Medijska preža št. 23-24, november 2005

Slovenski varuh človekovih pravic je ne dolgo tega napovedal boj proti sovražnemu govoru na internetu, ki se je po njegovem mnenju zdaj na slovenskih spletnih straneh že preveč razširil, še posebno na strani http://www.nemejebat.com, na katero je Hanžek tudi opozoril. "Sporna" stran nemejebat.com je namenjena izmenjavi mnenj, je pravzaprav stran z različnimi forumi, na katerih slovenski uporabniki medmrežja komentirajo različne dogodke, predvsem pa manjšine in posamezne skupine v Sloveniji. Uporabniki, ki se jim v nasprotju z večino drugih internetnih forumov ni treba registrirati, imajo na voljo rubrike, kjer "debatirajo" o homoseksualcih, izbrisanih, neslovencih, Romih, Židih ... Prav razdelitev na takšne topike je posebnost v našem medmrežnem debatnem prostoru, saj so sicer internetni forumi razdeljeni na rubrike politika, kultura, zabava, zdravje, računalništvo ... Že sam koncept strani torej napeljuje k sovražnemu govoru, saj se na primer debata na enem izmed forumov, ki so ga poimenovali "Tujci", začne takole: "Kaj menite, ali je bolje, da je toliko JUŽNJAKOV (čefurjev) v Sloveniji, ali pa bi bilo bolje, da bi jih bilo manj?" Sledijo odgovori, bolj ali manj podobni diskurzu tega odgovora, pod katerega se je podpisala "čistokrvna slovenka": "Čefurje je treba na šajtergo naložit, pa jih u gnoj kipnat....FUJ ČEFURJI...Ka mi grejo na jetre, eni debili ej...." Podobni odgovori in podoben hate speech sledi tudi v drugih forumih na strani nemejebat.com. Toda tudi pregled mnogih drugih internetnih forumov lahko kaj kmalu zadiši po nestrpnem govoru. Aktualen primer je še ena slovenska stran http://www.lendava.net, na kateri se je veliko sovražnega govora zbiralo na njihovih forumih, predvsem v debatah o Romih. Zdaj uporabnike forumov na tej strani čaka obvestilo webmastra: "Če v svojih komentarjih žalite ali obsojate konkretne pravne ali fizične osebe brez za to potrebnih dokazov, tvegate možnost sodnega pregona, v katerem primeru smo sami dolžni posredovati vašo IP številko."

Sovražnega govora na internetu ni treba zelo natančno iskati, saj so že sami nadimki posameznikov, ki debatirajo na forumih, zelo pomenljivi: "opre roma", "hitlerjugend", "slo-nacist", "bosanc", "plemeniti" ipd. Na večini forumov se morajo namreč uporabniki, preden pošljejo svoj komentar, s posebnim obrazcem registrirati, vpisati svoj veljavni elektronski naslov in ime, ki ga bodo uporabljali kot udeleženci foruma. Na forumih spletne strani Mladine http://www.mladina.si so obvezno registracijo uvedli prav zaradi sporne kvalitete večine odzivov na članke in novice, ki so jih uporabniki pisali. Kot pravi Jaka Železnikar, urednik spletne strani Mladine, so poleg registracije uvedli tudi pregledovanje in izločanje odzivov, ki so napeljevali k sovraštvu in nestrpnosti ali pa so celo posegali v zasebnost (na primer objave osebnih telefonskih številk, naslovov bivališč s pozivi k fizičnemu obračunu), toda tudi takšni dodatni ukrepi niso veliko pripomogli k dvigu ravni odzivov. Obvezna registracija, ki so jo na forumih http://www.rtvslo.si uvedli že takoj na začetku, ne more ustaviti t. i. nestrpnežev, poudarja Zvezdan Martič z MMC RTVSLO, saj si v primeru blokade uporabniki odpirajo nove elektronske naslove in nadaljujejo s sovražnim govorom. Martič opozarja na primer, ko so istemu uporabniku blokirali dostop z desetih naslovov v enem dnevu, ki si jih je ustvarjal sproti (na primer: e-naslov xy1, xy2, xy3 ...). Na RTV-forumih je bilo zaznati največ sovražnega govora v času Eme, ko je zmagala transvestitska skupina Sestre, še huje pa je bilo, kot poudarja Martič, v času spora Zahovič-Katanec, ko so uporabniki forumov začeli organizirati skupino, ki bi pričakala akterje spora in jih obmetavala s kamenjem. Ta forum so izbrisali, izbrisov pa je bilo še precej, pravi Martič, predvsem na teme povezane s spolno usmeritvijo, t. i. izbrisanimi, narodi bivše Jugoslavije, cerkvijo, gradnjo džamije ipd. Tako kot na forumih RTV tudi na forumih Siola http://www.siol.net za posamezne sklope oziroma rubrike skrbijo moderatorji, ki jih urejajo, po presoji pa tudi brišejo ali režejo objave. Kot poudarja Helena Čerin iz službe za odnose z javnostjo pri Siolu, njihove forume nadzorujejo tudi administratorji, v primeru zlorab pa teme tudi brišejo ali uporabnika opozorijo, kadar pa se neprimerno "obnašanje" na forumih nadaljuje, ga zaklenejo ali pa tudi odklopijo, poleg tega uporabljajo tudi poseben filter "neprimernih" besed.

