N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
uvodnik
medijski trg
medijska politika
po referendumu
media watch
samoregulacija
dostop do informacij javnega značaja
hramba telekomunikacijskih podatkov
položaj novinarjev
mediji v svetu
dokumentarni film
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Internet je že zdavnaj prevzel vlogo, ki jo je v nekdanji Jugoslaviji imel stadion, ko je vsakdo lahko vpil, kar je hotel, ker je bil anonimen. Zato je jasno, da je kljub zakonski prepovedi sovražnega govora internet idealen prostor za širjenje sovraštva - Ali je boj proti sovražnemu govoru na internetu sploh smiseln in kdo bi moral odgovarjati za vsebine, ki se na medmrežju pojavljajo?
Slovenski varuh človekovih pravic je ne dolgo tega napovedal boj proti sovražnemu govoru na internetu, ki se je po njegovem mnenju zdaj na slovenskih spletnih straneh že preveč razširil, še posebno na strani http://www.nemejebat.com, na katero je Hanžek tudi opozoril. "Sporna" stran nemejebat.com je namenjena izmenjavi mnenj, je pravzaprav stran z različnimi forumi, na katerih slovenski uporabniki medmrežja komentirajo različne dogodke, predvsem pa manjšine in posamezne skupine v Sloveniji. Uporabniki, ki se jim v nasprotju z večino drugih internetnih forumov ni treba registrirati, imajo na voljo rubrike, kjer "debatirajo" o homoseksualcih, izbrisanih, neslovencih, Romih, Židih ... Prav razdelitev na takšne topike je posebnost v našem medmrežnem debatnem prostoru, saj so sicer internetni forumi razdeljeni na rubrike politika, kultura, zabava, zdravje, računalništvo ... Že sam koncept strani torej napeljuje k sovražnemu govoru, saj se na primer debata na enem izmed forumov, ki so ga poimenovali "Tujci", začne takole: "Kaj menite, ali je bolje, da je toliko JUŽNJAKOV (čefurjev) v Sloveniji, ali pa bi bilo bolje, da bi jih bilo manj?" Sledijo odgovori, bolj ali manj podobni diskurzu tega odgovora, pod katerega se je podpisala "čistokrvna slovenka": "Čefurje je treba na šajtergo naložit, pa jih u gnoj kipnat....FUJ ČEFURJI...Ka mi grejo na jetre, eni debili ej...." Podobni odgovori in podoben hate speech sledi tudi v drugih forumih na strani nemejebat.com. Toda tudi pregled mnogih drugih internetnih forumov lahko kaj kmalu zadiši po nestrpnem govoru. Aktualen primer je še ena slovenska stran http://www.lendava.net, na kateri se je veliko sovražnega govora zbiralo na njihovih forumih, predvsem v debatah o Romih. Zdaj uporabnike forumov na tej strani čaka obvestilo webmastra: "Če v svojih komentarjih žalite ali obsojate konkretne pravne ali fizične osebe brez za to potrebnih dokazov, tvegate možnost sodnega pregona, v katerem primeru smo sami dolžni posredovati vašo IP številko."

Sovražnega govora na internetu ni treba zelo natančno iskati, saj so že sami nadimki posameznikov, ki debatirajo na forumih, zelo pomenljivi: "opre roma", "hitlerjugend", "slo-nacist", "bosanc", "plemeniti" ipd. Na večini forumov se morajo namreč uporabniki, preden pošljejo svoj komentar, s posebnim obrazcem registrirati, vpisati svoj veljavni elektronski naslov in ime, ki ga bodo uporabljali kot udeleženci foruma. Na forumih spletne strani Mladine http://www.mladina.si so obvezno registracijo uvedli prav zaradi sporne kvalitete večine odzivov na članke in novice, ki so jih uporabniki pisali. Kot pravi Jaka Železnikar, urednik spletne strani Mladine, so poleg registracije uvedli tudi pregledovanje in izločanje odzivov, ki so napeljevali k sovraštvu in nestrpnosti ali pa so celo posegali v zasebnost (na primer objave osebnih telefonskih številk, naslovov bivališč s pozivi k fizičnemu obračunu), toda tudi takšni dodatni ukrepi niso veliko pripomogli k dvigu ravni odzivov. Obvezna registracija, ki so jo na forumih http://www.rtvslo.si uvedli že takoj na začetku, ne more ustaviti t. i. nestrpnežev, poudarja Zvezdan Martič z MMC RTVSLO, saj si v primeru blokade uporabniki odpirajo nove elektronske naslove in nadaljujejo s sovražnim govorom. Martič opozarja na primer, ko so istemu uporabniku blokirali dostop z desetih naslovov v enem dnevu, ki si jih je ustvarjal sproti (na primer: e-naslov xy1, xy2, xy3 ...). Na RTV-forumih je bilo zaznati največ sovražnega govora v času Eme, ko je zmagala transvestitska skupina Sestre, še huje pa je bilo, kot poudarja Martič, v času spora Zahovič-Katanec, ko so uporabniki forumov začeli organizirati skupino, ki bi pričakala akterje spora in jih obmetavala s kamenjem. Ta forum so izbrisali, izbrisov pa je bilo še precej, pravi Martič, predvsem na teme povezane s spolno usmeritvijo, t. i. izbrisanimi, narodi bivše Jugoslavije, cerkvijo, gradnjo džamije ipd. Tako kot na forumih RTV tudi na forumih Siola http://www.siol.net za posamezne sklope oziroma rubrike skrbijo moderatorji, ki jih urejajo, po presoji pa tudi brišejo ali režejo objave. Kot poudarja Helena Čerin iz službe za odnose z javnostjo pri Siolu, njihove forume nadzorujejo tudi administratorji, v primeru zlorab pa teme tudi brišejo ali uporabnika opozorijo, kadar pa se neprimerno "obnašanje" na forumih nadaljuje, ga zaklenejo ali pa tudi odklopijo, poleg tega uporabljajo tudi poseben filter "neprimernih" besed.

Primer B&H
Še bolj sporen je, po mnenju mnogih, primer strani slovenske divizije Blood and Honour (www.bhslovenia.org), neonacistične skupine, ki zanika oziroma relativizira obstoj holokavsta, poveličuje belo raso in poziva k uporu proti t. i. židovski zaroti. Blood and Honour (B&H) je mednarodna neonacistična organizacija s koreninami v angleškem skinhead gibanju, ki se je v drugi polovici 80. let organiziralo okoli glasbene skupine Skrewdriver pod parolo "rock proti komunizmu". Ko je slovenska divizija B&H v medmrežje lansirala svojo spletno stran, na kateri je med drugim tudi arhiv tekstov z antisemitsko in rasistično vsebino, katalog prodajnih artiklov in arhiv datotek s posnetki glasbenih skupin, ki poveličujejo belo raso, so se v javnosti oglasile kritike, da gre v tem primeru za očitno kršitev 300. člena Kazenskega zakonika RS, ki prepoveduje izzivanje ali razpihovanje narodnostnega, rasnega, verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti ter širjenje idej o večvrednosti ene rase. Stran, ki je bila do sedaj na mnogih strežnikih, med drugim tudi na strežniku Kluba idrijskih študentov, se je pojavila tudi na Siolovem strežniku. Kot pravi Čerinova, je Siol takoj po prejemu pritožbe in preverbi dejanskega stanja ukrepal v skladu s splošnimi pogoji: od uporabnika so najprej zahtevali umik sporne strani, ker pa je do določenega roka ni umaknil, je Siol uporabniku onemogočil uporabo njihovih storitev, ki so bile zlorabljene. Stran je tako izginila, vendar se je kmalu spet pojavila v medmrežju. Po našem preverjanju na strežniku družbe ZoneEdit s sedežem v New Yorku, ki uporabnikom ponuja zakup oziroma prodaja gostovanje na njihovem strežniku, po preverbi nekaterih drugih novinarjev pa na malezijskem strežniku. Uporabnike je na strani B&H čakalo sporočilo: "Končno je stran spet tu. Naj se SIOL in mediji zavedajo, da smo močnejši, kot si oni predstavljajo in bomo tudi na internetu imeli svoj prostor. Nikoli nas ne bodo utišali, lahko pa jih je sram, da hočejo nekomu kratiti pravico do izražanja mnenja."

Pravico do izražanja mnenja člani B&H najbolj izkoriščajo na forumih svoje strani, kjer debatirajo o tem, kako je Sašo Peče fejst fant, ker nima rad homoseksualcev, o tem, kje je razlog, da vedno več slovenskih deklet hodi s "smrdljivimi čefurji", po smrti Simona Wiesenthala pa je na forumu nekdo celo napisal: "Upam, da se bo Wiesenthal reinkarniral v odojka, ki ga bomo pojedli na naslednjem koncertu. Najprej bo šel v peč, potem v želodce in na koncu v kanalizacijo." Najbolj pogost "slogan" ob koncu vsakega sporočila pa se je glasil: "Slovenija prebudi se, čefurji crknite!"

Ker se je stran B&H pojavila na ameriškem oziroma malezijskem strežniku, ne sodi več pod slovensko zakonodajo. Kljub temu slovenska policija na podlagi pisne prijave, ki so jo prejeli avgusta 2005, preučuje možnost obstoja kršitve pozitivne zakonodaje, vezane na njihovo spletno stran. Sicer je slovenska kriminalistična policija lani obravnavala dve kaznivi dejanji, storjeni z uporabo interneta, v prvi polovici letošnjega leta pa so obravnavali šest sumov kaznivih dejanj po 300. členu KZ, od katerih je bilo eno storjeno na podlagi širjenja sovražne vsebine preko interneta.

ZDA vs. Evropa
Prav v primeru omejevanja sovražnega govora na internetu je razlika med Evropo in ZDA očitna. Medtem ko so nekatere evropske države (Danska, Francija, Velika Britanija, Španija in Nemčija) v svojo zakonodajo implementirale kazenska določila, ki se nanašajo na sovražni govor v medmrežju, ZDA pri tem problemu odgovorijo z naslednjim vprašanjem: Ali lahko ustavimo sovražni govor, ne da bi poteptali pravice državljanov do svobode govora, ki je zapisana v prvem amandmaju? Američani poudarjajo: najbolj učinkovit način boja proti sovražnemu govoru v medmrežju je zaščita pravice svobode govora in spodbujanje učinkovite debate na to temo. Svoboda govora in prvi amandma sta torej nad omejevanjem sovražnega govora; to dokazujejo tudi nekateri sodni primeri.

