je izšla iz kritičnega zavračanja tako zastavljenih okvirov razprave. Izhodišče naših strategij je bila zavest, da mediji v postsocialistični Hrvaški niso nevtralni organi prenosa informacij, še manj pa organi javnosti ali javnega mnenja. Če za normativno izhodišče razprav o javnosti vzamemo formulo o javni uporabi uma v zvezi z vprašanjem splošnih interesov, ugotovimo, da je o javnosti mogoče govoriti natanko v tolikšni meri, v kolikšni je ta sposobna sodelovati v kritičnem preudarjanju realnih družbenih procesov. Mediji bi torej opravljali funkcijo organa javnosti samo v primeru, ko bi večino usposabljali za kritično razmišljanje o družbeni dejanskosti. K temu pa nujno spada tudi kritična problematizacija implikacij restavracije kapitalizma za življenje delovne večine, pa tudi s tem tesno povezanih temeljnih protislovij med nominalno politično vladavino večine in procesom centralizacije gospodarske moči v zasebnih rokah. Šele znotraj tako postavljenih okvirov razprave vprašanja o medijih vodijo k dosledni problematizaciji vprašanja demokratskega deficita, namesto njegovega ideološkega krčenja na spraševanje o nelegitimnem vmešavanju predstavnikov državne moči.

Iz specifičnega izhodišča – vprašanja pravice do brezplačnega študija – je morala biti ugotovitev o vlogi medijev kot varuhov javnega interesa izrazito negativna, saj pred študentskimi akcijami v medijskem prostoru ni bilo nobene koherentne kritične analize procesa komercializacije visokega šolstva. To pomeni tudi, da vprašanje o dolgoročnih družbenih in političnih posledicah uvedbe šolnin v visoko šolstvo ni bilo zastavljeno. Ta posebni primer pa samo odraža pomanjkanje sistemskega kritičnega preizpraševanja procesov tako imenovanih »evroatlantskih integracij«, »strukturnih reform« in njihovih legitimacijskih mitov. Še več, zadeve so se začele premikati v diametralno nasprotni smeri. Postsocialistična medijska scena je namesto proti sistemski kritiki čedalje bolj hitela v smeri splošne tabloidizacije. S tabloidizacijo tu mislimo na dušenje medijskega prostora z neskončnimi nizi zasebnih ekscesov, z »zasebnim« pa mislimo na vsako obliko »informiranja«, ki ne oblikuje izhodiščne točke za razumevanje družbenih procesov na njihovi sistemski ravni. S tega stališča mediji predstavljajo le potencialne organe javnosti, oziroma prav tako potencialno prizorišče in orodje njenega formiranja. Vendar v kolikor te vloge ne izpolnjujejo, jo neposredno spodkopavajo. Mediji, ki »posredujejo« družbene procese kot vrsto razpršenih, kontingentnih dogodkov, s tem pa brišejo tudi najbolj provizorično »ontološko« razlikovanje družbenih sfer med estradnim in političnim v korist senzacionalistične fenomenologije bizarnosti brez sistemske težnje in formiranje javnosti de facto blokirajo v istem trenutku, v katerem izrekajo svoj namen služiti javnosti. Formula »javnost ima pravico vedeti« tako postaja legitimacija za psevdokritične denunciacije po zasebnih merilih tudi takrat, ko se ukvarja z domnevno kritičnim preverjanjem navideznih političnih problemov. V primeru omenjene nepotrjene intervencije nekdanjega ministra v uredniško politiko, bi to pomenilo, da tudi če bi se mediji kritično odzvali na ta dogodek (pa se niso), bi to ostalo na ravni »zasebnega«, vse dokler poročanje o ekscesu osebne intervencije ne bi bilo artikulirano v sklopu bolj temeljne problematizacije družbenih in političnih implikacij komercializacije visokega izobraževanja. Dvoumnost v izrazu »privatizacija«, ki poleg tukaj omenjenih teženj v tranzicijskem izrazju označuje predvsem procese spreminjanja v strukturah lastništva, lahko uporabimo tudi kot kritični indikator strukturne prepletenosti teh pojavov. Naloga javnih medijev bi bila to korelacijo vedno znova preizpraševati, kar jih hkrati zavezuje, da zastavljajo temeljna vprašanja o tem, v kakšni meri so mediji v zasebni lasti takšno funkcijo sploh sposobni opravljati. V tem je ves politični naboj na videz redundantne formule: zasebni mediji niso (in ne morejo biti) javni.

Medijska proizvodnja idiotizmov
V luči vsega do sedaj povedanega je tudi konvencionalno frazo o »tabloidnem poneumljanju« mogoče očistiti primesi impresionističnega moralističnega negodovanja in jo natančneje izpeljati kot formulo za politične implikacije medijev, ki v tukaj poudarjenem smislu niso javni. Mediji, ki ne pripomorejo k formiranju javnosti, bi v tem smislu po definiciji proizvajali idiotizme – v etimološkem smislu »idiota«, kot tistega, ki ni sposoben sodelovati v javnih zadevah.

