"Tretji radijski sektor" naj bi bil postavljen ob bok javnemu in komercialnemu radiu, predstavljajo pa ga t. i. "skupnostni" radijski programi (community radio), pri nas imenovani tudi nekomercialni radijski programi. Od javnega in komercialnega radia se skupnostni radio razlikuje predvsem po načinu financiranja in upravljanja (neodvisnost od ekonomije in politike), s programskega vidika pa po t. i. alternativni usmeritvi, namenjen pa je sicer medijsko zapostavljenim manjšinskim ciljnim skupinam. Svetovno združenje skupnostnih radijskih postaj (AMARC) definira skupnostni radio kot obliko lokalnega javnega radiodifuznega servisa, neodvisnega od komercialnih in državnih interesov: ne vodi ga želja po dobičku, nadzoruje pa ga skupnost, ki ji služi. Glavna značilnost njegovega delovanja je vključenost prostovoljcev, ki poleg skupine zaposlenih zagotavljajo reprezentativnost skupnosti, saj je bistvenega pomena omogočiti zapostavljenim in marginaliziranim glasovom dostop do etra. Skupnostne radijske postaje imajo, vsaj po definiciji, pomembno vlogo pri ustvarjanju skupnostnih identitet, ohranjanju in razvoju skupnostnih kultur in pri odpiranju javnega prostora posameznim družbenim skupnostim oz. manjšinskim skupinam. Njihov obstoj je poleg zagotovljenih finančnih sredstev odvisen tudi od volje posamezne države, da omogoči in podpira njihovo delovanje.

Skupnostne radijske postaje naj bi se financirale iz prostovoljnih prispevkov ciljnih skupin in iz različnih javnih razpisov, pa tudi s ponudbo komercialnih storitev. Viri financiranja naj bi torej bili različni in razpršeni: naročnine, dotacije, prispevki nevladnih in vladnih, nacionalnih ali internacionalnih organizacij, oglaševanje in druge komercialne storitve, vendar naj bi se tako pridobljena sredstva namenjala izključno in neposredno produkciji programa. Skupnostni radio torej ni namenjen ustvarjanju dobička lastnikov teh radijskih postaj, temveč služi kot servis civilni družbi in torej teži k vplivanju na javno mnenje, oblikovanju soglasja, krepitvi demokracije in ustvarjanju skupnosti. Komercialni radio oddaja program z namenom pridobivati denar, skupnostni radio pa pridobiva denar zato, da lahko ustvarja in oddaja program.

Skupnostni radio se torej opredeljuje na podlagi lastništva, ciljev in sporočila, saj velikost ali način definiranja področja oziroma skupnosti, ki jo pokriva, ni pomemben. Pomembna je lastniška struktura in prepleten, kooperativen način financiranja, administracije in oblikovanja programske in upravljavske politike.

V evropsko sekcijo združenja skupnostnih radijskih postaj (AMARC-Europe) so vključene tri slovenske nekomercialne radijske postaje: Murski val, Radio MARŠ in Radio Študent, ki je hkrati tudi najstarejša študentska radijska postaja v Evropi. Evropska sekcija AMARC je leta 1994 sprejela listino o evropskih skupnostnih radijskih programih (The Community Radio Charter for Europe), v kateri so zapisani cilji skupnostnih radiev, ki temeljijo predvsem na naslednjih načelih: pravica do komuniciranja, prost pretok informacij in mnenj, svoboda izražanja, demokracija in pluralizem, ohranjanje lokalnih tradicij, razvoj in dobrobit poslušalcev, reprezentativna lastniška struktura, uredniška neodvisnost od vladnih, komercialnih, verskih in političnih institucij, dostop manjšinskih in marginaliziranih skupin do javne sfere, kulturna in jezikovna raznolikost, preverjanje in razpršenost virov informacij, pravica do odgovora, finančna neodvisnost in neprofitno delovanje, zaposlovanje prostovoljcev, nediskriminatorna upravljavska, programska in zaposlitvena politika, odgovornost do donatorjev, zaposlenih in prostovoljcev, medsebojno komuniciranje in izmenjava skupnostnih radijskih postaj, prizadevanje za mir, toleranco, demokracijo in razvoj. Pravih skupnostnih radijskih programov v slovenskem medijskem prostoru ne poznamo, so pa obstoječi nekomercialni (študentski in lokalni) radijski programi ključnega pomena za celotno medijsko podobo. Zakaj je njihov obstoj tako pomemben?

