Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Zaradi nepovezanosti določb zakona o medijih, ki uvajajo novosti glede programskih deležev, se postavlja vrsta vprašanj - Po spremembi zakona o RTV Slovenija je izpadlo besedilo prvega odstavka 6. člena, ki je določal, da mora "lastna produkcija, koprodukcija in naročena produkcija informativnih, kulturnih, izobraževalnih in razvedrilnih vsebin obsegati najmanj 50 odstotkov programskega časa programov RTV Slovenija".
Zakon o medijih (Zmed) uvaja v medijski prostor v Sloveniji vrsto pomembnih novosti glede programskih deležev. Te novosti pa zaradi nepovezanosti določb z nekaterimi drugimi zakoni in zaradi prepisa določb TV direktive (ki zavezuje le glede ciljev) postavljajo vrsto vprašanj, na katera pa zakonsko besedilo ne daje odgovorov, vsaj ne smiselnih. Besedilo zakona se zdi kot sestavljanka, v kateri manjka nekaj delčkov ali pa je kakšen delček preveč in v zakon ne sodi, vse to pa onemogoča jasen pregled nad celotnim zakonskim besedilom.

Izpadlo določilo o 50 odstotkov lastne produkcije RTV Slovenija
V tem prispevku obravnavamo le nekaj novosti, ki zadevajo določbe o deležih lastne produkcije ter slovenskih in evropskih avdiovizualnih del. In medtem ko določbe zakona o medijih sploh še niso dobro zaživele, že nastajajo nove težave z nekaterimi nadaljnjimi spremembami zakonov, ki posegajo na področje medijev. Sem sodi tudi zadnja sprememba zakona o RTV Slovenija (Ul. RS št. 79, 10. 10. 2001, str. 8054), ki v 2. členu spreminja do sedaj veljavni 6. člen. Ta sprememba naj bi po vsej verjetnosti zadevala le sporni postopek izvedbe javnega razpisa za odkup avdiovizualnih del neodvisnih producentov, kar je bilo urejeno v 3. odstavku 6. člena zakona o RTV Slovenija. Vendar pa je s formulacijo v zakonu o spremembi zakona o RTV Slovenija, po kateri se besedilo celotnega 6. člena nadomesti le z opredelitvijo javnega razpisa, iz zakona izpadlo tudi besedilo prvega odstavka, ki je določal, da mora "lastna produkcija, koprodukcija in naročena produkcija informativnih, kulturnih, izobraževalnih in razvedrilnih vsebin obsegati najmanj 50 % programskega časa programov RTV Slovenija oziroma najmanj dve uri dnevno, če gre za narodnostni radijski program oziroma najmanj 30 minut, če gre za narodnostni televizijski program". Z razveljavitvijo te določbe in v povezavi z zakonom o medijih, ki v prvem odstavku 85. člena pravi le, da mora delež lastne produkcije obsegati najmanj 20 % dnevnega oddajnega časa vsakega televizijskega programa, od tega najmanj 60 minut med 18. in 20. uro, razen če je s tem zakonom določeno drugače (vendar drugače nikjer v zakonu ni določeno), se zgodi, da bodo imeli vsi televizijski programi, ne glede na to, ali so komercialni, nekomercialni ali javni, enak delež lastne produkcije, s tem pa se pozablja na temeljni namen obstoja javne televizije in na vlogo, ki naj jo ta nosi pri zagotavljanju deleža lastne produkcije.

Programske kvote naj dosežejo do konca 2002
Sporno je tudi besedilo drugega odstavka 85. člena zakona o medijih, ki določa, da se v delež lastne produkcije "lahko všteva samo še prva ponovitev oddaje, razen ponovitev televizijskih pogovornih programov". Tu se najprej postavlja vprašanje, ali se ti pogovorni programi vštevajo v prvo ponovitev ali ne? In če se (kar bi bilo sicer nesmiselno), kolikokrat? Nato pa je tu še vprašanje, kaj so "televizijski pogovorni programi"? Glede na to, da zakon definicije teh programov ne podaja, so to lahko tako aktualni pogovori z gosti v studiu kot tudi razvedrilni "talk-showi".

Pa tudi sicer določbo o lastni produkciji v zakonu o medijih nekoliko razvodeni 157. člen (v prehodnih in končnih določbah), po katerem naj bi izdajatelji televizijskih programov te kvote dosegli do konca leta 2002. Do takrat (če bo zakon tega leta sploh še veljal) pa je vse prepuščeno dobri volji vsakega izdajatelja, saj zakon od njega ne pričakuje niti tega, da bi si vsaj "prizadeval" k postopnemu povečevanju deleža lastne produkcije.

Kaj so slovenska avdiovizualna dela?
Kakšne rešitve so v zakonu o medijih namenjene spodbujanju predvajanja slovenskih avdiovizualnih del? Vsak izdajatelj televizijskega programa si mora prizadevati za to, da slovenska avdiovizualna dela obsegajo pomemben delež letnega oddajnega časa. Težava, na katero naletimo, pa je že sama opredelitev pojma "slovenska avdiovizualna dela". Kaj naj bi to bilo, določa zakon o medijih v prvem in drugem odstavku 68. člena, ki se glasi:
  1. Slovenska avdiovizualna dela po tem zakonu so tista dela, ki so izvorno producirana v slovenskem jeziku ali dela, ki so namenjena madžarski in italijanski narodni skupnosti v njunem jeziku, ter dela slovenskega kulturnega izvora iz drugih področij umetnosti.
  2. Avdiovizualna dela iz prejšnjega odstavka so le tista, ki so na kakršenkoli način izražena kot intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti. Zakonska določba v prvem odstavku 68. člena za določitev "slovenskih avdiovizualnih del" postavlja kot prevladujoče merilo kriterij jezika in nekoliko "zamegljuje" (primerjalno pravno) sicer v drugih državah prevladujoč kriterij izvora oziroma prebivanja ustvarjalcev in avtorjev; ta kriterij je uporabljen le v zadnjem stavku prvega odstavka, ki med slovenska avdiovizualna dela uvršča tudi "dela slovenskega kulturnega izvora iz drugih področij umetnosti". Zaradi takšnega zakonskega besedila se tu postavlja vprašanje, ali je delo, ki ga naprimer v Italiji (kot državi izvora) ustvarijo italijanski avtorji v slovenskem jeziku, po našem medijskem zakonu slovensko avdiovizualno delo? Po italijanski zakonodaji to prav gotovo ne bo "slovenska avdiovizualna produkcija". Po besedilu evropske TV direktive in Konvencije o čezmejni televiziji pa je to evropsko delo, pa naj bo v katerem koli jeziku že - italijanskem ali slovenskem.
V skrbi za varovanje slovenskega jezika se torej tu obravnavana zakonska določba odmika od namena takšne določbe v medijski zakonodaji, tj. od jasne opredelitve, kdaj je neko avdiovizualno delo tudi nacionalno (v tem primeru slovensko) delo. Za takšno opredelitev je (poleg kriterija jezika) potrebno uporabiti kriterij izvora, in sicer del slovenskih avtorjev ali del, ki jih izvajajo slovenski avtorji in del, ki so izražena v slovenskem jeziku. Takšna definicija bi bila skladna tudi s širšo opredelitvijo evropskih avdiovizualnih del v evropski konvenciji o čezmejni televiziji (2. člen, podobno tudi TV direktiva v 6. členu), po kateri so to ustvarjalna dela, katerih produkcijo ali koprodukcijo nadzorujejo evropske fizične ali pravne osebe.