V neposrednem nasprotju z logiko »realno obstoječega« medijskega polja kot sfere ukinjanja javnosti, ki jo nadomesti idiotizem zasebnega (kar pomeni enako kot depolitizacija večine), je medijska strategija študentske iniciative za brezplačen študij od začetka temeljila na dvojni politični stavi. Poziv na javni interes je moral nujno iti z roko v roki s poskusom samemu procesu konstituiranja javnosti aktivno pripomoči z načinom artikulacije poziva. To je v praksi pomenilo, da je bilo treba poleg poziva na obrambo pravice do brezplačnega študija vedno znova opozarjati tudi na konceptualni aparat in kontekst, ki sta nujna, da bi lahko problematiko komercializacije in komodifikacije izobraževanja razumeli kot vidik boja za obrambo zgodovinsko pridobljenih socialnih pravic pred usklajeno državno-medijsko neoliberalno ofenzivo. Nujno je bilo treba preprečiti, da bi zahtevo izolirali in jo prikazali kot partikularni problem interesne manjšine in jo s tem izbrisali kot politično spraševanje o javnem interesu ter jo spremenili v partikularno-administrativni problem pod izključno pristojnostjo pooblaščene državne službe. To je pomenilo tudi zavesten odklon od piarovskih strategij in vseh variant ideologije »uspešnega komuniciranja«. Ta temelji na računici čim bolj učinkovitega programiranja izoliranega, zaželenega odziva prejemnika sporočila na sprejeti informacijski dražljaj. Običajna sredstva proizvodnje soglasja so poenostavljanje (tj. brisanje sistemskih in kontekstualnih parametrov problema), poudarek na afektivni privlačnosti in dobrikanju predpostavljenemu recepcijskemu horizontu prejemnika. Pri tem so temeljni kriterij selekcije »ustrezne« komunikacijske taktike t. i. raziskave »javnega mnenja«, ki pa ne pomenijo nič več kot statistične kvantifikacije kontingentnega niza čisto zasebnih idiosinkrazij (spet v smislu, v katerem je tukaj izpeljano nasprotje med javnim in zasebnim). Ideologija uspešne komunikacije prejemnika ne obravnava kot javno, politično bitje, temveč ga poskuša zvesti na predpolitično raven in tam proizvesti njegovo soglasje (in tako so tudi nominalno politične odločitve, kot je izbira stranke na volitvah, sistemsko zreducirane na zasebne kriterije, začenši z ideologemom »karizme« kandidata). Vsaka resnično politična artikulacija določenega problema mora temeljiti na radikalnem prelomu s takšnimi komunikacijskimi postulati.

Sklicevanje na javnost pomeni sprejemanje odgovornosti za njeno formiranje
Tako je tudi temeljna strategija medijskega nastopanja študentske iniciative temeljila na odkritem nasprotovanju takšni logiki. Sklicevanje na javnost in javni interes je pomenilo sprejemanje aktivne soodgovornosti za njeno formiranje. Zavest o tem, da javnost obstaja samo kot kognitivno usposobljena za razumevanje makro ravni družbenih procesov ali pa sploh ne obstaja, se je na neposredni ravni vsakdanjih odnosov z mediji v času pettedenske zasedbe fakultete izoblikovala v vrsto specifičnih taktičnih rešitev. Izjave za medije so brali anonimni tiskovni predstavniki, ki jih je plenum dan prej potrdil za to nalogo. Študentska iniciativa ni imela stalnih »tiskovnih predstavnikov« ali »uradnih oseb«. Odpor do personalizacije je poleg drugega pomenil tudi eksplicitno zavračanje logike zvajanja političnih problemov na individualna imena in logike lova na indiskretne sledi zasebnega, na katere takšne konstelacije pozivajo. Anonimnost tiskovnega predstavnika je bila bistven taktični moment ohranjanja političnih zahtev na ravni načelnega in kolektivnega. V neposredni povezavi s tem so v izjavah poleg vsakodnevnih sporočil poskušali ohraniti tudi bistveno programski značaj in tako ubraniti umeščanje razprave na raven dejansko politične afirmacije socialnih pravic večine pred ponavljajočimi se poskusi državnih institucij in medijev, da problematiki odvzamejo to razsežnost - bodisi z njeno reartikulacijo v povsem upravni problem, bodisi tako, da so jo predstavljali kot v bistvu apolitični eksces mladostnega uporništva, ki se samo površno kiti s političnim lišpom.

Zavračati sodelovanje v proizvodnji idiotizma nujno pomeni tudi da prenehati svoje prejemnike nagovarjati kot idiote. Kot smo že poudarili, gre tu po definiciji za politično vprašanje. V skrajni konsekvenci je to tudi vprašanje o pomenu besede demokracija. Brez usposobljenosti večine, da »kognitivno mapira« svoj položaj glede na zgodovinske procese, katerih del je, je vsaka razprava o demokraciji vnaprej obsojena ali na cinizem ali manieristični nesmisel. Vloga medijev je v tem smislu strateško odločilna. Na kocki ni nič manj od tega.