Neka ameriška aktivistična skupina, ki se je borila proti pravici do splava, je na internetu, na strani, imenovani "Nuremberg Files", objavila imena zdravnikov, ki so izvajali splave. Več kot 200 zdravnikov s tega seznama je vložilo tožbo proti tej internetni strani, saj da očitno napeljuje k nasilju nad zdravniki. Nižje sodišče v ZDA je tožbi ugodilo in tožnikom namenilo 100 milijonov dolarjev, toda po prizivu je bila stran na koncu zaščitena s prvim amandmajem.

Ko je neka francoska organizacija tožila ameriško internetno podjetje Yahoo!, ker je Francozom omogočalo dostop do nakupa nacističnih "spominkov" na njihovih internetnih dražbah in je torej kršilo francosko zakonodajo, ki prepoveduje nacistično propagando in prodajo nacističnih artefaktov, je francosko sodišče od Yahoo! zahtevalo blokado za francoske državljane. Podjetje je po razsodbi sicer res omejilo in poostrilo pravila na svojih dražbah, na ameriškem sodišču pa dokazalo, da sodba francoskega sodišča ne more veljati za ameriško podjetje. Torej kadar evropske države najdejo sporne vsebine na internetnih straneh, ki gostujejo na ameriških strežnikih, ne morejo pričakovati, da bo ameriško sodišče zahtevalo blokado njihovega dostopa, saj jih varuje prvi amandma.

Evropske države bi se lahko zgledovale po španskem primeru. Španija je namreč leta 2002 sprejela posebno zakonodajo, ki sodnikom omogoča, da "zaprejo" internet strani ali celo blokirajo dostop do tistih ameriških strani, ki kršijo špansko zakonodajo. Španci so prepričani, da bi vse evropske države lahko delovale enako, če bi v svojo zakonodajo implementirale t. i. antirasistični amandma Sveta Evrope; tako bi lahko kljub ameriškem prvem amandmaju blokirale dostop do "spornih" ameriških internet strani.

In kako je sicer sovražni govor v kiberprostoru omejen v Evropi? Ko je Svet Evrope leta 2001 pripravil posebno Konvencijo o kibernetski kriminaliteti, jo je prvi dan podpisalo kar 26 držav, tudi ZDA, vendar se v končni verziji tekst konvencije ni ukvarjal s problemom sovražnega govora. Pozneje, leta 2003, je Svet Evrope državam ponudil v podpis Dodatni protokol h Konvenciji, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v računalniških sistemih. Protokol jasno kriminalizira razširjanje rasističnih in ksenofobičnih materialov, groženj ter žalitev, hkrati pa tudi poudarja pomemben princip: internetnim servisom (ISP) odvzemajo odgovornost za kriminalna dejanja, če sicer na svojih internetnih straneh ne izražajo očitnega napeljevanja h kaznivemu dejanju. Še več, internetni servisi niso dolžni aktivno nadzorovati vsebine na svojih straneh. Kritiki takšnih novih ukrepov, ki jih je predlagal Svet Evrope, so takoj opozorili, da bo posledica le prehod "spornih" strani na ameriške strežnike, na katerih bodo skupine oziroma posamezniki lahko brez težav registrirali svoje strani, sovražni govor pa bo seveda ostal.

Protokol Sveta Evrope so do sedaj podpisale le štiri države (Slovenija, Albanija, Ciper in Danska), kar pa ni dovolj, da stopi v veljavo, saj vsak protokol začne veljati, ko najmanj pet držav izrazi svoje soglasje, da jih le-ta zavezuje.

Tudi Evropska unija že nekaj časa financira posebne projekte imenovane Safer Internet Programme, ki poskušajo pospešiti uporabo filtrov in samoregulacije, hkrati pa tudi uvesti sistem posebnih "vročih linij", na katerih bi državljani držav Evropske unije prijavljali nelegalne vsebine z medmrežja.

Samoregulacija in filtri
Tudi samoregulacija je pomemben del v regulaciji sovražnega govora na internetu. V nekaterih primerih internetni servisi sami in prostovoljno preprečijo uporabnikom pošiljanje ali sprejemanje vsebin z rasističnimi in sovražnimi sporočili. Takšno prepoved izvajajo v Nemčiji, nekateri internetni servisi pa celo v ZDA (na primer AOL), saj ne ovira prvega amandmaja, ker ne gre za vladne aktivnosti, ampak za dogovor med komercialnim ponudnikom in zasebnikom.

Uporabniki, predvsem starši, lahko v boju proti neustreznim vsebinam na internetu uporabijo posebne računalniške programe-filtre, ki jih nekatere organizacije (na primer Anti-Defamation League) ponujajo brezplačno. Programi onemogočajo dostop na strani, ki promovirajo sovraštvo in nasilje, pa tudi pornografske vsebine. Vendar pa so prav filtri in blokiranje dostopov do določenih strani na internetu prinesli kar nekaj pomislekov, predvsem glede nezanesljivosti in težav s samo računalniško tehnologijo, medtem ko samoregulacija internetnih servisov po mnenju kritikov posameznim vladam ne odvzema odgovornosti zagotavljanja medmrežja brez sovraštva, ker bi morale nadzor po njihovem mnenju prevzeti demokratične institucije. Vsak dan uporabniki medmrežja zapišejo na različnih forumih, klepetalnicah in blogih nešteto stavkov, ki vsebujejo tudi sovražni govor, prav tako za zelo majhen denar lahko vsakdo zakupi prostor na medmrežju, če je potrebno tudi na tujih strežnikih, kjer se izognejo določilom domače zakonodaje. Tudi če bi za boj proti sovražnemu govoru na internetu namenili milijone evrov za posebne moderatorje in tehnično opremo, ki bi preprečevala prepovedane vsebine, ne bi mogli preprečiti posameznikov, ki bi zakupili prostor na tujih strežnikih in tam širili neprimerne vsebine. Internet je namreč medij, ki ne dopušča absolutnega nadzora, razen seveda, če ste v Severni Koreji. Države so v svojem boju proti sovraštvu na medmrežju izbrale različne taktike, ZDA s svobodo govora, Nemčija, na drugi strani, s prepovedjo sovražnega govora, v Singapurju pa so nedavno celo prvi v zgodovini aretirali dva blogerja, ki sta na svetovnem spletu širila rasistične ideje. Aretacijo so izvedli na podlagi 57 let starega člena o uporništvu, pod katerega spada tudi širjenje rasističnih idej.

Kljub vsem idejam o omejevanju sovražnega govora na medmrežju je jasno, da je hate speech obstajal še pred prihodom interneta in bi obstajal tudi, če bi bil internet lahko popolnoma cenzuriran; ne nazadnje je rasistični govor simptom rasizma in ne simptom interneta, njegovih forumov in blogov.

izpis

Renata Šribar

Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Feminizmov je mnogo, tako kakor je veliko njihovih medijskih percepcij in interpretacij. Kljub temu množina feminizmov ni v skladu z možnostmi refleksije in soustvarjanja feminizmov, ki jih imajo mediji.
Razkošje diverzifikacije feminističnega mišljenja, delovanja in povezovanja je v obratnem sorazmerju z medijskimi obravnavami, v katerih so vodilno mesto uzurpirali pejorativni pomeni, napačne generalizacije in - bodisi zanikanje bodisi neumestno čudenje. Učinek tega in hkrati dokaz za povedano je izogibanje ustreznemu poimenovanju tistih žensk (feministka) ali dejavnosti (feministične), ki se jih sicer včasih celo benevolentno medijsko beleži in pozitivno konotira. Hkrati slovenski mediji še niso uspeli privzeti in tako promovirati moškega, ki se na praktični ali/in reflektivni ravni ukvarja z družbeno neenakostjo spolov (in ki bi bil lahko prepoznan kot feminist oziroma profeminist).1 Medijski diskurz o spolni nepravičnosti, ki je v povezavi z določenimi tematikami zaradi vpliva širšega družbenopolitičnega konteksta (EU) sicer legitimiziran, je hkrati nekako izkoreninjen, odcepljen od svojega feminističnega izvora. Povedano pod črto: feminizmi so medijsko negirani ali pervertirani, diskurz o človekovih pravicah žensk, ki je izvorno in tematsko feminističen, je deloma sprejet, a z zabrisom provenience. Mediji in posredno velik del javnosti zavračajo danost pozitivnega razmerja med feminizmom/mi in človekovimi pravicami žensk, seveda tudi tistimi, brez katerih si sodobnega življenja ni več mogoče predstavljati.

Primer medijske obravnave feminizma … primer mizoginije
Blaž Lukan v svojem kulturniškem prispevku2 o prvi slovenski odrski uprizoritvi dela lanske nobelovke Elfride Jelinek izvrši nekaj zanimivih komentatorskih konstrukcionizmov - operacij, ki, dobrohotno rečeno, zanimivo kodirajo oziroma mutirajo feministične opcije - in zvrsti vse slovenske avtorice (in morebiti ustvarjalke nasploh) po nevidnih marginah kulture.

Analizirajmo drugi (prvi je gledališko-kritiški) narativni plan komentarja Drame princes v uprizoritvi kranjskega Prešernovega gledališča. Lukan povzema samodefinicijo Elfride Jelinek kot levičarske feministke s specifično ubeseditvijo: "Sama se opisuje kot levičarsko feministko, ki pa se ne bori proti moškim, temveč proti seksističnemu sistemu, ki moške presoja po tem, kar naredijo, ženske pa po tem, kakšne so videti." V prvem odvisnem stavku je ključna besedica pa, ki ima v omenjenem primeru moč, da implicitno opiše levičarski feminizem kot borbo proti moškim. Če povedano primerjamo s feminističnimi gibanji, ugotovimo, da feministične eksplikacije sovražnosti do moških obstajajo na ravni kuriozitet, z izjemo nekaterih skupin radikalnih feministk, ne nujno levičarsko opredeljenih, ki se sovražno osredotočajo na posamezne skupine moških (najpogosteje, na primer, posiljevalce ali druge spolne zločince in nasilneže). Vzdržnost od kakršnih koli angažmajev v zvezi z moškimi, kar je gotovo ena izmed možnih feminističnih drž, se argumentira z varčevanjem energije za bistveno (tj. ukvarjanje z ženskami in "ženskimi" vprašanji), ne pa s sovražnimi artikulacijami. Kot že navedeno, Lukan naprej zapiše, da se Elfride Jelinek "bori (…) proti seksističnemu sistemu, ki moške presoja po tem, kar naredijo, ženske pa po tem, kakršne so videti". Ključna v trditvi je zveza med "sistemom" in veznikom "ki", zaradi katere sva bralka in bralec napeljana na misel, da je bistvo družbenega seksizma presoja, ne pa spolno hierarhični institucionalni in diskurzivni ustroj, ki oblikuje vsakdanje življenje posameznikov. V seksističnem sistemu se spola dejansko presojata tako, kot skozi Lukanove besede opisuje E. Jelinek, vendar pa na to sistema ne moremo zvesti. Omenjeno jezikovno pikolovstvo je pomembno, saj v Lukanovi proizvodnji smisla navedena besedna zveza v veliki meri banalizira seksizem patriarhalnega reda. Tako torej Lukan skozi tematizacijo feminizma E. Jelinek opravi s feminizmi: levičarske feministke se borimo proti moškim, družbeni seksizem je zvedljiv na presojo oz. vrednotenje moških in žensk. V nadaljevanju povzemanja E. Jelinek je res zapisano, da slednje povzroča ženskam "pekel", a ta ostaja v obravnavanem tekstu na ravni imaginarnega, poljubnega in subjektivnega.