Delež evropskih avdiovizualnih del
S ciljem varovanja nacionalnega jezika so sicer tudi nekatere države uvedle kvote (določen odstotek), da bi spodbudile predvajanje programskih vsebin v uradnem jeziku ali jeziku etničnih manjšin. V vseh teh državah (Francija, Grčija, Nizozemska, Norveška, Španija, Velika Britanija) morajo izdajatelji nameniti določen del (od 25 % do 50 %) oddajnega časa programom, ki so izvirno producirani v nacionalnem jeziku te države (v nekaterih državah veljajo kvote le za javno televizijo). Čeprav se v takšni ureditvi jasno kaže skrb za varstvo nacionalnega jezika, to ni hkrati tudi edino ali prevladujoče merilo tega, kdaj je neko delo "nacionalno avdiovizualno delo".1

Zakon o medijih govori tudi o deležu evropskih avdiovizualnih del. "Izdajatelj televizijskega programa si mora prizadevati za to, da bodo evropska avdiovizualna dela obsegala večinski delež njegovega letnega oddajnega časa." (prvi odstavek 89. člena) Izdajatelj, ki teh kvot ne dosega, "mora vsako leto povečevati delež teh del v primerjavi z njegovim obsegom v letnem oddajnem času v prejšnjem letu, pri čemer je minimalni izhodiščni delež 20 % letnega oddajnega časa". Za razliko od določb o kvotah lastne in slovenske avdiovizualne produkcije, uveljavitev katerih zakon omili s postavitvijo prehodnega obdobja, takšne omilitve za dosego evropskih kvot v zakonu ni. Zanimivo pa je, da je sprva Republika Slovenija zahtevala prehodno obdobje dveh let za uveljavitev kvot evropskih del, kar je po utemeljitvah zakonodajalca izhajalo iz ocene, da Slovenija določb TV direktive o evropskih kvotah ne bo mogla takoj uresničiti. Prehodno obdobje za uveljavitev kvot evropske produkcije je zakon nadomestil z določbo o postopnem povečevanju obsega evropskih avdiovizualnih del v letnem oddajnem času. Izdajatelji morajo vsako leto do konca meseca februarja posredovati ministrstvu za kulturo in agenciji "razčlenjene podatke o doseženem deležu evropskih avdiovizualnih del v letnem oddajnem času za preteklo leto". (91. člen) Tisti izdajatelji, ki kvote ne dosegajo, morajo ministrstvu za kulturo in agenciji "poročati o objektivnih razlogih", zaradi katerih niso mogli izpolniti svojih zakonskih obveznosti. Izdajatelj, ki v skladu z obravnavano zakonsko določbo ne bo postopoma povečeval obsega evropskih avdiovizualnih del v letnem oddajnem času glede na prejšnje leto ali če ne bo vsako leto do konca meseca februarja predložil agenciji in ministrstvu "razčlenjenih podatkov" o doseženih kvotah za preteklo leto, bo storil prekršek, za katerega je v zakonu o medijih zagrožena kazen najmanj 2 milijona tolarjev (kar je višja kazen, kot pa jo določa zakon naprimer za kršitve določb Zakona o omejevanju lastništva in kršitve nezdružljivosti opravljanja oglaševalske ter radijske in televizijske dejavnosti).

Ekonomski interesi
In zakaj je Evropska unija (v preteklosti Evropska skupnost) sploh posegla na področje avdiovizualne produkcije? Eden od razlogov je bil izjemno hiter tehnološki razvoj, katerega posledica je bila dosegljivost tujih programov v skoraj vseh evropskih državah. S pojavom številnih novih zasebnih komercialnih televizijskih programov, ki mu domača televizijska produkcija ni uspela slediti, je prišlo do prevladujočega "uvoza" ameriških programskih vsebin. To je v v državah članicah Evropske skupnosti porajalo številna, predvsem ekonomska vprašanja. Medtem ko so se v Svetu Evrope ukvarjali predvsem s kulturnimi in političnimi vidiki medijev, je Evropska skupnost z argumenti varovanja nacionalne (evropske) kulture in nacionalnih jezikov pristopila k uravnavanju ekonomskega vidika medijev. Tako je bila naloga medijskega prava in politike Evropske skupnosti sprva predvsem odstranitev ovir za prosto oddajanje in distribucijo programskih storitev znotraj "njenih meja".

Določbe o kvotah evropske produkcije, po katerih morajo države članice (z ustreznimi sredstvi) zagotoviti, da izdajatelji televizijskega programa namenijo predvajanju evropskih del večinski delež svojega oddajnega časa, so še posebej polemične že ves čas "evropskega" uravnavanja medijev. Namen te določbe je nesporen. Z njo se predvsem ščiti evropska filmska in dramska produkcija. Zato tudi ostaja še edina razlika med besedilom TV direktive in konvencije o čezmejni televiziji ravno v določbi o deležu evropskih del neodvisne produkcije. Drugače kot konvencija o čezmejni televiziji, TV direktiva natančno določa, da morajo televizijski programi zagotoviti najmanj 10 % programskega časa ali alternativno 10 % programskega proračuna za evropska dela neodvisne produkcije. V tej razliki pa tiči izključno ekonomski interes.

Predlogi za ukinitev določb o kvotah so v državah članicah postali že kar nekakšna "stalnica" med kritikami TV direktive. "To, kar Evropska skupnost potrebuje, je racionalna in objektivna ocena, ali so bile kvote uspešno sredstvo za spodbujanje produkcijske industrije v državah Evropske skupnosti. Če so bile, potem niso več potrebne, ker je cilj te politike že dosežen in lahko Evropa kvote kot uspešen instrument umakne. Če pa se kvote niso izkazale za uspešno sredstvo (ker cilj ni dosežen), potem jih je sploh potrebno umakniti, ker takšen ukrep kvot očitno ni učinkovit".2o

1 Dokument, ki povzema primerjalno ureditev v državah članicah Evropske unije je dosegliv tudi na spletni strain: http://europa.eu.int/comm/avpolicy/stat/studi_en.htm.
2 Biggam, Ross: Television without frontiers ten years on, Head of European Affairs ITV, 1999.

nazaj

Suzana Žilič-Fišer

Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Letošnje leto je na celoten televizijski trg prineslo nekatere spremembe - Če so vizije in strategije omejene z velikostjo trga, je nemogoče uresničevati poslanstvo medija, ki naj bi predvsem izobraževal in informiral, ne pa le zabaval - Značilnost vsebin programa je povezana z velikostjo oglaševalskega kolača: če je ta manjši od pričakovanega, potem se to odraža tudi na vsebinah programa.
Če si je kdo še leta 1995 predstavljal, da na televizijskem področju sprememb ne bo prav veliko, je že ob koncu istega leta sprevidel, da ni tako. Takrat se je dokaj statičen televizijski trg začel razslojevati, okusi so se vse bolj diverzificirali, privatizacija pa se je tudi na tem področju pokazala kot vzvodni mehanizem. Posledica: novi televizijski subjekti so se pojavili na medijskem polju. Zagotovo je zanimivo spremembo pomenil program POP TV, ki je svoj močen položaj z meseci okrepil. Prav tako so nove televizijske in novinarske prijeme sprejeli na javnem televizijskem servisu, RTV Slovenija, ki je program dopolnjevala in ga vse bolj prilagajala okusom širšega občinstva. Gledanost televizijskega programa komercialne televizije se je v naslednjih letih zviševala, javne televizije pa naposled stabilizirala.