Prevedla: Anamarija Urbanija

nazaj

Kaja Jakopič

Hrvaška: Novinarji kot tarče
Ob koncu leta 2009 je na Hrvaškem sedem novinarjev, ki živijo pod policijsko zaščito. Eden od njih je Hrvoje Appelt, ki je nedavno ustanovil spletni portal Napadi na novinare
Organizacija Novinarji brez meja je v svojem letošnjem poročilu o medijski svobodi držav Slovenijo uvrstila na sedemintrideseto mesto, kar je kar sedem mest slabše kot lani. Še slabše se je uvrstila sosednja Hrvaška, ki je padla na 78. mesto. Mnogi dogodki, povezani z mediji pri naših sosedih, so takšen padec medijske svobode očitno »napovedovali«. V začetku letošnjega leta so hrvaški novinarji zdaj že nekdanjemu predsedniku vlade Ivu Sanaderju pisali pismo oziroma peticijo, ki jo je podpisalo 42 novinarjev iniciativnega odbora in še enkrat toliko organizacij civilne družbe, v kateri so izpostavili težave s političnimi pritiski na hrvaške novinarje.

Čeprav je seveda tudi v Sloveniji medijska svoboda »omejena« z različnimi metodami, kot so premestitve in odpovedi novinarjev ter hkrati tudi s posameznimi primeri prepovedi poročanj o določenih osebah ali zgodbah, so metode na Hrvaškem v zadnjem obdobju še bolj skrb zbujajoče, saj tam prihaja do fizičnih napadov, verbalnih groženj in tudi do umorov novinarjev. Ob koncu leta 2009 je tako samo na Hrvaškem sedem novinarjev, ki živijo pod policijsko zaščito. Eden od njih je Hrvoje Appelt, ki je, ravno zaradi prej omenjenih podatkov, nedavno ustanovil spletni portal Napadi na novinare (www.napadi-na-novinare.com). To je prvi internetni portal na območju nekdanje Jugoslavije, kjer se zbirajo podatki o napadih na novinarje, osnovni motiv projekta pa dejstvo, da kar 90 odstotkov napadov na novinarje v regiji ostaja nerešenih.

Spletna stran in nagrada, ki si jo nihče ne želi
Appelt je bil tudi sam tarča anonimnih groženj, z avtomobilom so ga porinili s ceste, policijsko varstvo pa je dobil po tem, ko je objavil tekst o tihotapljenju nafte na Hrvaškem. Sicer je tudi sam letos ostal brez matičnega uredništva, saj so ga po enajstih letih sodelovanja odpustili najprej z Jutarnjega lista, potem pa še s tednika Globus. Medtem ko je Appelt prepričan, da je izgubil službo zaradi zgodb, ki jih je raziskoval in ki jih uredniki niso želeli objaviti, so uredniki obeh medijev zatrjevali, da Appelt ni izpolnjeval delovnih obveznosti. Appelt je tako ostal brez zaposlitve, na spletu pa ustanovil portal Napadi na novinare, ki zbira podatke samo o fizičnih napadih na novinarje.

»Samo v Srbiji je bilo lani prijavljenih 138 napadov na novinarje, v BiH prek 40, na Hrvaškem 10, v Črni gori in Makedoniji pa je bila ta številka malo manjša,« je v intervjuju za Medijsko prežo povedal Appelt, ki je skozi svoje raziskovanje in pogovore s kolegi novinarji iz različnih držav ugotovil, da je takšna spletna stran, na kateri bi se zbirali podatki o fizičnih napadih, tožbah, hekerskih vdorih in umorih, še kako nujna. »Želimo izpostaviti, kaj se dogaja v naši stroki, prav tako je treba senzibilizirati javnost o teh težavah in jo poučiti, zakaj je napad na svobodo besede tako velik problem. Poskušali bomo tudi vplivati na institucije, da začnejo s svojim delom, iskati napadalce in naročnike napadov, ker seveda upamo, da se bodo razmere spremenile oziroma izboljšale.« Appelt je pri projektu sam, zato tudi poudarja, da posameznih primerov napadov na novinarje ne namerava internacionalizirati, »razen seveda, če se kdo javi, da bi mi pri tem pomagal, potem bi takoj začel z internacionalizacijo problema v tej regiji,« še dodaja Appelt, ki je v projekt vključil tudi posebno potujočo razstavo, sestavljeno iz fotografij, ki dokumentirajo različne napade na novinarje. Napadi na novinarje so vedno bolj brutalni, zavest državljanov o vlogi novinarstva v družbi pa precej na nizki ravni, pravi Appelt, ki bi s svojimi aktivnostmi želel povrniti novinarjem dostojanstvo, čeprav mu mnogi očitajo, da na takšen način skuša pridobivati le pozornost. Vendar resnost svojih namer nakazuje tudi s tem, da so na spletni strani Napadi na novinare ponudili celo denarno nagrado za podatke o napadu na hrvaškega novinarja Dušana Miljuša.