Radio ima pomembno vlogo pri konstruiranju skupnostnih identitet, pri vzpostavljanju občutka pripadnosti in občutka realnosti, in je ves čas vpet v vsakdanjo rutino poslušalcev. Narava radia še intenzivneje pride do izraza v skupnostnih radijskih programih, ki vse svoje značilnosti izražajo na ravni manjših skupnosti in torej manjšega števila, a medsebojno bolj povezanega kroga poslušalcev, zato ima skupnostni radio lahko toliko večjo moč in pomen. Obstoj skupnostnega radia je več kot le upravičen tudi v razmerju do javnega nacionalnega radijskega servisa, saj skupnostni radijski programi lahko služijo najrazličnejšim in številnim posameznim družbenim skupinam, ki jim javni nacionalni radio s svojimi široko zastavljenimi vsebinami ne more zadostiti. Prisotnost skupnostnih radijskih programov pa je še posebno pomembna za tiste ciljne skupine, ki so izrazito informacijsko izključene, in če upoštevamo deklaracijo, ki vsem ljudem priznava pravico do obveščenosti, je dostop do skupnostnega radijskega programa prav gotovo eno izmed temeljnih sredstev za zagotavljanje te pravice in za ozaveščanje o njej.

V Sloveniji je po podatkih pristojne Agencije za telekomunikacije in radiodifuzijo uradno registriranih 75 radijskih postaj: 8 javnih, 48 komercialnih in 21 nekomercialnih radijskih postaj (19 lokalnih in 2 študentski). Bistvena razlika je v virih financiranja, s čimer je povezan predvsem namen njihovega obstoja in delovanja in torej tudi programska shema, ki se temu primerno razlikuje.

Javni zavod RTV Slovenija oddaja in ustvarja osem javnih radijskih programov, s katerimi naj bi zagotavljal javni radijski servis za celotno slovensko družbo, med drugim tudi za narodni manjšini in deloma za tujce, ki bivajo v Sloveniji. Programi se financirajo pretežno iz RTV prispevka, ki ga plačujejo vsi slovenski odjemalci električne energije, deloma iz proračuna Republike Slovenije ter iz lastno ustvarjenih in pridobljenih sredstev (predvsem oglaševanje). Med javnimi radijskimi programi so štirje regionalni in trije nacionalni, slednji pokrivajo več kot 90 odstotkov slovenskega ozemlja.

Nekomercialni (lokalni in študentski) radijski programi se financirajo iz sredstev lokalnih skupnosti (študentski tudi iz sredstev študentskih organizacij univerz) in iz lastno ustvarjenih sredstev (predvsem s trženjem programskega časa in ponudbo oglaševalskih storitev). Lokalni nekomercialni radijski programi imajo večinoma dolgoletno tradicijo, med njimi pa je najbolj uspešen prekmurski Murski val, ki deluje že od leta 1958: je med prvimi na lestvicah poslušanosti lokalnih nekomercialnih radijskih programov, redno prejema nagrade za oddaje lastne produkcije in se najbolj uspešno trudi izpolnjevati zakonsko predpisane pogoje za nekomercialni status. Precej uspešni nekomercialni radijski programi, ki imajo razmeroma velik in predvsem stalen delež poslušalcev na področju lokalne skupnosti, ki jo ali jih pokrivajo, imajo torej tudi svoj krog oglaševalcev in jim je finančno zaenkrat uspevalo preživeti, so tudi Štajerski val iz Šmarja pri Jelšah, ki oddaja od leta 1953, gorenjska Radio Kranj (oddaja od leta 1990) in Radio Triglav (od leta 1965), dolenjski Studio D (od leta 1987), slovenjegraški Koroški radio (od leta 1962), celjski Radio Celje (od leta 1954), ptujski Radio Ptuj (od leta 1963) in zasavski Radio Trbovlje (od leta 1965). Vsi omenjeni radijski programi so po podatkih Agencije za telekomunikacije in radiodifuzijo slišni na območjih z najmanj 200.000 prebivalci, in so po rezultatih raziskav agencij Ninamedia, Mediana in Cati center v zadnjih letih najbolj poslušani med nekomercialnimi radijskimi programi, prva mesta zasedata predvsem Murski val in Štajerski val. Študentska radijska programa, Radio Študent in Radio Marš, se stalno soočata s finančnimi težavami, saj predvajata izrazito nekomercialen in torej tržno nezanimiv program, ker po besedah urednikov želijo ohraniti "drugačno" programsko ponudbo. Poleg tega ima Radio MARŠ težave s svojim pravnim statusom, saj je bil na podlagi tožbe s še nepravnomočno sodbo preprosto ukinjen. Rešitev pravnega statusa Radia MARŠ je v rokah (višjega) sodišča, usoda pa za zdaj še negotova - v primeru pravnomočnosti omenjene sodbe, na katero je bila vložena pritožba, bo frekvenca vrnjena državi.

