Ali uradniki EU pretepajo pse? Novinarji morajo imeti pravico, da objavijo zgodbe, ki vsebujejo dokaze o napačnem ravnanju. Nekateri posamezniki v institucijah EU tega očitno še vedno ne razumejo. Že osemnajst let delam kot novinar. Ta poklic se mi še vedno zdi čudovit, čeprav moramo novinarji upoštevati celo vrsto pravil, med katerimi je najbolj pomembno: »Navajaj dejstva!«
Pred kratkim sem spoznal, da tovrstna pravila niso enako stroga za nekatere uradnike Evropskega urada za boj proti goljufijam, ki ga večina Bruseljčanov pozna po francoskem akronimu OLAF. Evropsko sodišče prve stopnje je v sredo, 4. oktobra, namreč odločilo, da OLAF lahko o meni podaja napačna in zavajajoča dejstva, na podlagi katerih lahko pridobi tudi sodelovanje policije in pride do mojih virov znotraj OLAF-a. Odločitev sodišča me je presenetila. Kot novinar namreč ne bi mogel zapisati, na primer, da direktor OLAF-a, Franz-Hermann Brüner, »morda pretepa svojega psa«. Četudi mi gospod Brüner ne bi bil niti najmanj všeč, takega članka ne bi mogel napisati, saj nimam niti najmanjših dokazov, s katerimi bi zgodbo podprl. Čeprav bi mi kolega zaupno povedal, da je slišal govorice, da gospod Brüner pretepa svojega psa, vseeno ne bi mogel o tem napisati članka. Tudi če bi imel pričo, ki bi trdila, da je videla, kako gospod Brüner pretepa svojega psa, bi raje počakal in poiskal še drugo pričo. Še preden pa bi karkoli objavil, bi se moral pogovoriti z gospodom Brünerjem in ga vprašati, ali resnično pretepa svojega psa. Pravzaprav sem o gospodu Brünerju napisal kar nekaj člankov, ko sem bil med leti 1999 in 2004 bruseljski dopisnik nemške revije Stern. To so bili članki, podprti z dokazi; članki o njem in tedanji komisarki za boj proti goljufijam Michaele Schreyer. Bil sem prvi novinar, ki je na podlagi notranjih dokumentov EU razkril resne težave, povezane z goljufijami in domnevno korupcijo v Eurostatu, statističnem uradu Evropske komisije. V več primerih sem tudi dokazal, da komisarka Schreyerjeva in gospod Brüner nista resno obravnavala primerov o goljufijah v EU. Gospod Brüner, na primer, je oktobra 2003 odločno zavrnil predajo dokazov o domnevni goljufiji belgijskemu javnemu tožilcu. Zapisal sem, da je gospod Brüner tako ravnal zato, ker verjetno ni želel razjeziti mogočnih politikov in evropskih uradnikov, ki so odločali o njegovi prihodnji karieri na čelu OLAF-a. Obtožbe o podkupninah
V vseh primerih sem imel dokaze. Pred objavo člankov sem se primerno pogovoril z vpletenimi osebami. Gospod Brüner ni nikoli izjavil, da so dejstva, ki sem jih navajal, napačna. Kljub temu sta bila gospod Brüner in gospa Schreyer dokaj nezadovoljna z mojim poročanjem. Nato se je nekaj zgodilo. Ko sem marca 2002 uspešno objavil še eno pomembno razkritje, sta gospod Brüner in Komisija objavila sporočilo za javnost, v katerem je bilo zapisano, da je objavljeni dokument – nedvomno sem prvi o njem pisal prav jaz – dobil »neki novinar«, ki je v ta namen verjetno podkupil uradnika. Predstavnik OLAF-a je časopisju celo zatrdil, da ima OLAF »prima facie dokaze, da je bilo verjetno izvedeno plačilo.« Šele dve leti pozneje sem izvedel, o kakšnih »prima facie dokazih« je govoril predstavnik. Skliceval se je na izjave tedanjega predstavnika gospe Schreyer, Joachima Grossa.