Ker na spletni strani zbirajo podatke o napadih na novinarje v celotni regiji držav nekdanje Jugoslavije, na strani spremljajo in obveščajo o dogajanju v slovenskih medijih. Trenutno sta iz Slovenije izpostavljeni dve zgodbi: nerešeni primer napada na novinarja Mira Petka in primer časnika Dnevnik, ko je ljubljansko okrajno sodišče z začasno odredbo omejilo poročanje o italijanskem poslovnežu Pierpaolu Ceraniju, potem ko je od Boška Šrota odkupil tretjino podjetja Kolonel. »Sodna odredba izkazuje institucionalni problem, nerešeni primer napada na Mira Petka pa željo po tem, da svobodno novinarstvo tudi v Sloveniji ne obstaja,« je prepričan Appelt, ki je v okviru svojega projekta na posebnem dogodku oktobra letos v Zagrebu podelil tudi nagrado gosje pero za poseben prispevek k svobodi novinarstva, ki sta jo za Slovenijo prejela prav akterja iz teh dveh zgodb, Miro Petek in časnik Dnevnik.

Nadzor nad novinarji
Nagrade gosje pero si ne želi nihče, še posebej ne v kontekstu napadov na novinarje, ki so v regiji očitno še vedno zelo pogosti. Torej, raziskovalno novinarstvo na Hrvaškem sploh še obstaja? »Raziskovalno novinarstvo obstaja, ampak je zelo pogosto nadzorovano. Z nadzorom tem, ki jih preiskujejo novinarji, pa se včasih tudi zlorablja naziv preiskovalno novinarstvo. Redko kateri novinar, ki ima še svojo zaposlitev, vam bo to priznal, zaradi strahu pred odpovedjo, ampak grenko dejstvo je, da preiskovalne teme naši uredniki vedno manj 'naročajo',« poudarja Hrvoje Appelt, ki zdaj preiskovalne zgodbe objavlja na svoji spletni strani.

Raziskovalno novinarstvo, ki je zagotovo eno od najbolj zahtevnih novinarskih del, naj bi tako vedno bolj imelo status »incidenta«, saj je v regiji vedno več novinarjev, ki so prepričani, da se s raziskovalnim novinarstvom kratko malo nima smisla več ukvarjati. Veliko prizadevanja, denarja in izpostavljanje osebne varnosti na koncu namreč prineseta zelo majhen učinek, ali pa celo nikakršen.

Učinek napadov na novinarje pa je seveda bolj očiten. Novinarji prenehajo s svojim raziskovanjem, zatečejo se k avtocenzuri, le v določenih primerih novinarji nadaljujejo s svojim delom in »prenašajo« nadaljnje napade.

Takšen primer je zgodba novinarjev v BiH, televizijske oddaje, političnega magazina 60 minuta. Oddaja, ki jo predvajajo na Televiziji federacije Bosne in Hercegovine, je bila v lanskem letu zelo kritično nastrojena proti vladajočim strankam in proti predsedniku vlade Republike Srbske, ki je uredništvo zaradi tega tudi večkrat tožil. V oddaji so namreč poročali o domnevnih povezavah kriminalnih struktur z vladajočimi političnimi strankami in najbolj vplivnimi politiki v Bosni in Hercegovini.

Urednik in voditelj oddaje 60 minuta Bakir Hadžiomerović pa je po več smrtnih grožnjah, prav tako kot Appelt, dobil policijsko spremstvo. V BiH so lani tudi uvedli posebni servis Linija za pomoč novinarjem, na kateri so samo lani zabeležili 56 primerov napadov na novinarje v BiH, na najslabšem položaju pa naj bi bili novinarji v manjših, lokalnih okoljih, ki so najmanj zaščiteni.

Tudi v Srbiji se napadi na novinarje nenehno dogajajo že zadnjih 20 let. Zaradi svojih preiskovalnih oddaj morajo novinarji tudi v zapore, ob aretaciji Radovana Karadžića – doktorja Dabića – so snemalcu RTV B92 celo zlomili nogo, in kot priznava direktor RTV B92 Veran Matić, po objavi oddaj, v katerih predstavljajo zgodbe svojih raziskovalnih novinarjev, angažirajo zasebno fizično varovanje, policija pa varuje njega in zgradbo. Najhuje pa je, kot poudarja Matić, da je to za njih že povsem običajna praksa, na katero so se privadili.

Splet – rešitev za neodvisne novinarje?
Kje torej lahko v tem trenutku neodvisni novinar na Hrvaškem objavlja svoje članke? »Na spletu,« odgovarja Hrvoje Appelt, ker naj bi bila to prihodnost, vendar hkrati opozarja, da trenutno ni možnosti, da bi lahko od tega živel.