Komercialni radijski programi se v celoti financirajo iz lastnih sredstev, predvsem s trženjem programskega časa, pa tudi s prihodkom drugih dejavnosti izdajateljev. Temu prilagojene so tudi programske sheme, predvsem tržno zanimiv program s pretežno glasbeno vsebino in kratkimi informativnimi bloki. Komercialni radijski programi so dobesedno preplavili slovenski radijski prostor, njihovo število pa iz leta v leto (sicer trenutno upočasnjeno) narašča. Po podatkih Sveta za radiodifuzijo jih je bilo leta 1998 36, leta 1999 46 in leta 2000 48. Nasprotno se število nekomercialnih radijskih programov bistveno ne spreminja, njihovo število se giblje okrog 20. Nove radijske postaje se ustanavljajo kot dobičkonosno usmerjena podjetja, zato na razpisih za frekvence kandidirajo s komercialnimi programskimi zasnovami, s tržno zanimivim programskim časom. Programske sheme komercialnih radijskih postaj so si torej med seboj bolj ali manj podobne, na radijskem trgu pa so se že začeli kazati učinki (pre)zasičenosti radijskega trga. V letu 2000 je prišlo do lastniškega in programskega povezovanja med postajami, razmere pa kažejo na pozitiven trend prodaje postaj v prihodnje.

Da takšno stanje na slovenskem radijskem trgu ne pomeni nič dobrega za vzpostavitev pluralističnega medijskega prostora, ki bi vsakomur in vsem v družbi ponujal javni prostor za izražanje ali omogočal uveljavitev pravice do obveščenosti, se dobro zavedajo nekomercialne radijske postaje, saj je njihov obstoj ogrožen. Pozivi državi, naj se pri sprejemanju novega medijskega zakona spomni nanje in poskuša razumeti njihov položaj, niso bili povsem uspešni, prav tako je na gluha ušesa naletela ideja o začasni ustavitvi dodeljevanja radijskih dovoljenj za oddajanje novim, večinoma komercialno usmerjenim radiem. Nekomercialni sektor se je znašel v najtežjem položaju doslej: sooča se s hudo konkurenco komercialnih radijskih postaj, katerih program ni bil podvržen strogim zakonskim omejitvam, in ga torej ravno zaradi izpolnjevanja svojega poslanstva obveščanja javnosti in delovanja v interesu skupnosti pestijo finančne težave. Od nekomercialno usmerjenih in lokalnih radijskih programov se namreč zahteva lastna produkcija lokalnih oziroma nekomercialnih vsebin, kar predstavlja izjemen finančni izdatek. Po drugi strani je količina oglaševanja na teh postajah omejena, zato so omejene pri pridobivanju sredstev, na drugi strani pa dolžne ustvarjati najdražjo vrsto programa. Posledica tega je neizpolnjevanje zakonsko določenih obveznosti in kršenje zakona, predvsem s prekomernim predvajanjem oglasnih vsebin. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je njihova kadrovska zasedba omejena, brez ustreznega kadra pa ni mogoče ustvarjati lastnega programa.