Zanimiva sprememba se je zgodila leta 2000, ko je produkcijska hiša Pro Plus prevzela Kanal A, in tako sta se pod isto streho začela pripravljati dva televizijska programa. Majhen slovenski oglaševalski trg je botroval temu, da različni televizijski programi niso več mogli kvalitetno samostojno nadaljevati svoje poti. Združitev dveh televizijskih programov je pomenila tudi znaten reorganizacijski zalogaj. Z delitvijo nekaterih administrativnih stroškov se je delovanje dveh televizijskih programov zelo racionaliziralo. Prav zato, ker pripravljalci programa niso želeli posegati v vitalni del televizije in ne zmanjševati stroškov na račun programa, drastičnih ukrepov v hiši na Kranjčevi ni bilo. Z združitvijo se je racionaliziralo delovanje obeh programov, ki pa vsaj v prvi fazi ni posegalo v zmanjšanje lastne produkcije.

Majhen trg kroji usodo
Letošnje leto je na celoten televizijski trg prineslo nekatere spremembe. Tudi v Sloveniji je vse bolj jasno, da se komercialna televizijska hiša na trgu lahko obnaša kot vsak drug subjekt na liberalnem trgu. Če so vizije in strategije omejene z velikostjo trga, je nemogoče uresničevati poslanstvo medija, ki naj bi predvsem izobraževal in informiral, ne pa le zabaval. V splošnem to lahko pomeni, da je značilnost vsebin programa povezana z velikostjo oglaševalskega kolača. In če je ta manjši od pričakovanega, potem se to odraža tudi na vsebinah programa.

Nekaj manjših pretresov je največjo komercialno televizijsko hišo Pro Plus doletelo že letos. Za televizijski program je povsem običajno, da imajo oddaje omejen "rok trajanja". Medtem ko se na dinamičnih televizijskih trgih oddaje poslavljajo, nove že pripravljene čakajo v uredništvu televizijske hiše. Na programskih shemah se količina lastne produkcije ne spremeni, temveč na mesto dotrajanih pridejo sveže oddaje. Slovenija, ki nima velikega potenciala novih televizijskih kadrov, se mora soočiti s prakso, ko projektov pogosto ne moremo obnavljati, ampak jih do nadaljnjega izključimo. Majhnost slovenskega trga ima za posledico tudi razpoložljiv kadrovski potencial in precej majhno zalogo svežih televizijskih idej. Na slovenskih televizijskih programih si "odmore" in eksperimentiranja lahko privoščimo, saj smo slovenski gledalci bolj prizanesljivi, obenem pa ni drastičnih zakonskih omejitev, ki bi to onemogočale. Nov medijski zakon je sicer bliže "evropskemu", vendar upoštevanje le-tega ne bo pripeljalo do revolucionarnih sprememb.

Spremembe pri Pro Plusu
Pro Plus je moral s spremembami poseči tudi v delovanje mariborskega dela podjetja. Nacionalna komercialna televizija nima nikakršnih obveznosti do priprave lokalnega informativnega programa. Kljub temu je v določenem delu svoje produkcije Pro Plus pripravljala lokalni informativni (nekomercialni) program. Ločitev med komercialnim nacionalnim in lokalnim nekomercialnim televizijskim programom je seveda nujna, saj imata različno poslanstvo. Nacionalna komercialna televizija je namenjena najširšemu možnemu obsegu občinstva, za lokalno televizijo pa je značilno, da je njena učinkovitost večja na manjšem območju. Komercialna nacionalna televizija se mora prilagoditi možnostim trga (še posebej, če se oglaševalci ne prilagajajo njej), saj sta osnovni vodili pri racionalnem delovanju prilagajanje trgu in spoštovanje nujnih zakonskih zahtev. Natančna ločnica med nacionalnim (POP TV in Kanal A) in lokalnim programom RTS, (ki se trudijo biti nekomercialni) je bila navsezadnje nujna, da lahko različni televizijski subjekti uresničujejo svoje vizije.

Slovenski medijski trg se je začel dokaj pozno soočati z vdori tujega kapitala in novimi medijskimi in novinarskimi prijemi (normami). Kljub temu pa ta dinamika na televizijskem trgu pri nas ni tako zanimiva kot v sosednji Madžarski, Češki in vse bolj na Hrvaškem. Zaradi svoje majhnosti se je slovenski trg začel že precej hitro zapirati, saj ni videti velikih možnosti za mulitimedijske korporacije. Razmere na slovenskem televizijskem trgu so umirjene, financerji javnega in privatnega televizijskega sektorja pa se igrajo v znanih okvirih številk, ki so vse prej kot privlačne. Morda bo televizijska zgodba postala zanimiva, ko bomo poleg ekonomskih uvideli tudi druge učinke televizijskega subjekta na trgu. Naposled bodo odločali tisti, ki premike le opazujejo: gledalci. Gledalec pa je vedno kralj.

nazaj

Rajko Gerič

Najlažje se je odreči programu
Nacionalna radiotelevizija mora razmisliti o tem, čemu sploh je na tem svetu in zakaj jo ljudje (prisilno) plačujejo
Na nacionalni radioteleviziji vse pogosteje slišim besede: "Dajte nam še malo časa, potrebujemo čas."

In vendar se zdi, da nam prav tega zelo zmanjkuje. Zaradi napak v preteklosti si udobja počasnega gibanja in uvajanja sprememb ne moremo več privoščiti. Časa za kolegijsko razpravljanje in pripravo dolgoročnih planskih načrtov enostavno ni več. Zdaj je čas za modrovanje in čas za ukrepanje, in slednji je že zdavnaj prišel.

Ne glede na to, da se je nacionalka doslej vedno uživaško gibala v tem krutem svetu kapitalizma, kjer nelikvidna podjetja propadajo, si ne more več privoščiti obiskov bank in vlade, ki ji milostno dajejo kredite in zvišujejo naročnino. Nacionalna radiotelevizija mora razmisliti o tem, čemu sploh je na tem svetu in zakaj jo ljudje (prisilno) plačujejo. Odveč so razglabljanja o tem, kako slab in poceni program ima konkurenca, ko pa imajo naši programi in oddaje, ki so nekoč dosegali 20 % gledanost, zdaj katastrofalno nizke odstotke gledanosti. Zaradi nesposobnega in predvsem "vrtičkarskega" vodenja javnega zavoda v preteklosti smo zamudili vlak, ki bi lahko z malo truda in organizacijskih sprememb zapeljal javno televizijo iz predora, v katerem se nikomur nič ne zgodi, kjer so službe samoumevne ne glede na storjene napake, kjer se z disciplinskimi ukrepi in grožnjami žuga tistim, ki opozarjajo na napake in iščejo spremembe.

Nacionalka so ljudje
Nacionalka niso ogromni studii in zapletena tehnika, nacionalka ni najmodernejši reportažni avtomobil, ki je po zadnjih ocenah že krepko presegel vrednost 10 milijonov nemških mark in za katerega še danes ne vemo zares, kaj z njim početi (je bil pa nakup menda nujen in programsko opravičljiv - seveda za tiste, ki so posel izpeljali), nacionalka niso zgolj slike in naslovi v televizijskih sporedih. Nacionalka so ljudje.