Novinarske zmote
Pomeni, pridelani s prevodom oziroma povzemanjem, se potrjujejo še s kontekstom obravnavanih stavkov - konkretno v zaključku sestavka. Za senzibiliziranega bralca in bralko je le-ta še dodaten velik izziv. Kot postavi zapik Lukan, je "Elfride Jelinek izjemna sodobna evropska pisateljica, družbeno skrajno izzivalna 'figura' in proklamirana individualistka, kakršne v našem prostoru nimamo …" Če "kakršna" meri na vse skupaj, torej na "evropsko pisateljico" , "izzivalno 'figuro'" in "proklamirano individualistko", trditev ni zasnovana na korektnih pokazateljih; pisec domače avtorice (zgolj avtorice in ne tudi avtorjev!)3 namreč ocenjuje v svetovnem merilu, ki je praviloma hierarhično tudi onstran same kakovosti pisanja in včasih nepravično izključujoče (nacionalno, jezikovno, etično, spolno, razredno itd.). Če pa se "kakršna" nanaša zgolj na "proklamirano individualistko" z impliciranim ponižujočim apelom na literarne ustvarjalke ali celo avtorice na področju kulture, je to kratko malo žaljivo do vseh, ki z izstopajoče pogumno individualistično držo dokazujejo, da zmorejo kakovostno delati tudi zunaj formalnih in neformalnih povezav, za katere verjetno menijo, da bi tako ali drugače omejevale njihovo avtorsko moč. In ker gre specifično in poudarjeno za ženske, je v Lukanovi komentatorski gesti moč videti prav tisti motiv, ki se v začetku članka pripisuje levičarskim feministkam: borbo dveh spolno označenih razredov človeških bitij.

1 Primer Jurija Popova, ki se novinarsko angažira na področju problematike prostitucije, ni izjema, ki bi potrjevala pravilo. Sam ga potrjuje in to predvsem v primerjavi z medijsko glorifikacijo novinarskega delovanja Maxa Modica, apologeta pornografije in neposredno in posredno tudi prostitucije.
2 Blaž Lukan, "Elfride Jelinek. Nobelovka in feministka", Delo, 9. september 2005, str. 9.
3 Zgolj z retoričnim motivom zapišimo stavek: "Thomas Bernhard je izjemen sodobni evropski pisatelj, družbeno skrajno izzivalna 'figura' in proklamiran individualist, kakršnega v našem prostoru nimamo …"

izpis

Vlasta Nussdorfer

Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Več kot jasno je, da je treba o kaznivih dejanjih govoriti, govoriti naglas, jih prijaviti, procesirati, storilce pravično kaznovati. A to naj bo storjeno tako, da žrtve ne bodo še enkrat žrtve - Velika medijska kampanja proti nasilju in spolnim zlorabam je naredila mnogo korakov v lepšo prihodnost. A prav ta se lahko kaj kmalu sprevrže v še eno moro
Govoriti ali molčati, to je zdaj vprašanje. Ko so molčale žrtve, nismo vedeli ničesar. Če molčijo in bodo molčale, ne bomo nikoli izvedeli.

Govora je seveda o nasilju in zlorabah kot skrivnostnih dogajanjih med storilcem in žrtvijo. Molk ob in po dejanju zahtevajo storilci. Otroku "skrbni" oče, očim, "dobri" striček, tihi dedek ali moški kar tako, ponavadi zabiča: "To je najina skrivnost in o tem ne smeš govoriti," in otroček nemo trpi. Ne pove ne mami in ne bratcu, ne tršici in ne babici …, kaj šele sosedovi Tinki. Vstaja in leže z veliko skrivnostjo in bolečino, zaradi katere slabo spi ali sploh ne, ga boli trebušček, bruha, hira … Opozarja nase s številnimi klici na pomoč, a ga nihče ne sliši in vidi. Če ga, če mu prisluhne in mu otrok zaupa, potem to ni več skrivnost dveh. Krog tistih, ki za zlorabo zvedo, je najprej majhen, a se širi. Vplesti se morajo inštitucije, ki so za pregon nujne. Tu so kriminalisti, pa socialne delavke, tožilci, preiskovalni sodniki in ne nazadnje sodniki senata, ki storilcu sodijo, če zadeva pride tako daleč. Tu so še odvetniki in pooblaščenci, ki jih dobijo mladoletni oškodovanci, da bi jim bili v pomoč. Vsi, ki stopijo v krog, v katerem sta storilec in žrtev, vedo ali bi vsaj morali vedeti, da je otrok, s tem ko je spregovoril, tudi zaprosil, da za to skrivnost ne izve ves svet. Otrok si ne želi in tudi ne zasluži, da bi za njim kazali s prstom, da bi ga drugače kot prej gledali vsi, ki ga srečajo; v trgovini, na ulici, v šoli. Izdal je veliko bolečino, a ta bo še večja, če ga bodo naenkrat vsi spraševali, kako je bilo, zakaj se je to zgodilo, kdaj, zakaj prej ni povedal, kako, da ravno njemu … Vprašanj ne bo ne konca ne kraja. Vedeti je treba, da bo otroka roka pravice dosegla na svoj način. Moral bo govoriti, na žalost ne le enkrat. Prizadevamo si, da bi o teh travmatičnih dogodkih spregovoril v njemu prijaznem okolju. Ob igračah, risbicah, glasbi, v okolju, ki bi mu nudilo oporo in ne v sivi in neprijazni sobi policijske postaje ali preiskovalnega sodnika. Otrok do starosti 15 let neposredno na obravnavi sodniki ne zaslišujejo. Po potrebi je zaslišan le pri preiskovalnem sodniku, od starosti pa je tudi odvisno, ali sploh na sodišču ali zgolj pred strokovnjakom v svetovalnem centru, dispanzerju … Spolnost - in to tista prepovedana, huda, nenaravna - je bila mnogo let tabu. Sedaj se odstirajo zavese preteklosti, iz družinskih omar padajo "okostnjaki", mnoga dejanja so zastarana in nekateri so spregovorili v obdobju svoje zrelosti, mnogi prepozno. Veliko je takih, ki tega nikoli niso storili in bodo skrivnost sami ali še s kom odnesli v grob.

Medijske podobe kaznjivih dejanj
In kje je sedaj pravica ljudi do obveščenosti, kje etika in kje mesto novinarjev? Osveščenost so prinesli številni medijski dogodki, poročanja, razprave, okrogle mize, simpoziji, seminarji … Že otroci v vrtcih so dobili "sive strani" Cicibana, pogovarjajo se o tem, kaj je dopustno in kaj ne, česa jim odrasli ne smejo delati, kako ravnati, da ne bodo žrtve. In prav je tako. Velika medijska kampanja proti nasilju in spolnim zlorabam je naredila mnogo korakov v lepšo prihodnost. A prav ta se lahko kaj kmalu sprevrže v še eno moro. Postopki so tajni in sodišče na podlagi določil zakona o kazenskem postopku izključi javnost glavne obravnave ali določi tajnost v preiskovalnem postopku. V 188. členu je zapisano: "Če to terjajo koristi kazenskega postopka, ohranitev tajnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obdolženca ali oškodovanca, naloži uradna oseba, ki opravlja preiskovalno dejanje, tistim, ki jih zaslišuje ali so navzoči pri preiskovalnem dejanju ali pa pregledujejo preiskovalne spise, da morajo ohraniti v tajnosti posamezna dejstva ali podatke, ki jih pri tem zvedo in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje." Taka odredba se zapiše v zapisnik o preiskovalnem dejanju oz. zaznamuje na pregledanih spisih, opozorjena oseba pa jo podpiše. Tako v fazi preiskave. Lahko pa se določi tudi samo tajnost glavne obravnave. O tem govori 295. člen, ki navaja: "Od začetka zasedanja pa do konca glavne obravnave sme senat ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na predlog strank, vselej pa po njihovem zaslišanju, izključiti javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti." Naslednji, to je 296. člen govori o tem, da predsednik senata opozori tiste, ki so navzoči na glavni obravnavi, katere javnost je izključena, da so dolžni varovati kot tajnost vse, kar zvedo in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje. O izključitvi javnosti odloči senat s sklepom, ta se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Tako je večina sojenj v zadevah, v katerih je govora o osebnem in družinskem življenju obdolžencev in oškodovancev, zlasti s področja kršitve spolne nedotakljivosti, tajnih. Tako je tudi prav, saj se na njih obravnavajo najhujši posegi v njihovo zasebnost, temne in mračne strani življenja otrok žrtev zlorab, pa tudi ostalih vpletenih. Novinarji se teh glavnih obravnav ne udeležujejo in le sodba je še vedno prebrana javno. Gre za "sodbo v imenu ljudstva", tako kot je še vedno zapisano. A tudi tu mora predsednik senata poskrbeti, da razglasitev opravi tako, da ne škoduje strankam. Poročila novinarjev z razglasitev sodb so skoraj v vseh primerih taka, da navajajo le storilca kot morda moškega srednjih let, živečega na obrobju Ljubljane, ali v enem izmed slovenskih mest, ki je zlorabil hčerko, morda pastorko, nečakinjo, sosedo … Kdo je to, vedo le najbližji. Seveda je problem v manjših krajih in tu je treba biti še bolj previden. Nedvomno pa se vesti prav v majhnih krajih razširijo hitreje, saj se zvok širi s hitrostjo, ki je večja od svetlobne. Če policisti sredi dne nekoga odpeljejo z delovnega mesta, iz domače hiše …, če ga ni nazaj, se že začne šušljati. Če ni kogar povozil do smrti in pobegnil, če ni zagrešil razvpitega kriminala na delovnem mestu, če … Če o njem niso poročala sredstva javnega obveščanja v večernih poročilih, je morda storil kaj na škodo svoje družine. In takrat se začne na veliko govoriti, razpravljati, v domači gostilni, za vogalom, v vaški trgovinici … Vsi se tedaj spomnijo modric njegove žene, shiranega in prestrašenega otročička, glasnega vpitja, ki se je morda razlegalo iz hiše pozno ponoči … Ob smrtih, torej umorih in drugih najhujših kaznivih dejanjih zoper življenje in telo, v naši ljubi domovini ni moč molčati. Ko delavci mrliškega podjetja iz hiše odnesejo krsto, ko se družina zavije v črnino in žaluje in ko vaški župnik prebira o prahu in pepelu, v katerega se povrne človek, ve o dogodku v najmanjši vasici vsa Slovenija, pa še kdo onkraj meje.