Podobni primeri, ko se preiskovalni novinarji s svojimi članki zaradi različnih pritiskov selijo na splet, pa so se dogajali nedavno tudi zunaj območja nekdanje Jugoslavije, na primer v Franciji. Zaradi nevzdržni razmer so dolgoletni novinarji francoskega časnika Libération zapustili svoj matični tiskani medij in ustanovili svoj internetni časopis. Po zamenjavi lastnikov nekdaj izrazito levo usmerjenega časnika leta 2005 se je največji lastnik kljub nasprotnim zagotovilom začel vmešavati v neodvisnost redakcije, odpuščal novinarje, kar je vodilo tudi v stavko novinarjev. Novinarji Laurent Mauriac, Pascal Riché, Pierre Haski in drugi so se zaradi nastalih razmerij »preselili« na splet in ustvarili spletni časopis Rue89 (www.rue89.com), ki temelji na odprti družbeni razpravi, medtem ko bralci lahko s svojimi prispevki soustvarjajo vsebino.[1]

Splet kot nov »kanal« za raziskovalno novinarstvo pa so že zdavnaj odkrili tudi v ZDA, saj se je izkazalo, da je učinkovita rešitev pred vplivom velikih korporacij, ki prek svojih navzkrižnih lastniških povezav preveč vplivajo na vsebine člankov v »svojih« tiskanih medijih.

1 Susman, Nika, Francija: Mediji na Sarko pogon. Konec neodvisnega novinarstva? Medijska preža, št. 31., maj 2008.

nazaj

Saša Banjanac Lubej

Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Srbsko tožilstvo za vojne zločine je pozvalo vse novinarje, medijske in pravne strokovnjake, novinarska združenja, da mu pomagajo s svojimi materiali, analizami in drugimi znanji s tega področja – zanima jih obdobje od 1991 do 1999
»Večino novinarjev, ki so podpirali režim Slobodana Miloševića, bi zaprl, obesil, postrelil ali pregnal na Hrvaško ali v Bosno in Hercegovino, od koder so leta in leta evforično poročali o srbskih žrtvah ali srbskih zmagah,« se glasi najbolj radikalna verbalna obsodba novinarjev-vojnih hujskačev in razpihovalcev sovraštva. Marca 2002 jo je izrekel beograjski novinar Petar Luković, ki je tako med vojno kot po njej kritiziral novinarje, ki so vztrajno razširjali propagando, razpihovali sovraštvo in pozabljali na osnovna pravila novinarskega poklica. Seznam 20 najbolj izpostavljenih podpornikov Miloševićeve oblasti je večkrat tudi objavil.

»Ne bom in ne morem pozabiti ljudi, kot so Milorad Komrakov, Spomenka Jović, Lidija Duvančić, Željko Avramović, Miodrag Popov, Ratko Dmitrović, Risto Kubura, Miloš Marković, Ljiljana Milanović in še tisoč kolegov, ki so za Miloševića opravili gromozanski posel,« pojasnjuje Luković. Toda, njegova izjava je naletela – pričakovano – na ostre obsodbe Združenja novinarjev Srbije (UNS), razdelila pa je tudi novinarje okrog Neodvisnega združenja novinarjev Srbije (NUNS). »Ne vem za ostale, ampak jaz ne morem pozabiti teh imen. Morda je moj spomin daljši, kot je to za Srbijo normalno,« je še pojasnil Luković, ki je takrat bil tudi predsednik častnega razsodišča NUNS. Prizadeval si je za organizacijo tribun, na katerih bi se razpravljalo o spornih – če ne kaznivih – novinarskih praksah, a je zaradi ostrine njegovih izjav v javnosti prevladal molk. Izkoristili pa so ga ravno tisti, ki jih je Luković izzval: »V 80 odstotkih primerov se je moje poročanje izkazalo za točno, proti preiskovanju odgovornosti nimam nič,« je v tedniku Nin Lukoviću odgovoril Ratko Dmitrović, ki je skupaj z Milo Štulo in mnogimi drugimi »domoljubi« v prvi polovici devetdesetih z ustreznimi komentarji »bogatil« TV Dnevnik srbske nacionalke.