Veliko jih je, najbrž preveč. 2200-članski kolektiv redno zaposlenih in še množica pogodbeno ali honorarno zaposlenih dosežeta število 3000, ki bi moralo proizvesti več, kot je moč videti na ekranu. Pa vendar so znotraj te množice ljudje, ki znajo (to dokazujejo vsak dan) narediti dober in gledljiv program, če imajo za to seveda priložnost. Pobirajo tudi nagrade na festivalih, o katerih njihovi nadrejeni le neradi govorijo, znajo narediti veliko za malo denarja, če jim ta denar le kdo odobri in predvsem znajo in si želijo dihati z nacionalko, čeprav ji pohaja sapa.

Največji kapital Radiotelevizije Slovenija, ki ji ga lahko zavida vsa konkurenca, so ljudje in znanje. Le-ta je manjša, a bolj fleksibilna in čaka na priložnost za nakup. Nacionalka bi bila naprimer lahko prva, ki bi odkupila "milijonarja", pa ga ni hotela. Zdaj je prepozno, rekorde gledanosti podira drugje. Pri nas smo se raje ukvarjali s (pre)dragimi koprodukcijami oddaj in nadaljevank, ki so utonile v pozabo dan ali dva po predvajanju. Po hiši pa hodijo ljudje, ki so ob "varčevalnih" ukrepih ostali brez dela, a ne brez plač, saj programskega prostora, ki bi ga lahko zapolnili, enostavno ni na voljo. Produkcija programa je namreč draga in zato se je najlažje odreči programu, ko posežemo po varčevalnih ukrepih, vse ostalo je namreč precej bolj zapleteno. Najbolj zapleteno pa je kakšni desetini ljudi, ki so odgovorni za žalosten položaj javnega zavoda, odreči gostoljubje v njem.

Honorarci garajo, zaposleni nimajo dela
Prezapleteno je tudi preveriti, zakaj je na nacionalni radioteleviziji toliko pogodbenih in honorarnih sodelavcev, ki garajo cele dneve, medtem ko redno zaposleni nimajo dela in zakaj potrebujemo administracijo, ki obsega dobrih 400 delovnih mest.

Vse to terja voljo in predvsem odločnost, ki bo vodila h korenitim spremembam, ki jih je doživela večina javnih radiotelevizij v Evropi in jim tudi RTVS ne bo mogla ubežati. Vprašanje je le ali jih bomo pričakali pripravljeni ali pa nas bodo lopnile po glavi takrat, ko bo obstajal samo še en - težji izhod.

Tudi na angleški BBC so pred leti menili, da moraš koga "ubiti", da izgubiš službo. Vendar so morali zaradi kroničnih težav odpustiti nekaj tisoč ljudi in se kljub zagotovljenemu dohodku (pri njih ni naročnine, a jim vlada določa proračun za nekaj let) privaditi na bolj konkurenčen in predvsem bolj poceni način dela z isto kakovostjo programa.

RTVS s petnajst let staro ureditvijo delovnih mest spominja na ostanek nečesa, kar že dolgo ne bi smelo več obstajati, na nekakšnega dinozavra. Dinozavri pa so izumrli, čeprav so imeli zelo debelo kožo, kajne?

Na sorodnika dinozavra, le da je ta mesojed, me spominja tudi organ upravljanja javnega zavoda RTVS - Svet RTVS. Gre za skupek ljudi, ki so se obdali s svetniškim sijem civilne družbe pod vodstvom bivšega partijskega sekretarja, ki pa danes predstavlja Olimpijski komite Slovenije in porabi ure in ure (ob dobrih sejninah) za to, da melje o usodi javnega zavoda in na koncu vedno dvigne roko ZA predlagane rešitve, ne glede na to, ali so dobre ali ne.

Preračunljivost pri uvajanju sprememb
Resne razprave o usmeritvah, ciljih in nalogah javne radiotelevizije in njeni umeščenosti v slovenski prostor še nismo slišali. Programsko-poslovni načrt, ki ga sprejema Svet RTVS, je zgolj skupek številk in tabel, ki jih mnogi svétniki niti slučajno ne predelajo in se zato pred glasovanjem o njih pustijo zgolj informirati, preden dvignejo roko in opravijo svoj mandat. Svet RTVS in nadzorni odbor RTVS se ne zganeta niti ob alarmantnih podatkih, ampak mirno čakata na "pristojne institucije", da opravijo svoje, čeprav imata mandat in pooblastila, da sama ukrepata in raziščeta morebitne nepravilnosti. Vendar to znova terja napor, voljo in pogum, o čemer smo govorili že v prejšnjih odstavkih. Biti zgolj opazovalec, lobist in preračunljivec pa je precej bolj enostavno, kot biti dejaven pri uveljavljanju sprememb.

Novo vodstvo RTVS, ki se je šele sedaj zbralo v polnem številu, je svoje delo zastavilo ambiciozno in odločno - zaenkrat na papirju. Pravijo, da potrebujejo čas in podporo vseh, ki jim je kaj do nacionalne RTVS. Obojega je zmanjkalo v dveh, treh letih, ko smo zaposleni terjali spremembe. Za pridobitev podpore bodo potrebna dejanja - ne zaposlenih ampak najprej tistih, ki imajo vzvode za spremembe v rokah.

nazaj

Katja Škoberne

Javna televizija in profilirane oddaje
Zagotovo je manjši trg razumljiv in utemeljen razlog za omejene pogoje produkcije in skromna sredstva, vendar pa se pri t. i. nizkoproračunskih oddajah sredstva manjšajo na obseg, ki komaj še dovoljujejo profesionalno televizijsko delo.
Povprečen televizijski gledalec ima danes na dosegu daljinskega upravljalca nekaj deset programov, ki mu nudijo pregled nad novicami, športne prenose, najobširnejšo paleto dokumentarnih programov, oddaje o kulturi in razvedrilo.

Temeljna točka razlikovanja lokalnih - kot v obdobju globalizacije že lahko rečemo medijem na nacionalni ravni - televizijskih postaj so potemtakem oddaje, ki omenjeno gledalcu ponudijo ne le z domačimi podnapisi, temveč tudi v lastnem družbenem in kulturnem kontekstu, z ustrezno kritično distanco, z različnih zornih kotov, večplastnim pristopom in različnimi ravnmi zahtevnosti - od proizvodnje oddaj za širši ljudski okus, do vsebin za ožje ciljne skupine. Lastna produkcija za ožje segmente, predvsem mlajšo, urbano populacijo, postaja zaradi uveljavljanja primarnih tržnih zakonitosti vse bolj domena redkih nekomercialnih medijev.

Dejstvo je, da profilirani mediji oziroma televizijske oddaje niso komercialne niti preko masovne všečnosti niti ne želijo svojega obstoja zagotoviti in upravičiti z objavo kompenzacijskih prispevkov/hvalnic podjetjem oziroma t. i. PR člankov. Če so komercialni mediji že po definiciji podvrženi strogi logiki dobička in odvisni od oglaševalcev - kar pri nas največkrat še ne zavzema tako subtilnih oblik, kot so na primer "naključne" omembe tobačnih blagovnih znamk v redakcijskih vsebinah tujih revij - je zagotovo ena primarnih funkcij javne televizije ostati tisti medij, ki ne podlega pritiskom interesov podjetij in ohrani neodvisno držo tudi, ko to pomeni umik oglaševanja, kot se že sorazmerno pogosto dogaja v slovenskih medijih.