Gospod Gross je OLAF-u povedal, da mu je tretja oseba povedala, da sem uradniku plačal za notranje dokumente EU. Gospod Gross je pozneje podal več nasprotujočih si izjav o tem, kdo naj bi bil njegov prvotni vir – natančna identiteta te osebe še vedno ni znana. Kar je gospod Gross povedal OLAF-u, so bile navadne »govorice«. Slednje je v notranjem dokumentu, ki sem ga pridobil aprila 2002, zapisal tudi OLAF-ov predstavnik. Zdaj že bivši predstavnik Komisije ni želel, da bi njegovo izjavo navajali. Izrecno pa je zahteval, naj OLAF njegovega imena ne omenja. Razkril ga je šele nemški časopis junija 2004. Seveda mi ni bilo treba podkupovati nikogar, da sem prišel do omenjenih dokumentov. Imel sem pač dobre vire, ki so mi še naprej posredovali OLAF-ove dokumente. Zato je v začetku leta 2004 gospod Brüner nadaljeval svoj vojni pohod. Njegovi preiskovalci so obtožbe proti meni – seveda je šlo za govorice, ki jih je o meni širil gospod Gross – zbrali v poročilu in me ovadili na javnem tožilstvu v Bruslju in v Hamburgu, kjer je imel Stern svoj sedež. Dva OLAF-ova uradnika sta celo odpotovala v Hamburg, kjer sta tamkajšnjega tožilca pozvala k ukrepanju. Zadeva naj bi bila »nujna«, saj naj bi se nameraval preseliti v Washington. Policijska racija
V resnici sem se ravno takrat selil v Hamburg, kar je gospod Brüner dobro vedel. Preden je vložil ovadbo, me seveda ni vprašal, kaj si mislim o obtožbah gospoda Grossa. Medtem ko so nemške oblasti zavrnile izvedbo racije Sternovega sedeža v Hamburgu, je belgijska polica OLAF-ove obtožbe vzela resno in brez nadaljnjega poizvedovanja marca 2004 preiskala moje stanovanje in pisarno. Še danes hranijo skoraj tisoč strani mojih dokumentov. V tem času nisem bil ničesar obtožen niti jaz niti kdorkoli drug, vpleten v ta primer. Zato sva šla moja revija in jaz na sodišče: proti Belgiji, proti gospodu Grossu in proti Evropski komisiji, katere del je OLAF. Belgijska sodišča so zatrdila, da ni treba preveriti dokazov, ki jih posreduje Evropski urad za boj proti goljufijam, zato so naše tožbe zavrnila. Gospod Gross se je skliceval na imuniteto uradnika EU, nemško sodišče, kjer smo ga tožili, pa je odločilo, da v zadevi ni pristojno.
To sredo je Evropsko sodišče prve stopnje odločalo o naši glavni tožbi proti Komisiji. Trije sodniki v Luksemburgu so odločili, da so za moje težave odgovorni le Belgijci. OLAF-ova dejanja name nimajo nobenega »zavezujočega« pravnega učinka, trdijo sodniki. Zakaj? Ker so se belgijske oblasti lahko »prosto odločile«, kaj storiti, ko jih je OLAF pozval k nujnim ukrepom. Tako je sodišče zavrnilo celo presojanje o tem, ali je OLAF kršil zakon in lastna postopkovna pravila. Prav tako sodniki niso razpravljali o naši trditvi, da bodo novinarski viri v institucijah EU usahnili, če bo OLAF na tako preprost način pošiljal policijo na domove in v pisarne novinarjev. Sodišče je ugotovilo tudi, da Urad za boj proti goljufijam prav tako ni odgovoren za sporočila za javnost in trditve o domnevnih »prima facie« dokazih, da naj bi podkupoval uradnike EU. OLAF jih je »formuliral« »na hipotetičen način«, ne da bi zapisal moje ime oziroma ime mojega časopisa in – kot pravi sodišče – je to storil z vso potrebno »previdnostjo pri uporabi besed«. Neupravičene govorice ali celo očitno zavajajoče informacije, ki jih je razširjal OLAF, za sodišče torej niso problematične. Novinarji morajo imeti svobodo objavljanja
Zdi se, da sodišče trdi, da tisti, ki verjamejo OLAF-ovim trditvam, to počnejo na lastno odgovornost. Če bi bil direktor Evropskega urada za boj proti goljufijam, bi se take sodbe sramoval. Presenetljivo pa je gospod Brüner odločitev sodišča pozdravil in dodal, da predstavlja »pomembno smernico za OLAF-ovo delo v prihodnosti«. Le kaj bi se zgodilo, če bi zgolj na podlagi govoric napisal, da je »vodilni uradnik« Evropskega urada za boj proti goljufijam morda pretepel svojega psa, nakar bi na vrt edinega »vodilnega uradnika OLAF-a«, ki ima psa, vlomili njegovi sosedje in mu ugrabili psa? Bi tudi mene sodišče oprostilo, rekoč, da moji članki nimajo »zavezujočega pravnega učinka« na vpletenega uradnika in da sem obtožbe omenil le na »hipotetičen način« z vso potrebno »previdnostjo pri uporabi besed«?
