Medijska preža št. 12, poletje-jesen 2001

Zakon o medijih (Zmed) uvaja v medijski prostor v Sloveniji vrsto pomembnih novosti glede programskih deležev. Te novosti pa zaradi nepovezanosti določb z nekaterimi drugimi zakoni in zaradi prepisa določb TV direktive (ki zavezuje le glede ciljev) postavljajo vrsto vprašanj, na katera pa zakonsko besedilo ne daje odgovorov, vsaj ne smiselnih. Besedilo zakona se zdi kot sestavljanka, v kateri manjka nekaj delčkov ali pa je kakšen delček preveč in v zakon ne sodi, vse to pa onemogoča jasen pregled nad celotnim zakonskim besedilom.

Izpadlo določilo o 50 odstotkov lastne produkcije RTV Slovenija

V tem prispevku obravnavamo le nekaj novosti, ki zadevajo določbe o deležih lastne produkcije ter slovenskih in evropskih avdiovizualnih del. In medtem ko določbe zakona o medijih sploh še niso dobro zaživele, že nastajajo nove težave z nekaterimi nadaljnjimi spremembami zakonov, ki posegajo na področje medijev. Sem sodi tudi zadnja sprememba zakona o RTV Slovenija (Ul. RS št. 79, 10. 10. 2001, str. 8054), ki v 2. členu spreminja do sedaj veljavni 6. člen. Ta sprememba naj bi po vsej verjetnosti zadevala le sporni postopek izvedbe javnega razpisa za odkup avdiovizualnih del neodvisnih producentov, kar je bilo urejeno v 3. odstavku 6. člena zakona o RTV Slovenija. Vendar pa je s formulacijo v zakonu o spremembi zakona o RTV Slovenija, po kateri se besedilo celotnega 6. člena nadomesti le z opredelitvijo javnega razpisa, iz zakona izpadlo tudi besedilo prvega odstavka, ki je določal, da mora "lastna produkcija, koprodukcija in naročena produkcija informativnih, kulturnih, izobraževalnih in razvedrilnih vsebin obsegati najmanj 50 % programskega časa programov RTV Slovenija oziroma najmanj dve uri dnevno, če gre za narodnostni radijski program oziroma najmanj 30 minut, če gre za narodnostni televizijski program". Z razveljavitvijo te določbe in v povezavi z zakonom o medijih, ki v prvem odstavku 85. člena pravi le, da mora delež lastne produkcije obsegati najmanj 20 % dnevnega oddajnega časa vsakega televizijskega programa, od tega najmanj 60 minut med 18. in 20. uro, razen če je s tem zakonom določeno drugače (vendar drugače nikjer v zakonu ni določeno), se zgodi, da bodo imeli vsi televizijski programi, ne glede na to, ali so komercialni, nekomercialni ali javni, enak delež lastne produkcije, s tem pa se pozablja na temeljni namen obstoja javne televizije in na vlogo, ki naj jo ta nosi pri zagotavljanju deleža lastne produkcije.

Programske kvote naj dosežejo do konca 2002

Sporno je tudi besedilo drugega odstavka 85. člena zakona o medijih, ki določa, da se v delež lastne produkcije "lahko všteva samo še prva ponovitev oddaje, razen ponovitev televizijskih pogovornih programov". Tu se najprej postavlja vprašanje, ali se ti pogovorni programi vštevajo v prvo ponovitev ali ne? In če se (kar bi bilo sicer nesmiselno), kolikokrat? Nato pa je tu še vprašanje, kaj so "televizijski pogovorni programi"? Glede na to, da zakon definicije teh programov ne podaja, so to lahko tako aktualni pogovori z gosti v studiu kot tudi razvedrilni "talk-showi".

Pa tudi sicer določbo o lastni produkciji v zakonu o medijih nekoliko razvodeni 157. člen (v prehodnih in končnih določbah), po katerem naj bi izdajatelji televizijskih programov te kvote dosegli do konca leta 2002. Do takrat (če bo zakon tega leta sploh še veljal) pa je vse prepuščeno dobri volji vsakega izdajatelja, saj zakon od njega ne pričakuje niti tega, da bi si vsaj "prizadeval" k postopnemu povečevanju deleža lastne produkcije.

Kaj so slovenska avdiovizualna dela?