Svet za radiodifuzijo Republike Slovenije (v nadaljevanju: svet), ki je spremljal, preverjal in analiziral nekomercialne radijske programe, je v poročilu za leto 2000 predstavil neugoden položaj lokalnih nekomercialnih radijskih postaj, saj z nekomercialnimi vsebinami in govornim programom na trgu težko konkurirajo komercialnim postajam s pretežno glasbenim programom, zato je zaslediti upadanje deleža nekomercialnih ter povečevanje deleža komercialnih vsebin.

V poročilu svet ugotavlja, da je v letu 2000 le ena nekomercialna lokalna radijska postaja izpolnjevala zakonsko in z merili predpisane pogoje (40 odstotkov nekomercialnih vsebin in eno uro lastnih nekomercialnih vsebin dnevno), pri vseh ostalih pa so bila ugotovljena manjša ali večja (celo dvajsetodstotna) odstopanja. Poleg tega svet v poročilu opozarja tudi na kršitve omejitev glede oglaševanja, ki so sicer zakonsko določene (dovoljena količina oglasov je bila 15 odstotkov dnevno in 20 odstotkov na uro), in so se pojavile v dveh tretjinah vseh programov, ter na vse pogostejši pojav plačanih ali sponzoriranih oddaj, namenjenih predvsem predstavitvi ponudbe sponzorjev oziroma naročnikov oddaje. Poslušalcem ta namen ni razkrit in jasno označen, saj so oddaje pogosto zasnovane kot izobraževalne, ali imajo informativno-svetovalno naravo. S temi oddajami radijske postaje rešujejo svoje finančne stiske, ki jih tarejo pri ustvarjanju programa, so pa tako z vidika zakona kot z vidika dobrobiti poslušalcev izjemno sporne.

Kljub temu je svet v svojem poročilu poudaril, da med lokalnimi nekomercialnimi radijskimi programi izstopajo nekateri z ustaljeno in uveljavljeno programsko shemo in s tem tudi zagotovljenim širšim krogom poslušalcev, ravno ti programi pa so dosegli tudi najboljše.

Svet je že leta 1999 v poročilu ocenil, da je ohranitev tretjega radijskega sektorja smiselna, da pa bo za to potrebno večje sodelovanje države, predvsem v obliki javnih razpisov sredstev za produkcijo določenih vrst vsebin. Leta 2001 je svet takratno oceno le še potrdil in ponovno poudaril (tudi pri zakonodajalcu) pomen lokalnih radijskih postaj za poslušalstvo ter nujnost državne pomoči in podpore za njihov obstoj, izpostavil pa je tudi ključni pomen oblikovanja strategije nadaljnjega razpisovanja in dodeljevanja radiodifuznih kanalov, saj v večini Slovenije nadaljnje množenje števila izdajateljev ni smotrno.

Novi zakon o medijih (Ur. l. RS, št. 35/01, v nadaljevanju: zakon), ki je nasledil zakon o javnih glasilih, je stopil v veljavo konec maja letos. Zakon uvaja razmejitev med lokalnimi in regionalnimi programi, glede na velikost področja, ki ga pokrivajo. Novost je tudi ta, da bodo status lokalnega ali regionalnega radijskega (ali televizijskega) programa lahko pridobile tudi komercialne, ne le nekomercialne postaje. Nekomercialni programi pa so v novem zakonu opredeljeni kot nepridobitni programi.

V posebnih določbah o radijskih in televizijskih programih zakon določa, da Republika Slovenija podpira dejavnost programov posebnega pomena za slovensko kulturo s sredstvi državnega proračuna in RTV prispevka, za pripravo programskih vsebin lokalnih in regionalnih ter študentskih programov se izloči tri odstotke sredstev RTV prispevka, prav tako pa se sredstva iz državnega proračuna zagotavljajo za izgradnjo, vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja za posredovanje programov posebnega pomena. Izdajatelji omenjenih programov plačujejo letne pristojbine za razširjanje programskih vsebin po znižani stopnji, prav tako pa so do največ 20 odstotkov znižane tarife za uporabo avtorskih del.