Kje je pravica do obveščenosti in kje do zasebnega življenja?
V zadnjem obdobju pa se pogosto tudi same žrtve, zlasti če gre za odrasle osebe in kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, torej kazniva dejanja povezana s spolnostjo in storjena na delovnih mestih, odprejo medijem, spregovorijo, dajo izjave, se dovolijo fotografirati … Če je njim prav, bo tudi nam, si rečem. Takrat ni potrebe po tajnosti postopka. Običajno tudi obdolženci ne molčijo in spregovorijo za medije, ki jih poiščejo ali pa oni njih. Seveda pa je vprašanje, kje so meje in kaj, če bo storilec oproščen. Vse je zapisano, o vsem spregovorjeno, narod ve, kaj je kdo delal oz. kaj naj bi delal, potem pa nič in napad na sodstvo. Vedeti je potrebno, da je vsak nedolžen do obsodbe, tiste, pravnomočne. Nedvomno se tu lahko godijo krivice, tako enim kot drugim. Če je storilec oproščen, njemu, kot tudi žrtvi. Spregovorila je, govorila, dokazovala, pa ni bilo dovolj. Menim, da so meje poročanja. Čeprav so ljudje željni informacij, zlasti takih v stilu "kruha in iger" bi rekli, pa je treba upoštevati mnoga načela, tudi moralo in vest. Pisati tako, da ljudi ne prizadeneš. Zlasti dosledno pa to velja pri otrocih kot žrtvah kaznivih dejanj. Zaznamovani so za vedno. Zdaj se nam smilijo, naslednji trenutek se o njih govori preveč, tudi storilec se brani tako, da jih vpleta, da jih naredi celo krive. Če se spomnimo primerov, ko so se otroci vtisnili v spomin vsem nam, je eden izmed njih gotovo Šubic. Priimek, ki si ga bomo zapomnili za vedno. Očka Marko in sin Jurij ali Jurček, kot so mu rekli. Ko je prvič z njim zbežal iz Slovenije in ga odpeljal na malo daljši "dopust", se je ob prihodu oglasil kar v studiu televizije in z otrokom pozdravil vso Slovenijo, zlasti bivšo ženo in otrokovo mamo ter njune sorodnike. Spoznali smo ga in izvedeli zanj, govoril je o sebi, otroku, o trpljenju, o tujini, poti in psu. In potem je nekega dne iz vrtca ponovno odpeljal istega Jurčka. Za njim se je izgubila vsaka sled in mediji so vsako leto objavljali sliko otroka in prošnjo matere, da se vrne, da ji ga bivši mož pripelje nazaj. Nihče tudi ne bo pozabil njegove spektakularne vrnitve, ko je sin po petih letih slabo govoreč slovensko odšel k mami, on pa v zapor. In potem mučno sojenje in razgaljanje družinskih travm in dogodkov. Pa njegovega napovedanega samozažiga, ki ga k sreči ni bilo. To je torej javno sojenje. Tudi mediji so rekli svoje, pa še ljudje, tisti na ulici, v trgovini, na cesti … Nekateri so se zgražali, eni dali prav enemu, drugi drugemu od staršev. Ubogi otrok. Trpel je in nemo gledal. Kaj šele tisti, kjer ni govora o dveh starših, od katerih si oba želita otroka, pač pa o spolnosti. Menim, da so zgodbe o spolnosti dane v branje z imeni in priimki, in vsemi podrobnostmi, skrajno neprimerne. Tu je treba postaviti mejo, postaviti jo bo moral tudi internet. A kako ga zajeziti, ko pa prihaja v vsak dom, v vsak odročen kraj, po drobni žici in veliki sliki? Pornografija, petletni otroci z vzhoda, s poudarjenimi spolnimi organi, tisoče slik za pedofile, dostopnih skoraj vsakomur.

Več kot jasno je, da je treba o dejanjih govoriti, govoriti naglas, jih prijaviti, procesirati, storilce pravično kaznovati. A to naj bo storjeno tako, da žrtve ne bodo še enkrat žrtve. Tanka je črta lončnica, ki deli primerno od neprimernega in po njej je treba hoditi z največjo mero previdnosti. Da ne pademo in to globoko; kajti iz "brezna" se ne bomo mogli vrniti. Vsaj ne nepoškodovani.

izpis

Boštjan Šaver

Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Medijske analize v kulturnih študijah in sociologiji športa že vrsto let opozarjajo, da je eden izmed bistvenih pomenov športa na ritualni ravni družbe ravno v športnikovi sposobnosti mediacije med posameznikom in moralno ureditvijo skupnosti. Če interpretiramo šport kot način obvladovanja prostora, v katerem živimo, in kot del kulturne zakladnice naših prednikov, potem v sodobnem slovenskem t. i. športnem ekstremizmu sploh ne gre za ekstremizem, temveč za kulturno in družbeno reprodukcijo skupnosti.
Junaška športna dejanja, ki so v sodobnem času predmet domišljenih medijskih reprezentacij, učinkujejo kot zrcalo pomembnih družbenih vrednot. Temeljne značilnosti junaškega športnika vključujejo pri tem atribute, kot so moškost, energija, akcija, moč, volja, spreminjanje sveta, modrost, moralna čistost, pogum ipd. Osebnost junaka tako uteleša vrednote in lastnosti, ki naj bi predstavljale skupnost in vzgajale njene mladostne pripadnike. Vpliv mitološke figure športnega junaka je v tem kontekstu posreden, predvsem skozi dejanja in trud tudi ostalih posameznikov, ostalih segmentov družbe. Nedavni primer alpinističnega podviga Tomaža Humarja in senzacionalističnega medijskega odziva ob njegovem plezanju v Rupalski steni himalajske gore Nanga Parbat (8125 m) nudi ustrezno snov tako za kreiranje z različnimi argumenti podprtih mnenj kot tudi za sistematične analize. Ker je bilo v številnih člankih, kolumnah, pismih bralcev razčlenjeno obsežnejše število pro et contra praviloma argumentiranih re/konstrukcij, med katerimi je vsaka na svoj način in s svojega zornega kota podajala pogled na dogodek, bomo v pričujočem sestavku osvetlili predvsem družbeno in kulturno ozadje, ki opozarja po eni plati na (medijsko) konstrukcijo junaštva in herojstva v športu, po drugi plati pa na kompleksne vzvode in zgodovinske dejavnike takšnih procesov. Prispevek v tem pogledu opozarja, da genealogija junaštva v (ekstremnem) športu ni povezana zgolj s slovenskim okoljem, temveč je svojevrsten univerzalni konstrukt številnih svetovnih družb in kultur.

Pogled v teorijo ali čemu skupnost potrebuje junake?
Podoba junaka ali heroja je v človeški zgodovini od nekdaj predstavljala instrumentalno reprezentacijo, ki je v luči številnih religioznih, političnih in drugih ideologij pogosto služila kot posrednik dominantne družbene ideologije in reprodukcijski medij družbenega reda. V luči zgodovinske kontekstualizacije lahko ugotovimo, da antična beseda za heroja [gr. heros polbog, polbožanska osebnost] opredeljuje nadčloveka izjemne moči in poguma, ki ga cenijo tudi bogovi. Konceptualizacijo herojskih atributov v antični kulturi lahko strnemo s tremi pojmi - s pojmom popolnosti [gr. aret?], s pojmom heroizma [gr. heros] in pojmovanjem najboljšega [gr. aristoi]. Dediščina antike več kot prepričljivo opozarja, da številne oblike heroičnih narativov niso značilne zgolj za obdobje sodobne popularne kulture, temveč so del arhaičnih in klasičnih kultur skozi vso človeško zgodovino in po vseh religioznih izročilih. V povezavi s tem je zanimiva analiza, ki jo je Joseph Campbell predstavil v svojem znamenitem delu The Hero with a Thousand Faces - namreč pustolovščino mitološkega heroja definira v treh fazah, ki so univerzalno berljive: prva faza je odhod heroja, druga iniciacija in tretja vrnitev heroja. Najprej stopi junak na pot neznanega in nevarnega, v fazi iniciacije je pred velikimi preizkušnjami, skozi katere vedno znova prihaja do razsvetljenja ali razkrivanja skrivnosti. Pozneje se na poti domov junak pogosto ustavi ob kakšni oviri, ki pa jo uspešno premaga, tako svojo izkušnjo in sporočilo posreduje lastnemu kolektivu ali naciji, ki mu zaradi tega pripiše poseben status ali družbeno vlogo. V luči Campbellove definicije junak prehaja in povezuje svet vsakdanjega življenja in polje nadnaravnega. Sooča se z nadnaravnimi silami, ki jih premaga ali pretenta. Potemtakem je junak tisti, ki doseže distinkcijo v akciji. Podobnost s sodobnimi športniki je na dlani - zgodba o junaku ni zgolj zgodba iz antičnega mita, temveč dandanašnja zgodba o trdem treningu in sistematičnem urjenju telesa, s pomočjo katerega stopi junak v prostor nadnaravnega, ki se v sodobnem svetu kaže v obliki stadionov, igrišč in športnih poligonov, naravnih površin in gora. Športni junak tako postaja mediator med povprečnimi ljudmi in nadnaravnim kozmosom, pri čemer je izhodiščna točka mediacije skrivnostna vez med herojem in občudovalcem - nobeden izmed njiju pa ne obstaja brez drugega. Analize sodobnih športnih herojev so v tako zastavljeni strukturi še posebno zanimive - denimo primer ameriškega zvezdniškega igralca baseballa Nolana Ryana ilustrira, kako podoba ameriškega športnika moškega spola in bele polti reproducira dispozicije ameriške kulture, predvsem s pomočjo medijskega diskurza, ki prikazuje Ryana kot arhetipskega moškega športnega junaka. Sociolog športa Trujillo pri tem opozarja na pet glavnih potez maskulinarne hegemonije v ameriški družbi: fizično moč, poklicno kariero, družinsko patriarhalnost, zgodbo o vzponu na družbeni lestvici, heteroseksualnost. Pri tem ključno vlogo pri produkciji maskulinarne hegemonije igrata koncepta športa in dela, ki delujeta še bolj potencirano v prikazovanju športa kot dela - tako, prvič, šport potrjuje izhodišče webrovske protestantske delovne etike, drugič, šport je prikazan kot poklicna kariera z zmagovitimi mejniki in posameznikovimi rekordi, tretjič, šport je v obliki številnih tekmovanj, lig, ekip in posameznih atletov prikazan kot tržno blago, ki ga je moč kupiti.1 Medijska podoba Nolana Ryana ali pa v slovenskem kontekstu aktualna medijska podoba alpinista Tomaža Humarja daje jasno sporočilo o reprodukciji podobe uspešnega moškega delavca v okviru industrijske kapitalistične ideologije - svojevrstna mitologija, ki kot matrica služi reprodukciji impetusa potrošniške konstrukcije realnosti. Drugače povedano takšna in podobna odslikavanja iluminirajo predvsem vlogo športa v reprodukciji ideologij - šport in športni heroji, pogosto tudi prek polja mitologije, v pomembni meri reproducirajo temeljne družbene razlike od biološkega in družbenega spola do nacionalnih in razrednih razlik.