Če nisi del piarovske mašinerije
Neodvisne avtorske oddaje, ki niso del piarovske mašinerije, v tako majhnem prostoru očitno lahko preživijo le ob podpori javnega medija. Pri nas težko govorimo o ločnici med nizkoproračunskimi in visokoproračunskimi filmi, ker slednjih pravzaprav ni. Podobno velja za televizijske oddaje - še tiste, ki jih štejemo za visokoproračunske, največkrat slonijo na entuziazmu in iznajdljivosti avtorjev. Če le-ti v oddajo vložijo - v primerjavi s kolegi v večjih in ne nujno razvitejših trgih - nesorazmerno veliko energije in nemalokrat tudi lastnih sredstev, lahko nastanejo tudi izdelki, ki se lahko primerjajo z mednarodnimi.

Zagotovo je manjši trg razumljiv in utemeljen razlog za omejene pogoje produkcije in skromna sredstva, vendar pa se pri t. i. nizkoproračunskih oddajah sredstva manjšajo na obseg, ki komaj še dovoljujejo profesionalno televizijsko delo. Ekipe enega ali dveh pri produkciji rednih oddaj ne morejo zagotoviti sprejemljive pogostosti oddaje - en sam avtor ne more zagotoviti tedenske frekvence oddaje, stik gledalca z mesečnimi ali štirinajstdnevnimi oddajami pa je, bolj kot ne, prepuščen srečnemu naključju - ali raznolikosti ali kakovosti ali obojega.

Vse pa kaže, da bodo ob nadaljnjem omejevanju sredstev profiliranim oddajam, ki ne strežejo okusu najširše javnosti, le-te očitno docela prešle v polje ljubiteljskih projektov njihovih avtorjev, ki si z njimi ne bodo mogli zagotoviti niti osnovnega preživetja.

Vrednotenje ustvarjalnega dela
Problematika vrednotenja ustvarjalnega dela je v Sloveniji širša kot zgolj medijska - plačilo za intelektualno delo, z izjemo nekaterih tržnih ustvarjalnih storitev, je največkrat "odvečna postavka" v strukturi stroškov, tista, ki jo je mnogo težje utemeljiti kot tehnične storitve ali materialne stroške in tista, ki je najprej na udaru, ko se nižajo proračuni. V medijih se v zadnjih letih že dogaja "brain drain": skromno nagrajeno novinarsko delo pogosto ne omogoča več kot študentskega načina življenja, kaj šele izobraževanja ali nakupa strokovne literature.

Pogosto je, da se novinarji v obdobju, ko so si pridobili znanje, izkušnje in z njimi kredibilnost, ločujejo od svojega poklica in začnejo opravljati komercialne ustvarjalne storitve, ki največkrat niso združljive z novinarsko etiko ali pa se trajno preselijo v poklice v odnosih z javnostmi, oglaševanjem ali poljubno podjetniško dejavnostjo. Medijski prostor zapuščajo uveljavljena novinarska imena, raziskovalnega novinarstva pa ob strogi tržni logiki skoraj ni več.

Svojevrsten paradoks je, da se ob novih varčevalnih ukrepih vnovič varčuje prav pri najmanjših porabnikih, toda ob večletnem klestenju realnih določil rednih oddaj do stopnje, kjer še en rez lahko pomeni le še ukinitev - ali pa že omenjeno delo avtorjev zgolj na ljubiteljski osnovi - očitno ne bo več ne volje ne možnosti za ustvarjanje profiliranih oddaj za manj kot najširše ciljne skupine.

nazaj

Marjan Moškon

Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Pri uresničevanju zakona o avtorski pravici se je najprej zapletlo pri tem, katera kolektivna organizacija avtorjev ima koncesijo za njihovo zastopanje, še huje pa potem pri ceniku - Obveznosti, ki urejajo pravice teh in onih avtorjev, izvajalcev in proizvajalcev, presegajo prag, ki bi ga medijske družbe zmogle brez izgub in ukinjanja dejavnosti.
Sedmo leto teče, odkar smo tudi v Sloveniji dobili sodoben zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki naj bi bil po mnenju uglednih tujih strokovnjakov za avtorsko pravo celo najboljši tovrstni predpis v Evropi.

Nadomestil je do tedaj veljavni jugoslovanski zakon o avtorski pravici iz leta 1978 in prinesel vrsto novosti: zlasti avtorski pravici sorodne pravice, kot so pravice izvajalcev avtorskih del pri njihovih izvedbah, pravice proizvajalcev fonogramov pri njihovih izdelkih, pravice radiodifuznih ustanov pri njihovih lastnih oddajah in pravice filmskih producentov pri njihovih videogramih. Ta prispevek bo govoril samo o zaradi zakona prizadetih radijskih in televizijskih postajah, saj se gostinci, frizerji, prevozniki, prireditelji javnih nastopov, veselic, športnih srečanj in drugi na tem področju spopadajo s težavami svoje vrste.

Brez skupnega jezika
Slovenska medijska srenja, predvsem radiodifuzna, ki se je po osamosvojitvi na moč samohotno bohotila, se je z zakonom, čeprav težko, vendarle sprijaznila, saj nikoli ni bilo dvoma o pravicah avtorjev. Zapletlo pa se je najprej pri tem, katera kolektivna organizacija avtorjev ima koncesijo za njihovo zastopanje, še huje pa potem pri ceniku, ki so ga v avtorskih organizacijah sestavili predvsem po svojih potrebah in pameti, ne da bi k sodelovanju povabili prizadete uporabnike, torej ne glede na dejanske možnosti slovenskih radijskih in televizijskih postaj.

Približno polovica komercialnih radijskih postaj in večina članic združenja nekomercialnih radijskih postaj je sicer pristala na ugodnejša pavšalna mesečna plačila, za sprejemljive zneske za uporabo književnih del sta se sporazumela Združenje avtorjev in nosilcev malih avtorskih pravic (ZAMP) ter Združenje lokalnih televizijskih postaj, ostali pa z avtorskimi organizacijami še vedno niso našli skupnega jezika. Urad vlade RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) namreč pogojuje potrditev cenika s sporazumom med uporabniki in avtorji oz. organizacijo, ki jih zastopa.

Najprej sta se uprla POP TV in Kanal A, nekatere večje komercialne radijske postaje so celo zavrnile urejanje avtorskih pravic, pogajanja s Pro plus so se končala neuspešno, zdaj pa napoveduje konec zvestobe tudi nacionalna RTV hiša. Za kaj gre? Ceniki, ki so jih postavile kolektivne organizacije avtorjev, tako že od urada odobrene (na primer SAZAS) kakor tudi druge, ki na odobritev še čakajo (IFP), pomenijo tolikšno obremenitev za večino zavezancev, da je niti celotni prihodki, kaj šele dohodki od poslušanosti predvajanja glasbenih del, enostavno ne prenesejo. Lani je poleg avtorskih organizacij na radiodifuzne postaje pritisnila še vlada z zahtevo plačevanja uporabe frekvenčnega spektra, oddajnikov in zvez, RTVS pa najemnino, obratovanje in vzdrževanje oddajno prenosnega omrežja zaračunavajo že od nekdaj .