Zakon definira naslednje radijske programe posebnega pomena: radijski programi Radiotelevizije Slovenija, lokalni radijski programi, regionalni radijski programi, študentski radijski programi in nepridobitni radijski programi. Slednji lahko presežek prihodkov nad odhodki oziroma dobiček od dejavnosti uporabijo le za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti. Lokalni in regionalni radijski programi so opredeljeni glede na velikost geografskega območja, ki ga pokrivajo, zakon pa od njih zahteva 30 odstotkov lokalnih oziroma regionalnih vsebin lastne produkcije dnevno, tj. med 6. in 20. uro. Za nepridobitne radijske programe se zahteva 30 odstotkov lastne produkcije informativnih, umetniških, izobraževalnih in kulturno-zabavnih vsebin v dnevnem oddajnem času. Študentske radijske programe lahko izdaja študentska organizacija, če programske vsebine ustvarjajo in razširjajo večinoma študentje in so pretežno namenjene študentski javnosti, in če uporablja presežek prihodkov nad odhodki samo za izvajanje dejavnosti, za katero je ustanovljena.

Podzakonske akte, kot so merila za opredelitev in financiranje posameznih programov posebnega pomena ter merila za opredelitev vsebin lastne produkcije, mora pripraviti svet za radiodifuzijo. Naloga je izjemno zahtevna in zaradi številnih zakonskih neskladnosti nehvaležna. Potrebno bo opredeliti predvsem lokalnost in regionalnost vsebin ter način njihovega prepoznavanja pri nadzoru, definirati vse ostale vsebine lastne produkcije in kriterije za dodelitev posameznih statusov programov posebnega pomena. Svet bo pri tem poleg ravnanja v skladu s splošnimi načeli zakona upošteval tudi izkušnje lastne strokovne službe pri opravljanju analiz programov, ter predloge in pripombe izdajateljev in ustvarjalcev radijskih programov.

Dejstvo je, da bodo zahtevane lokalne vsebine lastne produkcije dražje, saj so radijski programi do sedaj zahtevani delež nekomercialnih vsebin dosegali tudi s kupljenim nekomercialnim programom in medsebojno izmenjavo oddaj. Produkcija lokalnih vsebin je najdražja, zakonskih olajšav pa očitno premalo. Zakon sicer lokalnim, regionalnim in študentskim programom namenja tri odstotke sredstev RTV prispevka, vendar je omenjeno določilo zaradi pravnosistemske spornosti trenutno na ustavnem sodišču in bo morda razveljavljeno. Z novim zakonom je ustanovljen tudi proračunski sklad za avdiovizualne medije, ki pa je namenjen sofinanciranju projektov na področju celotne avdiovizualne produkcije.

Z novim medijskim zakonom položaj slovenskih skupnostnih radijskih postaj ni nič manj negotov kot doslej, saj bo za ohranitev in razvoj kakovostnega ter med ciljno skupino poslušanega, cenjenega in koristnega skupnostnega radijskega programa potrebno vložiti še več truda in materialnih sredstev kot doslej, zato bodo izdajatelji in ustvarjalci programa zagotovo v nezavidljivem položaju.

Zaradi razsežnosti korporativnega nadzora in skorajda monopolne lastniške koncetracije medijev se javnost vedno bolj zaveda, da mainstream mediji ne poročajo o vsem, kar bi bilo potrebno vedeti o skupnih interesih, in ne zagotavljajo vedno informacij, zaradi katerih je skupnost zaskrbljena. Vendar obstaja spoznanje, da ljudje, ki živijo v določeni teritorialni skupnosti ali imajo skupne interese, lahko sami nadzorujejo svoje medije. Takšno zavedanje ima korenine v družbenih gibanjih in protikulturnem revoltu s konca 60. let dvajsetega stoletja, kar velja tudi za KGNU-Boulder, eno izmed petih najuspejšnejših skupnosti radijskih postaj v ZDA.