Primer B&H

Še bolj sporen je, po mnenju mnogih, primer strani slovenske divizije Blood and Honour (www.bhslovenia.org), neonacistične skupine, ki zanika oziroma relativizira obstoj holokavsta, poveličuje belo raso in poziva k uporu proti t. i. židovski zaroti. Blood and Honour (B&H) je mednarodna neonacistična organizacija s koreninami v angleškem skinhead gibanju, ki se je v drugi polovici 80. let organiziralo okoli glasbene skupine Skrewdriver pod parolo "rock proti komunizmu". Ko je slovenska divizija B&H v medmrežje lansirala svojo spletno stran, na kateri je med drugim tudi arhiv tekstov z antisemitsko in rasistično vsebino, katalog prodajnih artiklov in arhiv datotek s posnetki glasbenih skupin, ki poveličujejo belo raso, so se v javnosti oglasile kritike, da gre v tem primeru za očitno kršitev 300. člena Kazenskega zakonika RS, ki prepoveduje izzivanje ali razpihovanje narodnostnega, rasnega, verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti ter širjenje idej o večvrednosti ene rase. Stran, ki je bila do sedaj na mnogih strežnikih, med drugim tudi na strežniku Kluba idrijskih študentov, se je pojavila tudi na Siolovem strežniku. Kot pravi Čerinova, je Siol takoj po prejemu pritožbe in preverbi dejanskega stanja ukrepal v skladu s splošnimi pogoji: od uporabnika so najprej zahtevali umik sporne strani, ker pa je do določenega roka ni umaknil, je Siol uporabniku onemogočil uporabo njihovih storitev, ki so bile zlorabljene. Stran je tako izginila, vendar se je kmalu spet pojavila v medmrežju. Po našem preverjanju na strežniku družbe ZoneEdit s sedežem v New Yorku, ki uporabnikom ponuja zakup oziroma prodaja gostovanje na njihovem strežniku, po preverbi nekaterih drugih novinarjev pa na malezijskem strežniku. Uporabnike je na strani B&H čakalo sporočilo: "Končno je stran spet tu. Naj se SIOL in mediji zavedajo, da smo močnejši, kot si oni predstavljajo in bomo tudi na internetu imeli svoj prostor. Nikoli nas ne bodo utišali, lahko pa jih je sram, da hočejo nekomu kratiti pravico do izražanja mnenja."