Nerazvidni tarifni pravilniki
Po številnih sestankih in pogovorih na različnih ravneh, tudi julija letos v Uradu, so se prizadeti zavezanci, člani strokovnega Združenja za tisk in medije pri Gospodarski zbornici Slovenije, sestali še septembra in sporočili uradu, da vse obveznosti, ki urejajo pravice teh in onih avtorjev, izvajalcev in proizvajalcev, presegajo prag, ki bi ga družbe zmogle brez izgub in ukinjanja dejavnosti. Poleg tega se pojavljajo zamisli o novih kolektivnih organizacijah, ki bi po vzoru sedanjih nedvomno tudi pristavile svoj lonček. Prizadeti člani strokovnega združenja, ki so poslali organizacijam avtorjev veliko pripomb in predlogov, ugotavljajo, da jih nihče niti ne upošteva niti nanje ne odgovarja. Zakon zagotavlja kolektivnim organizacijam avtorjev monopolen položaj, ceniški pravilniki pa jim dopuščajo preračunljivost, saj so še vedno nerazvidni, tako da obveznosti ni mogoče nedvoumno izračunati. Zbrani zavezanci so zaprosili SAZAS za nekaj primerov vzorčnih izračunov, vendar jih niso dobili. Zahtevali so seznam upravičencev, ki jih SAZAS zastopa, ker se dogaja, da zlasti manj znani avtorji prinašajo svoja dela s prošnjo za (predstavitveno) objavo, čeprav o kakšnem "sazasu" nimajo pojma. Zavezanci so predlagali računalniško obdelavo podatkov za zmanjšanje stroškov, a prav tako zaman. Menijo tudi, da so nekatere postavke iz ceniškega pravilnika SAZAS dvakrat večje kot pri IFP.

Merilo "po poslušalcih" oziroma "po gledalcih" ne prenese nobene resne presoje, saj teh podatkov z zdaj razpoložljivimi postopki ni mogoče nesporno dokazati. Televizijske postaje morajo po zakonu o medijih z lastno produkcijo spraviti skupaj 20-odstotni delež dnevnega oddajnega časa, lestvica merila "obseg lastne produkcije" v ceniškem pravilniku SAZAS pa prinaša olajšave šele tistim programom, ki premorejo od 35 do 100 (!) odstotkov lastne produkcije.

Začasna tarifa?
Avtorske organizacije tudi sicer niso pripravljene upoštevati posebnosti radiodifuznih organizacij, saj predlagajo pavšalno obdavčitev v odstotku od celotnega prihodka, ne upoštevajo pa, da ustvarjajo zlasti televizijske postaje dohodek tudi z lastno produkcijo, ki je sicer ne objavljajo v svojem programu.

Radiodifuzne organizacije predlagajo Uradu, naj po posvetu z obema stranema določi začasen cenik, na podlagi katerega bi v dokaz dobre volje vendarle začele plačevati sprejemljive obveznosti avtorjem, hkrati pa bi služil kot izhodišče za sporazumevanje med njimi.

Nedvomno so pogajanja edini način za reševanje nastalih zagat, razumne obveznosti pa možnost za preživetje večine avtorjev in radiodifuznih postaj, saj je Slovenija s svojimi porabniki premajhna, da bi se po zaslužkih tako enih kakor drugih lahko primerjala z deželami resničnega šovbiznisa. Nepopustljivost avtorskih organizacij pelje k ukinitvi določenih zvrsti in k omejevanju dejavnosti radijskih in televizijskih postaj, na primer k zmanjšanju obsega oddajnega časa, kar prav gotovo ne bo koristilo nikomur. Prispodoba z nažagano vejo najbrž ni odveč?!

nazaj

Petra Šubic

Lastniški premiki
Po kapitalskih premikih v medijih bi letošnjemu poletju težko rekli "čas kislih kumaric"
Po kapitalskih premikih v medijih bi letošnjemu poletju težko rekli "čas kislih kumaric". Zdaj že stare novosti sicer ne zadevajo najdonosnejših medijev, kot so osrednji časniki, saj njihovi lastniki iz finančnih in podjetniških krogov držijo svoje deleže trdno v rokah. Pri lastništvu Dela je "status quo". Tega je v Dnevniku ob sprejemu novega medijskega zakona preklical prvi mož DZS Bojan Petan. DZS je s tretjinskim deležem največja lastnica Dnevnika, svojo pozicijo pa naj bi še utrdila z dokupom novih delnic. Predvsem na račun malih delničarjev Večera je tiskarna Leykam s 15-odstotnim deležem postala druga največja lastnica te založniške hiše. Vanjo je konec junija vstopilo tudi podjetje Delo Prodaja z nakupom sedmih odstotkov delnic. Veliko bolj dinamični premiki so se poleti zgodili drugod in kot kaže se še vedno obetajo.

Mendžerski odkup GV Skupine
Sedmerica vodilnih v GV Skupini je od pooblaščene investicijske družbe Infond Zlat odkupila paket 175.966 delnic oziroma 50-odstotni lastniški delež. Ob julijskem podpisu pogodbe o nakupu je predsednik uprave GV Skupine Slobodan Sibinčič, povedal, da je bila cena razmeroma visoka, vendar še sprejemljiva. V ta namen so novi večinski lastniki, ki s prejšnjim deležem vred razpolagajo z 68 odstotki kapitala te družbe, ustanovili podjetje Nevis, ki je za odkup najelo dolgoročno posojilo.

To pa ni edina novost na seznamu lastnikov GV Skupine, pod okrilje katere sodi pet podjetij: GV Revije, GV Izobraževanje, GV Založbo in eGV, ki so v njeni celotni lasti, medtem ko imajo v delni lasti Finance. Na skupščini delničarjev, ki je bila v začetku oktobra, so namreč potrdili dokapitalizacijo GV Skupine. Osnovni kapital družbe v višini 819 milijonov tolarjev se bo povečal za 275 milijonov, ki jih bo vplačalo švedsko podjetje Bonnier Business Information (BBI) in s tem postalo 18-odstotni lastnik GV Skupine.

Delo Revije ima Podjetnik
Poleti se je med poslovnimi mediji zgodil še en lastniški premik. Revija Podjetnik je prišla pod okrilje Dela Revij. Kapitalsko močnejšega botra so si menda poiskali zaradi denarnih težav. Pod okriljem novega lastnika se naj bi Podjetnik želel tudi drugače okrepiti, saj se je v zgodnji jeseni šušljalo, da iščejo novinarje.

Tv Celje v lasti Pfeierja in Šoparja
V drugi polovici avgusta je lokalna Televizija Celje dobila nova lastnika. Večinski delež ima direktor celjskega zavoda za urejanje javnih parkirišč in gospodarjenje z javnimi objekti Ivan Pfeifer. Manjšinski lastnik pa je postal novinar in voditelj oddaje Tednik na javni televiziji Janko Šopar. Od nekdanjega lastnika Janka Turnška, ki se med drugim ukvarja z gradnjo in upravljanjem kabelsko-razdelilnih sistemov, sta kupila vso opremo in program. Po Pfeiferjevih avgustovskih napovedih naj bi Televizija Celje v prihodnje poskrbela predvsem za bolj lokalno in regijsko usmerjen informativni program, vendar se tudi razvedrilnemu programu ne bodo povsem odrekli. S temi spremembami in z razširitvijo dejavnosti si prizadevajo povečati gledanost.