Seveda ne. Če bi bil tak novinar in bi si izmišljeval neutemeljene obtožbe, bi me uredniki odpustili. In še prav bi imeli. Res pa je tudi, da morajo imeti novinarji pravico, da objavijo zgodbe, ki vsebujejo dokaze o napačnem ravnanju. Nekateri posamezniki v institucijah EU tega očitno še vedno ne razumejo. *** Hans-Martin Tillack je novinar v berlinski pisarni revije Stern. Komentar je bil prvič objavljen 9. oktobra v časopisu The Wall Street Journal Europe. Slednji nam je prijazno dovolil ponovno objavo. Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij! Medijsko poročanje svetovnih medijev v primeru Oaxace lahko razumemo kot popolno negacijo svobode govora in tudi demokracije. Mirna zasedba medijev je bila prikazana kot grožnja medijski svobodi in pot v enoumje. V mehiški zvezni državi Oaxaci se je letos rodil vsesplošni družbeni upor, ki je po intenziteti in vsebini precej podoben svojemu starejšemu bratu v sosednjem Chiapasu, (1) ki je bil deležen precejšnje medijske pozornosti. Večletno negodovanje nad represivno politiko desničarske stranke PRI, (2) ki prebivalstvo tlači že vse od leta 1929, in naraščajoče nezadovoljstvo nad neoliberalnim ekonomskim sistemom, sta povzročila splošno revolucijo prebivalcev Oaxace. Večina zatiranih prihaja iz vrst staroselskih skupin, ki svoj navdih črpajo iz upora svojih prednikov. Stvaritelji upora so učitelji, ki so 29. aprila pričeli z zahtevami proti poslabšanju razmer v šolstvu in njegovi privatizaciji, obenem pa so za svoje učence zahtevali brezplačno šolstvo. Ko so se jim v njihovem boju pridružile tudi socialne organizacije, so vse zahteve prebivalcev kmalu prerasle šolske okvire in ena od zahtev je postala tudi svoboda političnih medijev, ki so, z izjemo dnevnega časopisa Las Noticias, naklonjeni guvernerju Ulisesu Ruizu ter njegovim represivnim načinom zaščite kapitalskih elit in njihovih medijev. Nova pot, na katero so stopili, je največja v zgodovini Oaxace, saj v vrsti koraka prek 400 organizacij in kolektivov, ki združujejo učitelje, staroselce, študente, kmete, skupine za zaščito človekovih pravic in levičarske skupine. Kot pomoč pri doseganju skupnih interesov so obudili navade in običaje iz staroselskih vaških skupnosti in osnovali APPO (Ljudska skuščina prebivalcev Oaxace), preko katere uveljavljajo bolj neposredno demokracijo, ki temelji na avtonomiji in samoorganizaciji posameznih članov, obenem pa predstavlja alternativo dosedanjemu sistemu hegemonije.