Pravico do izražanja mnenja člani B&H najbolj izkoriščajo na forumih svoje strani, kjer debatirajo o tem, kako je Sašo Peče fejst fant, ker nima rad homoseksualcev, o tem, kje je razlog, da vedno več slovenskih deklet hodi s "smrdljivimi čefurji", po smrti Simona Wiesenthala pa je na forumu nekdo celo napisal: "Upam, da se bo Wiesenthal reinkarniral v odojka, ki ga bomo pojedli na naslednjem koncertu. Najprej bo šel v peč, potem v želodce in na koncu v kanalizacijo." Najbolj pogost "slogan" ob koncu vsakega sporočila pa se je glasil: "Slovenija prebudi se, čefurji crknite!"

Ker se je stran B&H pojavila na ameriškem oziroma malezijskem strežniku, ne sodi več pod slovensko zakonodajo. Kljub temu slovenska policija na podlagi pisne prijave, ki so jo prejeli avgusta 2005, preučuje možnost obstoja kršitve pozitivne zakonodaje, vezane na njihovo spletno stran. Sicer je slovenska kriminalistična policija lani obravnavala dve kaznivi dejanji, storjeni z uporabo interneta, v prvi polovici letošnjega leta pa so obravnavali šest sumov kaznivih dejanj po 300. členu KZ, od katerih je bilo eno storjeno na podlagi širjenja sovražne vsebine preko interneta.

ZDA vs. Evropa

Prav v primeru omejevanja sovražnega govora na internetu je razlika med Evropo in ZDA očitna. Medtem ko so nekatere evropske države (Danska, Francija, Velika Britanija, Španija in Nemčija) v svojo zakonodajo implementirale kazenska določila, ki se nanašajo na sovražni govor v medmrežju, ZDA pri tem problemu odgovorijo z naslednjim vprašanjem: Ali lahko ustavimo sovražni govor, ne da bi poteptali pravice državljanov do svobode govora, ki je zapisana v prvem amandmaju? Američani poudarjajo: najbolj učinkovit način boja proti sovražnemu govoru v medmrežju je zaščita pravice svobode govora in spodbujanje učinkovite debate na to temo. Svoboda govora in prvi amandma sta torej nad omejevanjem sovražnega govora; to dokazujejo tudi nekateri sodni primeri.

Neka ameriška aktivistična skupina, ki se je borila proti pravici do splava, je na internetu, na strani, imenovani "Nuremberg Files", objavila imena zdravnikov, ki so izvajali splave. Več kot 200 zdravnikov s tega seznama je vložilo tožbo proti tej internetni strani, saj da očitno napeljuje k nasilju nad zdravniki. Nižje sodišče v ZDA je tožbi ugodilo in tožnikom namenilo 100 milijonov dolarjev, toda po prizivu je bila stran na koncu zaščitena s prvim amandmajem.

Ko je neka francoska organizacija tožila ameriško internetno podjetje Yahoo!, ker je Francozom omogočalo dostop do nakupa nacističnih "spominkov" na njihovih internetnih dražbah in je torej kršilo francosko zakonodajo, ki prepoveduje nacistično propagando in prodajo nacističnih artefaktov, je francosko sodišče od Yahoo! zahtevalo blokado za francoske državljane. Podjetje je po razsodbi sicer res omejilo in poostrilo pravila na svojih dražbah, na ameriškem sodišču pa dokazalo, da sodba francoskega sodišča ne more veljati za ameriško podjetje. Torej kadar evropske države najdejo sporne vsebine na internetnih straneh, ki gostujejo na ameriških strežnikih, ne morejo pričakovati, da bo ameriško sodišče zahtevalo blokado njihovega dostopa, saj jih varuje prvi amandma.

Evropske države bi se lahko zgledovale po španskem primeru. Španija je namreč leta 2002 sprejela posebno zakonodajo, ki sodnikom omogoča, da "zaprejo" internet strani ali celo blokirajo dostop do tistih ameriških strani, ki kršijo špansko zakonodajo. Španci so prepričani, da bi vse evropske države lahko delovale enako, če bi v svojo zakonodajo implementirale t. i. antirasistični amandma Sveta Evrope; tako bi lahko kljub ameriškem prvem amandmaju blokirale dostop do "spornih" ameriških internet strani.