Poroka Mladine in Motomedijev
Konec avgusta je bila precej odmevna novica, da sta upravi Mladine in Infomedijev podpisali pogodbo o nameri za združitev. Slednjo naj bi končali v začetku prihodnjega leta, ko bo zaživelo združeno podjetje Mladina. Namen združitve je doseganje tržne, vsebinske in stroškovne sinergije, so zapisali v izjavi za javnost. Kljub različnim vsebinam publikacij (gre za politični tednik Mladino, mesečnik za računalništvo in informatiko Monitor ter mesečnik PC&mediji o avdio in video opremi, računalniških igrah, glasbi in filmu) lastniki, upravi in uredniške ekipe verjamejo, da skupno podjetje lahko okrepi vsako posamezno edicijo zase. "Skupna streha", pod katero bosta obe hiši ohranili svojo neodvisnost, pa naj bi bila obenem dobra popotnica za črpanje nove energije in zamisli za ustvarjalnost, saj so že napovedali izdaje novih publikacij. Sredi septembra kaj več o teh načrtih, direktor Mladine Zoran Trojar ni razkril.

DZS o umiku iz radijskih hiš
Bolj zgovoren je bil predsednik uprave DZS Bojan Petan, ko je septembra na okrogli mizi o državi in medijih v organizaciji Mirovnega inštituta napovedal, da ne izključujejo umika iz petih radijskih hiš. DZS je namreč solastnica brežiškega, sevniškega, logaškega radia, Poslovnega vala in izolskega Radia Morje. Te naložbe za DZS niso strateškega pomena, zato jih bodo najverjetneje dezinvestirali. Petan je še dejal, da bo DZS letos morda pobrala kapitalske dobičke iz teh naložb, morda pa tudi ne.

SOD prodaja radijske delnice
Septembra so tudi v Slovenski odškodninski družbi (SOD) razkrili, da bodo prečistili svoje delovno področje. Prodali naj bi predvsem deleže v manjših oziroma poslovno manj uspešnih radijskih hišah. Podobno strategijo naj bi uresničili tudi pri nekaterih tiskanih medijih, vendar najbolj donosnih, kot sta Delo in Dnevnik, še ne zapuščajo. Za prodajo pridejo v poštev predvsem tisti mediji, v katerih je koncentracija lastništva že opravljena in kjer je SOD edini zunanji solastnik. Medijske naložbe SOD so osredotočene predvsem na radijske postaje, saj imajo v lasti kar od enajstih pet do deset odstotkov kapitala. Glede na meglo, v katero so zavita lastniška razmerja v radiih, bo razplet zagotovo zanimiv.

nazaj

Petra Šubic

Osvajalci južnih medijskih trgov
Na medijskih trgih nekdanjih jugoslovanskih republik se že preizkušajo najdrznejši vlagatelji iz Slovenije. Delo Revije ima od lani 47 odstotkov reške Bifore, ki so jo ustanovili skupaj s tamkajšnjim Novim listom. Bifora izdaja revijo Regina, hrvaško Lady, katere tiskana naklada znaša od 25.000 do 30.000 izvodov. Čeprav o prodaji zaradi nepreglednosti in nejasnosti trga nimajo natančnih podatkov, še vedno ostajajo na trgu. Pred tremi leti so financirali izdajo ženske revije Olala beograjskega založnika Altpress, ki zaradi težav na trgu ne izhaja redno. V Delu Revije ocenjujejo, da jugoslovanski trg še ni pripravljen za tako (relativno drago) revijo. Zato razmišljajo o spremembi, saj preučujejo možnost, da bi Olala opustili, namesto nje pa bi z lokalnim partnerjem izdajali kakšno drugo žensko revijo, denimo Evo, Lady ali Anjo, seveda prirejeno za tamkajšnje bralke in bralce.

Na jug vleče tudi Motomedio. Za jesen so napovedali zagon hrvaške različice revije Men's Health, ki naj bi nastajala v Ljubljani, in sicer z majhnimi prilagoditvami za lokalne kupce. Na južne trge želijo prodreti tudi z Avto magazinom in Connectom. Že od januarja pa Propro svojo revijo Propro, ki se ukvarja s profesionalno prodajo, izdaja tudi na Hrvaškem. Odkupili so tudi tamkajšnjo revijo Marketing u praksi in jo preimenovali v Marketing.UP. Njihove ambicije na Hrvaškem so visoke, saj želijo doseči prvo mesto med revijami o trženju oziroma prodaji. Reviji v hrvaščini naj bi prenesli tudi na srbski trg, prav tako pa imata dobre možnosti za prodor v BIH in Makedonijo. Največja naložba slovenskega podjetja v medije na južnih trgih je gotovo 2-milijonski - seveda v markah - vložek Kmečke družbe v sarajevsko Oslobodjenje, v katerem je 39 odstotna lastnica. Dnevnik je v hudih težavah - lani so imeli milijon mark izgube, naklada je izrazito padala, časnik je vsebinsko in oblikovno nekonkurenčen tekmecem. Različni pogledi Kmečke družbe in DZS na to kako in predvsem s koliko denarja jih rešiti, so povzročili nesoglasja med obema družbama, ki so tako zavrla njun skupni načrt - oblikovanje medijskega holdinga na trgih nekdanje Jugoslavije. Po prvotnih načrtih naj bi na vsakem izmed njih v dveh letih obvladovali dnevni časopis, založbo, tiskarno, trgovsko-distribucijsko podjetje in morda še multikino.

nazaj

Gojko Bervar

Kako deluje nemški tiskovni svet?
Nemški tiskovni svet deluje od leta 1956 - Ustanovitelji so štiri združenja - dve založniški in dve novinarski - ki tudi financirajo levji delež delovanja tiskovnega sveta - Tiskovni svet za svoje delo letno porabi okoli 800.000 mark - Tudi država daje 240.000 mark.
Nedaleč od glavnega trga v starem delu Bonna je sedež nemškega tiskovnega sveta. Stisnjen je v ozko ulico, v tretje nadstropje ne prav ugledne stavbe in tudi prostori ne razodevajo kakšnega pretiranega razkošja. Telo, ki že štiri desetletja in pol predstavlja samoomejevalno institucijo nemškega tiska, je nastalo po vzoru angleškega tiskovnega sveta. Medtem ko so Angleži zaradi nesoglasij in očitnega prodora politike svoj tiskovni svet ukinili in ga nadomestili s Komisijo za pritožbe nad tiskom (Press Complaint Commision), pa je nemški tiskovni svet preživel in se po 45. letih utrdil v institucijo za obrambo profesionalne etike in neodvisnosti novinarstva, ki jo upoštevajo tako bralci kot oblast.