Združenje novinarjev Srbije (ki je bilo do leta 2000 blizu Miloševićevi oblasti) pa je po demokratičnih (oktobrskih) spremembah v Srbiji, 5. decembra 2000, s prepovedjo opravljanja novinarskega poklica kaznovalo nekdanjega urednika informativnega programa RTV Srbija (RTS) in voditelja Dnevnika Milorada Komrakova. Izključili so ga tudi iz svojih vrst – takrat je bil celo predsednik tega združenja. Obrazložitev: »Je objektivno odgovoren za večletne medijske manipulacije državljanov Srbije v oddajah informativnega programa televizije, fabriciranje neresničnih vesti, informacij in drugih prispevkov, prirejanje dejanskih dogodkov s sovražnimi komentarji; za pozivanje k preganjanju političnih nasprotnikov in za zamolčevanje relevantnih dogajanj v državi in svetu.« Komrakov je še vedno zaposlen na RTS, a kot samostojni referent v oddelku za oddajnike, pri Obrenovcu, 45 kilometrov stran od Beograda. »Takšna je bila uredniška politika in tudi jaz sem bil njen del, za kar sprejemam odgovornost. Kazen sem še kako občutil, toda zdaj se sprašujem, ali je nujno, da izginem z obličja zemlje,« se je v enem redkih pogovorov za časopis TV Novosti odzval Komrakov, ki trdi, da je 5. oktobra (na dan ko je pod pritiskom uličnih demonstracij padel Milošević) za las ušel smrti.

Drugi korak k razčiščevanju preteklosti in odgovornosti v novinarskih vrstah v Srbiji je v juliju 2009 storil NUNS, ki je tožilstvu za vojne zločine podal ovadbo proti osebam, za katere meni, da so odgovorne za vojno hujskaško propagando in so prav tako odgovorne za vojna dogajanja na območju nekdanje Jugoslavije.

Brez lustracije novinarjev ni svobode medijev
Toda za zdaj kaže, da je Komrakov edini primer lustracije novinarjev v Srbiji. Večina tistih s prve bojne linije je samo potisnjena v ozadje, veliko se jih še danes ukvarja z novinarstvom ali dela v medijih. To pa je posledica dejstva, da v nobeni od držav na območju nekdanje Jugoslavije ni bilo politične in družbene lustracije; posledično je ni niti na medijskem področju. Srbija tu ni nobena izjema. Urednica informativnega programa Hrvaške televizije Hloverka Novak Srzić se je med vojno zelo profilirala kot urednica oddaje Motrišta – v kateri so kakopak prav posebej obdelovali medijsko propagando nasprotne strani. Nič manj prizanesljiv ni bil niti njen kolega Dubravko Merlić, ki je vmes profesionalno evoluiral in svoj izum – licenco za oddajo Piramida – nemoteno prodaja na nekdaj osovraženih ozemljih. Njegovega početja v devetdesetih ni nihče problematiziral. Voditeljica oddaje Otvoreno in Dnevnika, novinarka Dijana Čuljak, pa je 1993 leta iz taborišča HVO za muslimanske ujetnike Dretelj v Hercegovini takole poročala za HRT: »Marsikdo ni hotel zapustiti te, če ne udobne, pa vsaj varne namestitve«. »Očitajo mi, da sem rasist. To pa niti slučajno ne more biti res. Raje imam črnce kot Srbe«, je, na primer, zapisala Tanja Torbarina, še danes zelo ugledna in cenjena kolumnistka Globusa. Na neobstoječem spornem seznamu hrvaških novinarjev najdemo še Obrada Kosovca (znanega tudi kot Tuđmanovega Srba); Dunjo Ujević, Silvano Menđušić (poročala o lažnem srbskem bombardiranju Šibenika), ne gre pozabiti niti prispevek Miljenka Manjkasa, ki ga je – po pisanju Nacionala – s položaja odgovornega urednika Večernjega lista na prošnjo takratnega hrvaškega premiera Sanaderja umaknil njegov tedanji kolega Schüssel. Večernji je namreč preveč podrobno poročal o ravnanju policije in pravosodja v primeru Glavaš.

Tudi v Bosni in Hercegovini ni manjkalo novinarjev, ki so se držali »prave« (nacionalistične) linije. Spomnimo se samo »legendarnega« Smiljka Šagolja, dopisnika HRT iz Mostarja, ki je Alijo Izetbegovića imenoval za »lažnivca in zločinca«, prizadevanja za državljansko BiH pa prevajal v prizadevanja za islamsko državo. Še danes dela kot novinar v Mostarju. Na srbski strani pa so si gledalci srbske nacionalke zapomnili (danes pokojnega) Rista Đoga, ki je med obstreljevanjem Sarajeva dnevnik RTV Republike Srbske začel tako, da se je mastil s pečeno svinjino, izjavil pa je tudi tole: »Poturkinje trdijo, da jih posiljujemo, a je kakšen dan nazaj v begunskem taborišču ena rodila črnca.« »Vsak Musliman mora ubiti enega Srba« pa se glasi bosenska različica novinarskega hujskaštva. Izstrelil jo je Zilhad Ključanin, ki je še danes uveljavljeni kulturni delavec, ki v Sarajevu objavlja knjige.

Hujskaštvo zastara, propaganda pa ne
Prav zaradi dejstva, da novinarji, ki so bili del vojne propagande, še naprej mirno živijo od dela v medijih, je precej burne reakcije izzvala novica o tem, da je srbsko tožilstvo za vojne zločine začelo preiskavo o poročanju srbskih medijev v primerih vojnih zločinov. Novica ni odmevala samo v Srbiji.