In kako je sicer sovražni govor v kiberprostoru omejen v Evropi? Ko je Svet Evrope leta 2001 pripravil posebno Konvencijo o kibernetski kriminaliteti, jo je prvi dan podpisalo kar 26 držav, tudi ZDA, vendar se v končni verziji tekst konvencije ni ukvarjal s problemom sovražnega govora. Pozneje, leta 2003, je Svet Evrope državam ponudil v podpis Dodatni protokol h Konvenciji, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v računalniških sistemih. Protokol jasno kriminalizira razširjanje rasističnih in ksenofobičnih materialov, groženj ter žalitev, hkrati pa tudi poudarja pomemben princip: internetnim servisom (ISP) odvzemajo odgovornost za kriminalna dejanja, če sicer na svojih internetnih straneh ne izražajo očitnega napeljevanja h kaznivemu dejanju. Še več, internetni servisi niso dolžni aktivno nadzorovati vsebine na svojih straneh. Kritiki takšnih novih ukrepov, ki jih je predlagal Svet Evrope, so takoj opozorili, da bo posledica le prehod "spornih" strani na ameriške strežnike, na katerih bodo skupine oziroma posamezniki lahko brez težav registrirali svoje strani, sovražni govor pa bo seveda ostal.

Protokol Sveta Evrope so do sedaj podpisale le štiri države (Slovenija, Albanija, Ciper in Danska), kar pa ni dovolj, da stopi v veljavo, saj vsak protokol začne veljati, ko najmanj pet držav izrazi svoje soglasje, da jih le-ta zavezuje.

Tudi Evropska unija že nekaj časa financira posebne projekte imenovane Safer Internet Programme, ki poskušajo pospešiti uporabo filtrov in samoregulacije, hkrati pa tudi uvesti sistem posebnih "vročih linij", na katerih bi državljani držav Evropske unije prijavljali nelegalne vsebine z medmrežja.

Samoregulacija in filtri

Tudi samoregulacija je pomemben del v regulaciji sovražnega govora na internetu. V nekaterih primerih internetni servisi sami in prostovoljno preprečijo uporabnikom pošiljanje ali sprejemanje vsebin z rasističnimi in sovražnimi sporočili. Takšno prepoved izvajajo v Nemčiji, nekateri internetni servisi pa celo v ZDA (na primer AOL), saj ne ovira prvega amandmaja, ker ne gre za vladne aktivnosti, ampak za dogovor med komercialnim ponudnikom in zasebnikom.

Uporabniki, predvsem starši, lahko v boju proti neustreznim vsebinam na internetu uporabijo posebne računalniške programe-filtre, ki jih nekatere organizacije (na primer Anti-Defamation League) ponujajo brezplačno. Programi onemogočajo dostop na strani, ki promovirajo sovraštvo in nasilje, pa tudi pornografske vsebine. Vendar pa so prav filtri in blokiranje dostopov do določenih strani na internetu prinesli kar nekaj pomislekov, predvsem glede nezanesljivosti in težav s samo računalniško tehnologijo, medtem ko samoregulacija internetnih servisov po mnenju kritikov posameznim vladam ne odvzema odgovornosti zagotavljanja medmrežja brez sovraštva, ker bi morale nadzor po njihovem mnenju prevzeti demokratične institucije. Vsak dan uporabniki medmrežja zapišejo na različnih forumih, klepetalnicah in blogih nešteto stavkov, ki vsebujejo tudi sovražni govor, prav tako za zelo majhen denar lahko vsakdo zakupi prostor na medmrežju, če je potrebno tudi na tujih strežnikih, kjer se izognejo določilom domače zakonodaje. Tudi če bi za boj proti sovražnemu govoru na internetu namenili milijone evrov za posebne moderatorje in tehnično opremo, ki bi preprečevala prepovedane vsebine, ne bi mogli preprečiti posameznikov, ki bi zakupili prostor na tujih strežnikih in tam širili neprimerne vsebine. Internet je namreč medij, ki ne dopušča absolutnega nadzora, razen seveda, če ste v Severni Koreji. Države so v svojem boju proti sovraštvu na medmrežju izbrale različne taktike, ZDA s svobodo govora, Nemčija, na drugi strani, s prepovedjo sovražnega govora, v Singapurju pa so nedavno celo prvi v zgodovini aretirali dva blogerja, ki sta na svetovnem spletu širila rasistične ideje. Aretacijo so izvedli na podlagi 57 let starega člena o uporništvu, pod katerega spada tudi širjenje rasističnih idej.

Kljub vsem idejam o omejevanju sovražnega govora na medmrežju je jasno, da je hate speech obstajal še pred prihodom interneta in bi obstajal tudi, če bi bil internet lahko popolnoma cenzuriran; ne nazadnje je rasistični govor simptom rasizma in ne simptom interneta, njegovih forumov in blogov.

Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Feminizmov je mnogo, tako kakor je veliko njihovih medijskih percepcij in interpretacij. Kljub temu množina feminizmov ni v skladu z možnostmi refleksije in soustvarjanja feminizmov, ki jih imajo mediji.

Razkošje diverzifikacije feminističnega mišljenja, delovanja in povezovanja je v obratnem sorazmerju z medijskimi obravnavami, v katerih so vodilno mesto uzurpirali pejorativni pomeni, napačne generalizacije in - bodisi zanikanje bodisi neumestno čudenje. Učinek tega in hkrati dokaz za povedano je izogibanje ustreznemu poimenovanju tistih žensk (feministka) ali dejavnosti (feministične), ki se jih sicer včasih celo benevolentno medijsko beleži in pozitivno konotira. Hkrati slovenski mediji še niso uspeli privzeti in tako promovirati moškega, ki se na praktični ali/in reflektivni ravni ukvarja z družbeno neenakostjo spolov (in ki bi bil lahko prepoznan kot feminist oziroma profeminist).1 Medijski diskurz o spolni nepravičnosti, ki je v povezavi z določenimi tematikami zaradi vpliva širšega družbenopolitičnega konteksta (EU) sicer legitimiziran, je hkrati nekako izkoreninjen, odcepljen od svojega feminističnega izvora. Povedano pod črto: feminizmi so medijsko negirani ali pervertirani, diskurz o človekovih pravicah žensk, ki je izvorno in tematsko feminističen, je deloma sprejet, a z zabrisom provenience. Mediji in posredno velik del javnosti zavračajo danost pozitivnega razmerja med feminizmom/mi in človekovimi pravicami žensk, seveda tudi tistimi, brez katerih si sodobnega življenja ni več mogoče predstavljati.

Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Več kot jasno je, da je treba o kaznivih dejanjih govoriti, govoriti naglas, jih prijaviti, procesirati, storilce pravično kaznovati. A to naj bo storjeno tako, da žrtve ne bodo še enkrat žrtve - Velika medijska kampanja proti nasilju in spolnim zlorabam je naredila mnogo korakov v lepšo prihodnost. A prav ta se lahko kaj kmalu sprevrže v še eno moro

Govoriti ali molčati, to je zdaj vprašanje. Ko so molčale žrtve, nismo vedeli ničesar. Če molčijo in bodo molčale, ne bomo nikoli izvedeli.

Govora je seveda o nasilju in zlorabah kot skrivnostnih dogajanjih med storilcem in žrtvijo. Molk ob in po dejanju zahtevajo storilci. Otroku "skrbni" oče, očim, "dobri" striček, tihi dedek ali moški kar tako, ponavadi zabiča: "To je najina skrivnost in o tem ne smeš govoriti," in otroček nemo trpi. Ne pove ne mami in ne bratcu, ne tršici in ne babici …, kaj šele sosedovi Tinki. Vstaja in leže z veliko skrivnostjo in bolečino, zaradi katere slabo spi ali sploh ne, ga boli trebušček, bruha, hira … Opozarja nase s številnimi klici na pomoč, a ga nihče ne sliši in vidi. Če ga, če mu prisluhne in mu otrok zaupa, potem to ni več skrivnost dveh. Krog tistih, ki za zlorabo zvedo, je najprej majhen, a se širi. Vplesti se morajo inštitucije, ki so za pregon nujne. Tu so kriminalisti, pa socialne delavke, tožilci, preiskovalni sodniki in ne nazadnje sodniki senata, ki storilcu sodijo, če zadeva pride tako daleč. Tu so še odvetniki in pooblaščenci, ki jih dobijo mladoletni oškodovanci, da bi jim bili v pomoč. Vsi, ki stopijo v krog, v katerem sta storilec in žrtev, vedo ali bi vsaj morali vedeti, da je otrok, s tem ko je spregovoril, tudi zaprosil, da za to skrivnost ne izve ves svet. Otrok si ne želi in tudi ne zasluži, da bi za njim kazali s prstom, da bi ga drugače kot prej gledali vsi, ki ga srečajo; v trgovini, na ulici, v šoli. Izdal je veliko bolečino, a ta bo še večja, če ga bodo naenkrat vsi spraševali, kako je bilo, zakaj se je to zgodilo, kdaj, zakaj prej ni povedal, kako, da ravno njemu … Vprašanj ne bo ne konca ne kraja. Vedeti je treba, da bo otroka roka pravice dosegla na svoj način. Moral bo govoriti, na žalost ne le enkrat. Prizadevamo si, da bi o teh travmatičnih dogodkih spregovoril v njemu prijaznem okolju. Ob igračah, risbicah, glasbi, v okolju, ki bi mu nudilo oporo in ne v sivi in neprijazni sobi policijske postaje ali preiskovalnega sodnika. Otrok do starosti 15 let neposredno na obravnavi sodniki ne zaslišujejo. Po potrebi je zaslišan le pri preiskovalnem sodniku, od starosti pa je tudi odvisno, ali sploh na sodišču ali zgolj pred strokovnjakom v svetovalnem centru, dispanzerju … Spolnost - in to tista prepovedana, huda, nenaravna - je bila mnogo let tabu. Sedaj se odstirajo zavese preteklosti, iz družinskih omar padajo "okostnjaki", mnoga dejanja so zastarana in nekateri so spregovorili v obdobju svoje zrelosti, mnogi prepozno. Veliko je takih, ki tega nikoli niso storili in bodo skrivnost sami ali še s kom odnesli v grob.

Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Medijske analize v kulturnih študijah in sociologiji športa že vrsto let opozarjajo, da je eden izmed bistvenih pomenov športa na ritualni ravni družbe ravno v športnikovi sposobnosti mediacije med posameznikom in moralno ureditvijo skupnosti. Če interpretiramo šport kot način obvladovanja prostora, v katerem živimo, in kot del kulturne zakladnice naših prednikov, potem v sodobnem slovenskem t. i. športnem ekstremizmu sploh ne gre za ekstremizem, temveč za kulturno in družbeno reprodukcijo skupnosti.

Junaška športna dejanja, ki so v sodobnem času predmet domišljenih medijskih reprezentacij, učinkujejo kot zrcalo pomembnih družbenih vrednot. Temeljne značilnosti junaškega športnika vključujejo pri tem atribute, kot so moškost, energija, akcija, moč, volja, spreminjanje sveta, modrost, moralna čistost, pogum ipd. Osebnost junaka tako uteleša vrednote in lastnosti, ki naj bi predstavljale skupnost in vzgajale njene mladostne pripadnike. Vpliv mitološke figure športnega junaka je v tem kontekstu posreden, predvsem skozi dejanja in trud tudi ostalih posameznikov, ostalih segmentov družbe. Nedavni primer alpinističnega podviga Tomaža Humarja in senzacionalističnega medijskega odziva ob njegovem plezanju v Rupalski steni himalajske gore Nanga Parbat (8125 m) nudi ustrezno snov tako za kreiranje z različnimi argumenti podprtih mnenj kot tudi za sistematične analize. Ker je bilo v številnih člankih, kolumnah, pismih bralcev razčlenjeno obsežnejše število pro et contra praviloma argumentiranih re/konstrukcij, med katerimi je vsaka na svoj način in s svojega zornega kota podajala pogled na dogodek, bomo v pričujočem sestavku osvetlili predvsem družbeno in kulturno ozadje, ki opozarja po eni plati na (medijsko) konstrukcijo junaštva in herojstva v športu, po drugi plati pa na kompleksne vzvode in zgodovinske dejavnike takšnih procesov. Prispevek v tem pogledu opozarja, da genealogija junaštva v (ekstremnem) športu ni povezana zgolj s slovenskim okoljem, temveč je svojevrsten univerzalni konstrukt številnih svetovnih družb in kultur.

Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Primerjava oglasnega prostora slovenskega in hrvaškega jutranjega programa pokaže večjo količino oglasov slovenske oddaje Dobro jutro, ki je le 17. oktobra bila z oglasi prekinjena šestkrat v skupni dolžini dobrih 11 minut

Analiza jutranjega programa TV Slovenija med 14. in 18. oktobrom je pokazala, da je Dobro jutro klasična oddaja jutranjega programa, kot ga pozna večina televizij. Njeno povprečno kakovost bi lahko izboljšalo bolj sproščeno vodenje, kakšno javljanje s terena v živo, boljša zunanja podoba oddaje (studia, špice, rubrik) in tudi zunanjost voditeljev (pozna se delo stilista). Omenjeno je prednost jutranjega programa Hrvaške televizije, ki je bila analizirana v istem tednu, čeprav HTV na splošno po kakovosti jutranjega programa bistveno ne odstopa od slovenske "konkurence".

Jutranji program poteka od ponedeljka do petka med sedmo in deveto uro iz ljubljanskega, mariborskega in koprskega studia javne televizije. Preklapljanje med tremi studii in tremi voditelji je sicer zanimiva rešitev, ki pa nekoliko "razbija" tok oddaje in zmanjšuje identifikacijo gledalcev z voditelji. Morda bi veljalo razmisliti o voditeljskem paru, ki bi vsak dan izmenično iz enega izmed treh studiev povezoval oddajo, medtem ko bi bilo več javljanj v živo iz ostalih studiev. Hrvaška televizija je imela v eni od analiziranih oddaj vklop v živo iz Bjelovara, Varaždina, Zadra in Istre z napovedjo dogodkov v omenjenih mestih in pogovori z gosti.

Dobro jutro se po pozdravu voditelja/voditeljice začne s kratkimi poročili, ki so uro pozneje nekoliko daljša. Poročila je novinarka v času analize prebrala profesionalno in prijazno do gledalcev. Sledijo prometne informacije z javljanjem dežurnega na AMZS in s solidnimi grafičnimi ponazoritvami prometnih zamaškov. Med relativno dobro izpeljanimi klasičnimi rubrikami jutranjega programa so še napovednik kulturnih dogodkov, zanimivosti, športna, zabavna in vremenska rubrika, kuharski in rekreativni kotiček ter še nekatere druge, ki jih dopolnjujejo vnaprej pripravljeni prispevki in spremenljivo uspešno vodeni pogovori v živo z gosti, ki se zgostijo predvsem v drugi uri oddaje.

Pregled tiska (Delo, Dnevnik, Večer, Primorske novice, Finance) bi se dalo izpeljati boljše, saj je gledalec večinoma seznanjen le z enim ali dvema člankoma posameznega dnevnika. Tako smo bili na primer 17. oktobra obveščeni le o tem, da so Finance pisale o padcu prodaje pečenih piščancev zaradi ptičje gripe. Z nekoliko razširjeno rešitvijo, kot jo pozna Info TV s kratkim navajanjem naslovov več člankov, in z dodanim ključnim stavkom bi bil informacij o pisanju tiska željan gledalec lahko bolje informiran. Informativnost oddaje bi bilo mogoče izboljšati tudi s pogostejšim predvajanjem novic in servisnih informacij v spodnjem delu ekrana.

Nekoliko nerodno so bile izpeljane nekatere nagradne igre, ki so verjetno zanimive za nekatere gledalce, še bolj pa za sponzorje, ki tako dobijo prostor tudi zunaj časa, namenjenega oglasom. Tako se je 14. oktobra telefonska številka, na katero naj bi klicali gledalci, na ekranu pojavila le za sedem sekund, kar je bil verjetno razlog za to, da ljudje niso klicali v studio več kot dve minuti. Pohvaliti pa velja nekatere voditelje, ki uspejo iz telefonskih kontaktov ustvariti prijeten jutranji klepet, kot se je posrečil voditelju iz mariborskega studia 14. oktobra. Primerjava oglasnega prostora slovenskega in hrvaškega jutranjega programa na žalost pokaže večjo količino oglasov slovenske oddaje Dobro jutro, ki je le 17. oktobra bila z oglasi prekinjena šestkrat v skupni dolžini dobrih 11 minut. Ob tem velja opozoriti, da 20-sekundni uvod v sponzorsko rubriko in nagradno igro Kupi razglednico, vloži v znanje ni bil označen kot oglas, čeprav se v njem pojavljata podjetji Tuš in Zewa.

Poleg tega je bil časovni razmik med dvema oglasnima blokoma v drugi uri programa zelo kratek (oglasi so bili predvajani v 89. in nato še v 93. minuti). Kratka časovna oddaljenost med dvema oglasnega bloka je bila izmerjena tudi naslednji dan, 18. oktobra, (v 30. in 36. minuti ter v 97. in 102. minuti), skupna dolžina oglasov pa je ta dan znašala dobrih 10 minut s šestimi prekinitvami. Na Hrvaški televiziji so oglasni bloki namenjeni le enemu oglaševalcu, 19. oktobra pa so bili v oddaji trije oglasi v skupni dolžini 83 sekund.

izpis

Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Mediji govorijo o afriški literaturi, afriški umetnosti, afriškem filmu, afriškem gospodarstvu, afriških krizah, pri tem pa iz izjemno heterogenih, različnih in pogosto neprimerljivih situacij ustvarjajo eno, enotno in homogeno Afriko

Vsaj od devetnajstega stoletja lahko na Zahodu sledimo kontinuiranemu vzdrževanju dominantnega razumevanja Afrike, ki se v pisanju in govorjenju novinarjev ter različnih strokovnjakov o sodobnih dogajanjih v Afriki ohranja še danes. Sodobni afrikanistični diskurz ima dolgo zgodovino, saj je njegove začetke mogoče umestiti v obdobje razsvetljenstva. Čeprav je moč opaziti težnje k spreminjanju tovrstnega afrikanističnega diskurza,1 se le-ta ob vedno ostrejših in izrazitejših krizah v Afriki, ob vedno trdnejših neokolonialnih razmerjih in ob vedno kompleksnejših globalnih odvisnostih (po)kaže kot izrazito trdovraten. V nadaljevanju bom zgornjo tezo potrdila z analizo enega izmed ključnih agensov socializacije in ideološkega aparata - medijev, natančneje tiskanega časopisa. Za analizo sem izbrala dnevnik Delo, ki v Sloveniji uživa status osrednjega dnevnega časopisa. Analiza zajema obdobje štirinajst dni, in sicer od ponedeljka, 4. 7. 2005, do sobote, 16 .7. 2005,2 pri tem pa obdobje ni poljubno izbrano. Med 6. 7. in 8. 7. 2005 je bilo namreč v Gleneaglesu na Škotskem medijsko zelo odmevno srečanje sedmih gospodarsko najbolj razvitih držav G73 in Ruske federacije, imenovano Vrh G8. Afrika in okolje sta bili osrednji temi zasedanja. Ravno tako medijsko odmevna je bila največja glasbena prireditev na svetu, ki opozarja na problem revščine, predvsem v Afriki, Live 8, ki se je odvijala v devetih mestih na štirih celinah v soboto, 2. julija 2005. V ponedeljek, 4. julija, in torek, 5. julija, je potekal tudi Vrh Afriške unije (AU) v Libiji. Zaradi vseh teh dogodkov sem namreč sklepala, da naj bi se o Afriki v tem času v medijih največ govorilo in pisalo.