Kakšne rešitve so v zakonu o medijih namenjene spodbujanju predvajanja slovenskih avdiovizualnih del? Vsak izdajatelj televizijskega programa si mora prizadevati za to, da slovenska avdiovizualna dela obsegajo pomemben delež letnega oddajnega časa. Težava, na katero naletimo, pa je že sama opredelitev pojma "slovenska avdiovizualna dela". Kaj naj bi to bilo, določa zakon o medijih v prvem in drugem odstavku 68. člena, ki se glasi:

Slovenska avdiovizualna dela po tem zakonu so tista dela, ki so izvorno producirana v slovenskem jeziku ali dela, ki so namenjena madžarski in italijanski narodni skupnosti v njunem jeziku, ter dela slovenskega kulturnega izvora iz drugih področij umetnosti.
Avdiovizualna dela iz prejšnjega odstavka so le tista, ki so na kakršenkoli način izražena kot intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti. Zakonska določba v prvem odstavku 68. člena za določitev "slovenskih avdiovizualnih del" postavlja kot prevladujoče merilo kriterij jezika in nekoliko "zamegljuje" (primerjalno pravno) sicer v drugih državah prevladujoč kriterij izvora oziroma prebivanja ustvarjalcev in avtorjev; ta kriterij je uporabljen le v zadnjem stavku prvega odstavka, ki med slovenska avdiovizualna dela uvršča tudi "dela slovenskega kulturnega izvora iz drugih področij umetnosti". Zaradi takšnega zakonskega besedila se tu postavlja vprašanje, ali je delo, ki ga naprimer v Italiji (kot državi izvora) ustvarijo italijanski avtorji v slovenskem jeziku, po našem medijskem zakonu slovensko avdiovizualno delo? Po italijanski zakonodaji to prav gotovo ne bo "slovenska avdiovizualna produkcija". Po besedilu evropske TV direktive in Konvencije o čezmejni televiziji pa je to evropsko delo, pa naj bo v katerem koli jeziku že - italijanskem ali slovenskem.

V skrbi za varovanje slovenskega jezika se torej tu obravnavana zakonska določba odmika od namena takšne določbe v medijski zakonodaji, tj. od jasne opredelitve, kdaj je neko avdiovizualno delo tudi nacionalno (v tem primeru slovensko) delo. Za takšno opredelitev je (poleg kriterija jezika) potrebno uporabiti kriterij izvora, in sicer del slovenskih avtorjev ali del, ki jih izvajajo slovenski avtorji in del, ki so izražena v slovenskem jeziku. Takšna definicija bi bila skladna tudi s širšo opredelitvijo evropskih avdiovizualnih del v evropski konvenciji o čezmejni televiziji (2. člen, podobno tudi TV direktiva v 6. členu), po kateri so to ustvarjalna dela, katerih produkcijo ali koprodukcijo nadzorujejo evropske fizične ali pravne osebe.

Delež evropskih avdiovizualnih del

S ciljem varovanja nacionalnega jezika so sicer tudi nekatere države uvedle kvote (določen odstotek), da bi spodbudile predvajanje programskih vsebin v uradnem jeziku ali jeziku etničnih manjšin. V vseh teh državah (Francija, Grčija, Nizozemska, Norveška, Španija, Velika Britanija) morajo izdajatelji nameniti določen del (od 25 % do 50 %) oddajnega časa programom, ki so izvirno producirani v nacionalnem jeziku te države (v nekaterih državah veljajo kvote le za javno televizijo). Čeprav se v takšni ureditvi jasno kaže skrb za varstvo nacionalnega jezika, to ni hkrati tudi edino ali prevladujoče merilo tega, kdaj je neko delo "nacionalno avdiovizualno delo".1