Dobra pokritost v lokalnih medijih
Medijska pokritost zahtev prebivalcev po koncu tiranije je bila, za razliko od t. i. svetovnih medijev, v mehiških medijih deležna kar velike pozornosti, še posebej s strani dveh dnevnih časopisov, liberalne La Jornade iz Mexico Cityja in Las Noticiasa iz Oaxace. Slednji je bil zaradi kritične drže trn v peti guvernerju, ki je njihove prostore ukazal napasti, zaradi česar so si morali poiskati nov dom. Oba medija sta precej podrobno opisovala dogodke in vseskozi objavljala izjave članov gibanja. Mehiški časopisni hiši sta o gibanju v Oaxaci poročali že od samega začetka, ko je šlo le za proteste učiteljev. Orisali sta tudi ozadje dogajanja, vendar je opaziti rahlo razlikovanje v načinu poročanja. Noticias pravi, da je do demonstracij prišlo zaradi neurejene politike na področju šolstva ter zaradi slabih razmer v šolah na ruralnih območjih in v staroselskih skupnostih, medtem ko se je Jornada na začetku v glavnem osredotočala na zahteve po višjih plačah. (3) Eden izmed najbolj odmevnih dogodkov, povezanih z demonstracijami, je bil zagotovo pokol na glavnem trgu v mestu Oaxaca de Juarez 14. junija. V dnevniku Noticias so dan kasneje v kar šestih člankih ostro obsodili vladno represijo. V enem izmed člankov je bil natančno opisan potek oborožene policijske operacije, ki je, po tem viru sodeč, za sabo pustila 4 smrtne žrtve in 57 ranjenih (imena 28-ih so tudi objavili) ter milijonsko škodo na stari vladni palači in ostalih zgradbah v bližini glavnega trga. Tudi Jornada nam postreže z opisom poteka dogodkov, vendar operira z nekoliko drugačnimi podatki glede števila ranjenih, ki naj bi jih bilo 92. Novinar časnika Noticias pravi, da so učitelji zaradi tega dogodka dobili večinsko podporo prebivalcev, tudi tistih, ki se ne strinjajo v celoti z njihovimi metodami, vendar ne morejo dopustiti in tolerirati vladnega nasilja.
Jornada večinoma kot protestnike prikazuje zgolj profesorje in zanemarja vlogo socialnih in staroselskih organizacij. Šele veliko kasneje začne pripovedovati, da ne gre več le za demonstracije pripadnikov izobraževalnega sektorja ter študentov, temveč za splošno ljudsko gibanje, v katerem sodelujejo tudi zgoraj omenjene organizacije in kmetje. Noticias poskrbi za razkritje ozadja priprav na zatrtje 4. Mega marša s strani vlade, ki je 12 ur pred predvidenim začetkom tega masivnega protesta suspendirala ves javni prevoz, da se ljudje zaradi onemogočenega transporta ne bi mogli udeležiti pohoda. Javni prevozniki prepovedi niso spoštovali in protesta se je, po njihovih besedah, udeležilo 500000 ljudi, kar je manj, kot trdi Jornada (800000 ljudi), vendar veliko več, kot prikazujejo provladni mediji (TV Azteca), ki trdijo, da je bilo protestnikov le nekaj deset tisoč. 1. avgusta je 2000 žensk iz različnih organizacij, integriranih v APPO, na miroljuben način zavzelo državno oaxaško RTV, saj je služila le kot orodje v rokah Ulisesa Ruiza. Oba časnika sta natančno povzela potek dogodkov, zlasti Jornada pa opeva pogum delavk, gospodinj, prodajalk, kmetic, študentk in deklic. Noticias je celo opravičeval zasedbo trgovskih centrov, rekoč, da zgolj govorjenje ne zaleže. Ignoranca velikih medijskih korporacij
Takoimenovani svetovni mediji, kot so BBC, CNN in novičarska agencija Reuters, so imeli več kot dva meseca trajajoč embargo in so o dogodkih pričeli poročati šele v začetku avgusta, čeprav se je t. i. sit-in oziroma stalna zasedba osrednjega trga začela že 22. maja. BBC je po skoraj treh mesecih, 12. avgusta, stalno zasedbo opisal kot »kampiranje 2000 glave množice v centru mesta, kjer so postavili barikade in razbijali okna«. Korporativni mediji so svoje poročanje gradili na stereotipih, še posebej o zadevah, ki predstavljajo nasprotja interesom kapitala. Glede na dejansko stanje in poročanje v mehiških tiskanih medijih (La Jornada in Las Noticias) lahko ugotovimo, da so bila sporočila strogo selekcionirana, omejena in podana brez konteksta oziroma je bil le-ta zelo šibek. S poročanjem so začeli šele avgusta, potem ko so oaxaške ženske zasedle državni televizijski in radijski oddajnik, da bi odprle okno v svet. Upore naj bi vodili nezadovoljni učitelji, ki jim gre zgolj za izboljšanje materialnega položaja. Številčni podatki, ki jih navajajo, pa se gibajo med 40 in 70 tisoč. Ne omenjajo let represije, revščine in privatizacije, ki so staroselske kmete oropala njihove skupnostne zemlje. Ljudje, ki protestnikom vsakodnevno prinašajo hrano, so nevidni. Nevidno je vse, kar »Imperij« opozarja na krutosti, ki jo povzroča. Za razliko od CNN-a in BBC-ja novičarska agencija Reuters mimogrede omenja, da poleg učiteljev protestirajo še staroselske skupine, študentje in levičarski radikalci, kar še vedno pušča vtis neznatne manjšine. Pri poročanju o osebnih zgodbah se skoncentrirajo na težave bogatih, ki so jim nemiri pozročili gospodarsko škodo, in izražajo negativno mnenje o protestih. Kljub temu pa je CNN objavil izjavo enega izmed protestnikov, ki je dejal: »Siti smo neoliberalizma in gringo ekoturizma.