Od (športnega) koloniziranja sveta do podobe nacionalnega junaka
Na simbolni ravni skupnosti lahko šport danes interpretiramo kot enega izmed najbolj pomembnih odrazov in manifestacij kolektivne identitete. V luči povezav športa in kulture, športa in nacionalizma, športa in ekonomije, športa in medicine, športa in medijev, športa in religije, športa in politike ipd. lahko povzamemo, da je šport simptomatičen za družbo. Tako so tudi številni simboli, prepleteni s športom, odraz konstrukcije identitete znotraj športnih aren. Z drugimi besedami: branje sodobnega športa je nedvomno antologija s tezo - strukture identifikacije so hkrati strukture dominacije, ki so izražene okoli atributov moči posamezne skupine, rase, razreda, spola ipd. Kot take ne delujejo ločeno ali izolirano, tudi zato jih ločene in izolirane od ostalih atributov ni mogoče razumeti. Tako je šport v sodobnih družbah eno izmed najbolj pomembnih sredstev, s katerim nacionalne države socializirajo svoje državljane prek transmisije simbolnih kodov dominantne kulture in privajanja državljanov na konformnost s prepričanji in vrednotami, ki prevladujejo v širši družbi. Tudi zato je v takšnem pogledu nacionalizem pogosto interpretiran kot doktrina politične legitimacije, ki je podrejena različnim načinom uporabe s strani različnih skupin, kolektivov ali institucij. Pri tem šport v ključni meri dopolnjuje mozaik kolektivne identitete skozi in s pomočjo nostalgij, mitologij, izumljenih tradicij, zastav, himen in ritualov - številni športni dogodki in športni junaki/junakinje ohranjajo pri življenju idejo, kaj je ali kaj naj bi bilo bistvo posamezne nacije. Vzpon nacionalnih herojev lahko zasledimo v času vzpona številnih nacionalizmov in imperializmov v 19. stoletju, ko se je nacionalna država petrificirala kot tvorba, ki presega posameznika. Tudi zato so bili izredni posamezniki tistega časa več kot le popularni heroji, utelešali so simbole nacionalne in imperialne veličastnosti. V takšnih okoliščinah so bili raziskovalci polarnega sveta in predrzni plezalci v gorskem svetu še posebno cenjen žanr junakov, ki je združeval herojstvo, romantiko in pustolovščino. Raziskovali so navidezno prazen prostor evropocentrični javnosti neznanega sveta, pri tem pa so bili razpeti med nenehne izzive in nevarnosti. Njihova dejanja so bila opevana kot zmaga nad naravo, kot mapiranje in definiranje neznanega, kot odreševanje barbarskega sveta, tudi v luči religijskega misijonarstva. Ena izmed zadnjih faz odkrivanja neznanega sveta so bile pustolovščine na polarnih področjih - polarne pustolovščine so predstavljale klasično dispozicijo moškega boja za konstrukcijo lastne moškosti. Drugače povedano, ekstremne okoliščine polarnega raziskovanja so negovale idealno izhodišče mitoloških interpretacij, v katerih so se moški dokazovali kot junaki sposobni nadčloveških dejanj.2 Najbolj cenjena atributa sta bila pri tem moč in slava, hkrati pa sta bila tesno povezana tudi z drugimi maskuliniziranimi vrlinami - predvsem s konfliktom in vojno. Raziskovanje in mapiranje domnevno praznega sveta je bilo tudi zato poglavje, ki je našlo svoj epilog v nacionalnem in imperialnem boju za zemljo, morja in kontinente. Povezava z nacionalizmom je tudi na tem mestu očitna, vloga nacionalnih herojev pa izstopa kot vloga posredovanja politične ideologije. Namreč takšno družbeno dinamiko so s svojo totalitarno vizijo nadvse slikovito utelešala številna poznejša fašistična in nacistična gibanja: izbrani posamezniki so utelešali koncept izbranega ljudstva. Vendar je podobna dinamika značilna tudi za manjše segregirane skupnosti - denimo zgodovinski zapisi omenjajo črnske junake in velike športnice, kot so Jesse Owens, Joe Louis, Muhammad Ali, Billie Jean King, Babe Didrikson Zaharias ipd. Pri tem so njihove herojske podobe služile in še danes služijo kot pomembno orodje integracije znotraj manjšinskih skupnosti. Vsekakor lahko primer alpinista Tomaža Humarja beremo v slovenskem kontekstu tudi na tej ravni. V tem kontekstu ne smemo pozabiti, da je v zlati dobi nacionalizma in imperializma nastal danes najbolj cenjen kult olimpijskega junaka. Temu je pripomoglo predvsem potenciranje sodobne olimpijske ide(ologi)je s pomočjo ideologije nacije. Namreč osnovna enota sodobnega olimpijskega gibanja je postala nacija, tudi zato lahko vlogo olimpijskega heroja ali junaka beremo kot podobno vlogi imperialističnih raziskovalcev in ostalih nacionalnih junakov takratnega silovitega vzpona množičnega tiska.

Mediji, šport, popularna kultura in ideološke variacije junaštva
Številni raziskovalci in pionirji geografskih odkritij zahodnega sveta nedvomno predstavljajo obliko športnih herojev, ki so zgodovinsko gledano v obdobju modernizacije sveta doživeli temeljito preobrazbo. V tej luči se je doba modernih športnih herojev ali - v ustaljeni rabi - športnih zvezd začela z Williamom R. Hearstom, ki je leta 1895 predstavil v časniku The New York Journal prvo časnikarsko rubriko namenjeno športu.3 Pri tem je še danes ideologijo kovanja športnikov v zvezde in v mitologijo junaštva najlaže prebrati ravno v medijskem diskurzu, ki nas v sodobnem svetu obkroža z vseh strani. Pomen medijev v mitologiji junaštva lahko najdemo v dejstvu, da kulti, ki obkrožajo junake, sami po sebi niso dovolj, temveč terjajo mediatorje ali posrednike, ki so sposobni razvijati in interpretirati sodobne mite. V 19. stoletju so mediji takšno vlogo prevzeli prek publiciranja in urejanja številnih dnevnikov, pisem in člankov o junaških raziskovalcih - številne biografije so bile tako pretopljene v popularno ikonografijo, kjer se je v ozadju vzpenjal junak kot posrednik velikega izkustva ali pomembnega sporočila.4 Pri tem je ključno vlogo odigrala fotografija: namreč pomen vizualne reference je ravno kontekstualizacija nacionalnega heroja z ostalimi nacionalnimi simboli v okolju, ki je neznano in ostalim članom kolektiva nedostopno. Hkrati pa je tehnološka inovacija fotografije predstavljala tudi praktični vzvod za večje naklade in prodaje takratnih časnikov. Nazoren primer tega je zgodba o reviji National Geographic, ki je začela izhajati ravno v tistem času ob koncu 19. stoletja na oni strani velike luže. Gre za zgodbo o reviji, ki je kot taka že predstavljala nacionalno podobo ZDA, hkrati pa je utrdila diskurz viktorijanske definicije zahodnega kot superiorne civilizacije v verigi družbene in kulturne evolucije. Vizualna podoba je pri tem odigrala ključno vlogo ideološke in mitološke reproducije kulturnih vzorcev: fotografija je predstavljala univerzalno esenco razkrivanja neznanega sveta in ključ odčaranja številnih skrivnosti tega sveta tudi preprostim bralcem. Minila so desetletja, preden se je senzacionalizem glorifikacije pustolovca, raziskovalca, ekstremnega in vsestranskega športnika prevesil v senzacionalizem postmodernih tem - namesto epske glorifikacije so mediji začeli vse pogosteje povečevati športne junake na relaciji med javnim in zasebnim likom. V osemdesetih so v tem pogledu predvsem britanski tabloidi predrli led s pomočjo novih računalniških tehnologij in barvnega tiska, v katerem so prevladovali predimenzionirani naslovi z domnevno šokantnimi fotografijami.5 V takšni obliki so zgodbe o športnih junakih in zvezdnikih še potencirale sodobno mitologijo junaštva. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj predstavljajo in re/producirajo reprezentacije športnih herojev v sodobnem času? Številne raziskave opozarjajo, da so liki upornih in navidezno alternativnih športnih zvezdnikov še vedno konformni z dominantno ideologijo - kajti takšna upornost in alternativnost sta kot stilizirana vzorca obnašanja še vedno del dominantnega diskurza. Slikovit primer tega je, denimo, zvezdniški igralec košarke Dennis Rodman, ki naj bi s svojimi ekscesi radikalno prekoračil meje konvencionalnih norm in redefiniral reprezentacije spola, rase in spolne usmeritve v ameriški kulturi. Vendar, kakor kažejo izsledki raziskav, je Rodmanov maskulinarni normativ ostal popolnoma nedotaknjen; medtem ko je zvezdnik vzbujal pozornost s svojim domnevno marginalnim obnašanjem, ki nikoli ni odkrito kritiziralo ideologije dominantne spolne usmeritve ali opozorilo na fluidnost pri kategorizaciji biološkega in družbenega spola.6 V njegovem zvezdniškem primeru pa je še posebno zaznavno, da so temnopolti državljani ZDA tolerirani in cenjeni do tiste mere, ko abdicirajo svojo raso in se zdi, da so uspešno asimilirani v dominantne prakse ali vrednotne sisteme - torej v večinsko identiteto ameriških belcev. Seveda lahko v hipu potegnemo vzporednico tudi v slovenskem kontekstu: številni priseljeni državljani iz nekdanjih južnih jugoslovanskih republik, predvsem pa njihovi potomci kot nekateri uspešni športniki s pol strešice, predstavljajo s svojo izvorno kulturo radikalno grožnjo slovenski alpski identiteti, hkrati pa v primeru konformne asimilacije in sprejemanja dominantnih slovenskih vrednot predstavljajo cenjene pripadnike družbe (primer nacionalistične prisvojitve nogometnega preporoda v Sloveniji7). Torej ni rasni, nacionalistični ali spolni diskurz nikoli presežen, temveč je v derridajevskem smislu vedno tam. V takšnih primerih so uspešni športni junaki bolj agenti premestitve kot pa transcendence nelagodja - mediji pri tem igrajo ključno vlogo, saj podobe športnih zvezdnikov in junakov v svoji globalni postmoderni mašineriji na površinski ravni povezujejo v verige političnih in emocionalno nabitih označevalcev, ki so tesno povezani s kompleksno matrico družbenih neenakosti.8 Tudi zato medijska reprezentacija Tomaža Humarja deluje znotraj konceptualizacije slovenskega kolektivnega spomina arhetipsko in popolnoma konformno s pogledom dominantne slovenske ideologije.