Kako je nastal?
Leta 1953 se je nemška oblast odločila, da bo sama sprožila nastanek neodvisnega telesa, ki bi prevzel nekatere funkcije novinarskega samoomejevanja zlasti na področjih, ki zadevajo novinarsko etiko. Z ustanovitvijo telesa, ki bi ga sicer ustanovila vlada, delovalo pa naj bi zunaj oblastnega kroga, naj bi tudi simbolno pokazala, da se v delovanje tiska ne namerava vpletati in da bo ocene delovanja informativne sfere prepustila stroki in javnosti. Novinarji in lastniki tiskanih medijev so seveda že imeli izkušnje, kako se znajo stvari sprevreči, če za njimi stoji sponzorstvo oblasti, pa če je namen še tako dober, zato so se tri skupine dogovorile, da bodo tiskovni svet ustanovile kar same. In so ga, leta 1956. Kasneje se jim je pridružila še četrta in tako so danes med ustanovitelji združenja založniki časopisov, revij, novinarji in kot četrti novinarski del sindikata medijske industrije. Novinarski del torej sodeluje prek dveh svojih združenj: Nemške novinarske zveze (Deutsche Journalisten Verband) in Nemškega novinarskega sindikata (Deutsche Journalistenunion). Vsa štiri združenja - dve založniški in dve novinarski - tudi financirajo levji delež delovanja tiskovnega sveta, ki sicer za delo letno porabi okoli 800.000 mark. Tudi država daje 240.000 mark, to je uredila s posebnim zakonom in zaradi financ, ki jih prispeva, v tiskovnem svetu nima nobenih pooblastil. Nemški tiskovni svet zaposluje pet ljudi - direktorja urada, posebnega novinarja, ki formulira sklepe tiskovnega sveta in sodeluje s predsednikom pri izločanju neutemeljenih pritožb, posebnega delavca na področju stikov z javnostjo in administracijo. Člani tiskovnega sveta in njegov predsednik za delo ne prejemajo nobenega plačila.

Elektronski mediji niso predmet obravnave
Nemški tiskovni svet ni samo samoomejevalno telo, ki ugotavlja kršitve medijske poklicne etike, ampak tudi pomemben spodbujevalec sprememb medijske zakonodaje. Deluje na treh ravneh. Skupina utemeljiteljev - ima dva predstavnika iz vsake organizacije - se sestaja enkrat letno in sprejema temeljne finančne in organizacijske odločitve. Plenum - ima pet članov iz vsakega združenja - deluje navzven, njegova naloga je obramba neodvisnosti tiska in temeljnih zahtev demokracije, kot je denimo prostega dostopa do informacij ali avtonomnosti medijev. Prevzema tudi pobudo pri spreminjanju medijske zakonodaje. Odbor za pritožbe se ukvarja s pisnimi pritožbami zaradi domnevno etično spornih člankov objavljenih v tisku.

Elektronski mediji niso predmet obravnave tiskovnega sveta, saj pritožbe na njihov račun sprejemajo druga telesa, tako imenovani deželni medijski sveti - toda moč teh svetov je precej večja, saj ne gre za prostovoljno združevanje in za njihovimi odločitvami stojijo tudi precej resnejši ukrepi, na primer odvzem radijske ali televizijske frekvence. Nemški tiskovni svet ne vključuje tretje strani - javnosti. Zamisli o javnosti kot enakopravnem partnerju v tiskovnem svetu, tako kot to poznajo druge zahodnoevropske države, so sicer prišle kar nekajkrat na dnevni red zasedanj tiskovnega sveta, vendar ga člani - niti založniki niti novinarji - niso podprli.

Predsedujoči odbora za pritožbe je iz novinarskih vrst
Po statutu naj bi se predsedujoči v organih tiskovnega sveta menjavali vsako leto, kar se pri plenumu sicer dogaja, predsedujoči odbora za pritožbe pa je že vrsto let predstavnik iz novinarskih vrst.

Na leto pride približno 600 pritožb, in da jih je približno dve tretjini neutemeljenih, spoznajo že pred začetkom postopka. Odbor za pritožbe jih potemtakem sploh ne obravnava, ampak predsedujoči pritožniku le sporoči odločitev, da je pritožba neutemeljena. Odbor za pritožbe se sestaja petkrat na leto - navadno stvar opravijo v enem dnevu in pri tem rešijo 30 do 40 pritožb. Takšna spretnost je mogoča zato, ker praviloma ni ustnih zaslišanj. Tiskovni svet dela po kodeksu - publicističnih načelih, ki so jih sprejeli vsi ustanovitelji - te pa lahko vsak Nemec najde na internetu, izdana pa so tudi v obliki priročne knjižice. Pritožniki torej lahko sami navedejo, kateri del publicističnih načel je bil po njihovem kršen, utemeljijo pritožbo in le v teh okvirih lahko poteka končna razprava. Nemci, natančni kot so, imajo red: potem ko odbor prejeme pritožbo, naloži časopisu naj v treh tednih odgovori na obtožbe, toda tega odgovora pritožniki ne vidijo - torej ni nobenega prostora za polemiko. Obvestijo jih, kdaj bo obravnava njihovega primera, vendar jih na samo obravnavo ne povabijo. Ena redkih izjem je bila nesreča Concorda, ko so časopisi objavljali tudi življenjske zgodbe ponesrečenih, tedaj so pred tiskovnim svetom dobili besedo tudi svojci. Že dan po zasedanju odbora za pritožbe dobijo pritožniki na grobo skiciran odgovor, ki pojasni usodo pritožbe - podrobnejšo obrazložitev dobijo v mesecu dni.

Če tiskovni svet prepozna pritožbo kot upravičeno, ima v rokah štiri stopnje orodij: najmilejše - nasvet mediju, ki je zagrešil nepravilnost, potem opomin, nejavni ukor (nejavnost je v tem primeru uporabljena zato, da ne bi prizadela žrtve) in slednjič javni ukor - tega pa časopis, tako se je zavezal v posebni izjavi, mora objaviti. Tako izjavo je podpisalo 90 odstotkov nemških časopisnih hiš in se zaveze (z zares redkimi izjemami) tudi držijo. Tiskovni svet obravnava tudi pritožbe zoper časopisne hiše, ki izjave niso podpisale - in če jih prepozna kot upravičene, jih objavijo pač vse druge podpisnice.

Nauki za slovenske razmere
Čeprav nemški tiskovni svet morda ne deluje v najpogostejši - torej tristranski strukturi, v drugih državah zahodne demokracije namreč ob predstavnikih novinarjev in založnikov delujejo tudi predstavniki javnosti - precej nazorno kaže, zakaj je dobro, da se ljudje v medijih sporazumejo o skupnem samoomejevalnem telesu. Tako kot je v Nemčiji želela prevzeti pobudo pri ustanavljanju razsodnika poklicne etike v medijih država, so težnje, da bi na tem področju prevzela pobudo oblast, zlasti v tranzicijskih državah, navzoče tudi danes. Oblast v razmerah neutrjene demokracije v to polje poseže precej laže, pa tudi precej manj pregledno. Obstoječi slovenski medijski zakon tako že ureja nekatere stvari, ki bi jih novinarji in založniki lahko uredili z medsebojnim dogovorom, brez vpletanja oblasti. Z razvojem digitalne tehnologije, posebej pa še po septembrskem terorističnem napadu v New Yorku, bo na svetu vse več zamisli o omejevanju medijev, ki bo vse bolj v rokah oblasti. Kar nekaj dogajanj kaže, da se v Združenih državah, ki so slovele po odprtosti medijske demokracije in kjer je edino samoomejevanje diktirala tržna logika, zdaj širi razmišljanje o večjem državnem nadzoru na področju klasičnih človekovih pravic in svoboščin. Ironija je, da bodo na takšne pritiske najbolj odporni mediji v tistih državah, v katerih so sprejeli samoomejevalne mehanizme, omejevanje medijske svobode pa bodo državi izpulili iz rok prav zato, ker so se sami zavezali spoštovanju poklicnih meril in tudi ukrepanju pri nespoštovanju poklicne etike.

nazaj