»Smo zelo blizu predkazenskem postopku. Ni še obtožnice, torej še ni imen oseb, proti katerim bi se lahko usmerjal postopek. Tožilstvo trenutno opravlja analizo tekstov in prispevkov v tiskanih in elektronskih medijih v kritičnih letih,« so za Medijsko prežo potrdili na tožilstvu. »Želimo ugotoviti, na kakšen način so mediji sodelovali v negativni propagandi, ki je pripeljala do krvave vojne in hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava, do vojnih zločinov. Ko pridemo do trdnih pravnih temeljev, bomo šli z dokazi pred sodišče, ki bo povedalo končno besedo. Izkušnje Mednarodnega vojaškega tribunala v Nürnbergu in Mednarodnega kazenskega tribunala za Ruando so dragocene.«

Tožilstvo poudarja, da trenutno ugotavlja, ali obstajajo elementi kaznivega dejanja ali ne. Zadošča že določena stopnja utemeljenega suma, zato da bi uvedli postopek za kaznivo dejanje podpihovanja in ščuvanja k izvrševanju vojnih zločinov.

Opozarja, da je treba to kaznivo dejanje ločevati od razpihovanja rasne in verske nestrpnosti, ki je v pristojnosti drugih sodišč in je zastaralo. »Ni treba biti pravnik, da bi jasno videli, da v poročanju določenih ljudi iz tistega obdobja obstajajo elementi kaznivega dejanja. Naš cilj je, da se to ne pozabi, da se ne spregleda povezava med vojnimi zločini in angažmajem režimskih propagandistov«, razlaga Jasna Šarčević Janković iz oddelka za odnose z javnostjo Tožilstva za vojne zločine Republike Srbije.

»Noben oborožen spopad se ni začel nenadoma in brez določene politično-propagandne priprave. Slednja se pripravlja tako dolgo, dokler ne ustvari prepričanja v domači, po možnosti celo tudi tuji javnosti, o tem, da so oborožene dejavnosti upravičene. Določene oblike nedovoljene propagande po so kazniva dejanja. Kot da se pozablja, da je bilo v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije ubitih 130.000 ljudi,« še ugotavljajo na tožilstvu.

Tukaj ne gre spregledati niti Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki v 20. členu pravi: Vsaka propaganda s ciljem vojne bo z zakonom prepovedana, z zakonom bo prepovedano vsako zagovarjanje nacionalnega, rasnega ali verskega sovraštva, ki pomeni ščuvanje k diskriminaciji, sovraštvu ali nasilju. Skratka, prepovedana je propaganda, ki lahko proizvede ali izzove agresijo ali poruši mir v nasprotju z listino ZN.

Srbsko tožilstvo za vojne zločine je pozvalo vse novinarje, medijske in pravne strokovnjake, novinarska združenja, da mu s svojimi materiali, analizami in drugimi znanji s tega področja pomagajo – zanima jih obdobje od 1991 do 1999. Ob tem poudarjajo, da sovražni govor ni ustrezno kaznivo dejanje v tem primeru, ker utegne zastarati.

Ali tudi druga tožilstva z območja nekdanje Jugoslavije premišljujejo o podobnih preiskavah, srbskemu posebnemu tožilstvu ni znano, povedali so le, da so se predstavniki vseh tožilstev s tega območja novembra 2007 v Dubrovniku udeležili regionalne konference o odgovornostih medijev za vojne zločine. »Tam smo ocenili, da so mediji aktivno sodelovali v spodbujanju vojn na območju bivše Jugoslavije v devetdesetih letih, da pa je težko pričakovati, da se jim sodi za vojne zločine ... Ker na srbskem tožilstvu menimo, da je del odgovornosti za ta proces tudi na pravosodnih institucijah, smo v dveh letih oblikovali dosje Mediji. Ukvarjamo se z dejanji, ki jih je zelo težko dokazati. Mi analiziramo elemente kazenske odgovornosti medijev v Srbiji,« so še pojasnili.