Konstrukcije medijskih reprezentacij Humarjevega plezanja na Nanga Parbat
Vrhunski alpinist Tomaž Humar je v alpinističnih krogih znan že vrsto let s svojimi številnimi vzponi doma in v tujini, v širši slovenski javnosti je postal slaven s prvim medijsko odmevnim vzponom v južni steni himalajske gore Daulagiri leta 1999. Takrat je vpeljal inovativno medijsko poročanje o vzponu prek predstavitvene internetne strani, ki je v dnevih alpinističnega podviga doživela velik obisk. Druga odprava pod Rupalsko steno gore Nanga Parbat leta 2005 v začetku ni bila deležna pretirane medijske pozornosti, saj se je vest o odpravi sprva pojavila v redkih člankih in prispevkih večjih slovenskih medijev. Z vidika televizijskega poročanja je bila izjema POP TV, ki je kot medijski sponzor odpravo podrobneje spremljala že od začetka. Po ustaljeni praksi pa je bila odprava predstavljena na spletni strani [www.humar.com], na kateri je novinarka Maja Roš (poleg prispevkov na POP TV) pripravljala tudi redne vesti pred, med in po plezanju. Spletna stran je doživela množičen obisk v dneh reševanja zaplezanega alpinista, skoraj hkratno se je povečala pozornost ostalih (klasičnih) slovenskih medijev, ki so pričeli podrobneje (senzacionalistično) spremljati dogodek na himalajski gori. Kljub temu da je bilo poročanje o dogodku pretežno objektivno in faktografsko, so se v nekaterih člankih, kolumnah, najbolj izrazito pa v posameznih pismih bralcev pojavile posamezne izrazite inklinacije ali pretirane povečave dogodka. Pri odslikavanju zgodbe o Humarjem plezanju na odpravi Nanga Parbat je bilo tako moč v slovenskih medijih izluščiti naslednje najbolj opazne pristope in (legitimne) poglede na dogajanje: (a) splošni medijski pogled in nacionalni senzacionalizem, (b) kritični medijski pogled in slovenski skepticizem, (c) strokovni pogled alpinistične javnosti in ocenjevanja širše športne stroke. V aspektu splošnega medijskega pogleda in nacionalnega senzacionalizma je bilo moč najti poročanja in članke, ki so opozarjali na faktografsko razsežnost dogodka. V tem sklopu poročanja je bilo moč najti predvsem afirmativne poglede na alpinistični podvig. Tako smo lahko na primer prebirali članke in vesti iz dnevnega tiska z naslovi "Humarjeva uvertura za Nanga Parbat" (Delo, 30. junij), "Pozitivno nor, a vendarle dovolj zrel" (Dnevnik, 1. julij), "Tomaž Humar izziva Ubijalsko goro" (Delo, 1. julij), "Humar spet na misiji nemogoče" (Nedelo, 17. julij), "Naj mu bo gora naklonjena!" (Večer, 19. julij), "Odločitev je padla - Tomaž Humar gre v steno sam" (Delo, 22. julij), "Oblaki, bežite, Humar prihaja!" (Nedelo, 24. julij), "Gora je pripravljena na princa čistosti" (Slovenske novice, 27. julij), "Tomaž Humar v steno z ameriško konkurenco" (Dnevnik, 2. avgust), "Humar se je povzpel na 5700 metrov" (Večer, 3. avgust), "Drama se šele začenja" (Delo, 6. avgust), "Moderni gladiator na poti" (Delo, 6. avgust), "Mednarodna reševalna akcija za Humarja" (Nedelo, 7. avgust), "Peti dan v krutem naročju Nange Parbat" (Delo, 8. avgust), "Helikopter zadnje Tomaževo upanje" (Slovenske novice, 8. avgust), "Ko Humar utihne, takrat je zares hudo" (Večer, 8. avgust), "Drama na ubijalski gori: Kalvarija Tomaža Humarja" (Jana, 9. avgust), "Rupalska stena bo usmiljena?" (Slovenske novice, 10. avgust), "'Slišal sem za deklico, ki moli zame!'" (Nedeljski dnevnik, 10. avgust), "Gola gora je Humarja izpustila" (Slovenske novice, 11. avgust), "Tomaž je najprej poljubil zemljo" (Večer, 11. avgust), "Zahvala Drnovška Mušarafu za pomoč pri reševanju Humarja" (Dnevnik, 11. avgust), "Smet na belem prtu pobral helikopter" (Slovenske novice, 11. avgust), "Pogled alpinista: Hoja po vrhu sveta" (Dnevnik, 13. avgust), "Humarja na Brniku pričakala navdušena množica ljudi "(Dnevnik.si, 17. avgust), "Bližje je smrt, več je občinstva" (Stop, 18. avgust), "Tomaž Humar na domačih tleh" (Delo, 18. avgust), "Vrnitev ujetnika Tomaža Humarja" (Slovenske novice, 18. avgust), "Preplezali 'Humarjevo' steno" (Večer, 10. september), "Humar čestital ameriškima alpinistoma" (Delo, 10. september) idr. Kot pozitivne značilnosti takšnega poročanja lahko z vidika teoretičnih nastavkov prispevka izluščimo moment konstrukcije nacionalne kohezivnosti in konstrukcije medijske/družbene ekstatičnosti (preusmeritve javne pozornosti od rutinskih praviloma političnih novic), pozitivni vidik re/kreacije nacionalne mitologije in potrjevanje slovenske mitologije junaštva. Med negativne značilnosti pa lahko prištejemo premajhno kritično distanco, medijski pritisk in visoka pričakovanja javnosti, instrumentalizacijo športa v številnih pogledih. Po drugi plati je kritični medijski pogled in moment slovenskega skepticizma dopolnjeval ustaljena poročanja s pomočjo kritične distance, opozarjanja na vidik instrumentalnih družbenih konstrukcij takšnih podvigov in zastavljanja vprašanj o teleološki naravnanosti (tj. smislu) takšnih dejanj. Tako smo lahko na primer prebirali članke in vesti z naslovi "Še tega ne verjamem, da Boga ni" (Delo, 9. julij), "Nad samotnim breznom" (Delo, 6. avgust), "Spravite Tomaža z gore!" (Nedelo, 7. avgust), "Ego" (Več, 12. avgust), "Kaj hočemo, Slovenci pač" (Večer, 12. avgust), "Ujet na gori Napuh Ego na Neptunu" (Nedelo, 14. avgust), "Norec: Tomaž Humar heroj ali norec? Ali kar oboje?" (Slovenske novice, 17. avgust), "Nanga Parbat" (Večer, 3. september), "Tomaž Humar je preveč govoril" (Dnevnik, 13. september), "Humar - narodni junak ali bedak?" (Dnevnik, 18. september) idr. Za nekatere članke v tem sklopu je značilno skeptično ali cinično zavračanje takšnih športnih podvigov, predvsem v luči zavračanja komercialnih razsežnosti sodobnega profesionalnega, vrhunskega športa. V omenjeni sklop pa bi lahko dodali tudi selekcijo urednikov športnih vsebin, ki v luči hierarhične klasifikacije športnih disciplin tovrstnega alpinističnega športa ne uvrščajo med dovolj zanimive in kompetentne tekmovalne športe, da bi dosegel pozornost običajnega športnega medijskega diskurza. Kot tretji vidik medijskega poročanja lahko osvetlimo strokovni pogled alpinistične javnosti in ocenjevanja širše športne in s športom povezane stroke. Tako smo lahko na primer prebirali (posredno povezane) članke in vesti z naslovi "Matej Tušak: 'Alpinisti ne tvegajo za vsako ceno'" (Dnevnik, 9. avgust), "Meja med pogumom in avanturizmom je tanka" (Dnevnik, 13. avgust), "So podvigi ekstremnih športnikov smiselni?" (Večer, 16. avgust), "Dosje ekstremni športi v luči psihoanalize: Da bi očarali žensko" (Večer, 20. avgust), "Sociološki in suicidološki pogled: Fenomen 'Tomaž Humar'" (Delo, 25. avgust), "House in Anderson premagala Nanga Parbat" (Delo, 10. september), "Naš Tomaž" (Playboy, september 2005), "Alpinizem - nova smer na Nanga Parbat parodija na trenutno dogajanje v alpinizmu: Šest dni za 4000 metrov stene" (Delo, 19. september), "Humar spet doma" (Planinski vestnik, september 2005) idr. Ker gre za pogled strokovnjakov, ki znotraj športne discipline in referenčnega okvirja na podlagi natanko določenih pravil izrazito objektivno merijo uspešnost športnika, gre za morebiti najbolj kompetenten pogled, ki je bil hkrati deležen najbolj skopo odmerjene medijske pozornosti. Ena izmed redkih negativnih značilnosti takšnega pogleda je premajhna objektivna distanca do celostnih razsežnosti športnega podviga (ocenjevanje zgolj parcialnih vidikov dosežka znotraj športne discipline).