Medtem ko se zaupanje v ameriške mainstream medije nenehno zmanjšuje - s 55 odstotkov leta 1988 na 20 odstotkov leta 1993 - predvsem zaradi zanemarjanja socialnih problemov, kakor poudarja Ben Bagdikian v Media Monopoly, število poslušalcev nekomercialnih, predvsem skupnostnih radijskih programov raste. Samo v obdobju 1985-1998 se je poslušalstvo nekomercialne javne PBS/NPR in skupnostne mreže NFCB, ki šteje približno 700 postaj ali približno 6 odstotkov vseh ameriških radijskih postaj, povečalo za približno 130 odstotkov oz. z 9 na 22 milijonov, medtem ko imajo največje komercialne mreže med 12 in 15 milijoni. Ta trend pa se nadaljuje. Obenem isti vir (General Public Broadacts Information) navaja, da približno tretjina publike posluša nekomercialne program samo zaradi infomativnih oddaj, medtem ko jih ostali spremljajo zaradi posebnih glasbenih oddaj, ki jih ne morejo poslušati nikjer drugje.

Že sama odločitev o spremljanju informativnih programov postavlja poslušalca v aktivno medijsko vlogo in ločuje informativno publiko od ostalih, ki se ne želijo toliko izpostavljati novicam in političnim programom, čeprav v nasprotju s časopisi elektronski mediji, predvsem zaradi tehnoloških posebnosti, zmanjšujejo izbiro informacij. Na skupnostni radijski postaji KGNU-Boulder to uspešno rešujejo v bogatih političnih informativnih blokih, v katerih poslušalci točno vedo, katere informacije (mednarodne, nacionalne, lokalne) in v kakšni obliki (enosmerni, dvosmerni; informativni, analitični, raziskovalni) jih bodo dobili. Prav zanimanje za javne politike ter predznanja o političnih temah in selektivnost programa označujejo aktivno slušateljstvo, ki sprejema informacije na različne načine, zaradi tega pa sposobnost publike in način sprejemanja ter narava vsakega medija omejujejo ali širijo njegove vplive.

Anketa, ki so jo med poslušalci in člani KGNU naredili v jeseni leta 2000, kaže, da sta za 68 odstotkov vprašanih informativni in glasbeni program enako pomembna; 48 odstotkov posluša KGNU zaradi glasbe in informativnega programa, vendar se 29 odstotkov bolj zanima za glasbo, 23 odstotkov pa za informativni program. O zvišanju zanimanja za iskanje informacij o skupnosti in mestu, v katerem žive, priča tudi trend rasti števila poslušalstva. Zadovoljstvo s programi se na KGNU izraža tudi v večjem seštevku denarja, ki ga poslušalci prostovoljno v obliki "radijske naročnine" prispevajo postaji.

leto	1994	1995	1996	1997	1998	1999	2000
donatorji	2443	2778	3406	3535	4120	4020	3859
prispevki	170.000	205.000	212.000	210.500	241.000	261.500	257.000

Kljub statistikam je radijska publika skupina posameznikov, na katere radio vpliva individualno in na različne načine. KGNU je uspešen samo na tistih področjih, na katerih se lahko identificira s skupnostjo; kjer zna prisluhniti njenim potrebam in problemom ter kjer privlači ljudi iz lokalne skupnosti - tiste, ki jim je priprava radijskega programa za skupnost življenjski stil. Na ta način KGNU socializira ljudi za politiko ter dejansko vpliva na oblikovanje javnega mnenja v skupnosti. Primer so predstavitve kandidatov za predsednika in kongres v času volilnih kampanj. V različnih raziskavah je že potrjena močna povezava med medijskim pokrivanjem kandidatov in spoznanji publike o njih ter med spoznanji volivcev in njihove izbire kandidatov na voliščih. Z analitičnim pristopom spremljanja predsedniških (in kongresnih) volitev KGNU seznanja poslušalstvo z vsemi kandidati, ne samo z republikanskimi in demokratskimi. V volilni kampanji 2000 so, za razliko od mainstream medijev, enakomerno pozornost dali tudi "tretjim" kandidatoma, ki v Boulderju predstavljajo stranko zelenih, liberalno stranko in stranko naravnega zakona. V takšnih primerih skupnostni radio vpliva na poslušalstvo na ta način, kar vse kandidate pokaže iz vseh zornih kotov; aktivni poslušalci so med seboj sposobni razpravljati o različnih perspektivah, o volilnih programih ter tudi neposredno s kandidati, če imajo priložnost. Čeprav ni posebej raziskano, lahko tudi v tem primeru povežemo spoznanja volivcev in njihove odločitve na voliščih, ker so v Boulderju, kraju večinskega belskega prebivalstva srednjega in višjega razreda, dokaj več glasov od nacionalnega in državnega povprečja dobili trije kandidati. Predsednik stranke zelenih Ralph Nader je dobil 12 odstotkov glasov v volilnem okraju Boulder, kar je več kot dvakrat oziroma štirikrat več od odstotka, ki ga je osvojil v Coloradu (5 %) oziroma v ZDA (3 %). Na volitvah leta 2000 v volilni enoti Boulder je Al Gore dobil 69.875, George Bush ml. 50.784 in Nader 16.447 glasov.

Ob tem ne smemo pozabiti, da skupnostne radijske postaje nimajo plačanih ali neplačanih predvolilnih oglasov, ki so praviloma namenjeni volivcem, ki se ne zanimajo preveč za politiko. Na KGNU sicer niso raziskali volilnih nagnjenj svojih poslušalcev, vendar v številu glasov za Nadera in njegovega, z ostalimi kandidati enakomernega deleža v programu, lahko najdemo povezavo med pokrivanjem predvolilne kampanje na KGNU in končne odločitve volivcev.

KGNU v vsakem primeru ruši klasične medijske ovire med poslušalstvom in vplivom medija, ker v svoji novinarski genezi radikalno pristopa k političnim pogledom in jemlje svoje poslušalstvo za relevantno politično telo in ga neposredno vključuje v politične debate. KGNU potrjuje, da se konsenz in zaupanje znotraj poslušalstva oblikuje z njegovimi stališči, ki so odvisna od okoliščin in virov informacij oziroma od kombinacije interesov za politiko, pozornosti, razumevanja, spomina in razprave. Iz feedbacka je vidna visoka stopnja zvestobe poslušalstva KGNU, ki je bolj številno, pozorno in zadovoljno ter bolj pripravljeno kritično sprejeti informacije od publike ostalih radijev v Boulderju in okolici.

Iz tega izhaja tudi politični aktivizem poslušalstva KGNU, ki se je najbolj izkazalo v projektu Jedrska križišča (Nuclear Crossroads) oziroma v protijedrskih protestih na Rock Flatsu, okrog tovarne jedrskega orožja, ki je oddaljena kakšnih 15 kilometrov od Boulderja. Mirovniki in okoljevarstveniki, med katerimi so bili sodelavci KGNU, so maja 1978 prvič blokirali vstop v tovarno, protesti pa so se nadaljevali vse do leta 1989, ko so začeli sprejemati odločitev o njenem postopnem zapiranju. KGNU je v akciji sodelovala od njenega začetka, v programih je poudarjala nevarnost jedrskega orožja, hkrati pa je pozivala oblast, da tovarno demilitarizira. Prav KGNU je uspela dvigniti lokalno akcijo na nacionalno raven, zato je omejitev proizvodnje jedrskega orožja postala tudi del nacionalne politične agende vse do prihoda Reagana. Nedvomno je pri zapiranju tovarne veliko vlogo odigrala postaja KGNU, ki je z neposrednim spremljanjem in sodelovanjem v dogodkih vplivala na množičnost protestov. Vsem aktivistom in poslušalcem je dala možnost izbire in okvire medijskih tem, ki so jih pozneje nujno prevzeli tudi korporativni in paternalistični mediji. Medtem ko so jih predstavljali na uveljavljeni način, se je KGNU še enkrat pokazal kot komunikacijsko središče skupnosti in kot prostor za druženje oziroma medijsko akcijo grassroots, hkrati pa je povzdignil lokalni problem na nacionalno raven.

Skupnostni radio vpliva z raznovrstnimi in večplastnimi političnimi, kulturnimi in glasbenimi vsebinami na politično javno mnenje in kulturo širšega kroga državljanov v določeni skupnosti, ki kot avtonomna, samoorganizirana javnost omejuje moč političnih institucij in komercialnih skupin, pri čemer pomembnost skupnostnih programov poudarja tudi svetovni trend globalne homogenizacije kulture, ki marginalizira lokalna in alternativna početja.