Kako članek ubije človeka
S povezovanjem konkretnih zločinov in medijskih napisov pa se že leta ukvarja hrvaški novinar Drago Hedl. »Žal obstajajo članki, ki so povzročili smrt konkretnih oseb. Na predvečer vojne na Hrvaškem je začel izhajati Slobodni tjednik, ki je hitro postal simbol in promotor sovražnega govora, vojnega hujskaštva in ščuvanja k zločinom,« razlaga Hedl in takole za Medijsko prežo opisuje umor s peresom: v eni od številk Slobodnega tjednika je bil objavljen tekst, v katerem polkovnika JLA hrvaške narodnosti Vičevića obtožuje, da je ukazal granatiranje Osijeka, med katerim je umrlo veliko število civilistov. Toda resnica je bila takšna, da je bil omenjeni častnik takrat v Nišu na prestajanju zaporne kazni, na katero ga je zaradi izdaje obsodilo vojaško sodišče v Beogradu (kontraobveščevalna služba JLA ga je aretirala v Osijeku 1. avgusta 1991). »Toda v nepreverjene in senzacionalistične informacije, objavljene v Slobodnom tjedniku, so verjeli prebivalci vasi, v kateri je živel oče omenjenega častnika. Ker ni mogel psihično zdržati napadov in obtožb svojih sokrajanov (hodili so mu pred hišo in grozili z izvodom Slobodnega tjednika!), je naredil samomor. Tako je članek, ki ga je podpisal novinar pod psevdonimom Zvonimir Trpka, neposredno zakrivil smrt ene osebe, to pa zdaleč ni edina stvar, ki jo je zakrivil. Seveda tudi za samomor Zdravka Vičevića nihče ni odgovarjal,« pravi Drago Hedl. Sam Hedl je bil do začetka vojne na Hrvaškem odgovorni urednik regionalnega dnevnika Glas Slavonije, kamor je v vojaški uniformi vkorakal Branimir Glavaš. Po »sovražnem prevzemu« lista je Hedl zapustil Osijek, nekaj časa je bil prisiljen umakniti se v tujino, saj so mu zaradi pisanja o vojnih zločinih v Osijeku večkrat grozili.

Njegovo ravnanje pa kaže, da ni bilo nujno sodelovati v vojno-hujskaški propagandi. Temu so se novinarji s profesionalno vestjo in etičnimi kodeksi postavili po robu, res pa je, da so večkrat zaradi tega tvegali eksistenco – oziroma – preživetje. Ravno v tem gre iskati razloge, zaradi katerih so novinarji-propagandisti sprejemali naročila oblastnikov – čeprav jih zdaj večina trdi, da je le opravljala svoje delo. Na različne ugodnosti, kot so visoka plača in priboljški v obliki stanovanj, pa seveda pozabljajo. Manjši del je v to verjel, starejši novinarji so bili verjetno vajeni diktata od »zgoraj«. Nekateri – pred upokojitvijo – so dopoldne delali v (takrat) režimskemu Tanjugu, popoldne pa so vest mirili v neodvisnem FoNetu. Osemnajst let po začetku vojne pa lahko z gotovostjo rečemo, da so svoje delo opravili samo tisti novinarji, ki so se vojno-hujskaški propagandi zoperstavili ali v njej niso hoteli sodelovati, četudi so zaradi tega pristali na cesti in životarili v ti. neodvisnih medijih, z majhno naklado in še manjšimi honorarji.

Novinarji, vojni hujskači skozi zgodovino
Po drugi svetovni vojni se je sodišče v Nürnbergu sodilo uredniku časopisa Der Strurmer (Jurišnik) Juliusu Streicheru za spodbujanje k zločinom in za genocid. Sodili so tudi Hansu Fritzscheu, uradniku Hitlerjevega ministrstva za propagando, in sicer za izvrševanje vojnih zločinov, zaradi česar je bil obsojen na zaporno kazen devetih let. Šef oddelka za tisk Tretjega rajha Otto Dietrich je bil obsojen za zločine proti človeštvu in sicer zaradi antisemtiske propagande. Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je junija 2000 na 12 let zapora obsodilo belgijskega novinarja Georgesa Ruggiuja zaradi zločina proti človeštvu. Ruggiu bil novinar ruandske RTV hiše TRLM (Radio Television Libre des Milles Collines). Novinar je med trimesečno krvavo vojno v Ruandi leta 1994, v kateri so pripadniki plemena Hutu ubili več kot 800.000 pripadnikov plemena Tutsi, javno pozival k nasilju, pobijanju in genocidu. Krivdo je priznal. Ni zanikal, da je delal na »sovražnem radiju« ter da ni spoštoval ne zakonov novinarskega polica ne humanitarnega prava. Tribunal za Ruando je sodil še novinarski trojici – Ferdinandu Nahimanu, Jean-Boscou Barayagwizu in Hassanu Ngezeu –, ki so javno objavljali položaje, kamor so se zatekli begunci; pozivali so tudi k njihovi likvidaciji. Haaško sodišče za nekdanjo Jugoslavijo pa se s primeri hujskanja ni ukvarjalo na način, da bi obtožilo koga od novinarjev za razpihovanje sovraštva oziroma propagando ali spodbujanje vojnih zločinov. »Tožilstvo ICTY ni imelo ambicij, da bi se z novinarji ukvarjalo na ta način. Mislim, da je tudi to prepuščeno nacionalnim sodiščem. Je pa za srbsko tožilstvo dragoceno poročilo francoskega profesorja Renoa de la Brosa, ki je leta 2003 pričal v procesu proti Miloševiću. Analiziral je poročila medijev, ki so bili pod njegovim nadzorom, to poročilo je tožilstvo objavilo in je predmet zanimanja tožilstva za vojne zločine Republike Srbije,« so nam sporočili iz srbskega tožilstva.

nazaj