Sklep - športno junaštvo kot ne/izkoriščeno vitalno tkivo družbe
V sklepnem razmisleku velja opozoriti, da predstavlja sleherna re/konstrukcija športnega junaštva vitalno tkivo vsake družbe, saj na ravni socializacijskih vzorcev vzgaja pripadnike družbe in vedno znova ustvarja modele vzornikov. Vloga medijev se pri tem zrcali predvsem v luči posredovanja tovrstnih sodobnih mitologij v svetu športa. Pri tem je moč brati takšne in drugačne domnevne športne ektremizme in aktualne humarologije tudi z vidika kolektivnega spomina, ki tvori zgodovinsko skupinsko zavest v družbi. Mit o slovenskem (ekstremnem) športniku, v konkretnem primeru o slovenskem alpinističnem junaku, se je vzpostavil že na pragu moderne dobe z liki in dejanji prednikov, kakršen je vzpon pesnika Valentina Vodnika na vrh Triglava leta 1795, kar je bilo v tistih časih izjemno nevarno in drzno. Reprodukcija takšnega kulturnega ozadja in takšnih vrednot je skozi stoletja obstoja slovenstva prek sodobne konstrukcije institucije športa privedla do dandanašnjega oblikovanja nacionalnih junakov v športu. Pri tem v maratonskih kolesarjih, tekačih in plavalcih, v ekstremnih smučarjih in alpinistih pogosto najdemo prikrito vznemirjenje, ki ga na racionalni ravni skeptiki odpravljajo/mo z dvomom in zavračanjem. Dokler gre za zavračanje na individualni ravni bralcev ali posameznih novinarjev, v tem ni moč najti nobenih instrumentalnih in ideoloških dominionov. Popolnoma drugo zgodbo, ki spominja na čase religijskega definiranja realnosti, pa najdemo v parcialni uredniški politiki slovenskih medijev, ki s škarjami in platnom izbranih športnih arbitrov kroji domnevno avtentično in edino pravilno klasifikacijo športnih in nešportnih vsebin. Če interpretiramo šport kot način obvladovanja prostora, v katerem živimo, in kot del kulturne zakladnice naših prednikov, ki sega tja do bloških smučarjev in trentarskih lovcev, potem v sodobnem slovenskem t. i. športnem ekstremizmu sploh ne gre za ekstremizem, temveč za kulturno in družbeno reprodukcijo skupnosti. S tem ko medijska agenda pogosto povečuje zgolj v določenih (globalnih) družbah etablirane športne panoge in njihove športne junake, pozablja pa na svojo prvobitno nalogo zrcaljenja dosežkov najboljših slovenskih športnikov, deluje predvsem v prid prikritih kapitalskih interesov medijskih, športnih in trgovskih multinacionalk. V času ko nacionalizmi in podobni globalni družbeni procesi še niso poniknili na smetišče zgodovinskih ideologij, pa je bolje biti ponosen na takšno dediščino, kot pa jo zavračati. Zgodovinsko podhranjeni slovenski kolektivni imaginarij tudi na ravni frustracij lastne kolektivne nemoči rojeva konstrukte o nevarnostih, ki naj bi jih prinašali pripadniki drugih kultur, religij, nacij, etnij ali ras. Namesto da bi v multikulturnih stikih našli priložnost globalnega povezovanja in izgradnje novega ekonomskega blagostanja, pa v njih intrumentaliziramo radikalne grožnje, ki so v takšni vsakdanji konstrukciji voda na mlin predvsem posameznim zasebnim političnim, religijskim in drugim interesom. Reprodukcija ali neprodukcija (tj. ignoriranje določenih dogodkov kot potencialnih medijskih vsebin) medijskih reprezentacij slovenskega športa predstavlja v tem procesu pomemben (neizkoriščeni) drobec oblikovanja mozaika pozitivne nacionalne samopodobe. Gledanje na dogodke tipa Humar pa bo vselej odvisno od zornega kota: mladi bodo slavnega alpinista v številnih primerih jemali kot vzornika, samske ženske kot pogumnega moškega, ljubeči starši kot predrznega in neodgovornega očeta svojih otrok, institucionalno etablirani športniki v družbeno cenjenih športnih panogah kot avanturista in neavtentičnega športnika, ostali alpinisti kot kolega v stenah belega prostranstva in vrhunskega športnika, ki zna (pretirano) prodajati svoje trdo prigarane alpinistične veščine. Vsekakor naj bi bila v takšnih družbenih in kulturnih gnezdiščih številnih pogledov vloga medijev ravno v tem, da zrcalijo tudi takšne dogodke, ne da bi ustvarili arbitrarno selekcijo ali izrazita uredniška mnenja: bralci naj bi bili dovolj avtonomni, da si mnenja ustvarijo sami.

1 Trujillo, N., Hegemonic Masculinity on the Mound. V: Birrell, S., McDonald, M. (ur.): Reading Sport: Critical Essays on Power and Representation. Boston: Northeastern University Press, 2000.
2 Bloom, L., Gender On Ice: American Ideologies of Polar Expeditions. Minneapolis: University of Minnesota Press, 1993.
3 Andrews, D., Jackson, S., Introduction: sport celebrities, public culture, and private experience. V: Andrews, D., Jackson, S. (ur): Sport Stars: The cultural politics of sporting celebrity. London, New York: Routledge, 2001.
4 Riffenburgh, B., The Myth of the Explorer. New York: Oxford, 1994.
5 Whannel, G., Punishment, redemption and celebration in the popular press: The case of David Beckham. V: Andrews, D., Jackson, S. (ur), Sport Stars: The cultural politics of sporting celebrity. London, New York: Routledge, 2001.
6 Glej na primer Lafrance, M., Rail, G., As Bad as He Says He Is? V: Birrell, S., McDonald, M. (ur.), Reading Sport: Critical Essays on Power and Representation. Boston: Northeastern University Press, 2000.
7 Glej Stankovič, P., Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji. Medijska preža/MediaWatch Journal, št. 14, 2002.
8 McDonald, M.G., Andrews, D., Michael Jordan: corporate sport and postmodern celebrityhood. V: Andrews, D., Jackson, S. (ur.), Sport Stars: The cultural politics of sporting celebrity. London, New York: Routledge, 2001.

izpis

Gašper Lubej

Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Primerjava oglasnega prostora slovenskega in hrvaškega jutranjega programa pokaže večjo količino oglasov slovenske oddaje Dobro jutro, ki je le 17. oktobra bila z oglasi prekinjena šestkrat v skupni dolžini dobrih 11 minut
Analiza jutranjega programa TV Slovenija med 14. in 18. oktobrom je pokazala, da je Dobro jutro klasična oddaja jutranjega programa, kot ga pozna večina televizij. Njeno povprečno kakovost bi lahko izboljšalo bolj sproščeno vodenje, kakšno javljanje s terena v živo, boljša zunanja podoba oddaje (studia, špice, rubrik) in tudi zunanjost voditeljev (pozna se delo stilista). Omenjeno je prednost jutranjega programa Hrvaške televizije, ki je bila analizirana v istem tednu, čeprav HTV na splošno po kakovosti jutranjega programa bistveno ne odstopa od slovenske "konkurence".

Jutranji program poteka od ponedeljka do petka med sedmo in deveto uro iz ljubljanskega, mariborskega in koprskega studia javne televizije. Preklapljanje med tremi studii in tremi voditelji je sicer zanimiva rešitev, ki pa nekoliko "razbija" tok oddaje in zmanjšuje identifikacijo gledalcev z voditelji. Morda bi veljalo razmisliti o voditeljskem paru, ki bi vsak dan izmenično iz enega izmed treh studiev povezoval oddajo, medtem ko bi bilo več javljanj v živo iz ostalih studiev. Hrvaška televizija je imela v eni od analiziranih oddaj vklop v živo iz Bjelovara, Varaždina, Zadra in Istre z napovedjo dogodkov v omenjenih mestih in pogovori z gosti.

Dobro jutro se po pozdravu voditelja/voditeljice začne s kratkimi poročili, ki so uro pozneje nekoliko daljša. Poročila je novinarka v času analize prebrala profesionalno in prijazno do gledalcev. Sledijo prometne informacije z javljanjem dežurnega na AMZS in s solidnimi grafičnimi ponazoritvami prometnih zamaškov. Med relativno dobro izpeljanimi klasičnimi rubrikami jutranjega programa so še napovednik kulturnih dogodkov, zanimivosti, športna, zabavna in vremenska rubrika, kuharski in rekreativni kotiček ter še nekatere druge, ki jih dopolnjujejo vnaprej pripravljeni prispevki in spremenljivo uspešno vodeni pogovori v živo z gosti, ki se zgostijo predvsem v drugi uri oddaje.

Pregled tiska (Delo, Dnevnik, Večer, Primorske novice, Finance) bi se dalo izpeljati boljše, saj je gledalec večinoma seznanjen le z enim ali dvema člankoma posameznega dnevnika. Tako smo bili na primer 17. oktobra obveščeni le o tem, da so Finance pisale o padcu prodaje pečenih piščancev zaradi ptičje gripe. Z nekoliko razširjeno rešitvijo, kot jo pozna Info TV s kratkim navajanjem naslovov več člankov, in z dodanim ključnim stavkom bi bil informacij o pisanju tiska željan gledalec lahko bolje informiran. Informativnost oddaje bi bilo mogoče izboljšati tudi s pogostejšim predvajanjem novic in servisnih informacij v spodnjem delu ekrana.

Nekoliko nerodno so bile izpeljane nekatere nagradne igre, ki so verjetno zanimive za nekatere gledalce, še bolj pa za sponzorje, ki tako dobijo prostor tudi zunaj časa, namenjenega oglasom. Tako se je 14. oktobra telefonska številka, na katero naj bi klicali gledalci, na ekranu pojavila le za sedem sekund, kar je bil verjetno razlog za to, da ljudje niso klicali v studio več kot dve minuti. Pohvaliti pa velja nekatere voditelje, ki uspejo iz telefonskih kontaktov ustvariti prijeten jutranji klepet, kot se je posrečil voditelju iz mariborskega studia 14. oktobra. Primerjava oglasnega prostora slovenskega in hrvaškega jutranjega programa na žalost pokaže večjo količino oglasov slovenske oddaje Dobro jutro, ki je le 17. oktobra bila z oglasi prekinjena šestkrat v skupni dolžini dobrih 11 minut. Ob tem velja opozoriti, da 20-sekundni uvod v sponzorsko rubriko in nagradno igro Kupi razglednico, vloži v znanje ni bil označen kot oglas, čeprav se v njem pojavljata podjetji Tuš in Zewa.