« Vendar dlje od tega niso šli, niti enkrat samkrat niso navedli pravih vzrokov in problemov. Skupščina, ki uživa velikansko legitimiteto, saj jo podpira večina prebivalcev, je omenjena kot avantgardna skupina aktivistov. Podporo imajo predvsem zaradi zelo raznolikih skupin, kar včasih privede do sporov. Omenjeni mediji nikjer ne pojasnijo delovanja skupščine in njihovih dejanskih zahtev, ki so vezane na izboljšanje položaja kmetov, žensk in ostalih zatiranih. Če protestira zgolj nekaj tisoč učiteljev, od kje so se potem vzeli stotisoči, ki so protestirali na 4. Mega maršu 28. junija, ko je po navedbah APPO protestiralo skoraj milijon ljudi? Na ulicah glavnega mesta istoimenske države Oaxace je bila skoraj četrtina prebivalcev.
Po drugi strani pa so omenjeni mediji močno izpostavljali gospodarsko škodo. »Nemiri so paralizirali eno izmed najbolj priljubljenih turističnih mest v Mehiki /…/ turistična dejavnost se je zmanjšala za 75 %,« so poročali na CNN-u 4. avgusta, svoje informacije pa so dobili izključno od Associated Pressa. Podobne taktike sta se lotila tudi britanska BBC in Reuters, ki sta vzbujala občutek, da protestniki ovirajo turizma željne obiskovalce in jih ogrožajo. Sama sva po pogovoru z nezadovoljnimi množicami v Oaxaci dobila drugačen občutek, saj so ljudje verjeli, da lahko ravno turisti prebijejo svetovni medijski embargo. Za tujce so uporni prebivalci celo naredili letake, ki so v angleškem jeziku povzeli preteklo dogajanje in pojasnili okoliščine. Medij so postali ljudje
Paravojaške sile in policija so pričele nasilno kampanjo za zaustavitev vseh medijskih aktivnosti, ki nasprotujejo guvernerju, da bi utišali ljudsko gibanje. Tako so guvernerjeve tolpe 22. julija napadle Radio Universidad, ki so ga pred tem zasedli študentje. Staroselskim skupinam je oralna kultura bližja, zato so medijsko zaprt in odtujen prostor primarno odpirale alternativne radijske postaje. Odgovor na korporativni medijski prostor je bila zasedba radijskih postaj in ustanavljanje piratskih radiev. Piratski Radio Caracol se je predstavljal kot glas staroselcev in oddajal informativni program, s katerim je širil novice o dogajanju in ljudi pozival k uporu. Program so razširili s predvajanjem govorov podpoveljnika Marcosa (4) in razpravljanjem o posledicah neoliberalnega načrta Plan Puebla Panama (5), ki bi za mnoge staroselce pomenil še večjo bedo. Medijski prostor se je pričel odpirati tako, da so ga ljudje zavzeli, kar se je izkazalo za izjemno potezo, ki jim je odprla pot v t. i. svetovne korporativne medije. Tudi v oddaljenih in medijsko zapostavljenih staroselskih skupnostih so ljudje prejemali informacije ravno preko piratskih radiev, kot je na primer Radio Nuevo Amanecer iz Panixtlahuace. Þe pred tem pa so o dogodkih v Oaxaci izčrpneje poročali alternativni mediji po svetu, kot sta aktivistična spletna medija Indymedia in pa Infoshop, ki sta informacije dobila s strani organizacij, ki so članice APPO ali njeni simpatizerji. Spletni medij Narco News je še posebej podrobno poročal o aktivnosti APPO, ki spodbuja nastanek manjših demokratičnih skupščin po celotni državi in na ta način predstavil tudi samo funkcioniranje demokracije od spodaj. Njihovo razumevanje demokracije je podobno kot pri Deweyu (6), ki je razumel »demokracijo kot idejo o življenju v skupnosti«. Aktivisti iz celega sveta, tudi iz Slovenije, so ravno prek teh informacij uspeli prepričati Amnesty International, da je sprožila akcijo za zaščito Alejandra Cruza Lopeza, člana indijanskih organizacij za človekove pravice OIDHO, ki s še tremi staroselskimi organizacijami izdaja publikacijo Tierra y Libertad. Nov medij pa so postali ljudje, ki so, s kamero v roki, snemali dogodke ter objavljali kratke filme na svetovnem spletu. Dotaknili so se celo evropskega poslanca Tobiasa Pflügerja, ki je izrazil ogorčenje nad stanjem človekovih pravic v Mehiki in obtožil EU dvoličnosti.