Zakon o medijih govori tudi o deležu evropskih avdiovizualnih del. "Izdajatelj televizijskega programa si mora prizadevati za to, da bodo evropska avdiovizualna dela obsegala večinski delež njegovega letnega oddajnega časa." (prvi odstavek 89. člena) Izdajatelj, ki teh kvot ne dosega, "mora vsako leto povečevati delež teh del v primerjavi z njegovim obsegom v letnem oddajnem času v prejšnjem letu, pri čemer je minimalni izhodiščni delež 20 % letnega oddajnega časa". Za razliko od določb o kvotah lastne in slovenske avdiovizualne produkcije, uveljavitev katerih zakon omili s postavitvijo prehodnega obdobja, takšne omilitve za dosego evropskih kvot v zakonu ni. Zanimivo pa je, da je sprva Republika Slovenija zahtevala prehodno obdobje dveh let za uveljavitev kvot evropskih del, kar je po utemeljitvah zakonodajalca izhajalo iz ocene, da Slovenija določb TV direktive o evropskih kvotah ne bo mogla takoj uresničiti. Prehodno obdobje za uveljavitev kvot evropske produkcije je zakon nadomestil z določbo o postopnem povečevanju obsega evropskih avdiovizualnih del v letnem oddajnem času. Izdajatelji morajo vsako leto do konca meseca februarja posredovati ministrstvu za kulturo in agenciji "razčlenjene podatke o doseženem deležu evropskih avdiovizualnih del v letnem oddajnem času za preteklo leto". (91. člen) Tisti izdajatelji, ki kvote ne dosegajo, morajo ministrstvu za kulturo in agenciji "poročati o objektivnih razlogih", zaradi katerih niso mogli izpolniti svojih zakonskih obveznosti. Izdajatelj, ki v skladu z obravnavano zakonsko določbo ne bo postopoma povečeval obsega evropskih avdiovizualnih del v letnem oddajnem času glede na prejšnje leto ali če ne bo vsako leto do konca meseca februarja predložil agenciji in ministrstvu "razčlenjenih podatkov" o doseženih kvotah za preteklo leto, bo storil prekršek, za katerega je v zakonu o medijih zagrožena kazen najmanj 2 milijona tolarjev (kar je višja kazen, kot pa jo določa zakon naprimer za kršitve določb Zakona o omejevanju lastništva in kršitve nezdružljivosti opravljanja oglaševalske ter radijske in televizijske dejavnosti).

Ekonomski interesi

In zakaj je Evropska unija (v preteklosti Evropska skupnost) sploh posegla na področje avdiovizualne produkcije? Eden od razlogov je bil izjemno hiter tehnološki razvoj, katerega posledica je bila dosegljivost tujih programov v skoraj vseh evropskih državah. S pojavom številnih novih zasebnih komercialnih televizijskih programov, ki mu domača televizijska produkcija ni uspela slediti, je prišlo do prevladujočega "uvoza" ameriških programskih vsebin. To je v v državah članicah Evropske skupnosti porajalo številna, predvsem ekonomska vprašanja. Medtem ko so se v Svetu Evrope ukvarjali predvsem s kulturnimi in političnimi vidiki medijev, je Evropska skupnost z argumenti varovanja nacionalne (evropske) kulture in nacionalnih jezikov pristopila k uravnavanju ekonomskega vidika medijev. Tako je bila naloga medijskega prava in politike Evropske skupnosti sprva predvsem odstranitev ovir za prosto oddajanje in distribucijo programskih storitev znotraj "njenih meja".

Določbe o kvotah evropske produkcije, po katerih morajo države članice (z ustreznimi sredstvi) zagotoviti, da izdajatelji televizijskega programa namenijo predvajanju evropskih del večinski delež svojega oddajnega časa, so še posebej polemične že ves čas "evropskega" uravnavanja medijev. Namen te določbe je nesporen. Z njo se predvsem ščiti evropska filmska in dramska produkcija. Zato tudi ostaja še edina razlika med besedilom TV direktive in konvencije o čezmejni televiziji ravno v določbi o deležu evropskih del neodvisne produkcije. Drugače kot konvencija o čezmejni televiziji, TV direktiva natančno določa, da morajo televizijski programi zagotoviti najmanj 10 % programskega časa ali alternativno 10 % programskega proračuna za evropska dela neodvisne produkcije. V tej razliki pa tiči izključno ekonomski interes.

Predlogi za ukinitev določb o kvotah so v državah članicah postali že kar nekakšna "stalnica" med kritikami TV direktive. "To, kar Evropska skupnost potrebuje, je racionalna in objektivna ocena, ali so bile kvote uspešno sredstvo za spodbujanje produkcijske industrije v državah Evropske skupnosti. Če so bile, potem niso več potrebne, ker je cilj te politike že dosežen in lahko Evropa kvote kot uspešen instrument umakne. Če pa se kvote niso izkazale za uspešno sredstvo (ker cilj ni dosežen), potem jih je sploh potrebno umakniti, ker takšen ukrep kvot očitno ni učinkovit".2o

1 Dokument, ki povzema primerjalno ureditev v državah članicah Evropske unije je dosegliv tudi na spletni strain: http://europa.eu.int/comm/avpolicy/stat/studi_en.htm.
2 Biggam, Ross: Television without frontiers ten years on, Head of European Affairs ITV, 1999.

Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Letošnje leto je na celoten televizijski trg prineslo nekatere spremembe - Če so vizije in strategije omejene z velikostjo trga, je nemogoče uresničevati poslanstvo medija, ki naj bi predvsem izobraževal in informiral, ne pa le zabaval - Značilnost vsebin programa je povezana z velikostjo oglaševalskega kolača: če je ta manjši od pričakovanega, potem se to odraža tudi na vsebinah programa.

Če si je kdo še leta 1995 predstavljal, da na televizijskem področju sprememb ne bo prav veliko, je že ob koncu istega leta sprevidel, da ni tako. Takrat se je dokaj statičen televizijski trg začel razslojevati, okusi so se vse bolj diverzificirali, privatizacija pa se je tudi na tem področju pokazala kot vzvodni mehanizem. Posledica: novi televizijski subjekti so se pojavili na medijskem polju. Zagotovo je zanimivo spremembo pomenil program POP TV, ki je svoj močen položaj z meseci okrepil. Prav tako so nove televizijske in novinarske prijeme sprejeli na javnem televizijskem servisu, RTV Slovenija, ki je program dopolnjevala in ga vse bolj prilagajala okusom širšega občinstva. Gledanost televizijskega programa komercialne televizije se je v naslednjih letih zviševala, javne televizije pa naposled stabilizirala.

Zanimiva sprememba se je zgodila leta 2000, ko je produkcijska hiša Pro Plus prevzela Kanal A, in tako sta se pod isto streho začela pripravljati dva televizijska programa. Majhen slovenski oglaševalski trg je botroval temu, da različni televizijski programi niso več mogli kvalitetno samostojno nadaljevati svoje poti. Združitev dveh televizijskih programov je pomenila tudi znaten reorganizacijski zalogaj. Z delitvijo nekaterih administrativnih stroškov se je delovanje dveh televizijskih programov zelo racionaliziralo. Prav zato, ker pripravljalci programa niso želeli posegati v vitalni del televizije in ne zmanjševati stroškov na račun programa, drastičnih ukrepov v hiši na Kranjčevi ni bilo. Z združitvijo se je racionaliziralo delovanje obeh programov, ki pa vsaj v prvi fazi ni posegalo v zmanjšanje lastne produkcije.

Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Nacionalna radiotelevizija mora razmisliti o tem, čemu sploh je na tem svetu in zakaj jo ljudje (prisilno) plačujejo

Na nacionalni radioteleviziji vse pogosteje slišim besede: "Dajte nam še malo časa, potrebujemo čas."

In vendar se zdi, da nam prav tega zelo zmanjkuje. Zaradi napak v preteklosti si udobja počasnega gibanja in uvajanja sprememb ne moremo več privoščiti. Časa za kolegijsko razpravljanje in pripravo dolgoročnih planskih načrtov enostavno ni več. Zdaj je čas za modrovanje in čas za ukrepanje, in slednji je že zdavnaj prišel.

Ne glede na to, da se je nacionalka doslej vedno uživaško gibala v tem krutem svetu kapitalizma, kjer nelikvidna podjetja propadajo, si ne more več privoščiti obiskov bank in vlade, ki ji milostno dajejo kredite in zvišujejo naročnino. Nacionalna radiotelevizija mora razmisliti o tem, čemu sploh je na tem svetu in zakaj jo ljudje (prisilno) plačujejo. Odveč so razglabljanja o tem, kako slab in poceni program ima konkurenca, ko pa imajo naši programi in oddaje, ki so nekoč dosegali 20 % gledanost, zdaj katastrofalno nizke odstotke gledanosti. Zaradi nesposobnega in predvsem "vrtičkarskega" vodenja javnega zavoda v preteklosti smo zamudili vlak, ki bi lahko z malo truda in organizacijskih sprememb zapeljal javno televizijo iz predora, v katerem se nikomur nič ne zgodi, kjer so službe samoumevne ne glede na storjene napake, kjer se z disciplinskimi ukrepi in grožnjami žuga tistim, ki opozarjajo na napake in iščejo spremembe.

Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Zagotovo je manjši trg razumljiv in utemeljen razlog za omejene pogoje produkcije in skromna sredstva, vendar pa se pri t. i. nizkoproračunskih oddajah sredstva manjšajo na obseg, ki komaj še dovoljujejo profesionalno televizijsko delo.

Povprečen televizijski gledalec ima danes na dosegu daljinskega upravljalca nekaj deset programov, ki mu nudijo pregled nad novicami, športne prenose, najobširnejšo paleto dokumentarnih programov, oddaje o kulturi in razvedrilo.

Temeljna točka razlikovanja lokalnih - kot v obdobju globalizacije že lahko rečemo medijem na nacionalni ravni - televizijskih postaj so potemtakem oddaje, ki omenjeno gledalcu ponudijo ne le z domačimi podnapisi, temveč tudi v lastnem družbenem in kulturnem kontekstu, z ustrezno kritično distanco, z različnih zornih kotov, večplastnim pristopom in različnimi ravnmi zahtevnosti - od proizvodnje oddaj za širši ljudski okus, do vsebin za ožje ciljne skupine. Lastna produkcija za ožje segmente, predvsem mlajšo, urbano populacijo, postaja zaradi uveljavljanja primarnih tržnih zakonitosti vse bolj domena redkih nekomercialnih medijev.

Dejstvo je, da profilirani mediji oziroma televizijske oddaje niso komercialne niti preko masovne všečnosti niti ne želijo svojega obstoja zagotoviti in upravičiti z objavo kompenzacijskih prispevkov/hvalnic podjetjem oziroma t. i. PR člankov. Če so komercialni mediji že po definiciji podvrženi strogi logiki dobička in odvisni od oglaševalcev - kar pri nas največkrat še ne zavzema tako subtilnih oblik, kot so na primer "naključne" omembe tobačnih blagovnih znamk v redakcijskih vsebinah tujih revij - je zagotovo ena primarnih funkcij javne televizije ostati tisti medij, ki ne podlega pritiskom interesov podjetij in ohrani neodvisno držo tudi, ko to pomeni umik oglaševanja, kot se že sorazmerno pogosto dogaja v slovenskih medijih.

Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Pri uresničevanju zakona o avtorski pravici se je najprej zapletlo pri tem, katera kolektivna organizacija avtorjev ima koncesijo za njihovo zastopanje, še huje pa potem pri ceniku - Obveznosti, ki urejajo pravice teh in onih avtorjev, izvajalcev in proizvajalcev, presegajo prag, ki bi ga medijske družbe zmogle brez izgub in ukinjanja dejavnosti.

Sedmo leto teče, odkar smo tudi v Sloveniji dobili sodoben zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki naj bi bil po mnenju uglednih tujih strokovnjakov za avtorsko pravo celo najboljši tovrstni predpis v Evropi.

Nadomestil je do tedaj veljavni jugoslovanski zakon o avtorski pravici iz leta 1978 in prinesel vrsto novosti: zlasti avtorski pravici sorodne pravice, kot so pravice izvajalcev avtorskih del pri njihovih izvedbah, pravice proizvajalcev fonogramov pri njihovih izdelkih, pravice radiodifuznih ustanov pri njihovih lastnih oddajah in pravice filmskih producentov pri njihovih videogramih. Ta prispevek bo govoril samo o zaradi zakona prizadetih radijskih in televizijskih postajah, saj se gostinci, frizerji, prevozniki, prireditelji javnih nastopov, veselic, športnih srečanj in drugi na tem področju spopadajo s težavami svoje vrste.

Petra Šubic
Lastniški premiki
Po kapitalskih premikih v medijih bi letošnjemu poletju težko rekli "čas kislih kumaric"

Po kapitalskih premikih v medijih bi letošnjemu poletju težko rekli "čas kislih kumaric". Zdaj že stare novosti sicer ne zadevajo najdonosnejših medijev, kot so osrednji časniki, saj njihovi lastniki iz finančnih in podjetniških krogov držijo svoje deleže trdno v rokah. Pri lastništvu Dela je "status quo". Tega je v Dnevniku ob sprejemu novega medijskega zakona preklical prvi mož DZS Bojan Petan. DZS je s tretjinskim deležem največja lastnica Dnevnika, svojo pozicijo pa naj bi še utrdila z dokupom novih delnic. Predvsem na račun malih delničarjev Večera je tiskarna Leykam s 15-odstotnim deležem postala druga največja lastnica te založniške hiše. Vanjo je konec junija vstopilo tudi podjetje Delo Prodaja z nakupom sedmih odstotkov delnic. Veliko bolj dinamični premiki so se poleti zgodili drugod in kot kaže se še vedno obetajo.

Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Na medijskih trgih nekdanjih jugoslovanskih republik se že preizkušajo najdrznejši vlagatelji iz Slovenije. Delo Revije ima od lani 47 odstotkov reške Bifore, ki so jo ustanovili skupaj s tamkajšnjim Novim listom. Bifora izdaja revijo Regina, hrvaško Lady, katere tiskana naklada znaša od 25.000 do 30.000 izvodov. Čeprav o prodaji zaradi nepreglednosti in nejasnosti trga nimajo natančnih podatkov, še vedno ostajajo na trgu. Pred tremi leti so financirali izdajo ženske revije Olala beograjskega založnika Altpress, ki zaradi težav na trgu ne izhaja redno. V Delu Revije ocenjujejo, da jugoslovanski trg še ni pripravljen za tako (relativno drago) revijo. Zato razmišljajo o spremembi, saj preučujejo možnost, da bi Olala opustili, namesto nje pa bi z lokalnim partnerjem izdajali kakšno drugo žensko revijo, denimo Evo, Lady ali Anjo, seveda prirejeno za tamkajšnje bralke in bralce.

Na jug vleče tudi Motomedio. Za jesen so napovedali zagon hrvaške različice revije Men's Health, ki naj bi nastajala v Ljubljani, in sicer z majhnimi prilagoditvami za lokalne kupce. Na južne trge želijo prodreti tudi z Avto magazinom in Connectom. Že od januarja pa Propro svojo revijo Propro, ki se ukvarja s profesionalno prodajo, izdaja tudi na Hrvaškem. Odkupili so tudi tamkajšnjo revijo Marketing u praksi in jo preimenovali v Marketing.UP. Njihove ambicije na Hrvaškem so visoke, saj želijo doseči prvo mesto med revijami o trženju oziroma prodaji. Reviji v hrvaščini naj bi prenesli tudi na srbski trg, prav tako pa imata dobre možnosti za prodor v BIH in Makedonijo. Največja naložba slovenskega podjetja v medije na južnih trgih je gotovo 2-milijonski - seveda v markah - vložek Kmečke družbe v sarajevsko Oslobodjenje, v katerem je 39 odstotna lastnica. Dnevnik je v hudih težavah - lani so imeli milijon mark izgube, naklada je izrazito padala, časnik je vsebinsko in oblikovno nekonkurenčen tekmecem. Različni pogledi Kmečke družbe in DZS na to kako in predvsem s koliko denarja jih rešiti, so povzročili nesoglasja med obema družbama, ki so tako zavrla njun skupni načrt - oblikovanje medijskega holdinga na trgih nekdanje Jugoslavije. Po prvotnih načrtih naj bi na vsakem izmed njih v dveh letih obvladovali dnevni časopis, založbo, tiskarno, trgovsko-distribucijsko podjetje in morda še multikino.

izpis

Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Nemški tiskovni svet deluje od leta 1956 - Ustanovitelji so štiri združenja - dve založniški in dve novinarski - ki tudi financirajo levji delež delovanja tiskovnega sveta - Tiskovni svet za svoje delo letno porabi okoli 800.000 mark - Tudi država daje 240.000 mark.

Nedaleč od glavnega trga v starem delu Bonna je sedež nemškega tiskovnega sveta. Stisnjen je v ozko ulico, v tretje nadstropje ne prav ugledne stavbe in tudi prostori ne razodevajo kakšnega pretiranega razkošja. Telo, ki že štiri desetletja in pol predstavlja samoomejevalno institucijo nemškega tiska, je nastalo po vzoru angleškega tiskovnega sveta. Medtem ko so Angleži zaradi nesoglasij in očitnega prodora politike svoj tiskovni svet ukinili in ga nadomestili s Komisijo za pritožbe nad tiskom (Press Complaint Commision), pa je nemški tiskovni svet preživel in se po 45. letih utrdil v institucijo za obrambo profesionalne etike in neodvisnosti novinarstva, ki jo upoštevajo tako bralci kot oblast.