Poleg tega je bil časovni razmik med dvema oglasnima blokoma v drugi uri programa zelo kratek (oglasi so bili predvajani v 89. in nato še v 93. minuti). Kratka časovna oddaljenost med dvema oglasnega bloka je bila izmerjena tudi naslednji dan, 18. oktobra, (v 30. in 36. minuti ter v 97. in 102. minuti), skupna dolžina oglasov pa je ta dan znašala dobrih 10 minut s šestimi prekinitvami. Na Hrvaški televiziji so oglasni bloki namenjeni le enemu oglaševalcu, 19. oktobra pa so bili v oddaji trije oglasi v skupni dolžini 83 sekund.

izpis

Alenka Bezjak

Medijske reprezentacije Afrike
Mediji govorijo o afriški literaturi, afriški umetnosti, afriškem filmu, afriškem gospodarstvu, afriških krizah, pri tem pa iz izjemno heterogenih, različnih in pogosto neprimerljivih situacij ustvarjajo eno, enotno in homogeno Afriko
Vsaj od devetnajstega stoletja lahko na Zahodu sledimo kontinuiranemu vzdrževanju dominantnega razumevanja Afrike, ki se v pisanju in govorjenju novinarjev ter različnih strokovnjakov o sodobnih dogajanjih v Afriki ohranja še danes. Sodobni afrikanistični diskurz ima dolgo zgodovino, saj je njegove začetke mogoče umestiti v obdobje razsvetljenstva. Čeprav je moč opaziti težnje k spreminjanju tovrstnega afrikanističnega diskurza,1 se le-ta ob vedno ostrejših in izrazitejših krizah v Afriki, ob vedno trdnejših neokolonialnih razmerjih in ob vedno kompleksnejših globalnih odvisnostih (po)kaže kot izrazito trdovraten. V nadaljevanju bom zgornjo tezo potrdila z analizo enega izmed ključnih agensov socializacije in ideološkega aparata - medijev, natančneje tiskanega časopisa. Za analizo sem izbrala dnevnik Delo, ki v Sloveniji uživa status osrednjega dnevnega časopisa. Analiza zajema obdobje štirinajst dni, in sicer od ponedeljka, 4. 7. 2005, do sobote, 16 .7. 2005,2 pri tem pa obdobje ni poljubno izbrano. Med 6. 7. in 8. 7. 2005 je bilo namreč v Gleneaglesu na Škotskem medijsko zelo odmevno srečanje sedmih gospodarsko najbolj razvitih držav G73 in Ruske federacije, imenovano Vrh G8. Afrika in okolje sta bili osrednji temi zasedanja. Ravno tako medijsko odmevna je bila največja glasbena prireditev na svetu, ki opozarja na problem revščine, predvsem v Afriki, Live 8, ki se je odvijala v devetih mestih na štirih celinah v soboto, 2. julija 2005. V ponedeljek, 4. julija, in torek, 5. julija, je potekal tudi Vrh Afriške unije (AU) v Libiji. Zaradi vseh teh dogodkov sem namreč sklepala, da naj bi se o Afriki v tem času v medijih največ govorilo in pisalo.

Reprezentacije v analizi
Pri analizi me je zanimalo dvoje: kvantitativni vidik (koliko) in kvalitativni vidik (kako) poročanja Dela o Afriki. Naj najprej usmerim odgovor na vprašanje koliko. Beseda Afrika je omenjena v enainpetdeset4 člankih/novicah. Vendar velja poudariti, da je večino člankov mogoče zaslediti v tednu od 4. do 9. julija 2005 (natančna številka je triintrideset člankov). Sklepanje o večjem številu člankov, ki omenjajo Afriko v tem obdobju na podlagi zgoraj omenjenih zahodnjaških dogodkov (Vrh G8 in Live 8), se je izkazalo za utemeljeno. Lahko bi zaključila, da če ne bi bilo Vrha G8 in Live 8 (in terorističnega napada v Londonu), bi člankov, ki se neposredno osredotočajo na Afriko, bilo pet, kajti vsi ostali Afriko zgolj obravnavajo kot temo razpravljanj G8, kot predmet nekajmilijonskega koncerta Live 8 ali jo zgolj omenjajo kot področje, kjer se nekaj dogaja. V vseh primerih pa je slog pisanja podoben.

Članka, ki neposredno pišeta o Afriki, sta dva (oba izpod peresa Avgusta Pudgarja, nekdanjega dopisnika Dela iz Afrike): prvi govori o Vrhu AU,5 drugi o genocidu v Darfurju.6 Članka, ki kljub temu, da ravno tako govorita o nujah razvojnih pomoči črni Afriki, položaj predstavljata celovito, znotraj zgodovinskega konteksta, na mestih kritično (tako do afriških voditeljev kot do širše mednarodne skupnosti) in zato korektno. Edina novica z naslovom "Svetla Afrika", ki piše o nigerijskem pisatelju, živečem v Londonu, S. A. Afolabiju, dobitniku Cainove nagrade za afriško literaturo, ne poroča o negativnih stvareh v Afriki, a kljub temu govori o "izjemni prilagodljivosti prebivalcev črne celine" in to v "času, ko se ves svet osredotoča na to, kaj je z Afriko narobe" (Delo, 7. 7. 2005, 24). O Afolabiju govori tudi kratka novica v Književnih listih z naslovom "Afriški booker S. Afolabiju" iz dne 13. 7. Na podoben način deluje tudi članek "Etično porabništvo - muha enodnevnica ali usmeritev za prihodnost?" (Delo 11. 7. 2005, 5), ki eksplicitno govori o etičnem porabništvu kot edini rešitvi zahodne tekstilne industrije. A ko beseda nanese na prebivalce nezahodnega sveta, začnejo govoriti o "domorodcih" in o tem, da je potrebno ustaviti "nedopustno ravnanje bocvanske vlade, ki je izgnala Grmičarje z njihovega ozemlja v puščavi Kalahari, ki je po naključju bogata z diamanti" (Delo 11. 7. 2005, 5). Dejstvo, da se vojne v nekaterih afriških državah (Angola,7 Bocvana) financirajo s prodajo surovin na Zahod, naj bi na industrijo z diamanti metalo slabo luč.

Nespremenjenost diskurza
Za konec lahko nedvomno sklepam, da če v medijih govorijo o Afriki, je to zgolj takrat, ko je predmet zahodnjaških razprav in/ali interesnih področij. To pa je skoraj izključno povezano z "razvojem" te celine in vprašanjem, kako "pomagati" najmanj "razviti" celini, koliko in kakšne vrste "pomoč" potrebuje, da se ne bo še globlje pogreznila v revščino, lakoto in medetnične (pogosto govorijo o medplemenskih) spore ter vojne. To je retorika tako nevladnih in humanitarnih organizacij na eni ter obeh brettonwoodskih institucij (Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke) na drugi strani. Čeprav se je retorika vsaj po drugi svetovni vojni začela spreminjati, se zdi, da se je kolonialna retorika ohranila vse do danes, kar opaža tudi nigerijski pisatelj in pesnik Niyi Osundare: "Jaz ponovno sli šim, da je en del sveta civiliziran, drugi pa ne."8 Paternalistični odnos Zahoda do Afrike se nadaljuje. Govorijo, da se Afrika še vedno ni naučila političnega in ekonomskega (beri neoliberalnega) vedenja v sodobnem svetu. Na Zahodu je še vedno reprezentirana kot nerazvita, z boleznimi prepredena in črna Afrika. Ob branju, gledanju in/ali poslušanju medijev se pokaže, da le-ti (re)producirajo (skoraj) izključno negativno podobo: o Afriki govorijo le v primeru (naravnih) nesreč, lakote, nasilja, bolezni, govorijo o opustošenih pokrajinah, težkih življenjskih razmerah, divjih živalih in srečnih divjakih.9 V analizi medijev pa je mogoče identificirati še en ideološki prijem sodobnega afrikanističnega diskurza: mediji govorijo o afriški literaturi, afriški umetnosti, afriškem filmu, afriškem gospodarstvu, afriških krizah, pri tem pa iz izjemno heterogenih, različnih in pogosto neprimerljivih situacij ustvarjajo eno, enotno in homogeno Afriko.

1 Na začetku je bilo te pobude mogoče opaziti predvsem (a ne izključno) znotraj akademskih (predvsem družboslovno-humanističnih) delovanj. To je bila tudi posledica večjega vpliva univerz, ki so ga le-te (pri)dobile v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli ustanavljati oddelke za ženske, queer, postkolonialne in kulturne študije (če naj omenimo le nekatere).
2 Čisto kvantitativno gledano naš vzorec sestoji iz dvanajst časopisov in dveh Sobotnih prilog.
3 V skupino sedmih gospodarsko najbolj razvitih držav spadajo: Združene države Amerike, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija, Japonska in Kanada.
4 Do tega podatka sem prišla s pomočjo iskalnika na spletni strani dnevnika Delo (www.delo.si).
5 Avgust Pudgar, Prepričevanje bogatih, Delo, 5. 7. 2005, str. 4.
6 Avgust Pudgar, Kdo bo sodil zločincem, Delo, 4. 7. 2005, str. 4.
7 O financiranju vojskujočih se strani v Angoli in (pre)prodaji surovin piše Peter Custers, Surovine v afriških državljanskih vojnah in razprava o 'svobodni trgovini': Afriške izkušnje v sistemu disparatne menjave. Časopis za kritiko znanosti 29(204/206), 2001, str. 96-108.
8 Niyi Osundare, Vedno znova me čudi, koliko vem o Evropi in kako malo Evropa ve o nas. Delo, 3. 1. 2004, str. 24.
9 Do podobnih ugotovitev sta prišli tudi Hubbardova in Mathersova, ki sta analizirali ameriško resničnostno serijo iz leta 2001 Survivor Africa. Hubbard, Laura in Kathryn Mathers, Surviving American empire in Africa: The anthropology of reality television. International journal of cultural studies 7(4), 2004, str. 441-459.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

Medijska preža
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko