Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter Internet je že zdavnaj prevzel vlogo, ki jo je v nekdanji Jugoslaviji imel stadion, ko je vsakdo lahko vpil, kar je hotel, ker je bil anonimen. Zato je jasno, da je kljub zakonski prepovedi sovražnega govora internet idealen prostor za širjenje sovraštva - Ali je boj proti sovražnemu govoru na internetu sploh smiseln in kdo bi moral odgovarjati za vsebine, ki se na medmrežju pojavljajo? Slovenski varuh človekovih pravic je ne dolgo tega napovedal boj proti sovražnemu govoru na internetu, ki se je po njegovem mnenju zdaj na slovenskih spletnih straneh že preveč razširil, še posebno na strani http://www.nemejebat.com, na katero je Hanžek tudi opozoril. "Sporna" stran nemejebat.com je namenjena izmenjavi mnenj, je pravzaprav stran z različnimi forumi, na katerih slovenski uporabniki medmrežja komentirajo različne dogodke, predvsem pa manjšine in posamezne skupine v Sloveniji. Uporabniki, ki se jim v nasprotju z večino drugih internetnih forumov ni treba registrirati, imajo na voljo rubrike, kjer "debatirajo" o homoseksualcih, izbrisanih, neslovencih, Romih, Židih ... Prav razdelitev na takšne topike je posebnost v našem medmrežnem debatnem prostoru, saj so sicer internetni forumi razdeljeni na rubrike politika, kultura, zabava, zdravje, računalništvo ... Že sam koncept strani torej napeljuje k sovražnemu govoru, saj se na primer debata na enem izmed forumov, ki so ga poimenovali "Tujci", začne takole: "Kaj menite, ali je bolje, da je toliko JUŽNJAKOV (čefurjev) v Sloveniji, ali pa bi bilo bolje, da bi jih bilo manj?" Sledijo odgovori, bolj ali manj podobni diskurzu tega odgovora, pod katerega se je podpisala "čistokrvna slovenka": "Čefurje je treba na šajtergo naložit, pa jih u gnoj kipnat....FUJ ČEFURJI...Ka mi grejo na jetre, eni debili ej...." Podobni odgovori in podoben hate speech sledi tudi v drugih forumih na strani nemejebat.com. Toda tudi pregled mnogih drugih internetnih forumov lahko kaj kmalu zadiši po nestrpnem govoru. Aktualen primer je še ena slovenska stran http://www.lendava.net, na kateri se je veliko sovražnega govora zbiralo na njihovih forumih, predvsem v debatah o Romih. Zdaj uporabnike forumov na tej strani čaka obvestilo webmastra: "Če v svojih komentarjih žalite ali obsojate konkretne pravne ali fizične osebe brez za to potrebnih dokazov, tvegate možnost sodnega pregona, v katerem primeru smo sami dolžni posredovati vašo IP številko."
Sovražnega govora na internetu ni treba zelo natančno iskati, saj so že sami nadimki posameznikov, ki debatirajo na forumih, zelo pomenljivi: "opre roma", "hitlerjugend", "slo-nacist", "bosanc", "plemeniti" ipd. Na večini forumov se morajo namreč uporabniki, preden pošljejo svoj komentar, s posebnim obrazcem registrirati, vpisati svoj veljavni elektronski naslov in ime, ki ga bodo uporabljali kot udeleženci foruma. Na forumih spletne strani Mladine http://www.mladina.si so obvezno registracijo uvedli prav zaradi sporne kvalitete večine odzivov na članke in novice, ki so jih uporabniki pisali. Kot pravi Jaka Železnikar, urednik spletne strani Mladine, so poleg registracije uvedli tudi pregledovanje in izločanje odzivov, ki so napeljevali k sovraštvu in nestrpnosti ali pa so celo posegali v zasebnost (na primer objave osebnih telefonskih številk, naslovov bivališč s pozivi k fizičnemu obračunu), toda tudi takšni dodatni ukrepi niso veliko pripomogli k dvigu ravni odzivov. Obvezna registracija, ki so jo na forumih http://www.rtvslo.si uvedli že takoj na začetku, ne more ustaviti t. i. nestrpnežev, poudarja Zvezdan Martič z MMC RTVSLO, saj si v primeru blokade uporabniki odpirajo nove elektronske naslove in nadaljujejo s sovražnim govorom. Martič opozarja na primer, ko so istemu uporabniku blokirali dostop z desetih naslovov v enem dnevu, ki si jih je ustvarjal sproti (na primer: e-naslov xy1, xy2, xy3 ...). Na RTV-forumih je bilo zaznati največ sovražnega govora v času Eme, ko je zmagala transvestitska skupina Sestre, še huje pa je bilo, kot poudarja Martič, v času spora Zahovič-Katanec, ko so uporabniki forumov začeli organizirati skupino, ki bi pričakala akterje spora in jih obmetavala s kamenjem. Ta forum so izbrisali, izbrisov pa je bilo še precej, pravi Martič, predvsem na teme povezane s spolno usmeritvijo, t. i. izbrisanimi, narodi bivše Jugoslavije, cerkvijo, gradnjo džamije ipd. Tako kot na forumih RTV tudi na forumih Siola http://www.siol.net za posamezne sklope oziroma rubrike skrbijo moderatorji, ki jih urejajo, po presoji pa tudi brišejo ali režejo objave. Kot poudarja Helena Čerin iz službe za odnose z javnostjo pri Siolu, njihove forume nadzorujejo tudi administratorji, v primeru zlorab pa teme tudi brišejo ali uporabnika opozorijo, kadar pa se neprimerno "obnašanje" na forumih nadaljuje, ga zaklenejo ali pa tudi odklopijo, poleg tega uporabljajo tudi poseben filter "neprimernih" besed. Primer B&H
Še bolj sporen je, po mnenju mnogih, primer strani slovenske divizije Blood and Honour (www.bhslovenia.org), neonacistične skupine, ki zanika oziroma relativizira obstoj holokavsta, poveličuje belo raso in poziva k uporu proti t. i. židovski zaroti. Blood and Honour (B&H) je mednarodna neonacistična organizacija s koreninami v angleškem skinhead gibanju, ki se je v drugi polovici 80. let organiziralo okoli glasbene skupine Skrewdriver pod parolo "rock proti komunizmu". Ko je slovenska divizija B&H v medmrežje lansirala svojo spletno stran, na kateri je med drugim tudi arhiv tekstov z antisemitsko in rasistično vsebino, katalog prodajnih artiklov in arhiv datotek s posnetki glasbenih skupin, ki poveličujejo belo raso, so se v javnosti oglasile kritike, da gre v tem primeru za očitno kršitev 300. člena Kazenskega zakonika RS, ki prepoveduje izzivanje ali razpihovanje narodnostnega, rasnega, verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti ter širjenje idej o večvrednosti ene rase. Stran, ki je bila do sedaj na mnogih strežnikih, med drugim tudi na strežniku Kluba idrijskih študentov, se je pojavila tudi na Siolovem strežniku. Kot pravi Čerinova, je Siol takoj po prejemu pritožbe in preverbi dejanskega stanja ukrepal v skladu s splošnimi pogoji: od uporabnika so najprej zahtevali umik sporne strani, ker pa je do določenega roka ni umaknil, je Siol uporabniku onemogočil uporabo njihovih storitev, ki so bile zlorabljene. Stran je tako izginila, vendar se je kmalu spet pojavila v medmrežju. Po našem preverjanju na strežniku družbe ZoneEdit s sedežem v New Yorku, ki uporabnikom ponuja zakup oziroma prodaja gostovanje na njihovem strežniku, po preverbi nekaterih drugih novinarjev pa na malezijskem strežniku. Uporabnike je na strani B&H čakalo sporočilo: "Končno je stran spet tu. Naj se SIOL in mediji zavedajo, da smo močnejši, kot si oni predstavljajo in bomo tudi na internetu imeli svoj prostor. Nikoli nas ne bodo utišali, lahko pa jih je sram, da hočejo nekomu kratiti pravico do izražanja mnenja."
Pravico do izražanja mnenja člani B&H najbolj izkoriščajo na forumih svoje strani, kjer debatirajo o tem, kako je Sašo Peče fejst fant, ker nima rad homoseksualcev, o tem, kje je razlog, da vedno več slovenskih deklet hodi s "smrdljivimi čefurji", po smrti Simona Wiesenthala pa je na forumu nekdo celo napisal: "Upam, da se bo Wiesenthal reinkarniral v odojka, ki ga bomo pojedli na naslednjem koncertu. Najprej bo šel v peč, potem v želodce in na koncu v kanalizacijo." Najbolj pogost "slogan" ob koncu vsakega sporočila pa se je glasil: "Slovenija prebudi se, čefurji crknite!" Ker se je stran B&H pojavila na ameriškem oziroma malezijskem strežniku, ne sodi več pod slovensko zakonodajo. Kljub temu slovenska policija na podlagi pisne prijave, ki so jo prejeli avgusta 2005, preučuje možnost obstoja kršitve pozitivne zakonodaje, vezane na njihovo spletno stran. Sicer je slovenska kriminalistična policija lani obravnavala dve kaznivi dejanji, storjeni z uporabo interneta, v prvi polovici letošnjega leta pa so obravnavali šest sumov kaznivih dejanj po 300. členu KZ, od katerih je bilo eno storjeno na podlagi širjenja sovražne vsebine preko interneta. ZDA vs. Evropa
Prav v primeru omejevanja sovražnega govora na internetu je razlika med Evropo in ZDA očitna. Medtem ko so nekatere evropske države (Danska, Francija, Velika Britanija, Španija in Nemčija) v svojo zakonodajo implementirale kazenska določila, ki se nanašajo na sovražni govor v medmrežju, ZDA pri tem problemu odgovorijo z naslednjim vprašanjem: Ali lahko ustavimo sovražni govor, ne da bi poteptali pravice državljanov do svobode govora, ki je zapisana v prvem amandmaju? Američani poudarjajo: najbolj učinkovit način boja proti sovražnemu govoru v medmrežju je zaščita pravice svobode govora in spodbujanje učinkovite debate na to temo. Svoboda govora in prvi amandma sta torej nad omejevanjem sovražnega govora; to dokazujejo tudi nekateri sodni primeri.
Neka ameriška aktivistična skupina, ki se je borila proti pravici do splava, je na internetu, na strani, imenovani "Nuremberg Files", objavila imena zdravnikov, ki so izvajali splave. Več kot 200 zdravnikov s tega seznama je vložilo tožbo proti tej internetni strani, saj da očitno napeljuje k nasilju nad zdravniki. Nižje sodišče v ZDA je tožbi ugodilo in tožnikom namenilo 100 milijonov dolarjev, toda po prizivu je bila stran na koncu zaščitena s prvim amandmajem. Ko je neka francoska organizacija tožila ameriško internetno podjetje Yahoo!, ker je Francozom omogočalo dostop do nakupa nacističnih "spominkov" na njihovih internetnih dražbah in je torej kršilo francosko zakonodajo, ki prepoveduje nacistično propagando in prodajo nacističnih artefaktov, je francosko sodišče od Yahoo! zahtevalo blokado za francoske državljane. Podjetje je po razsodbi sicer res omejilo in poostrilo pravila na svojih dražbah, na ameriškem sodišču pa dokazalo, da sodba francoskega sodišča ne more veljati za ameriško podjetje. Torej kadar evropske države najdejo sporne vsebine na internetnih straneh, ki gostujejo na ameriških strežnikih, ne morejo pričakovati, da bo ameriško sodišče zahtevalo blokado njihovega dostopa, saj jih varuje prvi amandma. Evropske države bi se lahko zgledovale po španskem primeru. Španija je namreč leta 2002 sprejela posebno zakonodajo, ki sodnikom omogoča, da "zaprejo" internet strani ali celo blokirajo dostop do tistih ameriških strani, ki kršijo špansko zakonodajo. Španci so prepričani, da bi vse evropske države lahko delovale enako, če bi v svojo zakonodajo implementirale t. i. antirasistični amandma Sveta Evrope; tako bi lahko kljub ameriškem prvem amandmaju blokirale dostop do "spornih" ameriških internet strani. In kako je sicer sovražni govor v kiberprostoru omejen v Evropi? Ko je Svet Evrope leta 2001 pripravil posebno Konvencijo o kibernetski kriminaliteti, jo je prvi dan podpisalo kar 26 držav, tudi ZDA, vendar se v končni verziji tekst konvencije ni ukvarjal s problemom sovražnega govora. Pozneje, leta 2003, je Svet Evrope državam ponudil v podpis Dodatni protokol h Konvenciji, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v računalniških sistemih. Protokol jasno kriminalizira razširjanje rasističnih in ksenofobičnih materialov, groženj ter žalitev, hkrati pa tudi poudarja pomemben princip: internetnim servisom (ISP) odvzemajo odgovornost za kriminalna dejanja, če sicer na svojih internetnih straneh ne izražajo očitnega napeljevanja h kaznivemu dejanju. Še več, internetni servisi niso dolžni aktivno nadzorovati vsebine na svojih straneh. Kritiki takšnih novih ukrepov, ki jih je predlagal Svet Evrope, so takoj opozorili, da bo posledica le prehod "spornih" strani na ameriške strežnike, na katerih bodo skupine oziroma posamezniki lahko brez težav registrirali svoje strani, sovražni govor pa bo seveda ostal. Protokol Sveta Evrope so do sedaj podpisale le štiri države (Slovenija, Albanija, Ciper in Danska), kar pa ni dovolj, da stopi v veljavo, saj vsak protokol začne veljati, ko najmanj pet držav izrazi svoje soglasje, da jih le-ta zavezuje. Tudi Evropska unija že nekaj časa financira posebne projekte imenovane Safer Internet Programme, ki poskušajo pospešiti uporabo filtrov in samoregulacije, hkrati pa tudi uvesti sistem posebnih "vročih linij", na katerih bi državljani držav Evropske unije prijavljali nelegalne vsebine z medmrežja. Samoregulacija in filtri
Tudi samoregulacija je pomemben del v regulaciji sovražnega govora na internetu. V nekaterih primerih internetni servisi sami in prostovoljno preprečijo uporabnikom pošiljanje ali sprejemanje vsebin z rasističnimi in sovražnimi sporočili. Takšno prepoved izvajajo v Nemčiji, nekateri internetni servisi pa celo v ZDA (na primer AOL), saj ne ovira prvega amandmaja, ker ne gre za vladne aktivnosti, ampak za dogovor med komercialnim ponudnikom in zasebnikom.
Uporabniki, predvsem starši, lahko v boju proti neustreznim vsebinam na internetu uporabijo posebne računalniške programe-filtre, ki jih nekatere organizacije (na primer Anti-Defamation League) ponujajo brezplačno. Programi onemogočajo dostop na strani, ki promovirajo sovraštvo in nasilje, pa tudi pornografske vsebine. Vendar pa so prav filtri in blokiranje dostopov do določenih strani na internetu prinesli kar nekaj pomislekov, predvsem glede nezanesljivosti in težav s samo računalniško tehnologijo, medtem ko samoregulacija internetnih servisov po mnenju kritikov posameznim vladam ne odvzema odgovornosti zagotavljanja medmrežja brez sovraštva, ker bi morale nadzor po njihovem mnenju prevzeti demokratične institucije. Vsak dan uporabniki medmrežja zapišejo na različnih forumih, klepetalnicah in blogih nešteto stavkov, ki vsebujejo tudi sovražni govor, prav tako za zelo majhen denar lahko vsakdo zakupi prostor na medmrežju, če je potrebno tudi na tujih strežnikih, kjer se izognejo določilom domače zakonodaje. Tudi če bi za boj proti sovražnemu govoru na internetu namenili milijone evrov za posebne moderatorje in tehnično opremo, ki bi preprečevala prepovedane vsebine, ne bi mogli preprečiti posameznikov, ki bi zakupili prostor na tujih strežnikih in tam širili neprimerne vsebine. Internet je namreč medij, ki ne dopušča absolutnega nadzora, razen seveda, če ste v Severni Koreji. Države so v svojem boju proti sovraštvu na medmrežju izbrale različne taktike, ZDA s svobodo govora, Nemčija, na drugi strani, s prepovedjo sovražnega govora, v Singapurju pa so nedavno celo prvi v zgodovini aretirali dva blogerja, ki sta na svetovnem spletu širila rasistične ideje. Aretacijo so izvedli na podlagi 57 let starega člena o uporništvu, pod katerega spada tudi širjenje rasističnih idej. Kljub vsem idejam o omejevanju sovražnega govora na medmrežju je jasno, da je hate speech obstajal še pred prihodom interneta in bi obstajal tudi, če bi bil internet lahko popolnoma cenzuriran; ne nazadnje je rasistični govor simptom rasizma in ne simptom interneta, njegovih forumov in blogov. Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji Feminizmov je mnogo, tako kakor je veliko njihovih medijskih percepcij in interpretacij. Kljub temu množina feminizmov ni v skladu z možnostmi refleksije in soustvarjanja feminizmov, ki jih imajo mediji. Razkošje diverzifikacije feminističnega mišljenja, delovanja in povezovanja je v obratnem sorazmerju z medijskimi obravnavami, v katerih so vodilno mesto uzurpirali pejorativni pomeni, napačne generalizacije in - bodisi zanikanje bodisi neumestno čudenje. Učinek tega in hkrati dokaz za povedano je izogibanje ustreznemu poimenovanju tistih žensk (feministka) ali dejavnosti (feministične), ki se jih sicer včasih celo benevolentno medijsko beleži in pozitivno konotira. Hkrati slovenski mediji še niso uspeli privzeti in tako promovirati moškega, ki se na praktični ali/in reflektivni ravni ukvarja z družbeno neenakostjo spolov (in ki bi bil lahko prepoznan kot feminist oziroma profeminist).1 Medijski diskurz o spolni nepravičnosti, ki je v povezavi z določenimi tematikami zaradi vpliva širšega družbenopolitičnega konteksta (EU) sicer legitimiziran, je hkrati nekako izkoreninjen, odcepljen od svojega feminističnega izvora. Povedano pod črto: feminizmi so medijsko negirani ali pervertirani, diskurz o človekovih pravicah žensk, ki je izvorno in tematsko feminističen, je deloma sprejet, a z zabrisom provenience. Mediji in posredno velik del javnosti zavračajo danost pozitivnega razmerja med feminizmom/mi in človekovimi pravicami žensk, seveda tudi tistimi, brez katerih si sodobnega življenja ni več mogoče predstavljati.
Primer medijske obravnave feminizma … primer mizoginije
Blaž Lukan v svojem kulturniškem prispevku2 o prvi slovenski odrski uprizoritvi dela lanske nobelovke Elfride Jelinek izvrši nekaj zanimivih komentatorskih konstrukcionizmov - operacij, ki, dobrohotno rečeno, zanimivo kodirajo oziroma mutirajo feministične opcije - in zvrsti vse slovenske avtorice (in morebiti ustvarjalke nasploh) po nevidnih marginah kulture.
Analizirajmo drugi (prvi je gledališko-kritiški) narativni plan komentarja Drame princes v uprizoritvi kranjskega Prešernovega gledališča. Lukan povzema samodefinicijo Elfride Jelinek kot levičarske feministke s specifično ubeseditvijo: "Sama se opisuje kot levičarsko feministko, ki pa se ne bori proti moškim, temveč proti seksističnemu sistemu, ki moške presoja po tem, kar naredijo, ženske pa po tem, kakšne so videti." V prvem odvisnem stavku je ključna besedica pa, ki ima v omenjenem primeru moč, da implicitno opiše levičarski feminizem kot borbo proti moškim. Če povedano primerjamo s feminističnimi gibanji, ugotovimo, da feministične eksplikacije sovražnosti do moških obstajajo na ravni kuriozitet, z izjemo nekaterih skupin radikalnih feministk, ne nujno levičarsko opredeljenih, ki se sovražno osredotočajo na posamezne skupine moških (najpogosteje, na primer, posiljevalce ali druge spolne zločince in nasilneže). Vzdržnost od kakršnih koli angažmajev v zvezi z moškimi, kar je gotovo ena izmed možnih feminističnih drž, se argumentira z varčevanjem energije za bistveno (tj. ukvarjanje z ženskami in "ženskimi" vprašanji), ne pa s sovražnimi artikulacijami. Kot že navedeno, Lukan naprej zapiše, da se Elfride Jelinek "bori (…) proti seksističnemu sistemu, ki moške presoja po tem, kar naredijo, ženske pa po tem, kakršne so videti". Ključna v trditvi je zveza med "sistemom" in veznikom "ki", zaradi katere sva bralka in bralec napeljana na misel, da je bistvo družbenega seksizma presoja, ne pa spolno hierarhični institucionalni in diskurzivni ustroj, ki oblikuje vsakdanje življenje posameznikov. V seksističnem sistemu se spola dejansko presojata tako, kot skozi Lukanove besede opisuje E. Jelinek, vendar pa na to sistema ne moremo zvesti. Omenjeno jezikovno pikolovstvo je pomembno, saj v Lukanovi proizvodnji smisla navedena besedna zveza v veliki meri banalizira seksizem patriarhalnega reda. Tako torej Lukan skozi tematizacijo feminizma E. Jelinek opravi s feminizmi: levičarske feministke se borimo proti moškim, družbeni seksizem je zvedljiv na presojo oz. vrednotenje moških in žensk. V nadaljevanju povzemanja E. Jelinek je res zapisano, da slednje povzroča ženskam "pekel", a ta ostaja v obravnavanem tekstu na ravni imaginarnega, poljubnega in subjektivnega. Novinarske zmote
Pomeni, pridelani s prevodom oziroma povzemanjem, se potrjujejo še s kontekstom obravnavanih stavkov - konkretno v zaključku sestavka. Za senzibiliziranega bralca in bralko je le-ta še dodaten velik izziv. Kot postavi zapik Lukan, je "Elfride Jelinek izjemna sodobna evropska pisateljica, družbeno skrajno izzivalna 'figura' in proklamirana individualistka, kakršne v našem prostoru nimamo …" Če "kakršna" meri na vse skupaj, torej na "evropsko pisateljico" , "izzivalno 'figuro'" in "proklamirano individualistko", trditev ni zasnovana na korektnih pokazateljih; pisec domače avtorice (zgolj avtorice in ne tudi avtorjev!)3 namreč ocenjuje v svetovnem merilu, ki je praviloma hierarhično tudi onstran same kakovosti pisanja in včasih nepravično izključujoče (nacionalno, jezikovno, etično, spolno, razredno itd.). Če pa se "kakršna" nanaša zgolj na "proklamirano individualistko" z impliciranim ponižujočim apelom na literarne ustvarjalke ali celo avtorice na področju kulture, je to kratko malo žaljivo do vseh, ki z izstopajoče pogumno individualistično držo dokazujejo, da zmorejo kakovostno delati tudi zunaj formalnih in neformalnih povezav, za katere verjetno menijo, da bi tako ali drugače omejevale njihovo avtorsko moč. In ker gre specifično in poudarjeno za ženske, je v Lukanovi komentatorski gesti moč videti prav tisti motiv, ki se v začetku članka pripisuje levičarskim feministkam: borbo dveh spolno označenih razredov človeških bitij.
1 Primer Jurija Popova, ki se novinarsko angažira na področju problematike prostitucije, ni izjema, ki bi potrjevala pravilo. Sam ga potrjuje in to predvsem v primerjavi z medijsko glorifikacijo novinarskega delovanja Maxa Modica, apologeta pornografije in neposredno in posredno tudi prostitucije.
2 Blaž Lukan, "Elfride Jelinek. Nobelovka in feministka", Delo, 9. september 2005, str. 9. 3 Zgolj z retoričnim motivom zapišimo stavek: "Thomas Bernhard je izjemen sodobni evropski pisatelj, družbeno skrajno izzivalna 'figura' in proklamiran individualist, kakršnega v našem prostoru nimamo …" Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih? Več kot jasno je, da je treba o kaznivih dejanjih govoriti, govoriti naglas, jih prijaviti, procesirati, storilce pravično kaznovati. A to naj bo storjeno tako, da žrtve ne bodo še enkrat žrtve - Velika medijska kampanja proti nasilju in spolnim zlorabam je naredila mnogo korakov v lepšo prihodnost. A prav ta se lahko kaj kmalu sprevrže v še eno moro Govoriti ali molčati, to je zdaj vprašanje. Ko so molčale žrtve, nismo vedeli ničesar. Če molčijo in bodo molčale, ne bomo nikoli izvedeli.
Govora je seveda o nasilju in zlorabah kot skrivnostnih dogajanjih med storilcem in žrtvijo. Molk ob in po dejanju zahtevajo storilci. Otroku "skrbni" oče, očim, "dobri" striček, tihi dedek ali moški kar tako, ponavadi zabiča: "To je najina skrivnost in o tem ne smeš govoriti," in otroček nemo trpi. Ne pove ne mami in ne bratcu, ne tršici in ne babici …, kaj šele sosedovi Tinki. Vstaja in leže z veliko skrivnostjo in bolečino, zaradi katere slabo spi ali sploh ne, ga boli trebušček, bruha, hira … Opozarja nase s številnimi klici na pomoč, a ga nihče ne sliši in vidi. Če ga, če mu prisluhne in mu otrok zaupa, potem to ni več skrivnost dveh. Krog tistih, ki za zlorabo zvedo, je najprej majhen, a se širi. Vplesti se morajo inštitucije, ki so za pregon nujne. Tu so kriminalisti, pa socialne delavke, tožilci, preiskovalni sodniki in ne nazadnje sodniki senata, ki storilcu sodijo, če zadeva pride tako daleč. Tu so še odvetniki in pooblaščenci, ki jih dobijo mladoletni oškodovanci, da bi jim bili v pomoč. Vsi, ki stopijo v krog, v katerem sta storilec in žrtev, vedo ali bi vsaj morali vedeti, da je otrok, s tem ko je spregovoril, tudi zaprosil, da za to skrivnost ne izve ves svet. Otrok si ne želi in tudi ne zasluži, da bi za njim kazali s prstom, da bi ga drugače kot prej gledali vsi, ki ga srečajo; v trgovini, na ulici, v šoli. Izdal je veliko bolečino, a ta bo še večja, če ga bodo naenkrat vsi spraševali, kako je bilo, zakaj se je to zgodilo, kdaj, zakaj prej ni povedal, kako, da ravno njemu … Vprašanj ne bo ne konca ne kraja. Vedeti je treba, da bo otroka roka pravice dosegla na svoj način. Moral bo govoriti, na žalost ne le enkrat. Prizadevamo si, da bi o teh travmatičnih dogodkih spregovoril v njemu prijaznem okolju. Ob igračah, risbicah, glasbi, v okolju, ki bi mu nudilo oporo in ne v sivi in neprijazni sobi policijske postaje ali preiskovalnega sodnika. Otrok do starosti 15 let neposredno na obravnavi sodniki ne zaslišujejo. Po potrebi je zaslišan le pri preiskovalnem sodniku, od starosti pa je tudi odvisno, ali sploh na sodišču ali zgolj pred strokovnjakom v svetovalnem centru, dispanzerju … Spolnost - in to tista prepovedana, huda, nenaravna - je bila mnogo let tabu. Sedaj se odstirajo zavese preteklosti, iz družinskih omar padajo "okostnjaki", mnoga dejanja so zastarana in nekateri so spregovorili v obdobju svoje zrelosti, mnogi prepozno. Veliko je takih, ki tega nikoli niso storili in bodo skrivnost sami ali še s kom odnesli v grob. Medijske podobe kaznjivih dejanj
In kje je sedaj pravica ljudi do obveščenosti, kje etika in kje mesto novinarjev? Osveščenost so prinesli številni medijski dogodki, poročanja, razprave, okrogle mize, simpoziji, seminarji … Že otroci v vrtcih so dobili "sive strani" Cicibana, pogovarjajo se o tem, kaj je dopustno in kaj ne, česa jim odrasli ne smejo delati, kako ravnati, da ne bodo žrtve. In prav je tako. Velika medijska kampanja proti nasilju in spolnim zlorabam je naredila mnogo korakov v lepšo prihodnost. A prav ta se lahko kaj kmalu sprevrže v še eno moro. Postopki so tajni in sodišče na podlagi določil zakona o kazenskem postopku izključi javnost glavne obravnave ali določi tajnost v preiskovalnem postopku. V 188. členu je zapisano: "Če to terjajo koristi kazenskega postopka, ohranitev tajnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obdolženca ali oškodovanca, naloži uradna oseba, ki opravlja preiskovalno dejanje, tistim, ki jih zaslišuje ali so navzoči pri preiskovalnem dejanju ali pa pregledujejo preiskovalne spise, da morajo ohraniti v tajnosti posamezna dejstva ali podatke, ki jih pri tem zvedo in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje." Taka odredba se zapiše v zapisnik o preiskovalnem dejanju oz. zaznamuje na pregledanih spisih, opozorjena oseba pa jo podpiše. Tako v fazi preiskave. Lahko pa se določi tudi samo tajnost glavne obravnave. O tem govori 295. člen, ki navaja: "Od začetka zasedanja pa do konca glavne obravnave sme senat ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na predlog strank, vselej pa po njihovem zaslišanju, izključiti javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti." Naslednji, to je 296. člen govori o tem, da predsednik senata opozori tiste, ki so navzoči na glavni obravnavi, katere javnost je izključena, da so dolžni varovati kot tajnost vse, kar zvedo in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje. O izključitvi javnosti odloči senat s sklepom, ta se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Tako je večina sojenj v zadevah, v katerih je govora o osebnem in družinskem življenju obdolžencev in oškodovancev, zlasti s področja kršitve spolne nedotakljivosti, tajnih. Tako je tudi prav, saj se na njih obravnavajo najhujši posegi v njihovo zasebnost, temne in mračne strani življenja otrok žrtev zlorab, pa tudi ostalih vpletenih. Novinarji se teh glavnih obravnav ne udeležujejo in le sodba je še vedno prebrana javno. Gre za "sodbo v imenu ljudstva", tako kot je še vedno zapisano. A tudi tu mora predsednik senata poskrbeti, da razglasitev opravi tako, da ne škoduje strankam. Poročila novinarjev z razglasitev sodb so skoraj v vseh primerih taka, da navajajo le storilca kot morda moškega srednjih let, živečega na obrobju Ljubljane, ali v enem izmed slovenskih mest, ki je zlorabil hčerko, morda pastorko, nečakinjo, sosedo … Kdo je to, vedo le najbližji. Seveda je problem v manjših krajih in tu je treba biti še bolj previden. Nedvomno pa se vesti prav v majhnih krajih razširijo hitreje, saj se zvok širi s hitrostjo, ki je večja od svetlobne. Če policisti sredi dne nekoga odpeljejo z delovnega mesta, iz domače hiše …, če ga ni nazaj, se že začne šušljati. Če ni kogar povozil do smrti in pobegnil, če ni zagrešil razvpitega kriminala na delovnem mestu, če … Če o njem niso poročala sredstva javnega obveščanja v večernih poročilih, je morda storil kaj na škodo svoje družine. In takrat se začne na veliko govoriti, razpravljati, v domači gostilni, za vogalom, v vaški trgovinici … Vsi se tedaj spomnijo modric njegove žene, shiranega in prestrašenega otročička, glasnega vpitja, ki se je morda razlegalo iz hiše pozno ponoči … Ob smrtih, torej umorih in drugih najhujših kaznivih dejanjih zoper življenje in telo, v naši ljubi domovini ni moč molčati. Ko delavci mrliškega podjetja iz hiše odnesejo krsto, ko se družina zavije v črnino in žaluje in ko vaški župnik prebira o prahu in pepelu, v katerega se povrne človek, ve o dogodku v najmanjši vasici vsa Slovenija, pa še kdo onkraj meje.
Kje je pravica do obveščenosti in kje do zasebnega življenja?
V zadnjem obdobju pa se pogosto tudi same žrtve, zlasti če gre za odrasle osebe in kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, torej kazniva dejanja povezana s spolnostjo in storjena na delovnih mestih, odprejo medijem, spregovorijo, dajo izjave, se dovolijo fotografirati … Če je njim prav, bo tudi nam, si rečem. Takrat ni potrebe po tajnosti postopka. Običajno tudi obdolženci ne molčijo in spregovorijo za medije, ki jih poiščejo ali pa oni njih. Seveda pa je vprašanje, kje so meje in kaj, če bo storilec oproščen. Vse je zapisano, o vsem spregovorjeno, narod ve, kaj je kdo delal oz. kaj naj bi delal, potem pa nič in napad na sodstvo. Vedeti je potrebno, da je vsak nedolžen do obsodbe, tiste, pravnomočne. Nedvomno se tu lahko godijo krivice, tako enim kot drugim. Če je storilec oproščen, njemu, kot tudi žrtvi. Spregovorila je, govorila, dokazovala, pa ni bilo dovolj. Menim, da so meje poročanja. Čeprav so ljudje željni informacij, zlasti takih v stilu "kruha in iger" bi rekli, pa je treba upoštevati mnoga načela, tudi moralo in vest. Pisati tako, da ljudi ne prizadeneš. Zlasti dosledno pa to velja pri otrocih kot žrtvah kaznivih dejanj. Zaznamovani so za vedno. Zdaj se nam smilijo, naslednji trenutek se o njih govori preveč, tudi storilec se brani tako, da jih vpleta, da jih naredi celo krive. Če se spomnimo primerov, ko so se otroci vtisnili v spomin vsem nam, je eden izmed njih gotovo Šubic. Priimek, ki si ga bomo zapomnili za vedno. Očka Marko in sin Jurij ali Jurček, kot so mu rekli. Ko je prvič z njim zbežal iz Slovenije in ga odpeljal na malo daljši "dopust", se je ob prihodu oglasil kar v studiu televizije in z otrokom pozdravil vso Slovenijo, zlasti bivšo ženo in otrokovo mamo ter njune sorodnike. Spoznali smo ga in izvedeli zanj, govoril je o sebi, otroku, o trpljenju, o tujini, poti in psu. In potem je nekega dne iz vrtca ponovno odpeljal istega Jurčka. Za njim se je izgubila vsaka sled in mediji so vsako leto objavljali sliko otroka in prošnjo matere, da se vrne, da ji ga bivši mož pripelje nazaj. Nihče tudi ne bo pozabil njegove spektakularne vrnitve, ko je sin po petih letih slabo govoreč slovensko odšel k mami, on pa v zapor. In potem mučno sojenje in razgaljanje družinskih travm in dogodkov. Pa njegovega napovedanega samozažiga, ki ga k sreči ni bilo. To je torej javno sojenje. Tudi mediji so rekli svoje, pa še ljudje, tisti na ulici, v trgovini, na cesti … Nekateri so se zgražali, eni dali prav enemu, drugi drugemu od staršev. Ubogi otrok. Trpel je in nemo gledal. Kaj šele tisti, kjer ni govora o dveh starših, od katerih si oba želita otroka, pač pa o spolnosti. Menim, da so zgodbe o spolnosti dane v branje z imeni in priimki, in vsemi podrobnostmi, skrajno neprimerne. Tu je treba postaviti mejo, postaviti jo bo moral tudi internet. A kako ga zajeziti, ko pa prihaja v vsak dom, v vsak odročen kraj, po drobni žici in veliki sliki? Pornografija, petletni otroci z vzhoda, s poudarjenimi spolnimi organi, tisoče slik za pedofile, dostopnih skoraj vsakomur.
Več kot jasno je, da je treba o dejanjih govoriti, govoriti naglas, jih prijaviti, procesirati, storilce pravično kaznovati. A to naj bo storjeno tako, da žrtve ne bodo še enkrat žrtve. Tanka je črta lončnica, ki deli primerno od neprimernega in po njej je treba hoditi z največjo mero previdnosti. Da ne pademo in to globoko; kajti iz "brezna" se ne bomo mogli vrniti. Vsaj ne nepoškodovani. Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar Medijske analize v kulturnih študijah in sociologiji športa že vrsto let opozarjajo, da je eden izmed bistvenih pomenov športa na ritualni ravni družbe ravno v športnikovi sposobnosti mediacije med posameznikom in moralno ureditvijo skupnosti. Če interpretiramo šport kot način obvladovanja prostora, v katerem živimo, in kot del kulturne zakladnice naših prednikov, potem v sodobnem slovenskem t. i. športnem ekstremizmu sploh ne gre za ekstremizem, temveč za kulturno in družbeno reprodukcijo skupnosti. Junaška športna dejanja, ki so v sodobnem času predmet domišljenih medijskih reprezentacij, učinkujejo kot zrcalo pomembnih družbenih vrednot. Temeljne značilnosti junaškega športnika vključujejo pri tem atribute, kot so moškost, energija, akcija, moč, volja, spreminjanje sveta, modrost, moralna čistost, pogum ipd. Osebnost junaka tako uteleša vrednote in lastnosti, ki naj bi predstavljale skupnost in vzgajale njene mladostne pripadnike. Vpliv mitološke figure športnega junaka je v tem kontekstu posreden, predvsem skozi dejanja in trud tudi ostalih posameznikov, ostalih segmentov družbe. Nedavni primer alpinističnega podviga Tomaža Humarja in senzacionalističnega medijskega odziva ob njegovem plezanju v Rupalski steni himalajske gore Nanga Parbat (8125 m) nudi ustrezno snov tako za kreiranje z različnimi argumenti podprtih mnenj kot tudi za sistematične analize. Ker je bilo v številnih člankih, kolumnah, pismih bralcev razčlenjeno obsežnejše število pro et contra praviloma argumentiranih re/konstrukcij, med katerimi je vsaka na svoj način in s svojega zornega kota podajala pogled na dogodek, bomo v pričujočem sestavku osvetlili predvsem družbeno in kulturno ozadje, ki opozarja po eni plati na (medijsko) konstrukcijo junaštva in herojstva v športu, po drugi plati pa na kompleksne vzvode in zgodovinske dejavnike takšnih procesov. Prispevek v tem pogledu opozarja, da genealogija junaštva v (ekstremnem) športu ni povezana zgolj s slovenskim okoljem, temveč je svojevrsten univerzalni konstrukt številnih svetovnih družb in kultur.
Pogled v teorijo ali čemu skupnost potrebuje junake?
Podoba junaka ali heroja je v človeški zgodovini od nekdaj predstavljala instrumentalno reprezentacijo, ki je v luči številnih religioznih, političnih in drugih ideologij pogosto služila kot posrednik dominantne družbene ideologije in reprodukcijski medij družbenega reda. V luči zgodovinske kontekstualizacije lahko ugotovimo, da antična beseda za heroja [gr. heros polbog, polbožanska osebnost] opredeljuje nadčloveka izjemne moči in poguma, ki ga cenijo tudi bogovi. Konceptualizacijo herojskih atributov v antični kulturi lahko strnemo s tremi pojmi - s pojmom popolnosti [gr. aret?], s pojmom heroizma [gr. heros] in pojmovanjem najboljšega [gr. aristoi]. Dediščina antike več kot prepričljivo opozarja, da številne oblike heroičnih narativov niso značilne zgolj za obdobje sodobne popularne kulture, temveč so del arhaičnih in klasičnih kultur skozi vso človeško zgodovino in po vseh religioznih izročilih. V povezavi s tem je zanimiva analiza, ki jo je Joseph Campbell predstavil v svojem znamenitem delu The Hero with a Thousand Faces - namreč pustolovščino mitološkega heroja definira v treh fazah, ki so univerzalno berljive: prva faza je odhod heroja, druga iniciacija in tretja vrnitev heroja. Najprej stopi junak na pot neznanega in nevarnega, v fazi iniciacije je pred velikimi preizkušnjami, skozi katere vedno znova prihaja do razsvetljenja ali razkrivanja skrivnosti. Pozneje se na poti domov junak pogosto ustavi ob kakšni oviri, ki pa jo uspešno premaga, tako svojo izkušnjo in sporočilo posreduje lastnemu kolektivu ali naciji, ki mu zaradi tega pripiše poseben status ali družbeno vlogo. V luči Campbellove definicije junak prehaja in povezuje svet vsakdanjega življenja in polje nadnaravnega. Sooča se z nadnaravnimi silami, ki jih premaga ali pretenta. Potemtakem je junak tisti, ki doseže distinkcijo v akciji. Podobnost s sodobnimi športniki je na dlani - zgodba o junaku ni zgolj zgodba iz antičnega mita, temveč dandanašnja zgodba o trdem treningu in sistematičnem urjenju telesa, s pomočjo katerega stopi junak v prostor nadnaravnega, ki se v sodobnem svetu kaže v obliki stadionov, igrišč in športnih poligonov, naravnih površin in gora. Športni junak tako postaja mediator med povprečnimi ljudmi in nadnaravnim kozmosom, pri čemer je izhodiščna točka mediacije skrivnostna vez med herojem in občudovalcem - nobeden izmed njiju pa ne obstaja brez drugega. Analize sodobnih športnih herojev so v tako zastavljeni strukturi še posebno zanimive - denimo primer ameriškega zvezdniškega igralca baseballa Nolana Ryana ilustrira, kako podoba ameriškega športnika moškega spola in bele polti reproducira dispozicije ameriške kulture, predvsem s pomočjo medijskega diskurza, ki prikazuje Ryana kot arhetipskega moškega športnega junaka. Sociolog športa Trujillo pri tem opozarja na pet glavnih potez maskulinarne hegemonije v ameriški družbi: fizično moč, poklicno kariero, družinsko patriarhalnost, zgodbo o vzponu na družbeni lestvici, heteroseksualnost. Pri tem ključno vlogo pri produkciji maskulinarne hegemonije igrata koncepta športa in dela, ki delujeta še bolj potencirano v prikazovanju športa kot dela - tako, prvič, šport potrjuje izhodišče webrovske protestantske delovne etike, drugič, šport je prikazan kot poklicna kariera z zmagovitimi mejniki in posameznikovimi rekordi, tretjič, šport je v obliki številnih tekmovanj, lig, ekip in posameznih atletov prikazan kot tržno blago, ki ga je moč kupiti.1 Medijska podoba Nolana Ryana ali pa v slovenskem kontekstu aktualna medijska podoba alpinista Tomaža Humarja daje jasno sporočilo o reprodukciji podobe uspešnega moškega delavca v okviru industrijske kapitalistične ideologije - svojevrstna mitologija, ki kot matrica služi reprodukciji impetusa potrošniške konstrukcije realnosti. Drugače povedano takšna in podobna odslikavanja iluminirajo predvsem vlogo športa v reprodukciji ideologij - šport in športni heroji, pogosto tudi prek polja mitologije, v pomembni meri reproducirajo temeljne družbene razlike od biološkega in družbenega spola do nacionalnih in razrednih razlik.
Od (športnega) koloniziranja sveta do podobe nacionalnega junaka
Na simbolni ravni skupnosti lahko šport danes interpretiramo kot enega izmed najbolj pomembnih odrazov in manifestacij kolektivne identitete. V luči povezav športa in kulture, športa in nacionalizma, športa in ekonomije, športa in medicine, športa in medijev, športa in religije, športa in politike ipd. lahko povzamemo, da je šport simptomatičen za družbo. Tako so tudi številni simboli, prepleteni s športom, odraz konstrukcije identitete znotraj športnih aren. Z drugimi besedami: branje sodobnega športa je nedvomno antologija s tezo - strukture identifikacije so hkrati strukture dominacije, ki so izražene okoli atributov moči posamezne skupine, rase, razreda, spola ipd. Kot take ne delujejo ločeno ali izolirano, tudi zato jih ločene in izolirane od ostalih atributov ni mogoče razumeti. Tako je šport v sodobnih družbah eno izmed najbolj pomembnih sredstev, s katerim nacionalne države socializirajo svoje državljane prek transmisije simbolnih kodov dominantne kulture in privajanja državljanov na konformnost s prepričanji in vrednotami, ki prevladujejo v širši družbi. Tudi zato je v takšnem pogledu nacionalizem pogosto interpretiran kot doktrina politične legitimacije, ki je podrejena različnim načinom uporabe s strani različnih skupin, kolektivov ali institucij. Pri tem šport v ključni meri dopolnjuje mozaik kolektivne identitete skozi in s pomočjo nostalgij, mitologij, izumljenih tradicij, zastav, himen in ritualov - številni športni dogodki in športni junaki/junakinje ohranjajo pri življenju idejo, kaj je ali kaj naj bi bilo bistvo posamezne nacije. Vzpon nacionalnih herojev lahko zasledimo v času vzpona številnih nacionalizmov in imperializmov v 19. stoletju, ko se je nacionalna država petrificirala kot tvorba, ki presega posameznika. Tudi zato so bili izredni posamezniki tistega časa več kot le popularni heroji, utelešali so simbole nacionalne in imperialne veličastnosti. V takšnih okoliščinah so bili raziskovalci polarnega sveta in predrzni plezalci v gorskem svetu še posebno cenjen žanr junakov, ki je združeval herojstvo, romantiko in pustolovščino. Raziskovali so navidezno prazen prostor evropocentrični javnosti neznanega sveta, pri tem pa so bili razpeti med nenehne izzive in nevarnosti. Njihova dejanja so bila opevana kot zmaga nad naravo, kot mapiranje in definiranje neznanega, kot odreševanje barbarskega sveta, tudi v luči religijskega misijonarstva. Ena izmed zadnjih faz odkrivanja neznanega sveta so bile pustolovščine na polarnih področjih - polarne pustolovščine so predstavljale klasično dispozicijo moškega boja za konstrukcijo lastne moškosti. Drugače povedano, ekstremne okoliščine polarnega raziskovanja so negovale idealno izhodišče mitoloških interpretacij, v katerih so se moški dokazovali kot junaki sposobni nadčloveških dejanj.2 Najbolj cenjena atributa sta bila pri tem moč in slava, hkrati pa sta bila tesno povezana tudi z drugimi maskuliniziranimi vrlinami - predvsem s konfliktom in vojno. Raziskovanje in mapiranje domnevno praznega sveta je bilo tudi zato poglavje, ki je našlo svoj epilog v nacionalnem in imperialnem boju za zemljo, morja in kontinente. Povezava z nacionalizmom je tudi na tem mestu očitna, vloga nacionalnih herojev pa izstopa kot vloga posredovanja politične ideologije. Namreč takšno družbeno dinamiko so s svojo totalitarno vizijo nadvse slikovito utelešala številna poznejša fašistična in nacistična gibanja: izbrani posamezniki so utelešali koncept izbranega ljudstva. Vendar je podobna dinamika značilna tudi za manjše segregirane skupnosti - denimo zgodovinski zapisi omenjajo črnske junake in velike športnice, kot so Jesse Owens, Joe Louis, Muhammad Ali, Billie Jean King, Babe Didrikson Zaharias ipd. Pri tem so njihove herojske podobe služile in še danes služijo kot pomembno orodje integracije znotraj manjšinskih skupnosti. Vsekakor lahko primer alpinista Tomaža Humarja beremo v slovenskem kontekstu tudi na tej ravni. V tem kontekstu ne smemo pozabiti, da je v zlati dobi nacionalizma in imperializma nastal danes najbolj cenjen kult olimpijskega junaka. Temu je pripomoglo predvsem potenciranje sodobne olimpijske ide(ologi)je s pomočjo ideologije nacije. Namreč osnovna enota sodobnega olimpijskega gibanja je postala nacija, tudi zato lahko vlogo olimpijskega heroja ali junaka beremo kot podobno vlogi imperialističnih raziskovalcev in ostalih nacionalnih junakov takratnega silovitega vzpona množičnega tiska.
Mediji, šport, popularna kultura in ideološke variacije junaštva
Številni raziskovalci in pionirji geografskih odkritij zahodnega sveta nedvomno predstavljajo obliko športnih herojev, ki so zgodovinsko gledano v obdobju modernizacije sveta doživeli temeljito preobrazbo. V tej luči se je doba modernih športnih herojev ali - v ustaljeni rabi - športnih zvezd začela z Williamom R. Hearstom, ki je leta 1895 predstavil v časniku The New York Journal prvo časnikarsko rubriko namenjeno športu.3 Pri tem je še danes ideologijo kovanja športnikov v zvezde in v mitologijo junaštva najlaže prebrati ravno v medijskem diskurzu, ki nas v sodobnem svetu obkroža z vseh strani. Pomen medijev v mitologiji junaštva lahko najdemo v dejstvu, da kulti, ki obkrožajo junake, sami po sebi niso dovolj, temveč terjajo mediatorje ali posrednike, ki so sposobni razvijati in interpretirati sodobne mite. V 19. stoletju so mediji takšno vlogo prevzeli prek publiciranja in urejanja številnih dnevnikov, pisem in člankov o junaških raziskovalcih - številne biografije so bile tako pretopljene v popularno ikonografijo, kjer se je v ozadju vzpenjal junak kot posrednik velikega izkustva ali pomembnega sporočila.4 Pri tem je ključno vlogo odigrala fotografija: namreč pomen vizualne reference je ravno kontekstualizacija nacionalnega heroja z ostalimi nacionalnimi simboli v okolju, ki je neznano in ostalim članom kolektiva nedostopno. Hkrati pa je tehnološka inovacija fotografije predstavljala tudi praktični vzvod za večje naklade in prodaje takratnih časnikov. Nazoren primer tega je zgodba o reviji National Geographic, ki je začela izhajati ravno v tistem času ob koncu 19. stoletja na oni strani velike luže. Gre za zgodbo o reviji, ki je kot taka že predstavljala nacionalno podobo ZDA, hkrati pa je utrdila diskurz viktorijanske definicije zahodnega kot superiorne civilizacije v verigi družbene in kulturne evolucije. Vizualna podoba je pri tem odigrala ključno vlogo ideološke in mitološke reproducije kulturnih vzorcev: fotografija je predstavljala univerzalno esenco razkrivanja neznanega sveta in ključ odčaranja številnih skrivnosti tega sveta tudi preprostim bralcem. Minila so desetletja, preden se je senzacionalizem glorifikacije pustolovca, raziskovalca, ekstremnega in vsestranskega športnika prevesil v senzacionalizem postmodernih tem - namesto epske glorifikacije so mediji začeli vse pogosteje povečevati športne junake na relaciji med javnim in zasebnim likom. V osemdesetih so v tem pogledu predvsem britanski tabloidi predrli led s pomočjo novih računalniških tehnologij in barvnega tiska, v katerem so prevladovali predimenzionirani naslovi z domnevno šokantnimi fotografijami.5 V takšni obliki so zgodbe o športnih junakih in zvezdnikih še potencirale sodobno mitologijo junaštva. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj predstavljajo in re/producirajo reprezentacije športnih herojev v sodobnem času? Številne raziskave opozarjajo, da so liki upornih in navidezno alternativnih športnih zvezdnikov še vedno konformni z dominantno ideologijo - kajti takšna upornost in alternativnost sta kot stilizirana vzorca obnašanja še vedno del dominantnega diskurza. Slikovit primer tega je, denimo, zvezdniški igralec košarke Dennis Rodman, ki naj bi s svojimi ekscesi radikalno prekoračil meje konvencionalnih norm in redefiniral reprezentacije spola, rase in spolne usmeritve v ameriški kulturi. Vendar, kakor kažejo izsledki raziskav, je Rodmanov maskulinarni normativ ostal popolnoma nedotaknjen; medtem ko je zvezdnik vzbujal pozornost s svojim domnevno marginalnim obnašanjem, ki nikoli ni odkrito kritiziralo ideologije dominantne spolne usmeritve ali opozorilo na fluidnost pri kategorizaciji biološkega in družbenega spola.6 V njegovem zvezdniškem primeru pa je še posebno zaznavno, da so temnopolti državljani ZDA tolerirani in cenjeni do tiste mere, ko abdicirajo svojo raso in se zdi, da so uspešno asimilirani v dominantne prakse ali vrednotne sisteme - torej v večinsko identiteto ameriških belcev. Seveda lahko v hipu potegnemo vzporednico tudi v slovenskem kontekstu: številni priseljeni državljani iz nekdanjih južnih jugoslovanskih republik, predvsem pa njihovi potomci kot nekateri uspešni športniki s pol strešice, predstavljajo s svojo izvorno kulturo radikalno grožnjo slovenski alpski identiteti, hkrati pa v primeru konformne asimilacije in sprejemanja dominantnih slovenskih vrednot predstavljajo cenjene pripadnike družbe (primer nacionalistične prisvojitve nogometnega preporoda v Sloveniji7). Torej ni rasni, nacionalistični ali spolni diskurz nikoli presežen, temveč je v derridajevskem smislu vedno tam. V takšnih primerih so uspešni športni junaki bolj agenti premestitve kot pa transcendence nelagodja - mediji pri tem igrajo ključno vlogo, saj podobe športnih zvezdnikov in junakov v svoji globalni postmoderni mašineriji na površinski ravni povezujejo v verige političnih in emocionalno nabitih označevalcev, ki so tesno povezani s kompleksno matrico družbenih neenakosti.8 Tudi zato medijska reprezentacija Tomaža Humarja deluje znotraj konceptualizacije slovenskega kolektivnega spomina arhetipsko in popolnoma konformno s pogledom dominantne slovenske ideologije.
Konstrukcije medijskih reprezentacij Humarjevega plezanja na Nanga Parbat
Vrhunski alpinist Tomaž Humar je v alpinističnih krogih znan že vrsto let s svojimi številnimi vzponi doma in v tujini, v širši slovenski javnosti je postal slaven s prvim medijsko odmevnim vzponom v južni steni himalajske gore Daulagiri leta 1999. Takrat je vpeljal inovativno medijsko poročanje o vzponu prek predstavitvene internetne strani, ki je v dnevih alpinističnega podviga doživela velik obisk. Druga odprava pod Rupalsko steno gore Nanga Parbat leta 2005 v začetku ni bila deležna pretirane medijske pozornosti, saj se je vest o odpravi sprva pojavila v redkih člankih in prispevkih večjih slovenskih medijev. Z vidika televizijskega poročanja je bila izjema POP TV, ki je kot medijski sponzor odpravo podrobneje spremljala že od začetka. Po ustaljeni praksi pa je bila odprava predstavljena na spletni strani [www.humar.com], na kateri je novinarka Maja Roš (poleg prispevkov na POP TV) pripravljala tudi redne vesti pred, med in po plezanju. Spletna stran je doživela množičen obisk v dneh reševanja zaplezanega alpinista, skoraj hkratno se je povečala pozornost ostalih (klasičnih) slovenskih medijev, ki so pričeli podrobneje (senzacionalistično) spremljati dogodek na himalajski gori. Kljub temu da je bilo poročanje o dogodku pretežno objektivno in faktografsko, so se v nekaterih člankih, kolumnah, najbolj izrazito pa v posameznih pismih bralcev pojavile posamezne izrazite inklinacije ali pretirane povečave dogodka. Pri odslikavanju zgodbe o Humarjem plezanju na odpravi Nanga Parbat je bilo tako moč v slovenskih medijih izluščiti naslednje najbolj opazne pristope in (legitimne) poglede na dogajanje: (a) splošni medijski pogled in nacionalni senzacionalizem, (b) kritični medijski pogled in slovenski skepticizem, (c) strokovni pogled alpinistične javnosti in ocenjevanja širše športne stroke. V aspektu splošnega medijskega pogleda in nacionalnega senzacionalizma je bilo moč najti poročanja in članke, ki so opozarjali na faktografsko razsežnost dogodka. V tem sklopu poročanja je bilo moč najti predvsem afirmativne poglede na alpinistični podvig. Tako smo lahko na primer prebirali članke in vesti iz dnevnega tiska z naslovi "Humarjeva uvertura za Nanga Parbat" (Delo, 30. junij), "Pozitivno nor, a vendarle dovolj zrel" (Dnevnik, 1. julij), "Tomaž Humar izziva Ubijalsko goro" (Delo, 1. julij), "Humar spet na misiji nemogoče" (Nedelo, 17. julij), "Naj mu bo gora naklonjena!" (Večer, 19. julij), "Odločitev je padla - Tomaž Humar gre v steno sam" (Delo, 22. julij), "Oblaki, bežite, Humar prihaja!" (Nedelo, 24. julij), "Gora je pripravljena na princa čistosti" (Slovenske novice, 27. julij), "Tomaž Humar v steno z ameriško konkurenco" (Dnevnik, 2. avgust), "Humar se je povzpel na 5700 metrov" (Večer, 3. avgust), "Drama se šele začenja" (Delo, 6. avgust), "Moderni gladiator na poti" (Delo, 6. avgust), "Mednarodna reševalna akcija za Humarja" (Nedelo, 7. avgust), "Peti dan v krutem naročju Nange Parbat" (Delo, 8. avgust), "Helikopter zadnje Tomaževo upanje" (Slovenske novice, 8. avgust), "Ko Humar utihne, takrat je zares hudo" (Večer, 8. avgust), "Drama na ubijalski gori: Kalvarija Tomaža Humarja" (Jana, 9. avgust), "Rupalska stena bo usmiljena?" (Slovenske novice, 10. avgust), "'Slišal sem za deklico, ki moli zame!'" (Nedeljski dnevnik, 10. avgust), "Gola gora je Humarja izpustila" (Slovenske novice, 11. avgust), "Tomaž je najprej poljubil zemljo" (Večer, 11. avgust), "Zahvala Drnovška Mušarafu za pomoč pri reševanju Humarja" (Dnevnik, 11. avgust), "Smet na belem prtu pobral helikopter" (Slovenske novice, 11. avgust), "Pogled alpinista: Hoja po vrhu sveta" (Dnevnik, 13. avgust), "Humarja na Brniku pričakala navdušena množica ljudi "(Dnevnik.si, 17. avgust), "Bližje je smrt, več je občinstva" (Stop, 18. avgust), "Tomaž Humar na domačih tleh" (Delo, 18. avgust), "Vrnitev ujetnika Tomaža Humarja" (Slovenske novice, 18. avgust), "Preplezali 'Humarjevo' steno" (Večer, 10. september), "Humar čestital ameriškima alpinistoma" (Delo, 10. september) idr. Kot pozitivne značilnosti takšnega poročanja lahko z vidika teoretičnih nastavkov prispevka izluščimo moment konstrukcije nacionalne kohezivnosti in konstrukcije medijske/družbene ekstatičnosti (preusmeritve javne pozornosti od rutinskih praviloma političnih novic), pozitivni vidik re/kreacije nacionalne mitologije in potrjevanje slovenske mitologije junaštva. Med negativne značilnosti pa lahko prištejemo premajhno kritično distanco, medijski pritisk in visoka pričakovanja javnosti, instrumentalizacijo športa v številnih pogledih. Po drugi plati je kritični medijski pogled in moment slovenskega skepticizma dopolnjeval ustaljena poročanja s pomočjo kritične distance, opozarjanja na vidik instrumentalnih družbenih konstrukcij takšnih podvigov in zastavljanja vprašanj o teleološki naravnanosti (tj. smislu) takšnih dejanj. Tako smo lahko na primer prebirali članke in vesti z naslovi "Še tega ne verjamem, da Boga ni" (Delo, 9. julij), "Nad samotnim breznom" (Delo, 6. avgust), "Spravite Tomaža z gore!" (Nedelo, 7. avgust), "Ego" (Več, 12. avgust), "Kaj hočemo, Slovenci pač" (Večer, 12. avgust), "Ujet na gori Napuh Ego na Neptunu" (Nedelo, 14. avgust), "Norec: Tomaž Humar heroj ali norec? Ali kar oboje?" (Slovenske novice, 17. avgust), "Nanga Parbat" (Večer, 3. september), "Tomaž Humar je preveč govoril" (Dnevnik, 13. september), "Humar - narodni junak ali bedak?" (Dnevnik, 18. september) idr. Za nekatere članke v tem sklopu je značilno skeptično ali cinično zavračanje takšnih športnih podvigov, predvsem v luči zavračanja komercialnih razsežnosti sodobnega profesionalnega, vrhunskega športa. V omenjeni sklop pa bi lahko dodali tudi selekcijo urednikov športnih vsebin, ki v luči hierarhične klasifikacije športnih disciplin tovrstnega alpinističnega športa ne uvrščajo med dovolj zanimive in kompetentne tekmovalne športe, da bi dosegel pozornost običajnega športnega medijskega diskurza. Kot tretji vidik medijskega poročanja lahko osvetlimo strokovni pogled alpinistične javnosti in ocenjevanja širše športne in s športom povezane stroke. Tako smo lahko na primer prebirali (posredno povezane) članke in vesti z naslovi "Matej Tušak: 'Alpinisti ne tvegajo za vsako ceno'" (Dnevnik, 9. avgust), "Meja med pogumom in avanturizmom je tanka" (Dnevnik, 13. avgust), "So podvigi ekstremnih športnikov smiselni?" (Večer, 16. avgust), "Dosje ekstremni športi v luči psihoanalize: Da bi očarali žensko" (Večer, 20. avgust), "Sociološki in suicidološki pogled: Fenomen 'Tomaž Humar'" (Delo, 25. avgust), "House in Anderson premagala Nanga Parbat" (Delo, 10. september), "Naš Tomaž" (Playboy, september 2005), "Alpinizem - nova smer na Nanga Parbat parodija na trenutno dogajanje v alpinizmu: Šest dni za 4000 metrov stene" (Delo, 19. september), "Humar spet doma" (Planinski vestnik, september 2005) idr. Ker gre za pogled strokovnjakov, ki znotraj športne discipline in referenčnega okvirja na podlagi natanko določenih pravil izrazito objektivno merijo uspešnost športnika, gre za morebiti najbolj kompetenten pogled, ki je bil hkrati deležen najbolj skopo odmerjene medijske pozornosti. Ena izmed redkih negativnih značilnosti takšnega pogleda je premajhna objektivna distanca do celostnih razsežnosti športnega podviga (ocenjevanje zgolj parcialnih vidikov dosežka znotraj športne discipline).
Sklep - športno junaštvo kot ne/izkoriščeno vitalno tkivo družbe
V sklepnem razmisleku velja opozoriti, da predstavlja sleherna re/konstrukcija športnega junaštva vitalno tkivo vsake družbe, saj na ravni socializacijskih vzorcev vzgaja pripadnike družbe in vedno znova ustvarja modele vzornikov. Vloga medijev se pri tem zrcali predvsem v luči posredovanja tovrstnih sodobnih mitologij v svetu športa. Pri tem je moč brati takšne in drugačne domnevne športne ektremizme in aktualne humarologije tudi z vidika kolektivnega spomina, ki tvori zgodovinsko skupinsko zavest v družbi. Mit o slovenskem (ekstremnem) športniku, v konkretnem primeru o slovenskem alpinističnem junaku, se je vzpostavil že na pragu moderne dobe z liki in dejanji prednikov, kakršen je vzpon pesnika Valentina Vodnika na vrh Triglava leta 1795, kar je bilo v tistih časih izjemno nevarno in drzno. Reprodukcija takšnega kulturnega ozadja in takšnih vrednot je skozi stoletja obstoja slovenstva prek sodobne konstrukcije institucije športa privedla do dandanašnjega oblikovanja nacionalnih junakov v športu. Pri tem v maratonskih kolesarjih, tekačih in plavalcih, v ekstremnih smučarjih in alpinistih pogosto najdemo prikrito vznemirjenje, ki ga na racionalni ravni skeptiki odpravljajo/mo z dvomom in zavračanjem. Dokler gre za zavračanje na individualni ravni bralcev ali posameznih novinarjev, v tem ni moč najti nobenih instrumentalnih in ideoloških dominionov. Popolnoma drugo zgodbo, ki spominja na čase religijskega definiranja realnosti, pa najdemo v parcialni uredniški politiki slovenskih medijev, ki s škarjami in platnom izbranih športnih arbitrov kroji domnevno avtentično in edino pravilno klasifikacijo športnih in nešportnih vsebin. Če interpretiramo šport kot način obvladovanja prostora, v katerem živimo, in kot del kulturne zakladnice naših prednikov, ki sega tja do bloških smučarjev in trentarskih lovcev, potem v sodobnem slovenskem t. i. športnem ekstremizmu sploh ne gre za ekstremizem, temveč za kulturno in družbeno reprodukcijo skupnosti. S tem ko medijska agenda pogosto povečuje zgolj v določenih (globalnih) družbah etablirane športne panoge in njihove športne junake, pozablja pa na svojo prvobitno nalogo zrcaljenja dosežkov najboljših slovenskih športnikov, deluje predvsem v prid prikritih kapitalskih interesov medijskih, športnih in trgovskih multinacionalk. V času ko nacionalizmi in podobni globalni družbeni procesi še niso poniknili na smetišče zgodovinskih ideologij, pa je bolje biti ponosen na takšno dediščino, kot pa jo zavračati. Zgodovinsko podhranjeni slovenski kolektivni imaginarij tudi na ravni frustracij lastne kolektivne nemoči rojeva konstrukte o nevarnostih, ki naj bi jih prinašali pripadniki drugih kultur, religij, nacij, etnij ali ras. Namesto da bi v multikulturnih stikih našli priložnost globalnega povezovanja in izgradnje novega ekonomskega blagostanja, pa v njih intrumentaliziramo radikalne grožnje, ki so v takšni vsakdanji konstrukciji voda na mlin predvsem posameznim zasebnim političnim, religijskim in drugim interesom. Reprodukcija ali neprodukcija (tj. ignoriranje določenih dogodkov kot potencialnih medijskih vsebin) medijskih reprezentacij slovenskega športa predstavlja v tem procesu pomemben (neizkoriščeni) drobec oblikovanja mozaika pozitivne nacionalne samopodobe. Gledanje na dogodke tipa Humar pa bo vselej odvisno od zornega kota: mladi bodo slavnega alpinista v številnih primerih jemali kot vzornika, samske ženske kot pogumnega moškega, ljubeči starši kot predrznega in neodgovornega očeta svojih otrok, institucionalno etablirani športniki v družbeno cenjenih športnih panogah kot avanturista in neavtentičnega športnika, ostali alpinisti kot kolega v stenah belega prostranstva in vrhunskega športnika, ki zna (pretirano) prodajati svoje trdo prigarane alpinistične veščine. Vsekakor naj bi bila v takšnih družbenih in kulturnih gnezdiščih številnih pogledov vloga medijev ravno v tem, da zrcalijo tudi takšne dogodke, ne da bi ustvarili arbitrarno selekcijo ali izrazita uredniška mnenja: bralci naj bi bili dovolj avtonomni, da si mnenja ustvarijo sami.
1 Trujillo, N., Hegemonic Masculinity on the Mound. V: Birrell, S., McDonald, M. (ur.): Reading Sport: Critical Essays on Power and Representation. Boston: Northeastern University Press, 2000.
2 Bloom, L., Gender On Ice: American Ideologies of Polar Expeditions. Minneapolis: University of Minnesota Press, 1993. 3 Andrews, D., Jackson, S., Introduction: sport celebrities, public culture, and private experience. V: Andrews, D., Jackson, S. (ur): Sport Stars: The cultural politics of sporting celebrity. London, New York: Routledge, 2001. 4 Riffenburgh, B., The Myth of the Explorer. New York: Oxford, 1994. 5 Whannel, G., Punishment, redemption and celebration in the popular press: The case of David Beckham. V: Andrews, D., Jackson, S. (ur), Sport Stars: The cultural politics of sporting celebrity. London, New York: Routledge, 2001. 6 Glej na primer Lafrance, M., Rail, G., As Bad as He Says He Is? V: Birrell, S., McDonald, M. (ur.), Reading Sport: Critical Essays on Power and Representation. Boston: Northeastern University Press, 2000. 7 Glej Stankovič, P., Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji. Medijska preža/MediaWatch Journal, št. 14, 2002. 8 McDonald, M.G., Andrews, D., Michael Jordan: corporate sport and postmodern celebrityhood. V: Andrews, D., Jackson, S. (ur.), Sport Stars: The cultural politics of sporting celebrity. London, New York: Routledge, 2001. Lahko bi bilo boljše Dobro jutro Primerjava oglasnega prostora slovenskega in hrvaškega jutranjega programa pokaže večjo količino oglasov slovenske oddaje Dobro jutro, ki je le 17. oktobra bila z oglasi prekinjena šestkrat v skupni dolžini dobrih 11 minut Analiza jutranjega programa TV Slovenija med 14. in 18. oktobrom je pokazala, da je Dobro jutro klasična oddaja jutranjega programa, kot ga pozna večina televizij. Njeno povprečno kakovost bi lahko izboljšalo bolj sproščeno vodenje, kakšno javljanje s terena v živo, boljša zunanja podoba oddaje (studia, špice, rubrik) in tudi zunanjost voditeljev (pozna se delo stilista). Omenjeno je prednost jutranjega programa Hrvaške televizije, ki je bila analizirana v istem tednu, čeprav HTV na splošno po kakovosti jutranjega programa bistveno ne odstopa od slovenske "konkurence".
Jutranji program poteka od ponedeljka do petka med sedmo in deveto uro iz ljubljanskega, mariborskega in koprskega studia javne televizije. Preklapljanje med tremi studii in tremi voditelji je sicer zanimiva rešitev, ki pa nekoliko "razbija" tok oddaje in zmanjšuje identifikacijo gledalcev z voditelji. Morda bi veljalo razmisliti o voditeljskem paru, ki bi vsak dan izmenično iz enega izmed treh studiev povezoval oddajo, medtem ko bi bilo več javljanj v živo iz ostalih studiev. Hrvaška televizija je imela v eni od analiziranih oddaj vklop v živo iz Bjelovara, Varaždina, Zadra in Istre z napovedjo dogodkov v omenjenih mestih in pogovori z gosti. Dobro jutro se po pozdravu voditelja/voditeljice začne s kratkimi poročili, ki so uro pozneje nekoliko daljša. Poročila je novinarka v času analize prebrala profesionalno in prijazno do gledalcev. Sledijo prometne informacije z javljanjem dežurnega na AMZS in s solidnimi grafičnimi ponazoritvami prometnih zamaškov. Med relativno dobro izpeljanimi klasičnimi rubrikami jutranjega programa so še napovednik kulturnih dogodkov, zanimivosti, športna, zabavna in vremenska rubrika, kuharski in rekreativni kotiček ter še nekatere druge, ki jih dopolnjujejo vnaprej pripravljeni prispevki in spremenljivo uspešno vodeni pogovori v živo z gosti, ki se zgostijo predvsem v drugi uri oddaje. Pregled tiska (Delo, Dnevnik, Večer, Primorske novice, Finance) bi se dalo izpeljati boljše, saj je gledalec večinoma seznanjen le z enim ali dvema člankoma posameznega dnevnika. Tako smo bili na primer 17. oktobra obveščeni le o tem, da so Finance pisale o padcu prodaje pečenih piščancev zaradi ptičje gripe. Z nekoliko razširjeno rešitvijo, kot jo pozna Info TV s kratkim navajanjem naslovov več člankov, in z dodanim ključnim stavkom bi bil informacij o pisanju tiska željan gledalec lahko bolje informiran. Informativnost oddaje bi bilo mogoče izboljšati tudi s pogostejšim predvajanjem novic in servisnih informacij v spodnjem delu ekrana. Nekoliko nerodno so bile izpeljane nekatere nagradne igre, ki so verjetno zanimive za nekatere gledalce, še bolj pa za sponzorje, ki tako dobijo prostor tudi zunaj časa, namenjenega oglasom. Tako se je 14. oktobra telefonska številka, na katero naj bi klicali gledalci, na ekranu pojavila le za sedem sekund, kar je bil verjetno razlog za to, da ljudje niso klicali v studio več kot dve minuti. Pohvaliti pa velja nekatere voditelje, ki uspejo iz telefonskih kontaktov ustvariti prijeten jutranji klepet, kot se je posrečil voditelju iz mariborskega studia 14. oktobra. Primerjava oglasnega prostora slovenskega in hrvaškega jutranjega programa na žalost pokaže večjo količino oglasov slovenske oddaje Dobro jutro, ki je le 17. oktobra bila z oglasi prekinjena šestkrat v skupni dolžini dobrih 11 minut. Ob tem velja opozoriti, da 20-sekundni uvod v sponzorsko rubriko in nagradno igro Kupi razglednico, vloži v znanje ni bil označen kot oglas, čeprav se v njem pojavljata podjetji Tuš in Zewa. Poleg tega je bil časovni razmik med dvema oglasnima blokoma v drugi uri programa zelo kratek (oglasi so bili predvajani v 89. in nato še v 93. minuti). Kratka časovna oddaljenost med dvema oglasnega bloka je bila izmerjena tudi naslednji dan, 18. oktobra, (v 30. in 36. minuti ter v 97. in 102. minuti), skupna dolžina oglasov pa je ta dan znašala dobrih 10 minut s šestimi prekinitvami. Na Hrvaški televiziji so oglasni bloki namenjeni le enemu oglaševalcu, 19. oktobra pa so bili v oddaji trije oglasi v skupni dolžini 83 sekund. Medijske reprezentacije Afrike Mediji govorijo o afriški literaturi, afriški umetnosti, afriškem filmu, afriškem gospodarstvu, afriških krizah, pri tem pa iz izjemno heterogenih, različnih in pogosto neprimerljivih situacij ustvarjajo eno, enotno in homogeno Afriko Vsaj od devetnajstega stoletja lahko na Zahodu sledimo kontinuiranemu vzdrževanju dominantnega razumevanja Afrike, ki se v pisanju in govorjenju novinarjev ter različnih strokovnjakov o sodobnih dogajanjih v Afriki ohranja še danes. Sodobni afrikanistični diskurz ima dolgo zgodovino, saj je njegove začetke mogoče umestiti v obdobje razsvetljenstva. Čeprav je moč opaziti težnje k spreminjanju tovrstnega afrikanističnega diskurza,1 se le-ta ob vedno ostrejših in izrazitejših krizah v Afriki, ob vedno trdnejših neokolonialnih razmerjih in ob vedno kompleksnejših globalnih odvisnostih (po)kaže kot izrazito trdovraten.
V nadaljevanju bom zgornjo tezo potrdila z analizo enega izmed ključnih agensov socializacije in ideološkega aparata - medijev, natančneje tiskanega časopisa. Za analizo sem izbrala dnevnik Delo, ki v Sloveniji uživa status osrednjega dnevnega časopisa. Analiza zajema obdobje štirinajst dni, in sicer od ponedeljka, 4. 7. 2005, do sobote, 16 .7. 2005,2 pri tem pa obdobje ni poljubno izbrano. Med 6. 7. in 8. 7. 2005 je bilo namreč v Gleneaglesu na Škotskem medijsko zelo odmevno srečanje sedmih gospodarsko najbolj razvitih držav G73 in Ruske federacije, imenovano Vrh G8. Afrika in okolje sta bili osrednji temi zasedanja. Ravno tako medijsko odmevna je bila največja glasbena prireditev na svetu, ki opozarja na problem revščine, predvsem v Afriki, Live 8, ki se je odvijala v devetih mestih na štirih celinah v soboto, 2. julija 2005. V ponedeljek, 4. julija, in torek, 5. julija, je potekal tudi Vrh Afriške unije (AU) v Libiji. Zaradi vseh teh dogodkov sem namreč sklepala, da naj bi se o Afriki v tem času v medijih največ govorilo in pisalo.
Reprezentacije v analizi
Pri analizi me je zanimalo dvoje: kvantitativni vidik (koliko) in kvalitativni vidik (kako) poročanja Dela o Afriki. Naj najprej usmerim odgovor na vprašanje koliko. Beseda Afrika je omenjena v enainpetdeset4 člankih/novicah. Vendar velja poudariti, da je večino člankov mogoče zaslediti v tednu od 4. do 9. julija 2005 (natančna številka je triintrideset člankov). Sklepanje o večjem številu člankov, ki omenjajo Afriko v tem obdobju na podlagi zgoraj omenjenih zahodnjaških dogodkov (Vrh G8 in Live 8), se je izkazalo za utemeljeno. Lahko bi zaključila, da če ne bi bilo Vrha G8 in Live 8 (in terorističnega napada v Londonu), bi člankov, ki se neposredno osredotočajo na Afriko, bilo pet, kajti vsi ostali Afriko zgolj obravnavajo kot temo razpravljanj G8, kot predmet nekajmilijonskega koncerta Live 8 ali jo zgolj omenjajo kot področje, kjer se nekaj dogaja. V vseh primerih pa je slog pisanja podoben.
Članka, ki neposredno pišeta o Afriki, sta dva (oba izpod peresa Avgusta Pudgarja, nekdanjega dopisnika Dela iz Afrike): prvi govori o Vrhu AU,5 drugi o genocidu v Darfurju.6 Članka, ki kljub temu, da ravno tako govorita o nujah razvojnih pomoči črni Afriki, položaj predstavljata celovito, znotraj zgodovinskega konteksta, na mestih kritično (tako do afriških voditeljev kot do širše mednarodne skupnosti) in zato korektno. Edina novica z naslovom "Svetla Afrika", ki piše o nigerijskem pisatelju, živečem v Londonu, S. A. Afolabiju, dobitniku Cainove nagrade za afriško literaturo, ne poroča o negativnih stvareh v Afriki, a kljub temu govori o "izjemni prilagodljivosti prebivalcev črne celine" in to v "času, ko se ves svet osredotoča na to, kaj je z Afriko narobe" (Delo, 7. 7. 2005, 24). O Afolabiju govori tudi kratka novica v Književnih listih z naslovom "Afriški booker S. Afolabiju" iz dne 13. 7. Na podoben način deluje tudi članek "Etično porabništvo - muha enodnevnica ali usmeritev za prihodnost?" (Delo 11. 7. 2005, 5), ki eksplicitno govori o etičnem porabništvu kot edini rešitvi zahodne tekstilne industrije. A ko beseda nanese na prebivalce nezahodnega sveta, začnejo govoriti o "domorodcih" in o tem, da je potrebno ustaviti "nedopustno ravnanje bocvanske vlade, ki je izgnala Grmičarje z njihovega ozemlja v puščavi Kalahari, ki je po naključju bogata z diamanti" (Delo 11. 7. 2005, 5). Dejstvo, da se vojne v nekaterih afriških državah (Angola,7 Bocvana) financirajo s prodajo surovin na Zahod, naj bi na industrijo z diamanti metalo slabo luč. Nespremenjenost diskurza
Za konec lahko nedvomno sklepam, da če v medijih govorijo o Afriki, je to zgolj takrat, ko je predmet zahodnjaških razprav in/ali interesnih področij. To pa je skoraj izključno povezano z "razvojem" te celine in vprašanjem, kako "pomagati" najmanj "razviti" celini, koliko in kakšne vrste "pomoč" potrebuje, da se ne bo še globlje pogreznila v revščino, lakoto in medetnične (pogosto govorijo o medplemenskih) spore ter vojne. To je retorika tako nevladnih in humanitarnih organizacij na eni ter obeh brettonwoodskih institucij (Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke) na drugi strani. Čeprav se je retorika vsaj po drugi svetovni vojni začela spreminjati, se zdi, da se je kolonialna retorika ohranila vse do danes, kar opaža tudi nigerijski pisatelj in pesnik Niyi Osundare: "Jaz ponovno sli šim, da je en del sveta civiliziran, drugi pa ne."8 Paternalistični odnos Zahoda do Afrike se nadaljuje. Govorijo, da se Afrika še vedno ni naučila političnega in ekonomskega (beri neoliberalnega) vedenja v sodobnem svetu. Na Zahodu je še vedno reprezentirana kot nerazvita, z boleznimi prepredena in črna Afrika. Ob branju, gledanju in/ali poslušanju medijev se pokaže, da le-ti (re)producirajo (skoraj) izključno negativno podobo: o Afriki govorijo le v primeru (naravnih) nesreč, lakote, nasilja, bolezni, govorijo o opustošenih pokrajinah, težkih življenjskih razmerah, divjih živalih in srečnih divjakih.9 V analizi medijev pa je mogoče identificirati še en ideološki prijem sodobnega afrikanističnega diskurza: mediji govorijo o afriški literaturi, afriški umetnosti, afriškem filmu, afriškem gospodarstvu, afriških krizah, pri tem pa iz izjemno heterogenih, različnih in pogosto neprimerljivih situacij ustvarjajo eno, enotno in homogeno Afriko.
1 Na začetku je bilo te pobude mogoče opaziti predvsem (a ne izključno) znotraj akademskih (predvsem družboslovno-humanističnih) delovanj. To je bila tudi posledica večjega vpliva univerz, ki so ga le-te (pri)dobile v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli ustanavljati oddelke za ženske, queer, postkolonialne in kulturne študije (če naj omenimo le nekatere).
2 Čisto kvantitativno gledano naš vzorec sestoji iz dvanajst časopisov in dveh Sobotnih prilog. 3 V skupino sedmih gospodarsko najbolj razvitih držav spadajo: Združene države Amerike, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija, Japonska in Kanada. 4 Do tega podatka sem prišla s pomočjo iskalnika na spletni strani dnevnika Delo (www.delo.si). 5 Avgust Pudgar, Prepričevanje bogatih, Delo, 5. 7. 2005, str. 4. 6 Avgust Pudgar, Kdo bo sodil zločincem, Delo, 4. 7. 2005, str. 4. 7 O financiranju vojskujočih se strani v Angoli in (pre)prodaji surovin piše Peter Custers, Surovine v afriških državljanskih vojnah in razprava o 'svobodni trgovini': Afriške izkušnje v sistemu disparatne menjave. Časopis za kritiko znanosti 29(204/206), 2001, str. 96-108. 8 Niyi Osundare, Vedno znova me čudi, koliko vem o Evropi in kako malo Evropa ve o nas. Delo, 3. 1. 2004, str. 24. 9 Do podobnih ugotovitev sta prišli tudi Hubbardova in Mathersova, ki sta analizirali ameriško resničnostno serijo iz leta 2001 Survivor Africa. Hubbard, Laura in Kathryn Mathers, Surviving American empire in Africa: The anthropology of reality television. International journal of cultural studies 7(4), 2004, str. 441-459. |