Medijsko poročanje svetovnih medijev v primeru Oaxace lahko razumemo kot popolno negacijo svobode govora in tudi demokracije. Mirna zasedba medijev je bila prikazana kot grožnja medijski svobodi in pot v enoumje. Samoorganizacija in konsenzualna demokracija nista bili nikjer omenjeni, čeprav je ravno to največji dosežek sedanjega, pretežno staroselskega boja, ki presega meje dovoljenega, kar se tiče poročanja o medijih v lastništvu velikega kapitala, ki ne producira samo razmer neenakosti, temveč tudi naše dojemanje sveta in dogodkov. Oaxaške ženske boj razumejo tudi kot sredstvo emancipacije, prek katere poteka osvobajanje tudi znotraj same uporne družbe. Sama dejanja izgradnje alternativne ureditve so hkrati emancipatorna za boje po svetu. APPO je večkrat pozvala dobronamerne ljudi po svetu, da naj jim pomagajo, saj svoj boj razumejo tudi kot globalni fenomen. Prav tako, kot so zapatisti uporno odgovorili z »vsi smo Marcos«, bi lahko uporni prebivalci Oaxace, potem ko so v roke vzeli tradicionalno sredstvo obveščanja, školjko, odgovorili »vsi smo medij«! Na žalost, pa so izjavo guvernerja Ulisesa za nacionalno TV Azteca, ki je hkrati naslov tega članka, v skrbništvo vzela predvsem uredništva korporativnih medijev. VIRI
Dewey, John (1999): Javnost in njeni problemi, FDV, Ljubljana
Mexico.indymedia.org/oaxaca www.bbc.co.uk www.cnn.com www.indymedia.org www.infoshop.org www.jornada.unam.mx www.narconews.com www.noticias-oax.com.mx www.reuters.com
1. 1. januarja 1994, ko je v veljavo stopil sporazum o severnoameriški prosti trgovini NAFTA, so staroselski kmetje v Mehiki, imenovani zapatisti (EZLN), začeli vojaški upor. Uprli so se 500-letnemu izkoriščanju in zatiranju, njihove zahteve pa so svoboda, demokracija in pravica. Oboroþen upor so kmalu opustili in pričeli z avtonomno organizacijo staroselskih skupnosti.
2. V Mehiki obstajajo tri velike stranke: PRI (Partido Revolucionario Institucional), PAN (Partido Accion Nacional) in PRD (Partido de la Revolucion Democratica). Od leta 2000 ima na zvezni ravni oblast PAN, pred njo pa je vse od mehiške revolucije naprej vladala stranka PRI. Kljub temu prihaja večina guvernerjev mehiških zveznih drþav iz vrst PRI. 3. Do uporov in zahtev po dostojnem þivljenju je v Oaxaci prihajalo že v preteklosti, vendar so bili kmalu zadušeni s silo. 4. Glavni poveljnik Zapatistične vojske narodne osvoboditve (EZLN) in ikona boja za pravice zatiranih ne samo v Chiapasu, temveč v celotni Latinski Ameriki. 5. Razvojni plan, ki bi celotno Srednjo Ameriko povezal v območje t. i. svobodne trgovine. Gre za izgradnjo prometne infrastrukture, širjenje turizma in za transport energentov v ZDA in Kanado. 6. Dewey, John (1999): Javnost in njeni problemi, FDV, Ljubljana |